© Vladimir Gajšek, vse pravice pridržane.

© INTELYWAY, elektronski spletni medij za širjenje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti: - knjigo lahko svobodno prenesete in shranite na računalnik, lahko jo natisnete, kolikokrat želite;





Kot vse kaže, pristojna ministrstva skrbijo zakonito

za podtalno kot družbeno pogojeno obvladovanje, ob

brezposelni mladini, vzgojeni v tovarišijski osnovni šoli "iz navade" komunizma, pa povrhu posredno za širjavo

drog. Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih

drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog že v

splošnih določbah določa ukrepe za preprečevanje

uporabe prepovedanih drog in obravnavo uživalcev

prepovedanih drog. Ukrepe, ki zajemajo informativne,

zdravstveno vzgojne in svetovalne dejavnosti, zdravljen-

je, socialno varstvene storitve in programe za reševanje

socialne problematike, povezane z uživanjem prepove-

danih drog ter spremljanje uživanja prepovedanih drog,

izvajajo pristojna ministrstva, ki jih je kar šest, ko se povezujejo med seboj ob obvladovanju slojev v narkoman-

skem podtalju.

Nihče od odvisnikov ali med zasvojenkami z

"drogeraštvom" se ne more rešiti sam ali zase, niti sam zase, čeprav zdravi sebe – a le tako, da prosi in poišče

pomoč. Stvari, ki so za odvisnike itak pretežke, naj opusti-

jo ter se preusmerijo vsaj k Bogu in molitvi. Bog zdravi tudi ateiste, narkomanske odvisnike, le da pridejo v območje,

kjer prevladuje dejavna ljubezen in medsebojno razume-

vanje ter zahteva, da se iz negotovosti sčasoma poraja

terapevtska gotovost.

Zdravljenja bolezni odvisnosti boljkone ni mogo-

če razumeti samo tehnično-zdravstveno ali racionalno

ter racionalizirano. Človek v bolezni odvisnosti, ki so/

deluje v terapevtski skupini ali skupnosti, potrebuje več

kot zgolj racionalizacijo ali golo ter teoretsko znanje ali

več od obrazložitve medicinskih oznak same bolezni.

1

Okolja, v katerih se pojavljajo dejavniki tveganja, so lah-

ko družbeno navidezno urejena, čeprav se vedno poka-

že čustvena nestabilnost, občutek zapostavljenosti, izgu-

ba samospoštovanja, obenem tudi dostopnost do - pre-

povedanih - drog ali celo njihova prikrita ponudba. Kjer

je dostop do opojnih sredstev preprečen in onemogo-

čen, tako da so – prepovedane – droge tako rekoč

nedostopne, kjer družina poskrbi za medsebojno prever-

janje mladostnika s starševsko avtoriteto ljubeče in z razu-

mevanjem, kjer se ne dovoljuje stališče šolskega obvez-

nega (po)socialističnega samoupravljanja s primernimi

vzgojnimi prijemi in učnonačrtno, tako da ni zgolj razred-

ne brezobzirne tekmovalnosti ali razvrtosti ter zdivjanosti,

kar se lahko tudi kdaj dogaja, kjer je gojena mladostniko-

va odgovornost, delavnost, osebna in oblačilna nega, je

gotovo manj možnosti, da bi se s takimi dejavniki zaščite

lahko prepoudarjali tudi dejavniki tveganja

V Ljubljani je bil sprejet Zakon o preprečevanju

uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev

prepovedanih drog (ZPUPD, 19.11.1999), torej zakon o

urejanju narkomanov kot uživalcev prepovedanih drog,

ki podrobneje določa ukrepe za preprečevanje uporabe

prepovedanih drog in obravnavo uživalcev prepoveda-

nih drog.

Pod vtisom preprečevanja mamilarstva je vse

več plačanega svetovanja in vladne službenosti, med-

tem ko za etiko in moralo, tudi za zaposlovanje mladost-

ništva ne skrbi domala nihče – v primeru, da bi se kdo

dotaknil že prevelikih in čezmernih "kompetenc" plačan-cev in plačank, ki vladajo v Republiki Sloveniji srednjesloj-

sko, mora računati z dejstvom, da imajo posamezne insti-

2

tucije v svojih zvezah, ko vladajo, neomajno moč, podpr-

to z oboroženo policijo ter da lahko izvajajo, če se jim

zahoče, tudi brezpravje brez primere, ko odtegujejo mla-

dini kot mladostništvu pravzaprav pravico do zdravega

življenja in dela. Vladajoči sloji slovenskega postkomuniz-

ma ukrepajo najprej materialno tako, da onemogočijo

položaj slovenske družine, ko se povezujejo organi institu-

cijsko med sabo, da lahko po samovoljnih ukrepih prav-

zaprav producirajo vse več mladostniške bolezenske

odvisnosti – ker so uradne strukture v državi docela ano-

nimne, lahko uravnavajo tok oblasti nad družino, kakor

hočejo, vse dokler primeroma že zdravstvena služba,

obvezna državna šola, zavod za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje ter drugi ob centrih za socialno delo deluje-

jo še naprej pravzaprav enoumno in vistousmerjeno, služi

pa jim policija z državnimi tožilstvi.

Sprva so bile definicije zasvojenosti od drog

usmerjene biološko ali medicinsko biološko, saj so bile

zasnovane na pojavih tolerance in odtegnitvenih simpto-

mov – s čimer se je ukvarjala tudi šolska medicina v sploš-

nem skoraj docela nepripravljena. Postopno se je pojas-

nilo, da je posledica tolerance glede na odmerek droge,

da se količina opojne snovi in pogostost uporabe vsebolj

povečujeta, da bi bil dosežen pravzaprav prvotni učinek

uživanja drog oziroma drogiranja. Zato se pojavi vzpore-

dna toleranca, ko deluje toleranca, ki se je razvila za eno vrsto droge, na drugo vrsto droge in zato na drugo, tako

rekoč pospešeno toleranco – prehod od mehkih na trde

droge kaže prav na vzporedno toleranco, primeroma z

uživanjem heroina ali metadona, sicer pa tudi alkohola

in anestetikov. Vse večje količine, ki se pojavijo ob vzpo-

redni toleranci, lahko privedejo tudi v predoziranje. Kot

3

operativno definicijo zasvojenosti od drog se lahko šteje

tudi pojav odtegnitvene krize (abstinenčni simptomi in abstinenčni sindrom v sindromu zasvojenosti), ko se zmanjša koncentracija droge v krvi.

Poleg medicinsko bioloških dejavnikov so znani

tudi psihokulturni, psihosocialni in sploh nebiološki dejav-

niki zasvojenosti od drog. Tako imenovani sindrom zasvo-

jenosti z drogo predstavlja za odvisnike pravzaprav hu-

mano razumevanje, namreč v smislu, ko se razume tudi

antropološko in količkaj socialno razumno, da del mlado-

stništva v postmoderni dobi zapade v zasvojenost. V tem

primeru je zloraba drog pojmovana z razumevanjem, ki

pozna tvegano in škodljivo uporabo drog, narkomanstva v mladostništvu ali med mladostnimi sloji pa ne obsoja

vnaprej, kakor da bi bili zasvojenci postavljeni proti

"zdravim silam" in podobno. Alternativno zdravljenje predstavlja v tem primeru dejansko spoznanje bolezni

odvisnosti kot zdrs osebe, ki se je vpletla v združbo zasvo-

jencev ali ki je "poskušala" droge, vse do zasvojenosti.

Sprenevedanje, da uživanje – prepovedanih – drog ni

patološko, mora biti odveč, ko je treba pokazati pravi-

len, odločen in avtoriteten odnos do odvisnikov in zasvo-

jenk. V primeru, da uživa uživalec drog opojne snovi strn-

jeno vsaj dvakrat dnevno dva tedna, je mogoče že

govoriti o sindromu zasvojenosti, ki pač kaže tudi na

patološko uporabo droge, tudi v daljšem življenjskem

obdobju. Sindrom zasvojenosti pokaže svojo patološko

obliko tudi v motnjah socialnega in poklicnega življenja,

prav tako v družinskih odnosih. Elementi sindroma zasvo-

jenosti se ne kažejo pri odvisnikih z enako učinkovitostjo in ne enako intenzivno. Šele v prošnji odvisnikov in zasvojenk po zdravstveni pomoči izraža dejansko bivanjsko

4

nemoč zaradi sindroma zasvojenosti, saj na tej stopnji že

mladostniški – in drugi – zasvojenci niso več sposobni

opravljati niti vsakdanjih opravil. Kolikor bolj se zvišuje v sindromu zasvojenosti tudi toleranca na učinek droge,

toliko bolj patološke so tudi posledice mamilarstva. Pose-

bno gledišče sindroma zasvojenosti se pokaže tudi ob

abstinenčnem sindromu oziroma ob krizi, ki se pokaže

posebej vedno v telesni zasvojenosti od droge. Proble-

matika "endorfinstva" je razvidna tudi v drugih telesnih odvisnostih in v boleznih odvisnosti, celo v odnosnih odvisnostih, primeroma v hazarderstvu in pustolovstvu, v –

ljubezenski – obsedenosti kot odvisnosti od odnosov, pri-

meroma pri ženskah, ki preveč ljubijo, v zasvojenostih z

delom, v odvisnosti od hrane in v zasvojenosti s seksual-

nostjo itd. Endorfini v možganih delujejo kot posredniki

dražljajev, zato so nevrotransmiterji – ko odvisnik preneha

jemati drogo, nastane v nevrotransmiterskem ali endor-

finskem sistemu primanjkljaj, zato se pojavijo tudi absti-

nenčni simptomi oziroma kriza. Nastop in pojav odtegnit-

venih simptomov sta omejena časovno in z dozo, torej z

velikostjo odmerka droge neposredno pred prenehan-

jem uživanja droge, torej pred sámo abstinenco. Enako se pojavijo ob odtegnitvenih simptomih krči. Ko začne

droga iz organizma izginjati, so pojavi krize v telesni odvisnosti nuja.



Znano je in se ve, da so prepovedane droge rastli-

ne ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki

imajo psihotropne učinke ter lahko vplivajo na telesno ali

duševno zdravje ali ogrožajo primerno socialno stanje

ljudi ter so opredeljene v zakonu, ki ureja proizvodnjo in

promet s prepovedanimi drogami. Sicer načeloma in na

papirju obstaja obravnava uživalcev prepovedanih

5

drog, ki obsega zdravljenje ter reševanje socialne proble-

matike, povezane z uživanjem prepovedanih drog.

Uživalci prepovedanih drog so osebe, ki uporab-

ljajo navedene opojne snovi; uporaba prepovedanih

drog obsega vsakršno jemanje prepovedanih drog in je

zloraba, spremljanje uživanja prepovedanih drog pa

zajema zbiranje, obdelavo in izmenjavo podatkov o pre-

povedanih drogah in o njihovem uživanju. Že v splošnem

smislu vladajočega razreda obstaja skrb, da se pojavljajo

odvisniki, ki bodo lahko služili nadaljnjemu vladajočemu

enoumju v RS, saj v resnici ne obstaja kakorkoli restriktivna politika, ki bi urejala najprej družino in socialno stanje, kjer se že zloraba opojnih snovi pojavlja – tudi množično.

V boleznih odvisnosti še ni dokončnih ugotovitev

ne le o zasvojenosti od drog, ampak so lahko sporna tudi

vprašanja o biološkem, psihološkem, socialnem ter duho-

vno-meditativnem problemu v zvezi s čezmernim in

nedovoljenim uživanjem drog. Prav tako je sporna oseb-

na nagnjenost do pitja, kajenja in uživanja – prepoveda-

nih – drog, hkrati še osebne izkušnje z drogami vsvojem

značilnem zasvojljivem okolju. Tudi strpen ali nestrpen

odnos do zasvojenih bolnikov še ne more definirati nes-

porne definicije o zasvojenosti od drog.



Ko potemtakem javno izraženo mnenje, da bi naj

v RS obstajalo tudi preprečevanje zlorabe opojnih snovi,

posega le na zunanja obrobja, se prikriva anonimnost

siceršnjega vsakoterega zla, gorje osnovne kot obvezne

državne šole, ki že lahko deluje docela oblastno nad člo-vekom oziroma nad otrokom in družino. Že kajenje toba-

ka se lahko namreč množično začne v osnovni šoli, ko 6

tovarišice in tovariši po svoje kot veja državne oblasti

tolerirajo zlorabo zoper zdravje mladostništva, prenareja-

jo pa se, kakor da bi preprečevali in ukrepali ob pojavu

zlorabe morda kar sami. Edino, kar velja oblastno, so evi-

dence z zbiranjem podatkov tudi povsem nedolžnih otro-

ških ljudi, ki jih šolska oblast hoče proglasiti za "drogeraše"

itd., le da se pokaže šola kot podaljšana roka policije. V

zahrbtni organiziranosti so šole pripravljene proglasiti dru-

žino za propalo ali jo uničiti kot del ministrstva za šolstvo-znanost-šport, vendar vedno le anonimno in uradovalno

pisarniško ter po tako imenovanih mnogoterih plačanih

šolskih "svetovalnih" službah, ki skrbijo za policijsko obravnavo slovenske družine, kdaj celo na "psihološke" načine oziroma usklajeno s šolskim nadaljnjim socialističnim

samoupravljanjem kot "iz navade".

