* V ,v\ V / DOKTORJA FRANCETA PREJERNA POEZIJE Sera dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, stratou dal; Srce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi. UREDIL SKRIPT. L. PINTAR. II. NATISK. -6-\{e5)vi> NATISNILA IN ZALOŽILA LETA 1908 S S ž 2 ž ž IG. PL. KLEINMAYR & FED. BAMBERG V LJUBLJANI. k f k KAZALO PESMI. Strunam. Dekletom.. Pod oknom. Prošnja . Kam?. Ukazi. K slovesu. Sila spomina. Izgubljena vera. Mornar ...... . Soldaška .. Zdravljica. V spomin Valentina Vodnika .... V spomin Andreja Smoleta .... Od železne ceste. Zapuščena . Nezakonska mati. Pevcu . Stran 1 . 2 . 3 . 5 . 7 . 8 . 9 . 10 . 11 . 13 . 15 . 17 . 19 . 21 . 23 . 26 . 27 . 28 BALADE IN ROMANCE. Hčere svet. 29 Učenec . 30 Dohtar. .32 Turjaška Rozamunda.33 II KAZALO. Stran Judovsko dekle.38 Zdravilo ljubezni.40 Lenora (Burger).43 Povodnji mož.54 Prekop.58 Neiztrohnjčno srce.59 Ribič.61 Ženska zvestoba.63 Orglar.73 RAZLIČNE POEZIJE. Zvezdogledom.75 V spomin Matija Čopa.77 Nova pisarija.78 Prva ljubezen.85 Slovo od mladosti.87 Glosa.89 Zabavljivi napisi.91 GAZELE. Pesem moja je posoda tvojega imena.97 Oči sem večkrat prašal, ali smem.98 Žalostna, komu neznana je resnica, da jo ljubim.98 Draga 1 vem, kako pri tebi me opravljajo ženice.99 Med otroci si igrala, draga, lani, — čas hiti.100 Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve.100 Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi.101 SONETJE. Očetov naših imenitna dela.103 Vrh solnca sije solncev cela čeda.104 Tak kakor hrepeni oko čolnarja.105 Dve sestri videle so zmoti vdane.106 Kupfdol ti' in tvoja lepa starka.107 Je od vesel’ga časa teklo leto.108 KAZALO. Stran Poet tvoj nov Slovencem venec vije.109 Ran mojih bo spomin in tvoje hvale.HO Iz srca svoje so kali' pognale.HI Mokrocveteče rož’ce poezije.H2 Iz krajev niso, ki v njih solnce sije.113 Cel čas so blagih sapic pogreš’vale .. • • - .114 Obdajale so vtrjene. jih skale.115 Viharjev jeznih mrzle domačije.116 Izdihljaji, solze so jih redile..117 Jim moč so dale rasti neveselo.118 Ur temnih so zatirale jih sile.119 Lej, torej je bledo njih cvetje velo.120 Jim iz oči ti pošlji žarke mile.121 In gnale bodo nov cvet bolj veselo.122 Magistrale.123 Ni znal molitve žlahtnič trde glave.124 Sanjalo se mi je, da v svetem raji.125 Velika, Togenburg, bila je mera.126 Bilo je, Mojzes, tebi naročeno.127 Na jasnem nebu mila luna sveti.128 Mars’kteri romar gre v Rim, v Kompostelje.129 Zgodi se včasih, da mahomedani.. 130 Oči bile pri nji v deklet so sredi.131 Kadar previdi učenost zdravnika.132 Odprlo bo nebo po sodnjem dnevi.133 . Al prav se piše ka lil a ali kaf ha.134 Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov.135 - Ap$l podobo na ogled postavi.136 O Vrba! srečna, draga vas domača.137 Popotnik pride v Afrike puščavo.138 Hrast, ki na tla vihar ga zimski trešne.139 Komur je sreče dar bila klofuta.140 Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi.141 Čez tebe več ne bo, sovražna sreča.142 Memento mori!. 143 Matiju Čopu.144 IV KAZALO. KRST PRI SAVICI. Stran Uvod. 145 Krst. 148 Opombe. 166 DOSTAVEK onih Prešernovih pesmi, ki jih pesnik sam ni bil sprejel v svojo zbirko. Vso srečo ti želim.,. .167 Nuna in kanarček.169 Zarjavela devica. 171 Svarilo.172 Sveti Senan. 174 Od zidanja cerkve na Šmarni gori ..176 Šmarna gora. 180 Nebeška procesija.183 Janezu N. Hradeckemu.188 Ljubezen tiranija.191 Mihu Kastelcu. 192 Zopet izdajavcu Volkmerovih fabul in pesem.193 Razni epigrami. 194 Nagrobnice. 197 Zastavica.199 Licova strelci (Korner).200 Tri želje (Anastazij Griin).202 Parizma (Byron).203 —\S V — J5)(£L " e )(0 P K S M I. Strunam. Strune, milo se glasite, Milo, pesmica, žaluj; Srca bolečine skrite Trdosrčni oznanuj: Kak bledi mi moje lice, Kak umira luč oči, Kak teko iz njih solzice, Ki ljubezen jih rodi; Od želja kako zdihuje, Po nji hrepeni srce, Kak mu je veselje tuje, Kak od sreče nič ne ve; Prešeren 1 2 PESMI. Kak s seboj me vedno vleče, Koder hodi, njen obraz, Kak obličje nje cveteče V srcu nosim vsaki čas; In kak ve, ki bi nje hvalo Rade pele zanaprej, Ak se ne usmili kmalo, Mor’te vtihnit’ vekomej. Te in take ve nosite Tožbe, strune, tje do nje, Ako mor’te, omečite Neusmiljeno srce. — Dekletom. Padala nebeška mana Izraelcem je v puščavi; 'Zginila je, ak pobrana Ni bila ob uri pravi. Kak lepo se rosa bliska, Dokler jutra hlad ne mine, Komaj solnce bolj pritiska, Je pregnana od vročine. PESMI. 