Apatija in požrešnost evropske kmetijske politike Marijana Koren Teme apatija in požrešnost se bom lotila iz morda na prvi pogled nekoliko nenavadne perspektive. Pozrešnosti namreč običajno ne razumemo kot neposrednega goltanja hrane» temveč kot neko na- gnjenost človeka do tega, da mu dano ne zadostuje in si želi vedno več in več. Moj članek se bo dotikal hrane, njenega izobilja in njenega pomanjkanja, lakote. Dotikal pa se bo tudi politike» mednarodnih odnosov» globalizacije in prepada med blaginjo nekaterih in pomanjkanjem drugih. Pri obravnavi slednjih pa se določenim nagnjenostim človeške narave - kot sta apatija in požrešnost - ne moremo izogniti. ABCMEDNARODNETRGOVINE Liberalizacija (mednarodne irgovinc) je proces odpravljanja trgovinskih omejitev, ki se je - kol vsi veliki mednarodni projekt - začel po koncu druge svetovne vojne. Osnovna zamisel libera- lizacije je» da bo ta povečala svetovno blaginjo. Kako? Osnovna ideja t r ine ekonomije, v kateri živimo, je, da trg (ki deluje v razmerah proste konkuren- ce) najbolje prerazdeljuje resurse in dobrine. Po- trošniki preko svojega povpraševanja proizvajal- cem sporočajo» kaj in koliko hočejo. Proizvajalci pa preko ponudbe sporočajo, koliko česa so pri- pravljeni proizvesti. Cena je sredstvo le komuni« kacije. Tržna cena je tako stičišče tega, koliko so proizvajalci pripravljeni proizvesti in potrošniki pripravljeni kupiti. Potrošniki bi seveda radi pla- čali manj, proizvajalci pa prodali za več. Trg naj bi uravnaval to» da bodo v konkurenci med proi- zvajalci obstali tisti, ki bodo zmogli proizvesti iz- delke z nižjimi stroški Temu pravimo alokacijska učinkovitost trga. Ker bodo izdelki cenejši, bo potrošnik imel relativno večji dohodek (če pusti- mo ob strani dejstvo, da je njegov dohodek tudi tisti strošek» ki mora biti na strani proizvodnje znižan). BCakorkoli, končni rezultat prostega trga naj bi bil» da bo vsega količinsko več ter da bodo cene nižje in vsi bomo boij zadovoljni. Ja, zveni kot pravljica» ki pa zaradi nekaterih predpostavk teorije popolne konkurence in njenih implikacij ni tako blizu realnosti» kot bi si nekateri ekono- m isti želeli. Liberalizacija mednarodne trgovine je zamisel, da bi tržni mehanizem, ki naj bi sedaj veljal v večini nacionalnih držav» prenesli na globalno raven. Rezultat naj bi bil, da bomo še bolj učin- koviti in še bolj zadovoljni. Za dosego lega rezul- tata pa je treba odpraviti trgovinske ovire med državami Te v grobem delimo na dvoje: carin- ske, odstoten pribitek na ceno uvoženega izdelka in necarinske, kot so na primer: kvote (količinske omejitve uvoza) ali izvozne subvencije (podpora domačim proizvajalcem» da lahko, čeprav so glo- balno gledano neučinkoviti (ker proizvajajo po ceni, ki je višja od svetove), izvažajo na svetovni ti^). V nadaljevanju pa bomo na primeru evrop- ske kmetijske politike spoznali še mnogo bolj premetene načine omejevanja svetovne trgovine, ki so na prvi pogled očem nevidne. Trgovinske ovire države {ali integracije» kakršna je EU) uva- jajo zato, da bi ščitile domače proizvajiüce pred tujimi konkurenti (takšna politika je znana pod imenom protekcionizem). Odpravljanje trgovin- skih ovir in protekcionističnih politik pa je cilj pogajanj mednarodne