Zato je v splošnem tudi oborožena in uradovalna

država s svojimi tranzicijskimi kompetencami tista, ki navz-

ven nekako skrbi za preprečevanje in zmanjševanje upo-

rabe prepovedanih drog z ukrepi na področjih

vzgoje in izobraževanja,

zaposlovanja,

zdravstvenega varstva,

socialnega varstva

in drugod.

Na področju vzgoje in izobraževanja, kot se sliši

uradno, je poskrbljeno za vistousmerjeno oblastništvo, ki

je nad družino represivna oblast z grožnjo zapora, četudi

po nedolžnem ali z lažnimi obdolžitvami, pa vendar vsaj

poskusno.

7

Na področju zavodsko organiziranega zaposlo-

vanja obstaja spet uradništvo, ki je povezano z zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da preigravajo

sicer obstoječo zakonodajo anomično ali kakor jim dra-

go, sicer pa tako, da imajo zaposlitveno oblast v rokah

itak večidel slovenski olastninjeni kompartijski iznajdljivci, ki bolehajo nemara celo za jugonostalgijo.

Zdravstveno varstvo, ki naj bi pomagalo vsaj

otroštvu in mladostništvu na medicinski ravni, je lahko

povezano z osnovnošolskim pisarništvom ter socialno-

delavskim feminizmom tako, da nadaljuje le prakse prej

politične psihiatrije, ko je bila psihiatrija itak del oblasti in je le pomagala, tudi odvisnemu sodstvu, če se je zdelo

potrebno, z lažnimi "ekspertizami" in podobno. Kar zadeva zdravstvene storitve za otroke in mladostnike, poteka-

jo sicer evropsko urejeno, vendar le v primerih tiste služ-

benosti, ko obstajajo občinski bolniki, sicer je vprašljivo

zdravstveno zavarovanje teh, ki so dopolnili 15 let življenj-

ske starosti in vpisanih gimnazijcev.

Posebno področje oblasti tvorijo centri za socialno

delo, ki skupaj že z osnovnimi šolami in njihovimi pisarnami neposredno napadajo družino in merijo na sodno pričakovano

anomijo, da pridobivajo koristi enim tako, ko lažno obdolžijo druge ter se naposled kakorkoli skupno umaknejo. Ob vseh

tovrstnih državnih oblastništvih deluje še oblast cerkvenih struktur, ko lahko kaplan nažene otroka in ga privede ter ga one-

mogoči, namreč v času splošne hajke na slovensko katoliško

zdravo družino. Zato je lahko po drugi plati vse več permisivno privzgojenih subjektov mladostništva, ki zapadejo zlorabi opojnih snovi, sprva s kajenjem, nato s kajenjem marihuane, vse do uživanja trdih drog in plesnih drog in podobno.

8

V resnici ni Državni zbor Republike Slovenije obra-

vnaval niti politično večstrankarsko tematik o problemati-

ki bolezni odvisnosti, ki se začne v družinski politiki, s šolsko politiko, s socialno politiko in s pritiski na mladostništvo in družine, ki so dejansko nevzdržni. Na predlog Vlade

Republike Slovenije se sprejme nacionalni program prep-

rečevanja in zmanjševanja uporabe prepovedanih drog,

ta nacionalni program pa češ določa strategijo prepre-

čevanja, zdravljenja ter reševanja socialne problematike,

povezane z uživanjem prepovedanih drog. Zlasti ponuje-

ni ukrepi na področju zdravstvenega in socialnega vars-

tva zajemajo programe zdravstvenih in socialno varstve-

nih storitev, posebej storitve preventive, zdravljenja ali na papirju programe za reševanje socialne problematike,

povezane z uživanjem prepovedanih drog. V resnici pa

že centri za socialno delo poskrbijo, da starši označenih

otrok, ki niso drogeraši, ampak primeroma v osnovni šoli

nadpovprečni, ne morejo nikoli pravilno izpolniti obširnih

in zapletenih obrazcev za pridobitev pravice do otroške-

ga dodatka – kajti katerakoli kanclistka, podobno kot

tovarišica v osnovni šoli, lahko najde "pomanjkljivost", če le hoče, potem pa otrok ne prejme otroških dokladov. V

resnici tudi ni službe, ki bi pristrigla vsaj malo objestno

anomijo vladajočega razreda že v obvezni državni šoli,

kaj šele v centrih za socialno delo, ko se ve, s kakšnim

ignorantskim cinizmom obravnava »nepravilnosti« tudi

šolski republiški inšpektorat, ko je mnogo hrupa za nič. Že

kompetence ravnateljstev osnovnošolskih tovarišic in

tovarišev presegajo moč kateregakoli poslanca, saj lah-

ko zatolčejo s svojimi kateregakoli šoloobveznega otroka tako, da mu preprečijo napredovanje iz razreda v razred, če ne gre drugače in potem, ko je odpovedalo tudi

skupno policijsko preganjanje. Čim več je zasvojenih in

9

zlorabljenih, tem laže z njimi upravlja država, kjer se

generirajo problemi že osnovnošolsko.

Tako kot že v osnovnih šolah obstajajo komisije,

katerih odločitve so dokončne, si je država omislila in

ustanovila komisijo Vlade Republike Slovenije za droge, ki

samo pospešuje in usklajuje vladno politiko, ukrepe in

programe kakor za - preprečevanje uživanja prepoveda-

nih drog, - zmanjševanje povpraševanja po prepoveda-

nih opojnih snoveh, - zmanjševanje škode zaradi upora-

be prepovedanih drog, - zdravljenje in rehabilitacijo.

Komisijsko obravnavanje zdravih družin je lahko urejeno tako, da so določne družine vnaprej sumljive, namreč

politično sumljive kot katoliške družine. Vendar tudi tako,

da je pripravljen sodelovati v pregonu nedolžne družine

in otrok istočasno kaplan po svoji strani, namreč s svojimi,

primeroma s skavtskimi vodji. Komisija Vlade Republike

Slovenije za droge opravlja torej posebej naloge, ki ji

omogočajo ne le šolsko-policijski nadzor nad sleherno

družino, ampak lahko nadaljuje tudi prisilo nad sicer zdra-

vimi družinami; zato ta komisija med drugim kakor da

spremlja izvajanje določil konvencij mednarodnih orga-

nov in mednarodnih organizacij, na katere pa se sicer

itak nihče posebej ne sklicuje, saj tudi mednarodna jav-

nost niti politično ne ukrepa, kaj šele, da bi "vmešavala"

zdravstveno ali vzgojno-izobraževalno; kolikor se kaže

dobro plačljivo, je verjeti, da komisija predlaga Vladi Republike Slovenije predlog nacionalnega programa in

ukrepe pri izvajanju omenjenega nacionalnega progra-

ma, a vseskozi mimo slovenske družine; komisija nadalje

lahko predlaga ukrepe za zmanjševanje ponudbe pre-

povedanih drog, vendar ne v zvezi s slovensko družino in

mladostniki, marveč bolj na splošno in abstraktno, tako

10

rekoč kanclijsko svetovalno; kadar gre za plačana poto-

vanja in skupno latovščino, zagotavlja komisija mednaro-

dno sodelovanje, kjer se govori o problematiki zlorabe

drog sicer nekomunistično in brez poudarka na tranziciji

kakršnegakoli socialističnega – jugoslovanskega – balka-

noidnega samoupravljanja, kakor se izvaja že v šolskem

nadzoru nad in zoper slovensko zdravo družino.



Ljudi obravnava država zgolj uradno, uradno v

državi pa je pripoznano le tisto, kar je službeno, pisarniško ali kanclijsko. Zato so priuradne sodelavke ali konfidenti

največkrat tiste osebe, ki "spremljajo" tudi zdravo družino s svojimi ukrepi in večidel z oblastniškimi posegi tako, da

poskusijo že mladostništvo zviška diskreditirati, starše pa

kvečjemu uničiti. Ta uradna objestnost ni sicer značilna

morebiti le za slovensko državo, ampak za vse svetovne

državne birokracije, vendar je v slovenskem postsocializ-

mu urejeno službeno, da se v imenu "spremljanja" lahko dogaja kakršnakoli prisila, začenši s sosesko, nadalje pa v

primeru klicanja na govorilne ali zasliševalne ure in podo-

bno. Enako ravna kaplan s svojim pristaštvom, primero-

ma z vnaprej zahrbtno zmenjenimi ali kakor samouprav-

no dogovorjenimi voditelji/cami, ko je prepovedano že

označnemu otroku vnaprej vsakršno napredovanje. Urad

Vlade Republike Slovenije za droge potemtakem urado-

valno "spremlja" problematiko na področju preprečevanja uživanja prepovedanih drog vsaj s policijo, gleda tudi

vsaj navidez na zmanjševanje povpraševanja po prepo-

vedanih drogah, celo, se zdi, kakor da skrbi za zmanjše-

vanje škode zaradi uporabe prepovedanih drog ter

"spremlja" problematiko na področju zdravljenja in reševanja socialne problematike, povezane z zlorabo mamil.

Kjerkoli se odpira prostor slovenskega kanclijskega "spre-11

mljanja" intervencijsko ali zoper zdravo družino, le da se državni uradi v družino in mladostništvo vtikajo tudi kaz-novalno in vnaprej, četudi z lažnimi obdolžitvami, poskrbi

neoliberalna druščina vladno, da se izpolnjuje pravzap-

rav ideologija revolucijske tranzicije. Povrhu zategadelj

Urad Vlade Republike Slovenije za droge opravlja še nas-

lednje plačane in uradne državne naloge, ki se ne doti-

kajo zdravja, ampak kažejo le na moč izvrševanja: -

usklajuje medresorske priprave predloga nacionalnega

programa; - usklajuje medresorske predloge proračun-

skih sredstev, namenjenih programom za preprečevanje

uživanja prepovedanih drog ter obravnave uživalcev

prepovedanih drog, ki se financirajo iz proračuna;

- koordinira medresorsko usklajevanje za oblikovanje prio-

ritet programov, nadzoruje in usklajuje vzpostavitev in

razvoj programov; - koordinira mednarodno problemati-

ko na področju drog ter usklajuje medresorsko sodelova-

nje pri delu teles in ustanov mednarodnih organizacij in

združenj; - opravlja administrativna dela za Komisijo Vla-

de Republike Slovenije za droge in skrbi za izvedbo skle-

pov Komisije Vlade Republike Slovenije za droge; - "dru-

ge naloge", ki jih določi Vlada Republike Slovenije. Že

tovariši in tovarišice v osnovni šoli so pripravljeni vdinjajo-

če se s postkomunističnimi ravnateljstvi vred "poskrbeti", da bi spravili pod nadzor vlade, ki se ukvarja z drogami,

vsaj nedolžno zdravo družino in vnaprej sumijo tudi po

krivem šoloobveznega otroka, če le morejo, le da poka-

žejo, da so dejanska oblast v slovenski državi, povezani

ne le s policijo, s centri za socialno delo, s šolsko medicinskim delavstvom, ampak tudi s sámo vladno izvršitvijo.

Poskusi se večidel izjalovijo, ker je neresnica še vedno

neresnica in ker so kanclijske krivice še kar naprej samo

postkomunistične krivice. V procesu zgodovinskih novo-

12

veških tokov odrašča mladostništvo v slovensko državnih,

strogo nadzorovanih razmerah, kjer baje ni več potrebna

družina že zaradi družinske politike, pa tudi se kaže, da je

menda slovenstva vse manj, o čemer javno tožijo neka-

teri tako, da še kar naprej vodijo državno politiko izumira-

nja.



Po nedolžnem preganjani slovenski starši in otroci

ne najdejo opore v Republiki Sloveniji nikjer, zato morajo

strahotno prisilo in tlačenje pač samo vzdržati, povrhu pa

naposled še uradno ignoranco, ki se kanclijsko kakor zno-

relo obnaša, kakor da se ni zgodilo. V resnici pa bi smela

že sleherna slovenska družina poskrbeti za preprečevan-

je zlorabe opojnih snovi in bolezni odvisnosti ter zoper

posledice uživanja prepovedanih drog.



Tako pa tako imenovano preprečevanje uporabe

prepovedanih drog "po zakonu" vključuje informativne, izobraževalne in vzgojne dejavnosti, programe promoci-je zdravja in druge dejavnosti oblasti, ki sicer dvigujejo

kvaliteto življenja kanclijstva in nadzorništva, češ da

nekako zmanjšujejo uporabo prepovedanih drog in s

tem škodljive posledice njihovega uživanja. Vrste preven-

tivnih programov v skladu z nacionalnim programom na

posameznih področjih določi 6 ministrov, in sicer z nasle-

dnjih vladnih področij:

Ministrstvo za zdravje RS,

Ministrstvo za družino, delo in socialno varstvo RS,

Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS,

Ministrstvo za notranje zadeve RS,

Ministrstvo za pravosodje RS,

Ministrstvo za obrambo RS.