3 Rožice cveto vesele Le ob času let’ne mlade; Leto pošlje piš in strele, Lepo cvetje jim odpade. Roža, rosa ino mana Vaša je mladost, dekleta! Svefjem, naj ne bo zaspana, Ki cveto ji zlata leta. Fante 'zbiraš si prevzetna, Se šopiriš, ker si zala; Vari, vari, da priletna Samka se ne boš jokala! — Pod oknom. Luna sije, Kladvo bije Trudne, pozne ure že; Pred neznane Srčne rane Meni spati ne puste. 1 * 4 PESMI. Ti si kriva, Ljubezniva Deklica nevsmiljena! Ti me raniš, Ti mi braniš, Da ne morem spat’ doma. Obraz mili Tvoj po sili Mi je vedno pred očmi; Zdihujoče Srce vroče Vedno k tebi hrepeni. K oknu pridi, Drug ne vidi, Ko nebeške zvezdice; Se prikaži, Al sovraži Me srce, povej, al ne. Up mi vzdigni, Z roko migni, Ak bojiš se govorit’. — Ura bije, K oknu ni je, Kaj sirota čem storit’! PESMI. V hram poglejte, Mi povejte, Zvezde, al res ona spi; Al posluša, Me le skuša, Al za druzega gori. Ako spava, Naj bo zdrava! Ak me skuša, nič ne de; Po nje 'zgubi, Ako ljubi Druz’ga, poč’lo bo srce. Prošnja. Po drugih se oziraj, Ne morem ti branit’; Se men’ oči odpiraj, Mi gledat’ daj njih svit! Obešajo glavice, Ni rožam mar cvetet’; Molčijo v gozdu ptice, Ne ljubi se jim pet’. 6 PESMI. Ne letajo čebele, Krog cvetja ne šume; Cio ribice vesele Se klavrno drže. Žaluje vsaka živa Stvar, draga deklica, Ak dalje solnca skriva Se luč rumenega. Več rož ne raste v polji, Več nima ptičev hrib, Čebel več kraj najbolji, Več nima voda rib, Ko misli jaz, ki spijo V ljubeznenih sanjah, Ki si na dan želijo Zleteti v pesmicah. Al repetnic razpeti Pred nimajo moči, Da tvojih jim zasveti Nebeška luč oči. Ak hočeš, da jih sence Pomoril mraz ne bo, Ak hočeš, med Slovence Da tvojo čast neso, PESMI. 7 Vsaj name se oziraj, Ak nočeš me ljubit’; Oči mi vsaj odpiraj, Mi gledat’ daj njih svit! — Kam? Ko brez miru okrog divjam, Prijatli prašajo me, kam. Prašajte raj’ oblak neba, Prašajte raji val morja, Kadar mogočni gospodar Drvi jih semtertje vihar. Oblak ne ve, in val ne, kam, Kam nese me obup, ne znam. Samo to znam, samo to vem, Da pred obličje nje ne smem, In da ni mesta vrh zemlje, Kjer bi pozabil to gorje. — PESMI. Ukazi. Da ne smem, si ukazala, Belih rok se dotaknit’; Zved’la, deklica si zala, Kako znam pokoren bit’ Da ne smem, si ukazala, Od ljubezni govorit’; Zved’la, deklica si zala, Kako znam pokoren bit’ Moram da, si ukazala, Hojo k tebi opustit’; Zved’la, deklica si zala, Kako znam pokoren bit’ Moram da, si ukazala, Tebe se povsod ognit’; Zved’la, deklica si zala, Kako znam pokoren bit’ Zraven si mi ukazala, Da te moram pozabit’; Bogal, deklica bi zala, Ak bi moglo se zgodit’. PESMI. 9 Al srce mi drugo vstvari, Al počakaj, da to bit’ V prsih neha, — Bog te obvari! Pred ni moč te pozabit’. — K slovesu. Kaj od mene proč oko, Proč obraz obračaš mili? Kdo te mene ljubit’ sili? — Rajši koj mi daj slovo. Desno roko brez skrbi Daj k prijaznemu slovesu, Solz v nobenem ni očesu, Zal-besede v ustih ni. Zale misli v srcu ni, Saj ni pred bilo veselo, Ko za tebe se je vnelo, Naj ne bo prihodnje dni! Vrnil bo se prejšnji čas; Hodil pota bom temotne, Kamor sreče bo togotne Gnal nemili me ukaz. 10 PESMI. Moja stara ljuba bo, Bo potrpežljivost mila Zvezo z mano ponovila, V zakon dala mi roko. Od pomoči nje podprt Nosil bom življenja pezo, Dokler zmaga sreče jezo Zadnja ljub’ca, — bela smrt. Sila spomina. Drug ti je v skrbno nastavljene mreže Nestanovitno zasačil srce; Vender na mene še nekaj te veže, Kaj da je, komaj med nama se ve. Marsikdaj se govorica ti zmeša, Ko me zagledaš med drug’mi ljudmi, Marsikdaj tvoje srce me pogreša, Iščeš okoli me s plašnim’ očmi. Večkrat, ko vtrujena praznega hrupa V misli zamaknjena sama sediš, Vsili v spomin se ti pevec brez upa, Stari čas skoraj nazaj si želiš. PESMI. n Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje, Sreče v ljubezni se baha vesel, V srcu te* zbadajo pesmice moje, Ki jih od njene nesreče sem pel. Sama sodila si pred me nemilo, Sama me zmerom še sodiš ostro; Pravijo vender, da slabo plačilo, Kdor me pri tebi zatoži, dobo. Trdna med nama vzdiguje se stena ’Z brezna globoc’ga do strmih nebes; Vender ne vdrža želj skrivnih plamena, Da bi ne mogel on švigniti čez. Ne pozabiti jih, so te prosili Drugi, ne moje prevzetno srce; V mislih ti niso, al mene po sili Pomnila boš ti do zadnjega dne. — Izgubljena vera. Nebeško sijejo oči, Ko so sijale prejšnje dni. Rudeča lica zorno še Cvetejo, ko so pred cvetle. 