skupnosti, ki verjame, da bo liberalizacija ustvarila večjo svetovno blagi- njo. Propadanje oz. dolgoročno prilagajanje do- mačih proizvajalcev in izguba iz državnega pro- računa (zaradi ukinitve carin) pa je nujna škoda, ki nastane v procesu liberalizacije, fe pa ta izguba manjša od učinka» ki ga imajo nižje cene za po- trošnika, čemur ekonomisti pravijo, da so neto učinki liberalizacije svetovne trgovine pozitivni. OD OPUSTOSENE EVROPE DO SKUPNE KMETIJSKE POLITIKE Sodobna liberalizacija svetovne trgovine se je pričela leta 1946, ko je v okviru Brettonwood- december2010 Evropska kmetijska politika A P A T I J A I N P O Ž R E S N O S T skih pogajanj 23 držav podpisalo Splošni spora- zum o carinah in trgovini (General Agreenienl on Tariffs and Trade - GATT)> v kaierem so se države zavezale, da stopijo na pol liberalizacije s postopnim odpravljanjem trgovinskih omejitev. Zavezale so se tudi k ustanovitvi mednarodne trgovinske organizacije, ki pa se je toliko zavlekla (do leta 1995), da je med tem že nastala Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organiza- tion - WTO)» ki ima danes 153 članic. Namen organizacije je seveda spodbujanje in nadzor nad liberalizacijo mednarodne trgovine. Med različ- nimi nediskriminatornimi načeli pa najdemo že v pr\ 'em sporazumu GATT nekatere izjeme: na primer trg kmetijskih proizvodov in tekstila. Če se v tem času ozremo na Evropo, vemo, da je še trpela za opustošenjem druge svetovne vojne. Evropa pa se je relativno hitro pobrala na noge. Leta 1957 je bila ustanovljena Evropska gospo- darska skupnost, skupaj z n jo pa tudi Skupna kmetijska politika (Common Agriculture Poli- cy - CAP). CAP pomeni notranjo liberalizacijo kmetijskega trga članic ESI s skupno protekcio- nistično politiko navzven. Ob ustanoviti so bili cilji CAP po\'ečanje kmetijske produktivnosti, zagotavljanje spodobnega življenjskega standar- da kmetom, stabilizacija kmetijskega trga, zago- tavljanje ponudbe kmetijskih proizvodov in za- gotavljanje razumnih cen za kmetijske proizvode. Skupna kmetijska politika je bila ob ustanovitvi in je še vedno - po proračunu sodeč -najpo« membnejša politika ES. Dandanes si namreč slednja šteje v dosežek» da za Skupno kmetijsko politiko namenja le še slabih 50 % celotnega pro- računa Evropske unije. CAP je od svojih začetkov dalje zelo - če ne celo preveč - dobro sledila zastavljenim ciljem. Upo- rabljala je različna sredstva. Intervencijska cena je recimo instrument, ki določa najnižjo ceno določenih proizvodov. Če se torej kmetijska po- nudba toliko poveča, da cena pade pod vnaprej določeno inter\'encijsko ceno, začnejo institucije ES odkupovali odvečno ponudbo (tj. povečajo povpraševanje), s čimer onemogočijo, da bi cena padla. Nastane pa seveda vprašanje, kaj naredili z odkupljenimi zalogami kmetijskih proizvo- dov, Poleg znanih zgodh o nemoralnem (glede na lakoto v tretjem svetu) uničevanju teh zalog, obstajajo tudi bolj učinkoviti načini rešitve lega problema - tudi zadrževanje in uničevanje zalog namreč stane. Boljša ideja je ta, da te odvečne količine izvozimo, in sicer s pomočjo izvoznih subvencij, saj sicer naši kmeti ne bi mogli kon- kurirati s svetovno proizvodnjo. Za zagotavljanje instituta minimalne cene pa je potrebno