1234567
Management
LETO 2 • ŠTEVILKA 1 • POMLAD 2007
Business Environmental Responsibility in the Hospitality Industry Azilah Kasim and Cezar Scarlat
Benchmarking and Quality of Small Hotels in Croatia: An Explorative Study Ines Milohnić and Zdenko Cerović
Dejavniki povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji Žiga Čepar in Štefan Bojnec
Uporaba e-učilnice v terciarnem izobraževanju: študija primera Viktorija Sulčič in Dušan Lesjak
Ravnateljice skozi paradigmo moči in spolne zavesti Alenka Žuraj Balog
Management in ekonomija: in	ali je to dvoje ali eno?
■o-	(Elementi za razumevanje postsocializma
H
<n
in managerske revolucije)
rt-
LT)
'S	Tonči Kuzmanić
S3
CO CO
Management
Revija Management je namenjena mana-gerjem in podjetnikom, raziskovalcem in znanstvenikom, študentom in izobražencem, ki snujejo in uporabljajo znanja o obvladovanju organizacij. Združuje dejavnostne, vedenjske in pravne vidike managementa in organizacij. Obravnava dejavnosti organizacij, njihovo urejenost in sredstva, ki jih uporabljajo. Obsega management tehnologij in management ljudi, obravnava delovanje organizacij v razlicnih okoljih. Zastopa svobodo misli in ustvarjanja, sprejema razlicnost vrednot, interesov in mnenj. Zavzema se za eticcnost odloica-nja, moralnost in zakonitost delovanja.
Revija Management je vkljuccena v zbirko EconPapers.
odgovorni urednik izr. prof. dr. Mitja I. Tavccar
glavni urednik
izr. prof. dr. Štefan Bojnec
uredniški odbor
Alen Balde, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Milena Bevc, Inštitut za ekonomska
raziskovanja, Ljubljana Danijel Bratina, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Primož Dolenc, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Slavko Dolinšek, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Peter Fatur, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Uroš Godnov, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Henryk Gurgul, Akademia Gorniczo-
Hutnicza w Krakowie, Poljska Tone Hrastelj, Univerza v Ljubljani,
Ekonomska fakulteta Janko Kralj, zaslužni profesor Mirna Leko-Šimic, Sveučilište Josipa
Juraja Strossmayera Osijek, Hrvaška Alessio Lokar, Universita degli Studi di Udine, Italija
Nataša Mithans, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Matjaž Mulej, Univerza v Mariboru,
Ekonomsko-poslovna fakulteta Zbigniew Pastuszak, Uniwersytet Marii Curie-Sklodowskiej, Poljska
Mojca Prevodnik, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Cezar Scarlat, Universitatea Politehnica
Bucuresti, Romunija Suzana Sedmak, Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management Koper Hazbo Skoko, Charles Sturt University, Avstralija
Marinko Škare, Sveucilište Jurja Dobrile
u Puli, Hrvaška Milan Vodopivec, The World Bank, zda
izdaja
Univerza na Primorskem, Fakulteta za management Koper Vodja založbe: Alen Ježovnik Naslov uredništva: Cankarjeva 5,
si-6104 Koper Telefon: 05 610 2031 Faks: 05 610 2015 Elektronska pošta: mng@fm-kp.si Splet: www.mng.fm-kp.si Lektoriranje: Ksenija Štrancar (slovensko besedilo) in Allan McConnel-Duff (angleško besedilo) Oblikovanje: Alen Ježovnik
navodila avtorjem Jezik in obseg članka. Prispevki za revijo Management so napisani v slovenšccini ali anglešcini. (Članki naj obsegajo od 4000 do 5000 besed vkljuicno z opombami, seznamom literature in graficcnimi prikazi, drugi prispevki pa od 1000 do 2000 besed. Naslov cclanka mora biti razumljiv in jedrnat ter ne sme biti daljši od 60 znakov. Jezikovna pravilnost in slog. Priccakuje se, da so rokopisi jezikovno neoporeccni in slovnicno ustrezni. Uredništvo ima pravico, da prispevkov, ki ne ustrezajo merilom knjižne slovenšcine, zavrne.
Slog naj bo preprost, vrednostno nevtralen in razumljiv. Pregledna (členjenost besedila na posamezne sestavine (poglavja, podpoglavja) naj sledi sistematiccnemu miselnemu toku. Tema prispevka naj bo predstavljena zgošcceno, jasno in nazorno, ubeseditev naj bo natanccna, izražanje jedrnato in gospodarno.
Zaželena je raba slovenskih razlicic strokovnih terminov namesto tujk. Logiccne domneve naj bodo utemeljene, sklepi dokazani. Razpravna oblika je praviloma prva oseba množine.
Nadaljevanje na zadnji notranji strani ovitka
Management
issn 1854-4223 • leto 2 v—^ številka 1 • pomlad 2007
3 Predgovor
clanki Articles
5 Business Environmental Responsibility in the Hospitality Industry Azilah Kasim and Cezar Scarlat
25 Benchmarking and Quality of Small Hotels in Croatia: An Explorative Study Ines MilohniC and Zdenko CeroviC
37 Dejavniki povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji Žiga Cepar in Štefan Bojnec
51 Uporaba e-uCilnice v terciarnem izobraževanju: študija primera
Viktorija SulCiC in Dušan Lesjak
65 Ravnateljice skozi paradigmo moCi in spolne zavesti Alenka Žuraj Balog
mnenja Opinions
79 Management in ekonomija: ali je to dvoje ali eno? (Elementi za razumevanje postsocializma in managerske revolucije) TonCi KuzmaniC
91 povzetki AbstraCts 94 prebrali smo Reviews
Predgovor
Pred vami je prva pomladna številka revije Management, ki je tudi prva številka v letu 2007. Po prvih dveh številkah revije Management, ki sta izšli v letu 2006, je bila revija Management vključena v najvecjo spletno zbirko clankov s podrocja ekonomije - EconPa-pers (http://econpapers.repec.org). Prav tako želimo potrditi najavo v drugi, zadnji številki prvega letnika revije Management, da bodo v drugem letniku revije izšle kar štiri številke. Takšno odlocitev narekuje predvsem vse vec zanimivih clankov za objavo, ki jih dobivamo v uredništvo, pa tudi zanimanje bralcev je vse vecje. Pomembna prelomnica v izdajanju revije Management je, da sta v tej številki prvic objavljena dva cclanka izkljuccno tujih avtorjev v anglešani s povzetkom v slovenšcini. Prav tako smo v to številko prvic vkljuccili tudi rubriko Mnenja, saj želimo bralce in morebitne avtorje spodbuditi k strokovni in znanstveni razpravi o aktualnih vprašanjih manage-menta na razlicnih družbenoekonomskih, pravnih, organizacijskih in podobnih podrocjih. In tako kot v prejšnji številki tudi v tej predstavljamo dve knjigi.
V tokratni številki revije Management je objavljenih pet clankov. Azilah Kasim in Cezar Scarlat obravnavata in analizirata vprašanja poslovne in druge odgovornosti do naravnega okolja na podrocju turizma s poudarkom na izkušnjah in primerjavah med Malezijo in Romunijo. Avtorja ugotavljata, da obstaja mocna povezanost med razvojem turizma in managementom ter naravnim okoljem in da turizem lahko ima negativne vplive na naravno okolje, od katerega je odvisen njegov dolgorocni trajnostni razvoj. Zato se avtorja zavzemata za vecjo odgovornost zlasti razlicnih turisticnih in lokalnih subjektov za odgovorno ravnanje z naravnimi viri. V tem managementu z naravnim okoljem bi po mnenju avtorjev posebno mesto morali imeti hoteli in drugi subjekti v turizmu kot tudi tisti, ki se morajo zavedati kljucnega pomena varovanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja turizma pri vsakodnevnem poslovanju.
Clanek avtorjev Ines Milohnic in Zdenka Cerovica temelji na analizi primerjav in uporabi regresijske analize iz podatkov, ki so bili pridobljeni iz anket in intervjujev s 60 managerji o kakovosti turisticnih storitev v majhnih hotelih na Hrvaškem. (Clanek primerja poslovne standarde v majhnih hotelih na Hrvaškem z majhnimi in srednje velikimi hoteli v Evropski uniji, še posebno pa poudarja merjenje in pomen kakovosti poslovanja, pomen certifikatov kakovosti in merjenje vpliva kakovosti na konkurenčne prednosti. Clanek ugotavlja
pomanjkljivosti, če managerji zanemarjajo primerjave o svojih mednarodnih konkurenčnih prednostih in slabostih, da bi bolje razumeli in sprejemali ustrezne rešitve za izboljšanje poslovanja. Med omejitvami so lahko tudi samo širše poslovno okolje in standardi kakovosti ter sama uporaba standardov svetovne kakovosti kot pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na mednarodno konkurenčnost v globalni turistični industriji.
Žiga Čepar in Štefan Bojnec analizirata dejavnike povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji in ugotavljata vpliv socialnoekonomskih, demografskih in institucionalnih dejavnikov povpraševanja. Ob vse bolj razviti, dostopni in lokalno približani ponudbi visokošolskega izobraževanja so dejavniki povpraševanja v splošnem vplivali na rast povpraševanja. Ta pa se vse bolj umirja zaradi vse močnejšega negativnega vpliva demografskih dejavnikov, povezanih z zmanjševanjem rodnosti v zadnjih dveh desetletjih.
Viktorija Sulčič in Dušan Lesjak analizirata uporabo e-učilniče v terčiarnem izobraževanju. Avtorja ugotavljata, da so študenti uvajanje in uporabo inovativnih metod poučevanja in učenja ter podporo mentorja pri kombiniranem e-izobraževanju sprejeli pozitivno.
Alenka Žuraj Balog obravnava vprašanje ravnateljič skozi paradigmo moči in spolne zavesti. Pri obravnavi vprašanja moči v vodenju in prepletenosti med vlogo moči in spola oziroma vprašanja vloge ženske in profesionalke se opira na feministični epistemološki okvir.
Tonči Kuzmanič se v svojem prispevku, ki je v tej številki revije Management objavljen v novi rubriki Mnenja, ukvarja z odnosom med managementom in ekonomijo. Temeljno vprašanje njegovega razmišljanja je, ali sta management in ekonomija dvoje ali eno.
Štefan Bojneč, glavni urednik Mitja I. Tavčar, odgovorni urednik
Business Environmental Responsibility in the Hospitality Industry
azilah kasim
University Utara Malaysia, Malaysia cezar scarlat
University 'Politehnica' of Bucharest, Romania
In this paper, the literature is reviewed and analyzed to establish the connection between tourism and the physical environments. The review shows an inevitable link between tourism activities with both environments. This and the strong tourism growth in the past, implies that tourism has far-reaching negative impacts that must be mitigated, not only for the good of the physical environments, but also for the sustainability of the industry itself. The review also indicates a slow integration of responsible environmental considerations into tourism planning and development due to lack of consensus about the importance of sustainable tourism as the industry's new direction, lack of a single comprehensive meaning of sustainable tourism to ease operationaliz-ing the concept, and the flawed acceptance of alternative tourism as the answer for all tourism ills. The paper ends by confirming the need for a new way of thinking that takes into consideration the fragmented nature of the industry and a collective and conscious effort of all tourism businesses, governmental policymakers and planners as well as the key stakeholders (the society, the ngos, the cbos and the tourists) to prioritize environmental issues in their daily undertakings. It also highlights the environmental impacts of a hotel operation and stresses the need for hotels, as one of the key tourism businesses to deal with its environmental obligations.
Key words: Business Environmental Responsibility (ber), hospitality industry, sustainable tourism, environment impact
Introduction: Business Environmental Responsibility
This article aims to show the relevance of the Business Environmental Responsibility (ber) concept in the hotel sector1 from the context of developing countries. ber, hereby defined as 'the responsibility of business irrespective of size towards environmental issues relevant to its operation' is a term deemed appropriate when describing the
table 1 Hotel statistics in Penang, Malaysia and Bucharest, Romania
Location	Number of hotels
	4 stars and up 3 stars or below
Penang, Malaysia Bucharest, Romania	20	125 21	76
source Kasim and Scarlat 2005a; 2005b.
wider responsibility of a tourism business, as opposed to the commonly used 'Business Social Responsibility' (bsr) or 'Corporate Social Responsibility' (csr). The reasons for adopting the term ber are twofold:
•	To have a clearer focus. The term 'Business Social Responsibility' may denote broad meanings and cover various issues such as human rights, poverty, aids, prostitution and child labour which may not be under the hotel sector's direct jurisdiction. A narrower set of social variables i. e. labour rights and local community development is assumed to be of priority to a hotel's institution.
•	To include the small and medium businesses. Since tourism is a highly fragmented industry essentially made up of many small and medium sized businesses, the term Corporate Social Responsibility is deemed less suitable as it limits responsibility to larger businesses only. In tourism, this limitation may be erroneous because tourism's environmental impacts are essentially the accumulation of impacts from all of the industry's players (Kirk 1995).
The hotel sector in Penang, Malaysia, for example, is composed of 125 small and medium hotels (rated 3 star and below) as compared to 20 large hotels (rated 4 star and above; the rating is given by the Ministry of Culture, Arts and Tourism Malaysia and is based on the number of rooms and types of facilities offered). Therefore, small and medium sized hotel companies could have a more substantial accumulated impact as opposed to big hotels. In this light, it seems apparent that small and medium hotels have social and environmental responsibilities as well. The hotel statistics in Penang, Malaysia, are compared to Bucharest, Romania in table 1.
In this paper, discussion draws upon observation in Malaysia and Romania to focus on understanding the relationship between tourism and environmental issues, and the changing expectation on tourism's role towards these issues. Then a background is provided to the shift of perspective from eco-tourism as the route towards sus-
tainability to a broader, more inčlusive view of sustainable tourism whičh mirrors the wider Corporate Sočial Responsibility (csr) debate that has until now been fočused on the manufačturing sečtor.
Tourism and its Negative Environment Impacts
tourism industry dynamics
The impačt of tourism in the global ečonomy is signifičant. Being a worldwide phenomenon, tourism has bečome one of the fastest growing sečtors of the global ečonomy. In the year 2000, tourism-related businesses generated an estimated us$2 trillion and provided employment to approximately 15 perčent of the world's ečonomičally ačtive population (Faulkner, Masčardo, and Laws 2000). The share of the developing čountries' international tourism at this point had also inčreased from approximately 10 perčent in the 1970s to around 30 perčent, with the largest growth rates being experienčed by the East Asian and Pačifič region. These developments enčouraged the World Tourism Organisation (wto) to forečast annual growth rates of 4.3 perčent during the next two dečades, and they expečt the figure to rise to 1,600 million international arrivals by the year 2020 (see www.world-tourism.org).2
the negative environmental impacts of the tourism industry
The widespread and rapid tourism growth raises a question about its negative environmental impačts. By nature, tourism offerings depend greatly on environmental and čultural resourčes. As the industry offers predominantly resourče-based ačtivities that čonstantly interačt with the natural systems, tourism has the čapačity to initiate signifičant čhanges in the physičal environment (Wahab and Pigram 1997; Hassan 2000). For example, tourists' desire for sečluded and sčenič aččommodation may result in inčreased člearanče of natural areas for the purpose of resorts and hotels development (Wahab and Pigram 1997). In addition, the transportation of tourists from one destination to another requires the use of some form of transport, and henče the use of fossil fuel, whičh releases signifičant amounts of greenhouse gaseous and other air pollutants (Holden 2000). As reported by the German ngo Forum on Environment and Development at the 7th Meeting of the Čommission on Sustainable Development (German ngo Forum on Environment & Development 1998, 5): Tourists čonsume about 90 perčent of the primary energy required during a holiday for transportation during their arrival and related journey. The emissions generated by these
are one of the main environmental problems of tourism. Particularly pollution caused by air transport - which is largely for tourism - is continuously rising with an annual growth rate of about 5 percent. Air traffic is expected to double over the next 15 years. Worldwide civilian air transport already consumed 176 million tons of kerosene in 1990, releasing 550 million tons of carbon dioxide and more than 3 million tons of nitrogen oxides. While it has been possible to halve energy consumption per aircraft over the past 20 years, the rapid growth in global air traffic has meant that absolute energy consumption has nonetheless risen by 50 percent.
The link between tourism and the physical environments implies that tourism's survival depends highly on its ability to minimise its negative impacts on these environments and societies. In other words, the quality of tourists' interaction will be diminished considerably, if the natural setting of a tourism activity is polluted, degraded or loses its aesthetic qualities as a result of a poorly planned tourism development. Similarly, a destination may lose its tourist appeal if there are social problems such as the commercialisation of local cultures (which leads to the lowering of that culture's authenticity), increase in crime (from drugs/alcohol abuse and prostitution) and societal antagonism.
Therefore, the mitigation of these possible negative impacts appears essential in order to sustain the quality of tourism services.
However, the reality is that the industry had a lackadaisical attitude towards environmental protection up until the late 1980s, in spite of its emergence as an important developmental sector (McLaren 1998). Similarly, there has been no concrete initiative to minimise tourism's social impacts mentioned above. The lack of initiatives maybe attributed to the widespread perceptions that tourism is a 'soft option' or a 'white industry', which can be developed relatively easily without much need for specific planning or resources (Butler 1997). For example, the industry has been praised as an important instrument for nature conservation because tourism income can (ideally) help to finance conservation of the protected areas and to protect ecologically fragile regions from other more environmentally degrading economic activities.
These misplaced perceptions have, however, been challenged (see Mowforth and Munt 1998; McLaren 1998; German ngo Forum on Environment and Development 1998; Pleumarom 2000). The numerous
environmental impacts of tourism as described earlier in this paper show that the industry can no longer be labelled as 'soft', 'white', or 'environmentally benign'. Instead, it is a complicated developmental sector that must be managed with expertise and professionalism (Butler 1997). The complexity and diversity of tourism functions require policy makers and professionals to keep abreast of changes (including those related to the environment and the society) at all times, to avoid the 'decline or immediate decline stage' proposed in Butler's model.
the environment impact of the hospitality industry
As a key sector in tourism, hotel business regardless of sizes and types therefore needs to play a role as well, because hotels have several key environmental impacts (see International Hotel Environmental Initiative 1995; Kirk 1995; www.ggasiapacific.com.au):
•	energy consumption,
•	water consumption,
•	waste production,
•	waste water management,
•	chemical use and atmospheric contamination,
•	purchasing/procurement,
•	local community initiatives.
Therefore, an attempt to address environmental responsibility may begin by addressing any or all of these key areas.
In the water consumption issue, it can be argued that hotel use is similar to that of a household, but ont a much larger scale. In addition, as more hotels are developed, more pressure would be exerted onto the local water resources. Water use in hotels, especially in resorts, is also leisure oriented - swimming pools, golf courses and in-room bathing facilities - rather than need oriented. Thus, during dry spells utility providers may be faced with a dilemma of either supplying for the leisure needs of the tourists or else for the basic needs of the domestic users. This brings about not only an environmental issue, but an ethical issue as well.
An example of such a scenario is Malaysia - a country that used to have an abundant amount of clean water. Malaysians enjoy a per capita renewable water supplyof more than 20,000 cubic metres per year, as opposed to 95.25 cubic metres per year enjoyed by the Spanish (see http://greenfield.fortunecity.com/leo/184/p62.htm). However, this has changed drastically in recent years with longer
Azilah Kasim and Cezar Scarlat table 2 Water consumption in hotels compared to domestic user
Consumer	Number of rooms Water consumption* Average use of water**
Hotel	50-200	50,000-100,000	17
Hotel	200-300	120,000-180,000	27
Hotel	300-400	180,000-250,000	40
Hotel	over 400	300,000-500,000	100-130
Domestic consumer	Average	256	-
notes * Per month, in litres; ** per overnight stay, in litres.
source Federation of Malaysian Manufacturers (www.northern.fmm.org.my); The Sustainable Penang Initiative 1999; emthir 1998.
dry spells and growing demands on water resources due to population growth, urbanisation, industrialisation and the expansion of irrigated agriculture (Lee and Facon 2002). A combination of these factors has caused a water stress situation in Malaysia despite its wet climatic backgrounds, leading to increasingly frequent water supply shortages that affect many parts of the country. In 1998 when the country felt the effect of El Nino - a climatic phenomenon that leads to longer dry spell and shifting weather patterns - the long dry spell (which occurred again in early months of 2002, though less severe) exhausted many of the states' water reservoirs causing low water pressure to households and denying many citizens the pleasure of running water. But, personal communications with hoteliers and hotel associations in the affected areas revealed that hotels operated as usual during the dry spells and that operations were not interrupted by lack of water supply.
The above example raises a complex ethical issue that will not be dealt with in this paper. However, it highlights the role of hoteliers during water stress times. Obviously, continuing business as usual at this time is inappropriate. Considering the high amount of water needed for hotel operation (see table 2), hotels need to play a better role by adjusting their operation to mitigate the existing problem.
Hotels also need to play a role in relation to the water quality issue. This is especially so within the context of a developing nation such as Malaysia where water pollution is a widespread problem due possibly to the open drainage system, which allows the public to simply dispose all sorts of solid and organic wastes, and also to inappropriate sewage handling. Orwin (1999) observed that out of the 1.2 million septic tanks in the country, only 12,000 had their sludge removed for treatment. Approximately 65 percent of the sewage was dumped untreated into rivers and ultimately the ocean, adversely affecting the quality and appearance of those water bodies. Con-
sequently, many rivers in Malaysia are čonsidered polluted or extremely polluted. In 1998,13% of the rivers in Malaysia were čonsidered 'very polluted' and 59% were 'slightly polluted' (Lee and Fačon 2002).
Water quality in Malaysia is dečlining in tandem with the dečlin-ing availability of člean water supply. Population growth, urban migration and urbanisation galvanized by rapid ečonomič growth in the 90s, have led to inčreasingly intense čompetition among various water users and problems of water pollution (Oorjitham 1998; The Sustainable Penang Initiative 1999).
Inčreased flooding and numerous environmental degradations as-sočiated with ečonomič development also threaten water supply with organič pollution. This is worsened by publič apathy about the im-portanče of water čonservation. Wastage and negligenče by the apa-thetič general publič have been pointed out as one of the čontribut-ing fačtors to the water problem in many states inčluding Penang (see http://greenfield.fortunečity.čom/leo/184/p62.htm).
Linking this with the hotel sečtor, it is čommon sense that dirty, smelly and unsightly water čan lower the ečonomič value of properties ločated around it. On the other hand, water bodies sučh as rivers, lakes and the sea are major assets to the attračtiveness of a hotel or resort. Considering this, it čan be argued that any initiatives to reduče water pollution čould help maintain the attračtiveness of a destination, whičh in turn will benefit the hotel sečtor itself. Therefore, hotels need to integrate water quality measures in their operations.
In another key area of hotels' environmental impačt i. e. energy, the need for responsible measures is also člear bečause of high eleč-tričity čonsumption for heating/čooling, lighting, čooking etč, leading to pressure on ločal resource and inčreased čosts. Thus, energy čonservation measures have a more direčt and strong impačt on the total čost čonsumption of a hotel. Aččording to the emthir report, the čost of heating, ventilation and air-čonditioning (hvac) in a tropičal člimate čould range from 25-50 perčent of the total energy čost of a hotel, depending on the size and usage of air čonditioning. Lighting requires approximately 15 to 25 perčent of a hotel's energy čonsumption, while laundry čonsumes varying amounts of energy - depending on the type of equipment or type of fabričs, and whether it is managed in-house or subčontračted. The situation maybe graver for hotels in tropičal areas bečause, aččording to the Inter-Continental Hotels and Resorts benčhmarking study, the energy use for a luxury hotel in a tropičal člimate čould go beyond 280 kWh/m2 per year as
compared to 200 kWh/m2 per year for that in a temperate climate. Solid waste is also a major environmental impact in this sector. A hotel's solid waste is not only huge but also diverse.
A typical solid waste production comprises: 46% food and non-recyclables, 25% paper, 12% cardboard, 7% plastics, 5% glass, 5% metals. In other words, approximately 47% of the waste can be recycled (this may be higher in developed countries where some plastics can be recycled).
The financial benefits of managing solid waste in hotels may also make recycling a worthwhile initiative to hoteliers. For example, reducing and reusing materials could cut down costs (from reduced packaging) while recycling could serve as a side revenue-earning practice from payment made by scavengers and recycling firms for the recyclables. In other words, responsible solid waste practices are not only practical but also beneficial to hoteliers.
Tourism's Need to Address Environmental Issues
raising awareness
Clearly, hotels do have impacts and need to address them by demonstrating responsible behaviour. How they can go about addressing these impacts would require a discussion of its own, taking into account issues such as resource capability and barriers that may exist. However, guidance on how the sector could be more environmentally responsible, in the form of 'how to' books written in a technical manner, is well-documented. The lack of a dynamic dialogue has been blamed on the inability to agree on and clarify important concepts such as 'environmentally friendly' and 'sustainability'.
Case studies and examples of'best practice' have also been documented. The International Hotels Environment Initiative (1996) for instance, provides examples of measures taken by various hotels all over the world. However, most examples and case studies come from developed countries or established tourism destinations such as Costa Rica and Jamaica, which are arguably more enlightened about responsible issues. In addition, efforts appear to be piecemeal environmental measures that emphasize cost cutting and resource minimization rather than a comprehensive approach to environmental responsibility. Such emphasis, rather than some altruistic one, is understandable because as a business entity, costs and resources are of fundamental concern to hotels.
For businesses or destinations that demonstrate 'best practice', they have done so primarily for the purpose of some form of cer-
tification or eco-labeling. An eco-label is a procedure that involves a third party evaluation on a product, process, service or management system based on specified requirements (Toth 2000). In Costa Rica for example, hotels and destinations strive to perform according to the Costa Rican Certification for Sustainable Tourism standards.
Eco-labeling gives international or regional recognition as it affects stakeholders from the entire supply chain of a tourism product. Briefly tracing the history of eco-labeling, the first eco-label ever developed was the Blue Flag, in 1985. Now, there are over 100 eco-labels worldwide, involving organizations such as Green Globe 21, Green Seal, Business Enterprises for Sustainable Travel, Fair Trade in Tourism and Costa Rican Certification for Sustainable Tourism.
new direction in the tourism industry
Tourism's negative environmental impacts indicate a challenge for tourism's key players to pursue growth by having the flexibility to respond positively to a changing global environment and societal structure, while being responsive to the principles and practices of sustainable development. Thus, tourism needs a new direction in order to address the flaws of its conventional (mass) form. Wahab and Pigram (1997, 279) state that: tourism must offer products that are operated in harmony with the local environment, community attitudes and cultures, so that these become the permanent beneficiaries and not the 'victims' of tourism development.
There have been many different propositions about tourism's new direction offered. A prominent conference held in Canada on global opportunities for business and the environment came to the conclusion that sustainable development holds considerable promise as a vehicle for addressing the problems of modern tourism. Likewise, the roundtable session on trends and challenges in tourism at the tenth general assembly of the wto in October 1993 in Bali, agreed on the rising importance of environmental issues and highlighted the need for environmentally-friendly tourism development and nature based tourism (Plimmer 1993).
Tourism's social concerns were also addressed in the Manila Declaration on the Social Impact of Tourism (1997), with recommendations on greater local participation in tourism development and stronger governmental priority given to social impacts in tourism planning. Although these dialogues offered different propositions, they imply strong endorsement for a sustainable form of tourism development.
Sustainable Tourism: the Complex Search for Meaning and Operationalisation
sustainable tourism
Incorporating sustainable development within the tourism context -or sustainable tourism - has been affirmed as the new direction for tourism. This concept draws attention to the need for balance between commercial and environmental (and later social) interests in tourism. Among the first attempts to define sustainable tourism was the one made by Butler (1991), who defined it as the long-term viability of a tourism entity (products, services) in an area. In other words, sustainability is tied solely to the survival of tourism players. Butler's definition tallies with that of Reinhardt (1998) who links sustainability to the fundamental preoccupation of tourism business managers - productivity, investment and profit.
However, they are misleading because tourism is viewed as being isolated from other uses of an area's natural resources. In reality, tourism competes for resources with other forms of economic activities, including agriculture and fishery.