12 PESMI. Se usta smejajo ko pred, Sladkost ni manjši ’z njih besed. Otemnil ni ga časa beg, Nič manj ni bel prs tvojih sneg. Život je tak, roke, noge So, kakoršne so pred bile. Lepota, ljubeznivost vsa Je, kakoršna je pred bila. Al ver’vat’ v tebe moč mi ni, Kakor sem ver’val prejšnje dni. Le sveta, čista glorija; Ki vera da jo, je prešla. En sam pogled je vzel jo preč, Nazaj ne bo je nikdar več. Ak bi živela vekomej, Kar si mi b’la, ne boš naprej. Srce je moje bilo oltar, Pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar. PESMI. 13 Mornar. Nezvesta, bodi zdrava, Čolnič po mene plava, Na barko kliče strel! Po zemlji varno hodi, Moj up je šel po vodi, Mi drug te je prevzel. Pri Bogu sem obljubil, Da pred bom dušo 'zgubil, Ko nehal te ljubit’. Si z desno v desno segla, Pri Bogu si prisegla, Mi vedno zvesta bit’. Morja široka cesta Peljala me je v mesta, Kjer lepe deklice; Obrazov njih lepota, Sneg beli njih života Zmotila nista me. Spet so se jadra bela Od južnih sap napela, Prinesla me nazaj; 14 PESMI. Dekleta moj’ga ženo Sem našel poročeno, — Prestal, sam Bog ve kaj! Le jadra spet napnimo, Valovom se 'zročimo, Kak je čisto morje! Kaj njemu upat’ smemo, Mornarji dobro vemo, Dekletom kaj, — kdo ve? Ne straši moč viharja, Ne grom valov mornarja, Se smrti ne boji. Spomin v potopu mine, Ljubezni bolečine Vsak dan spet oživi. Po morju barka plava, Nezvesta, bodi zdrava, Sto tebi sreč želim! Po zemlji srečno hodi, Moj up je šel po vodi, Le jadrajmo za njim! PESMI. 15 Soldaška. Pet čevljev merim, palcev pet, Adijo, ljub’ca, starši, In z Bogom vi, tovar’ši! Dopolnil sem devetnajst let, Pet čevljev merim, palcev pet, In čvrste sem postave Od nog do glave. Očetov dom, ti na slovo! Kdor ni za bolji rabo, Naj var’je dom in babo, Al v šolah beli si glavo; Junaka vabi boj, ne bo Se trudil on s peresom, In ne z drevesom. Učeni stan je zanič’van; Skrbi in huda leta More uboz’ga kmeta; Najprvi stan soldaški stan: Soldat živi vesel v en dan, Saj cesar da pol hleba, In kar je treba. 16 PESMI. Doma povsod, doma nikir, Obhodi dosti sveta, Zavolj njega dekleta, Zenice imajo prepir, In kadar zapusti kvartir, Si marsiktera ’z hiše Solzice briše. Le eni ljubici je zvest, Ti ljub’ci čast se pravi, Ta gre z njim v boj krvavi, Ga spremi čez gore brez cest In čez ozidje trdnih mest, Kjer smrt junaške brate Povabi v svate. Saj vem, da mora vsak umret’, In iti vsak k pokoju, Na posflji ali v boju, Potrta starost, mladi cvet. — Pet čevljev merim, palcev pet, Veselo čem živeti, Junaško — vmreti. PESMI. 17 Zdravljica. (Ob novmi leta 1844.) Spet trte so rodile, Prijatli, vince nam sladko, Ki nam oživlja žile, Srce razjasni in oko, Ki vtopi Vse skrbi, V potrtih prsih up budi. Komu najpred veselo Zdravljico, bratje, č’mo zapet’? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, Brate vse, Kar nas je Sinov sloveče matere! V sovražnike ’z oblakov Rodu naj naš’ga trešči grom! Prost ko je bil očakov Naprej naj bo Slovencev dom! Naj z drob e Njih roke Si spone, kjer jim še teže! Prešeren 2 18 PESMI. Edinost, sreča, sprava K nam naj nazaj se vrnejo! Otrok kar ima Slava, Vsi naj si v roke sežejo, Da oblast In z njo čast, Obilnost bodo naša last! — Bog živi vas, Slovenke, Prelepe, žlahtne rožice! Ni take je mladenke, Ko naše je krvi dekle; Naj sinov Zarod nov Iz vas bo strah sovražnikov! Mladenči, zdaj se pije Zdravljica vaša, vi naš up! Ljubezni domačije Noben naj vam ne vsmrti strup! Ker po nas Bode vas Jo srčno branit’ klical čas. — Žive naj vsi narodi, Ki hrepene dočakat’ dan, Da, koder solnce hodi, Prepir iz sveta bo pregnan; Da rojak Prost bo vsak, Ne vrag, le sosed bo mejak! PESMI. 