359
Zabavne stvari.
Nos.
Ruski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Gorenjec, Podgoričan.
(DaJje.)
Ta nepremišljena ponudba je v Kovalevu zatrla vso potrpežljivost. „Jaz ne uuiejem, kako Vi morete burke briti" — prikipelo mu je iz srca — „ali res ne vidite, da jaz nimam tega, s čemer bi mogel njuhati? — Da bi vrag posmrčal Vaš tobak! Jaz sedaj ne morem ni pogledati tobaka, ni Vaše ostudne brezovice; da mi... Po teh besedah je hudo razsrjen iz časnikarske „ekspedicije" odšel k častnemu redarskemu nadzorniku.     '
Kovalev je prišel k nadzorniku tista trenotja, ko je ta po spanji stezal se, ko je malo posmrčal in opomnil: „Turška motika, zdaj pa še lepo zaspim kaki dve uri!* — torej lehko znate, da kolegijskega prisednika prihod ni bil prav nič priličen. Častni nadzornik je bil iskren pospeševatelj vseh poskušenj in rokotvorstev, a carsko „asignacijo* je najraji imel: „To je gotovo* — opominjal je rad — „da nič lepšega ni na sveti, nego je to: ne prosi jedi, prostora ne potrebuje mnogo, v žepu najraji biva — in ne razbija se".
Častni nadzornik je dosti mlačno sprejel Kovaleva in povedal, da po obedu ne utegne, da bi sprejemal preiskave, da sama natora zahteva to, ko se človek naje, da malo oddahne se (to je kolegijskemu prised-niku pričalo, da častni nadzornik ni neveren starodavnim modrijanom) in da rednega človeka nikoli nobenega ne ostavi nos.
To je bila beseda, ne po strani, temuč naravnost — iz oči v oči. Moramo opomniti, da je Kovaleva nenavadno lahko razžalil človek. Lahko je prizanašal vse, kar so govorili strogo o njem, ali nikakor ni osvobodil, če je kdo kaj zinil zoper njega čast ali stan. Da, trdil je, da bi gledališčarji v gledaliških prizorih morali opuščati vse, kar se ozira na više častništvo, štabnih častnikov pa bi ne smeli napadati nikakor, častnega nadzornika pozdrav ga je zmotil tako, da je stresnil glavo, o čutji svojega dostojanstva razprostrl roci in potožil: „Preverjen sera, da po takih Vaših opomnjah jaz ne morem spregovoriti ničesar..." — in odšel je.
Pripeljal se je domov, jedva je čutil nogi pod seboj. Uže je bil mrak. Žalostno, nenavadno zoperno se mu je zdelo njegovo bivališče po vsem tem iskanji. — V predno sobo prišedši je opazil na usnjatem in vmaza-nem divanu svojega slugo Ivana, da leži na hrbtu, da pljuje v strop in da se pljunki dosti izdatno prijemljo zmirom tistega prostora. Ta slugina malomarnost je raz-gadila ga; udaril ga je s klobukom po ustnih in pokaral: „Ti, svinjar, vselej se z glupostimi zabavljaš!*
360
Ivan je,  kakor blisek,   planil z divana in na vse pretega hitel plašč jemati z njega.
Ko je bil major prišel v svojo sobo truden in otožen, omahnil je na naslonjač, po nekolikih vzdihih pa je opomnil: „Ljubi Bog! usmili se me! Zakaj me tako pokuriš? — Da sem brezi te ali te roke, ali brezi katere noge — rad bi trpel; ali če nosa nima človek — vrag zna to : ptica ni ptica, meščan ni meščan: s kratka, đej, če prav imata vsak svoje rodišče! Pa da sem ga zgubil na vojski ali o kakem dvoboji, ali da sem sam povod tej zgubi; zginil je, da ne znam, ali zato, ali zato, pobegnil je sam ob sebi, nihče ni motil ga !... Le, ne, to ne more biti" — opomnil je po nekolikem premisleku — „ni verjetno, da bi nos pobegnil, nikakor ni verjetno to. To je verjetno, da spim in bledem, ali pa, da se mi sanja; utegne biti, da sem tako ali tako zmočen, da nisem napil se vode, temuč vodke — in z njo natrl brado. Bedasti Ivan je kde dobil vodke, a jaz, mogoče, je, da sem napil se je. Da bi major resnično preveril se, ali je pijan, vščenil je samega sebe močno tako, da je vskriknil. Ta bol ga je popolnem preverila, da res živi in da dela. Varno se je približal zrkalu: iz početka je na pol mežal, a pogledal je, ali se morebiti nos pokaže na svojem prostoru; pa ta tre-notek je odskočil in opomnil: „To je sramoten prizor!"