13

Ni še javno v slovenstvu in ne državno znano, da bi

se sestali ob problematiki zlorabe opojnih snovi na pose-

bni vladni seji minister, pristojen za zdravstvo, minister,

pristojen za socialno varstvo, ministrica, pristojna za šols-

tvo, znanost in šport, minister, pristojen za notranje zade-

ve, minister, pristojen za pravosodje in minister, pristojen

za obrambo. Še najmanj pregleduje družinsko situacijo

Ministrstvo za obrambo RS, ki se verjetno niti noče domo-

vinsko zameriti mladostništvu, saj je znana siceršnja samo-

morilna naravnanost slovenske mladine, potem ko so

celo v civilni družbi odpadle moralne zahteve po količkaj

evropski vzgojnosti in verodostojnih vrednotah. Za sprem-

ljanje in koordinacijo preprečevanja uživanja prepove-

danih drog na lokalni ravni in za izvajanje preventivnih

ukrepov za preprečevanje uporabe prepovedanih drog,

lahko občine ustanovijo lokalne akcijske skupine – tako

kot so v totalitarnem režimu obstajali aktivi zveze komuni-

stov, ki so bili podlaga udbomafijske državne prisile, se na

krajevnoskupnostni ravni izraža scela moč prisile nad sle-

herno družino, kjer ukrepajo že tovarišice in tovariši držav-

noobvezno šolsko z napadalnostjo in discipliniranjem ob

pomoči kaplana in organov pregona. Socialno uničeva-

nje je v RS doseglo stopnjo, ko verjetni uživalci opojnih

snovi kot bolniki bolezni odvisnosti na civilnodružbeni rav-

ni že hočejo uživanje mehkih drog vsaj "legalizirati", potem ko so se združevali v nedržavnih skupinah in skup-nostih, čeprav v vednosti državnih organov in evidentira-

ni socialno, zdravstveno ter naposled celo policijsko.

Kakor da pri zmanjševanju števila odvisnikov ne bi zados-

tovalo že določilo, da minister, pristojen za zdravstvo, na

predlog Komisije Vlade Republike Slovenije za droge,

določi ukrepe pri uživalcih prepovedanih drog, katerih namen je preprečevanje nalezljivih bolezni ali okvar, ki jih

14

povzroča uživanje prepovedanih drog. Ne le, da se je

slovenski postkomunizem navzel uživanja opojnih, zdravju

škodljivih snovi, ampak se socialno okolje za uživanje pre-

povedanih drog ob nasilju še poglablja in širi – kajti v oko-

ljih slovenskega, zlasti urbanega nasilja, ne policija ne

sodstvo ne ukrepata, tako da lahko gangsterji pretepajo

bolnega priletnega človeka sadistično kar na njegovem

domu, potem ko vlomijo. Nič se ne zgodi niti roparjem in

roparkam, ki napadajo šibke in zlasti mladostnike, ki po

komunistični metodi zasežejo in si prisvojijo motorno vozi-

lo, če pa kdo hoče vozilo nazaj, ga preprosto pretepejo

do krvi – po izživljanju pa vozilo končno le vrnejo. Tovrstne združbe, klape in mladostniške ter odrasle skupine in skupnosti so samo druga narava organov pregona, ki so

vsaj povrhu oboroženi in bi lahko morda z orožjem zava-

rovali pred napadi nedolžne ljudi. A mestnemu gangster-

stvu se razen "verbalnih" opozoril ne zgodi nič, narobe, svojevrstne temeljne organizacije združene delikvence ali tozdi kriminala lahko izvajajo vsakršno ustrahovanje kar

naprej. Tudi v državni šoli ali pri katoliškem skavtstvu uspe-vajo tisti, ki so v enoumju dovolj predrzni in nasilni, tudi delikventni, da so sposobni anonimno škodovati in uničevati, so pa lahko celo razredno po tovarišu razredniku

postavljeni ovaduhi… in bodoče narkomanstvo. Kako

pomaga kristoterapija v Don Pierinovih krščanskih komu-

nah kot domovih za zdravljenje bolezni odvisnosti, kjer

mladostniki sami uravnavajo življenje z vzgojnim delom in

medsebojnim brušenjem, je razvidno v pomenu civilne

odružbljenosti in v dobri volji odvisnikov, ki se hočejo rešiti bremena prepovedanih drog.

Posebno

področje v zvezi z narkomanijami pred-

stavlja zdravljenje, saj ima socialna in pravna država za 15

svoje narkomane vedno na voljo dovolj sredstev, ni pa

sredstev za zdrave jedrne družine. Zdravljenje uživalcev

prepovedanih drog poteka v obliki hospitalnih in ambu-

lantnih programov zdravljenja, ki jih potrdi Zdravstveni svet, to zdravljenje pa izvajajo fizične in pravne osebe, ki

izpolnjujejo pogoje, določene za opravljanje zdravstve-

nih dejavnosti v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno

dejavnost – torej vsi tisti, ki imajo za zdravljenje tudi licen-co. Za zdravljenje se po tem zakonu šteje tudi vzdrževan-

je z metadonom in ostalimi substitucijskimi sredstvi, ki jih potrdi Zdravstveni svet. In medtem ko zdrava družina

komaj vzdrži pod programiranim tlačenjem vzgojnoizob-

raževalnega sistema državno obveznega šolstva, pod

nadzorom centrov socialnega dela in šolskozdravstvene

službe, ki z oboroženimi organi pregona ter z državnim

tožilcem predstavljajo moč zoper mladostništvo in druži-

no, je vedno dovolj denarja za vzdrževanje z metado-

nom in ostalimi substitucijskimi sredstvi. Vendar ni substitu-cijskih sredstev za nadomestek slovenske družine – kajti

ko bo ta družina, če se bo tlačenje z ustrahovanjem in

zlasti s socialno anomijo uradov nadaljevalo, postopno

izginila ali izumrla, tudi Republika Slovenija ne bo več

potrebna kot socialna in pravna država, obstajali pa

bodo le uradniki in uradnice, tovarišice in tovariši, ki bodo po obrazcih določali spolno združevanje oseb za človeš-

ko reprodukcijo, ali pa bodo poskrbeli kvečjemu za bio-

medicinsko oploditev sicer zdravih, a dejansko istospolnih

oseb brez penisa.



Po vzoru centralizirane države socialistično samou-

pravnega balkanskega dogovarjanja niso verjetno

dovolj le centri za socialno delo in vsakršni svetovalni centri…

16

Za opravljanje ambulantne dejavnosti preprečevan-

ja in zdravljenja odvisnosti se v okviru mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni organizirajo centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih

drog. Dejavnost teh centrov izvajajo po zakonu določe-ne osebe uradno ter le na podlagi koncesije ali javni

zdravstveni zavodi. Tako se noben odvisnik ne zdravi

morebiti družinsko, ampak v državnem centru. Celo več, minister, pristojen za zdravstvo, imenuje Koordinacijo

centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od

prepovedanih drog, ki predlaga doktrino in preverja

izvajanje doktrine zdravljenja odvisnosti ter koordinira

tako imenovano strokovno sodelovanje centrov za prep-rečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih

drog. Kaj pomeni v tem primeru strokovnost, je znano, če

se pogleda v strokovne službe že v slovenski osnovni šoli

oziroma v šolsko-državno pisarništvo, čeprav tukaj ne

odloča ravnateljska oseba, marveč sestavo in način

delovanja Koordinacije centrov za preprečevanje in

zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog podrobneje

predpiše sam minister, pristojen za zdravstvo.



Tako kot ima poleg prosvetnega ministrstva slo-

venska država tudi Zavod RS za šolstvo, velja, da za opravljanje hospitalnega in specialističnega ambulant-nega zdravljenja Vlada Republike Slovenije ustanovi jav-

ni zdravstveni zavod - Center za zdravljenje odvisnih od

prepovedanih drog. Shema državne uprave in oblastnij

primeroma v šolstvu in zdravstvu lahko deluje objestno

kanclijsko, pisarniško in s končnimi rezultati, ki kažejo na

nesposobnost urejanja, ker je že družina okrnjena kanclij-

sko z disciplinskimi postopki ali ukrepi, da bi izginila s prizo-rišča biti in časa. Za hospitalno zdravljenje se štejejo

17

bolnišnična detoksikacija,

psihosocio-terapevtska obravnava,

podaljšano zdravljenje,

zdravstvena rehabilitacija.



Ob teh hospitalnih postopkih so znane še socialno

varstvene storitve in programi reševanja socialne proble-

matike, povezane z uživanjem prepovedanih

drog. Socialno varstvene storitve, namenjene prepreče-

vanju in odpravljanju socialnih stisk in težav, povezanih z

uživanjem prepovedanih drog, ki se izvajajo v okviru jav-

ne službe, so zlasti socialna preventiva, prva socialna

pomoč, osebna pomoč in pomoč družini – kar menda

lahko celo kdaj kot storitve izvajajo v skladu z zakonom, ki

ureja socialno varstvo ter po normativih in standardih, ki

jih predpiše minister, pristojen za socialne zadeve.



Dejavniki tveganja in zaščite kot varstva pred

mamilarstvom ali uživanjem prepovedanih drog kažejo,

da se zasvojenost kot bolezen odvisnosti poraja v različ-

nih interakcijah med mladostniki in okoljem, pa tudi med

ponudbo drog in okoljem uživalcev prepovedanih drog,

zato je zveza v vrši. Zato se naj ukvarja preprečevanje

bolezni odvisnosti ne le z osebnostjo uživalca prepoveda-

nih drog kot z nekakšnim svetovanjem, ampak naj zaja-

me predvsem družinsko in vrstniško okolje na radikalnih

temeljih preprečevanja. Sociokulturni dejavniki kot odruž-

bljena možnost pitja, kajenja tobaka in nadalje uživanja

različnih prepovedanih drog kažejo na skupno, državno

pogojeno subkulturnost, ki zatrjuje največkrat, da ima

vsak človek svobodno ali samostojno voljo, da pije, kadi

ali se drogira, primeroma z mehkimi drogami, kakor da

ne bi bilo že od ekonomsko-socialne omejitve odvisno,

18

ali bo mamilar postal tudi kriminalec zaradi hlepote po

uživanju in pridobitvi prepovedanih drog. Svobodno voljo

utegnejo v RS izražati kvečjemu zdravi ljudje, ki se ne sle-

pijo s pomočjo državne represije, da je itak porušena

postkomunistična medsebojnost usmerjena v oblast in

vodenje – čim več je odvisnikov, tem laže jih vodi država,

poleg tega pa se lahko tudi skrajša življenje odvisnikov

kot bolnikov. Kolikor že državna obvezna šola poskrbi z

zunanjimi dejavniki za razpad družine, namreč po post-

komunistični družinski in šolski ter socialni politiki, da je družina nacionalno preživeta, kolikor že osnovnošolske

tovarišije konfidentsko s policijskim zasliševanjem v šolski

pisarni skrbijo za uničenje ali vsaj diskreditacijo starševs-

tva, toliko bolj spodbuja moteno otroštvo in mladostniš-

tvo, naj zamenjuje srečo biti z razvrtostjo ali vsaj z brezobzirno tekmovalnostjo in razrepenčeno oholostjo. Bolj ko je

torej urejanje v videzih ekskluzivno segregacijsko že v slo-

venski državni obvezni šoli, več je pričakovati bega od

svobode ali večji bo beg v pitje, kajenje in mamilarstvo.