19 Na zadnje še, prijatli, Kozarce zase vzdignimo, Ki smo zato se zbrafli, Ki dobro v srcu mislimo. Dokaj dni Naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi! - V spomin Valentina Vodnika. V Arab’je puščavi Se ptiček rodi, V odljudni goščavi Sam zase živi. So zvezde sestrice, Mu mesec je brat; Ni dano mu ptice Si ljubico zbrat’. Zanj družba ne mara, In on ne za njo; V samoti se stara, Mu leta teko. 2* 20 PESMI. Najslajši dišave, Ki zanje sam ve, Najžlahtniši trave, Kadila drage. In miro nabira Netruden vse dni, Se vbada, se vpira, Za smrt le skrbi. Grmado ’z njih dela Prileten samce, Ko pride smrt bela, Na nji se sežge. Ven plane ’z plamena S svitlobo obdan, Sloveč’ga imena Ptič Fenis na dan. Tak pevec se trudi, Samoten živi, Se v. slavi, ko zgrudi Ga smrt, prerodi. — PESMI. 21 V spomin Andreja Smoleta. Črne te zemlje pokriva odeja V grobu tihotnem, naš bratec Andrej! Vince zlato se v kozarcih nam smeja, V tvojo opombo pijemo ga zdej. Zbrani prijatli v spomin ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dni; Zraven si take Zdravljice pojemo, Da ni nesrečen, kdor v grobu leži. Čedna postava bila ti je dana, Bistri ti um je z bogastvom bil dan; Bolj’ga srca ni imela Ljubljana, Kak si za srečo človeštva bil vžgan! Kratko sijale so zvezde prijazne, V sanjah prijetnih te zibal je up; Jezo si sreče občutil sovražne, Zgodaj okusil življenja si strup. Deklica druz’ga moža je objela, Ki od ljubezni do nje si bil vnet; TreščTa v bogastvo nesreče je strela, Kranjski v obupu zapustil si svet. 22 PESMI. Videl si Nemško, Francosko, Britansko, Videl si Svajca visoke gore, Videl si jasno nebo italjansko; ^Sreče ni ranjeno našlo srce. Videl povsod si, kak iščejo d’narje, Kak se le vklanjajo zlat’mu bogu; Kje bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domu. Mogla umreti ni stara Šibila, Da so prinesli ji z doma prsti; Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži. V zemlji slovenski, v predragi deželi, Ki si jo ljubil presrčno ves čas, V kteri očetje so naši sloveli, Ktera zdaj ima grob komaj za nas. Težka človeku ni zemlje odeja, Vzamejo v sebe ga njene moči; — Trčimo, bratje, še vince se smeja, Dolgo Smoletov spomin naj živi! — PESMI. 23 Od železne ceste. (Andrej ček in Barb’ka.) A. „Bliža se železna cesta, Nje se, ljub’ca, veselim; Iz Ljubljane v druga mesta Kakor ptiček poletim." B. „Ak je blizo tista cesta, Moraš vzet’ me, ljubček moj, Da pogledat tuja mesta Bom peljala se s teboj." A. „Sam se po železni cesti Vozil bom od nas do nas; Drugo ljub’co v vsakem mesti Imel bom za kratek čas." B. „Ceste tebi ne zapiram, Ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;. Ti pa mene pusti zmiram, Pet 'mam boljših na vsak prst." A. „Ve Kranjice ste košate, So prijazne Štajerke; Trst dekleta 'ma bogate, Dunaj zal’ oblečene." 24 PESMI. B. „Smo poštene me Kranjice, Vsak sleparček ni za nas; Me pa hoč’mo bit’ ženice, Ljub’ce ne za kratek čas.“ A. „Ve si pa žel’te možičke, Ki ne stop’jo ’z ojnice, Zmerom vprežene osličke. Dolgočasne revčeke.“ B. „Tebe sija pa h krotkim pticam Vleče, buzakljunski kos! Veter dal boš dvajseticam, Pricapljal nazaj boš bos.“ A. „Jaz popeljem se tje v Brno Snubit jud’nje krščene; Bom priženil z ženo črno Penezov na mernike." B. „Jaz pa iz domačih starcev Si moža 'zvolila bom; Imel bo ko peska d’narcev, Mene var’val bo in dom.“ A. „Zene jaz ne bom zapiral, Bal ne bom se zanjo nič; Nje obresti bom pobiral, Živel brez skrbi ko ptič." PESMI. 25 B. »Jaz pa hlače bom nosila, Gospodar bom čez mošnjo; Bom vabila na kosila, Kogar meni bo ljubo. “ A. „Vari! celi dan bo godel, Vso noč kašljal stari mož; Bo te še od hiše spodil, Ak mu stregla prav ne boš.“ B. „Jud’nja je ko satan zvita, Kadar boš z njo zavozlan, Privoščila skoporita Komaj ti bo sok neslan.“ A. »Torej bodi meni zvesta, Saj te ljubim le samo; Kje je še železna cesta, Koj mi v zakon daj roko.“ B. »Tebi jaz ne bom nezvesta, Ljubček, ti si ptiček zrel; Ko železna pride cesta, Vari, da ne boš mi všel.“ A. »Po nji peljal te ženico / Bom na Dunaj, v Gradec, v Trst, Zvesto kazat jim Kranjico, Ak ne bo na poti — krst.