tudi omejiti uvoz, da slučajno ne bi bilo treba odkupo- vati še tuje produkcije. ES je zato uvedla se sistem t. i. variabilnih prele\'manov, to so carinski pribit- ki na uvoz, ki so ravno toliko visoki» da uvoznik ne more prodajati pod administrativno določeno domačo ceno. Ja, evropska kmetijska politika je zelo dobro de- lovala. Delovala je tako dobro, da se je v 80. letih začelo govoriti o evropskih maslenih gorah in mlečnih potokih. Takrat se je ES tudi prelevila iz neto uvoznice v neto izvoznico kjnetijskih pro- izvodov. Evropski kmet je za svoj produkt dobil 80 % več, kot je znašala svetoraa cena, ES pa je za to porabila več kot 70 % svojega proračuna ali približno 13 milijard dolarjev letno. Mednarodna skupnost je začela vse manj odo- bravali evropsko početje. Če je sprva oblikovanje takšne evropske kmetijske politike še tolerirala zavoljo rehabilitacije Evrope po drugi svetovni vojni, pa so postale predvsem velike izvoznice kmetijskih proizvodov (kot so ZDA» Avstrija, Kanada) vse bolj zgrožene nad drastičnimi spre- membami pozicij držav na trgu kjnetijskih pro- izvodov v 80. letih. Leta 1984 so se tako začela dolgotrajna (zaključila so se leta 1993) mednaro- dna pogajanja držav podpisnic GATT. Pogajanj se je prijel naziv Urugvajski krog, v njih pa so bili storjeni pomembni koraki na področju liberali- zacije trga kmetijskih proizvodov. Ampak, saj veste, kako je, pogajanja so lahko še tako dolga in mukotrpna, če pa ključni akterji pri tem držijo fige v žepih, tudi sklenjeni sporazumi ne pomagajo kaj dosti. Sklenjeno je na primer bilo, da se v procesu imenovanem tarifikacija vse necarinske ovire pretvorijo v carinske ter se te nato znižajo do določene ravni. Ker pa je bila pri tem uporabljena metoda merjenja netehtane- ' Zaradi poenos tavi tve uporab l j am krat ico ES (kot Evropska skupnos t ) oz. občasno EU za vse pcrmulacl)e tc inte gracije o d Evropske skupnost i za p r e m o g in j ek lo do sedanje Evropske uni je . ga poNT^rečja (kar jc čisti nesmisel), sije ES lahko privoščila, da je sicer netehlano povprečje njenih carin res znašalo 21 da pa so carine pri ključ- nih proizvodih (kot so žilo in mlečni izdelki) znašale tudi nad 500 %. Izpogajali so se tudi, da naj bi razvite države zni- žale svoje subvencije domačin kmetom. Podpore so bile tako najprej razdeljene na zelene sub- vencije (green box) in nedovoljene subvencije (amber box). Med nedovoljene subvencije, ki so postale predmet obveznega znižanja, sodijo vse subvencije, ki neposredno izkrivljajo ti^ovino, kot so izvozne ali proizvodne subvencije, ki so običajno neposredno zvezane s proizvedeno ali izvoženo količino. Gre za subvencije, kakršne je do tedaj uporabljala ES. Zelene subvencije pa so tiste, ki neposredno ne učinkujejo na trgo- vino: mednje tako spadajo na primer podpore raziskovalni dejavnosti na področju kmetijstva, izobraževanje in usposabljanje v kmetijstvu, kon- trola bolezni tn škodljivcev, nadomestilo škode v primeru naravnih nesreč, urejanje infrastruktu- re, celostno urejanje podeželja in vasi, urejanje vodnega režima itd. Proti koncu pogajanja pa je bila (v veliko korist ZDA in ES) dodana še tretja vrsta podpor, to so t. i. modre subvencije (blue box), ki niso bile obravnavane kot predmet