Tako imenovani dejavniki tveganja so naravnani v slo-

venski državi ne le zaradi gojenega nizkega samospošto-

vanja, ki se sprevrže v samoveličanje in okrutnost, tudi

kakor partizansko zoper lastni narod, marveč so postav-

ljeni povrhu uradovalno, kanclijsko oziroma pisarniško v

svoji lastni vasezaprtosti in skrajni nadutosti, ki poudarja

razosebljeno držo nekakšnega "objektivnega", v resnici pa razčlovečenega značaja, medtem ko zunaj tega

pisarništva obstaja pestra ponudba prepovedanih drog

in njihova dostopnost. Kjer že osnovna državna šola pos-

kuša odpraviti starševske vzore, družinskega razumevanja

ali ljubezni pa itak ne prizna, se lahko sklicuje na progra-

me reševanja tudi mamilarske, kadilske ali pivske mlados-

tniške ter delikventno otroške problematike le na papirju

19

in v posmeh osnovnim človekovim pravicam ali človeš-

kim vrednotam. Iz navade šolskega okolja, kjer vladajo

samo in samo tovarišice in tovariši postkomunistično, kjer

se tvorijo uporabniki drog sicer anonimno, je bolj kot ver-

jetno, da bo napredovanje odvisnikov in privilegiranih

kot vistousmerjenih "učenk in učencev" ali mladostništvo poudarjeno, kajti po taki osnovni šoli je urejeno, da se

sprejema primeroma na "boljše" gimnazije le tiste, ki so biliže v državni obvezni šoli dovolj idejnizirano poslušni,

človeško medsebojno brezobzirni ob tovarišijski otopelos-

ti, da so "izdelovali" razrede privilegirano, celo z odliko, dasiprav je raven znanja ali izobraženost pod vsako kriti-ko oziroma je podobna balkansko znani ali jugoslovanski

zaostalosti. Zoper šolo, ki sproti zaničuje nadarjene mla-

dostnike, jih ponižuje, segregira in jih uničuje, sicer država ne stori nič, saj dovoljuje kakor "iz navade" socialistično šolsko samoupravljanje in šolski komunizem, celo več,

obljublja kitajske komunistične vzore regionalizma, s

čimer se izmika evropski in mednarodni skupnosti urejan-

ja – kar je tujega sprejetega, pa so nekakšne fantazije,

izpisane v latovščini, ki vodi postkomunizem na jugoslo-

vanske znane načine postmoderno naprej. Primerni

vzgojni in izobraževalni programi bi bili šolsko zoper uživa-

nje prepovedanih drog količkaj učinkoviti, če se šolski

odnos ne bi začel z idejnizirano postkomunistično

"tovarišico" ali postkomnističnim razrednim "tovarišem", marveč bi samostojna slovenska država že enkrat zahte-vala, in to brezpogojno, v državni javni šoli naziv poklicnih učiteljic in učiteljev. Ker pa morajo slovenski šoloobvezni

mladostniki, v resnici "iz navade" titoizma in balkanoidno-sti kakor samoupravljalsko socialistično in ukazno zviška,

vso šolsko tovarišijo klicati v praksi kot edino "tovarišica"

ali "tovariš", saj bi sledil sicer v praksi šolskih oddelkov dis-20

ciplinski ukrep in kakor pazniško-šolska šikana ter kazno-

vanje, se vdajajo lagodnemu privilegiju tovrstnega nap-

redovanja in razrepinčeni objestnosti, vsakršnemu nasilju

ter naposled mamilom – permisivnost kompartijstva post-

socialistično pomeni, da prevladuje duh kakor nekakšne

soldaško vojašnične samovolje, ne pa pedagoško delo.

Vsaka zahteva, da otrok v šoli mora in le mora klicati

zaposlene prav v šoli le s "tovarišica" ali "tovariš", spominja na kompartijsko prevzgojnost in strogost nad otroki.



Dokler naj namreč izvaja še tako dobro zdravstve-

no pedagoško pripravljen program preprečevanja uživa-

nja prepovedanih drog le in zgolj "tovarišica" ali "tovariš", namreč nekako brezosebno nadzorovalno, pazniško in

"uradno", torej "šolsko svetovalno", vzbuja v šoloobvez-nem mladostništvu in otroštvu kvečjemu čustveno nesta-

bilnost — in šolarstvo znani tovarišiji pač ne verjame. Po

drugi strani hočejo šolske tovarišice in tovariši vsiliti pretirano odvisnost od šole in postkomunistične vzgoje, ki je

uspešno scela protidružinska. Namesto da bi šola prime-

roma delikventne nasilneže brž in nemudoma poslala v

poboljševalnice, kamor spadajo, da nadaljujejo, če je

treba, kariero v zaporih, se obnaša tako rekoč po vzoru

revolucijsko socialističnega nasilja do pretepačev in

brezobzirnosti ne le skrajno permisivno, ampak tovrstno

propalost pozitivno nagrajuje. Kjer zdravi in nadpovpreč-

ni šoloobvezni otroci in mladostniki pokažejo ambicioz-

nost, jih šola preprosto uniči, jih posadi v oslovsko klop, jih segregira, starše pa prijavi policiji z namenom, da se

take, zlasti intelektualne družine, uniči, kakor je bilo zau-

kazano po komunističnem vrhu ali s ključavničarskim

maršalom že v jugoslovanstvu 2. svetovne vojne. Šele ko

bo odpravljena socialistično samoupravna zadrgnjenost

21

v osnovnošolskih razmerah, bo lahko tudi šola ukrepala in

ji bodo učenci količkaj verjeli.

V državi, kjer je prva socialna pomoč tako rekoč

razvidno in skoraj otipno, neposredno, čeprav posredo-

vano uradovalno povzročeno prvo gorje uradnega tipa

s kanclijskimi manirami nadzora, ki se konča pri pendreku

in zaporniških rešetkah ali vsaj pri pisanju zaporniškega

lista državnih tožilstev, je poskrbljeno, da se tudi celota

odnosov brž poruši z vnaprejšnjim predsodkom do dolo-

čenih slojev prebivalstva, ki so primeroma zasebno verni

ter se ve, da so katoliš. Postkomunizem je uradno v RS še

vedno dovolj močan, da izvaja oblast ne le šolsko,

ampak tudi socialno in zdravstveno, izvaja pa jo po svojih

videzih in po uradovalnosti, ki je sicer resda docela raz-

človečena, a je učinkovita v medsebojnih zvezah.

Zato drugo gorje predstavlja za slovensko, zlasti

za zdravo družino tako imenovana socialna preventiva –

tukaj poskusijo policijsko zasliševalne uradne osebe uničiti

starše tako, da ustrahujejo z zasliševanji kar po osnovno-

šolskih pisarnah, namreč z navajalno zavajalnimi zaslišan-

ji, od pouka in iz razreda kar v šolsko pisarno privedene-

ga šoloobveznega otroka.

Socialna preventiva je vedno v ozadju družinsko

nihilistična tako, da se ravna iz navade balkanstva in po

oblastni anomiji ali z vnaprej znanimi stereotipijami zoper

slovensko družino. Kolikor pomaga še cerkvenooblastna

struktura, ki primeroma skupaj s katoliško-skavtskimi vodi-

teljicami in vodji deluje zoper "sumljivo" družino, toliko manj je možnosti, da bi se urejali morebitni "nesporazumi"

vsaj na ravni vere, upanja, ljubezni, kaj šele bogoslužno in

22

cerkveno-pravno. Odtujevanje otroka od družine nam-

reč vodi že osnovnošolsko tovarišijstvo tako, da se v

oddelkih po oddelčnih tovarišijskih zborih in z razredniki

ter razredničarkami tvori enotna oblast po volji postko-

munističnih ravnateljic in ravnateljev, kar se naj nadaljuje

naprej v socialno in zdravstveno onemogočanje. Že v

osnovni šoli tovarišica razredničarka ne pusti domov niti

otroka, ki se mu lahko bledemu blede od vročine ter ga

po pouku prinesejo domov sošolci – odločitev take tova-

rišice razredničarke se šteje za strokovno delavsko, in

medtem ko bi vsaka mati otroku preprosto položila dlan

na čelo, se v slovenski osnovni šoli razredno dogaja po

strokovni delavki ali tovarišici razredničarki le strokovno

delo, ki zajema opis njenih vzgojno-izobraževalnih del in

nalog… Ker starši tako preganjanih otrok ne vrnejo s silo,

si lahko vsaka tovarišica ob podpori policije in šolskega

vodstva ter ustreznega ministrstva privošči vrsto sadizmov

kar naprej…

Socialna preventiva je v družinskem smislu torej

drugo gorje tako, da se izvaja nasilje nad sicer zdravimi otroki, posebej še psihološko nasilje, medtem ko napredujejo tisti mladostniki, ki pripadajo kajpak kvečjemu

oblastniški vistousmerjenosti in so že otroško pripravljeni

na šolsko ovaduštvo, razredno rabljevstvo ali na starešins-

tvo. V državi, kjer se lahko izvaja nadzorovalna potlačitev

ne le vrstniško, ampak s preventivnimi ukrepi prisile doda-

tno, se tako dogaja, dokler pač obstajajo kanclijske

občinske in šolske tovarišije v razredih, da se izživljajo nad otrokom in družino.

Prvo gorje kot prvo socialno pomoč in drugo

gorje kot socialno preventivo je mogoče družinsko reše-

23

vati in presegati, tudi onstran socialnega sramu in vnap-

rejšnjih uradnih in neuradnih poniževanj preboleti, če

družina vztraja v zdravem življenjskem slogu, če matere

ne podležejo različnim vsiljenim in kakor že privajenim

kompulzijam, očetje pa ne begu pred stvarnostjo v čus-

tveno samoto, celo v alkoholizem ali deloholizem ponav-

ljajočih se postopkov. Otroci in mladostniki, ki so objektiv-

no izpostavljeni že v obvezni šoli zameri in posmehu, ker

se vedno razglaša zahrbtno zoper takega otroka ali mla-

dostnika, da je družina v socialni stiski, morajo s svojo zgodnjo odgovornostjo dosegati nadpovprečne rezultate,

zlasti še v razmerah šolsko tovarišijskega tlačenja in vrstni-

škega brezobzirnega ter skrajno tekmovalnega odnosa.

V obvezni javni šoli so zlasti izpostavljeni tlačenju, krivičnosti in šikanam socialno označeni otroci, ki jim tovarišija že zaradi bistrca in vzgojnega strmca zameri, da so pristni.

Upati je, da se bo tovrstno tlačenje končalo, ko

ne bo več v šolah tovarišij socialistično samoupravnega

in kompartijsko organiziranega tipa, ko bodo centri obči-

narskega socialnega dela lahko delovali v pomoč vsaj

tako, da bodo uredili otroške doklade in ko družinsko-

delovno-socialno ministrstvo ne bo več smelo izdajati

prezapletenih obrazcev z navodili za izpolnjevanje obraz-

ca za tako imenovani otroški dodatek, ko se bo v zdravs-

tvenih službah dogajalo, da ne bodo zdravstvene delav-

ke urejale stopnje uradne drže in neprijaznega odganja-

nja bolnikov – ali ko se ne bo na otroškem dispanzerju

kadilo, kar pa šefi vnaprej zanikajo, saj je spet obdolžen

tisti, ki kajenje v ordinaciji prijavi – ali ko bodo policisti začeli z oboroženo silo preganjati tatove koles in motor-nih vozil ter ustrahovalne uničevalce, pretepače v gan-

gih.

24

Permisivni model šolstva je samo drugo ime za

strokovnjaško izvedeni in notranjeoblastni ali uradovalni

sadizem. V času splošne feminizacije vzgojnoizobraževal-

nega sistema je treba vedeti, da je potekala feminizacija

zgolj v socialistično samoupravnem šolskem idejniziranju,

torej s sredstvi centralnega vodenja te poslušnosti navz-

gor in tlačenja navzdol, vendar razredno v preveliki

samovolji ali zlorabi že obveznošolskih kompetenc. Zato

se kmalu pokaže izgorelost že obveznošolskih tovarišij, ki

pripravljajo svoje posle vnaprej tako, da je šola samo

prostor medsebojnega izgorevanja ali uradno-učne

entropije. V takih razmerah ima vistousmerjena večina

na koncu koncev privilegije, da se obnaša sprevrženo ali

da je osnovna šola komaj kaj več kot pomožna šola, saj

so tudi vedenjski vzorci podobni komunistični zdivjanosti

na eni strani, na drugi pa si tovarišija izbere vselej svoje

žrtvene učence ali učenke, na katerih se izživi krivično,

obenem pa poskusi uničiti tudi še družino. Jugosloveniza-

cija osnovnih šol je vnesla namreč "iz navade" ob kom-partijskih vedenjskih vzorcih tovarišij tudi bizantinistično

obnašanje šolarstva, za katerega je značilno, da ne ute-

gne obvladati osnovnega vedenja pri mizi, zato se že pri

hrani pokaže ne samo kakšna nevzgojenost, ampak raz-

redno prenažrta zdivjanost, vse do metanja sicer dobro

pripravljenih šolskih obrokov v pomije in smeti. Do tega,

večkrat boljkone obsedenega, tudi mladostniško delik-

ventnega vedenja in do plonkanja so tovarišije oblastniš-

ko strpne, kaznujejo pa tudi s krivimi sumi in lažnimi obdol-

žitvami žrtvene otroke.

Neverjetno se zdi, da kažejo šolske tovarišije do

kajenja ali uživanja alkohola celo nekakšen pasivno igno-

rantski odnos in je prag tolerance v tem primeru previsok.

