354 Andrej Mejač: Narodno blago iz komendske okolice. Narodno blago iz komendske okolice. Nabral Andrej Mejač. I. Ajdovski deklici podnožji cerkljanskih planin se širijo temni lesovi, ponosne jelke in smreke, jaki hrasti in močni borovci porastajo hribe in doline. Po višinah pokriva tla do gležnjev seza-joče resje, a močvirna dolinska tla so prerastena z belim in zelenim mahom. Sredi teh lesov leži samotno gorsko selo »Dobrava«. Četrt ure od Dobrave proti zahodu se dvigata dva grička, katerih jeden se zove »Na ogradi«, in drugi »Za ogrado«. Vmes se razprostira prijazna, nekoliko viseča dolin. Tla so ji jako rodovita, kajti na severnem konci te dolinice curi izpod sive peči bistra vodica, ki se polagoma poizgublja pod zeleno rumševje, iz katerega, rase visoka trava. Narod zove to dolinico: »pri Ajdovskih deklicah.« V časih, ko so molili teh krajev prebivalci še svete jim bogove, stal je »Na ogradi« ponosen grad. Bil je trden, prostran in višji od najvišje sedanjih cerkva. V gradu pa je prebival jaki in orjaški Ajd in dve hčerki njegovi. Ajd sam je bil velikan, da malo takih, in lahko bi se meril na velikost, naj bi še živel, z marsikaterim stolpom kake gorenjske cerkve. Pa tudi njega hčerki sta bili po rasti vredni svojega očeta; jačji od marsikatere hoje, obraza očarljivo lepega, očij svetlih kakor zvezde. Krasni so bili njiju lasje, zviti v rmene koderce in prepleteni z dragocenimi biseri. Srečni sta bili deklici, živeči v bogastvu in zadovoljnosti poleg svojega očeta —- ali ta sreča ni bila stanovitna. V deželo je prišel sovražnik kruti Pesjan. Daleč v svojo deželo, ležečo za devetim morjem, zvedel je pes-janski kralj o krasnih gorenjskih ajdinjah. Pohotne želje so ga obšle in zarotil se je, da ne miruje prej, dokler ne dobi deklic v svojo oblast. Sel je z veliko vojsko na pot. Povsodi, koder je hodila ta kruta drhal, požigala je, plenila in morila. Čez več let je prišla ta vojska šele na Gorenjsko. Tudi tukaj je vse razdejala, kar se ji je stavilo na pot. Čudni so bili ti ljudje, kajti namesto človeških imeli so pasje glave; vselej pa, kadar so se bojevali, lajali so po pasje. Ko pridejo pred Ajdov grad, naskočijo ga takoj. Ujamejo nesrečnega očeta ter ga razsekajo na stotine kosov. Toda vsi deli njegovega života so takoj Andrej Mejač: Narodno blago iz kom^ndske okolice. 355 okameneli. In še dandanes leže okolo »Ograde« bele skale, ki so po pripovedi narodovi zemeljski ostanki jakega Ajda. Deklici sta se srečno rešili in zbežali visoko gori v planine, kamor niso mogli Pesjani za njima. To pa je Pesjane tolikanj razsrdilo, da so razdejali krasni grad do zadnjega kamena. Dolgo časa sta živeli deklici na planinah. Visoko gori na Krvavci sta sedeli noč in dan in zrli doli v nižavo na razdejani grad in na truplo očetovo; bridko sta jokali in točili krvave solze v toliki množini, da je z vrha Krvavca v nižavo pritekel krvav potok solza — od todi ima gora še dandanes svoje ime. Ko sta deklici naposled uvideli, da Pesjanov ni več v deželi, prišli sta s Krvavca nazaj v nižave. Nastanili sta se v konci že imenovane dolinice v otlini pod sivo pečjo, izpod katere izvira bistra vodica. Vsak dan o solnčnem vzhodu pa sta obiskavali razdejani grad in okamenele ostanke drazega očeta. Narod kaže še dandanes skalo, ki je od solza, ubogih deklic vsa luknjičasta, kajti na tej skali sta sedeli in plakali vsak dan. V otlini svoji sta si napravili krasno stanovanje, vsa tla sta nasuli z zlatom in srebrom, katero sta nakopali visoko gori v Grintovcih in ki je bilo le njima jedino pristopno, a steno sta odičili z biseri, ki so jima cveli in rasli na laseh. Narod ji je rad obiskaval, bodisi že ali iz radovednosti, ali iz potrebe. Bili sta jako darežljivi in prijazni. Bolnike sta ozdravljali s čudesnimi zelišči, kmeta sta učili delati, svetovali sta mu, kdaj naj seje ali zanje. Naprej sta že vedeli za vsako ujimo ali nadlogo, ki bode prišla; svarili sta ljudi in jih napeljevali k lepemu krepostnemu življenju. Posebni prijateljici sta bili tudi mladeničem in deklicam. Svetovali sta jim pri izbiranji za zakon, in zakon, katerega sta sklenili onedve, bil je gotovo srečen. Tako