obve- znega znižanja kljub temu, da gre za neposredna plačila, ki so neposredno vezana na določeno kmetijsko površino ali število živine. Predstavlja« te si lahko, da sta EU in ZDA sicer res znižali ne« dovoljene subvencije, ampak zato tudi ustrezno zvišale uporabo domnevno neškodljivih modr ih in zelenih subvenciji. IN KAKŠNO ZVEZO IMA TO Z LAKOTO V AFRIKI? Po podatkih OECD so razvile države v letu 2001 za podporo kmetijstvu namenile skoraj milijardo dolarjev na dan. Predstavljate si lahko tudi, da revne in gospodarsko nerazvite2 države nima- jo takšnega budžeta za deljenje podpor lastnim kmetom. Kmetijstvo je v podsaharski Afriki v primerjavi s kmetijstvom razvitih držav v slab- šem položaju že zaradi tehnoloških prednosti razvitega sveta. Kakšna je možnost teh držav, da v primerjavi s subvencijami razvitih držav konku- rirajo na svetovnem trgu, si lahko mislile. Ame- riški kmetje proizvajajo recimo glede na svetovne razmere tako drag bombaž, da bi se jim ga brez subvencij dejansko ne splačalo proizvajati. Ker pa bodo za to proizvodnjo dobili vladno podporo, bo ameriški bombaž na svetovnem trgu cenejši od bombaža iz Zimbabveja. Subvencije kmetij- stvu tako znižujejo svetovno ceno, kar pomeni, da tudi če bo podsaharski kmet svoje izdelke uspel prodati na svetovnem trgu, jih bo prodal po mnogo nižji ceni. kot bi jih sicer lahko. Kot je bilo razloženo v uvodnem ABC-ju med* narodne trgovine, naj bi od liberalizacije imeli koristi potrošniki. Afriški potrošnik lahko tako kupuje cenejše kmetijske proizvode iz razvitega sveta. Ker pa utegnejo biti tej proizvodi cenejši od lokalno pridelane hrane, lahko to domače pridelovalce odvrne od širjenja kmetijstva, ki bi lahko pomenilo ekonomsko osamosvojitev nera- zvitih držav. Za lasten gospodarski razvoj so te države od liberalizacije prejele le subvencionira- no konkurenco tujih producentov. Razvite drža- ve pa jim v zameno, namesto, da bi tem državam pomagali do dolgoročne gospodarske stabilnosti, raje pošiljamo pomoč v hrani in denarju. O tem pa naslednje. Pomoč v hrani je dejansko le še en način subven- cioniranja domačega kmetijstva. ZDA recimo pošilja Afriki pomoč v hrani iz njenih državnih zakladnic (onemogočanje tega na vrhu W T Ü bi bilo seveda nemoralno). Od kod pa se polnijo dr- žavne zakladnice? Seveda od državnega odkupa kmetijskih proizvodov od domačih kmetov, ki zvišuje povpraševanje in s tem ohranja visoko raven cen na domačem tr^u. EU ima načeloma drugačno strategijo in Afrild raje pošilja denarno pomoč. Pošiljanje denarne pomoči je nedvomno manj sporen način reše\'anja problema, vendar je njegova učinkovitost odvisna predvsem od tega, kam se ta denar v končni fazi izteče. Če je pora- bljen za nakup domače hrane, to nedvomno po- ^ V nada l jn je h o m zaradi kon vene iona I nos t i uporabl ja la ta t e rmin , čeprav jc v sp lošnem razpore jan je držav m p r e m i c o od nerazvi t ih k razvitim» skra jno problemat ično. V k o n k r e t n e m p r i m e r u jc raba skladna s kon teks tom, saj sc TU m e r o razvoja najpt>gosteje uporabl ja [3[)P per capita, ki pr ikazuje obseg l ^ o v a n j a . Seveda j e ta mera razvoja sporna iz m n o g i h v i d i k w . december2010 Evropska kmetijska politika A P A T I J A I N P O Ž R