25

V vrstah tovarišij so taki, ki tudi so odružbljeni pivci in sami kadijo, zato predstavljajo ponavadi kaj slab vzgled učenstvu ali dijaštvu. Kljub vednosti pa takih primerov ravna-

teljstvo šole ne odstrani. Dokler se je kadilo večinoma itak

v zbornicah, je bilo tudi kajenje tovarišijsko sestakovalno

neformalno ali zbornično, nekadilci ali nekadilke pa so

bile izpostavljene tako pasivnemu kajenju. Tudi šolska

oblast je nekako kakor dovoljevala in bila strpna do mla-

dostnikov kadilcev že v osnovni šoli, sicer pa se redno

kadi pred srednjimi šolami ali v bližnji okolici, torej v šolskem okolišu in na šolski poti. V primeru, ko tovarišije same kažejo slab zgled, ni nenavadno, da je tudi mladostniš-

tvo nagnjeno k zasvojenosti, kar se lahko spreminja v

množičnost. Celo več, ob kajenju že tudi tekmujejo kakor

vnemar in samoumevno mladostniške osebe med seboj,

kdo kadi dražje ali "boljše" cigarete.

Kdor meni, da je komunizem produciral zavože-

ne eksistence oblastnij, ki so kadile in pile ne le sindikalno ali na mitingih, ampak tudi zbornično, sestankovalno in

nevrotično, ve, da je v polstoletnem totalitarnem balka-

naoidnem režimu bilo kajenje nekaj običajnega, prav

tako pa se je v domala vseh slovenskih mestih kadilo kot

povsem običajno. Šele postmoderni čas, ki je vnesel po

indijsko mehkem vzoru in po prevladujoči vzorčni subkul-

turi indijanstva uživajnje marihuane oziroma kajenje mari-

huane, po kateri je kadilec zadet, se je zglednost tovari-

šijstva v odružbljenem pitju in kajenju morala vsaj formal-

no zmanjšati. O odnosu do alkohola, tobaka in prepove-

danih drog zategadelj že v osnovni šoli po slovenskih kra-

jih ne govorijo, kakor da se šola s tako problematiko

kakor ne ukvarja. Šele ko je prepozno, pa se ugotavlja dejansko stanje, pri čemer nobena šola ne vodi eviden-26

ce kadilk in kadilcev med mladostniki, tako da se kakor

ne ve, od kod se rekrutira armada mamilarskih odvisnikov

in zasvojenk. Mamilarstvo mladostništva se začne s kajen-

jem tobaka in sočasnim "pijuckanjem" po vzoru bivšega

"učiteljstva", nadaljuje pa se v mamilarstvo in v posebne mamilarske neformalne skupine in družbe, ki so samo

narobe obrnjena društva, centri, sveti, zveze, enote,

oddelki, razredi…, namreč na osebno odvisni ravni, vse

do tipičnega zadrogiranega obnašanja in vse do uživan-

ja trdih drog ter možnega shiranja.

Sicer so programi reševanja socialne problemati-

ke, povezane z uživanjem prepovedanih drog kot posle-

dice državnega protidružinskega sistema, ki se izvajajo

izven okvira javne službe, holistično usmerjene ali strokov-

no opredeljene celote socialnovarstvenih strokovnih rav-

nanj, namenjene posamezniku, družinam in skupinam prebivalstva pri odpravljanju socialnih stisk in težav, povezanih samo in zgolj z uživanjem prepovedanih drog.

Uživanje, ki prinaša uživalcem in uživalkam drog užitek,

spravlja slednje v odvisnost, ki je lahko že telesna, ne pa

samo psihična. Svetovanje je torej svetno, kolikor držav-

no. Za programe reševanja socialne problematike, pove-

zane z uživanjem prepovedanih drog, ki se izvajajo izven

okvira javne službe, se lahko štejejo tudi organizirane

oblike medsebojne pomoči uživalcev prepovedanih

drog, njihovih bližnjih ali drugih zainteresiranih oseb, ki

niso plačane posebej in niso niti uradne osebe, vendar

so vredne javnega zaupanja.

Država bi se bolj kot verjetno morala obvezati,

da bo usposabljala že družino, da se ne bo vdala idejnizi-

ranju pozunanjenosti, brezobzirne siceršnje tekmovalnosti

27

in da se bodo vsaj mladostniki naučili delovati proti skraj-

ni samovolji, nadutosti in naveličanosti. Programe reševa-

nja socialne problematike, povezane zgolj z uživanjem

prepovedanih drog, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev,

verificira Svet za droge, ki ga imenuje minister, pristojen

za socialne zadeve, na predlog Socialne zbornice Slove-

nije. Poleg ministrstva za družino, delo in socialne zadeve

RS se vključuje potemtakem še Socialna zbornica Slove-

nije, v Svet za droge pa se imenujejo - predstavnik ministrstva, pristojnega za socialne zadeve - in strokovnjaki s

področja obravnave uživanja prepovedanih drog, oba

predstavnika države.

Kadar Svet za droge meni, da del verificiranega

programa za reševanje socialne problematike vsebuje

elemente zdravljenja, Zdravstvenemu svetu, predlaga

da potrdi del programa kot del zdravljenja odvisnih od

prepovedanih drog. Zdravstveni svet lahko potrdi del

programa ter določi, kateri del se šteje za del zdravljenja

in za kakšno obdobje.



Kljub totalnemu državnemu nadzoru, ki se začne

nad družino že v obvezno javni šoli, ki je ločena od civil-

ne družbe, kar velja tudi za centre za socialno delo ter

zdravstveno varstvo, lahko verjetno tudi civilna družba

sodeluje pri preprečevanju kriminala, delikvence in nar-

komanij. Civilno družbo lahko sestavljajo tudi tako imeno-

vane nevladne organizacije. Nevladne organizacije lah-

ko po zakonu izvajajo z nacionalnim programom usklaje-

ne dejavnosti ter dopolnjujejo dejavnosti javne službe na

področju preprečevanja in obravnave odvisnosti od pre-

povedanih drog. Dejavnosti nevladnih organizacij lahko zajemajo vzgojno izobraževalne aktivnosti, preventivne

28

dejavnosti, programe zmanjševanja škode, programe

vzpostavljanja, vzdrževanja abstinence, socialne rehabili-

tacije in reintegracije, druge oblike obravnave uživalcev

prepovedanih drog in njihovih bližnjih v skladu z nacio-

nalnim programom in po zakonu. Omenjene dejavnosti

lahko nevladne organizacije izvajajo v okviru stanovanj-

skih skupnosti, po nestanovanjskih programih ter po dru-

gih, z nacionalnim programom usklajenih oblikah delo-

vanj proti zlorabi opojnih snovi.

Nadzor nad družinami zajema stanovanjske sku-

pnosti, ki prijavljajo kot hišni zaupniki/ce ali ulični zaupniki/

ce neplačano, kje sumijo, da se pojavlja socialnost, ki ni

v skladu s policijsko nadzorovalno, šolsko nadzorovalno,

socialno centrirano naravnanostjo. Stanovanjske skupno-

sti so preimenovane kar v terapevtske skupnosti, ki oprav-

ljajo strokovni terapevtski in rehabilitacijski program,

komune s programom, ki temelji pretežno na medsebojni

pomoči ter azili s programom, ki temelji pretežno na sku-

pnem bivanju in delu, če je verjeti, da je mogoče usta-

navljati hišno in ulično zaupništvo, kakor je delovalo izrazi-teje v dobi balkanoidne udbomafije. Značilno za tovrstne

stanovalce je, da se tvorijo znotraj stanovanjskih blokov

združbe strank, ki se obnašajo kot gospodarji hiš in gospo-

darji ulice, tako da se pravzaprav prikrije prava stvar mla-

dostniške delikvence in kriminala ter da lahko mladostniš-

tvo uveljavlja popolno svobodnost, le če je vistousmerje-

no v smislu državnega idejniziranja.

Ob delovanju in škodljivih posledicah uživanja

drog je mogoče izreči, da obsega ena od skupin drog

takojšnje psihotropne in kemijsko ugotovljive učinke: učin-

ki vzburjenja v vzhičeni nabodrenosti, povečano samo-

29

zaupanje, evforičnost, prividi in prisluhi ali tudi psevdoha-

lucinacije, spremenjeno zaznavanje v napetostih, tudi v

agresivnosti, z depresivnostjo in občutki tesnobe, vse do

izgube spomine ali zavedanja. Ta skupina – prepoveda-

nih – drog deluje takoj, torej zadene ob zaužitju oziroma

ob vnosu v telo. Delovanje uživanja drog se lahko kaže

tudi sekundarno, namreč v vedenjsko motenih vzorcih ali

v psihosocialnih učinkovanjih. Hlepotnost zaužitja –pre-

povedane – droge lahko privede do kriminalnih dejanj,

saj v ihtavem iskanju droge in denarja zanjo odvisnik v

kompulzivnih stanjih lahko stori tudi kaznivo dejanje, sicer

pa se lahko obnašajo zasvojenci itak mamilarsko značil-

no, ko se obnašajo samosvoje in neodgovorno doma in

v šoli ali pri delu ter povsod popuščajo. Z uživanjem drog

se povečajo tudi nesreče v prometu in pri delu. Občutek

zapuščenosti, ko droge ni, se pretvarja pri zasvojencu v

ničesni vsakdanjik, ki je povrhu celo brezciljen, hkrati pa

so odvisniki večidel brž utrujeni ali se jim ne ljubi.

V učinkovanje in posledice uživanja – prepove-

danih – drog spadajo predoziranje, ki se lahko pripeti

celo nenamerno – primeroma plesne droge, ki so že ter-

jale tudi življenjske žrtve na plesni množični zabavi ali ob

rejvanju in tehno-glasbi. V taka stanja spadajo komplika-

cije delovanja srca in ožilja, s simpatomimetičnimi učinki,

z motnjami ritma, motnjami krvnega tlaka, z zožitvijo žil. K

temu spadajo še komplikacije dihanja, kar je vidno kot

hipoventilacija, zmanjšan refleks kašlja, akutni pljučni

edem, celo bronhitis in pljučnica. V vidne znake učinko-

vanja zaužitja droge se kažeta podhlajenost ali pregre-

tost. Značilni učinki zaužitja drog so razvidni tudi v centralnem živčnem sistemu s cerebralnimi znaki, kot primeroma

nistagmus, ataksija in perifernater, optična nevropatija,

30

vidni krči zaradi možganskega vzburjenja, drhtavica. Zna-

ni so psihološki učinki, motnje v zaznavanju, izgubljanje

znanja in upad psihomotoričnih funkcij, motnje v spomi-

nu, prav tako psihiatrične bolezni, kot so depresivne mot-

nje in napetost, simptomi akutne paranoidne shizofrenije,

hipomanija in delirij in drugo, sampoškodovanje in avto-

destruktivno obnašanje v posrednih ali neposrednih deja-

njih, telesna ali psihična odvisnost, učinki na spolnem

področju in v spolnem življenju, kot je primeroma izguba

libida, menstrualne motnje in podobno. Ob posledicah

uživanja – prepovedanih – drog se lahko pojavijo tudi

nalezljive bolezni, primeroma aids in hepatitis B, ko se

virusi prenašajo največ z brizgami. Država se očitno vsaj

dovolj in previdno boji razširjanja nalezljivih bolezni, ki bi se širile zaradi uživanja prepovedanih drog, zato je vklju-

čila šest svojih ministrstev glede na obravnavano temati-

ko, edinole tovarišice in tovariši v slovenski državni obvez-

ni šoli se obnašajo dovolj ignorantsko in z aroganco do

delovanja in posledic uživanja drog, češ kakor da revolu-

cijske šolske tranzicije ne zadevajo večja specifična tve-

ganja za zdravje.

Droge in aids so predstavljale svojevrstno javno

tribuno, ko se je zaznalo v RS, da se širjenje okužbe s h umano i munodeficientnim v irusom (HIV = aids) ob zlorabi – prepovedanih – drog in ob "drugačnosti", ki je pravzaprav "istospolna", širi nezadržno tudi proti balkanskim provincam ali jugoslovanskim republikam pred koncem

tisočletja, ko se je med bolniki z aidsom povečal delež

injicirajočih uživalcev drog (nadalje: brizgalci). Brizgalci

namreč s souporabo okuženega pribora za injiciranje

prenašajo aids s krvjo, prav tako je možen prenos okuže-

ne matere, primeroma brizgalnice, na otroka. Visoko

31

tveganje za okužbo z aidsom predstavljajo brizgalci in

brizgalnice ter njihovi spolni partnerji ali partnerke, saj

nezaščiteni spolni odnos z okuženo osebo aids prenese;

tvegljivo skupino lahko predstavljajo z okužbo aidsa pros-

titutke in homoseksualci, ki so brizgalnice ali brizgalci. Ker se je država vendarle dovolj zbala širjenja aidsa v RS, je

začela spodbujati varnejše vedenje med brizgalci, tudi z

zmanjšanimi potrebami po uporabi drog, z vključevan-

jem uživalcev prepovedanih drog in odvisnikov v zdravs-

tvene programe ter rehabilitacijo pod državnim nadzo-

rom, nadalje z zmanjševanjem brizgalcev in brizgalnic, z

večjo in lažjo dostopnostjo do sterilnega pribora za injici-

ranje in z nizko ceno injekcij, z zastonjskim in obljubljeno

anonimnim testiranjem in svetovanjem, s skupnim informi-

ranjem, zdravstvenovzgojnimi ukrepi med mladostniš-

tvom in s policijskim nadzorom, naposled še z epidemolo-

škim spremljanjem in raziskovanjem problematike drog

ter aidsa ter z obljubljenim omejevanjem diskriminacije ali

stigmatizacije z aidsom okuženih bolnikov.