“ 26 PESMI. B. „Ak kaj tac’ga se napravi, Boš počakal, ljubček moj, Vselej mož najmanj zapravi, Ak ženico ’ma s seboj." — Zapuščena. Je za druzega dekleta Zdaj ljubezen tvoja vneta, Jezik ji lažniv’ obeta, Jo peljati pred oltar; Bog te obvar’! Da prisegel, si obljubil, Da boš mene samo ljubil, Da ne boš ti druge snubil, Ni ti v mislih več nikdar, Bog te obvar’! Da srce, ki je gorelo Le za te, življenje celo Nikdar več ne bo veselo, Kaj je tega tebi mar; Bog te obvar’! PESMI. 27 Bog obvar’ te zdaj in vedno, Bog obvar’ te z ljub’co čedno, Bog men’ uro daj posledno Pred, ko gresta pred oltar; Bog te obvar’! — Nezakonska mati. Kaj pa je tebe treba bilo, Dete ljubo, dete lepo, Meni mladi deklici, Neporočeni materi? — Oče so kleli, tepli me, Mati nad mano jokali se; Moji se mene sram’vali so, Tuji za mano kazali so. On, ki je sam bil ljubi moj, On, ki je pravi oče tvoj, Sel je po svetu, Bog ve kam, Tebe in mene ga je sram. Kaj pa je tebe treba bilo, Dete ljubo, dete lepo! Al te je treba bilo, al ne, Vender presrčno ljubim te. 28 PESMI. Meni nebo odprto se zdi, Kadar se v tvoje ozrem oči, Kadar prijazno nasmejaš se, Kar sem prestala, pozabljeno je. On, ki ptice pod nebom živi, Naj ti da srečne, vesele dni! Al te je treba bilo, al ne, Vedno bom srčno ljubila te. — Pevcu. Kdo zna Noč temno razjasnit’, ki tare duha! Kdo ve Kregulja odgnati, ki kljuje srce Od zora do mraka, od mraka do dne Kdo uči Izbrisat’ ’z spomina nekdanje dni, Brezup prihodnjih odvzet’ spred oči, Praznoti vbežati, ki zdanje mori! Kako Bit’ hočeš poet, in ti pretežko Je v prsih nosit’ al pekel, al nebo! Stanu Se svojega spomni, trpi brez miru! — ©. ^5)^5j^>k5jg>k9g^<9g>j<9g^:9(?^:9 7 - "\°/ J " BALADE IN ROMANCE. Hčere svet. Ljubice pod okno dragi Pride marsiktero noč, Z deklico se pogovarjat, Dokler se napoči zor. To je zvedel oče stari, Stari oče, sivi mož, Kregal svojo lepo hčerko In svaril jo je rekoč: „Ako boš pri oknu stala, Kadar mimo hodil bo, Ak po noči govorila Ino z njim vas’vala boš, Hišo bodem ti ogradil, Zidal zid bom krog in krog, o (5^ 30 BALADE IN ROMANCE. Spustil bom okoli hiše Sultana, da lajal bo, Stari hišni bom ukazal, Da bo spavala s teboj." Hčerka je odgovorila Te besede mu rekoč: „Stari oče, oče ljubi, Ljubi oče, modri mož! Lojtro bo za zid prinesel, Za peseta kruha kos, Hišna meni davno nosi Pisma s plačano roko; Ako hoč’te, da ne pride Več pod okno ljubi moj, Za ženico dajte drag’mu, Ljubi oče, me na dom." <2S> Učenec. Klel je neki mlad učenec Pust na pepelnično jutro, Te besede je govoril V jezi svoji tisto uro: „0 predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo BALADE IN ROMANCE. 31 Ti med materne petice Si poslal požrešno kugo, Si mošnjico mi rejeno Djal popolnoma na suho; Stari oče se bo praskal, Gledala bo mati čudno, Malo penezov poslala, Dokaj bota mi naukov; Vender to bi še prenesel, To še ni največi hudo. O predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo! Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko ; Treba prečuvati bode Več noči s prižgano lučjo, Dolgo si glavo beliti, Da popravim spet zamudo; Vender to bi še prenesel, To še ni največi hudo. O predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo! Si omožil dokaj deklic, In med njimi mojo ljub’co, 32 BALADE IN ROMANCE. Mlado deklico nezvesto, Lepo Reziko nemškuto, Za katero rad bi dal bil Kri, življenje, svojo dušo. — Da si njo mi ti omožil, Oh, to je največi hudo!“ — Dohtar. „Dohtar, ti jezični dohtar! Kaj postopaš ti za mano ? Ne prepiram se z nobenim, Da bi peljal mojo pravdo; Ni umrla teta moja, Teta moja, dekle staro, Da bi, dohtar, mi opravljal Po nji dedino bogato; Sem premlada, da bi pismo Ženitvansko se pisalo. Dohtar, ti jezični dohtar! Kaj postopaš ti za mano?“ — „Ne zameri, ne zameri, Cvet lepote, dekle drago! BALADE IN ROMANCE. 33 Naj teko ti mirni dnevi, Bog ti živi teto staro; Je v šestnajstem, mislim, letu Se možiti še prekmalo; Da te ljubit’ ni prezgodaj, Tvoji mi pogledi prav’jo. V pravdah ne želi pero ti, Al srce le zate vžgano Ti želi v ljubezni služit’; Brez pokoja to za tabo Vodi mi poglede, misli In noge z močjo neznano, Koder hodiš, cvet lepote, Žlahtna roža, dekle drago!