Luu Trail Tieu: Palaeolithic Pebble Industries in Europe. Akademiai Kiado, Budapest 1991. 109 strani, 13 slik, 37 tabel, 2 tabeli. Knjiga obravnava najstarejše in najmanj poznano poglavje evropske zgodovine, t. i. »prodnjaške industrije« od njihovega začetka do konca. Iz Uvoda je razvidno, da je avtor(ica) izraz »prodnjaška kultura«, ki je časovno omejen na starejši paleo- litik. nadomestil(a) z izrazom »prodnjaške industrije«, ki ob- sega vsa prodnjaška orodja od začetka do konca paleolitika. Čeprav pojem »kultura« v zvezi s prodnjaškimi orodji odločno zavrača, pa ga v knjigi v drugačnih zvezah (kronološke, geografske) še vedno zelo pogosto uporablja. Kljub temu. da se je avtor zelo trudil s preglednostjo knjige in snovi, ki jo podaja, in jo je razdelil na poglavja, kot so: Klasifikacijsko metode. Razširjenost prodnjaških orodij po evropskih državah. Glavna najdišča. Razvoj, trdoživost. kra- jevne povezave in Izvor prodnjaških industrij, je knjiga težko berljiva in zahteva od bralca veliko zbranost. Razlog za to je verjetno v sami snovi, ki vsebuje precej nerešenih vprašanj in neznank, ter v zelo zgoščenem pisanju, ki strogo upošteva lc objavljene vire. Nekaj več lastnih misli si avtor dovoli šele v zadnjih dveh poglavjih (Razvoj. Izvor prodnjaških industrij). Iz številnih primerov, nekatere bom navedel, je razvidno, da je zelo nekritično povzemal objavljene vire. Čeprav se jc omejil skoraj izključno na obravnavanje arheo- loškega gradiva, tj. kamenih artefaktov. bi moral vseeno nekatere stvari poenotiti in ne samo povzeti. Tako npr. pogrešam predvsem sodoben kronološki sistem za obdobje od starejšega do mlajšega pleistoccna z boljšim tabelaričnim pre- gledom od tistega na str. 81 (fig. 12). Nekatere kronološke navedbe, ki jih je povzel iz stare literature, so zdaj neustrezne in netočne. Tako npr. večkrat navaja wiirm 1, wiirm 1-2, gottweig. brorup in zanje različna absolutna in radiokarbonska leta (cfr. str. 55, 77. 79. 83). Mislim, da bi bilo prav. če bi vsaj delček prostora, ki ga je tako razkošno dodelil klasifika- cijskim sistemom, namenil tudi drugim vprašanjem, ki jih pogosto navaja v svoji knjigi. Razširjenost prodnjaških orodij obravnava najprej po posa- meznih evropskih državah, kar se mi ne zdi najbolj posrečeno. Pri tem ni vedno jasno, katere najdbe oz. najdišča dejansko pripadajo prodnjaškim industrijam in katere ne. čeprav imajo prodnjaška orodja. Kriteriji za določanje »pravih« prodnjaških industrij pa niso nikjer natančno navedeni. Tako največ najdišč s prodnjaškimi orodji pripada srednjemu paleolitiku. Surovin- ska osnova so bili zelo pogosto kvarcitni prodniki, ki so značilni tudi za francoski charentien (moustčricn). ki pa ga avtor ne prišteva k prodnjaškim industrijam (str. 43 in 52). Oil nekdanjih jugoslovanskih najdišč navaja Sandaljo 1. Kra- pino (jugovzhodnoevropski charentien z orodji, narejenimi iz kvarcitnih prodnikov) in Vctcrnico (str. 56 s), ne omenja pa zelo pomembnega starejšepaleolitskega najdišča Visogliano (Vižovlje) na Tržaškem krasu (cfr. L'Anthropologic 95, 1991, 9 ss in cit. lit.). Za najvažnejša evropska najdišča prodnjaških industrij zvemo v poglavju, v katerem obravnava posamezna najdišča v kronološkem zaporedju oil najstarejšega do najmlajšega. Hrvaška Sandalja I jc tu uvrščena na častno drugo mesto. Iz kronološkega vidika je zelo pomembno piano najdišče Achcn- hcim v Franciji, ki sc odlikuje z dobro stratigrafijo na podlagi puhličnih usedlin. V sosednji Italiji navaja štiri najdišča: Sedia del Diavolo, Monte delle Gioic, Grotta Guattari in Grotta del Fosscllone. Prvi dve sta tipološko-tehnološko pontinicnski (moustčricn). geokronološko pa »protopontinicn«, drugi dve sta v vseh ozirih pontinicnski oz. mikropontinienski. Na Madžarskem uvršča v kompleks prodnjaških industrij najdišča Včrtessziilos. hrd in Tata. Za Erd pravi, da je tehnološko podoben italijanskemu pontinicnu. tipološko pa charenticnu z možnimi vzporednicami tudi v Sloveniji (citira Gfibori- Csank). Brc/ zadržkov sprejme tudi dvomljivo tezo o specia- liziranem lovu na jamskega medveda v najdiščih Kril in Mixnitz (str. 54) (cfr. Gamble, The palaeolithic settlement of Europe 11986] 318 s) Tata jc kronološko sporno najdišče, kar je