Država je postavila pod nadzor pravzaprav vse

družine z mladostniki, ko se določa družinska disfunkcio-

nalnost tudi vnaprej oziroma z uradovalnimi postopki,

torej od šole do sociale, od zdravstva do policije, od

soseske do zaporov… Značilno za slovenstvo je v državno

uradovalnem smislu, da si morajo ponekod urejeni mla-

dostniki, še celo prej šoloobvezni nadpovprečni otroci, ki

se ne stopijo z vistousmerjenostjo, z dodatnim naporom

prizadevati za samouresničevanje, ker že šolsko velja

doktrina "tovarišic in tovarišev" (post)komunistično, da kakor ne sme biti zagotovljeno sposobnim niti napredovanje. Zdravljenje in rehabilitacija narkomanov predstav-

lja zategadelj tudi domačo nalogo družin, represivne

32

obvezne državne šole, policije, naposled še celo zdravs-

tva, da obravnavajo odvisnike in zasvojenke od drog na

načine, ki so določeni posebej z zakonom, sicer pa

dogovorno med sabo, pri čemer je lahko družina tudi

izključena. Navidezni propad jedrne in popolne družine v

postmoderni družbi je lahko predstavljal temeljni pogoj

za razširjanje bolezni odvisnosti, posebno pa narkomanije

– tako kemijske kot druge oziroma nekemijske bolezni

odvisnosti.

Nestanovanjski programi za pomoč odvisnikom

so dnevni centri s tako imenovanim programom organizirane pomoči, v katerega so uživalci prepovedanih drog in njihove bližnje osebe vključene ob svojem vsakdanjem življenju, centri, v katerih se izvajajo programi, namenjeni

zmanjševanju škodljivih posledic uporabe prepovedanih

drog ter programi, ki se izvajajo na terenu.

Zlasti "delo na terenu" je znan izraz udbomafijske-

ga nadzora nad stanovalci naselij, ki so utegnili biti politi-

čno sumljivi ( v nemški kratici pv – politisch verdächtigi), izrečno "pefau" - in sumiti je mogoče kogarsibodi ali ga lažno obdolžiti, saj bodo organi pregona, socialne delavke in druge strokovne kanclistke vedno dovolj na voljo,

da napadejo družino, z namenom, da se otroke in mla-

dostnike spravi v državne zavode ali poboljševalnice,

starše pa pod lažnimi obtožbami in s prirejenimi dokazi ali

dogovorno kakor anomično v zapor. V takih primerih je

najbolje, da si družine oskrbijo sredstva za zavarovanje in

da vstopa v stanovanje nadzornim spremljavam prepros-

to ne dovolijo, če uradne osebe nimajo izrečno pisnih

dovoljenj in vnaprej pripravljenih zapornih nalogov, sicer

pa si že nadzorno pazniško jemljejo itak vse mogoče

33

kompetence v obvezni državni šoli tovarišice in tovariši.

"Programi, ki se izvajajo na terenu," pomenijo vnaprejšnje onemogočanje zdrave slovenske družine, da bi zaživela

v odgovornosti in v ljubečih medsebojnih razmerjih, kajti

država ali kaplan take ljubezni v iskrenosti ali pristnosti

sploh ne priznajo: že jezik je komaj kaj več kot program-

sko terenski, razosebljen in brez upoštevanja, da je zdra-va družina prva organizirana stopnja boja zoper odtuje-

nosti in proti boleznim odvisnosti. Zasvojenosti od drog ni mogoče izpeljati, če se ne odpravi same dostopnosti

drog in pribora za uživanje prepovedanih drog z injiciran-

jem, obenem pa propagandistov za droge, ki tudi z

negativno reklamo širijo interes za droge in narkomanije.

Vsesplošno informiranje in pretirano vsiljevanje boja proti

drogam v sicer zdravih okoljih lahko učinkuje z nasprot-

nim učinkom, saj med mladostniki povečuje radovednost

in nagnjenost k skušnjavam, da "bi poskusili", češ, vsak se menda sam odloča, ali bo vzel – prepovedano – drogo

ali ne.

V primeru, da družina sploh noče sodelovati s

"programi, ki se izvajajo na terenu", se izogne nadzorova-nju, ki niti ni v kompetenci države. Kjer namreč starši

popustijo državni privzgoji postkomunizma, se bodo soo-

čili z uničevanjem temeljnih človeških vrednot in bodo

uvideli, da namesto kulture ali vsaj osnovnega dostojans-

tva prevladuje šolsko in na programiranem terenu kveč-

jemu uradovalno razosebljena privoščljivost, ki vzgaja

fante v nekakšne ibermenševske tekmece, dekleta pa v

prikupno samozavestne kakor komunistke, ki objestno

ravnajo shinavčeno s svojimi bližnjimi naposled obtože-

valno. Terenki in terenci se namreč žrtvi približajo, se vle-

pijo začasno v družino "prijateljsko", kakor je počela 34

udbomafija, dokler je bila totalitarno na oblasti, potem

pa zahrbtno povezujejo sile proti zdravi družini v državni

obvezni šoli, v fari, sicer pa tudi s prijavami anonimno na

centrih za socialno delo in drugod, vse dokler se ne

pokaže pravi izraz hudega, namreč v policijskem nakle-

pu pregona zdrave slovenske družine in z vnaprejšnjo

stereotipijo državnega tožilca zoper starše. Ko bo smelo

biti v RS družinsko življenje količkaj urejeno, bo verjetno

mogel zaživeti tudi kompleks napredovanja mladostniš-

tva, ki ni odvisno niti od postkomunistične idejniziranosti

po tovarišijski obvezni državni šoli in ne pod vplivom vlo-

ge pitja, kajenja ter naposled uživanja prepovedanih

drog.



Šele ko postane zdravljeni odvisnik tudi mentor, ko po vsaj treh letih uresniči postopke samouresničevanja

ter se uredi, lahko kot strokovnjak na področju zdravljen-

ja bolezni odvisnosti postane s svojo življenjsko energijo in zgledom — vzor. Svojo pozitivno potrditev lahko najdejo

taki rehabilitirani zdravljenci prav med vrstniki, lahko pa

predavajo z nastopi tudi v širši javnosti. Toda mentor-bivši

narkoman lahko pomaga v resnici le tistemu, ki se k nje-

mu zateče ali ga prosi osebno in družinsko za pomoč,

tako da je deležen pomoči potreben tudi zdravstvenega

zgleda tisti, ki za pomoč resnično prosi. Mentor-bivši nar-

koman je zahteven in zahteva nemudoma od prosilca

njegovo lastno odgovornost ter ničesar ne stori namesto

drugega. Poleg tega tovrstni zdravilec kot mentor-bivši

narkoman itak ve, da ne more pričakovati posebne hva-

ležnosti, mimo prijateljevanja ter nima nikakršnega pose-

bnega, kaj šele uradovalnega položaja nad prosilcem

pomoči. V nasprotstvu z uradno doktrino svetovanj pos-

reduje mentor-bivši narkoman pomoč le s svojim zgle-

35

dom in zahtevnostjo ter po lastnih preživetih izkušnjah in

vzgojnih bridkostih preoblikovanja ali osebne spreobrnit-

ve. Kajti tudi sam mentor-bivši narkoman je bil ničkolikokrat tudi v razmerah, ko so mu nudili celo uradno zdravs-

tveno pomoč in mu svetovali, on pa je tudi najboljše

nasvete ovrgel, jih preslišal, dokler namreč ni bil resnično

pripravljen na zdravljenje ali odrešitev. Zato verjame

mentor-bivši narkoman v dobro in možno sopomoč, ver-

jame v ljudi in ve, da bo le tako uspešno zdravljenje in

reševanje sočloveka v stiskah bolezni odvisnosti. S tem pa

zna mentor-bivši narkoman tudi povezati svojo ponujeno pomoč z zdravnico ali zdravnikom, s psihoterapevtkami

in psihoterapevti, ki lahko s svojimi strokovnimi izkušnjami

pomagajo, saj ne more mentor čez vse opraviti vselej

vsega čisto sam, poznati mora skratka svoje meje. Celo

več, mentor-bivši narkoman mora prosilca pomoči izreč-

no in zahtevno upotiti k terapevtu ali v terapevtsko skup-

nost, kjer se lahko uživalec prepovedanih drog resnično

zdravi: s tem se izogne mnogim okolišenjem in stranskim

potem ter lahko poskusi živeti novo življenje. Skratka,

obstajati bi morala skupnost za samopomoč med rehabi-

litiranimi zdravljenci, bivšimi narkomani, ki bi svoje sposobnosti izrazili v mentorskih odnosih. Skupnosti Narkanonimo-us lahko delujejo v samopomoči ob izkušenih psihotera-pevtih, vendar se ta pomoč nanaša samo in samo na

prosilca pomoči in ne na vso družino – tako ostane druži-

na ločena od svojega zdravljenca, vse dokler ne uvidi,

da je tudi vsak novinec v skupini ali skupnosti osebnost, ki ni odvisna več od družine. Po prestani abstinenčni krizi je

možno pričakovati ozdravitev v dobi do treh let samopo-

moči in (psiho)terapevtskega zdravljenja – in tako se

porodi nov mentor-bivši narkoman, ki je sposoben poma-

gati s svojimi izkušnjami in zgledom naprej.

36



Komu še na koncu koncev služijo programi, name-

njeni zmanjševanju škode..., čemu obstajajo programi

razdeljevanja injekcijskih igel, svetovanja o zmanjševanju

škode zaradi uporabe prepovedanih drog in drugi pro-

grami, namenjeni zmanjševanju škode, potem ko je ško-

da že povzročena in je mladostnik/ca že zasvojeno bit-

je? Mar se ne začenja mamilarstvo v šolskih in drugih

mladostniških okoljih, kjer prevladuje postsocialistični privilegij politične vistousmerjenosti? Del mladostništva bo

odstotkovno že po verjetnostnem računu zapadel bolez-

nim odvisnosti, toda tega država ne ureja restriktivno ali

tako, da bi tovrstni del populacije prepustila hiranju in

smrti, marveč se uradno plačano pretvarja, kakor da bi

obstajala še rešitev za določni odstotek, zapisan hiranju

zaradi zlorabe uživanja mamil in sploh prepovedanih

drog. Že v osnovni kot obvezni državni šoli, kjer je sistem

represije najbolj razvit nad sposobnimi in zdravimi otroki,

ki niso vistousmerjeni in jih kaznuje z izgonom ali izobče-

vanjem tudi kaplan proč od oltarne mize in skavtov, kjer

tudi napredujejo taki, ki morda ob mizi niti ne znajo prav

jesti, se kaže državna naravnanost za uničenje zdravih na

račun večine, ki se podreja skupnemu postsocializmu. V

primeru, da otrok prijavi v obvezni državni šoli dilerje ali

ponudnike prepovedanih drog, bo moral k svetovalni

šolski delavki v pisarno, potem pa bo zaslišan, ali si ne

izmišlja kar tjavendan, in če vztraja, ga bo tovarišica šol-

ska svetovalna delavka popeljala najprej v osme razre-

de, kjer se bo izkazalo, da imajo nekateri v žepih mamilo

(joint), posledica pa bo takšna, da bo kaznovan naivni

otrok prijavitelj, ne pa morebiti uporabnik prepovedanih

drog…; poskusi, ki jih hočejo ali nameravajo izvajati

osmošolci nad drugošolci ali tretjarčki s svojim

"drogeraštvom", niso redki, pa o tem nihče ne poroča: 37

namesto da bi takšne perverzne "kadilce" preprosto z leskovko, se z njimi nekako diskutira in se gre državna šola z dilerji vred preigravanje. Programi, ki se izvajajo "na terenu", so programi razdeljevanja informacijskih gradiv, razdeljevanja medicinskega materiala in drugi programi,

ki se izvajajo "na terenu".



Ko bo konec obdobja postkomunistične revolucio-

narnosti vsaj v šolskih kanclijah in v tako imenovanem

"svetovalnem delu", se bo pisarniško obnašanje, ki je obi-

čajno skrajno predrzno in ošabno in nad družinami, kaj

šele nad mladostniki, moralo umakniti v svojo lastno razo-

sebljeno ali naduto mentaliteto. Vzgoja "padlih angelov"

pa bo osebno odnosna in odgovorna, kolikor ne bodo

sloji prepuščeni narkomanskemu hiranju in smrti.