“ — Turjaška Rozamunda. Hrast stoji v Turjaškem dvoru, Vrh vzdiguje svoj v oblake, V senci pri kamnitni mizi Zbor sedi gospode žlahtne, Ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače. Prešeren 3 34 BALADE IN ROMANCE. Rozamunda, roža deklic, Čast dežele je domače: Nje pogledi, svitle strele Z neba jasnega poslane, Daleč krog junakov srcem Vžigajo skeleče rane. Dokaj jo baronov snubi: Troje iz dežele laške, Troje iz dežele nemške, Troje ’z štajerske in kranjske, Ino zraven Ostrovrhar, Ki so boji mu igrače. Lep junak srce bil vnel je Gospodične zlo košate, Ki ukaže mu, da prosi Od očeta jo in žlahte. Njemu oče nje napravi Imenitno gostovanje, Rozamundo mu obljubi, Reče mu pripeljat’ svate V treh nedeljah, da nevesto ’Z hiše spremijo domače. Tje h gospodi se približa Pevec razglašene slave; BALADE IN ROMANCE. 35 Prošen strune vbere, poje Dela vitezov junaške In deklet oči nebeške, Srca od njih ognja vžgane. Ko premolkne, ga popraša, Teta Rozamunde zale, Da bi jo čez vse pohvalil, Reče mu besede take: „Ti povej nam, ki obhodiš Bližnje ino daljne kraje, Kje bi neki dekle rastlo Lepši od neveste naše?“ „Bog jo živi gospodično, Bog ji hčere daj enake, Tak cveteče, tak sloveče, Bog ji sine daj junake! Pod cesarjem zdaj najlepši Cvet Turjaška roža raste. Sestra bašetova v Bosni, Solnce vse lepote zdanje Po vsem svetu razglašena, Ako slave glas ne laže, Sama bi vtegnila biti Lepši od neveste vaše.“ 3 * 36 BALADE IN ROMANCE. Ni nevesti všeč, kar reče, Mal’ odgovor ji dopade, Lica spremeni rudeča, Nejevolja jo prevzame, Ostrovrharja pogleda, Reče mu iz jeze nagle: „Slišim, da so Bosnijaki V sužnost gnali kristijane. Res junakom je sramota, Da jih še obklada jarem. Meč opaši, Ostrovrhar, Hlapce zberi in prijatle, Bašetovo izpeljite Sestro, ako kaj veljate. Radi bodo dali Turki Zanjo naše vam rojake. Brez otrok moj zakon bodi, Brez veselja leta stare, Ako šla bom pred k poroki, Ako pred moža objamem, Ko pripelješ Bosnijanko V grad Turjaški, da verjamem, Da je take res svitlobe Turško solnce, kakor slave!" — Ženin z njo obljubljen svoje Zbere Ostrovrhar hlapce, Po prijatle bližnje pošlje In si oster meč opaše, BALADE IN ROMANCE. 37 Ročno jezdi nad Turčine, Spolnit voljo svoje drage. Ne globoka reka Kolpa, Ne vdrže ga turške straže. Meč krvavi v močni desni Pred seboj drvi Bošnjake, Bašetovi grad razdene, Reši ’z sužnosti rojake, Z njimi bašetovo lepo Sestro vitez s sabo vzame, Rasti in podobe rajske. Vseh lepot bila je solnce, Ki so tisti čas sijale. Bolj ko lepa Rozamunda Lepši Lejla mu dopade, V grad Turjaški je ne pelje, Na svoj grad domu jo vzame. Cvet junakov Ostrovrhar Ji srce nedolžno gane. Vero zapusti Mahoma, Turške šege in navade. Ko bila se naučila Vseh resnic je vere prave, Jo je krstil, potlej njiju Je poročil grajski pater. Rozamunda grede v klošter, Čast Ljubljanskih nun postane. 38 BALADE IN ROMANCE. Judovsko dekle. Stoji Moravski trg- Lescč, Več lepih deklic v njem cvete, Med njimi judovsko dekle. Kristjane v cerkev hodijo, Po trgu se sprehajajo, Po ljubih se ozirajo. Rodu Abrahamovga hči Pa dan na dan doma sedi, Le malokdaj gre med ljudi. Prišel je spet sabotni dan, Ki ne spoštuje ga kristjan, Od vernih j udov praznovali. Ker tempelj njih daleč stoji, Zapoldan spet doma sedi, Popoldan tako govori: „Od seje meni slabo je, Pustite, ljubi oče, me, Da v divnjak grem sprehajat se. BALADE IN ROMANCE. 39 Tam lepe rožice cveto, Vesele ptičice pojo, Se plašne srnice paso.“ Ko v grajski divnjak je prišla Judovska lepa deklica, Mladenča najde krščen’ga. Za bele jo roke prijel, Na srce stisnil, jo objel, Je govoriti tak začel: „Da ljubit’ moram vse ljudi, Tak vera moja me uči, Al ljubiš me, judovska hči?“ Odtegne bele mu roke, V oči ji stopijo solze, Odreče mu besede te: „Ak ravno mene ljubit’ smeš, Jaz dobro vem, ti dobro veš, Da v zakon vzeti me ne smeš.“ In šla je žalostna domu, Tožila milemu Bogu, Da ni nje vere, nje rodu. Al večkrat je nazaj prišla; Nje vera trden jez je bila, Ljubezni nje ni vstavila. «ž£2> 40 BALADE IN ROMANCE. Zdravilo ljubezni. Je ljubemu ljub’ca, lepote cvet, Umrla stara le osemnajst let. Mladenič obljubi ostati ji zvest, Se noč in dan jokal je mescev šest. Se milo je jokal, je milo zdih’val, Grob njeni je vsak dan obiskoval. Ga mati tolaži, tako govori: „Jaz imam tri brate, ti ujce tri. Brat prvi kupec je, on kupe zlata, Na mero ta ujec tvoj ima srebra. Od mesta do mesta se vozi vesel Po svetu, on rad s seboj te bo vzel. Podaj se k njemu, pregledaj svet, Po svetu boš dokaj videl deklet. Bolj umne, bogate, bolj lepe Boš videl, pozabil podobo nje. BALADE IN ROMANCE. 