Thus, resource competition and land use conflict are inevitable issues that need to be addressed. Butler seems to have recognised this when he proposed a later definition that takes into consideration the multiplicity of land use and the trade-offs that must exist between sectors before sustainability can be achieved. His improved definition of sustainable tourism is (Butler 1993, 29):
Tourism which is developed and maintained in an area (community, environment) in such a manner and at such a scale that it remains viable over an indefinite period and does not degrade or alter the environment (physical, human) in which it exists to such a degree that it prohibits the successful development and well-being (sic) of other activities and processes.
Moore (1996) defines sustainable tourism development in line with the World Tourism Organisation's characterisation - that is, to be sustainable tourism development must meet the need of the present tourists and host regions while protecting and enhancing opportunities for the future. Sustainability, according to Moore, also involves total integration with the community in which the tourism organisation is located. Total integration here is referred to as involving health and safety issues, conservation of natural resources, renewable energy supplies, and other environmentally friendly manifestations. Leposky (1997) also dwells on the issue of
total integration, and emphasises that it entails 'maintenanče and preservation of lifestyle and dignity of the ločal inhabitants' via the protečtion of the sočial fabrič of the ločal čommunity, assuring ločal ečonomič opportunities, and guarding against exploitation by the outside world (Leposky 1997, 10).
All the interpretations of sustainable tourism have merits. However, they are not without their weaknesses. Integration as proposed by Moore (1996) and Leposky (1997) as an essential element in sustainable tourism čannot take plače without a united effort towards the same goal. Considering the highly fragmented nature of the tourism industry, the feasibility of a united effort seems remote. Similarly, protečting the ločal sočial fabrič as Leposky (1997) suggests is diffičult bečause ločal tourism business in developing čountries is often spearheaded by čapital-intensive foreign čompanies. These čompanies and their business operations inevitably bring foreign čulture to the ločal sčene. One example is the building of tourist entertainment fačilities sučh as night člubs and pubs in a Muslim čoun-try, whičh čontradičts the ločal religious belief against alčohol čon-sumption. In addition, the inevitable exčhange between ločals and tourists will always bring some degree of čhange to ločal čulture and lifestyle.
complex search for meaning and operationalisation
The čontroversy surrounding the čončept 'alternative tourism' makes it diffičult to operationalize the meaning of sustainable tourism. This čončept emerged in the 1980s as a possible route towards sustain-ability. It was thought of as the best medium to attain čonservation of natural areas in order to maintain resource sustainability, avoid environmental damage, maintain resources quality and bring in new ečonomies to ločal people. Alternative tourism was also assočiated with benefits to the ločal čommunities, edučational value for tourists, and a foreign exčhange earner for the struggling developing čountries (Boo 1992; Brandon 1996). The exčitement has had a profound effečt on the development of tourism in these čountries, with many of them opening their doors for tourism development under the pretext of 'ečo-tourism', 'responsible-tourism', 'green tourism', 'ač-čeptable tourism' and many others (Faulkner, Masčardo, and Laws 2000). What these new kinds of tourism supposedly offer is a čhange from the environmentally and čulturally degrading mass tourism to a more 'gentle' tourism that supports the whole notion of sustain-ability.
Mučh praise was given to the new forms of tourism between the
late 1980s and early 1990s, and much criticism centred upon mass tourism. However, a report by The World Bank (Brandon 1996) reveals that alternative tourism has generally failed to live up to expectations regardless of variables such as the size and management type of protected areas, local cultures, types of tourism enterprises and levels of government involvement. In other words, alternative tourism also carries negative environmental impacts traditionally associated only with mass tourism.
As argued by McLaren (1998) the disassociation of alternative tourism from conventional mass tourism's problems is in fact inaccurate, because the new form of tourism is essentially an excuse for a continuing colonisation and control of a destination and all its resources. In other words, these new forms of tourism have been used merely to legitimise and prolong the mainstream industry.
Theobald (1998) also emphasises that equating sustainable tourism development with eco-tourism is an exceedingly restricted outlook of the potential tourist interest in sustainable tourism, because it implies an 'elitist overtone' and support for a small market segment. He further argues that for sustainable tourism to be effectively supported, its appeal and relevance must be extended beyond eco-tourism. He points out that although mass tourism is often dissociated from sustainability, there are now signs of increased interest in environmental protection of mass tourism destinations. To illustrate his point, he describes the development in Hanauma Bay, a popular marine park outside Waikiki, Hawaii that has been overwhelmed by tourists. Yet, these mass tourists have indicated willingness to pay fees and accept limits in numbers in order to reduce the problem of crowding which would have ultimately destroyed the park.
One of the major problems with alternative tourism is the unsubstantiated, often refuted claims of eco-friendliness. McLaren (1998, 98-99) writes:
An eco-tourist, like any other tourist, uses tremendous amounts of natural resources to jet halfway around the world to enjoy an outdoor experience [...] eco-tourism popularity is actually magnifying the negative impacts upon the earth, since it promotes development (destruction) of wilderness. For a tourist to have a truly minimal impact, she/he would have to walk to the destination, use no natural resources, and bring her/his own food, which she/he grew and harvested. She/He would also have to carry along her/his low impact accommodation (a tent) or stay in a place
that is locally owned and uses alternative technologies and waste treatment. [she/he would also] have to leave the destination in a good or perhaps even better condition than she/he found it and contribute funds to the local environmental protection and community development [. . .] eco-tourism may be worse off to the (host community) since they have few facilities to support tourist population and fewer policies and regulation to monitor its development [...] many conservation projects were opposed by local people and created conflicts in the nearby communities [...] eco-tourists are loving nature to death and disrupting the lives of local people.
Mowforth and Munt (1998), support this by arguing that it is necessary to scrutinise the actions of environmental organisations or the armies of backpackers whose actions are largely seen as benign or benevolent. This challenges the tacit assumption that the emergence of new forms of tourism is both designed for, or will result in, conquering the problems of mass tourism. In addition, these new forms of tourism have drawn developing countries into a highly unequal relationship with developed countries instead of overcoming inequality as was promised.
Clearly, the sustainable tourism concept is that it is still elusive, with few concrete indicators about its operationalisation. Thus, the concept remains vulnerable to different interpretation by different people. However, the attainment of sustainable tourism needs to be viewed as a progressive process rather than an absolute goal that can be swiftly realised. Sound environmental practices such as alternative tourism, though not yet proven, enable tourism planners to progress towards a better approach in tourism development. Of course in the context of developing countries this cannot be attained without the governmental and policy support for sustainable tourism in the first place. We need to look beyond ecotourism to see how each entity in this highly fragmented industry could contribute towards sustainable tourism. In addition, it is important to recognise that the impact of tourism is not limited to direct interactions with the natural environment alone. Tourism's numerous activities such as transport (travel and tours), accommodation (food and lodging) and entertainment (leisure and pleasure pursuits) can accumulatively cause more environmental damage.
Defining sustainable tourism need to take into account the diverse and fragmented nature of the industry, and any attempt to-
wards sustainable tourism practices needs a united and coordinated effort among all parties involved. Therefore, sustainable tourism must be the collective and conscious effort of all tourism businesses, governmental policymakers and planners as well as the key stakeholders (the society, the ngos, the cbos and the tourists) to prioritise environmental issues in their daily undertakings. This definition precludes the idea that tourism impact management is solely the responsibility of one key tourism player or the government alone, because without cooperation from the numerous and diverse key stakeholders in tourism, any move towards sustainable tourism would seem incomplete.
A good example of responsible civic attitude of ngos in aggregating the interested groups and key stakeholders to protect the environment of Vama Veche village (on the Romanian Black Sea coast) is the campaign developed under the slogan 'Save Vama Veche!'
However, the above involves real efforts rather than merely 'a committment' to environmental standards as proposed by many eco-labelings that exist today. As proposed by Sharpley (2000) one critical element of sustainable tourism is the adoption of a new social paradigm relevant to sustainable living. However, this is doubtful due to lack of specific evidence on the demand towards sustainable living especially by consumers, despite the proposition by several authors that knowledgeable and demanding customers, prepared to adopt the modes of behaviour more appropriate to the environment of the receiving destinations, are rising in numbers (see Wahab and Pigram 1997; Cater 1993).
Empirical evidence on consumer demand for responsible tourism is also limited. The findings of Eagles (1992) indicate that the increased number of tourists preferring nature tourism is not specifically related to the emergence of green consumerism. Middleton and Hawkins' (1993) research also found little evidence of a major shift in consumer attitudes backed by willingness to pay for environmental quality. Similarly, McNaghten and Urry's (1998) research reveals significant ambivalence among consumers to different environmental issues, and indicates that stated environmental concerns are rarely translated into consistently green consumer behaviour. These findings imply that the existence of a widespread propensity among tourists to adopt a new, sustainable form of lifestyle during travel is highly unlikely.
This problem is worsened by confusion about ecolabeling. With the sheer number of ecolabels that exist today, there is confusion
as to what each ecolabel really means and which to follow. On the other hand, the diverse and fragmented nature of the tourism industry present a challenge in establishing one applicable, fair and cost effective criterion as proposed by Sustainable Tourism Stewardship Council in 2001 (Maccarone-Eaglen and Font 2002).
The proliferation of certification schemes or ecolabeling has also caused confusion among consumers as to what each label means. The trend of consumers in Germany for example, is to perceive eco-labels from the point of view of environmental quality (35%), environmental protection (27%) or simply cleanliness or hygiene (13%) (Maccarone-Eaglen and Font 2002). According to World Wildlife Fund (2000), the problem is exacerbated by the tendency of Green Globe 21 (see www.ggasiapacific.com.au), i. e. the most widely recognized certification scheme to award almost similar logos to companies that commit themselves to undertaking its certification system and to companies that have managed to fulfill certification. The difficulty in distinguishing the meaning of each certification has led to lack of demand for certified holidays. This undermines the primary objective of certification to promote sustainable tourism.
Certification is even more complex to apply in the context of ldcs. Flores (n.d) has challenged the benefits of ecolabelling in the context of Least Developed Countries (ldcs) by emphasizing that tourism is supposed to be a multicultural experience, to be enjoyed for its authenticity and diverse local possibilities. Therefore, standardizing tourism products may be an oxymoron. Local initiatives should therefore not be subjected to an international accreditation that is often a top-down instrument that refuses to consider local contexts. In many ways, Flores' observation is reflective of what is happening in many developing countries. These countries are often tourist receiving regions that depend on local initiatives and infrastructures to fulfill travel motivations of people from tourist generating regions. Tourism makes up the bulk of their earnings and employment. But at the same time, the tourism infrastructure and initiatives are primarily the collective effort of small and medium entrepreneurs who are either unaware of international developments or simply cannot comply with internationally developed standards. In addition - since many of their customers are enlightened citizens of the western countries - poor customer awareness and the demand on environmental management make it doubtful that these businesses will be prepared to venture into getting an eco-label - a procedure that is often tedious and costly.
If eco-labeling is not a justifiable means for sustainable tourism, then we need to find a new line of thinking. Perhaps sustainability is not simply about alternative tourism, or global standards or labeling. Instead it must be about real, proven efforts (as seen by the local community) from the industry and all its fragments - hospitality, travel agency, air transport and tour operator and the other actors - to act in ways that are helpful towards improving the quality of the local environments and the life of the local people. The focus should be on improving local livelihood and not fulfilling top-down global standards that disregard the local context.
Conclusions
This paper has established that tourism and the hotel sector has a direct relationship with the physical environments. The inevitable link between tourism and hotels' activities with both environments, and the strong tourism growth in the past, implies that tourism and all its sectors has far-reaching negative impacts that must be mitigated. This is important not only for the good of the physical environments, but also for the sustainability of the industry itself.
The slow response towards integrating responsible environmental considerations into tourism planning and development indicates the need for a collective and conscious effort of all tourism businesses, governmental policymakers and planners as well as the key stakeholders (the society, the Nongovernmental Organizations, the Community Based Organizations and the tourists) to prioritise environmental issues in their daily undertakings. The hotel, as a key trader in the industry needs to play a greater role. The number and range of impacts it has on the environment in particular, indicate an urgent need to address those impacts. The role would be stronger, if social issues (local community initiatives which include the issues of local employment, staff welfare and the preservation of local culture) were taken into account as well.
Nonetheless, the effort should start somewhere and the sector's role needs to be developed. This means that further discourse on this issue should concentrate on understanding the drivers of and barriers to adopting responsible behaviours, and possible ways to enhance the former while mitigating the latter. Such knowledge is crucial in the effort to increase hotel business' involvement the and adoption of responsible behaviours.
Finally, education and training should play a major role focused both on managers and staff from the tourism and hospitality industry (Scarlat 2001) as well as on industry customers.
Notes
1.	The čontent of this paper is largely based on the authors' rečent sčientifič reports (Kasim and Sčarlat 2005a; 2005b.).
2.	Several global inčidents sučh as the September 11, 2001 terrorism disaster in New York, usa, and the sars epidemič that affečted several čountries all over the world in 2003 have had a detrimental ef-fečt on the global travel and tourism industry, thereby dampening the optimism of this forečast.
References
Boo, E. 1992 The ečotourism boom: Planning for development and management. whn Tečhničal Paper 2, World Wildlife Fund.
Brandon, K. 1996. Ečotourism and čonservation: A review of key issues. Environment Department Papers 33, The World Bank.
Butler, R. W. 1991. Tourism, environment and sustainable development. Environmental Conservation 18 (3): 201-209.
-. 1993. Interview by Bill Bramwell. Journal of Sustainable Tourism
1 (2): 137-142.
-. 1997. Modelling tourism development. In Tourism and sustainable development, eds. S. Wahab and J. Pigram, 109-125. London: Routledge.
Cater, E. 1993. Sustainable tourism in the third world: Problem for sustainable tourism development. Tourism Management 14 (2): 83-93.
Eagles, P. 1992. The travel motivations of Canadian ečotourists. Journal Of Travel Research 31 (2): 3-13.
Faulkner, B., G. Masčardo, and E. Laws, eds. 2000. Tourism in the 21st century: Lessons from experience. London: Continuum.
Flores, M. N. d. Environmental čertifičation and the least developed čountries: Let's give them a čhanče! Http://www.world-tourism.org /sustainable/iYE/quebeč/čd/statmnts/pdfs/flbrae.pdf.
German ngo Forum on Environment & Development. 1998. Tourism and sustainable development: Report to the 7th meeting of the Commission on Sustainable Development (csd). Http://www.oete.de/pdf /čsd7_paper_gb.pdf.
International Hotels Environmental Initiative. 1995. Environmental management for hotels: The industry's guide to best practice. Oxford: Butterworth-Heinemann.
Hassan, S. S. 2000. Determinants of market čompetitiveness in an environmentally sustainable tourism industry. Journal of Travel Research 38 (3): 239-246.
Holden, A. 2000. Tourism and environment. London: Routledge.
Kasim, A., and C. Sčarlat. 2005a. Business environmental responsibility in the hotel sečtor. In Second International Conference of Management and Industrial Engineering Sustainable Development Management, ed. C. Ničulesču, 200-209. Bučharest: Ničulesču.
-. 2005b. Managing the environmental impact of the hospitality
industry in the context of the sustainable tourism development. In Second International Conference of Management and Industrial Engineering Sustainable Development Management, ed. C. Niculescu, 210217. Bucharest: Niculescu.
Kirk, D. 1995. Environmental management in hotels. International Journal of Contemporary Hospitality Management 7 (6): 3-8.
Lee, H. T., and T. G. Facon. 2002. From vision to action: A synthesis of national water visions in Southeast Asia. Http://www.fao.org /docrep/008/ae546e/ae546e01.htm.
Leposky, G. 1997. Globalisation and sustainable development. Vacation Industry Review, March-April:10.
Maccarone-Eaglen, A., and X. Font. 2002. Ecotourism certification and accreditation: Some effects on the private sector. Paper presented at the Ecotourism Congress, Centre de Biodiversitat, Andorra, 17 July. Http://www.iea.ad/cbd/congres/cima02/agata%20maccarrone.pdf
Manila declaration on social impact of tourism. 1997. Http://www.aitr.org /ce_manila_declaration.html.
McLaren, D. 1998. Rethinking tourism and ecotravel: The paving of paradise and what you can do to stop it. W. Hartford, ct: Kumarian.
McNaghten, P., and J. Urry. 1998. Contested natures. London: Sage.
Middleton, V., and R. Hawkins. 1993. Practical environmental policies in travel and tourism. Part 1: The hotel sector. Travel and Tourism Analyst, no. 6:63-76.
Moore, W. 1996. Address on the Miami Conference on The Caribbean and Latin America, Miami, Florida, December 8-12.
Mowforth, M., and I. Munt. 1998. Tourism and sustainability: New tourism in the third world. London: Routledge.
Oorjitham, S. 1998. Special report on drought. Asia Week, May 1.
Orwin, A. 1999. The privatisation of water and wastewater utilities: An international survey. Http://www.environmentprobe.org /EnviroProbe/pubs/ev542.html.
Pleumarom, A. 2000. Third world resurgence. Http://www.twnside.org .sg/twr.htm.
Plimmer, N. 1993. Concluding remarks. In wto round table on beyond the year 2000: Tourism trends and challenges, 1-5. Madrid: World Trade Organisation.
Reinhardt, F. L. 1998. Environmental product differentiation: Implications for corporate strategy. California Management Review 40 (4): 43-73.
Scarlat, C. 2001. Developing marketing strategies for the hospitality industry. In Research in business management, eds. L. Sandovici and C. Scarlat, 57-78. Pullman, wa: Center for Business Excellence.
Sharpley, R. 2000. Tourism and sustainable development: Exploring the theoretical divide. Journal of Sustainable Tourism 8 (1): 1-19.
Theobald, W. F. 1998. Global tourism. 2nd ed. Oxford: ButterworthHeinemann.
The Sustainable Penang Initiative. 1999. Penang People's Report 1999. Georgetown, Pulau Pinang: Socio-Economic and Environmental Research Institute.
Toth, R. B. 2000. Implementing a worldwide sustainable tourism certification system. Alexandria va: Toth.
Wahab, S., and J. J. Pigram. 1997. Tourism, development and growth: The challenge for sustainability. London: Routledge.
World Wildlife Fund. 2000. Tourism certification schemes still leave much to be desired. Http://www.wwf-uk.org/news/n_0000000132 .asp.
Benchmarking and Quality of Small Hotels in Croatia: An Explorative Study
ines milohniC and zdenko ceroviC University of Rijeka, Croatia
This work explores the co-dependency of benchmarking and quality based on numerous interviews with 60 managers of small hotels in Croatia. The aim of this research is to state different ways and possibilities of using the benchmarking method as one of the modern, efficient methods which provide opportunities for adapting to the changes and needs of the modern market. In its first part, the research covers comparison of business standards of small hotels in Croatia and small and medium hotels in the European Union. The second part refers to positioning the role of quality in business of small hotels within the context of 'strategy of quality' implementation, certificate of quality possession and measurement of the influence of quality on competitive advantages increase in small hotels in Croatia. The research has shown that management of small hotels rarely applies the comparison of business success regarding domestic and foreign competitors, and therefore fails to understand that this is the way to improve one's business. The reasons for this could be found in the fact that our country has still not accepted the standard methodology of recording and analysing business results and management of results in the hotel industry (usali), although it has been accepted in most developed countries of the world. Although quality has been stated as the basic strategic aim of small hotels' management, the research showed that the present 'declarative' level should be lifted to the highest possible level in reality At the end, the thesis of strong influence of quality on competitive advantages increase in small hotels in Croatia has been proved by using simple and multivariate regression analysis. The facts and propositions of implementation measures of benchmarking and quality of hotel management with the aim of achieving a competitive advantages increase have also been stated.
Key words: quality, benchmarking, small hotels, competitive advantages
Introduction
In their efforts to increase the business success, managers of small hotels quite often have a problem with measuring competitiveness,
čompetitive advantages and, in general, business suččess. They meet two obstačles: firstly, managers of hotels do not know the answer to the question: What creates competitive advantages? and, therefore, they have diffičulties, or even čhoose the wrong strategies for possibly čreating and maintaining čompetitive advantages. Sečondly, managers of small hotels do not have proper and reliable tools for measuring čompetitive advantages (čompetitiveness) and suččess in the tourist market.
It is a well-known fačt that the implementation of quality understands the čontinuity of following market trends and the need for čonstant čomparison with the best čompetitors in the tourist market.
Numerous authors agree with the fačt that benčhmarking is an ef-fečtive tool for identifying the performančes of mičro-subječts čom-pared to their čompetitors, and in that way, represents the implementation of čhanged pročesses whičh lead the čompany towards better results.
The following text shows the results of research results on the čomparison of small business subječts with the domestič and foreign čompetitors, quality strategy implementation and the role of quality in inčreasing the čompetitive advantages of small hotels.
Methods of Research
This paper will show part of the research results on small hotels management. It is a desčriptive research, čarried out on a onče oč-čurring, deliberately čhosen sample.
Target groups in this research are managers/owners of small hospitality čompanies. The results were obtained through the interview method, on a sample of 60 managers/owners of small hospitality čompanies, on a model of the Republič of Croatia. Data were čol-lečted by a spečially stručtured questionnaire, and the research was čarried out for 18 days, in period from June 24th till July 11th 2005.
The basič group was defined using the database of the Ministry of the Sea, tourism, Transport and development (see www.mmtpr.hr). The database čontains all čategorized aččommodation premises (čompanies and trades) in the Republič of Croatia. Hotel aččommodation most čommonly falls into the following three čategories (Cerovič, Galičič and Ivanovič 2005, 30):
1.	small hotels (5-50 rooms),
2.	medium sized hotels (51-200 rooms),
3.	large hotels (more than 200 rooms).
Aččommodation premises from the sample fall into the čategory
of small hotels, and have less than 50 accommodation units. The criterion which was set while forming the sample is based on the remarks on Trade Law (Zakon o obrtu) and Accounting Law (Zakon o raccunovodstvu, art. 16), which define the criteria for small companies which, in Croatia, are companies that do not exceed two of three following criteria:
•	income in 12 months before balance: 16 mil. kn (2.2 mil. A);
•	sum of balance after the loss deduction shown in active: 8. mil. kn (1.1 mil. A);
•	average number of employees in a year: 50.
Elements were taken out from the database within each of the regions separately, to obtain the best possible global proportionate picture on a national level of the Republic of Croatia. The number of elements in the sample obtained in the described manner was n = 60.
Small business subjects are, according to the legal form of their business a majority (40 or 66.7%) registered as a private legal person i. e. (d. o. o.), while a third of the sample is registered as a trade (20 or 33.3%).
The largest number of small entrepreneurs employ up to 20 people (86.7%). The greatest group, also in the structure, is from 10-19 employees (38.3%), followed by entrepreneurs who employ 6-9 employees (31.7%), and 1-5 employees(16.7%). The largest number of employees in the sample was 43.
When comparing the type and category of accommodation premises, it is possible to conclude that the largest number comprises small hotels categorized with 3* (65%). In second place are those with 4*(23.2%). Therefore, hotels with 3* and 4* make up 88.2% of the sample, although units from the Other accommodation facilities category were taken into account.
The research methods are based on two basic principles which involve the use of descriptive and inferential analysis. Methods of simple and multiple regression analysis were used to show the role of quality in the increase of competitive advantages of small hotels in the Republic of Croatia.
The spss package version 11.0 was used to analyze the data. Reliability was assessed using Cronbach's alpha coefficient, which represents a measure of the internal consistency.
Research Results
Research also explored managers' strategies: 1. strategy of benchmarking and
2. strategy of quality.
Strategy of benchmarking aimed to stress the following:
•	use of benchmarking in small hotels' business;
•	comparison of benchmarking standards of small hotels in the Republic of Croatia with the standards of foreign small and medium hotel business.
strategy of benchmarking of small hotels
1.	Only 26.7% of small entrepreneurs compare themselves with domestic and foreign competitors, and surprisingly 48.3% of small entrepreneurs do not compare their business to anybody, neither in Croatia nor in foreign countries.
2.	Results of business standards comparison between small hotels in Croatia and small and medium hotels in the European Union show that the comparison is quite flat rate. It involves comparison analysing price, interior, or trends which appear in the market.
There are multiple reasons for the so-called flat rate comparison with the competitors, and they refer to:
1.	inexistence of unique comparison markers;
2.	inaccessibility of markers;
•	markers are considered to be a business secret,
•	there is no awareness of advantages and the use of comparison.
Comparison which takes into account only final results - 'benchmarking based on results', uses explicit, measurable and quantitative data (Štokovic 2004).
Financial results were shown only partially according to the system of business grading which is common in the tourism industry 'Uniform System of Accounts for Hotels', since this system is not accepted widely as a dominant system in Croatia when presenting business results.
A comparative example (table 1) of benchmarking markers in small hotels success compared to a Boutique hotel, categorized with 4* (Cerovic, Galiccicc, and Ivanovic 2005, 30) and used as an example model of a foreign hotel, shows that:
•	small hotels with 3* and 4* in Croatia have, on average, a somewhat smaller number of accommodation units (number of rooms) compared to the Boutique hotel example model;
table 1 Standards of business in small accommodation premises - example model
	Small hotels	Boutique Hotel****
	(sample)	(example model)
Average size of hotel (number of rooms)	25	28
Average business per year (in months)	11	12
Average price of the room (in €)	90	80
Average rate of room occupancy per year (in %)	60	60
•	individual prices of accommodation are higher than those of the competitors;
•	average full capacity days in a year are equal and are 60%;
•	average business time per year is one month shorter in Croatia than the competitors'.
Comparing the business standards of small hotels in Croatia with the standards of medium sized hotels in the Emilia Romagna region (Cetinski 2005, 98), it has been concluded that:
•	average business time per year for 3* and 4* hotels in Croatia is equal, or even slightly longer in 3* hotels in Croatia than in Emilia Romagna;
•	average prices are higher in Croatia, especially in 4* hotels;
•	average full capacity is equal in 4* hotels, while the 3* hotels are occupied more than those in Emilia Romagna.
To obtain the full and more qualitative analysis and benchmarking, different factors (structure of incomes and expenditures, investments, guests' structure etc.) should be taken into account over a longer period of time (Štokovic 2004). Accordingly, managers of small hotels should recognize benchmarking as a tool for improving and making own business more successful, and for showing the indicators of business to the public.
quality strategy of small hotels The paper also researched (within the exploration of quality strategy):
•	average grade of the quality of small hotels compared to all accommodation capacity in Croatia, and
•	implementation of quality in small hotels business (quality certificates, quality as a strategic aim).
The concept of quality gains in importance only if the products or services meet the needs and expectations of the guest. That is the
table 2 Benčhmarking standards of small and medium sized aččommodation fačilities
Small business	Emilia
subječts (sample)	Romagna
Hotels with 4*
Average hotel size (number of rooms) 22	180
Average business per year (in months) 12	12
Room usage span rate (in €) 50-230	50-205
Average priče of the room (in €) 122	60-80
Average rate of room oččupančy per year (in%) 55%	55-60% Hotels with3*
Average hotel size (number of rooms) 25	150
Average business per year (in months) 10	8-9
Room usage span rate (in €) 50-120	50-130
Average priče of the room (in €) 73	50-60
Average rate of room oččupančy per year (in%) 60%	45-50%
notes All data have been analysed on a single year basis and refer to 2004; room usage span rate shows the span between the lowest and the highest aččommodation priče; average pričes refer to aččommodation units (rooms, apartments), exčlud-ing food, inčluding overnight stay and breakfast; with the aim of providing a quality čomparison, larger aččommodation units (hotels), with 3* and 4*, in the čompetitive region (Emilia Romagna).
table 3 Average hotel and other aččommodation fačilities quality grade in
Republič of Croatia and small business subječts
*	**	***	**** *****	(1)	(2)	(3)	(4)
Republic of Croatia							
Hotels 37	188	224	33 12	—	—	487	2.62
Other units 53	115	45	5 -	21	3	242	2.11
Small business subjects	- sample						
Hotels 0	1	39	14 —	—	—	54	3.23
Other units —	-	1	1	2	2	6	3.50
notes Column headings are as follows: (1) standard; (2) čomfort; (3) total; (4) average grade;
reason why all strategies are based on quality standards supported by exčellent knowledge about the čonsumer.
Hotels' quality grading and ranking are measured on a sčale from 1* to 5*. The čriteria for obtaining the average grade of aččommodation fačilities are the number of hotels and their čategory (Avelini Holjevač 2002, 123).