E S N O S T večuje produktivnost domačega kmelijslva, kar je način reševanja problema lakoie v Afriki. Če pa je denar porabljen 2a nabavo uvožene hrane, la denar odteče natanko tja, od koder je prišel. SOFISTICIRANI PRIJEMI SODOBNE CAP Kratko zgodovino Skupne kmetijske politike ES smo prej zaključil na koncu 20. stoletja. Pod pritiski mednarodne skupnost in tudi teže doma- čega proračuna pa je CAP doživela še nekatere reforme. CAP je uvedla t. i. drugi steber Skupne kmetijske frolitike. Kot da bi ES hotela reči: ja, v resnici smo s prvim stebrom izkrivljali medna- rodno trgovino» vendar sedaj z drugim stebrom poslavljamo evropsko knietijsko politiko v pov- sem nove okvire. Gre za uveljavljanje Evropske- ga modela kmetijstva, ki označuje multilateralen pogled na kmetijstvo, v katerem - kot oznanjajo - kmetijstvo ni več le način, kako pridelati hrano in si zagotoviti živež, temveč pomeni kmetijstvo dejavnost, ki je v javnem interesu družbe kot celote. Cilj ukrepov drugega stebra je zagota- vljanje spodobnega dohodka prebivalcem EU, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, s čimer se vzdržuje poseljenost in urejenost ruralnega okolja. Zaščita in ohranjanje notranjega kmetijstva je tako iz trg izkrivljaj oči h mehanizmov cenovnih regulaciji prešla na bolj miJe oblike, izražene v namerah o ohranjanju okolja in socialni zaščiti kmetov ter skrbi za kvaliteto kmetijskih izdelkov. Evropo skrbi predvsem, da bi njeni kmeti dosegali stan- darde okolja, varne hrane, zdravja rastlin in živali ter dobrobiti živali. Pri vseh teh lepih besedah pa je treba vedeli, da za omejevanje dostopa do domačega trga ni nuj- no treba uporabiti tako grobih mehanizmov, kot so uvozne carine ali kvote. Prav tako učinkovito je namreč, da postaviš dovolj visoke standarde glede izdelkov» ki se smejo prodajati na domačem ti^u. Lep primer tovrsinega omejevanja uvoza iz nekega drugega področja je recimo Švedska, na kateri mora imeti po notranjih zakonih vsak avtomobil vgrajene brisalce na lučeh. Švedska seveda sčili varnost državljanov v snežnih raz- merah, ščiti pa ludi domače proizvajalce, saj se tujim konkurentom morda ne splača zamenjati celotne proizvodne linije samo zato, da bi pro- drli na Švedski trg. Gre za neke dvorezne meče, pri katerih pa je treba presoditi, ali so argumenti za zaščito potrošnikov res toliko tehtni, kolikor je omejevanje tuje konkurence. Pomislimo reci- mo na evropske kumarice, ki ne smejo biti uvite za prodajo evropskim potrošnikom - sicer bi se slednji preveč mučil z rezanjem. Evropsko mleko ludi ne sme vsebovati prevelike količine maščob, saj se nam bojo sicer zamašile žile. Vseh podob- nih primerov sicer ne poznam, prepričana pa sem, da jih je ogromno. Najbolj žgoča in aktualna pa je polemika okoli gensko predelane hrane. Gre za debato, v kateri si je težko oblikovali mnenje, saj je - kot se reče - težko ločiti plevel od žita. ZDA nas tako - pod velikim vplivom proizvajalcev - prepričuje, da z gensko spremenjeno hrano ni niČ narobe, da gre le za novo tehnologijo pridelave ter da se ce- pljenje Še nikoli ni izkazalo za škodljivo. EU je do pred kratkim skladno z njenimi načeli kategorič- no zavračala uvoz leh izdelkov na notranji trg, se- daj pa je to odločitev prepustila