41 Al ak ne znebiš se srčnih ran, Nazaj spet pridi čez let’ in dan; Mi v kloštru prebiva drugi brat, Tvoj drugi je ujec učen opat. Opat in menihi, modri možje, Gotovo ti bodo ozdrav’li srce. Samota, post, učenost, brevir, Nazaj ti spet dali bodo mir; Al ak ne znebiš se srčnih ran, Nazaj spet pridi čez let’ in dan. Moj tretji brat vojsken je poglavar, Spet pridi nazaj, ne obupaj nikar. Do srca veliko ima oblast Vojščakov ljubica, presvitla čast. Pred, ko da preteče let’ in dan, Na vojski se znebil boš srčnih ran.“ Se dolg’ ugovarjal, branil je, Ni vbranil se prošnjam matere. 42 BALADE IN ROMANCE. Prijazno kupec mu roko poda, Ne zdi se mu škoda zlata ne srebra. Od mesta do mesta s seboj ga je vzel, Ga prosil in silil, da bil bi vesel. Okoli mu daleč pokazal je svet, Povsod je dosti videl deklet. Bogate je videl, umne, lepe; Pozabil ni vender ljub’ce blede. In kadar preteče let’ in dan, Spet k materi pride bolj bolan. Ko pred, vsak dan obiskuje grob nje, Tam milo zdihuje in toči solze. Poda se v klošter, kjer materin brat Je, ujec njegov, učen opat. Opat in menihi, modri možje, Nobeden srca ozdravit’ ne ve. Se posti, uči se in moli brevir, Nazaj se ne vrne v srce mu mir. BALADE IN ROMANCE. 43 In kadar preteče let in dan, Spet k materi pride bolj bolan. Vsak dan obiskuje, ko pred, grob nje In milo zdihuje in toči solze. „Se k tretjemu ujcu podaj, moj sin, Da srčnih znebiš se bolečin!“ Na vojsko je šel, se srčno boj’val, Časti ni, mir je tamkaj iskal. In pred ko preteče let’ in dan, Do matere pride list poslan. List črno je zapečaten bil, — „0 mati, tvoj sin je mir dobil!" — Lenora. (Iz nemškega.) Lenora, ko se zazori, Iz strašnih sanj se splaši: „Zvest nis’ al živ več, Vilhelm ti! Od kod tak dolg’ odlaši?" Je kralja Miroslava roj Pred Prag’ ji vnesel bil ga v boj, Al zdrav je, kar se ločil, Ni pisal, ne poročil. 44 BALADE IN ROMANCE. Se kralj in cesarica sta Že vender omečila, Prepira trudna dolzega Med sabo se vmirila; In trum se šum in vriš in vrisk, Se turški boben sliš’ in pisk, Iz boja vojska cela Domu hiti vesela. Povsod, kjer le neso noge, Po vsaki stezi, poti, Mladi, stari iz hiš hite Ukanju trum naproti. Boga sin, mati hvalita, Nevesta sprimlja ljubega; Nihče Lenore same Ne kliče, ne objame. Lenora gor’ in doli vse Je vrste oprašala, Al zanj ne ve noben, kar je Jih vojska dam poslala. Armada komaj je odšla, Lenora vrže se na tla, Lase si črne ruje, Se grozno togotuje. BALADE IN ROMANCE. 45 K nji mati skrbna prileti: „Bog vsmili se!“ zdihuje, „0 kaj ti je, o ljuba hči?“ — Jo srčno objemuje. „0 mati, mati, preč je, preč! Za celi svet ne maram več! Ni milosti pri Bogi, Gorje siroti vbogt!“ — „Usmiljen’ Bog, pomagaj ti! Hči, očenaš molive! Vse dobro je, kar Bog stori, Da vsmili se, prosive." „0 mati, mati, laž je to! Bog storil meni je hudo! Koga sem primolila? Zdaj molit’ več ni sila! “ — „Ve, kdor Očeta prav pozna, Da rad otrok se vsmili; Bo vgasnila britkost srca Pri svetem obhajili.“ — „Za to, kar v meni zdaj gori, Gasila, obhajila ni! Al obhajilo skliče Iz grobov ven mrliče ?“ — 46 BALADE IN ROMANCE. „Na Ogrskem, pomisli hči, Nezvest’ tvoj morebiti Da pravo vero zdaj taji, Se drugi prikupiti. Iz misli spusti ga, zato Nikoli srečen on ne bo, Bo kriva pekla tega, Ko vmiral bo, prisega! “ — „0 mati, mati, preč je, preč! Zgubljena sem, zgubljena! O smrt, o smrt, ne čakaj več Da sem bila rojena! Ugasni luč mi vekomaj, Me groba noč in strah obdaj! Ni milosti pri Bogi, Gorje siroti vbogi!“ — „Pomagaj Bog! otroka ti Ubozega ne sodi! Ne ve, kaj jezik govori, Nje grehom mili bodi! — Slovo sveta britkosti daj In spomni se na sveti raj, Kjer duša Bogu zvesta Bo Jezusa nevesta." — BALADE IN ROMANCE. 47 „0 mati, kaj je sveti raj, Kaj je pekel, o mati! Le z njim, le z njim je sveti raj, Pekel brez njega, mati! Ugasni luč mi vekomaj, Me groba noč in strah obdaj! Brez njega sreče zame Ni tu, ne unstran jame!