Država dovoljuje, da se lahko vdinjajoče nevladne

organizacije "prostovoljno" združujejo v Združenje nevladnih organizacij, podobno kot po vzorcu zveze združenj

enobeja in komunizma, kjer naj velja, da so dejavnosti

Združenja nevladnih organizacij: - koordinacija skupnih

aktivnosti, podobno kot v totalitarnem režimu koordina-

cijski odbori v aktivih; - medsebojno povezovanje organi-

zacij članic, podobno kot v socialistični zvezi delovnega

ljudstva, v zvezi komunistov, v zvezi socialistične mladine,

vse pa balkanoidno jugoslovansko, a po slovenski natan-

čni uradovalnosti; - usklajevanje dejavnosti in progra-

mov, kar se izkaže manj v evalvaciji, zato pa pripravljeno

statistično in le kolektivno, saj posamičnik ne pomeni nič;

- zastopanje prav omenjenega združenja nevladnih

organizacij pred javnostjo, posebej še z državnimi organi,

torej z organi pregona, z organi lokalne skupnosti in nosil-

ci javnih pooblastil; - kolikor naj bi zaživelo pospeševanje

38

razvoja nevladnih oblik dela za uživalce prepovedanih

drog, naj bi bila vendarle vsaj razvidna možnost, da se

lahko imajo ljudje v družinah in med seboj radi ter da se

razumejo ali si zaupajo, česar programsko ne bi smela

krniti ne državna ne cerkvena programiranost; - pridobi-

vanje donacij za nevladne oblike dela z uživalci prepo-

vedanih drog, toda ne s škandaliziranjem Rdečega križa;

- svetovanje vladnim in drugim službam ter organizaci-

jam, ko je edinole še pomembno, kdo je "organiziran" in kdo "služben", zlasti v pisarnah; - pospeševanje strokovne-ga razvoja in izobraževanja za člane organizacij. V ura-

dovalnem pomenu vladnih ali nevladnih organizacij je

birokratsko urejeno tako, da lahko ena oblika nadzorne

represije vselej zamenja drugo, medtem ko se deluje naj-

prej zoper zdravo družino. Staršem bi bilo treba povedati,

naj se ne plašijo niti krivičnih prijaviteljic in se ne ustrašijo nesramno žaljivih prijaviteljev ter drugih ignorantov, ki v

slovenski državi upravljajo z otrokom, mladostnikom in

družino.

Pričevanja zdravljenih bivših narkomank in narko-

manov pričajo, večkrat tudi v iskrenosti boleče, da so

bila sprejeta pri zdravljenju bolezni odvisnosti le tista psi-hoterapevtska sredstva, ki so učinkovala zoper zasvoje-

nost in pospešila obenem duhovno rast ter osebno psihi-

čne sposobnosti ne le preživetja, ampak samoobvladan-

ja. V ta sredstva pa spada delo in učenje, kakovostno preseganje povprečnosti, meditacija, branje knjig, pris-ten stik z naravo, redno vzdrževanje telesne kondicije in

sproščenosti z vsakdanjo razgibanostjo ali telovadbo, z

vzdrževanjem telesne, oblačilne in mentalne higiene v

samozavesti.

39

V terapevtskih skupinah, kjer prevladuje medse-

bojno neuradno upanje, je delovanje v zdravljenju pove-

zano ne le z vsakdanjo dogovorno odgovornostjo,

ampak s pisanjem življenjepisa, s skupinsko udeležbo na

sestankih in čutečih sestankih, v organizirani družabnosti,

ko je čas sodelovanja v eni mentorski skupini omejen.

Namesto zgolj terapevtskih posegov obstajajo namreč

po zdravljenju in rehabilitaciji neformalni prijateljski odno-si, tako da lahko tudi tisti, ki so si bili blizu, ohranjajo nadaljnje tvorne stike zanaprej. Dodati je potrebno, da v

lastnem okolišču bivalnih okoliščin vedno obstajajo drugi ljudje, ki jih zdravljenec, ko je bil še uživalec prepovedanih drog, niti ni zaznal in ne poznal. Zato si poišče vsak

zdravljenec po rehabilitaciji v svojem okolišu svoje ljudi, s katerimi lahko prijateljuje ali sodeluje. Vsekakor pomaga

tudi molitev za zdravje, Božja pomoč, ki je vedno z ljudmi

v stiski, tako da najdejo v sočloveku tudi sočutje, potem

ko so ga našli ob in v trpljenju prav skozi molitev v Bogu.

Čeprav se zdi "paranormalno", vedno pomaga

tudi skupinska duhovna pomoč – torej v delih priskoči na

pomoč Bog sam. Osebe v stiski in odvisniki poznajo tovrst-

no čeznaravno izkušnjo pomoči, ki bi ji lahko morda rekli

čudež. V dajanju in sprejemljivosti sebstva, ki se izraža po

ljubezni in v ljubezni, pomaga tudi duhovna pomoč odvi-

snikom in zasvojenkam. Kolikor skupina kot terapevtsko

sredstvo usmerja molitev za ozdravljenje k Bogu, tudi Bog

pomaga, o čemer obstaja vrsta resničnih zdravotvornih

pričevanj.



Kriminaliziranje odvisnikov in zasvojenk s pre-

povedanimi drogami je še vedno državno — nujno. Spre-

mljanje uživanja prepovedanih drog poteka formalno,

40

torej uradno v oblikah

zbiranja,

urejanja,

obdelovanja,

in posredovanja informacij

o prepovedanih drogah, o uživalcih prepovedanih drog

ter posledicah uporabe prepovedanih drog z namenom

zagotavljanja nacionalne informacijske mreže in medre-

sorsko usklajenega zbiranja podatkov ter izmenjave infor-

macij na nacionalni in mednarodni ravni. Te dejavnosti

izvajajo pristojna ministrstva, javni zavodi in nevladne

organizacije, ki so povezane z državnimi organi. Način

spremljanja na delovnem področju posameznega minis-

trstva podrobneje predpiše pristojni minister. Spremljanje uživanja prepovedanih drog poteka potemtakem na

podlagi predpisov, ki urejajo zbirke podatkov na področ-

ju zdravstva in v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.



Kadar gre za kakor anonimno zahrbtne, med sabo

povezane uradne napade na otroka, mladostnika in

družino v ljubezni in zdravju ali v sožitju, se sklicujejo oblastniški napadači in napadačke vselej na svoje varstvo

osebnih podatkov – večina primerov prijaviteljic in prijavi-

teljev po krivosumnosti in lažnih obdolžitvah izhaja največ

iz neurejenih družin ali iz družin komunistične provenience

ter s prestopništvom iz katoliške vere v katerokoli versko

skupnost ali v siceršnjo meditativno in drugo njuejdževsko

združbo. Treba je vedeti, da se obrača letno vsaj 500

milijard dolarjev (USA $) narkomafijskega kapitala, ki raz-

polaga torej tudi s socialno in ekonomsko močjo ter raz-

41

širja mamilarstvo v razvite dežele zahodnega kapitalizma

in v postindustrijske družbe. Šele radikalno oblikovanje

programov za zdravljenje bolezni odvisnosti, posebej uži-

valcev prepovedanih drog, lahko prispeva k usmerjanju

zmanjševanja škode, pa tudi k učinkovitejšemu prepre-

čevanju zasvojenosti od drog in drugih bolezni odvisnosti.

Zaenkrat slovenski programi mrežno tudi v nacionalnem

programu socialnega varstva vsebolj spremljajo zasvojenost od drog in uživalce mamil ter njihovo hiranje. Vzgoji-

teljsko bi bilo potrebno postaviti za zgled odrasle zdrave

ljudi, ki lahko vsaj s karizmo vzorno vplivajo na mladostniš-

tvo, s tem pa niso več vzor otrokom in mladostništvu vla-

dajoči nasilneži, delikventi ali narkomanski tipi, ki se noče-jo niti prav podrediti zdravljenju. Identifikacija mladostniš-

tva z negativizmi, z nihilističnimi vplivi in motenimi oseba-

mi je podkrepljena tudi s televizijskim in drugim zabavljaš-

tvom, kjer se prikazuje izvajalce hrupnih zabav oziroma

pártijev predvsem kot od droge zadete uspešneže, ki pa

češ govorijo govorico drog…



Zlasti starši žrtvenih ali katoliških otrok v RS bi morali

verjetno že ob šolski obveznosti svojih otrok vedeti, da jim

država priznava nadzorovalno le oskrbo in nič več kot

oskrbo, podobno kot bi utegnilo bolje veljati za rejce

domačih živali. Kadar starši šoli predlagajo smernice za

zdravo šolo v šolski obveznosti, bi morali vedeti, da nihče

od šolskega kanclijstva, od ravnateljstva navzdol, tudi

oddelčno tovarišijsko ne, ne bo upošteval ničesar, da

šola pač ne sprejema nobenih starševskih tvornih predlo-

gov oziroma jih sprejme, a takoj zavrže; podobno je v

državnih in drugih plačanih sredstvih javnega obveščan-

ja, kjer prevladuje uredniška ignoranca in poslušnost le

državi oziroma vladi, državnemu predsedniku ter orga-

42

nom in organizacijam, svetom, centrom, sekretariatom

itd. Za izvajanje dejavnosti spremljanja deviacij naj bi bilo odgovorno ministrstvo, pristojno za zdravstvo, ki organizira informacijsko enoto za prepovedane droge. Poleg

vzgojnovarstvenih enot v otroških vrtcih ali vojaških enot v

armadi itd. pozna država v nadziranju družin še informa-

cijsko kot obveščevalno enoto: v to enoto se vključujejo vsa pristojna ministrstva, javni zavodi in nevladne organizacije z zbirkami podatkov, toda z verjetnimi obvestili na področju prepovedanih drog, s katerimi podatkovno

razpolagajo.



V resnici so državni kanclisti in uradnice med sabo

oblastno povezani, služba jim je zagotovljena tako rekoč

doživljenjsko in ne glede na področja vladnih koalicij, kar

velja za državno javno šolo kot za državno zdravstvo,

državno socialno delo v svojih centrih, za državno tožils-

tvo in državne organe pregona.

Za

postkomunistični nadzor nad družino in mlados-

tništvom je poskrbljeno tudi finančno.

Denar za sofinanciranje izvajanja programov prepreče-

vanja uporabe prepovedanih drog ter spremljanja uživa-

nja prepovedanih drog iz prejšnjega člena se zagotavlja

iz državnega proračuna, medtem ko denar za financira-

nje delovanja lokalnih akcijskih skupin zagotavlja občina, sicer pa se denar za izvajanje zdravljenja narkomanij in

bolezni odvisnosti zagotavlja v skladu z zakonom, ki ureja

zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje; denar

za sofinanciranje socialno-varstvenih storitev in progra-

mov reševanja socialne problematike, povezane z uživa-

njem prepovedanih drog, se (so)financira iz državnega

43

proračuna. Tudi dejavnost nevladnih organizacij je (so) financirana iz državnega proračuna in drugih sredstev -

način sofinanciranja nevladnih organizacij je določen s pogoji in kriteriji posameznega uporabnika proračunskih

in javnih sredstev v skladu z nacionalnim programom.





Šele dobro vodene komune zdravljenih –

narkomanov, ki potrdijo z medicinskim potrdilom, da bivši

odvisnik ni zaužil droge vsaj pol leta, lahko tvorijo osnovo

in zasnovo za nadaljnje zdravljenje in resocializacijo bivših odvisnikov. V terapevtski skupini pa je treba ugotoviti: ali

kadita starša ali eden od staršev oziroma kdo med skrbni-

ki ter vzgojitelji, ali je kdo od staršev alkoholik ali celo sam zasvojenec od drog, ali se znajo starši obnašati dovolj

odraslo, dostojno in odgovorno ob narkomanskem ali

zadrogiranem otroku – razlog, da starši običajno izvedo

"zadnji", da je mladostnik/ca narkoman ali zasvojenka od drog, je v navezanosti na starše in v družinski ljubezni, tudi v primeru, ko je družina navidez neurejena. Bivšim odvisnikom in zasvojenkam bi moral biti omogočen proces

tako imenovane terciarne socializacije – torej delo in

nadaljnje šolanje.