nacionalnim vla- dam. Pred kratkim smo si na nacionalni televiziji lahko ogledali dokumentarec, ki je dokazoval, da prave študije še niso pokazale gotovih rezultatov ter da za ameriškimi raziskavami stoji lobi pro- izvajalca sredstev za genetsko obdelano kmetij- stvo. Če se prav spominjam, je bil dokumentarec francoski. Francija pa je ena največjih koristnic subvencij Skupne kmetijske politike. Razsojanje o gensko predelani hrani je, zaradi velikih učin- kov, ki jih ima končna sodbe na mednarodno tr- govino. precej oteženo. Preden zaključimo razpravo o evropski kmetijski politiki» bi rada povedala še dvoje. Prvič, da smo pod drobnogled vzeli le evropsko kmetijsko po- litiko, da pa bi do podobnih sklepov lahko prišli ludi, če hi kot predmet razprave vzeli ameriško. Drugič, da je veliko vprašanje ludi to, koliko je CAP sploh notranje učinkovita. Od CAP večino- ma profitirajo velike kmetijske pridelovalke, kot sla Anglija in Francija. Za večino ostalih držav EU {med njimi posebej ludi Slovenijo) pa je zna- čilno, da se kmetijstvo ne izvaja v velikem obsegu, temveč je razdrobljeno po majhnih kmetijah, za katere učinek subvencij ni tako velik. Ravno mali kmetje bi lahko aigumenlirali, da so ključni za ohranjanje podeželja» tradicije, dobrobiti živali in ostalih ciljev drugega stebra. Poleg tega se v EU s kmetijstvom ukvarja manj kot 5 % prebivalstva in odstotek še upada, saj postaja kmetijstvo vse bolj le obstranska dejaraost posameznih kmetov in ne več njihov glavnih vir dohodka. Kmetijstvo tako predstavlja le 3 % skupnega evropskega BDP. MED POŽRESNOSTJO IN APATIJO Razpravljamo lahko seveda o tem, ali je kmetij- ska samooskrba v globalnem svetu pomembna. Razpravljamo lahko o tem» ali je liberalizacija sploh prava pot, na katero je krenil svel. V danih razmerah pa jo lahko ludi vzamemo kol dejstvo, in če je liberalizacija res neizogiben proces, se moramo vprašati o tem» kako poteka. Če pod vse skupaj potegnemo črto, lahko reče- mo, da liberalizacija poteka tako, kot pač paše vodilnim državam v svetu. Med leti 1995 in 2001 so tako bile povprečne carine v industriji 4 %, medtem ko so bile na trgu kmetijske proizvo- dnje še vedno kar 60 %. Tisti trgi, na katerih ima razviti svet svoje konkurenčne prednosti (teh- nologij, inovacije itd.), se tako hitro liberalizira in s tem odpira nova tržišča podjetjem razvitega sveta. Tisti trg, na katerih bi nerazvite države s svojo proizvodnjo nemara lahko konkurirale, pa ostaja več kot 60 let po začetku mednarodne li- beralizacije še vedno relativno zaprl in zasičen z nelojalno konkurenco pro teke ion i stične politike razvitih držav. Na zahodu se tako razvijajo nove bolezni, kot je recimo »debelost«, ki je v mednarodno klasifika- cijo bolezni vstopila leta 1990, na periferiji sveta pa ljudje še vedno umirajo od lakote, medtem ko angleška kraljica zavoljo velikih površin v njeni lasti prejema kmetijske subvencije od Evropske unije. Leta 1997 je Svetovna zdravstvena organi- zacija debelost u radno razglasila za globalno epi- demijo. Edina svetovna regija, ki od te epidemije ni bila prizadeta, je podsaharska Afrika. Ali gre pri vsem tem za požrešnost ali nemara za apaličnosl do lega» kar se dogaja na drugi strani oble, puščam v presojo bralcu.*