The average grade of quality, aččording to the stated čomparison, for all Croatian čategorized hotels is 2.62, and is relatively low, when
figure 1 Circle of small hotels strategic aims
taking into consideration the needs of a modern and demanding guest. The example of small hotels in Croatia shows that the average grade of quality is higher than the Croatian average (it is 3.23). This is the result of investment in present buildings and quality improvement of hotel offer by building new accommodation units.
Most managers of small hotels stress quality as a strategic aim in business. None of the small hotels' management chose only one of the offered aims of their business, instead they selected combinations of two or more aims. This is how a circle of small hotels' strategic aims was created, with quality in the highest possible place.
Special quality, under the type Hotel, can be measured on the hotel's management or entrepreneur of the hotel company (in hospitality). Special quality is measured in a hotel which offers more content, devices, equipment or services, of not only for those who have been regulated for a certain category, but also for those that stand out with their level of service and service quality. The special designation mark 'Q' is used, and it is awarded by the Ministry of the Sea, Tourism, Transport and Development (Pravilnik o razvrstavanju).
Although the research has shown that quality has been stated as the basic strategic aim of small business subjects, none of the small entrepreneurs has the special 'Q' label.
Certificates have been awarded to 6.7% or 4 business subjects, which have concluded the implementation of the haccp standard, and also to those subjects who have finished special courses (Certificate of Royal Institute of Great Britain - in 'chefs' category) for special services etc. (Gold Award, awarded by some tourist agencies). The number of small hotels without a certificate for their business is greater (93.3% or 56).
In general, small business subjects take care of their quality by themselves (96.7% or 58), while only 3.3% of managers/owners use exterior consultant services in quality. Although management of small hotels points out that quality is their basic strategic aim, the research has shown that quality strategy has been practiced only at a declarative level. All of the above show that the management of small hotels have the permanent task of implementation and comparison of quality in business.
influence of quality on increasing small hotels' competitive advantages
Inferential statistical analysis of the data has two basic aims:
1.	to verify the possibility of obtaining a reliable Index of competitive advantages of small hotels, and
2.	to verify the role of quality as a predictor of small hotels' competitive advantages.
The scale which has been formed from questions about competitive advantages, has a reliability of a = 0.72. Therefore, the Index of competitive advantages can be considered a reliable measurement of competitive advantages.
With the purpose of obtaining more important guidelines and competitive advantages correlates, a standard multiple regression analysis has been carried out and the Index of competitive advantages has been set as a criterion variable. The results' prognosis in the criterion variable has been formed on the basis of a larger number of predictors.
The predictors used explained 50.70% of the results' variance in the criterion variable. Among the statistically relevant predictors (p < 0.10) Quality Certificate possession is specially explained.
The connection between Quality Certificate possession and competitive advantages is r = 0.507. This means that, based on the Quality Certificate possession for private hotels business, 25.10% of variance differences can be explained by the competitive advantages of small hotels.
table 4 Multivariate regression analysis carried out on characteristics and correlates of competitive advantages
Predictors	(1)	(2) t	p	Correlations
	B	a	ß			r	(a)	(b)
Constant a	-4.°34	2.904		-1.389	0.171			
Unit categorization	1.321	0.747	0.230	1.768	0.083	0.266	0.245	0.177
v j Months in a year	0.306	0.155	0.216	1.971	0.054	0.240	0.271	0.198
Used pr	1.844	0.624	0.313	2.955	0.005	0.406	0.389	0.297
Have a certificate	3.435	1.053	0.409	3.263	0.002	0.507	0.422	0.327
of quality								
Compare them-	-0.120	0.664	-0.022	-0.181	0.857	0.236	-0.026	-0.018
selves with domes-								
tic competition								
Compare them-	0.412	0.734	0.071	0.561	0.577	0.275	0.080	0.056
selves with foreign								
competition								
Average price of	-0.012	0.009	-0.190	-1.343	0.186	0.125	-0.188	-0.135
two-bed bedroom								
Average occupa-	0.016	0.017	0.108	0.968	0.338	0.260	0.137	0.097
tion per room								
Staff limitations	-0.035	0.105	-0.036	-0.334	0.740	-0.220	-0.048	-0.033
Need for better co-	0.870	0.306	0.333	2.848	0.006	0.097	0.377	0.286
operation								
notes Column headings are as follows: (1) non-standard regression coefficients; (2) standard regression coefficients; (a) partial; (b) semi-partial. R = 0.712, p < 0.01, R2 = 0.507.
It is possible to conclude that the relation between Quality Certificate possession and competitive advantages is quite complicated and related to measures which were used in the predictors' status. That is why a multiple regression analysis has been chosen, to set the independent effort of Quality Certificate possession in small hotels on the Index of competitive advantages increase.
When all the mentioned relating variables are controlled, semi partial correlation is decreased to r = 0.327. It can be concluded that the independent effort of Quality Certificate possession in small hotels lies in the explanation of variance results of the Index of competitiveness of 10.69%.
Parameters from multiple regression analysis show that, after control of all relating measures, the greatest effect on competitive advantages us made by Quality Certificate possession, which increases the Index of competitive advantages by 3.435 points, i.e. 63.85% of average competitive advantages. Percentage of average competitive
advantages increase is calculated as (B/Mkp) x 100 (Rosnow, Rosental, and Rubin 2000, 446-453).
Conclusion
In today's increasingly open and integrated world economy, competitiveness has the central place in economy thinking, both in developed countries and in transition countries. It is well known that small hospitality companies are the basis of development, the core of new employment and export strength of the country. Small hotels are especially emphasized with their adaptation and flexibility in the market by opening space to the search for new solutions which would furthermore increase competitiveness of this sector.
The Croatian hotel industry still has not accepted the usali standard methodology of monitoring, analysis of business and business results leadership which has been accepted worldwide. Only use of the standard benchmarking indicators can ensure the right choice of managerial strategies in small hotels' business.
Benchmarking does not offer real support to strategic management, if there is no comparison which takes into account lack of new business perceptions, which thereafter could be extremely harmful when making one's own strategic decisions.
Co-dependency of business strategies and quality lies in the fact that benchmarking is a kind of investment with the purpose of increasing activity quality. Small hotels' competitive advantages improvement could be ensured by continuous following and adaptation to the modern guest market needs. By raising the quality of the offer, small hotels will directly contribute to the better quality of the tourist destination itself.
The declarative level of quality, which is now present, should be transferred to the highest possible level in reality, ensuring the following:
•	to stimulate the labelling quality to ensure that guests receive greater value;
•	to increase the present quality of services offer in small hotels;
•	to ensure competition with the best Mediterranean destinations with the aim of creating high quality standards;
•	to integrate accommodation into the quality system.
The research which has been carried out opened many questions and is only a small step towards what is offered, and, in that way, represents the basis for future research.
To čončlude, it is possible to stress the need for more intense research of benčhmarking indičators in small hotels, as well as the guests' satisfačtion, as the only true quality measurement.
References
Avelini Holjevač, I. 2002. Upravljanje kvalitetom u turizmu i hotelskoj industriji. Opatija: Fakultet za turistički i hotelski menadžment.
Cerovič, Z., V. Galičič, and S. Ivanovič. 2005. Menadžment hotelskog do-macinstva. Opatija: Fakultet za turistički i hotelski menadžment.
Cetinski, V 2005. Strateško upravljanje razvojem turizma i organizacijska dinamika. Opatija: Fakultet za turistički i hotelski menadžment.
Pravilnik o razvrstavanju, kategorizačiji, posebnim standardima i posebnoj kvaliteti smještajnih objektata iz skupine hoteli. Narodne novine, 48/2002, 108/2002, 132/2003, 73/2004.
Rosnow, R. L., R. Rosental, and D. B. Rubin. 2000. Contrasts and čorrela-tions in effečt-size estimation Psychological Science 11 (6): 446-453.
Štokovič, I. 2004. Benčhmarking u turizmu. Ekonomski pregled 1 (2): 6684.
Zakon o obrtu. Narodne novine, 43/2003.
Zakon o računovodstvu. Narodne novine, 90/2002.
Dejavniki povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji
žiga cepar in štefan bojnec Univerza na Primorskem, Slovenija
Clanek obravnava dejavnike povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji. V osrednjem delu predstavljamo empi-ricne aplikacije modelov povpraševanja in na podlagi ocen parametrov posameznih modelov razvijemo najustreznejši empiricni model povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji. V model smo vkljucili socialnoekonomske, demografske in institucionalne dejavnike. Ugotovili smo pomembno vlogo manage-menta štipendiranja, neposrednih materialnih razmer za študij ter demografskih procesov. Rezultati potrjujejo, da se javni in zasebni cilji na podrocju visokošolskega izobraževanja prepletajo, kar pomeni poseben izziv za management izobraževanja.
Ključne besede: management izobraževanja, dejavniki povpraševanja, visoko šolstvo, trg delovne sile, Slovenija
V prispevku se osredotocamo na proucevanje dejavnikov povpraševanja po visokošolskem izobraževanju. Mnoge raziskave prouccujejo ponudbo visokega šolstva, na primer uccinkovitost ter kakovost visokega šolstva, enake možnosti za vkljucevanje v visokošolsko izobraževanje in podobno (Froestad in dr. 2003). Nasprotno je bila osnovna motivacija za našo raziskavo proucevanje povpraševanja po visokošolskem izobraževanju. Želeli smo prouciti širše demografske in socialnoekonomske dejavnike visokošolskega izobraževanja in njihove najpomembnejše implikacije zaradi naslednjih treh razlogov. Prvicc, Slovenija doživlja precejšnje socialnoekonomske in demografske spremembe (Cepar in Bojnec 2006). Efektivno povpraševanje po osnovnošolskem izobraževanju pada že vecc kot deset let, povpraševanje po srednješolskem izobraževanju pada zadnjih pet let, medtem ko efektivno povpraševanje po visokošolskem izobraževanju (merjeno z absolutnim številom vpisanih študentov) še vedno narašca. Vendar se je letna stopnja rasti povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v zadnjih desetih letih mocno upoccasnila in v zadnjih petih letih padla skoraj na niclo. Take spremembe v povpraševanju po visokošolskem izobraževanju imajo pomembne posledice
Uvod
za trg izobraževanja, za trg dela in gospodarski razvoj sploh. Drugič;, v zadnjih dveh desetletjih je Slovenija doživela tri pomembne spremembe: prehod iz starega čentralnoplanskega in samoupravnega sistema v tržno gospodarstvo, prehod iz skupne jugoslovanske države v samostojno slovensko državo leta 1991 ter vstop v Evropsko unijo maja 2004. Poleg demografske tranzičije so omenjene občutne politične spremembe pomembno vplivale na povpraševanje po visokošolskem izobraževanju ter na politiko izobraževanja v Sloveniji. Tretjič, Slovenija je kot majhno odprto gospodarstvo s približno dvema milijonoma prebivalčev in široko vključenostjo v mednarodno trgovino ves čas v konkurenčni tekmi, ki zahteva nenehne izboljšave, naložbe in inovačije. Tovrstne potrebe pa posledično vplivajo na povečano povpraševanje po najviše izobraženi delovni sili.
V nadaljevanju najprej predstavljamo nekatere dosedanje raziskave na področju modelov povpraševanja po visokošolskem izobraževanju, v osrednjem delu z ekonometričnim modelom preverimo hipoteze, povezane z dejavniki povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji, ter na konču povzamemo bistvene ugotovitve in implikačije za management izobraževanja.
Pregled literature na področju modelov izobraževanja
Nekaj teorij in modelov poskuša pojasniti povpraševanje po izobraževanju na splošno ne glede na to, ali gre za osnovnošolsko, srednješolsko ali visokošolsko izobraževanje. Pred sredino 60. let prejšnjega stoletja je bilo izobraževanje v prvi vrsti razumljeno kot potrošna dobrina gospodinjstev, nagnjenost k potrošnji te dobrine pa je bila povezana z okusi posameznikov v potrošnji (Lazear 1977). Najpogosteje uporabljena teorija, ki je sledila v poznih 60. letih prejšnjega stoletja, je teorija človeškega kapitala, ki jo lahko razložimo tudi z analizo neto sedanje vrednosti. Posameznike naj bi zanimale samo ekonomske koristi izobraževanja. Ce je neto sedanja vrednost večja od 0, naj posameznik ostane v šoli, če je neto sedanja vrednost manjša od 0, naj zapusti šolo. Casovno obdobje izobraževanja in stopnja njegovega donosa pomenita posameznikove preferenče glede sedanjih in prihodnjih denarnih tokov (Forster in Ryan 1986).
Pomembnejši teoriji, povezani s trgom dela in izobraževanjem, ki sta prevladovali v 70. letih prejšnjega stoletja in ki pojasnjujeta moti-vačijo posameznikov za izobraževanje, sta teorija filtra (Arrow 1973) in teorija signala (Spenče 1973). V 80. letih 20. stoletja so se pojavile nove interpretačije, na primer teorije brezposelnosti in medge-neračijski modeli transferjev znotraj družine (Kotlikoff in Summers 1988). Te nove teorije kažejo, da povpraševanje po izobraževanju do-
datno oblikujeta javni sistem izobraževanja ter politika zaposlovanja. Ko odpovesta trg in družina, ko je produktivnost dela nezadostna in ko sta zaposlenost in povpraševanje po izobraževanju podopti-malna, lahko povpraševanje po izobraževanju stimulirajo državne intervencije prek neposrednega poveccanja ponudbe izobraževanja, prek subvencioniranja gospodinjstev in prek javnega zaposlovanja dolgorocno brezposelnih (Tchibozo 1999). Po navadi so omenjene determinante povpraševanja po izobraževanju tudi kompozicija državne porabe (Dabla-Noris in Matovu 2002) ter dohodkovna in cenovna elasticnost povpraševanja po izobraževanju (Gregory in Shen 2006).
Po teoriji ccloveškega kapitala so sledili še nekateri drugi poskusi odgovoriti na vprašanje, kaj vse vpliva na povpraševanje po visokošolskem izobraževanju. Nekatere teorije proucujejo vpliv ekonomskih spremenljivk, kot so šolnina, zaccetni osebni dohodek diplomanta in stopnja brezposelnosti. Cambell in Siegal (1967) sta uporabila ccasovne vrste podatkov, da bi ocenila povpraševanje po štiriletnem visokošolskem izobraževanju v Združenih državah Amerike. Število vpisanih v štiriletne visokošolske programe sta pojasnjevala z realnim razpoložljivim dohodkom gospodinjstva, povprecnim stroškom za šolnino in številom kandidatov za vpis, torej celotnim številom oseb, starih od 18 do 24 let, v dolocenem letu. Raziskava je pokazala, da je povpraševanje po visokošolskem izobraževanju pozitivno povezano z dohodkom gospodinjstev in celotnim številom oseb, starih od 18 do 24 let, ter negativno povezano s stroški šolnine. Da bi ugotovila, kaj vpliva na relativno stopnjo udeležbe potencialnih kandidatov za visokošolsko izobraževanje v tem izobraževanju, in ne, kaj vpliva na absolutno število vpisanih, sta ocenila relativno stopnjo udeležbe v visokošolskem izobraževanju v odvisnosti od dohodka in povprečnega stroška za šolnino.
Sloan in dr. (1990) število študentov povezujejo s številom srednješolcev, ki se odlocajo za visokošolsko izobraževanje, mednarodnih (tujih) študentov in odraslih oziroma starejših študentov. Na splošno se pricakuje rast števila mednarodnih (tujih) študentov ter odraslih študentov, kar bo pozitivno vplivalo na povpraševanje po visokošolskem izobraževanju. Na drugi strani pa se pricakuje zmanjševanje srednješolske populacije, stare od 15 do 19 let, kar bo negativno vplivalo na povpraševanje po študiju zaradi tako imenovanega negativnega demografskega ucinka. Britanska raziskava povpraševanja po visokošolskem izobraževanju (Connor in dr. 1996) kaže na vpliv razvoja vse bolj konkurenčnega okolja in vedno vecjih zahtev gospodarstva na ekonomske koristi udeležbe posameznikov v visoko-
šolskem izobraževanju in na koristi za družbo zaradi vedno večjega povpraševanja delodajalcev po bolj izobraženi delovni sili ter zaradi vse daljše delovne dobe in veccjega deleža starejših v celotni delovni sili, za katere pa je še toliko pomembnejše, da svoja znanja osvežujejo in dopolnjujejo. Tudi oecd (1997) ugotavlja, da so pomembne determinante povpraševanja po visokošolskem izobraževanju nara-šcajoc delež ljudi, ki izpolnjujejo vstopne pogoje za visokošolsko izobraževanje, narašcajoca javna zavest, da je vecja splošna raven izobraženosti pomembna naložba za družbo in gospodarstvo, ter vladne politike za pospeševanje ponudbe visokošolskega izobraževanja. Nov vir povpraševanja so predvsem starejši od trideset let, ki so že zaposleni in ki so pogosto že konccali katerega od visokošolskih programov, ter ženske. Maurin in Xenogiania (2005) ugotavljata, da je v Franciji odprava obveznega naborništva negativno vplivala na povpraševanje po visokošolskem izobraževanju. De Meulememeester in Rochat (1996) pa ocenjujeta stopnjo udeležbe v visokošolskem izobraževanju v povezanosti s stopnjo brezposelnosti, delež intelektualnih delavcev v celotnem prebivalstvu s povpreccnim realnim prora-ccunskim prihodkom na prebivalca ter ponudbene spremenljivke, kot so število visokošolskih institucij v posameznih obmoccjih ali oddaljenost do najbližje take institucije. Neugart in Tuinstra (2001) povpraševanje po visokošolskem izobraževanju povezujeta s produkcijskimi šoki, pricakovanji o razlikah v prihodnjih osebnih dohodkih za visoko- in srednješolsko izobražene ter s stroški pridobivanja informacij glede donosov izobraževanja. Uporabljata model racionalnega in naivnega priccakovanja glede izbire šolanja ter stabilna pricakova-nja glede razlike v osebnih dohodkih za visoko- in srednješolsko izobražene proti prilagodljivim (adaptivnim) pričakovanjem glede razlike v osebnih dohodkih.
Raziskovalna vprašanja, podatki in metodologija
raziskovalna vprašanja
Kot indikator za merjenje naše neodvisne spremenljivke, to je efektivnega povpraševanja po visokošolskem izobraževanju, smo izbrali število vpisanih v visokošolske institucije (švvi). Odgovoriti želimo na vprašanje, kateri so dejavniki, ki vplivajo na povpraševanje po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji, ter kakšna je vloga odgovornosti javnega sektorja. Dejavniki povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v absolutnem smislu so združeni v dve veccji skupini. Prvo skupino tvorijo dejavniki, ki vplivajo na velikost »osnove« oziroma na velikost populacije v generaciji in najpogosteje povprašujejo po visokošolskem izobraževanju. To je torej število potencialnih
študentov, med katere poleg mladih v zadnjem casu v vedno vecji meri spadajo tudi starejši. Drugo skupino tvorijo dejavniki, ki vplivajo na delež potencialnih študentov, ki se dejansko odloccijo za študij in tako pomenijo dejavnike »stopnje udeležbe« v visokošolskem izobraževanju. Veccja kot je osnova povpraševanja (število potencialnih študentov) in veccja kot je stopnja njihove udeležbe (vecji delež potencialnih študentov, ki se odloa za študij), vecje bo efektivno povpraševanje po visokošolskem izobraževanju v absolutnem smislu. Povpraševanje po visokošolskem izobraževanju v absolutnem smislu je torej odvisno od števila otrok in starejših, ki so potencialni kandidati za visokošolsko izobraževanje, kakor tudi od deleža oseb, ki se dejansko odloccijo za študij.
podatki
Velikost osnove, ki zajema potencialne študente, je v glavnem dolo-cena z demografskimi dejavniki. Tradicionalno so bruci, ki so vstopali na univerzo, izhajali iz generacije mladih, starih od 18 do 19 let. Vecja kot bi bila vsako leto ta generacija mladih, vecje bi bilo vsako leto povpraševanje po visokošolskem izobraževanju, ce predpostavljamo, da ostaja relativna stopnja udeležbe mladih v visokošolskem izobraževanju konstantna. V Sloveniji je velikost potencialne generacije brucev odvisna od števila rojstev pred 19 leti. Število živoroje-nih pred 19 leti (šž_ig) smo zato uporabili v naši raziskavi kot merilo za prvo pojasnjevalno spremenljivko povpraševanja po visokošolskem izobraževanju.
Po drugi strani pa nekateri nedemografski dejavniki vplivajo, da se potencialna skupina študentov širi iz vrst mladih tudi na nekatere skupine starejših prebivalcev. Razlogi za to so predvsem vedno hitrejše tehnološke spremembe in gospodarska rast ter hitre spremembe v gospodarstvu, ki narekujejo potrebo po nenehnem izpopolnjevanju, izobraževanju in nadgrajevanju ter osveževanju znanja vsakega posameznika, ki je sicer lahko že nastopil na trgu dela. Vecja potreba po izobraževanju odraslih izhaja tudi iz vedno daljše delovne dobe, kar pa je posledica staranja prebivalstva. Zaradi vsega tega se osnova povpraševanja po visokošolskem izobraževanju oziroma skupina potencialnih študentov širi z mladih tudi na odrasle in starejše, ki nastopajo v razlicnih visokošolskih programih. Kot oceno te druge skupine starejših prebivalcev, ki v novejšem casu tudi vedno bolj polnijo skupino potencialnih študentov, smo uporabili letne podatke o absolutnem številu odraslih v Sloveniji, starih od 30 do 60 let (šo).
V skupino dejavnikov stopnje udeležbe sodijo tisti dejavniki, ki
vplivajo na relativno stopnjo udeležbe, s katero se potencialni študenti iz »osnove« odloccajo za visokošolsko izobraževanje. Te dejavnike lahko merimo s spremenljivkami, ki so povezane z ekonomskimi, socialnimi, kulturnimi in drugimi znacilnostmi družine študenta. Nekatere od takih družinskih spremenljivk, ki vplivajo na stopnjo udeležbe v visokošolskem izobraževanju, so na primer realni dohodek gospodinjstva, izobrazba staršev, število otrok v družini, lokacija, kjer družina prebiva, in podobno. Iz te skupine družinskih spremenljivk smo v zaccetni analizi upoštevali tri: realni dohodek gospodinjstva, izobrazbo staršev in število otrok v družini. Za našo analizo niso tako pomembne absolutne vrednosti posameznih spremenljivk, ampak predvsem smer in hitrost njihovega gibanja. Indikatorji, ki smo jih izbrali kot približke omenjenih treh spremenljivk, so izbrani tako, da ccim bolje opisujejo smer in intenzivnost gibanja njihovih vrednosti, ne pa toliko same absolutne velikosti pojava. Kot približek, s katerim smo želeli izmeriti gibanje realnega dohodka gospodinjstva, smo zbrali letne podatke o indeksu realnih mesecnih povprecnih dohodkov s stalno osnovo (irp). Kot približek, s katerim smo želeli izmeriti spreminjanje izobrazbe staršev, smo zbrali letne podatke o deležu diplomantov v celotni slovenski populaciji v izbranem letu, odložene za 20 let (dd_20). Predpostavili smo, da imajo starši, ki so diplomirali, šele 20 let po diplomi otroke, ki so stari toliko, da se lahko vpišejo na fakulteto ali drugo visoko šolo. Kot približek, s katerim smo želeli izmeriti spreminjanje velikosti družine oziroma števila otrok v družini, smo zbrali letne podatke o stopnji totalne rodnosti (šot). Veccina dosedanjih raziskav kaže na negativno korelacijo med številom otrok in povpraševanjem po visokošolskem izobraževanju. Vecje število otrok pomeni manjši povprecni dohodek na vsakega clana družine in s tem slabše materialne razmere za študij teh otrok (Hartog in Diaz-Serrano 2004). Po drugi strani pa nekatere raziskave kažejo na to, da vecje število otrok v nekaterih okolišcinah ni nujno povezano z manjšim povpraševanjem po visokošolskem izobraževanju. V nekaterih študijah omenjene negativne korelacije niso bile pomembno razliccne od nicc (Gonzales Rozada in Menendez 2002). Starostna razlika med otroki je prav tako pomemben dejavnik, ki vpliva na predznak korelacije med številom otrok v družini in povpraševanjem po visokošolskem izobraževanju.
V skupino dejavnikov, ki vplivajo na relativno stopnjo udeležbe potencialnih študentov v visokošolskem izobraževanju, sodijo tudi dejavniki, ki jih lahko merimo s spremenljivkami, povezanimi z donosnostjo in stroški študija. Gre za spremenljivke, ki merijo oportu-nitetne in neposredne stroške študija, kakor tudi tiste, ki merijo ve-
likost dodatnega zaslužka zaradi dodatnih let študija. Da bi izmerili gibanje oportunitetnih stroškov visokošolskega študija, smo zbrali letne podatke o stopnji brezposelnosti mladih, starih manj kot 26 let (sbm). V skladu z mnogimi že omenjenimi raziskavami stopnja brezposelnosti mladih zelo dobro opisuje oportunitetne stroške študija (Barčeinas in dr. 2001). Ce je stopnja brezposelnosti mladih visoka, potem so skupni izgubljeni prihodki tistih, ki ne delajo, ampak študirajo, nizki. Verjetnost, da bi dobili službo z dobrim osebnim dohodkom ali službo sploh, če se ne bi odločili za študij, ampak za delo, bi bila zelo majhna. Z namenom, da bi izmerili pričakovane koristi, ki jih ima posameznik od dodatnih let študija, smo zbrali letne podatke o razlikah v zaslužkih teh, ki imajo visokošolsko diplomo, v primerjavi s tistimi, ki je nimajo (rvz). Nazadnje smo vključili podatke o razliki v brezposelnosti med tema dvema skupinama prebivalčev
Tretja skupina dejavnikov, ki vplivajo na relativno stopnjo udeležbe v visokošolskem izobraževanju, so dejavniki vladne sočialne politike do študentov. Pri tem imamo v mislih dostopnost štipendij za študente, razpoložljivost študentskih postelj, subvenčioniranje študentske prehrane, prevoza in podobno. Da bi očenili velikost in gibanje dejavnikov vladne sočialne politike do študentov v opazovanem obdobju, smo zbrali letne podatke o številu študentom podeljenih štipendij (šš) in letne podatke o razpoložljivih študentskih posteljah (šp).
Končno naj omenimo še nekatere druge dejavnike, ki vplivajo na relativno stopnjo udeležbe potenčialnih študentov, na primer kakovost študija, dostopnost študija z vidika števila in raznolikosti študijskih programov, ki jih visokošolske institučije ponujajo, ter nekatere druge spremenljivke na strani ponudbe. Da bi izmerili vpliv razpoložljivosti ponudbe visokošolskega izobraževanja, smo zbrali letne podatke o številu visokošolskih institučij (švi).
Kot zanimivost smo v analizo vključili dodatno pojasnjevalno spremenljivko, in sičer ukinitev obveznega služenja vojaškega roka v Sloveniji. Uradno je bilo obvezno služenje vojaškega roka v Sloveniji ukinjeno 16. oktobra 2003. Zanimalo nas je, kako je ta ukinitev vplivala na povpraševanje po visokošolskem izobraževanju. Znano je namreč, da so se v času, ko je bilo služenje vojaškega roka še obvezno, mnogi mladi odločali za nadaljnji študij tudi zato, ker so se želeli izogniti ali pa vsaj odložiti obvezno služenje vojaškega roka. Da bi ugotovili, ali je bila ukinitev obveznega služenja vojaškega roka povezana s povpraševanjem po visokošolskem izobraževanju, smo v analizo vključili opisno slamnato spremenljivko (uon), ki smo ji pri-
(ud).
redili vrednost 0 za cas pred ukinitvijo obveznega vojaškega roka in vrednost 1 za ccas po ukinitvi.