razvidno i/ navedenih datacij. med katerimi pa pogrešam verjetno najbolj pravilno datacijo Tli/U, ki postavlja najdišče ok. 1(H) ti p. s. (Nature 295, 1982, 590 s). Zato je lahko dvomljiva Včrtesova opredelitev najdišča za končno stopnjo hiperspecializiranega mousteriena. Po mnenju drugih gre za podobno varianto Quina kot pri najdišču Erd in za delno istočasnost obeh najdišč (Gamble, ib., 169; The emergence of modem humans [1990] 165). V poglavju Razvoj, trdoživost. krajevne posebnosti in pove- zanost evropskih prodnjaških industrij se seznanimo s tremi razvojnimi fazami, ki sovpadajo s tridelno kronološko delitvijo pleistoccna v starejši, srednji in mlajši pleistocen. Prvi fazi pripadajo tri najdišča z izključno prodnjaškimi orodji: Chilhac, Sandalja I in Vallonnet. Drugi fazi, ki je mešanica prodnjaških, pestnajških in odbitkovnih tradicij, pripadajo številna starejše- paleolitska najdišča po Evropi (z izjemo njenega severnega in vzhodnega dela. kjer ni najdišč). Tretja faza je istočasna s srednjim palcolitikom. Razširjena je na istem prostoru kot druga faza. Razvoj naj bi šel v smeri večanja števila odbitkov, orodnih tipov in retuširanja. zmanjševanja velikosti in teže orodij ter površine, pokrite s korteksom. in izbiranja vedno boljših surovin za izdelavo orodij. Zanimiva je avtorjeva arheološka razlaga Krapine, ki tudi vsebuje nekatere prodnjaške elemente. Spodnji stratigrafski kompleks in plasti 1-3 zgornjega kompleksa vsebujejo tayacien- sko industrijo. Najdbe iz plasti 4.5 pripadajo jugovzhodnoc- vropskemu charenticnu. iz plasti 5-9 pa srednjeevropskemu tipičnemu mousterienu (str. 56 s, 89). V zaključku poglavja obravnava še odnos med prodnjaškimi in pestnjaškimi orodji v Evropi ter ugotavlja, da sta obe tradiciji dejansko istočasni in v geografskem smislu včasih med seboj pomešani (str. 90 s). Zadnje poglavje obravnava izvor evropskih prodnjaških industrij (cfr. Acta Arch. Acad. Sc. Hung. 42, 1990, 3 ss). V njem avtor zagovarja policentrično razvojno teorijo, subsahar- skemu in vzhodnoazijskemu centru doda šc mediteranskega, ki obsega tudi severno Afriko in ves Bližnji vzhod kot eno paleolitsko provinco. Enotnost omenjenega prostora od starej- šega do srednjega paleolitika je lahko zelo dvomljiva (za evropski del cfr. Gamble, ib.). Avtor gre v razlagah cclo tako daleč, da predvideva na tem območju tudi samostojno središče cvolucijc rodu Homo. Sredozemlje naj bi bilo torej samostojno središče biokulturnega razvoja. Na dolgo in široko razpravlja o teoriji širjenja prodnjaških kultur iz domnevnega afriškega subsaharskega centra v Evropo po običajnih poteh (Gibraltar. Sicilija. Bospor), teoriji, ki se kot refren ponavlja v različnih arheoloških obdobjih, ki pa jo avtor, zaradi pomanjkanja dokazov, zavrne. Resnici na ljubo pa ni zaenkrat tehtnih dokazov niti za policentrično niti za katero koli drugo teorijo. Ker nekritično povzema zaključke objavljenih virov, prihaja tudi do taksonomskih anahronizmov in spodrsljajev. Tako npr. v Sandalji I navaja (znano) najdbo inciziva rodu Homo, ki morda pripada bolj razviti skupini avstralopitecin (str. 96). V enem stavku jc en in isti zob tako uvrščen v dva različna rodova: Homo in Australopithecus. Kljub nekaterim pomanjkljivostim jc knjiga za nezahtevne in ne preveč kritične bralce zadovoljiv pregled starejšega evropskega paleolitika. Ivan TU K K Richard Bradley: The Passage of Arms (An archaeological analysis of prehistoric hoards and votive deposits). Cambridge University Press. Cambridge 1990. 234 strani. 15 fotografij. 41 tabel. Ime Richarda Bradlcya je po nedavni predstavitvi njegovega dela o družbenih temeljih prazgodovinske Britanije v Arhcu (Novakovič 1990) znano tudi pri nas. Da je to zelo ploden avtor, katerega strokovni interes se ne omejuje samo na Britansko otočje, pa dokazuje njegova zadnja knjiga, ki jo predstavljamo (glej tudi bibliografijo, str. 207 ss). Čeprav delo v prvi vrsti obravnava zahodni in severni del Evrope, je gotovo zanimivo in spodbudno tudi za raziskave odlaganja predmetov v našem prostoru in bo koristno branje za vsakega arheologa tudi na Slovenskem. Naslov The Passage of Arms, ki ga moramo prevesti razla- galno. kol Prehod med živini in mrtvim svetom oziroma kot