To je bilo res neumljivo! Da je zgubil se kakov gumb, — zgubila kakova srebrna žlica, kaka ura, vse to bi nič ne bilo, naj bi se bilo zgubilo, kar koli, ali da je nos zginil, pa še pod drugo streho?!... Major Ko-valev je premislil vse razmere, a skoro vse je bilo podobno resnici, da ne more te nesreče povod biti nihče drug, nego štabnega častnika soproga Podtočina, ki je želela, da bi se pozakonil z nje hčerjo. Saj bi bil sam rad obesil se na-jo, ali ogibal se je ženitbene pogodbe. Ko je bila štabnega častnika soproga ojavila mu kar naravnost, da bi rada, da bi se nje hči pozakonila ž njim, umikal je malo po malo svoje poklone in naposled izginil, trdil je, ker je še mlad, da mora služiti še kakih pet let, ali da bi razmerno bilo, vsaj dve leti. Ali štabnega častnika soproga je, to je gotovo, osvetila se mu, sklenila je, da ga pokvari, zato je pobotala se, Bog zna, s kakimi baburami, da nikakor nisi mogel lahko razsoditi, da so nos odrezali mu: nihče ni zahajal k njemu v sobo; Ivan Jakovljevič ga je bril vsako sredo, a celi ta dan in četrtek je imel nos cel, — kar je pomnil in znal, jako zdrav nos; pa saj bi bil čutil in brezi vsakoršnega dvoma bi rana ne bila mogla tako hitro zaceliti se in zgladiti, kakor kak mlinec. Koval je sklepe v glavi, da štabnega častnika soprogo pozove na sodbo, kakor ovo zakon dovoljuje, ali da se njej sami oglasi in da jej dokaže osveto. Njega zamišljenost je pretrgal svit, ki je bil posijal skozi do cela luknjaste duri in oznanil, da je v prednji sobi svečo prižgal Ivan. Skoro je prikazal se Ivan sam, svečo prinesel pred seboj in jasno razsvetlil vso sobo z njo. Prvi gibljaj majorja Kovaleva je bil, da je zgrabil robec in z njim zatisnil prostor, kjer je poprejšnjoga dne še bil nos, zato da bi glupi sluga ne zijal, ko bi zagledal, da ima — gospod, pa tako čudovit obraz.
Ivan ni utegnil zlesti v svoj brlog, začul je v predni sobi neznan glas: „Ali tukaj biva kolegijski prisednik Kovalev?"
„Koraknite naprej, major Kovalev biva prav tukaj" — oglasil se je Kovalev, brzo je skočil po konci in odprl duri.
Došel je redarsk uradnik , krasno vzrastel moški, zalizcev — ne presvetlih, ne pretemnih, dosti zalitega obradija — prav tisti, ki je o začetku te povesti stal konci Izakijevskega mosta.
„Ali ste Vi račili ter izgubili svoj nos?"
„To je — da."
„Našli smo ga!"
„Kaj ste povedali?!" — kriknil je major Kovalev, Sama radost mu je ustavilo besedo. Strmel je očaran v mestne četrtine (kvartalni) nadzornika , ki je stal pred njim, imel je napeto šobo in napihnjen obraz, jasno je va-nj svetila plapolajoča sveča.    „Kako ste našli ga?"
„Poseben slučaj je bil to: zalotili so ga prav za prav, ko je bežal. Uže je sedel na brzovi in hotel je pobegniti v Rigo. Popotni list je uže davno bil napisan na ime nekovega uradnika. Čudovito je to, ker sem jaz sam iz početka sodil, da je to kakov gospod. A sreča je bila to , imel sem naočnike pri sebi, ter sem takoj preveril se, da je nos to. Jaz sem brljav: ko Vi stojite pred menoj, vidim le, da imate obraz, a nosa ne vidim, niti brade, ničesar ne vidim. Moja sokrva (tašča), to je, moje soproge mati. ta tudi ne vidi prav nič".
Kovalev sam ni znal, kje je in kdo. „Dejte, nu, kje je? — jaz kar pobegnem k njemu!"
„Ne prenaglite se. Jaz znam, kaj Vam je nos dolžan, človek to lahko umeje sam ob sebi. A čudovito je to , ker je glavni krivičnik te neugode sleparski brilec v Voznesenski ulici, — brilec, ki je zdaj na odhodu. Uže dolgo časa sem jaz pazil na pijanega in ko je kradel; pred tremi dnevi je v neki prodajalnici zmeknil dvanajstorico gumbov. Vaš nos je prav tak , kakoršen je bil." Po teh besedah je nadzornik segnil v žep in iz njega prinesel nos, zavre je bil v papir.
(Dalje prihodnjič.)