Casovne vrste letnih podatkov za zgoraj opisane spremenljivke smo zbrali za obdobje 25 let, in sicer od leta 1980 do leta 2004. Podatki so bili pridobljeni od Statisticcnega urada Republike Slovenije (surs 2005; 2006a; 2006b), razen podatkov o brezposelnosti mladih ter razliki v brezposelnosti oseb z visokošolsko diplomo in brez nje, ki so bili pridobljeni od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje.
metodologija
Za raziskovanje povezave med efektivnim povpraševanjem po visokošolskem izobraževanju ter opisanimi pojasnjevalnimi spremenljivkami smo uporabili regresijsko analizo. Odvisna spremenljivka letno število vpisanih študentov v visokošolskih institucijah (švvi) meri absolutno povpraševanje po visokošolskem izobraževanju:
švvi = ßo + ßi • X! + ß2 • X2 + ß3 • X3 + --- + ßp • Xp + £	(1)
Pojasnjevalne spremenljivke so označene z Xi, X2 vse do Xp, £ pa pomeni normalno porazdeljene napake regresije s priccakovano vrednostjo 0 in standardnim odklonom, enakim a£. Vrednost p v indeksu pojasnjevalnih spremenljivk zavzema maksimalno vrednost 11, kar je enako skupnemu številu vseh pojasnjevalnih spremenljivk. Da bi dobili najboljši ekonometricni model, ki bi najbolje opisoval povpraševanje po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji, smo ocenili vse mogocce linearne regresijske modele, ki smo jih lahko dobili kot kombinacijo brez ponavljanja naših pojasnjevalnih spremenljivk. Število vseh linearnih regresijskih modelov, ki smo jih testirali, je tako enako vsoti kombinacij dveh poljubnih pojasnjevalnih spremenljivk od enajstih mogocih (21) brez ponavljanja, kombinacij treh poljubnih pojasnjevalnih spremenljivk od enajstih mogocih 131) brez ponavljanja, kombinacij štirih poljubnih pojasnjevalnih spremenljivk od enajstih mogocih ("j brez ponavljanja in tako naprej do zadnjega cclena, ki je enak številu kombinacij enajstih pojasnjevalnih spremenljivk od enajstih mogocih |1 1j brez ponavljanja. S statisticcnim programom smo ocenili vse opisane linearne regresijske modele in nato izbrali tistega, ki je imel najvišjo vrednost za determinacijski koeficient R2, najnižjo vrednost za standardno napako regresije se in statisticno najpomembnejše regresijske koeficiente p.
Rezultati
Na podlagi rezultatov regresijske analize, ki smo jih dobili iz vsakega posameznega preizkušenega modela, smo dobili model, ki optimalno
pojasnjuje povezave povpraševanja po visokošolskem izobraževanju (švvi) z drugimi omenjenimi dejavniki. Konccni model vkljuccuje sedem od enajstih mogoah neodvisnih spremenljivk (drugi stolpec v preglednici 1). Povezanost med švvi in šž_19 kakor tudi med švvi in šo je pozitivna. Vecje število potencialnih študentov je povezano z veccjim absolutnim povpraševanjem po visokošolskem izobraževanju. Podobno je povezanost med švvi in irp pozitivna: vecji kot je realni dohodek gospodinjstva, boljše so materialne razmere za študij in posledično je vecje povpraševanje po študiju. Število otrok v družini (šot) je v našem modelu pozitivno povezano s povpraševanjem po visokošolskem izobraževanju. Negativna povezanost s tem dejavnikom je znaalna predvsem v nerazvitih državah in državah v razvoju, ne drži pa za moderno slovensko družbo. Materialne razmere se v Sloveniji z narašcanjem števila otrok oatno ne poslabšajo toliko, da bi to vplivalo na manjšo udeležbo teh otrok v visokošolskem izobraževanju. Manj ugodne materialne razmere v slovenskih družinah z vecc otroki lahko razumemo prej kot dejavnik, ki postavi te otroke na realnejša tla v primerjavi z otroki iz družin z na primer enim otrokom. Brezposelnost mladih (sbm) je oportunitetni strošek izobraževanja. Ce je brezposelnost mladih velika, potem so prihodki od dela, ki se jim študenti odrečejo, ker ne delajo, ampak študirajo, manjši, kot bi bili, ce bi bila brezposelnost manjša. Vecja brezposelnost mladih pa kot že omenjeno occitno deluje tudi v primeru Slovenije kot opozorilo, da je za uspešen nastop na trgu dela potrebna ccim višja izobrazba, saj je povezanost med švvi in sbm pozitivna. Število štipendij spodbuja povpraševanje po visokošolskem izobraževanju, saj izboljšuje materialne razmere mladih za študij. Pricakovana pozitivna povezanost med švvi in šš se je prav tako potrdila z rezultati regresijske analize. Regresijska analiza je tudi pokazala, da je bila odprava obveznega naborništva (uon) negativno povezana s povpraševanjem po visokošolskem izobraževanju, kar bi lahko razlagali s tem, da so se v casu obveznega naborništva mnogi odločali za nadaljnji študij tudi zaradi izogibanja ali odlaganja služenja vojaškega roka. Po drugi strani pa so se danes, ko obveznega naborništva ni vec, tudi oportunitetni stroški študija zvišali v primerjavi s casom, ko je bilo služenje vojaškega roka obvezno. V ccasu obveznega naborništva namrec študent v prvem ali prvih dveh letih študija skoraj ni imel oportunitetnih stroškov, saj v tem casu sploh ne bi mogel delati, temvec bi moral služiti vojaški rok, kar pomeni, da ne bi zaslužil nicc. Po odpravi obveznega naborništva so se oportunitetni stroški študija takoj zvišali na višino povprečnega zaslužka, ki bi ga lahko prislužil v casu, ko študira, ta zaslužek pa vsekakor ni vec enak nic.
T-testi in ustrezne dvorepe verjetnosti za napako prve vrste potrjujejo, da so v model vkljucene pojasnjevalne spremenljivke statisticno pomembne, razen dejavnika število štipendij (šš) in indeksa realnih povpreccnih mesecnih dohodkov s stalno osnovo (irp). Pri znanih predznakih regresijskih koeficientov lahko namesto dvore-pega t-testa uporabimo enorepi t-test in tako upoštevamo z njim povezano enorepo verjetnost. Tehnicno to pomeni, da lahko dvorepo verjetnost zaradi simetričnosti t-porazdelitve delimo z dva in tako dobimo enorepo vrednost p, ki je pri spremenljivkah šš in irp dovolj nizka, da lahko zavrnemo niccelno hipotezo, da ni vsaka od teh dveh spremenljivk povezana z odvisno spremenljivko švvi oziroma da sta njuna regresijska koeficienta enaka nicc. Popravljeni R2 pove, da variabilnost vrednosti pojasnjevalnih spremenljivk, vkljucenih v model, pojasnjuje 97,8% variabilnosti v povpraševanju po visokošolskem izobraževanju, kar pomeni, da je pojasnjevalna moc modela zelo visoka. Število opazovanj za vsako spremenljivko v modelu je enako 25, F-test pa kaže na to, da je model kot celota statisticno pomemben, torej ustrezen.
Z namenom, da bi ocenjeni model še izboljšali, obravnavamo tudi regresijski model brez pojasnjevalne spremenljivke indeks povprecc-nega mesečnega realnega dohodka s stalno osnovo (irp). Ta drugi model ima manjšo pojasnjevalno moc (R2 = 0,975), saj vsebuje manj pojasnjevalnih spremenljivk, vendar imajo vse v model vkljucene spremenljivke - šž_ig, šo, šot, sbm, šš in uon — statisticno pomembne koeficiente, in sicer že pri dvorepem t-testu (tretji stolpec v preglednici 1). Predznaki regresijskih koeficientov v tem modelu so enaki kot v prvem, kar pomeni, da povezave posameznih dejavnikov z visokošolskim izobraževanjem ostajajo vsebinsko podobne. F-test tudi pri tem modelu kaže na to, da je model kot celota statisticno pomemben, torej ustrezen.
Ugotovitve in implikacije za management izobraževanja
Prispevek izhaja iz teoreticcnih in empiricnih modelov povpraševanja po visokošolskem izobraževanju ter razvije in empiricno z regresijsko analizo preizkusi dejavnike povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji. Ko prouccujemo povpraševanje po visokošolskem izobraževanju, nikakor ne smemo spregledati znaccilnih demografskih teženj, ki se kažejo že vec desetletij. Narašcajoce življenjsko pričakovanje ob rojstvu in vztrajno upadajoča rodnost sta povzroccila pomembne spremembe v starostni strukturi slovenskega prebivalstva in v starostni strukturi povpraševalcev po visokošolskem izobraževanju. Dejavniki relativne stopnje udeležbe mladih v
preglednica 1 Rezultati regresijskega modela povpraševanja po visokošolskem izobraževanju v Sloveniji, 1980-2004
	(1)	(2)	(3)	(4)	(5)	(6)	(7)
Konstanta	-796896,22	-6,44	0,00	0,000	-839772,75	-6,57	0,000
šž-19	5,61	4,43	0,00	0,000	5,91	4,47	0,000
šo	0,60	7,51	0,00	0,000	0,62	7,42	0,000
irp	189,11 (0,30*)	1,73	0,10	0,051	-	-	-
šot	64596,64	5,44	0,00	0,000	77473,97	7,95	0,000
sbm	1094,83	2,95	0,01	0,004	1144,40	2,94	0,009
šš	1,37 (0,73**)	1,73	0,10	0,051	2,04	2,77	0,013
uon	-12601,54	-2,60	0,02	0,009	-13108,25	"2,57	0,019
Kvaliteta modela R2 =		0,978	se	= 3542	R2 = 0,975	se	= 3732
Anova	F-test	= 152		n = 25	F-test = 159		n = 25
opombe Naslovi stolpcev: (1) regresijski koeficient, (2) f-test, (3) dvorepip, (4) eno-repi p, (5) regresijski koeficient, (6) f-test, (7) dvorepi p. * ElastiCnost števila vpisanih na visokošolske institucije glede na realne meseCne povpreCne dohodke, ** elastic-nost števila vpisanih na visokošolske institucije glede na število državnih štipendij študentom, šž_i9 - število živorojenih, odloženo za 19 let, šo - število odraslih, starih od 30 do 60 let, irp - indeks realnih meseccnih povpreccnih dohodkov s stalno osnovo, šot - število otrok v družini, sbm - stopnja brezposelnost mladih, šš - število študentom podeljenih štipendij, uon - ukinitev obveznega naborništva. vir Surovi podatki surs (2005; 2006a; 2006b) in zrsz (http://www.ess.gov.si/slo /dejavnost/statisticnipodatki/kazalci/kazalci.htm) ter lastni izraicuni.
visokošolskem izobraževanju vplivajo na rast povpraševanja. Vecje povpraševanje odraslih po visokošolskem študiju je najbrž posledica vecanja absolutnega števila odraslih zaradi staranja prebivalstva in posledica narašcajocce potrebe po nadaljnjem izobraževanju odraslih in nenehnem izpopolnjevanju znanja zaradi hitro napredujoccih tehnologij in vedno daljše delovne dobe. Vsaj kratkorocno dejavniki, ki vplivajo na število potencialnih študentov in na relativno stopnjo udeležbe, delujejo v smeri večjega povpraševanja odraslih po visokošolskem izobraževanju. Srednje- in dolgorocno pa obstaja velika nevarnost, da bo manjše povpraševanje mladih vec kot odtehtalo vecje povpraševanje odraslih po visokošolskem izobraževanju oziroma da bo dolgorocno zacelo padati tudi povpraševanje odraslih. Poleg dejavnikov povpraševanja po visokošolskem izobraževanju, ki smo jih vkljucili v model, bi bilo treba v nadaljnjih raziskavah prouati tudi pomen razlicnih študentskih ugodnosti, ki jih prinaša »status študenta«. Mnogi se namrec vpišejo na visokošolski študij samo zato, da lahko delajo prek študentskega servisa, imajo subvencionirano prehrano, javni prevoz in podobno. Taki študenti odpirajo problem tako imenovanih fiktivnih študentov. V naši raziskavi pa je bil z empi-
ricnimi rezultati regresijske analize potrjen vpliv managementa izobraževanja. Eden od pomembnih vzvodov managementa in politike izobraževanja je njena socialna študentska politika. Poleg ugotovljenih povezav med številom vpisanih študentov in v model vkljucenimi spremenljivkami je za nas zanimiva povezava med številom vpisanih študentov in številom štipendij ter med številom vpisanih študentov in indeksom realnega povprecnega mesečnega dohodka s stalno osnovo. Zlasti izpostavljamo ti dve pojasnjevalni spremenljivki, saj lahko država najlaže in najbolj neposredno vpliva na število vpisanih študentov prav prek socialne politike štipendiranja ter prek posrednih in neposrednih financnih spodbud, ki vplivajo na razpoložljivi realni dohodek gospodinjstev. Država neprimerno teže vpliva na primer na demografsko dogajanje v državi. Elasticnost povpraševanja po visokošolskem izobraževanju glede na obseg štipendij znaša 0,73, elasticcnost povpraševanja glede na realni povpreccni meseccni dohodek gospodinjstev pa znaša 0,30, kar kaže na še posebno velik vpliv managementa in politik štipendiranja na povpraševanje po visokošolskem izobraževanju. Pri tem se je treba zavedati morebitnih negativnih posledic delovanja tržnih zakonitosti kot tudi morebitnih negativnih posledic vladne politike. Pomembno je, da država s tem, ko želi popraviti morebitne napake prostega delovanja trga na podrocju šolstva, sama ne naredi še vecje škode. V tem je bistvo odgovornosti javnega sektorja in managementa izobraževanja do šolstva in izobraževanja. Javna politika naj pomaga s svojimi ukrepi vzpostaviti institucionalne pogoje, da se trg izobraževanja laže prilagodi pricujoam strukturnim spremembam v povpraševanju po visokošolskem izobraževanju. Trg na podrocju visokošolskega izobraževanja bi lahko zagotovil višjo kakovost študija, kar je pogoj, da se posamezniki bolje usposobijo, povecajo svojo konkurencnost na trgu dela in se pripravijo tudi na življenjske izzive izven poklicne dejavnosti. Na ravni družbe pa je to pogoj, da se poveca splošna izobrazbena raven in zagotovi vecja socialna kohezija, kar so tudi pomembni cilji in nacela Evropske unije.
Literatura
Arrow, K. J. 1973. Higher education as a filter. Journal of Public Economics 2 (3): 193-216.
Barceinas, F., J. Oliver, J. L. Raymond, J. L. Roig in B. A. Weber. 2001. Unemployment and returns to education in Europe. V Public funding and private returns to education: pure final report, 56-63. Http://www.etla.fi/puRE/Loppuraportti.htm.
Cambell, R., in B. Siegal. 1967. The demand for higher education in the united states, 1919-1964. American Economic Review 57 (3): 482-494.
Cepar, Ž., in Š. Bojnec. 2006. Demographic trends affecting labour market demand in the field of education in Slovenia. V An enterprise odyssey: integration or disintegration, 109-119. Zagreb: Faculty of Economics and Business.
Dabla-Noris, E., in J. M. Matovu. 2002. Composition of government expenditures and demand for education in developing countries. imf Working Paper wp/02/78.
De Meulememeester, J. L., in D. Rochat. 1996. Demand for university education in Belgium: on the relative importance of economic and cultural determinants. Tijdschrift voor Economie en Management 41 (2): 196-199.
Forster, J. H., in C. A. Ryan. 1986. Secondary education retention rates and the youth labour market. Working Paper 65, Bureau of Labour Market Research.
Froestad, W., in P. Bakken, ur. [2003.] Student involvement in quality assessments of higher education in the Nordic countries. Http://www .kka.fi/pdf/nordic/student.pdf.
Gonzales Rozada, M., in A. Menendez. 2002. Public university in Argentina: subsidizing the rich? Economics of Education Review 21 (4):
Gregory, C. C., in Y. Shen. 2006. Demand for education in China. International Economic Journal 20 (2): 129-147.
Hartog, J., in L. Diaz-Serrano. 2004. Earnings risk and demand for higher education: a cross-section test for Spain. Economics Department Working Paper Series N1370804, National University of Ireland - Maynooth.
Connor, H., R. Pearson, G. Court in N. Jagger. 1996. University challenge: student choices in the 21st century; a report to the cvcp. The Institute for Employment Studies, Brighton.
Kotlikoff, L. J., in L. H. Summers. 1988. The contribution of intergenera-tional transfers to total wealth: a reply. nber Working Paper W1827.
Lazear, E. 1977. Education: consumption or production? The Journal of Political Economy 85 (3): 569-598.
Maurin, E., in T. Xenogiani. 2005. Demand for education and labor market outcomes: lessons from the abolition of compulsory military service in France. cepr Discussion Paper 4946.
Neugart, M., in J. Tuinstra. 2001. Endogenous Fluctuations in the Demand for Education. Discussion Paper fs i 01-209, Wissenschaftszentrum Berlin für Sozialforschung.
oecd. 1997. Education policy analysis. Pariz: Organisation for Economic Co-operation and Development.
Sloan, J., M. Baker, R. Blandy, F. Robertson in W. Brummitt. 1990. Study of the labour market for academics. Canberra: Australian Government Publishing Service Press.
341-351.
surs. 2005. Statistični letopis 2004. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije.
-. 2006a. Statisticne informacije, št. 13. Prebivalstvo, št. 1. Http://
www.stat.si/doc/statinf/05-si-007-0601.pdf.
-. 2006b. Statistični letopis 2005. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije.
Spence, M. 1973. Job market signaling. Quaterly Journal of Economics 87 (3): 355-374.
Tchibozo, G. 1999. Une actualisation de l'analyse des determinants de la demande d'education. Working Papers of beta 9916.
Uporaba e-uCilnice v terciarnem
•	1	V	•	V I	1 • •	•
izobraževanju: studija primera
viktorija sulCiC in dušan lesjak Univerza na Primorskem, Slovenija
V prispevku predstavljamo nekaj zanimivih ugotovitev o uvajanju e-ucilnice na Fakulteti za management Koper (fm). Kombinirano e-izobraževanje (angl. blended learning) za podporo rednega in izrednega študija uporabljamo na fm že tri leta. Delo študentov, preverjanje in ocenjevanje znanja temeljijo na rednih tedenskih dejavnostih. Ne glede na naan dela pa je bilo med študenti rednega in izrednega študija ter med študenti izbirnega in obveznega predmeta opaziti razlike. Opazovanje razlik je dalo tudi nekatere skupne ugotovitve. Glavna ugotovitev je bila, da so študenti pozitivno sprejeli uvajanje inovativnih metod poucevanja in ucenja ter podporo mentorja. Zaradi tega bomo uvajanje kombiniranega e-izobraževanja na fm nadaljevali.
Ključne besede: e-izobraževanje, kombinirano e-izobraževanje, terciarno izobraževanje
Informacijsko-komunikacijska tehnologija v izobraževanju
Vse veccja uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije (ikt) v izobraževanju prinaša pomembne spremembe za študente in ua-telje ter tudi za izobraževalne zavode. ikt, posebno pa razvoj interneta, izboljšuje dostopnost izobraževanja, spreminja procese pouce-vanja/ucenja ter procese upravljanja in vodenja izobraževalnih institucij. Do nedavnega je bila ikt v izobraževanju uporabljena predvsem za podporo administrativnih procesov (Japelj in Cucek 2000, 60), kar pomeni, da kljucni procesi izobraževanja (poučevanje in ucenje) niso bili tako intenzivno podprti z ikt (slednje velja tudi za Slovenijo). Seveda je uvajanje ikt v izobraževalne zavode podobno uvajanju ikt v podjetja, kjer so se najprej podprli procesi racuno-vodstva, financ in kadrov (Turban, McLean in Wetherbe 1999, 48).
Z razvojem študija na daljavo (šnd) so se kot posledica casovne in prostorske loccenosti med uatelji in študenti razvile razlicne metode poucevanja in ucenja (Holmberg 1995). Dopisno izobraževanje, tele-izobraževanje, online in internetni študij postavljajo ucenca/študenta v vlogo aktivnega udeleženca izobraževalnega procesa. Aktivnejšo vlogo ucenca/študenta v izobraževalnem procesu poudarjata tudi sodobna pedagogika in didaktika in je v skladu s spremembami, ki
jih spodbujata pojav in razvoj informacijske družbe (Japelj in Cucek 2000, 3).
Pozitivni ucinki šnd, še posebno v povezavi z uporabljenimi metodami in oblikami poucevanja, spodbujajo uvedbo tovrstnih metod in načinov dela tudi v tradicionalnem izobraževanju. Glede na to, da se izobraževanje lahko izvaja prek interneta ali intraneta, je veliko boljše kot o šnd govoriti o elektronskem izobraževanju ali e--izobraževanju. E-izobraževanje je izobraževanje, pri katerem učeči se dobi študijska gradiva po elektronskih medijih (internet, intranet, ekstranet, sateliti, avdio-/videooprema, zgoščenke). Kljucna značilnost tako ni vec časovna in prostorska ločenost udeležencev izobraževanja (kar je bil na začetku glavni razlog za uvedbo šnd), temveč sprememba v načinih dela, ki jo povzroča intenzivna uporaba ikt v vsakodnevnem življenju.
E-izobraževanje postaja vedno zanimivejše za različne izobraževalne institucije (javne in zasebne), saj se zaradi uvajanja konceptov vseživljenjskega izobraževanja (Trunk Širca in Sulčič 2003, 102) in naraščajočega vpliva znanja povečuje povpraševanje po različnih oblikah izobraževanja (Vasquez Bronfman 2000,1405). Ponudba različnih izobraževalnih programov (in tečajev) prek interneta je vsak dan večja, zato ne preseneča, da se trg e-izobraževanja opredeljuje kot eden od najhitreje rastočih trgov v Severni Ameriki (glej npr. www.chamber.org.hk/info/member_a_week/edport.asp).
V prispevku predstavljamo naše triletne izkušnje z uporabo e--učilnice. E-učilnico smo uporabljali za podporo dodiplomskega rednega in izrednega študija. Primerjava rezultatov izvedbe v vseh treh letih potrjuje naše napovedi:
•	Današnji študenti so računalniško in internetno bolj pismeni kot študenti prejšnjih generacij.
•	Motivacija in odnos do ikt sta najpomembnejša dejavnika za uspeh e-izobraževanja.
•	Uporaba e-izobraževanja ima pozitivne učinke ne samo na pridobivanje znanja, kije predvideno s predmetnikom, temveč tudi na različne druge, predvsem osebnostne značilnosti študentov.
Potek raziskave in rezultati
uvajanje e-ucilnice na fm
Spletne tehnologije smo začeli uvajati v študijskem letu 2002/2003. S spletnimi stranmi smo podprli izvedbo dveh predmetov. Prek njih so študenti dobili vse informacije, potrebne za študij - študijska gradiva, naloge ipd. -, vendar je komunikacija med študenti in učite-
preglednica 1 Predmeti, izvedeni v e-uCilnici
Študijsko leto	Predmet	Nacin študija	ects	Št. študentov
2003/2004	deep (i)	rš	6	37
2004/2005	deep (i)	iš	6	105
2005/2006	pi (0)	rš	4	125
opombe deep - Digitalna ekonomija in e-poslovanje, pi - Poslovna informatika, o - obvezni predmet, i - izbirni predmet; rš - redni študij, iš - izredni študij; ects -število tock po evropskem kreditnem in transfernem sistemu.
ljem temeljila na elektronski pošti, telefonskih pogovorih in osebni komunikaciji.
V študijskem letu 2003/2004 smo izvedbo predmeta podprli z virtualnim ucnim okoljem (e-ucilnico). Za izvedbo predmeta smo izbrali odprtokodno virtualno uccno okolje Moodle (www.moodle.org) in kombiniran model e-izobraževanja - sreccanja v živo so bila kombinirana z dejavnostmi prek e-ucilnice. Ucno okolje Moodle uporabljajo uporabniki v 169 državah po vsem svetu. V Sloveniji je bilo v casu pisanja prispevka registriranih 86 uporabnikov ucnega okolja Moodle (glej www.moodle.org/sites).
E-ucilnica (www.eucilnica.si) je bila najprej uporabljena pri predmetu Digitalna ekonomija in e-poslovanje (deep), saj je e-izobraže-vanje ena od oblik e-poslovanja. Tako so študenti znanje o e-poslova-nju pridobili na podlagi lastnih izkušenj. Prvi dve leti smo e-ucilnico uporabili pri izbirnem predmetu (deep), v tretjem letu pa tudi pri obveznem predmetu Poslovna informatika (pi). Pri tradicionalni izvedbi predmeta deep je predvidenih 55 kontaktnih ur (predavanj in vaj) za študente rednega študija (pri predmetu pi 60 ur) ter 20 ur za študente izrednega študija (enako tudi za študente izrednega študija pri predmetu pi). Podrobnosti o predmetih in številu študentov, ki so bili vkljuceni v e-ucilnico, predstavljamo v preglednici 1.
Predmetnik in študijska gradiva za oba predmeta so ucitelji in sodelavci pripravili vnaprej. Veccina sodelavcev je pri izvedbi predmetov sodelovala v vlogi mentorja, ki organizira delo v e-ucilnici, motivira študente in ocenjuje njihovo delo.
Predmeti so bili razdeljeni na tedne oziroma teme, v okviru katerih so bile predvidene redne tedenske obveznosti za študente. Delo je potekalo individualno in skupinsko. Študenti so svoje pisne prispevke vsak teden objavljali na forumih, ki so bili odprti v e-ucilnici. Komunikacija med študenti ter med študenti in njihovimi mentorji je prav tako potekala v e-ucilnici (diskusijske skupine).
Za študente rednega in izrednega študija smo uporabili razlicen pristop kombiniranega e-izobraževanja. Tako smo za študente re-
dnega študija v 14 tednih (pri deep) oziroma v 12 tednih (pri pi) organizirali sedem sreccanj v živo, za študente izrednega študija pa v osmih tednih samo dve srecanji. Študente izrednega študija smo na prvem sreccanju seznanili z naccinom izvedbe predmeta in z delom v e-uccilnici. Na zadnjem srecanju pa so študenti predstavili svoje projektne naloge. Vmes, med prvim in zadnjim sreccanjem, so študenti svoje študijske dejavnosti opravljali zgolj v e-ucilnici.
Na srecanjih, ki so bila organizirana za študente rednega študija, so sodelovali tudi gostujoa predavatelji, ki so študentom predstavili primere iz prakse. Strokovnjaki so tako s predstavitvami resnicnih problemov študentom pomagali povezati teoreticno pridobljeno znanje v e-uccilnici s prakso. To so študenti pozitivno sprejeli.
Med samim izvajanjem predmetov smo sproti ocenjevali vplive e--izobraževanja na študente in njihovo sprejemanje ikt v izobraževalnem procesu. V nadaljevanju prispevka predstavljamo nekaj zanimivih znacilnosti proucevanih skupin študentov.
zbiranje podatkov
Študente smo anketirali z e-vprašalniki ob vkljuccitvi v predmet in s klasiccnimi vprašalniki ob koncu izvedbe predmeta. V študijskem letu 2005/2006 so bile vse ankete izvedene elektronsko.
V prvem (vhodnem) vprašalniku smo želeli ugotoviti raccunalni-ško in internetno pismenost študentov ter njihove osebne znacilnosti in sposobnosti, ki naj bi bile pomembne za e-izobraževanje. Vhodni vprašalnik je vkljucceval tudi vprašanja o opremi, ki jo študenti uporabljajo doma, ter o naanu dostopa do interneta.
Z vprašalnikom ob koncu izvedbe predmeta smo želeli oceniti vpliv uporabe e-ualnice na osebnostne znacilnosti študentov, sposobnosti uporabe racunalnika ipd. Koncni vprašalnik je zajemal tudi vprašanja o obremenitvi študentov (angl. workload). V zadnjih dveh letih smo med študenti izvajali tudi tedenske ankete, katerih glavni cilj je bil zbiranje podatkov o obremenitvi študentov ter mnenj o študijskih gradivih in izvedbi predmeta.
predstavitev anketiranih študentov
Študenti izrednega študija so v povpreccju deset let starejši od študentov rednega študija (preglednica 2). Zanimivo je, da študenti rednega študija dosegajo enake študijske rezultate kot študenti izrednega študija, ceprav so slednji bolj motivirani za študij od svojih kolegov na rednem študiju. Višja motivacija študentov izrednega študija je potrebna za lažje usklajevanje obveznosti, ki jih narekujejo razlicne vloge študentov - poklicne, družinske in študijske. Študenti
preglednica 2 ZnaCilnosti študentov
Znacilnosti študentov	deep - rš	deep - iš	pi - rš
Povprecna starost	21,9	30,9	20,9
Zadovoljstvo s fakulteto	3,7	3,9	3,6
Motivacija za študij	3,6	3,8	3,6
opombe deep - Digitalna ekonomija in e-poslovanje, pi - Poslovna informatika; rš - redni študij, iš - izredni študij.
preglednica 3 Primerjava sposobnosti uporabe raCunalniških programov
pri študentih
Program	deep - rš	deep - iš	pi - rš
Word	4,0	3,7	3,8
Excel	3,0	3,2	3,2
Spletni brskalnik	4,0	4^	3,6
Za uporabo e-pošte	4,2	4,3	3,8
Povprečje	3,8	3,8	3,6
Odnos do ikt	4,5	4,4	4,0
opombe deep - Digitalna ekonomija in e-poslovanje, pi - Poslovna informatika; rš - redni študij, iš - izredni študij.
izrednega študija so bolj zadovoljni z organizacijo študija na fakulteti kot študenti rednega študija (3,6). V obeh skupinah študentov, ki sta bili vkljucceni v predmet deep, so bili udeleženci moškega in ženskega spola enakovredno zastopani (53 % moških udeležencev na rednem študiju in 56% moških na izrednem študiju), pri predmetu pi pa je bilo 74,8 % žensk.
