HERMAN VOGEL, RAZDALJE RASTEJO.* Pred nami je nova pesniška zbirka, knjižni prvenec mladega pesnika, ki svojih študentovskih let ni sklenil samo z diplomo in odhodom k vojakom, pač pa tudi z izročitvijo rokopisa pesniške zbirke založbi. To je notranja urejenost, to je stil, ki ga pesnik sam ironizira v pesmi Pogovori na meji ena sicer v drugačni zvezi, vendar zveza je. S svojimi razdaljami pa kot vsak knjižni prvenec, posebno še pesniška zbirka, terja kar se da občutljivega in razumnega vrednotenja, da bi se ne ponovilo tisto, kar se je že tolikokrat zgodilo, da so pesnika pretrdo prijeli, prihodnost pa se je izkazala pravičnejša. Nasprotni primeri so manj znani, a gotovo so, in to seveda prav tako ne v čast kritikom. Ker pa vemo, da je kritika stvar trenutka in v veliko primerih tudi brez odmeva, njena ozkosrčnost zato nima tolikšne teže; so pa tukaj še oziroma bodo prihajali literarni zgodovinarji, ki bodo zmote pravično in razumno izravnali (o, da bi jih!) Brez ironije: srečanje s knjižnim prvencem je resnično večkrat zahtevno, preden se človek vživi v novi doživljajski in miselni svet.
Toda Herman Vogel se je z objavami svojih pesmi v glasilih in revijah nekako nevsiljivo in neizzivalno vraščal v našo literarno srenjo, in zato toliko bolj zanesljivo. Njegova pesniška zbirka Razdalje rastejo to samo potrjuje.
* Herman Vogel, Razdalje rastejo. Opremil France Anžel — založila založba Obzorja Maribor 1968.
938
V  zbirki je Vogel razvrstil svoje pesmi v troje poglavij, ki jim je za motta izbral odlomke iz domačega izročila — Skalarja, Prešerna in Kosovela. Tako razvrščene pesmi dajejo vtis, kakor da gre za troje časovnih stopenj v spoznavanju razdalj, se pravi sveta in pojavov v njem. V prvem se počutimo še nekoliko bolj domačnostno, v drugem prodirajo osebna spoznanja globlje, v tretjem pa se zdi, kakor da smo se znašli na nekem dnu spoznanj. Vendar pa je ta razvojna linija stilno zelo enotna, spreminja se le avtorjev odnos do sveta, ki postaja ironičen spričo spoznavanja ničnosti, izraz pa ostaja na isti ravni. V tem nastaja določen razmik, določena neuglašenost.
Voglova poezija je filozofsko analitična. Pesnik razstavlja, secira svoj miselni svet, predstavni svet vrednot v svoji zavesti, pri čemer prihaja do vedno globljih in morda tudi do vedno bolj izzivalnih spoznanj. Svet je sestavljen iz naključij, tudi človekov pojav v svetu je naključje. (Čudno naključje me je spravilo skoz mater). V kakšnem svetu se znajde po naključju rojen človek?
Višjega stvarstva ni. Nižjega stvarstva ni. Srednjega stvarstva ni.
V  vmesnih prostorih smo le redkokdaj. (Naše priložnosti). In v takšnem svetu se postavlja vprašanje: Kaj torej počnemo? (Jezikovne blodnje). Pesnik daje v drugi pesmi odgovor, ne direkten, pač pa si naslednje jemljemo kot odgovor:
Na svojem intelektualnem nivoju sedim
in bingljam z nogami po zraku. (Pogovori na meji dve)
To je ena možnost in ugotovitev, druga pa je:
Časovne plasti nalagamo
brez smisla in skrbi za sestavo. (Naša lega)
In še druge možnosti so, da namreč >zničujemo razdalje« v sebi. Avtor je kot medij, v katerem se križajo razdalje, pojmovanja o svetu, ki se v njem zniču-jejo, dobivajo v zavesti realni pojmovni obseg. Na to linijo je torej ubrana Voglova filozofska poezija: od pridobljenih, morda celo nekoliko čustveno obarvanih pojmovanj, k racionalno prevrednotenim in pretehtanim razdaljam. V sebi in zunaj sebe; pravzaprav zunanje razdalje v sebi.
Veljalo bi se pomuditi še pri nekaterih posameznih pesmih, ki se tega shematiziranega toka samo dotikajo ali pa tudi ne in so zase prav lepe metaforične strukture: Bršljan, Orač, Ko bo potrebno, Izročilo, Don Kihot, Za božjo voljo, in tako naprej. V analitičnem razstavljanju lastne zavesti, kar je prikazano v direktnem opisu ali s podobami, srečujemo sestavine sedanje človekove zavesti, kot groza, strah, izničevanje pomenov posameznih vrednot, neizogibnost smrti in prikrita teža ob tem spoznanju, samota, razkrajajoča samota. Vendar pa nad vsemi temi prvinami prevladuje ustvarjalni red, izražen v izbrušenem
939
stilu, ki ostaja, kot rečeno, na dognani ravni. Cim bolj se poglabljajo spoznanja, tem bolj gresta snov in stil narazen. Kaj lahko iz tega nastane? Nihče ni prerok v domovini!
Pesnik bo s svojim delom na to vprašanje zanesljivo odgovoril. O tem nas prepričuje predvsem stilna izbrušenost njegove filozofsko orientirane poezije, ki ni hrupna in ne izzivalna, pač pa se v svojih okvirih giblje zanesljivo in samosvoje.
France  Vurnik
940