Karl Mays Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) Tudi na videz mrtev tramp je namreč šinil pokonci, upal je, da mu ne bo težko uiti, ker so vsi gledali samo za cornelom. Pognal se je mimo ognja, pa prav v tistem trenutku je v silnem skoku priletel tudi Old Firehand črez plamen in trčil v njega. Zgrabil ga je, dvignil in treščil ob tla ter zaklical tovarišem: »Zvežite ga! Pa počakajte!« In spet je planil za cornelom, ki je bil žc blizu roba jase. Dvignil je puško k licu. Toda trdo za beguncem je hitel Droll, ga zakrival in bil strelu napoti. Zaman je iskal Old Firehand priliko za varen strel. Cornel je bežal za življenje, pa Droll bi ga bil dohitel, da ga ni ovirala dclga, mahedrava suknja, ki je bila za tak lct zelo nerodna, Jezno je vrgel Old Firehand puško v stran, izdrl samokres in se tudi sam pognal za cornelom, »Stojte — stojte —1« je klical Drollu. Pa Droll se ni zmenil ra klicanje in cornel je izginil v temi med drevje.n. »Stojte vendar, Droll, stojte za božjo voljo —!« se je jezil Old Firehand. Le tri korake je še bil za njim. »Moram ga irr.eti — moram!« je z prevpitim glasom sopel Droll in šinil med drevje. Old Firehand je obstal, zamahnil z roko za njima, se vrnil k ognju pa sedel, kot da se nič ni zgodilo. VIII. ^ ¦ :_;i Načrti. " Začudeni so ga gledali drvarji. »Sami se vračate —?« je vprašal stari Missourijec. Old Firehand je skomizgnil, »Hm —! Kakor vidite!« »Ga ni bilo mogoče več prijeti —?« »Prav lahko bi ga bil prijel, da mi ni prišel vmes 'ale preklicani tramp!« »Škoda —! Glavo bi stavil, da je tisti, ki ga že !eta iščem —. In prav on nam je ušel —!« »No, — najmanj se smete pritoževati vi, Blenter, da. je ušel!« Osupel ga je gledal. »Zakaj vprav jaz —?« »Ker ste vi krivi!« »Jaz —?« je zategnil užaljen. »Ne razumem —! Spoštujem vas, sir, in cenim, pa razložiti mi le morate, kako mislite!« »Ne bo težko razložiti. Kdo je preiskal mrtvega trampa, ki je prejle oživel kar iznenada?« »Jaz.« »Pa ste mislili, da je mrtev! Kako se morc tak!e izkušen rafter in lovec, kakor ste vi, kako se more, pravim, zmotiti ter pogledati živega človeka za inrtvega —? In kdo mu je izpraznil žepe in pobral orožje?« Rafter je bil v hudi zadregi. »Tudi jaz.« »Nož ste mu pa pustili!« »Saj ga ni imel!« »Skril ga je. Saj ste videli, da je imel cornel nož, ko je pobegnil. Dovolj visoko ga je dvignil! In kdo mu ga je dal?« »Hm—!« »Navidezno mrtvi tramp! Prej pa inu je še prcrezal vczi na nogah.« 2alosten je gledal Blenter. 1 »Mislite, da je bilo res takč —?« »Sami ga vprašajte! Tamle leži!« Blenter je sunil trampa z nogo in ga z grožniaaii prisilil. da mu ie odgovarjal. Vse ie priznaL Stari drvar se je grabil za lase, ves nesrečen stopal gori in doli ter godel: »Samega sebe bi oklofutal —! Taka neumnost se v Zedinjenih državah še ni pripetila —! Sam sem vsega kriv —I Iščem ga leta in leta, in ko ga nazadnje najdem, mu sam ponudim priliko, da uide —!« »Da je res tisti, ki ga iščete, je sam dokazal! Mirno bi bil počakal, da mu pogledamo nogo, če bi ne imel na njej brazgotine! Radi dolarjev se ni bal. Sam dobro ve, da ga radi tiste tatvine ne smemo in ne moremo kaznovati, po postavab. prerije bi ga moral inženjer sam tožiti.« Tudi Droll se je vrnil. Slabe volje je bil. »No —?« ga je zbodel Old Firehand, »Ga imate — ?« »Ne!« je zagodrnjal, »Pa ste dirjali za njim, da vas je komaj dohajala vaša mahedrava halja!« »Daleč sem tekel za njim, se zaletel v pol iucata dreves pa obstal in poslušal. In ker nič ni bilo slišati, sem se vrnil. Predaleč je že bil.« Old Firehand je cenil čudaškega lovca, ne bil bi ga rad osramotil pred rafterji, prizanesljivo se mu je nasmehnil in dejal: »Ali niste slišali, kaj sem vam nekajkrati zaklical?« »Tisto sem seveda slišal.« »No, — zakaj pa niste obstali?« »Za vsako ceno bi bil rad dobil lopova.« »Pa ste letali po gozdu za njim?« »Kaj pa bi naj bil storil —?« je godrnjal Droll. »Bi mar naj bil on letal za menoj —?« »Seveda ne!« se je smejal Old Firehand. »Ampak če mislite koga v gozdu prijeti, ga morate videti ali pa vsaj slišati. Videli ga niste, ker je tema, slišali pa tudi ne, ker je šum vaših skokov in klopotanje vaše ohlapne suknje glušilo njegove korake.« Droll je zazijal. »Tisto je seveda res —! Obstal bi naj bil —?« »Seveda!« »Hm —! Kdo vas naj razume —! Če obstojim, mi zbeži pa lahko vso večnost stojim v gozdu in čakam na njega —. Ali pa mar mislite tako, da bi se bil sam in prostovoljno vrnil in se podal v moje naročje?« »Tisto ne. Navihan lopov je In ne vem, kaj bi stavil, da vobče ni bežal daleč. Skril se je blizu gozdnega roba za drevo in vas lepo mirno pustil mimo.« Še huje je zijal Droll. »Kaj —7 Kako —? Mimo —? Čujte, če je res, kar pravite, sem seveda največji osel, kar jih hodi po državah!« »Prav gotovo je taka! In zato sem vam klical, da obstojte. Legli bi bili v gozdu in poslušali trdo Vo tleh. Gozdna tla bolje prevajajo zvok kc zrak, slišali bi bili njegov korak in si iz zvoka preračunali smer, kam bsži. In če je, kakor sodim, res obstal, bi ga bili zalezovali in prijeli. Saj v zalezovanju ste mojster, to dobro vem!« »Bi rekel —! je dejal Hrol' potolažen. »In — hm! Če razmišljam o vaših besedah, se mi zdi, da ste čisto prav povedali —. Neumnost sem zagrešil, zelo veliko neumnost —I Ampak saj se bo dala popraviti? Kaj mislite, sir?« »Mogoče. Pa lahko ne bo. Počakali bomo pa jutri ob svitu poiskali njegovo sled. Ce jo najdemo, ga najbrž še dohitimo.« »Zasledovati ga mislite, sir?« je vprašal Blenter. »Vsekakor. Droll in Fred ga iščeta, kolikor sem slišal, pa tudi vi. In tudi naša lastna varnost zahteva, da ga ne smemo pustiti izpred oči. Skušal se bo maščevati za odrezane uhlje in za poraz. Sodim torej, da pojdemo za njim. Najbrž bo zbežal globlje na zapad in tja smo tudi sami namenjeni. Ne bom zašel daleč s poti, če grem za njim.« »Sir,« je dejal Blenter proseče, »ali se vam smem pridružiti?« »Zelo bi me veselilo!« ie prijazno sprejel Old Firchand ponudbo. (Dalie sledi.l