Racunalniška in internetna pismenost je pomemben dejavnik pri uvajanju e-ucilnice v izobraževalni proces. Raccunalniško in interne-tno pismenost pri naših študentih spremljamo od leta 2000.
Sposobnosti uporabe računalniških programov so predstavljene v preglednici 3, iz katere je razvidno, da so študenti rednega študija pri obveznem predmetu manj pismeni (m = 3,6) kot študenti izbirnega predmeta (m = 3,8), kar je najbrž posledica tega, da je izbirni predmet tesno povezan z uporabo ikt, zato ga izberejo študenti, ki jim je uporaba ikt blizu. Slednje potrjujejo tudi podatki o povpreccni oceni odnosa do ikt.
Obstoj statisticno znaccilnih razlik med povpreccnimi vrednostmi treh skupin študentov smo preverili z analizo variance (test anova). Na podlagi rezultatov testov lahko potrdimo, da pri uporabi spletnih brskalnikov obstajajo znacilne razlike med povpreccji vseh treh skupin (med izbirnim in obveznim predmetom: p = 0,03, med rednim in izrednim študijem: p = 0,00) in pri uporabi e-pošte med skupinama
Lažje je bilo pristopiti do učitelja/mentorja v e-učilniči kot pri klasičnih predavanjih.
4,0
3,9
3,9
Mentor lahko nadomesti učitelja.
3,2
4,4
Predavanja gostujočih strokovnjakov so bila zanimiva in dragočena.
3.5
Navzočnost mentorja v e-učilniči lahko izboljša moj študijski uspeh pri predmetu.
3,5
3,9
Moj odnos z učiteljem/mentorjem je bil boljši kot pri klasičnih predavanjih.
3,5
3,7
deep - rš ■ deep - iš pi - rš
slika 1 Mnenja študentov o učitelju/mentorju/gostu
deep in pi (p = 0,00). Značilne razlike med skupinami smo našli tudi pri odnosu do ikt (p = 0,00).
podpora za izvedbo predmeta prek e-ucilnice
Primerjava med skupinami študentov v odnosu do učitelja/mentorja/ gosta je predstavljena na sliki 1.
Statistično značilne razlike so se pokazale med povprečji skupin deep - iš in pi - rš v odnosu študentov z učiteljem/mentorjem (p = 0,00) in med povprečji vseh skupin pri številu stikov z učiteljem/mentorjem v e-učilniči (p = 0,00). Povprečje študentov skupine deep - iš kaže statistično značilne razlike v primerjavi z ostalima dvema skupinama za mnenje o tem, ali mentor lahko nadomesti učitelja (p = 0,00). Drugih statistično značilnih razlik nismo opazili.
Prva eksperimentalna skupina je bila bolj zadovoljna z novo izkušnjo kot ostali dve. Delno lahko to razložimo s tem, da je bila prva skupina manjša od ostalih dveh in da so bili zaradi tega odnosi med študenti in učiteljem/mentorjem intenzivnejši in kakovostnejši kot odnosi v večjih skupinah. Čeprav ikt ponuja prilagodljivost v času in prostoru, so medčloveški odnosi še vedno pomembni in jih ne smemo zanemarjati. Študenti rednega študija obeh opazovanih predmetov so menili, da mentor lahko nadomesti učitelja. Vloga mentorja je očitno pomembna v čelotnem pročesu e-izobraževanja, zato si je treba prizadevati za izboljšanje kakovosti mentorskega dela.
Postali ste boljši uporabnik raCunalnika in interneta.
Izboljšali ste sposobnosti za delo
3,5 3,5
■ 3,9
3,1
Postali ste bolj motivirani.	2,9
3,7
3,2
Postali ste bolj samoiniciativni.	3,2
3,7
3,3
Postali ste ustvarjalnejši.	3,4
3,7 3,5
Izboljšali ste organizacijske sposobnosti.	3,4
3,7
3,5
Izboljšali ste komunikacijske sposobnosti.	3,3
3,5
3,5
v skupini.	3^ 7
3,4
Izboljšali ste sposobnosti vodenja.	3,3
3,3
3,4
Postali ste odlocnejši.	3,4
3,3
deep - rš i deep - iš pi - rš
slika 2 Mnenja študentov o spremembah pri spretnostih zaradi sodelovanja v e-uccilnici
uporaba e-ucilnice in osebne značilnosti študentov
Poleg racunalniške in internetne pismenosti študentov smo spremljali in primerjali tudi druge sposobnosti in osebnostne znacilnosti študentov (študijske, ustvarjalne, organizacijske ter druge sposobnosti in spretnosti).
Iz slike 2 je razvidno, da je prva generacija študentov spremembe v spretnostih in sposobnostih ocenila bolje kot ostali dve generaciji. Vecja razlika je opazna pri spremembi motivacije za študij. Znacilna razlika se je pokazala med povprečji skupin rednih študentov (deep - rš in pi - rš; p = 0,00). Razliko med skupinama študentov rednega študija smo opazili pri trditvi, da so zaradi e-izobraževanja postali odlocnejši (p = 0,05). Povprecja o izboljšanju spretnosti skupinskega dela so znaccilno razlicna pri veccjih skupinah: deep - iš in pi - rš (p
= 0,03). Druge razlike med povprečji skupin niso znaccilne, vendar je njihova izboljšava (še posebno raccunalniških in internetnih spretnosti) pomembna za uspešno vkljuatev v družbo znanja.
obremenitev študentov
Čeprav so bila sreccanja v živo pogosteje organizirana za študente rednega študija kot za študente izrednega, so študijske dejavnosti obeh skupin temeljile na obveznih tedenskih dejavnostih in nalogah. Med načrtovanjem tedenskih dejavnosti smo upoštevali povprecno študijsko obremenitev v skladu s kreditnim sistemom (ects) od 25 do 30 delovnih ur za eno kreditno tocko, kar pomeni, da bi moral povprecen študent pri predmetu, ki je ocenjen s 6 kt, delati od 150 do 180 ur.
Obe skupini študentov (rednega in izrednega študija) sta se v e--ucilnico vkljuccevali povprecno trikrat na teden. Pogostost vkljucce-vanja študentov v e-ucilnico je odvisna od znaccilnosti dolocene dejavnosti. Na zacetku tedna so morali študenti prebrati tedenska navodila za uporabo študijskih gradiv, ki so bila posredovana prek e--ucilnice. Vcasih so morali študenti študijska gradiva samo prebrati in nato rešiti online test, vendar so dejavnosti praviloma predvidevale aktivnejšo vlogo študentov. Študenti so po navadi morali razpravljati o doloceni temi v manjših skupinah in nato na podlagi diskusije napisati poroalo. Tedenske dejavnosti in naloge so bile objavljene izkljucno v e-ucilnici.
Na podlagi konccne ankete so študenti predmeta deep povprecno študirali 4,2 ure na teden (58,8 ure v celem semestru). Zanimivo je, da so bili študenti prepriccani, da so morali pri predmetu delati približno 20% vec kot pri drugih predmetih, ki se izvajajo klasično. Od-locili smo se, da bomo raziskavo študijske obremenitve poglobili pri pripravi izvedbe predmeta za študente izrednega študija. Študente izrednega študija smo tako vsak teden spraševali o kolicini ur, ki so jih v dolocenem tednu porabili za delo pri predmetu. Obremenitev študentov je precej nihala, toda ko smo sešteli tedenska povprecja, smo ugotovili, da je povprecen študent porabil vec kot sto ur za predmet deep. Tako so študenti izrednega študija študirali enkrat vecc kot študenti rednega študija.
Obremenitev študentov smo opazovali tudi pri predmetu pi, kjer so sodelovali študenti rednega študija. Tudi pri študentih rednega študija so se pokazale razlike pri urah študija. Koncna anketa je pokazala, da so študenti povprecno delali deset ur na teden, kar pomeni 120 ur za predmet v celoti. Obvezni predmet pi je ovrednoten s 4 kt, kar pomeni, da bi moral povprecen študent za povprecno oceno de-
preglednica 4 Mnenja študentov o e-učilniči
E-učilniča je bila ...
deep - rš deep - iš
pi - rš
... uporabniško prijazno okolje. ... enostavna za uporabo. ... pregledno organizirana. Povprečje
4,3
3,9
4,4
4,6
4,0 4,2
4-1 4-1
3,9
3,9
4,0
3,7
opombe deep - Digitalna ekonomija in e-poslovanje, pi - Poslovna informatika; rš - redni študij, iš - izredni študij.
lati od 25 do 30 ur za 1 kt (skupaj torej od 100 do 120 ur). Menimo, da so bile študijske dejavnosti v e-učilniči ustrezno načrtovane in izvedene ne glede na dejstvo, da se je študentom pri predmetu pi zdelo, da so morali delati za 20% več kot pri klasično izvedenih predmetih.
Poskušali smo ugotoviti, ali je obremenitev študentov povezana z uspešnostjo študentov, vendar nismo našli nobene statistično značilne povezave med očenami in obremenitvijo študentov. Ugotovili pa smo, da so imeli študenti, ki so se redno udeleževali srečanj v živo, boljše očene pri tedenskih dejavnostih kot sošolči, ki se srečanj niso udeleževali. Končna očena pri predmetu je bila sestavljena iz očen tedenskih dejavnosti in očen e-testov (deep - tedenske dejavnosti: 80%, e-testi: 20%; pi - tedenske dejavnosti 50%, e-testi 50%).
mnenja študentov o e-uCilnici in študijskih gradivih
V	študijskem letu 2003/2004 smo uporabljali starejšo različičo Moo-dla (1.1.1), v letu 2004/2005 pa različičo 1.4.3, ki je bila prevedena v slovenščino (starejša različiča je uporabljala angleški uporabniški vmesnik). V študijskem letu 2005/2006 smo prešli na različičo 1.5.2.
V	novejših različičah sistema se pojavljajo nove funkčije, ki omogočajo lažje upravljanje in boljšo podporo pri izvedbi izobraževalnega pročesa.
Ob konču izvedbe predmetov so študenti očenjevali e-učilničo. Iz pregledniče 4 je razvidno, da se med povprečji skupin pojavljajo nekatere razlike, vendar sta le dve razliki statistično značilni. Povprečje študentov pri predmetu pi - rš se statistično značilno razlikuje od povprečja pri ostalih dveh skupinah (p = 0,00) glede mnenja o enostavnosti uporabe e-učilniče. Statistično značilna razlika se je pokazala tudi glede organiziranosti e-učilniče med povprečjema deep -iš in pi - rš (p = 0,00).
Vsa študijska gradiva so bila posredovana prek e-učilniče. V pre-gledniči 5 predstavljamo mnenja študentov o študijskih gradivih.
Študijska gradiva so bila dobro sprejeta pri obeh skupinah študen-
preglednica 5 Mnenja študentov o študijskih gradivih
Trditve
deep - rš deep - iš
pi - rš
Gradiva so bila razumljiva. Gradiva so bila jasno predstavljena. Želim si bolj interaktivna gradiva.
4.2
4.3 3,0
4.1
4.2 2,6
2,9 3,6
2,2
opombe deep - Digitalna ekonomija in e-poslovanje, pi - Poslovna informatika; rš - redni študij, iš - izredni študij.
tov deep. Nobena od skupin ni imela težav pri uporabi in razumevanju gradiv. Študenti obveznega predmeta so bili manj zadovoljni s študijskimi gradivi, saj so imeli težave pri razumevanju nekaterih tem. Ta razlika znova potrjuje razlike med študenti obveznih in izbirnih predmetov. Študente, ki se odlocijo za dolocen izbirni predmet, obravnavana snov praviloma zanima in so bolj motivirani za pridobivanje novega znanja ipd. Pri obveznih predmetih morajo študenti uporabljati gradiva, tudi ce jih obravnavana snov ne zanima preveč Študenti niso izrazili vecje želje po interaktivnih gradivih. Na podlagi analize variance trdimo, da so razlike med povprečji statisticcno znaccilne.
Na podlagi podatkov lahko sklepamo, da z ekonomskega vidika izdelava (bolj) interaktivnih gradiv ni smiselna, saj smo ugotovili, da veccina naših študentov študijska gradiva tiska. Pri predmetu deep si je 61,3 % študentov izrednega študija natisnilo vsa študijska gradiva, ki so bila posredovana prek e-ucilnice, 25% študentov pa si je natisnilo vecino študijskih gradiv. Glede na to, da so bile nekatere teme študentom rednega študija pri predmetu deep predstavljene na sre-ccanjih v živo, študenti niso imeli tolikšne potrebe, da bi redno tiskali gradiva - 36% študentov si je natisnilo vsa študijska gradiva, 44% pa vecino gradiv. Pri predmetu pi je bilo natisnejnih povprecno 81 % gradiv. Rezultati so precej podobni našim predhodnim raziskavam o online študentih na daljavo (ki se niso udeleževali tradicionalnih predavanj), kjer se je izkazalo, da si je kar 98% študentov natisnilo vsa študijska gradiva (Sulcic in Lesjak 2002).
mnenja študentov o izvedbi predmeta
Na koncu semestra smo študente povprašali še za mnenje o izvedbi predmeta (preglednica 6). Prva generacija študentov je bila z online študijem bolj zadovoljna kot ostali dve generaciji. Najvecja razlika se je pokazala pri mnenju o enostavnosti študija v e-ucilnici. Medtem ko se je prva generacija strinjala s trditvijo, da je online študij lažji od tradicionalnega študija (4,2), sta se ostali dve generaciji s tem precej manj strinjali (2,6 in 2,9). Prav tako za ti dve generaciji online študij
preglednica 6 Mnenja študentov o predmetu
Trditve	deep - rš	deep - iš	pi - rš
Online študij je zanimivejši kot	4.6	3,9	3,3
tradicionalni študij.			
Online študij je lažji kot tradicionalni	4,2	2,6	2,9
študij.			
Z online študijem se pridobi vec znanja	4,0	3,7	3,0
kot s tradicionalnim.			
Če bi imel/-a možnost, bi tak nacin študija	4,0	3,0	3,0
spet izbral.			
Izvedba predmeta je bila v skladu s	3,7	3,3	3,2
priicakovanji.			
Zame je online študij cenejši od	3,7	3,2	3,0
tradicionalnega.			
Število predavanj v živo bi lahko bilo	3,4	2,9	2,9
manjše.			
Pri predmetu sem moral/-a delati vec kot	3,3	4,5	4,0
po navadi delam pri drugih predmetih.			
Študenti so vec sodelovali pri online	3,3	3,9	2,9
predmetu kot pri tradicionalnem študiju.			
opombe deep - Digitalna ekonomija in e-poslovanje, pi - Poslovna informatika; rš - redni študij, iš - izredni študij.
ni bil tako zanimiv kot za prvo generacijo študentov. Kljub temu je mnenje pri trditvi, da bi študenti spet izbrali tovrsten nacin študija, spodbujajoče (3,0).
Čeprav so se študenti pritoževali nad preveliko kolicino dejavnosti in nad trudom, ki ga je bilo treba pri študiju vložiti, bi bila vecina študentov rednega študija predmeta deep spet pripravljena sodelovati pri online predmetu - 84,7% študentov se je strinjalo s trditvijo (oceni 4 ali 5). Z isto trditvijo se je strinjalo samo 33,4% študentov izrednega študija deep in 37,8% študentov rednega študija pi.
Študentom so bile tedenske dejavnosti occitno všec, saj so bili zadovoljni z metodami dela (deep - rš: 4,1; deep - iš: 3,7; pi - rš: 3,3) in so menili, da bi morale biti tedenske dejavnosti vkljucene tudi v druge predmete. Študentom sta bila všec tudi prilagodljivost študija ter študij v prijetnem in sprošcenem vzdušju, ni pa jim bilo všec breme obveznosti in casovna omejenost testov.
Sklep
Rezultati uvajanja kombiniranega modela e-izobraževanja (kombinacija e-ucilnice in srecanj v živo) v prvem letu so bili spodbudnejši kot v naslednjih dveh letih. Toda te ugotovitve niso zadosten razlog
za opustitev nadaljnjega uvajanja e-ucilnice na fm. Ugotovili smo namrecc, da takšen naan dela pri študentih izboljša sposobnosti uporabe raccunalnika in interneta ter druge vešcine in sposobnosti, na primer organizacijske sposobnosti za delo v skupinah. Pokazale so se razlike med mnenji študentov rednega in izrednega študija, saj se njihovi študijski cilji in motivacija razlikujejo. Prav tako je opazna razlika med študenti obveznega in izbirnega predmeta, saj so študenti izbirnega predmeta bolj motivirani za sodelovanje pri predmetu in jih to bolj zanima.
ikt bi se morala v izobraževalni proces vkljucevati pogosteje. Vodstvo šole lahko uporabo e-ucilnice spodbuja z organizacijo programov usposabljanj za uccitelje in mentorje, prek pomocci uateljem pri pripravi ucnih vsebin, s ponudbo tehnicne in pedagoške/didakticne podpore itn. Na fm se je v študijskem letu 2005/2006 prek e-ucilnice izvajalo deset predmetov v dodiplomski šoli in pet predmetov v podiplomski šoli.
E-uccilnica ucciteljem ponuja orodje za natanccno in sprotno spremljanje in nadzorovanje dela študentov in njihove obremenitve. E--ucilnice, ki temeljijo na sistemih, podobnih kot Moodle, uateljem ponujajo tudi možnost prilagajanja tem in metod poucevanja/ucenja zahtevam in potrebam študentov, podrocju predmeta in celo speci-ficnemu poucevalnemu slogu ucitelja. Dobro usposobljeni uccitelji in mentorji, aktivne metode pouccevanja in majhne skupine študentov lahko pomagajo pri prenovi izobraževanja in pri prilagajanju bolonj-skemu procesu.
Čeprav študenti niso navdušeni nad zahtevnostjo in predvsem ko-liccino dela v e-ualnici, je osip pri predmetih v e-ualnici manjši kot pri predmetih, ki se izvajajo tradicionalno, kar je seveda pomemben dejavnik za vse izobraževalne zavode.
Raziskava (Sulcic v pripravi) je pokazala, da majhne institucije, kakršna je fm, ob mentorsko podprtem sistemu e-izobraževanja, tehnološko manj zahtevnih študijskih gradivih in aktivnem delu študentov vse obdobje izvedbe predmeta - ob predpostavki, da so mentorji že usposobljeni - lahko pricakujejo za 4% cenejšo izvedbo predmeta v e-uccilnici od klasicno izvedenega predmeta.
Literatura
Holmberg, B. 1995. The evolution of the character and practise of distance education. Open Learning 10 (2): 47-53.
Japelj, B., in M. Čucek, ur. 2000. sites: druga mednarodna raziskava uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij v izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Sulčič, V V pripravi. Model kombiniranega elektronskega izobraževanja v terčiarnem izobraževanju. Doktorska disertačija, Fakulteta za management Koper.
Sulčič, V., in D. Lesjak. 2002. Značilnosti izobraževanja prek interneta na Dobi. V Vzgoja in izobraževanje v informačijski družbi, ur. V Rajko-vič, T. Urbančič in M. Bernik. Posebna številka, Organizacija 35 (8): 498-502.
Trunk Širča, N., in V Sulčič. 2003. Lifelong learning and higher edu-čation institutions: from strategič prinčiple through implemented example to systematič solution? V Knowledge society - challenges to management globalisation, regionalism and eu enlargement process; proceedings of the 4th international conference of the Faculty of Management Koper, ur. Egon Žižmond, 101-112. Koper: Fakulteta za management.
Turban, E., E. MčLean in J. Wetherbe. 1999. Information technology for management: making connections for strategic advantage. New York: Wiley.
Vasquez Bronfman, S. 2000. Linking information tečhnology and pe-dagogičal innovation to enčhanče management edučation. V Proceedings of the Eighth European Conference on Information Systems, ur. H. R. Hansen, M. Bičhler in H. Mahrer, 1405-1412. Dunaj: Wirt-sčhaftsuniversitat.
Ravnateljice skozi paradigmo moCi in spolne zavesti
alenka žuraj balog Srednja šola Sevnica, Slovenija
Žensko vodenje in ženske, ki vodijo, je mogoce opazovati in interpretirati skozi feministicni epistemološki okvir znotraj celotne re-snicnosti sveta, v katerem živijo cloveška bitja dveh spolov, ženske in moški, in skozi dva vidika, dve paradigmi. Prvi je vidik moci, ker je vprašanje moci v vodenju eno temeljnih vprašanj. Drugi vidik meri, kako se ženske, ki vodijo, zavedajo dejstva, da so ženske, kako gledajo na žensko spolno zavest, kako se kot ženske pocutijo v dvojni vlogi - vlogi moci in spola, kako združujejo in usklajujejo obe vlogi, menda protislovni vlogi ženske in profesionalke.
Kljucne besede: ženske, vodenje, feministicni epistemološki okvir, moc, spolna vloga
Žensko vodenje ali ženske, ki vodijo, je mogoce opazovati in interpretirati skozi feministicni epistemološki okvir, ki priznava celotno resniccnost kot pomemben del predmeta proucevanja. In ta celotna resniccnost je resniccnost sveta, v katerem živijo cloveška bitja dveh spolov, ženske in moški. Tu izstopata dva vidika, dve paradigmi.
Prvi je vidik mocci, saj je vprašanje mocci (v vodenju) pravzaprav kljuccnega pomena, ker je povsod, pravi Yoder (1992, 381). Zato menim, da je pomembno, kako vodje pojmujejo (svojo) moc, kako jo uporabljajo pri vodenju, da bi bile njihove organizacije ucinkovite v najširšem pomenu besede, da bi torej opravile naloge in zadovoljile potrebe tistih, ki sledijo. Feministiccno proucevanje mocci v organizacijah moc pogosto konceptualizira na dva nacina: kot »moc nad« ali dominacijo in kot »mocc z«1 ali moc vzajemnega omogoccanja oziroma opolnomocenja, navajata Denmark (1993, 348-351) in Yoder (1992, 382). Pri tem ima »moc nad« bolj etablirano zgodovino kot sodobnejše zanimanje za »moc z«. Hollander in Offerman (v Yoder 2001, 816) definirata še tretji tip moci, povezan z dominacijo, to je »moc od«, ki pomeni zmožnost upirati se neželenim zahtevam drugih. Organizacijska moc po Goodrichu (v Yoder 1992, 382) vključuje nadzor nad viri, nagradami in kaznijo, informacijami, delovnim okoljem in delovnimi postopki ter zmožnost vplivanja na izide in cilje v organizacijah, zato se organizacijsko raziskovanje moci najveckrat ukvarja
Uvod
s položajem žensk med zaposlenimi, z razlikami v osebnih dohodkih, s t. i. »steklenim stropom« in hierarhijo mocci, varovanjem meja, poklicno segregacijo.
Drugi vidik meri, kako se ženske, ki vodijo, zavedajo sebe oziroma dejstva, da so ženske, kako gledajo na žensko spolno zavest, kako se kot ženske poccutijo v dvojni vlogi - vlogi moa in spola,2 kako združujejo in usklajujejo obe vlogi, menda protislovni vlogi ženske in profesionalke. Pri tem izhajamo iz dejstva, da je v razvitem svetu med zaposlenim prebivalstvom vsaj polovica žensk, ceprav to seveda še ne pomeni enake moa. Ženske delajo in se uccijo v okolju, pravi Bie-rema (2003, 3), ki ga v glavnem ustvarjajo, vzdržujejo in nadzorujejo (beli) moški in v katerem so glasovi, vidnost in mocc žensk šibki. (Čeprav bi bilo priccakovati, da bo delo v patriarhalnem sistemu stimuliralo feministicno perspektivo žensk in željo po spremembi organizacijske kulture, se pogosto dogaja prav nasprotno, trdi Bierema (prav tam). Še posebno nizka je raven spolnega zavedanja, kadar razmišljajo o svojih kariernih izkušnjah, celo kadar poroccajo o težavah, ki so povezane s spolom, diskriminacijo in nadlegovanjem (Čaffarella, Člark in Ingram 1997, 90). Strokovna literatura med vzroki navaja tudi prikrajšanost za mnoge strukturne pogoje (Merton in Williams v Gurin 2001, 144) in naravo spolne neenako(pravno)sti, ki - ceprav prisotna in neverjetno vztrajna - ni tako zaznamovana kot rasna ali narodna in jo je teže zaznati, kadar ni tako ekstremna (Gurin 2001, 144-145). Tudi moški imajo interes pri opravicevanju in vzdrževanju neenakopravnosti v strukturi moško-ženskih odnosov. Do nedavnega so nadzorovali tudi mehanizme za legitimizacijo moškega gospostva, vkljucujoc produkcijo teorij o spolnih razlikah, pravi Epstein (v Gurin 2001, 145).
Ti strukturni pogoji v življenju žensk ovirajo mocno spolno zavest in ideološko spremembo med ženskami kljub premikom v statusu in splošni naravnanosti do spolnih vlog. Gurin (2001, 146-148) v skladu z aktualnimi koncepti definira štiri sestavine skupinske, torej tudi ženske zavesti:
1.	kolektivno orientacijo (želja po spremembi položaja ali moa zaradi podrejenosti ali ogrožene dominacije);
2.	nezadovoljstvo (pripadnice/pripadnika) z mocjo, ki ji/mu je dodeljena;
3.	vrednotenje legitimnosti disparitet;
4.	identifikacijo (skupne vrednote in interesi, ki socialno kategorijo spreminjajo v skupnost).
Strokovna literatura navaja, da se ženski pogled na vodenje raz-
likuje od tradicionalnega pogleda in teorije managementa (Smith 1997; Rosener 1990). Pri obravnavi vodenja smo izhajali iz domneve, da spol sodefinira tako vodenje samo kot proces vodenja, ki se dogaja znotraj socialnega okolja, kar trdi tudi Yoder (2001, 815). Žensko vodenje je nelocljivo prepleteno z dejstvom, da ženska v vodenje prinaša stereotipsko prtljago, ki prihaja s spolnimi vlogami oziroma s spolom,3 kontekstualne variacije (spolna sestava skupine, spolno tipiziranje opravil in nalog, njihovo vrednotenje in vrsta uporabljene mocci, razliccni standardi itn.)4 pa pomenijo postavitev, ki je ženskam bolj ali manj blizu in tako doloma, kaj je in kaj ni uankovito za žensko, ki deluje v določenem okolju, argumentira Yoder (prav tam). Zato pri obravnavi vodenja ne smemo zanemariti dejstva, da govorimo o ženskah, ki vodijo, da zna biti vodenje za žensko drugaccno kot za moškega in da se vodenje ne dogaja v nikakršnem brezspolnem vakuumu. Prepad med razliko in podobnostjo (ženskega in moškega vodenja) pa lahko premostimo z razlago, zakaj spolne razlike pri vodenju vcasih vendarle so, zakaj se pojavljajo in izginjajo s spremembami oziroma premiki v socialnih okoljih, menita Eagly in Johannesen-Schmidt (2001, 782).
