V mrežah cprefoai 41 Nato je pogledal na uro. »Sedaj pa morava iti,« se je obrnil k Alojziji. »Mama že težko čaka... Pozdravljeni, Štefan! Kmalu boste spet slišali o meni. Na svidenje!« Avto je spet veselo drčal. Srce gospoda Šterna pa ni bilo tako razigrano kot prej. Težila ga je Štefanova prošnja in njegova obljuba. Kaj bo svet rekel, ko bo doznal, da on kupuje križ za jetnika v Ellingtonu ... 29. Štern se je z vso vnemo lotil dela za Štefanovo rešitev. Obiskal je sodnika Harrisa, državnega pravdnika in vse porotnike, izmed katerih so nekateri izjavili, da ne bi bili glasovali zoper Štefana, če Grenhut ne bi bil prisegel. Najel je tudi detektiva, ki je imel to nalogo, da je neopaženo hodil za Grenhutom ko senca ter se mu tu in tam pridružil v gostilni, ko je bil že pijan, da bi morda izvlekel iz njega kako besedo. Nazadnje je sklenil, da bo tudi Nino obiskal in ga je le Alojzija zadržala, da tega ni storil. Štern je nazadnje uvidel, da je stvar mnogo težja kot je mislil. Medtem se je morija v Evropi končala. Države so sklenile nremirje. Ameriški vojaki so se vrnili, seveda ne vsi. Nekatere so pokopali v evropski zemlji. Med temi je bil tudi odvetnik Kelly, ki ga je poleg žene in dveh otrok o^'-1^""*1-! fr^' Alojzija. Vojaški odbor je likvidiral in s tem je bilo konec stikov med Alojzijo in Šternom. Štern na Štefana ni pozabil. Od časa do časa mu je poslal kake malenkosti: sladkarije, cigarete in cigare. Včasih mu je poslal tudi kako knjigo ali časopise. Obljube glede križa pa še ni izpolnil. Pred nakupom je imel neki strah. Neke hoči se mu je sanjalo o Štefanu. Jetnik ga je žalostno vprašal, zakaj mu noče kupiti križa. Šterna so sanje tako pretresle, da je sklenil naslednjega dne kupiti križ. Zjutraj se je podal v mesto. Blodil je po ulicah in se ustavljal pred izložbami raznih trgovin. NazadnJe je prišel do Seligmanove trgovine. Razveselil se je. Prepričan je bil, da bo v njegovi zastavljalnici gotovo dobil križ. Razen tega pa je upal, da se mu Seligman ne bo posmehoval, če mu bo vse razložil. Vstopil je in pozdravil. Seligman je sedel za pultom in se sklanjal nad neko uro. Ko je spoznal Šternov glas, se ni niti ozrl kvišku, marveč je zagodel: »S čim smem postreči? S kakim diamantom?« »Ne.« »No, kaj pa bova izbrala?« Stern je vzdihnil in mencaje dejal: ^Veste, križ bi potreboval.« Izak je pustil uro, se vzravnal in ostrmel. Zdelo se mu je, da ni prav slišal. (Dalje sledl)