Država lahko sicer v svojih nadzornih insititucijah

in pisarniško, od šolske pisarne svetovalnih služb naprej širi nadzor nad ljudstvom tako, da proglaša družine za patološke po svoji izbiri postkomunističnih ali socialistično

samoupravnih referenc, vendar že primeroma za v glajh-

šaltungi (vistousmerjenost idejniziranega tipa učencev)

permisivno in ošabno feminizirano obvezno šolstvo, zlasti

pa za šolske svetovalne kanclije in postkomunistična vod-

stva šol velja, da si jemljejo kompetence, ki jih nimajo po

zakonu, ustavi, niti po načelih človečnosti in po upoštev-

44

ku človekovih pravic. Kadar se pridruži pregonu in prived-

bi še kaplan, je nadzor z onemogočanjem, četudi krivič-

no in vnaprej izobčevalno ali zgolj s šikaniranjem ter s

pretiranim kaznovanjem sposobnih, a označenih, v sebi

zaključen. Kriterij za označevanje družin, da so slovensko

patološke, je postavljen morda s krivimi sumi in lažnimi

obdolžitvami, sicer pa z zahtevami nekakšnega idealne-

ga stanja, ki ga ni nikjer bilo, ga ni in ga ne bo, velja pa

indoktrinarno uradovalno ali brezosebno. Kjer hoče nam-

reč država zapolniti prostor tako imenovanega odsotne-

ga očeta, se malikuje brezperspektivnost s civilizacijskimi

in zgolj tehniškimi (fahidiotskimi) kriteriji, medtem ko lahko socialne, šolske in druge oblasti izvršujejo način socialnega in šolskega onemogočanja razredno in tako, da se

odkloni pripisujejo anonimnemu obravnavanju posamič-

nikov ali se potlačitveni obrazci represivnih postopkov

preprosto skrijejo v statistiko oziroma med skupno število

"primerov". Na eni strani je torej družbeni vakuum, na drugi pa čustveno nabita in razvrto znevrotizirana, čeprav

tudi shinavčena situacija nadzora in možnosti pritiskov

oblasti oziroma vsaj šestih ministrstev, ki delujejo po moči

s kompetencami na krajevnoskupnostni, osnovnošolski

ravni, na ravni soseske in stanovanjskih skupnosti, za kar

je vedno dovolj denarja – v praksi pa so onemogočeni

tisti, ki pač menijo, da je čas "tovarišic in tovariševv vsaj v osnovni, čeprav postsocialistično samoupravni šoli, prete-klost ter mrtva praksa mrtvega teka napredovanj. Vsaka

uradovalna oseba, ki izvaja ali lahko izvaja nadzor, si lah-

ko v RS jemlje kompetence in se zapre vase, tudi v urad-

ne ure in zapletene obrazce, kadar izvaja potlačitev ter

onemogoča slovensko družino eksistencialno, socialno,

ekonomsko, materialno, s čimer je zadoščeno končnemu

cilju tudi v "zdravstvenih in socialnih"programih pri obrav-45

navanju narkomanij. Država, ki ne pozna niti starševske

ljubezni, zanika materinsko ljubezen in jo spremeni kveč-

jemu v komaj kaj več kot "materinsko sposobnost", ki da je usposobljenost skrbstva za kakor zaupanega ji otroka -

kakor da bi otroka pravzaprav reproducirala in povrgla

na svet država -, obenem pa zanika posebej še jezavo in

neusmiljeno s svojimi discipliniranji vsako očetno ljubezen.

Zato država kakor (po)skrbi, da se otroci odtujijo od star-

šev in da se obnašajo kvečjemu po indoktrinaciji šolske-

ga postsocialističnega samoupravljanja, potem ko je bilo

itak odpravljeno posamično roditeljstvo. Uporaba drog

se po drugi strani širi v zlorabo, saj nihče ne upošteva niti medicinskih navodil, kako je treba sicer uživati kdaj pred-pisane droge. Tako postaja tvegljiva bodočnost slovens-

tva na načine, ko se tvegana uporaba prepovedanih

drog spreminja v skupno, anonimno in nevarno porabo

oziroma v zlorabo. Tudi disfunkcionalna uporaba drog

pelje v poslabšano psihosocialno funkcioniranje posami-

čnikov in družin, s čimer pa se poveča moč vsakršnega

kanclijstva in nadzorstva. Ko pa je ugotovljiva že škodljiva

uporaba – prepovedanih – drog ali ko je mimogrede

"prepozno", ko so razvidni pri uživalcih drog bolezensko odvisnostni znaki, tako poškodbe tkiva kot duševna bolezen, pa se kanclije in tovarišije ter pristaštva oblastnij preprosto umaknejo vase, potlačitev kakor da ni bilo, sploh

se navzven kaže lažna in idejnizirano brezosebna podo-

ba, ki se navezuje na druge stopnje ravnanj. Vprašanje

je, če niso z oblastniškim vedenjem zasvojene kanclijske

osebe, ki ne upoštevajo niti mejá drugih, niti v šoli otroko-

ve ali mladostnikove koristi, niti v socialnem smislu pravi-

ce vsaj do otroškega dodatka itd. Tako kot niso običajno

čustveno dostopni odvisniki ali zasvojenke od drog ter se

ne odzivajo niti na skrb bližnjikov, so dejansko vasezaprte

46

šolske kanclije s svetovalnimi službami, državnošolske rav-

nateljske pisarne, osebe tovarišic in tovarišev, zlasti razredničark in razrednikov, kaj šele centri za socialno delo ali

kakšna kaplanova ušesa, ko niti njihov jezik ne pozna

nobenega usmiljenja, in to do konca. Konec pa je prav v

naslednjem "primeru", ki ga "obravnavajo". Socialni, psihološki in telesni sindromi se najprej pokažejo v uradnem

odzivu na bolezni odvisnosti, medtem ko zasvojenci izra-

žajo hlepotnost po uživanju drog, jemljejo droge, dokler

jih morejo, hočejo povečati dozo, so fizično in psihično

odvisni od droge ali zasvojeni z učinkom droge, naposled

pa vplivajo kakorkoli - negativno - zgledno na vrstnike in vrstnice. Dejavnike tveganja in zaščite pred prepovedanimi drogami bi bilo potrebno programsko spremeniti,

vendar tako, da bi se tudi uradno okolje, ki se ukvarja z

omenjeno problematiko, vsaj nekoliko počlovečilo.

Verificirani nevladni neprofitni programi se v

obsegu, določenim z nacionalnim programom, od pris-

tojnega uporabnika proračunskih sredstev sofinancirajo v

višini najmanj 80 % vrednosti programa. Obseg, normative in standarde za odmero priznane višine vrednosti pro-

grama določa tako imenovani nacionalni program. Do

sprejema nacionalnega programa določi po zakonu

obseg, normative in standarde - minister, pristojen za

socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za

zdravstvo. Združenje nevladnih organizacij se financira iz

proračunskih sredstev Urada Republike Slovenije za dro-

ge. V resnici so vse zasvojenosti, tudi zasvojenosti od –

prepovedanih – drog ena in ista bolezen, pri čemer

"nadomestni jaz" ne more nikoli resnično nadomestiti

"aktualnega jaza".

47

Koliko stane narkoman?

Uživalec prepovedanih drog, vključen v program

reševanja socialne problematike, povezane z uživanjem

prepovedanih drog, ki je financiran iz državnega prora-

čuna in vključuje celodnevno oskrbo, je dolžan prispevati

del stroškov za izvajanje programa v skladu s svojimi

materialnimi možnostmi, vendar največ v višini cene oskr-

bnega dne. Način določitve tega prispevka določi izva-

jalec programa, nadzor nad določitvijo zneska prispevka

pri programih sociale pa opravlja ministrstvo, pristojno za

socialne zadeve.



Kot vse kaže, je možen vpogled v statistično obra-

vnavo narkomanij. Nadzor nad delovanjem centrov za

preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih

drog ter zdravljenjem uživalcev prepovedanih drog izva-

ja ministrstvo, pristojno za zdravstvo, način izvajanja tovrstnega nadzora pa podrobneje določi minister, pristojen

za zdravstvo. - Za nadzor nad izvajanjem socialne pre-

ventive, drugih socialno varstvenih storitev in programov reševanja socialne problematike, povezane z uživanjem

prepovedanih drog po zakonu, se upravičljivo uporablja-jo določbe o nadzoru po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Upravni nadzor nad zakonitostjo izvajanja zakona opravljajo pristojna ministrstva.

Življenjsko, ekonomsko, socialno in osebno ceno

narkomanij si je mogoče ogledati tudi z vidika uživalcev

prepovedanih drog. Brošura Cena prohibicije drog

(Taxus, Ljubljana, 1993) je slovenski zbornik mnenj in pomi-

slekov o morebitni neprimernosti, verjetni neupravičenosti

in nesmotrnosti ter o vnaprej pred/postavljeni "nekre-

48

dibilnosti" prepovedi in preganjanja pridelave, prodaje in uživanja ali prohibicije prepovedanih drog. Mednarodna

"antiprohibicionistična kampanja" temelji na predvidljivi nezmožnosti rehabilitacije odvisnikov in zasvojenk, tako

da bi naj države dobile moč upravljati z zadrogiranimi

sloji, zlasti mladega prebivalstva, ter bi jih lažje usmerjali v smeri prisile. Dozdevek, ki ga širijo propagandisti uživanja

- tudi prepovedanih – drog, se glasi: »Droge niso prepo-

vedane zato, ker so nevarne, droge so nevarne zato, ker

so prepovedane.« Posredna negativna propaganda

proti drogam naj bi se spremenila po takem dozdevku v

pozitivno agitacijo in propagando za uživanje drog, ko

so nekako prezrti dilerji in sploh problemi zdravljenja in

rehabilitacije odvisnih mladostnikov, kakor da bi naj nad

obupno situacijo prevladal konsenz za naprejšnje kapitu-

lantstvo ali za širjenje narkomafijskega kapitala – celo v

RS.

Propagandisti mehkih drog najdejo domala vsa-

ko priložnost, da bi dekriminalizirali svojo bolezensko odvi-

snost ali zasvojenost, med drugim oglašajo, da so celo

prodajalci naravnih produktov proglasili konopljeno

mazilo za ustnice "Hempolo" za prodajno uspešnico, ko navajajo primeroma Kelly Smith, soustanoviteljico Hem-pola Valley Farms Ltd, iz Toronta, namreč v smislu osebne nege, takole: »Izredno smo navdušeni nad to objavo, saj vlagamo ogromno časa in energije v razvoj visoko kvali-tetnih in učinkovitih naravnih izdelkov. Takšno pozitivno

razpoznanje pa v nas zbudi zelo prijetne, pozitivne obču-

tke... to pomeni, da so stranke zelo zadovoljne s Hempo-

lo... kar je naš osnovni cilj in naloga.«

49

Z denarno kaznijo do 500 000 tolarjev se pri nas, v

Sloveniji, kaznuje za prekršek fizična oseba, ki opravlja

program zdravljenja uživalcev prepovedanih drog brez

potrditve Zdravstvenega sveta. Z denarno kaznijo do

1 000 000 tolarjev pa se kaznuje pravna oseba, ki stori isti prekršek in z denarno kaznijo do 100 000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prav tak

prekršek.



Vprašanje zakonodaje, ki se nanaša na narkoma-

nije kot na zlorabo uživanja drog, je družbenozgodovin-

sko postavljeno v skupno porabo, kjer delujejo sicer nad

njo državni organi v vladnem in vladajočem smislu.

Zakonodaja s področja drog v Sloveniji govori o

shematskem urejanju vsaj šestih ministrstev, ki delujejo

povezano med sabo na področju bolezni odvisnosti kot

narkomanij.

Med znana oblastna določila, ki naj urejajo

nekatere preprečitve narkomanske zlorabe, spada

Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami

(ZPPPD) – zakon določa pogoje, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami ter

posest prepovedanih drog.

Značilen je vladno in državozborno tudi - Zakon o

spremembi zakona o proizvodnji in prometu s prepove-

danimi drogami (ZPPPD-A) in Zakon o predhodnih sesta-vinah za prepovedane droge (ZPSPD), ki ureja proizvodnjo, promet in uporabo ter nadzor nad snovmi, ki so lah-

ko predhodne sestavine za izdelavo prepovedanih drog,

z namenom preprečevati njihovo zlorabo ali uporabo v

50

nedovoljene namene. Tudi Državni zbor RS lahko pojasni

vlogo uresničevanja zakonodaje na področju narkoma-

nij.

Podzakonska določila s področja drog v Sloveniji

posebej urejajo nekatera področja zlorabe opojnih snovi.

- Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog - določa razvrs-titev prepovedanih drog glede na resnost nevarnosti za

zdravje ljudi, ki je lahko posledica njihove zlorabe ter gle-

de na uporabo v skupino I, skupino I in skupino I I. (gl.

Uradni list RS, št. 49-2336/2000). - Pravilnik o sestavi in nači-nu dela koordinacije centrov za preprečevanje in zdrav-

ljenje odvisnosti od prepovedanih drog - ureja sestavo in način dela koordinacije centrov za preprečevanje in

zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (gl. Uradni

list RS, št. 43-1997/2000). - Pravilnik o izvajanju nadzora nad delom centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog - določa vsebino in način opravljanja nadzora nad opravili centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (gl.

Uradni list RS, št. 43-1996/2000).



51





VLADIMIR GAJŠEK





NARKANONIMOUS


Ob problematiki bolezni odvisnosti in zasvojenosti z drogami 1. izdaja, 2009



založila in izdala

Intelyway webmedia



za založbo

Vladimir Gajšek



uredil

Vladimir Gajšek



jezikovni pregled

Vid Gajšek



opremil in tehnično uredil

Vid Gajšek



ilustrator

Vid Gajšek



© Intelyway webmedia, 2009, Ljubljana





E vladimir.gajsek@intelyway.com

E vid.gajsek@intelyway.com