Kljub novim teoreticnim perspektivam in prepoznavanju prednosti, ki jih ženske lahko prinesejo v vodenje in management, so ženske na odgovornih položajih še vedno v manjšini. Zato se v zvezi s tem postavlja vprašanje spolne zavesti žensk v vodenju tudi v povezavi z manjšinsko zavestjo ob predpostavki, da bi ženske na odgovornih položajih s svojim delovanjem lahko pripomogle k uveljavljanju drugih žensk. Nasprotno se je Hochschildova (v Bell 1995, 290) pri raziskovanju primera uspešnih poslovnih žensk srecala s pojavom zanikanja pripadnosti manjšinski skupini in pomanjkanja manjšinske zavesti. Hkrati se ženska, pravi Hochschildova (prav tam), srečuje z razlicnimi ovirami na robu poklicev oziroma podroccij, ki jih obvladujejo moški ali dominantna kultura, ko poskuša združiti dve vlogi, ki sta definirani kot protislovni: vlogo ženske in vlogo profesionalke. Ovire vkljuccujejo:
•	defeminizacijo, ki postavlja pod vprašaj njeno žensko identiteto, njene vezi z drugimi ženskami pa so pretrgane s »komplimenti« (na primer: Je dobra analiticcarka. Misli kot moški.);
•	deprofesionalizacijo, v kateri so pretrgane vezi z njenimi moškimi kolegi (nacetost njene profesionalne identitete ilustrira izjava: Na vrh je prišla prek postelje.).
Mnoge raziskave govorijo o zunanjih in notranjih ovirah, ki ženskam preprecujejo razvoj polnih potencialov (Smith 1997; Čoleman
2000; Coleman 2001; Coleman 2003; Cubillo 1998), v svoji magistrski nalogi (Žuraj Balog 2005) pa sem izpostavila žensko pojmovanje moči kot funkčije vodenja in spolno zavest žensk vodij pri ravnate-ljevanju na srednji šoli, kar naj bi prispevalo k boljšemu razumevanju žensk v vodenju, s feminističnimi epistemološkimi načeli pa ženskam na področju vodenja omogočilo (prvi) korak k njihovemu spolnemu zavedanju, ki je (samo)spraševanje o skritem kurikulumu skozi individualno ali skupno učenje; uspešnost pročesa učenja se kaže v zavračanju statusa quo, vnovič pridobljeni glasnosti in preoblikovani identiteti, meni tudi Bierema (2003, 9).
Metodologija
Pluralna eksplorativna študija primera se je izkazala kot optimalna raziskovalna metoda, ker nam je omogočila intenzivno deskripčijo in analizo raziskovalnih enot ter poglobljeno razumevanje situačij in njihovega vpliva oziroma smisla za vpletene. Hkrati je ta raziskovalna metoda ustrezala feminističnim epistemološkim načelom, ki sem jim v raziskavi (Žuraj Balog 2005) sledila. Žensko kot subjekt teoretične analize znotraj feministične misli namreč; spremlja razširjena definičija tistega, kar lahko opišemo kot »politiko« ali »družbeno« življenje, torej razširjena definičija tistega, kar naj bi bilo raziskano - »Osebno je politično« (Jalušič 1992, 150; Beasley 1999, 19). Študija temelji na replikativni logiki, kar pomeni, da je vsaka posamezna študija primera (ravnateljiče) ponovitev čelotne študije.
Raziskava oziroma študija primera je sestavljena iz treh primerov, pri katerih globinsko in čelostno proučujem družbeni pojav ožjega obsega, in sičer pojmovanje moči, spolne zavesti in ovir pri ravnate-ljičah srednjih šol, tako da povprašujem po tem, kaj se dogaja, ugotavljam implikačije dogajanja, odkrivam odnose, povezave med dogajanji.
V vzoreč so vključene tri ravnateljiče srednjih šol, ki v študiji predstavljajo tri primere. Pri tem je upoštevano tudi merilo števila mandatov: tako so izbrani primeri ravnateljiče v prvem, drugem in tretjem mandatu. Ker je v središču moje zanimanje za poglobljeno razumevanje situačije in smisla za vpletene, reprezentativnost ni zagotovljena s številom raziskovank, temveč: z umeščanjem v študiji primera pridobljenih spoznanj v splošnejša spoznanja, kar kot možnost navaja tudi strokovna literatura (Flere 2000; Hamel 1993). (Čeprav »pomeni, kijih [anketirani] pripisujejo svojim sočialnim izkušnjam, ne morejo razložiti lastnosti družbenih odnosov, ki sodelujejo pri ustvarjanju njihovih neposrednih izkušenj« (Hamel 1993, 31), ali »razkriti skrite notranje logike družbene stvarnosti«, se lahko »upo-
rabijo kot platno«, na katerem poskuša teorija ujeti družbeno resnic-nost, za katero se zdi, da je skrita zadaj (prav tam).
Podatki so bili zbrani s polstrukturiranim intervjujem, metodo kri-ticcnega dogodka in analizo obstojeccih dokumentov. S polstrukturiranim intervjem smo dobili informacije o ccustvih, mislih in namenih raziskovank oziroma spoznali interpretacije njihovega sveta. Z metodo kritičnega dogodka smo dobili dodatne informacije o ravnanju, vedenju, doživljanju raziskovank v dejanskih dogodkih, povezanih s pojmovanjem moa in spolnim zavedanjem. Analiza dokumentacije, ki je zajemala izjave o poslanstvu oziroma izjave o kljucnih vrednotah, za katere se ravnateljice zavzemajo na svojih šolah, je omogo-ccila dodaten vpogled v vrsto moa, ki jo ravnateljice »uporabljajo« pri svojem vodenju.
Kaj je pokazala raziskava?
šolsko socialno okolje, spol in moč
Kakšno je šolsko socialno okolje ali socialno okolje šole kot organizacije? Je ravnateljici naklonjeno ali celo sovražno? Odvisno. Empiriccni dokazi pravijo, da so ženske v nezavidljivem oziroma slabem položaju, kadar vodijo skupine, v katerih je 85% ali vec moških, ker so pretirano izpostavljene, doživljajo dodatne pritiske v zvezi z izvajanjem nalog in socialno izolacijo, so žrtve spolne stereotipnosti, pravi Kanter (v Yoder 2001, 823), nedavne raziskave Čollinsove (v Yoder 2001, 823) pa potrjujejo, da vsaj 35-40% žensk v skupini že pomeni okolje, ki je res po meri ženske, kar pomeni, da je spolna uravnoteženost skupine eden od pomembnejših dejavnikov za ucinkovitost ženskega vodenja. V slovenskih srednjih šolah je bilo v šolskem letu 2002/03 zaposlenih 7538 strokovnih delavk in delavcev, od tega 65 % žensk in 35% moških. Delo je vodilo 167 ravnateljev in direktorjev ter ravnateljic in direktoric, od tega 43 % žensk in 57% moških (Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport 2002). To na državni ravni kaže na takšno socialno okolje v šolskih organizacijah, ki je ženskam vodjam po meri, cce bi bili strokovni delavci in delavke enakomerno razporejeni.
Okolje je za ucinkovitost (tudi ženskega) vodenja izjemno pomembno. Ravnateljice, vkljucene v raziskavo (Žuraj Balog 2005), delujejo v razlicnih socialnih okoljih svojih šol, ki so jim bolj ali manj blizu prav zato, ker so ženske. Socialno okolje je namrecc moccno spolno zaznamovano, razcepljeno, kar pomeni, da spola ne moremo izlocciti, tudi ce bi ga želeli, spol »deluje«, tudi ce smo za takšno delovanje slepi (takrat še posebno!) ali ce takšnega delovanja zavestno ne priznavamo. Spol deluje pri tem, kakšno moc (in kako) priznavamo
ravnateljici, kako gledamo na njene pristojnosti, komu pripisujemo njene uspehe, kako usklajujemo dejstva, da je ženska in vodja hkrati, ce smo tisti, ki sledimo. Spol deluje, če smo vodje, saj je pomemben del naše identitete. Tudi zavracanje ali predvsem zavračanje tega dejstva kaže, kako pomemben je, hkrati pa kaže na konflikt med pristojnostjo vodje in spolno vlogo, ki ženski pripisuje in še vedno tudi predpisuje drugačne lastnosti in pristojnosti, kot nas prepricuje Heilman (2001, 671). (Čeprav je po Joganovi (1990, 35) ta hierarhija po spolu potisnjena v nevidnost, raziskave - Rudman in Glick (2001, 759) ter Heilman (2001, 666-667) - dokazujejo, da je ženska v organizacijskem okolju pogosto kaznovana tako zaradi svoje pristojnosti kot tudi zaradi ženskosti.
Izkušnje ravnateljic, ki so bile vkljuccene v raziskavo (Žuraj Balog 2005), obsegajo avtoriteto in vpliv vodje, marginalizacijo, izolacijo in izkljucenost, ki jih doživljajo kot ženske v poklicu, kjer dominirajo moški in/ali moška kultura, navaja Bell (1995, 288), tudi zato, ker delovanje vodij v šolskem, pa tudi drugih okoljih, sega ccez rob njihovih organizacij, kjer je zmožnost vplivanja še kako pomembna. Tu ravnateljica pade v svet, kjer prevladujejo moški, predvsem pa kultura, ki ne obstaja nevtralno, temvec je še kako moško definirana, z moškim diskurzom, ki ne upošteva in ga niti ne zanima ženska »definicija situacije« kot viden element kulture, v kateri še vedno prevladuje polarizacija v produkciji smiselnosti, kot navaja Joganova (1990, 46-48). Za ženske v izobraževalnem vodenju in upravljanju velja, da njihove situacije bolj dolocajo odnosi dominantnosti kot pogoji avtonomije - zaradi spolne segregacije in spolno stratificiranih urejanj v javnem izobraževanju, kar potrjujejo tudi tuje izkušnje (Bell in Čhase v Bell 1995, 292). Ko se pomikamo po hierarhiji sistema navzgor, v dominantni kulturi kot nosilci mocci moccno prevladujejo moški, zato socialno okolje ravnateljicam ni tako blizu in zahteva uporabo »izravnalnih strategij za poravnavanje njihovega statusa oziroma izravnavanje diferencialov moci« (Yoder 2001, 818) za doseganje tistih organizacijskih ciljev, ki jih ravnateljice uresniccujejo zunaj šole.
paradigma moci v funkciji vodenja
Tudi v slovenskem prostoru ravnateljice uporabljajo in govorijo o moci, vendar se to precej razlikuje od tradicionalnega govora o moci, kot izhaja iz raziskave (Žuraj Balog 2005). Izkazalo se je (prav tam, 94), da besedno poimenovanje »moc« nima nevtralnega pomena, tako da že sama omemba pojava oziroma uporaba samega poimenovanja vzbuja vrednostno negativne asociacije na moc kot na vlada-
nje, zatiranje, manipulacijo z drugimi, uporabo negativnih temeljev mocci. Moc se tako razkriva kot dominacija ali gospostvo nad drugimi in vzbuja strah, »da ne bi prestopili meje« (prav tam, 79).
S takšno mocjo ravnateljice ne želijo imeti opravka, takšne mocci se zavedajo, morda jo celo »imajo« (Žuraj Balog 2005, 67), a je ne želijo tako uporabljati. Zato jih pogosto preseneca, da vplivajo na ljudi, da jim zaposleni njihovo moc, pogosto tudi položajno, priznavajo (prav tam, 59-81).
Da se ravnateljice kljub vlogam vodenja, ki so položaji moci, tega ne zavedajo ali s takšno mocjo (kot dominacijo) ne želijo imeti opravka, je lahko posledica protislovja spolne vloge in vloge vodenja, tudi same so torej »žrtve« deskriptivnih in preskriptivnih spolnih stereotipov, ki ženskam niti ne pripisujejo niti ne predpisujejo tovrstne mocci, ampak jo lahko zaradi »posedovanja« celo kaznujejo, meni Heilman (2001, 670). Kljub temu se ravnateljice »na moc navajajo« (Žuraj Balog 2005, 67-68), kar seveda pomeni, da se zavedajo, da brez moa ne morejo dosegati ciljev svojega dela, morda pa moc pomensko in tako vrednostno dobiva tudi drugacno vlogo. Povezanost z dominacijsko mocjo zavracajo tudi zaradi moralnih oziroma eticnih nacel (Žuraj Balog 2005, 60, 67, 78), ki se jim zdijo pri delu zelo pomembna. Tako položajno moc, ki se ji pravzaprav ne morejo odreci in ki jo bolj ali manj dojemajo kot dominacijsko ali pa menijo, da jo tako doživljajo tisti, ki jih vodijo, brzdajo z referencno mocjo oziroma temelji mocci, ki so povezani bodisi z osebnostjo ravnateljice z visoko profiliranimi pozitivnimi vrednotami bodisi s strokovno mocjo oziroma znanjem, osebno rastjo same vodje, pa tudi s skrbjo, da se razvijajo in rastejo tudi drugi (prav tam). Njihove motivacijske potrebe po moci so institucionalne, kot jih definirata McČlelland in Burnham (v Kanungo in Mendonca 1996, 47), saj moc ni sama sebi namen, temvec se z njo uresnicujejo organizacijski cilji, ki so spet povezani s kakovostnim poucevanjem in uccenjem ter potjo, ki vodi v takšno ustvarjalno znanje za vse (Žuraj Balog 2005, 59-81).
Zato ne preseneca, da ravnateljice govorijo o svojih percepcijah, razmišljanjih, vrednotah, prepricanjih, izkušnjah in delovanju popolnoma drugace. Ko govorijo o svojem vodenju, govorijo o moci, ne da bi se tega zavedale. Ker govorijo o drugacni moci, uporabljajo tudi drugaccno besedišcce; uporabljajo besede, v svoji študiji ugotavlja tudi Hurty (1995, 394), ki izražajo povezanost in kulturo sodelovanja, moc kot opolnomocenje in vzajemno omogocanje.
V raziskavi (Žuraj Balog 2005, 95) ugotavljam, da učinkovitost uporabe te mocci in s tem povezana izbira vodenja izhaja iz njihove integritete, vrednot in prepriccanj, institucionalnih potreb po mocci, iz
zavedanja o pasteh, ki jih prinaša zgolj moč položaja, iz strahu pred morebitnimi zlorabami, iz vrednotenja znanja, strokovne in osebne rasti, osebnostne moči in etičnih vodil. Sodelovanje, povezanost z zaposlenimi, soglasje, ki ga želijo doseči za odločitve, ki pomembno zadevajo vse, razumevanje in skrb za ljudi, empatija, refleksija, vizija, s katero usmerjajo in konstruirajo smisel, pomembnost odnosov in mreže človeških interakčij so seveda elementi moči, ki jo uresničujemo s transformačijskim vodenjem - to mora biti, če želi biti učinkovito, povezano s prav takšnim sočialnim ali organizačijskim okoljem, navaja Yoder (2001, 824).
V omenjeni raziskavi so ravnateljiče potrdile pogled na moč kot na »transformačijsko zmožnost« - kot moč definira Giddens (v Hall 1996, 32) - s poudarkom na oblikovanju vizije in na novih priložnostih za organizačijo - menijo Leithwood, Jantzi in Steinbačh (2000, 57) -, vse v duhu sodelovalne kulture in sodelovalnega spreminjanja.
ravnateljice in ženska spolna zavest
Ženska spolna zavest ravnateljič srednjih šol se v omenjeni raziskavi izraža skozi povezanost z ženskami v skupini ravnateljič srednjih šol. Odnos do povezovanja z ženskami, ki vodijo, ravnateljiče očenjujejo različno: kot zelo dobrega (Žuraj Balog 2005, 63 in 81) ali pa ne želijo prepoznati povezovanja s kolegičami kot vira dodatne moči in možnosti za prepoznavanje lastne vrednosti (prav tam, 74). Formalnega povezovanja med ravnateljičami ni, pa tudi pobud za takšno povezovanje še nisem zaznala. To vsekakor pomeni, da v širšem družbenem okolju področja izobraževanja spol ni obravnavan kot dejavnik, kar po Joganovi (1990, 53-56) dokazuje andročentrično naravo dominantne kulture, ki ženske sili proč od drugih žensk, kar se je tudi v raziskavi (Žuraj Balog 2005, 74) pokazalo kot strah, da smo ženske res drugačne, da obstaja spolna razlika, ki ženske naddoloča čelo v smislu neke ponotranjenosti »malestream«5 ideologije okolja. Zato ena od raziskovank s svojo »ženskostjo«, kar koli že to je, ne želi ne izstopati, ne izzivati, ne privabljati pozornosti, ker se boji, da bi povezovanje med ženskami v šolskem vodenju izzvalo prav to - preveliko pozornost in neke vrste lastno degradačijo (prav tam). Takšno gledanje in razumevanje »ženskosti« izpričuje, pravi Joganova (1990, 47), še vedno prisotna kulturna prepričanja iz preteklosti, ki so ženskam pripisovala lastnosti, ki »družbeno (enako moško po Simmlu v Jogan 1990, 47) niso imele takšne veljave kot moške lastnosti« in ki so jih definirale kot drugorazredna bitja. Tudi ženska zavest ravnateljiče se skozi povezanost z drugimi ženskami kot izrazom te zavesti izraža
protislovno: sprejema druženje in podporo posameznih ravnateljic, ki so ji tudi osebnostno blizu, kategoricno pa zavraca skupinsko povezovanje ravnateljic zgolj zato, ker so ženske (Žuraj Balog 2005, 75). Morda se boji, da bi bilo takšno povezovanje oznaceno za subverzivno ali da bi vzbudilo dvom o njihovi strokovnosti, kar predvideva tudi literatura (Bell 1995, 305), zato je boljše žensko zavest povoziti. Prav ta ambivalenca kaže na okolje, v katerem prevladujejo moški, na hkratno pripadnost in nepripadnost, na protislovnost vloge profesionalke in ženske v takšnih okoljih, kar trdi tudi Bell (1995, 305). Pri ravnateljicah lahko poslovni odnosi z ljudmi na položajih mocci olajšajo karierno napredovanje oziroma mobilnost in aktivirajo vire za uresnicevanje nalog. Zaradi opisanega ženske po navadi niso od-locilne nosilke mocci, zato povezovanje z ženskami ni v ospredju in se vcasih zdi kot zapravljanje ccasa ali celo pogubno dejanje, navaja Bell (1995, 304).
Odnos do feministiccnih misli in gibanj se pri ravnateljicah, vklju-cenih v raziskavo (Žuraj Balog 2005, 97-100), rahlo razlikuje, za vse pa je znacilno, da s kompleksnostjo feminizma niso seznanjene, zaznati je bilo ambivalenco in/ali odpor, ki je posledica enačenja feminizma z radikalnim feminizmom, feministk z »ne-ženskami« ipd. Raziskava (prav tam) je pokazala tudi, da imajo vse ravnateljice, vkljucene v raziskavo, diskriminatorske izkušnje v zvezi z delovnim mestom, ki se navezujejo na spol. Pri vseh diskriminatorske izkušnje izhajajo iz dominantne naravnanosti družbene resniccnosti, kulture, v kateri vladajo deskriptivni in preskriptivni stereotipi o vlogah obeh spolov. Sreccujejo se s »strokovnostjo« poklicnih podroccij, ki so tradicionalno moška in povezana z razumom in ki naj bi bila ženskam že po naravi tuja (Žuraj Balog 2005, 88), trcijo ob izraz političnega vodenja, kar je v sozvocju z maskulinim okoljem njihovih širših organizacij (prav tam, 90), soocajo se s podrejenimi moškimi, ki jim v prevladujoci moškosredišcni kulturi širše družbe v šolski organizaciji kot v posmeh vladajo ženske (prav tam, 86-87). Pri razreševanju se ravnateljice odloccajo za razliccne strategije usklajevanja svojega statusa, ki jih opisujeta tudi Hochschildova (v Bell 1995, 290-291) in Gold (1996, 6):
•	za deprofesionalizacijo, da bi tako izravnale svojo statusno moc in moc strokovnosti moških (Žuraj Balog 2005, 89);
•	za odmik in umik v »tišino« kot upor in odpor do doživetega ravnanja (prav tam, 90-91);
•	za defeminizacijo, da bi v oceh podrejenih moških ohranile oziroma povecale svojo profesionalno identiteto (prav tam, 86-87).
Ženske so pogosto prepričane, da delujejo v svetu enakih možnosti in enakopravnosti po spolu, zaupajo v nevtralnost institucionalnega reda z vsemi relevantnimi sestavinami (Žuraj Balog 2005, 74) in tako pogosto spregledajo, da se je zagovarjanje hierarhije po spolu preselilo v ozadje, da so »specialisti za vzdrževanje sveta« postali nevidni, trdi Joganova (1990, 46-48), sam koncept, da jim je (kot ženskam) zgolj dovoljeno obstajati na robu moško dominiranega podrocja, pa ostro zavracajo. In prav tu se pojavijo tišine, ki zagotavljajo ohranitev obstoječih struktur moa in ki so pogosto brane kot potrditev ženske nesposobnosti za vodenje.
V omenjeni raziskavi (2005, 81) navajam žensko »distanciranje« oziroma umik v tišino in ga povezujem z »ženskimi tišinami«, o katerih govori Gold (1996, 6), ki med drugim pravi, da se ženske utišajo same in tako izražajo odpor, upor in protest proti dominantnemu di-skurzu ali pa »utihnejo«, ker niso vajene biti del tega diskurza (Žuraj Balog 2005, 33-34, 81-82, 90). Umik v tišino je pogosto tudi posledica drugacnega »pogleda na šolsko delo, cilje, poslanstvo, kjer nosijo na primer urejenost šole, okolica, materialne razmere za dijake posebno sporocilo o vrednotah, torej o kulturi šole« (Žuraj Balog 2005, 82).
Gold (1996, 6) pravi, daje tretja tišina oblika tišine, ko se ženske ne zavedajo, da obstaja še drug diskurz, v katerega je mogoce vstopiti, da obstaja drug nacin konstruiranja naših življenj, zato se ni treba o nicemer pogovarjati in ni treba nicc spremeniti, transformacija ni potrebna.
Ko proucujemo, kako ženske izražajo spolno zavest v okoljih, v katerih prevladujejo moški, moramo upoštevati vpliv okolja na to izražanje (Bell 1995, 292). Bierema (2003, 5) poudarja, da na razvoj ženske spolne zavesti vpliva tudi razvoj identitete skozi skriti kurikulum (lekcije o spolu oziroma spolnih vlogah, razvrednotenju žensk, tišinah in nevidnosti, podreditvi moški mocci in sprejemanju protislovja spola), ki nauci deklice in ženske podrejanja dominantnim patriarhalnim sistemom mocci.
Povrnitev glasu pomeni vsaj dvoje: da se nauccimo poimenovati in ovrednotiti svoje izkušnje in da svojim tišinam damo glas. Morda pa je glasnost tudi prestop iz nevidnosti v vidnost, ne zgolj žensk, tudi njihovih izkušenj, doživljanja, misli.
Yoder (2001, 819) priporoca tri vrste strategij za uspešnost žensk vodij, tudi kadar delujejo v okoljih, v katerih prevladujejo moški:
•	osebne strategije ali kaj lahko ženska kot vodja naredi sama,
•	organizacijsko podporo ali kaj lahko naredijo organizacije,
Sklep
• spremembe okolja ali kaj lahko spremenimo, da to postane ženskam prijaznejše.
Osebne strategije, pravi Yoder (2001, 819-821), ponujajo ženskam možnosti za oblikovanje vpogled vase, za samoprepoznavanje in sa-modoločanje ter povečanje moči, medtem ko izboljšujejo svoje orga-nizačijsko okolje in posledično uživajo sadove svojih naporov. Med takšne osebne strategije so ravnateljiče v omenjeni raziskavi (2005, 95) uvrstile vse vrste izobraževanja za povečanje svoje ekspertne moči; sem sodi tudi »moč z« ali moč kot vzajemno omogočanje, ki jo uporabljajo kot strategijo za usklajevanje diferenčialov moči med njimi in zaposlenimi. Te strategije ravnateljiče uporabljajo tudi kot sredstvo dodatnega legitimiziranja, in to ne zgolj v ožjem organizačij-skem smislu (prav tam).
Prepričana sem, da bi dodatno legitimiziranje ženske vodje lahko dosegle tudi s formalnim povezovanjem, ki bi jim zagotavljalo vire za prepoznanje lastne moci in vrednosti. To bi bil eden od vstopov v vidnost.
Med moči in vrednosti gotovo sodijo odlike ženskega vodenja, s katerimi bi lahko obogatile širšo prakso vodenja. Tako bi izstopile iz tišine in si vzele pravičo do interpretačije in definiranja lastne situ-ačije kot legitimne, resnične in kot sestavine čelote.
Z vstopom v vidnost po lastni izbiri in lastni meri bi si ravnateljiče lahko učinkovito pomagale pri premagovanju tako strukturnih pre-prek kot notranjih ovir za učinkovito delo znotraj svoje paradigme vodenja.
Vstop v drugačno vidnost bi morali podpirati tudi izobraževalni programi, v našem primeru izobraževanje ravnateljič in ravnateljev za ravnateljski izpit, ki vodi v pridobitev kvalifikačije za ravnatelje-vanje, katerih snovalči bi morali izstopiti iz »spolne slepote«, kot to poimenuje Bell (1995, 310), vanj vključiti teme, da bi izražale obstoj dveh spolov, ali takšno izobraževanje organizirati čelo z vidika ženskih študij, ki nosijo odgovornost, da res premislijo o institučionalnih ureditvah, besedilih, govorih in praksi, da bi razjasnili in soočili odnose moči, kot jih definira Braidotti (1994, 206).
Opombe
1.	Angl. empowerment.
2.	Spolne vloge obsegajo vsa tista kulturna pričakovanja, ki so povezana z moškostjo in ženskostjo, ki presegajo biološke spolne razlike, so torej kompleksnejša končeptualizačija, kot jo ponuja definičija delitve po spolu (Lipman-Blumen 1984, 3). Spolne vloge so družbene konstrukčije; vsebujejo tako »spolne sheme oziroma pred-
stave, ki si jih ustvarimo v toku svojega razvoja o svoji spolni identiteti, podobi in vlogi« (Musek 1997, 303), psihološke lastnosti kot tudi družinske, poklicne in politicne vloge, ki so pripisane dihotomno pripadnikom oziroma pripadnicam posameznega spola (Lipman-Blumen 1984, 2). Spol je bolj kot lastnost posameznika/posameznice institucionaliziran sistem socialnih ravnanj za konstituiranje moških in žensk kot družbeno pomembno razlicnih in za organiziranje neenakosti v skladu s temi razlikami (Ridgeway 2001, 637).
3.	Glej op. 2.
4.	Sestavine socialnega okolja.
5.	Misel mainstreama (angl.) (prevladujoca, tradicionalna) misel, mišljenje »glavnega toka«; misel malestreama (angl.) misel, mišljenje »moškega toka«.
Literatura
Beasley, Č. 1999. What is feminism? London: Sage.
Bell, Č. S. 1995. If I weren't involved with schools, I might be radical: gender consciousness in context. V Women leaders in education, ur. D. M. Dunlap in P. A. Schmuck, 288-312. Albany, ny: State University of New York Press.
Bierema, L. 2003. The role of gender consciousness in challenging patriarchy. International Journal of Lifelong Education 22 (1): 3-12.
Braidotti, R. 1994. Nomadic subjects: embodiment and sexual difference in contemporary feminist theory. Irvington, ny: Čolumbia University Press.
Čaffarella, R. S., Č. M. Člark in P. Ingram. 1997. Life at the glass ceiling: women in mid-level management positions. V Crossing borders, breaking boundaries: research in the education of adults; proceedings of the 27th Annual scutrea Conference, ur. P. Armstrong, N. Miller in M. Zukas, 108-111. London: Birkbeck Čollege.
Čoleman, M. 2000. The female secondary headteacher in England and Wales: leadership and management styles. Educational Research 42 (1): 13-27.
-. 2001. Achievement against the odds: the female secondary he-
adteachers in England and Wales. School Leadership & Management 21 (14): 75-100.
-. 2003. Women as headteachers: striking the balance. London:
Trentham.
Čubillo, L. 1998. Women and npqh: an appropriate leadership model? Referat na The British Educational Research Association Čonfe-rence, Belfast, 27-30 August.
Denmark, F. 1993. Women, leadership, and empowerment. Psychology of Women Quaterly 16 (17): 343-356.
Eagly, A. H., in M. Č. Johannesen-Schmidt. 2001. The leadership styles of women and men. Journal of Social Issues 57 (4): 781-797.
Flere, S. 2000. Sociološka metodologija: temelji družboslovnega raziskovanja. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Gold, A. 1996. Women into educational management. European Journal of Education 31 (4): 419-434.
Gurin, P. 2001. Women's gender consciousness. Public Opinion Quaterly 49 (2): 143-163.
Hall, V 1996. Dancing on the ceiling: a study of women managers in education. London: Chapman.
Hamel, J. 1993. Case study methods. London: Sage.