sta živeli stoletja in stoletja, rod za rodom ji je poznal vedno jednaki, vedno neizpremenjeni. Tako je bilo, dokler je bil narod dober. Ko pa se je narod spačil in se je udal raznim pregreham — tedaj sta se ogibali ljudij vedno bolj. V sredi teh pregreh pa so prišli v deželo sveti možje, ki so oznanjevali novo vero v jednega Boga. Narod je rad poslušal svete može, storil je pokoro in se dal krstiti. Tudi do lepih deklic je prišel glas o novi veri, vender onedve, prevzetni, nista hoteli ničesar čuti o jedinem Bogu — zato pa ji je Bog kaznoval in morali sta umreti. Umrli sta v najlepšem cvetji. Strašan je bil dan njiju smrti in pokopa, kajti strašni viharji so bučali skozi les in vse zverine so hotele na smrtno mesto. Čili jeleni so izkopali dve veliki gomili in v te dve gomili je položila zverina nesrečni deklici. Volkovi in medvedje so nanosili na njiju trupla 23* 356 Andrej Mejač: Narodno blago iz komendske okolice. visoko goro prsti. In še dandanes se vidita v Ajdovi dolinici dva gola griča, na katerih ne rase nobena trava. Grička ta sta ukleta, ker pod njima ležita nevernici. Toda deklici se tudi vzbudita. Vsakih sto let jedenkrat se odpreta gomili in na dan zlezeta deklici. Sedeta in si jameta česati lase in tedaj padajo biseri, kakor toča na tla. Srečen človek, ki je brez greha in pride tedaj tu sem; lahko si napolni z biseri vse žepe. — Kmalu bode že sto let, ko je o taki priliki zašel neki lovec v to dolinico. Videl je deklici, ko sta se česali in opazoval ji je izza drevesa od daleč. Bili sta tako veliki, da sta sezali nad drevje, krasnejši kakor vsako gorenjsko dekle in biseri prepleteni med koderci so se tako bliščali, da mu je jemalo vid. Bili so debeli kakor drobna jabolka in padali so s tako težo na tla, da se je kar treslo in je zvenelo kakor v kovačnici, kadar tolče naj-menj pet kovačev. Ojačil se je in se jima približal, pobral je jeden biser, toda, oj, čudo! — na hip sta se izpremenili deklici v dve odurni grdi črni babi, lasje pa v ostudne dolge kače, iz biserov so pa nastale jako grde velike in debele — uši, ki so lezle proti njemu. Le z veliko težo in z begom se je ubranil ostudnega mrčesa. Beže proti domu pa se je tudi spomnil — svojih grehov in pripovedi starega očanca, ki je čestokrat zatrjal: »da nihče, ki ni brez greha in v milosti božji, ne hodi pobirat biserov k Ajdovskima deklicama!« II. O Torki. 1. Torka je neko nevidno bitje, katero posebno rado nagaja razuzdanim in preveselim predicam, ki se v dolgih zimskih večerih zbirajo po raznih hišah, ne zato, da bi predle, temveč da uganjajo razne burke, da plešejo in se razveseljujejo s svojimi fanti. Povem naj vam tedaj o Torki nekaj malega. Pri Raku so se nekega zimskega večera zbrale mlade predice, kmalu za njimi so tudi prišli tudi mladeniči. Jeli so se veseliti, pili so medeno žganje, in ker je bilo ravno pred pustom, zato so tudi plesali. Kazalo na uri se je obrnilo že čez polunoči, toda mladina se ni menila za to, plesala je in pribijala, da je bilo kaj! Kar nenadoma nekdo močno potrka na vezne duri. Gredo gledat in odpirat, toda bilo ni nikogar — vrtali so se tedaj dalje. Čez malo časa potrka v drugo in ta pot tako močno, da se je stresla hiša in so stekla zazvenčala v Andrej Mejač: Narodno blagd yl komendske okolice. 357 oknih. Vse prešine strah in poluglasno si šepetajo: »Torka je, Torka« ! — Komaj se nekoliko oddahnejo, kar se odpro vrata in v izbo stopi stara sključena baba, ki se vzpne takoj kvišku, da je sezala do stropa. Zugaje s palico pa pravi z zamolklim glasom: »Predice, ker nečete presti ve, bodem pa jaz!« — Ta hip ugasne luč, a kolovrati so se jeli vrteti in so brenčali tako, da je bilo slišati, kakor bi predlo sto predic. Predice so od groze do malega vse omedlele in celo najjačji mladeniči so se od strahu tresli. Molili so, toda vsa molitev je bila zaman. Šele ko je cerkvenik z zvonom oznanil novi dan — utihnili so kolovrati in Torka je izginila. Ko so se nekoliko zavedeli, užgali so luč in sedaj se jim je pokazal tožen prizor. Predivo je bilo kakor od misij razgrizeno, preja pa je bila vsa zvozljana in uničena, celo kolovrati so bili razklani in pokončani: temu je manjkalo pol kolesa, onemu stopalnice in tretji zopet ni imel vretena. Tožne so odšle predice šele ob zori vsaka na svoj dom, in to s potrtim kolovratom .... 