Heilman, M. E. 2001. Decription and prescription: how gender stereotypes prevent women's ascent up the organizational ladder. Journal of Social Issues 57 (4): 657-674.
Hurty, K. S. 1995. Women principals: leading with power. V Women leading in education, ur. D. M. Dunlap in P. A. Schmuck, 380-406. Albany, ny: State University of New York Press.
Jalušic, V 1992. Dokler se ne vmešajo ženske: ženske, revolucije in ostalo. Ljubljana: Krt.
Jogan, M. 1990. Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo.
Kanungo, R. N., in M. Mendonca. 1996. Ethical dimensions of leadership. London: Sage.
Leithwood, K., D. Jantzi in R. Steinbach. 2000. Changing leadership for changing times. Buckingham: Open University Press.
Lipman-Blumen, J. 1984. Gender roles and power. Englewood Cliffs, nj: Prentice Hall.
Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. 2002. Statisticni podatki o vpisu in kadrih v srednjih šolah in dijaških domovih. Gradivo za 9. strokovno srecanje ravnateljic in ravnateljev, Portorož, 25.-27. november.
Musek, J. 1997. Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.
Ridgeway, Č. L. 2001. Gender, status, and leadership. Journal of Social Sciences 57 (4): 637-655.
Rosener, J. B. 1990. Ways women lead. Harvard Business Review 68 (6): 119-125.
Rudman, L. A., in P. Glick. 2001. Prescriptive gender stereotypes and backlash toward agentic woman. Journal of Social Issues 57 (4): 743762.
Smith, D. C. 1997. Women and leadership. V Leadership: theory and practice, ur. P. G. Northouse, 204-238. Thousand Oaks: Sage.
Yoder, J. D. 2001. Making leadership work more effectively for women. Journal of Social Issues 57 (4): 815-828.
Žuraj Balog, A. 2005. Ravnateljice skozi paradigmo moci in spolne zavesti. Magistrsko delo, The Manchester Metropolitan University.
Management in ekonomija: ali je to dvoje ali eno? (Elementi za razumevanje postsocializma in managerske revolucije)
tonči kuzmanic
Univerza na Primorskem, Slovenija
V prispevku avtor ugotavlja bistveno, a potlaceno enacenje, ki je znacilno tako za postsocializme kot tudi za postkapitalizme in ki je v osnovi vseh postmodernih nacinov najnovejšega, t. i. globali-zacijskega gospostva. Gre za temeljno enacenje med ekonomijo in managementom. Avtor utemeljuje potrebo po odpiranju in premišljevanju tega (ne)razlikovanja in tako želi še bolj opozoriti na nevarnosti obstojece odsotnosti razlikovanja, saj morda vodijo v ne-mišljenje in postmoderno totalitarno gospostvo globalizacije. Avtor vpeljuje razlikovanje predvsem s postavitvijo neoliberalizma kot osrednje argumentirane motorike managementa, ki jo veže na znacilno postmoderno (in ne moderno!) subjektivnost. V nasprotju z »objektivnimi zakonitostmi«, na katerih - vsaj naceloma in idealno - temelji ekonomija, je za management znacilno, da eksplicitno zapušca to podrocje objektivnosti in gospodarstva in se odpira proti subjektivnosti in celo revolucionarnosti ter samoumevnem gospostvu globalizacije na ravni globalne družbe (naturalizacija). V tem smislu se ekonomija in management gibljeta na dveh popolnoma razlicnih terenih in gre za dva radikalno razlicna pojava, ki ju ne smemo izenacevati. Predpostavka obrambe pred najnovejšimi, postmodernimi oblikami gospostva je prav zmožnost tovrstnega razlikovanja.
Kljucne besede: management, ekonomija, postsocializem
Čelotno zadnje desetletje, intenzivneje pa vsaj od zadnje predvolilne kampanje naprej, smo price cedalje ostrejšim besednim obra-cunom glede prihodnjega razvoja Slovenije. Tako Razvoja v celoti kot tudi in predvsem t. i. ekonomskega in gospodarskega razvoja, saj to dvoje ob izteku dobe razsvetljenstva nedvomno velja za Razvoj na splošno. Besedne izmenjave v zvezi z Razvojem ne potekajo vec samo med politiki, temvec cedalje pogosteje tudi znotraj t. i. strok oziroma med strokovnjaki ter ne nazadnje tudi med navadnimi smrtniki. Vecji del tega polemičnega rokodelstva poteka na nekem popolnoma novem terenu, ki ga doslej nismo bili vajeni in ki ga temu
primerno tudi ne poznamo, čeprav se zdi, da nam je zadeva vsaj od daleč poznana. O tem pričajo tudi same oznake, s katerimi se ude-leženči polemike označujejo, občasno pa kar obmetavajo. Med najbolj izstopajočimi oznakami udeleženčev v dosedanjem spopadanju je nedvomno oznaka neoliberalizem. Ob tako pogostem in vse prej kot vnaprej jasnem pojavljanju oznake neoliberalizma bi se kazalo povprašati, kaj ta razmeroma nova oznaka sploh pomeni?
Ce izhajamo iz empiričnih dejstev, je najmanj, kar lahko rečemo za ta v naših prostorih nedvomno novi pojav, to, da se neoliberalči na vse kriplje trudijo prepričati javnost, da tokrat absolutno gre zares, da gre za samo prihodnost Slovenije. Slovenija bo (ob)stala ali ne (matriča biti-ali-ne-biti!) predvsem v odvisnosti od tega, ali bo sprejela neoliberalne nasvete in končepte, sveto zatrjujejo neoliberalči. V tem kontekstu je zadeva neoliberalne govoriče skrajno pomembna, kajti biti za neoliberalče, njihov način argumentiranja in njihove ideje ali biti proti temu, je hkrati medijsko predstavljeno kot biti za prihodnost Slovenije ali biti proti njej. Drugače rečeno, kdor je neoliberalen, je za Slovenijo, kdor ni, je proti Sloveniji. Ce samo malo poenostavim, se torej množičnomedijsko neoliberaleč kaže kot nekdo, ki lahko strukturno in v isti sapi izreče dvoje - ne le: »Prihodnost Slovenije - to sem jaz,« temveč ubesedi tudi tisto pregovorno predrevolučionarno (predmoderno) izjavo in dahne: »Slovenija, to sem jaz!«
Neoliberalni diskurz
Prav usodno vprašanje pri tem seveda je: kako je v začetku 21. stoletja kaj takega sploh mogoče? Kako se sploh lahko izrekajo takšne misli prav srhljivo srednjeveške vrste?1 Ob tem bi se kazalo zavedati vsaj še neke skrajno pomembne podrobnosti. Namreč te, da svojih kategorij, končeptov, idej pravzaprav ne izgovarjajo znotraj katerega koli in kakršnega koli že znanega modernega sistema, kot so sistemi, s katerimi imamo po navadi opraviti v bolj ali manj znanih t.i. sistemskih teorijah ter teorijah, ki na njih temeljijo oziroma so iz njih izpeljane. To, kar neoliberalna govoriča počne, strogo rečeno, ne sodi v nikakršen politični sistem, pa tudi ne zgolj v ideološki sistem. Ta neoliberalni diskurz prav tako ni doma v nikakršnem pravnem sistemu. Morda je bistveno poudariti, da ta zvrst diskurza tudi v gospodarski sistem ne sodi brez ostankov. Povrhu vsega pa je zadeva neoliberalizma po svoje skregana tudi s kakršnim koli zgolj ekonomskim sistemom oziroma ga - kot diskurzivno okolje - naravnost zavrača. Pri neoliberalni govoriči2 imamo opraviti z diskurzom, ki se nanaša na neki drug, drugačen in nov, paralelni ali čelo »kon-
trasistem« (glede na omenjeno), ki zadnjih nekaj desetletij v glavnem sliši na ime sistem podjetništva (osnovne kategorije so: podjetje, podjetniško okolje, podjetniška ambicioznost, podjetniška klima in vse, kar je sploh lahko podjetniško) in ki ga nikakor ne gre mešati z gospodarskim, kaj šele z ekonomskim sistemom, kot se to najpogosteje napacno poccne.3 Podjetništvo, gospodarstvo in ekonomija na-mrec nikakor niso nekaj, kar je mogoce obravnavati kot eno in isto. Da bi vse to postalo eno in isto, bi bila oziroma je potrebna inštalacija resne mišljenjske lobotomije, da ne reccem popolnega mrka mišljenja ali tega, kar Hannah Arendt imenuje thoughtlessness.4
Obcutek in celo prepricanje, da je sistem podjetništva superior-nejši, da je rešitev vecjega dela, ce že ne vseh ekonomskih, gospodarskih, politicnih in siceršnjih zagat današnjega casa, tista kljucna, a implicitna tocka, ki jo je nujno treba ustrezno dojeti, cce sploh ho-cemo zares diskurzivno razumeti formo in - šele potem je to mogoce - vsebino neoliberalne govorice. Kajti - in tu je osrcje problema -»štos« neoliberalizma kot diskurza, torej kot tipicne govorice gospostva (nekoc se je temu reklo ideologija5), ni toliko na ravni vsebine (kaj neoliberalci govorijo), temvec ga je treba poiskati predvsem na ravni forme (kako govorijo). Če to formo razumemo zgolj kot eno med mnogimi in drugim enako, enakovredno, pa tudi ekvivalentno formo govorice, ne bomo nikakor zmogli zajeti odloccilne, bistvene (pravzaprav naravnost prevratniške, revolucionarne) dimenzije tega diskurza. Ta pa je - tu ni velikih dvomov - skrita v (naddoloccujocem) okviru Poslanstva (Mission), s katero in okoli katere je ta diskurz sploh lahko organiziran kot okoli svojega gravitacijskega sonca.6
Kaj mislim s to nekoliko abstraktno opredelitvijo? Če za ekonomski sistem, za gospodarski sistem in za podobne, torej obicajne, bolj ali manj zastarele sisteme (in tipe sistemskega mišljenja in govoric) velja, da so klasiccni, celo tradicionalni in konservativni v tem smislu, da so vnaprej zapisani »logiki objektivnega«, »znanstvenega«, pa imamo v primeru neoliberalizma opraviti s popolnoma drugaccno logiko. To je logika subjektivnega, za katero je znaalno predvsem to, da se vrti okoli delovanja, akterja in celo Vodje. Če je za klasicno logiko objektivnega (ne samo na podroccju sociologije, temvec tudi na po-droccju ekonomije in številnih drugih podrocjih) znaccilno na primer predvsem nekaj takega, kot je »nevidna roka«, torej takšen ali dru-gaccen Trg,7 je pri neoliberalizmu (ki nikakor ni isto kot liberalizem!) v ospredju predvsem Poslanstvo (Mission), torej Subjekt, Vodja, Karizma, Vizija in Ideja, ne nazadnje celo Intuicija. Če je intuicija nekaj cisto odvecnega s stališca ekonomista, je to nekaj nujnega s stališca nekoga, ki se »ukvarja z managementom«. Če se veliki znanstveni
krog politicne ekonomije zaccne približno pri Smithu in Ricardu, in sicer predvsem s samokritiko prvega na toccki »prevec subjektivne moralne filozofije«,8 smo (zdaj) v primeru neoliberalizma price svojevrstni »vrnitvi« cele paradigme politicne ekonomije, in sicer s po-droccja »objektivnega« (znanstvenega, newtonovsko-baconovskega, ce hocete) na teren subjektivnega ter celo psihološkega in morali-zirajoccega. Tocneje, z nastopom neoliberalizma gre za »vrnitev« v neko novo zvrst, zdaj seveda postmoderne »moralne filozofije«, ki je bila s stališca klasicne ekonomije nekaj cisto odvecnega, ce že ne norega. Zdaj, v položaju neoliberalizma, nimamo vec opravka z Newtonom, z zadevami radikalne objektivnosti in objektnosti (kjer je svoboden kveccjemu samo eden, recimo Bog), temvec imamo prej opraviti s Fichtejem in Schopenhauerjem, cce naj povem poenostavljeno in na kratko.
Skratka, najveccja napaka, ki jo danes sploh lahko naredimo, ko poskušamo razumeti neoliberalni diskurz, bi bila ta, da bi ga dojeli kot ekonomsko, gospodarsko ali kako drugo podobno »objektivno« zadevo, ki da meri na takšno ali drugačno »sistematiko« in Sistem. Še vecjo napako pa bi naredili, ce bi neoliberalizmu stregli s stališca - to je tisto, kar pocnejo tudi številni današnji t. i. levičarji, vkljucno z antiglobalisti -, ceš da gre za neko posebno ideologijo, ki v bistvu vendarle meri na tisto ekonomsko (v koncni analizi pa na Kapital in na tisto kapitalisticcno9). Pri neoliberalizmu zadeve ne temeljijo na nikakršni sistematiki, na nobenem sistemu, na nikakršni objektivnosti in niti na nobeni ideologiji. Skratka, na nobenem od teh in podobnih »klasicnih konceptov« in pojavov, ki so bili znaccilni za moderno. Tu je na delu nekaj radikalno drugega in drugacnega, nekaj revolucionarnega in presežnega. V nasprotju z »nevidno roko« kapitalizma (in njemu ustrezajoce ekonomije) je tukaj na delu »vidna roka« postkapitalizma (in ne vec kapitalizma!). Zdaj imamo opraviti s tem, kar bi se dalo opredeliti z izrazom »managerizem«, in sicer ne glede na to, ali zadevo opredelimo kot postkapitalisticno ali kot postsocialisticno.
Tam, kjer je bil nekoc (v dobrem starem kapitalizmu) ekonomist (stal je, kot neke vrste polbog), in sicer izven samega procesa (funkcioniral je kveccjemu kot nekakšen aktivni opazovalec), imamo zdaj (ne samo v zda) skrajno dejavnega Platonovega Demiurga--managerja (Stvarnika in ustvarjalca). Medtem ko se prvi, torej ekonomist, sklicuje na »objektivno delujoce zakone trga«, se je ta drugi (manager) - bolj kot kakršno koli plansko gospodarstvo v rajnkih socializmih - lotil znanstvenega nacrtovanja in subjektivnega delovanja en gross. Če so prej (na primer na ekonomskih fakultetah)
poucevali o analitiki, opazovanju ..., zdaj pri izdelavi izdelka, ki mu recemo manager, poucujejo predvsem o delu in delovanju (poiesis, praxis). Če je bilo za ekonomijo še mogoče reci, da je »ideologija meščanskega razreda« (to je ubesedila kritika politicne ekonomije), je kljucna današnja ideologija neoliberalizma prav njena transideo-logija konca ideologije. (Lahko bi seveda še našteval, a naj to za zdaj zadošca.)
Managerizem
Poglavitna stvar (tukaj v teoreticnem pomenu das Ding) neoliberal-nega diskurza, ki bi jo kazalo dojeti skrajno natancno, je predvsem to, da ne izhaja iz česa takega, kar bi se morebiti dalo opredeliti kot »pozicija«, kot »ekonomija« ali celo kot »pozicija ekonomije«. To, kar diskurz neoliberalizma počne, je nadvse inovativno, celo »opozicijsko«, a hkrati ni ne zgolj ideologija in ne politika, ni ne ekonomija in tudi ni nič takega, kar bi lahko bilo dojeto kot nekaj posebnega. Predvsem gre za nekaj, kar se percipira in samopercipira kot vzvišeno ter nadvse resnicno. Je nekaj, kar je sicer hkrati vse prej našteto, a obenem tudi nekaj večjega in višjega, predvsem Novega ter ne nazadnje tudi mističnega v pristno srednjeveškem pomenu besede.
Kaj pa potem sploh je, ce ni nic od omenjenega, celo ekonomija ne? Tisto Novo, kar bo pri tem prej ali slej treba razumeti v vsej kompleksnosti ter natancno analizirati, je prej omenjeni »managerizem«, ki ga vse preveč in zelo neodgovorno obravnavamo kot nekaj, o čemer že po definiciji »vse vemo«. Ker da je menda eno in isto kot kapitalizem, kar pa ni nicc drugega kot izjava, ki temelji na misli, da je ekonomija pravzaprav isto kot management! Toda speljevanje ma-nagerizma na kapitalizem, postkapitalizmov in postsocializmov na kapitalizem in podobni prijemi so kvečjemu nekakšni reductio ad absurdum, torej znaki, da smo na točki nezmožnosti mišljenja ali na točki nemišljenja, kjer se nam vse, kar je, prikazuje kot eno, kot eden, kot večni in naravni kapitalizem. Drugače rečeno, smo sredi omenjenega nemišljenja ali thoughtlessness.
Žal tukaj ne morem posebno natančno razviti te skrajno zahtevne tematike,10 a naj se vendarle lotim vsaj nekega pomembnega detajla. Kot že nakazano je referenčni okvir neoliberalnega diskurza v primerjavi s »klasično« ekonomskim (tudi z vsemi drugimi »klasičnimi«, torej modernimi diskurzi!) bistveno (celo revolucionarno) sprevržen. Je pač - in to je tisto, kar je najpomembnejše in obenem najtežje razumeti - izrazito postmoderen in hkrati tudi predmode-ren (od tod prej nakazana srednjeveškost problema). Kaj to pomeni? To na ravni besed pomeni dobesedno to, da so pomeni vseh zna-
nih in običajnih kategorij ter besed, s katerimi neoliberalni diskurz operira, funkčionira, na videz povsem enaki in čelo isti, a hkrati so radikalno drugačni, revolučionarno različni v primerjavi z ekonomskimi. Ceprav neoliberalizem najpogosteje uporablja bolj ali manj identične besede na ravni terminus tečhničus, so te - glede, na primer, na njihove »ekonomske« pomene - naravnost dekonstruirani in dečentrirani (iztirjeni), in sičer tako, da so notranje prekvašeni s prej omenjenimi elementi subjektivnosti. Torej z elementi Poslanstva, Vodje, Vizije in vsega tistega, kar se pri vodenju (leadership) pojavi v skupku kot »karizma« in brez česar skrajno subjektivirani neoliberalni diskurz (v nasprotju s še razmeroma brezosebno in znanstveno »objektivno« ekonomijo!) sploh ne (z)more zafunkčionirati.
Naj to ponazorim še z vsem znanim primerom. Ne tako dolgo nazaj smo imeli kar nekaj časa priložnost spremljati slovenski spopad med »mladimi in starimi ekonomisti«. Tudi na primer tistega med Jožetom Menčingerjem in Jožetom P. Damijanom, čeprav sta ti dve osebi kvečjemu personifikačiji globljih in veliko širših obračunov in tendenč v postsočialistični Sloveniji, ter sploh v izjemno občutljivem trenutku, v katerem je t. i. zahodna čivilizačija, z njo pa ves svet. Prav zato, ker je manipulabilna in manipulirajoča medijska srenja (mediji množičnega poneumljanja!) tem polemikam poskušala streči, češ da gre za »ekonomske polemike«, je treba močno poudariti, da tukaj sploh ne gre za nikakršno ekonomijo, kot se to dozdeva. To sploh niso več nikakršni spopadi, ki bi - kot se to zavajajoče kaže v novinarskih in t. i. strokovnih prispevkih - potekali »znotraj ekonomije« pa tudi ne »med ekonomisti«. To je kvečjemu nepomembna zunanjost in še bolj skrajno zavajajoča naključnost, ki bi se rada prikazala kot nekakšen medgeneračijski, čelo kot biološki spopad »mladih« in »starih«.
Pravzaprav gre tukaj za daljnosežne (prav revolučionarne) kon-čeptualne spopade,11 ki bi jih bilo treba natančneje opredeliti kot nekaj, kar je samo delno in v manjši meri »znotrajekonomsko«. Gre za polemike in spopade »nove vrste«, za spopade, ki se v veliki meri vrtijo na relačiji moderno/postmoderno in kar bi se ožje dalo opredeliti kot spopade med (zastarelo?) ekonomijo kapitalizma (in sočializma, kajti to dvoje je treba zmoči brati skupaj) in »brand new« neolibe-ralnim postkapitalističnim diskurzom managerizma, ki že bistveno in popolnoma vidno zapušča izhodiščni teren ekonomije (tako kapitalizma kot sočializma ter tudi njunega nasprotja!), kot to poznamo, rečimo iz 19. in prve poloviče 20. stoletja. Natančneje rečeno, ekonomist ima za vnaprejšnji okvir svojega premisleka in vsakokratne argumentačije vedno vnaprej dano (ta vnaprej je sama bit njegove znanosti!) predvsem to, kar bi se dalo imenovati kot »zgolj ekono-
mija«. Opraviti ima z znanostjo, z bolj ali manj zakoliceno znanstveno aparaturo (kategorije, metode, predmet) na eni strani ter z gospodarstvom in delom/proizvajanjem ter trgom (ponudba/povpraševanje) na drugi strani kot tistimi nosilnimi referenccnimi tockami, znotraj katerih poskuša misliti in izjavljati, analizirati, svetovati. Hkrati je za tovrsten ekonomski položaj per definitionem znaalno, da »organsko« upošteva tudi številne druge (pod)sisteme, ki se sucejo okoli ekonomije in s katerimi je v »horizontalnem« razmerju (na primer z državo, politiko, družbo, pravom, izobraževanjem).
Za neoliberalni diskurz pa to ne velja vec oziroma velja samo pogojno ter bistveno drugace, kot je to (bilo) znacilno za ekonomijo. V primeru neoliberalizma imamo opraviti ne le s sistemom »za sebe«, temvec zdaj celo s sistemom, ki se »samorazume« kot »razrešitev« težav vseh drugih (pod)sistemov. Posledicno, glede na vse te druge morebitne podsisteme (ekonomija, pravo, država), neoliberalni diskurz funkcionira kot Sistem, ki je »svojim« podsistemom vertikalno nadrejen. Managerizem in njegov konceptualni motor neoliberali-zem v nekem smislu v sebi povzameta vse nekdanje (pod)sisteme. Drugace in še bolj opisno receno, managerizem in neoliberalizem sta radikalno nova paradigmatska pojava, ki sta vse prej kot ujeta v »zgolj« ekonomijo. Imata se za novo, rešilno (Poslanstvo) totaliteto, ki v sebi lahko zaobjame vse potrebno: naravoslovje, družboslovje in tudi humanistiko, ce naj govorim na ravni obicajnih podroaj vednosti.
Ekonomija in managerizem
Ekonomija je, cce se izrazim zelo poenostavljeno, znanost, managerizem pa to niti slucajno ni. Še vec, management to ne more biti in tega tudi noce. Samorazume se kot Sistem sistemov, kot »sistem svobode« par excellence. Vsako morebitno sprejetje, recimo »znanstvenosti«, pa bi zanj pomenilo omejitev in samoomejevanje elementarne svobode. Management je nekaj, kar je izhodišcno in radikalno drugačno, obcasno celo bolj superiorno in je svojevrstna »vec kot znanost« (v primerjavi z ekonomijo, na primer). Sistemsko receno je nekaj, kar je paradigmatsko v položaju svojevrstnega Nadsistema.12 Če je za ekonomijo obicajno reci (delno tudi ustrezno), da je konservativna veda (to velja bolj ali manj za vse vede in za vso vednost, ki stoji na newto-novskih, modernih zasnovah), pa imata tako neoliberalizem kot tudi managerizem v sebi elemente, ki so per definitionem transcendentalni glede na kakršno koli znanost, še posebno ekonomsko. Pojava neoliberalizma in managerizma sta znanilca »konca znanosti« in pojavljanja popolnoma nove, t. i. knowledge paradigme.13
Skrajno pragmatično rečeno: biti manager, kar vedno in nuce pomeni tudi biti »z managerskim poslanstvom« (Mission), sploh ne pomeni hkrati tudi biti ekonomist. Tudi »ukvarjati se« z managementom je vse prej kot ukvarjati se z ekonomijo. Da si dober, uspešen, prodoren, uankovit manager, zadošca že to, da si fizik, psiholog, matematik, sociolog, mehanik ali popolnoma (ekonomsko in sicer) neizobražen. V radikalnem položaju zadošca, ce si »odprte glave« in da si se pripravljen uciti po sistemu poskus-napaka. Če berete biografije najuspešnejših managerjev, boste pogostokrat naleteli na presenetljiv podatek, da so to ekonomsko (pa tudi sicer) bolj ali manj formalno neizobraženi (kar ne pomeni, da tudi neolikani in nevedni!) možje, nekakšni samouki, self-made men. Kot manager si po izobrazbi lahko sicer tudi ekonomist, a prav tako si lahko tudi geograf ali avtomehanik. Ne nazadnje managementa v ožjem pomenu besede sploh ni mogoce ustrezno razviti na ekonomskih fakultetah, to pomeni znotraj vnaprej danega, znanstveno rigidnega okolja, omejenega na »zgolj« ekonomijo. Managerska paradigma, ki je brez pojava neoliberalizma nemogoca, zares lahko nastane šele zunaj ozko ekonomskega okolja, in sicer tam, kjer se hkrati poucuje nekaj vec/manj kot »zgolj« ekonomija. To je tisto, kar se je - tudi geografsko, ne samo paradigmatsko receno - pripetilo v Sloveniji v zadnjih desetletjih, predvsem v Kranju, Mariboru, Kopru ... in ne v Ljubljani (na Ekonomski fakulteti).
Nikakor ni mogocce šteti kot nakljucno, da je managerska paradigma že po definiciji bolj doma v manj scientisticcno zadrgnjenih zda kot pa v metafiziccni Evropi. Govoriti o managementu pomeni govoriti o stroki (tehne, ars, skill) ter predvsem o neki konkretni zvrsti dela/delovanja (nekaj novega na preseašcu poiein in praxis), ne pa o »sterilni« znanosti (episteme, Wissenschaft, science). Govoriti o managementu pomeni govoriti predvsem o vešccinah (tehne), in ne toliko o theorii, ce se izrazim po Aristotelovo.
Koncno, neoliberalcem ne gre za nikakršne tematizacije v pomenu teoretizacij, temvec za prakticno spreminjanje necesa obstojecega, vsej prej kot zgolj teoreticcnega. Neoliberalizem ni zadeva, ki bi prihajala iz sveta, za katerega je znaccilna »Vita contemplativa«, temvec je globoko v tistem, kar so srednjeveški teoretiki imenovali »Vita ac-tiva«. Neoliberalci ne obratujejo na gorivu dvoma in iskanja Resnice (kot to velja za znanstvenike in teoretike, tudi ekonomske), oni nastopajo s položaja tistih, ki že vnaprej vedo, oziroma tistih, ki jim je zadeva popolnoma jasna. Le implementirati je treba Resnico, ki jo že in nuce imajo. Oni so - filozofsko receno - pravzaprav na položaju ti-
stega, kar v Sloveniji že dve desetletji straši kot Hribarjeva »Resnica o resnici« in kar je doma v vsakokratnem postplatonizmu. Zadeva je prav marxovska: neoliberalcev ne zanimajo različne interpretacije sveta in njihove resnice, oni že imajo svojo, pravo Interpretacijo, s katero hočejo spremeniti svet. Njim ne gre za interpretiranje, temveč za spreminjanje, torej za vladanje, ne za teorijo, temveč za oblast. To, kar govorijo neolibaralci, ni theoria nekega raziskovalnega predmeta, temveč tehnika (tehne, skill) neke oblasti in vladanja.
Namesto sklepa: Sveti duh iz steklenice
Naj torej končam ta kratki, mestoma polemični premislek, ki ima namen odpreti nekatera ključna vprašanja našega časa in prostora, ki so v časih, v katerih živimo, skoraj popolnoma ignorirana.
Na vprašanje management in ekonomija - ali je to dvoje ali eno? odgovarjam, daje to dvoje. Še več, to dvoje je treba jasno in natančno razlikovati, pa naj je to še tako intelektualno zahtevno in praktično nehvaležno opravilo, polno zamer in nevšečnosti. Toda - in za to pri vsem tem gre - v okoliščinah, ko so in če so vprašanja, ki jih odpiram v tem besedilu, ignorirana in potlačena, če so spregledana in porinjena pod preprogo (recimo zato, da se ne bi komu zamerili), nastopijo radikalno druge in drugačne okoliščine. Nastopi namreč tista znana tema, za katero Hegel pravi, da so v njej »vse krave črne«, nastopi tisti položaj, v katerem ekonomija kot »Oče« in management kot »Sin« lahko zares postaneta tudi eno.