2. Neki kvaterni večer so bile predice pri Podgričniku. Urno so dričala lahka kolesca in gladke niti so tekle iz mršavih kodel skozi vajene prste na brza vretena. Približala se je že pozna ura in dekleta so se jele odpravljati na odhod. Sedaj se je zasukal pogovor na razne strahove in tudi na Torko, ki je neki posebno kvaterne večere kaj predrzna. Stari Podgričnik, sedeč za pečjo, pripovedoval je to in 6no o Torki — toda predice so se posmehovale staremu izkušenemu možu. »Le poskusi, katera hočeš, in pusti nocoj vrvico na kolesi in vretenu in videla bodeš, kako zna Torka presti!« dejal je starec. Predice so se smijale in dele so nalašč vrvice na kolesa in »Gorska Manica«, ki je bila najpogumnejša, dejala je: »O, Torka, ako si tako prijazna, le pridi in spredi nam kodelje, potem jih pa nam ne bode treba!« Komaj je izpregovorila te besede, že so ugasnile vse leščerbe same od sebe, in kolovrati so se jeli sukati z glasnim hruščem in vriščem. Predice od groze niso vedele, kaj bi počele; le starec za pečjo se je toliko ojačil, da je ugrabil sekiro, ki je ležala poleg njega, in jo vrgel na kraj, kjer so stali kolovrati. Toda sekira je priletela takoj nazaj in se zapičila v strop tikoma njegove glave. Ne vem, koliko časa bi bila še predla, naj bi ne bili prihiteli sosedovi, ki so culi strašni ropot, z lučjo in blagoslovljeno vodd na pomoč. — Sedaj je bilo pomagano, kolovrati so se ustavili in o Torki ni bilo niti sledu 35« Andrej Mejač: Narodno blago iz komendske okolice. niti tiru, kam je izginila. Kolovratom samim se ni ničesar zgodilo, le predivo in preja sta bila'uničena. Matere so pripovedovale to hčeram in še sedaj je ni v našem selu predfce, ki bi pustila kakšen kvaterni večer vrvico na kolesi in vretenu — boječa se strašne Torke! III. Mrtvaška maša. Marsikatero tiho noč, ko že vse spi, vstanejo mrtveci iz grobov in gredo v to ali ono cerkev k maši. Teh ponočnih maš se morajo udeležiti vsi oni, ki se še čistijo v vicah, da zadoste na ta način onim mašam, katere so v življenji zanemarili ali opustili. Ljudje so culi že o raznih prilikah ob jednajsti uri zvečer veliki zvon, ki je vabil, in ob dvanajsti vse zvonove, ki so vabili vkup. Bilo je v adventu neko soboto večer. Vinščakova Marijeta je sklenila prihodnje jutro nekoliko prej vstati in iti v cerkev k sp6vedi. — Ponoči jo predrami zdajci iz sladkega spanja zvon župne cerkve. Meneča, da vabi k zornfci, vstane, opravi se in hiti proti cerkvi. Čudno se ji je zdelo, da vso pot ni nikogar došla, vender mislila je, da so sosedje že vsi odšli in da je ona zadnja. Ko dospe že blizu cerkve, zazvoni vkupe, pospeši torej še bolj korake, da bi česa ne zamudila. Jako se ji zdi čudno, ko vidi že od daleč cerkev nenavadno razsvetljeno in ko dospe na cerkveni prag, ne more se prečuditi taki gneči, zakaj cerkev je bila do zadnjega kota polna. Ozre se po ljudeh, in vsi so ji neznani! Sedaj šele zapazi, da nobeden nima glave, da je celo mašnik pred oltarjem brezglav in da cerkvenik teka tudi brez glave okolo! Groza jo obide in brezzavestna se zgrudi na cerkveni prag. Ko se zopet zavč, zapazi poleg sebe tudi brez glave svojo že davno umršo sestro, katero spozna po glasu in tisti obleki, v kateri so jo deli v krsto. Sestra jo dobrohotno vzdvigne kvišku in ji pojasni vso stvar. Veli ji, naj počaka konca, brž pa, ko bode dai mašnik zadnji blagoslov, obrne naj cerkvi hrbet in beži, kar more; tudi naj nikar ne pobira, ako bi slučajno kaj izgubila. Marijeta bi jo bila rada še kaj povprašala — toda sestra se ji je izgubila med brezglavo množico. Ko se približa konec maše in podeli mašnik zadnji blagoslov, tedaj Marijeta naglo zbeži. Na pokopališči ji pade pčča raz glavo — ali ni se mudila jo pobrati. Prišedša domov pa se je prepričala, da kaže ura šele jedno čez polunoči. Drugi dan pa so našli nje pečo na pokopališči na drobne kosce raztrgano, tak6 da se je komaj nitka niti držala. Kdo ve, kaj bi se bilo šele z Marijeto zgodilo, da so jo bili mrtveci zasačili! —