Drugače rečeno - in do tukaj sem hotel pripeljati besedilo -, osnovni pogoj, da bi to dvoje, da bi torej Oče (ekonomija) in Sin (management) postala eno, niso nikakršne domnevne »naravne danosti« in objektivnosti nekakšnega globalnega samorazvoja, temveč je to predvsem neki tretji element, dejavnik, ki ga sam imenujem »Sveti duh«. In ta Sveti duh ni nič drugega kot tema nevednosti, ignorance in potlačitve, ki jo ustvarjamo mi sami, in sicer s tem, da ne ločimo, da nismo zmožni ločevati ali pa nočemo ločevati tega dvojega (ekonomije od managementa). In prav s tem nerazlikovanjem, neločevanjem omogočamo in »inštaliramo« temo, v katero se čedalje bolj pogrezamo in iz katere čedalje očitneje veje duh tistega nevarnega nemišljenja (thoughtlessnes), o katerem tako prepričljivo govori Arendtova.
Vsakokratna oblast in vladanje seveda najbolj uspevata prav v okoliščinah, v katerih kraljuje svetniški duh prav tega in takšnega nemišljenja (thoughtlessness). Kolikor bolj absolutno je nemišljenje (thoughtlessnes), toliko bolj totalitarna je lahko vladavina.
Opombe
1.	Seveda gre za skrajno resne reči in stvari, o katerih za zdaj v tukajšnjih logih pravzaprav ni niti najbolj elementarnega zavedanja, ki pa jih je v ožjem, teoretičnem pomenu med prvimi detektiral semiotik in teoretik diskurzov Umberto Ečo. Pred približno 30 leti je namreč začel opozarjati in svariti pred tem, kar je sam poimenoval il nuovo medioevo, torej novi srednji vek. Tudi njegovo izjemno popularno umetnino Il nome della rosa bi kazalo brati prav v tem kontekstu.
2.	Podobno velja tudi za neokonservatizem kot verni politični sprem-ljevaleč neoliberalizma, a to ni predmet tega zapisa. Več o tem v Kuzmanič 2003a in Kuzmanič 2003b.
3.	Zadeva neoliberalizma se na tej diskurzivni točki - kot je to danes postalo »naravno« - izteče vglobalizačijo, a tukaj se s to stranjo problematike ne morem ubadati. Glede diskurzivnega prehoda na točki managerskega diskurza in povezave z globalizačijo glej Kuzmanič in Sedmak 2006.
4.	Glej Arendt 1992.
5.	Tudi danes seveda nedvomno velja, da je to, vsaj na prvi pogled, neke posebne vrste ideologem in ideologija. Tovrstni oznaki se izogibam, pa ne za to, da bi neoliberalizmu prizanesel, temveč zato, ker utegne biti zadeva zavajajoča in vso analitiko preusmeriti v napačno, ad absurdum redukčionistično smer. Po moji sodbi tukaj ne gre več za običajno ideologijo oziroma za nekaj, kar bi bilo mogoče kar tako (in kot vrsto) podrediti pod nekakšen obči rod (genos) ideologije. Po mojem razumevanju gre tukaj za nekaj dosti kompleksnejšega, analitično zahtevnejšega, kar je - glede na ideologijo - nekakšna več-kot-ideologija in kar ideologijo »pripelje do njenega konča« (v pomenu udejanjenja!) oziroma kar je vsaj deloma zares mogoče dojeti kot vrsto nekega »novega rodu«. Neoliberalizem je nekaj novega predvsem v tem smislu, da gre za podružbljeno, sočializirano zadevo, ki jo sam imenujem »čivilna religija« oziroma »religija družbenega«. Je nekaj, kar temu družbenemu ni nadrejeno in ločeno od njega (kot naj bi to veljalo za vsako religijo in ideologijo), temveč je ekspličitno v njem udejanjeno, čelo dokončno materializirano. Posebnost tega analitičnega »več-kot-ideologija položaja« je med drugim tudi v tem, da se ji s tradičionalnimi prijemi »kritike ideologije« (od Marxa do frankfurtske šole) ne da več ne slediti in ne je razumeti (kvečjemu lahko ustvarjamo dodatne zmešnjave), kaj šele, da bi se ji dalo učinkovito postaviti po robu.
6.	O religioznih (ne le protestantskih) izhodiščih in postreligioznih po-sledičah takega diskurza bo kmalu mogoče več prebrati v analitični knjigi, ki je kritika Dručkerjeve postteoretične govoriče in naj bi v letu 2007 izšla pri založbi Mirovnega inštituta v Ljubljani. S skupino sodelavk in sodelavčev smo se zadnja leta ukvarjali prav z natančnim branjem in kritičnimi interpretačijami bolj ali manj čelotnega knjižnega opusa prvega managarskega avtorja - P. F. Dručkerja. Pri
tem smo najvec pozornosti namenili prav njegovim osnovnim kate-gorialnim prijemom ter hkratni odsotnosti kakršnega koli epistemo-loškega reza.
7.	To je tista vrsta »objektivnosti«, ki jo še vedno malikujejo vsi ekonomisti pa tudi vsi liberalci in konservativci, ne glede na to, kar ex professo so. Toda to ne velja tudi za neoliberalce in neokonserva-tivce. V nasprotju s tem, v bistvu še vedno globoko »vernim« odnosom do trga (»nevidna roka« je seveda znacilno neoreligiozna stvaritev edinburškega razsvetljenstva, o kateri obstaja precej ustrezne literature, pa naj je še tako ignorirana), pa neoliberalci in neokon-servativci sodijo med bolj aktivisticne ljudi, ki se zadevam ne prepustijo kar tako (pa naj so še tako božje) in ki raje »vzamejo stvari v svoje roke«. »Svoboda«, ki je v klasicnem liberalnem in konservativnem mišljenjskem položaju še vedno na »strani trga« (in torej Boga), je zdaj, torej v primeru neoliberalizma in neokonservatizma, nedvomno na strani Subjekta, ki se udeležuje na tem trgu. Drugace receno, tukaj Subjekt ni vec Trg (kaj šele Bog), tukaj je zdaj Subjekt clovek, nekakšen »Bog clovek« ali podjetnik in vodja ter manager, kot se mu rece (v koncni analizi seveda organizacija/podjetje, a o tem kdaj drugic).
8.	Vec o tem v Kuzmanic 1996 - predvsem del, ki obravnava Adama Smitha.
9.	Najmanj, kar bi bilo dobro takim priporociti, je branje oceta managementa in barda neokonservativnega diskurza, torej Druckerja, in sicer vsaj njegove knjige Post-Capitalist Society (1993).
10.	S to problematiko se delno srecujem v knjigi, ki sem jo skupaj s sodelavci s Fakultete za management Koper pripravljal lani in bo pri založbi Fakultete za management Koper izšla v naslednjih mesecih z naslovom Managerski diskurz: eticne, politične, ideološke in komunikacijske dimenzije.
11.	Dejansko gre tukaj seveda za najbolj elementarna vprašanja gospostva in tipov vladanja. Tisto, kar je tukaj razmeroma težko spregledati in cesar bi se bilo dobro skrajno resno in natancno zavedati, je to, da namesto da bi bile takšne razprave o gospostvu in vladanju kot nekoc zapakirane (vsaj v teološke ali pa) v politicne besede, da so te zdaj embalažirane v nekakšno kvazi ekonomsko govorico ali v to, kar imenujem neoliberalna antipolitika ali managerizem. Tako kot so nekoc magi in zdravniki svoje »rezultate« skrivali pred pacienti in jih izgovarjali v šifriranih sporocilih ali v latinšcini, se tudi danes o kljucnih zadevah gospostva in vladanja govori v kvazi ekonomski latovšcini ali v obliki, ki jo sam imenujem neoliberalni managerski diskurz.
12.	Ta paradigmatski Nadsistem, ki je nadvse revolucionaren, lahko revolucijo tudi zares izpelje šele takrat, ko se združi s »politicnim« neokonservatizmom, na primer reaganizmom, thatcherizmom, jan-šizmom, a to je že druga pravljica. Glej Kuzmanic 2003c.
13. O tem, kako to funkcionira pri »ocetu managementa«, P. F. Drucker-ju, in kakšne posledice utegne imeti, glej Kuzmanic 2006.
Literatura
Arendt, H. 1992. Eichmann in Jerusalem: a report on the banality of evil. London: Penguin.
Drucker, P. F. 1993. Post-capitalist society. Oxford: Butterworth-Heinemann.
Kuzmanic, T. 1996. Ustvarjanje antipolitike: elementi genealogije družboslovja. Ljubljana:
-. 2003a. Neokonzervativnost post-socializma. V Neokonzervativi-
zem, ur. Č. Oberstar in T. Kuzmanic. Ljubljana: Mirovni inštitut in Inštitut za sodobne družbene in politicne študije.
-. 2003b. Post-socializem kot vzhodna oblika reaganizma in that-
cherizma. V Neokonzervativizem, ur. Č. Oberstar in T. Kuzmanic. Ljubljana: Mirovni inštitut in Inštitut za sodobne družbene in po-liticne študije.
-. 2003c. Tudmanizem in janšizem (nacije-države in postsocia-
lizmi). V Nova desnica, ur. Č. Oberstar in T. Kuzmanic. Ljubljana: Mirovni inštitut in Inštitut za sodobne družbene in politicne študije.
. 2006. The construction and functioning of knowledge in Drucker's 'theory' of management (ethics, politics and management). V Advancing business and management: proceedings of the 7th international conference of the Faculty of Management Koper, 1967-1980. Koper: Faculty of Management.
Kuzmanic, T. in S. Sedmak. 2006. Globalization, transition and the discourse of management. Managing Global Transitions 4 (2): 101-114.
Povzetki Abstracts
Okoljska odgovornost podjetij v turistiCni industriji
Azilah Kasim in Cezar Scarlat
Z obravnavanjem in analiziranjem navedene literature poskušata avtorja ugotoviti povezanost turizma s fizičnim okoljem. Pregled je pokazal nesporno povezavo med turistično dejavnostjo in okoljem. Ta povezanost in močno povečanje turizma v preteklosti kažeta, da ima turizem daljnosežne negativne vplive in da se morajo ti omiliti ne le v korist fizičnemu okolju, temveč tudi zaradi trajnosti same turistične industrije. Raziskava prav tako ugotavlja, da se podjetja, odgovorna za okolje, le počasi vključujejo v načrtovanje in razvoj turizma. Razlog za to so neenotno mnenje o pomembnosti trajnostnega turizma kot novi smeri v turistični industriji, odsotnost enotne in celovite definicije traj-nostnega turizma, kar bi olajšalo njegovo izvajanje, ter slab sprejem alternativnega turizma kot odgovora na vse težave turizma. Članek potrjuje potrebo po novem obravnavanju problema, ki bo upoštevalo razdrobljenost turistične industrije in skupno ter zavestno prizadevanje vseh turističnih podjetij, snovalcev in načrtovalcev na državni ravni kot tudi ključnih vpletenih (družbe, nevladnih organizacij, lokalnih organizacij in turistov), da bi v svojih vsakodnevnih dejavnostih dali prednost okoljskim problemom. Članek izpostavlja tudi okoljske vplive delovanja hotelov in poudarja potrebo, da hoteli kot eni od ključnih turističnih podjetij prevzamejo svoje okoljske odgovornosti.
Ključne besede: okoljska odgovornost podjetij, turistična industrija, trajnostni turizem, okoljski vplivi
Primerjalno presojanje kakovosti majhnih hotelov na Hrvaškem
Ines Milohnic in Zdenko Cerovic
Avtorja raziskujeta primerjalno presojanje kakovosti storitev. Raziskava temelji na številnih intervjujih, opravljenih s 60 managerji majhnih hotelov na Hrvaškem. Opisana je različna uporaba primerjalnega presojanja kakovosti kot ena od modernih in učinkovitih metod, ki omogoča prilagoditev spremembam in zahtevam sodobnega trga. V prvem delu članka je prikazana primerjava poslovnih standardov majhnih hotelov na Hrvaškem s standardi majhnih in srednje velikih hotelov v Evropski uniji. V drugem delu članka je vloga kakovosti pri poslovanju majhnih hotelov umeščena v izvedbo »strategije kakovosti« in lastništvo certifikatov kakovosti. Prikazan je tudi obseg njenega vpliva na povečanje konkurenčne prednosti pri majhnih hotelih na Hrvaškem. Raziskava je pokazala, da vodstvo majhnih hotelov redko primerja lastno poslovno uspešnost s konkurenco doma in na tujem ter ne razume, da je to eden od načinov za izboljšanje poslovanja. Razlogi za
to so v dejstvu, da Hrvaška še vedno ni sprejela standardne metodologije za spremljanje in analiziranje poslovnih rezultatov, to je enotnega sistema računovodskega poročanja v turizmu (usali), čeprav je ta sistem sprejela večina razvitih držav po svetu. Kakovost je osnovni strateški čilj managementa majhnih hotelov, vendar se je pokazalo, da bi se njena trenutna raven morala zvišati na najvišjo mogočo. Teza o velikem vplivu kakovosti na povečanje konkurenčne prednosti v majhnih hotelih na Hrvaškem je bila dokazana s preprosto in multivariantno regresijsko analizo. Clanek navaja dejstva in predloge za izvedbo ukrepov primerjalnega presojanja kakovosti, prikazana pa je tudi vloga kakovosti hotelskega managementa.
Kljucne besede: kakovost, primerjalno presojanje, majhni hoteli, konkurenčna prednost
Higher Education Demand Factors in Slovenia
Žiga (Cepar and Štefan Bojnec
This artičle deals with the higher edučation demand fačtors in Slovenia. We present an empiričal appličation of the demand models, and based on the estimates of the models' parameters, we develop the most appropriate empiričal higher edučation demand model for Slovenia. The model inčludes sočio-ečonomič, demographič and institutional fačtors. We disčovered an important role of sčholarship management, material čonditions and demographič pročesses. The results of the analysis čonfirm that private and publič goals in the field of higher ed-učation interweave, whičh is a spečial čhallenge for the management of edučation.
Key words: management of edučation, demand fačtors, higher eduča-tion, labour market, Slovenia
Experience of Using the E-Classroom in Tertiary Education
Viktorija Sulcic and Dušan Lesjak
In the paper, some interesting findings related to the introdučtion and use of the e-člassroom at the Fačulty of Management Koper are presented. The e-člassroom and a blended learning approačh was used for the third year - for full-time and part-time students. The teačher assessments were based on students' weekly ačtivities and ačhieve-ments. Differenčes between groups of students and the differenčes čaused by using a different blended learning approačh will be presented as well. Beside the differenčes whičh were observed, some čom-mon findings were also revealed, namely the introdučtion of innovative learning methods was apprečiated by students, as well as the support of the well prepared tutors. Therefore further ačtivities regarding the introdučtion and use of e-learning should be čarried out. Key words: e-learning, blended learning, tertiary edučation, Slovenia
Women Mangers Through the Paradigm of Power and Gender Awareness
Alenka Žuraj Balog
Women leadership and women leading in educational management can be monitored and interpreted through the lenses of a feminist epis-temological framework within the whole reality of the world, peopled by human beings of two sexes, females and males, and considering two aspects, two paradigms. The first one is the aspect of power, since the concept of power is one of the basic concepts of leadership. The second aspect measures the recognition of gender consciousness in women leaders, how they feel in the double role of power and gender, and how they combine and settle the apparently conflicting roles of a woman and a professional.
Key words: women, leadership, feminist epistemological framework, power, gender
Management and Economy: Are They the Same Or Not?
Tonci Kuzmanic
Author starts from important but suppressed equalisation of economy and management in post socialist and post capitalist circumstances which represents the very essence of post-modern global dominance (globalisation). An attempt to distinguish economy from management is connected with the appearance of neo-liberalism as the central argumentative machinery of management being connected with postmodern type of subjectivity. In comparison with the so-called »objective law« around which economy used to revolve (ideally, of course), management explicitly leaves this terrain and opens itself up to the subjective, even subversive activity at the level of global society. In that sense economy and management are operating on two radically different levels and we could even speak of two different entities which should be analytically distinguished. The very supposition for modern defence with regard to post-modern forms of dominance is exactly a possibility of differentiating between economy and management. Keywords: economics, management, post-socialism
Prebrali smo Reviews
Raziskava marketinga
Dušan Radonjic in Matjaž Iršic
gv založba, 2006 635 str.
Obširna strokovna knjiga celovito predstavlja problematiko raziskave marketinga. V uvodnih poglavjih avtorja prikažeta temeljne znacilnosti raziskave marketinga in odlocanje v marketingu ter izpostavita marketing kot poslovno, koordinirajoco in ciljno dejavnost. Podrobneje predstavita marketinški informacijski sistem, povezan z raziskavo marketinga.
V	osrednjem delu knjige obravnavata vsebino raziskave marketinga. Pri tem locita podrocja raziskave zunaj organizacije in podrocja raziskave znotraj organizacije. Temeljne in operativne faze v procesu raziskave marketinga so prikazane celovito, z napakami, ki se lahko pojavijo v samem raziskovalnem procesu.
Brez ustrezne priprave raziskovalnega projekta ne moremo prica-kovati dobrih rezultatov. Avtorja v posebnem poglavju prikažeta pomembnost natancnega opredeljevanja marketinškega raziskovalnega problema, opredeljevanje ciljev raziskave, izhodišca za postavljanje ciljev raziskave marketinga in najpomembnejše elemente za oblikovanje ciljev omenjene raziskave, vkljumo s pripravo nacrta za raziskavo.
Tudi pri obravnavanju raziskovalnega projekta, s poudarkom na osnovah vzorcenja ter konceptih merjenja pri zbiranju primarnih podatkov, avtorja pokažeta veliko spretnosti in sistematicnosti. Zbiranje podatkov s strukturiranim spraševanjem ima na obravnavanem podrocju posebno vlogo, kar sta avtorja celovito prikazala, ob tem pa izpostavila oblike komuniciranja, sestavljanje vprašalnika in številne podrobnosti, ki so s tem povezane. Posebno vlogo ima na podrocju raziskave marketinga tudi zbiranje primarnih podatkov z nestrukturiranim spraševanjem in opazovanjem, zlasti pri globinskem intervjuju in razvršcanju metod opazovanja. V sklepnem delu knjige avtorja oblikujeta pripravo porocila o raziskavi ter predstavitev in uporabo rezultatov raziskave.
V	obdobju globalne ekonomije poudarjamo pomen znanja informacijske tehnologije, odziv na tržne spremembe, konkurenco itn. Avtorja sta v knjigo zajela najnovejša teoreticna in prakticna spoznanja marketinga. Besedilo sta obogatila s številnimi slikami, tabelami in grafikoni, kar daje tej strokovni knjigi preglednost in razgibanost ter omo-goca lažje dojemanje dolocenih tematik marketinga. Raziskava marketinga in ocenjevanje konkurencnih prednosti organizacije prihajata vse bolj do izraza, zlasti s prihodom konkurencnih izdelkov in storitev z Daljnega vzhoda. V zvezi s tem je pomembna tudi raziskava celovitega obvladovanja kakovosti. Knjiga je namenjena vsem tistim, ki se
ukvarjajo z marketingom, tako v teoriji kot tudi v praksi. Knjiga bo zlasti dobrodošla za managerje, podjetnike, obrtnike, poslovneže ter seveda študente ekonomskih in drugih fakultet, ki se ukvarjajo z marketingom in sorodnimi predmeti.
Management ekonomike izobraževanja
Metod Cernetic Moderna organizacija, 2006 375 str.
Najnovejša strokovna knjiga o ekonomiki izobraževanja je razdeljena na šest poglavij. V prvem avtor obravnava področja ekonomike izobraževanja. Tu se dotakne izobraževanja in družbenoekonomskega razvoja iz več zornih kotov. V drugem avtor celovito osvetli dileme načrtovanja izobraževanja in usposabljanja kadrov. Zanimiv in praktičen je njegov pristop za dolgoročno načrtovanje izobraževanja, kakšni so cilji organizacije in vprašanje v vzgojno-izobraževalnih organizacijah.
Zelo natančno prikaže teoretične in idejne osnove izobraževanja v tretjem poglavju. Tu je zanimiv socialnodemokratski pogled na izobraževanje, liberalni pogled in kritike določenih teorij. Priča smo glo-balizaciji iz najrazličnejših zornih kotov, zato avtor osvetli tudi vprašanje globalizacije izobraževalnega trga, dobo človeškega kapitala in model, ki postaja splošen v vsakdanji praksi. Za tiste, ki se ukvarjajo s problematiko izobraževanja, je najbrž najpomembnejše četrto poglavje, ki obravnava razvoj človeških virov. V ta namen avtor oriše teorijo človeškega kapitala, cilje izobraževanja, gospodarsko rast, demografske spremembe in druge zanimivosti s tega področja. Avtorju je uspelo prikazati povezovanje izobraževanja in tehnološkega razvoja. To je izjemno pomembna tema, zato ji nameni največ prostora. Prikaže zapletenost odnosa med tehnološkim razvojem in izobraževanjem ter dopolnjevanje izobraževanja in raziskovanja za družbo znanja. Tu je pomemben človeški, intelektualni in socialni kapital. Zato se avtor potrudi orisati vlogo na tem področju ter prikazati skrito vrednost podjetja v luči intelektualnega kapitala. Seveda brez lizbonske strategije in bolonjskega procesa celovit prikaz sodobnega izobraževanja ni mogoč. Prav zato tej problematiki nameni več tematskih sklopov in prikaže cilje resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva pri nas.
V zadnjem poglavju avtor izpostavi družbeni cilj razvoja Slovenije s poudarkom na uresničevanju strategije gospodarskega razvoja ter na izboljšanju učinkovitosti države. Pri tem je pomembna usklajenost ekonomskih in socialnih reform.
Lahko rečemo, daje knjiga pomemben prispevek pri obravnavi ma-nagementa ekonomike izobraževanja. Koristna je tako za študente kot tudi za strokovnjake v vsakdanji gospodarski praksi, ki se ukvarjajo s problematiko izobraževanja, razvoja, ekonomskih reform.
Gabrijel Devetak
Računovodstvo človeških zmožnosti: zakaj klasične bilance ne kažejo prave slike o premoženjskem in finančnem stanju podjetij ter o njihovi uspešnosti? Franko Milost
Zakaj klasične bilance ne kažejo prave slike o premoženjskem in finančnem stanju podjetij ter o njihovi uspešnosti?
Marec 2007
ISBN 978-961-6573-57-3 248 str., 16 x 24 cm
Franko Milost
Management
Zaposleni so najpomembnejše sredstvo vsakega podjetja, vendar njihove delovne spodobnosti niso izkazane v klasičnih bilancah stanja. Namen knjige je opozoriti strokovno javnost na (ne)realnost računovodskih izkazov, ki ne vsebujejo podatkov o Človeških zmožnostih.
RaCunovodstvo Človeških zmožnosti obravnava zaposlene kot premoženje podjetja in si prizadeva za izkazovanje vrednosti zaposlenih med sredstvi in za izkazovanje naložb v zaposlene kot povečanje njihove vrednosti. Ugotoviti poskuša stroške zaposlenih za podjetje in vrednost, ki jo ti prinašajo podjetju. Ti podatki pa so zelo pomembni za načrtovanje kadrov in njihovo poznejše angažiranje.
Knjiga obravnava razliko med človeškimi zmožnostmi in intelektualnim premoženjem, razloge za vključevanje vrednosti človeških zmožnosti v računovodske izkaze in razloge proti temu, vlogo računovodstva človeških zmožnosti pri ravnanju z zaposlenimi, vrednotenje zaposlenih in naložb vanje, merjenje dosežkov podjetja, vprašanje realnosti računovodskih izkazov ter perspektive računovodstva človeških zmožnosti.
Klubska cena 15€ (3.594,60 SIT) Običajna cena 25€ (5.991,00 SIT)
Oblika članka. Rokopisi za objavo v reviji morajo biti oblikovno urejeni. Besedilo naj bo oblikovano za tiskanje na papirju formata A4, pisava naj bo Times New Roman velikosti 12 pt (ali zelo podobna pisava), vsi robovi naj bodo široki 2,5 cm, razmak med vrsticami pa 1,5.
Na prvi strani rokopisa naj bodo navedeni samo naslov (članka (v krepki pisavi) ter ime in priimek avtorja (oz. avtorjev), akademski ali/in strokovni naziv, institucija in elektronski naslov avtorja oz. avtorjev. Za potrebe vpisa v Cobiss se navede tudi letnica rojstva (v (članku ne bo objavljena). Na drugi strani naj bodo povzetek (najvec 100 besed) in kljucne besede (3-5) v slo-venšcini. Na tretji strani naj bodo povzetek in kljucne besede v anglešcini (v enakem obsegu kot v slovenšcini). Za prevod povzetka in kljucnih besed naj poskrbi avtor sam.
Naslovi poglavij in podpoglavij naj bodo oštevilceni (1, 2, 2.1 itn.) in napisani z malimi crkami v krepki pisavi, poudarki v besedilu naj bodo v ležeci pisavi. Daljši navedki so loceni od drugega besedila, izpusti pa oznaceni z oglatim oklepajem.
Opombe pod crto se ne uporabljajo, koncne opombe pa naj bodo pred seznamom literature. Navajajo se tekoce, številka opombe stoji sticno za locilom. Seznam literature naj bo na koncu clanka.
Preglednice in risbe se vstavijo v besedilo, toda v clanku naj ne bo preglednic ali risb, ki bi bile v celoti povzete po že objavljenih delih.
Bibliografski skliči in seznam uporabljene literature. Pri navajanju bibliografskih sklicev med besedilom se zapišejo samo priimek avtorja oz. avtorjev, letnica izida dela in številka strani oz. obseg strani, npr. (Young 1997, 221) ali (Boeri 2000, 48-51). Vsakemu bibliografskemu sklicu v besedilu naj ustreza navedba dela v seznamu literature. V seznamu literature naj ne bodo navedena dela, na katera se avtor v besedilu ne sklicuje.
V seznamu literature in/ali virov se bibliografski opisi navajajo po abecednem redu (prvih) avtorjev, literatura istega avtorja pa po kronološkem redu izida:
Boeri, T. 2000. Structural change, welfare
system and labour reallocation. Oxford:
Oxford University Press.
Han, J., in M. Lee. 1998. A study on the status of entrepreneurship education in Korea and its direction. Business Education Research 2 (2): 5-26. Young, J. E. 1997. Entrepreneurship education and learning for university students and practicing enterpreneurs. V Entrepreneurship 2000, ur. D. L. Sexton in R. W. Smilnor, 215-238. Chicago: Upstart. Podrobnejše informacije o navajanju literature avtorji najdejo v: Kobeja, B. 2001. Priročnik za pisce strokovnih besedil: znanstveni aparat. Koper: Visoka šola za management. University of Chicago Press. 2003. The Chicago manual ofstyle. Chicago in London: University of Chicago Press. Oddaja članka. (Članek se pripravi v programu ms Word ali ltex, shrani v datoteko, katere ime naj bo priimek prvega avtorja (npr. Novak.doc), in se pošlje na elektronski naslov mng@fm-kp.si. Postopek za objavo članka. Pred objavo vsak clanek pregledata vsaj dva neodvisna recenzenta. Recenzije so slepe.
Avtorje pozitivno ocenjenih clankov uredništvo povabi, da za objavo pripravijo koncne razlicice clankov, upoštevati pa morajo pripombe recenzentov in clanov uredništva. Avtorjem zavrnjenih clankov uredništvo pošlje pisno obrazložitev.
(Člankov, ki ne ustrezajo merilom uredniške politike, uredništvo ne sprejme v obravnavo. Neobjavljenih prispevkov uredništvo avtorjem ne vraca. Avtorske pravice. Z oddajo prispevka v postopek za objavo v reviji Management avtor zagotavlja, da besedilo še ni bilo objavljeno in da ni v postopku za objavo pri drugi reviji. Svoje besedilo avtor pozneje lahko objavlja, vendar mora pri tem vedno navesti prvotno objavo v reviji Management. Honorar in avtorski izvodi. Za prispevke avtorjem ne izplacujemo honorarjev. Avtor prejme pet izvodov revije, v kateri je bil objavljen njegov clanek, ter narocnino na en letnik revije. Letna naročnina: 39€ (9 345,96 sit) za fizicne in 49 € (11.742,36 sit) za pravne osebe.
information for authors is available online on the website www.mng.fm-kp.si.
Univerza na Primorskem Fakulteta za management Koper www. mng.fm-kp.si