“ Obup tako po nji buči, Kri vnema in možgane, Na božje sklepe togoti Predrzno se neznane: Si rani prsi in roke, Da solnce zajde za gore, Da skoz nebeška vrata Zvezd truma pride zlata. Po vasi gori pok, pok, pok Je od podkva bobnelo, Zrožljal je s konja mož visok Na klop pred hišo belo. Poslušaj, iz nadvratnih lin Zvonček zapoje: cin, cin, cin; Lenora dobro v hiši Le-te besede sliši: 48 BALADE IN ROMANCE. „Alo, alo, le brž odpri! Lenora, spiš al čuješ? Al zvesta si, ti ljub’ca, mi, Se smejaš al zdihuješ?“ „0, Vilhelm, ti? od kod zdaj te Tak pozno konj prinesel je? Sem cula, sem jokala, Britkosti kaj prestala! “ — „0 polnoči sedlamo mi, Sem vstal na češkem sveti, Sem pozno vstal, in blizu ni, Te hočem s sabo vzeti. “ — „Brž k meni v hišo, Vilhelm moj Zlo brije zunaj mraz nocoj, Bom, ljubi, te objela, Na srcu te ogrela. “ — „Naj, ljub’ca, zunaj brije mraz, Da hotel bolj bi briti! Moj konj cepta, poteka čas, Ne smem se dalj muditi. Podpaši, vrzi ročnoma Na vranca zad se, ljubica! Z nevesto danes spati, Sto moram milj dirjati." BALADE IN ROMANCE. 49 „Kako me nesel boš nocoj Sto milj do domačije? Poslušaj, ljubi Vilhelm moj, Enajst že ura bije.“ — „Pot gladko, luno lej svetlo! Mrlič’ in mi ko blisk lefmo, Domu še danes zvesto Prinesel bom nevesto." „Kje je tvoj dom, kje posfljica? Kakovo je oboje?" „0 daleč sta in majhena, Sest dilj in diljic dvoje." „Bo prostor zame?" — „Ljub’ca, bo; Podpaši, vrzi se srčno; Že posfljica postlana, Je svatovščina zbrana." — Lenora brž planila je, Na konja je zletela, S prebelimi rokami se Preljub’ga poprijela; In udri, udri, klop, klop, klop Se urno spustita v kolop, Da sape ji zmanjkuje, In podkev iskre kuje. .Prešeren. 4 50 BALADE IN ROMANCE. Na levi, desni strani glej, Kak spred oči leteli So logi, travniki naprej, Mostovi kak gromeli! — „Te strah ni? — Luno lej svetlo Mrliči jezd’jo jadrno! Jih strah je tebe tudi?“ „Me ni, mrtvih ne budi!“ Kaj tam grče, kaj tam zvone? Kaj vrane frfetajo? — Mrliča d’j ati v grob vele In bilje godrnjajo. Lej, bliža se pogrebcev trdp, O, čuden vidi se pokop! Glasovi so enaki Žal’vanju pubčev v mlaki. „Po polnoči pokop naj bo In petje, žalovanje; Nevesto peljem zdaj s sabo, Z menoj na ženifvanje! Zakroži, mežnar, pesem ti, Roke brž nama pop povij, Da zakon naju zveže, Potem se z mano vleže!“ BALADE IN ROMANCE. 51 Zdaj vtihne vse. — Pogrebcev ni, — Pokoren ti besedi Klop, klop trdo za njim leti Cel trop po konja sledi; In udri, udri, klop, klop, klop Naprej leteli so v kolop, Da sape ji zmanjkuje, In podkev iskre kuje. Na levi, desni kak leti Grmovje, graja, cesta! Kako lete jim spred oči Vasi, trgovi, mesta! — „Te strah ni? — Luno lej svetlo! Mrliči jezd’jo jadrno; Te strah ni mrtvih tudi?" „Me ni, — mrtvih ne budi!" Pogledaj na viselnice! Plesat’ okrog kolesa Temno pri luni vidi se Trop jasen brez telesa. „Alo, pošasti, z mano zdaj, Mi plesat ženitvanski raj, Nevesto ko objamem In s sabo v posfljo vzamem." 4* 52 BALADE IN ROMANCE. Pošasti grde veš, veš, veš Za njima so jo vnele, Ko oster piš skoz zrelo rež, Tako so te vršele. In udri, udri, klop, klop, klop Naprej leteli so v kolop, Da sape ji zmanjkuje, In podkev iskre kuje. Kar je pod luno,' oh kako, Kako je vse bežalo! Nad njima z zvezdami nebo, Kako je to dirjalo! — „Te strah ni? — Luno lej svetlo! Mrliči jezd’jo jadrno; Ni strah te mrtvih tudi?“ „Gorje! mrtvih ne budi!“ — „Petelin poje se mi zdi, Poteka čas mi tukaj. - V nos jutra sapa me skeli, Brž, vranec, se zasukaj! — Končala pot, končala sva, Odgrinja se ti posfljica, Ko blisk lete duhovi, T’le moji so domovi!" — BALADE IN ROMANCE. 53 In nad železna vrata ti Jo skokoma drvijo; Svrk! s tanko šibo jih vsmodi, Zapahi odletijo, In strašno duri zakrče, Po črnih grobih v skok lete, Čez kamne peketajo, Od lune ti migljajo. Al preden mignil bi z očmi, O čudesa neznane! Lej, s konjika se plašč zdrobi Ko capice sežgane. Ni ga lasu na glavi več, Z lasmi mu pade koža preč, Lej, smrt je z uro stala, Koso v rokah držala. Razbija vranec, spenja se, Plamen od njega šine, In pod Lenoro vbogo vse, Vse vdere se in zgine. In jok in stok je nad zemljo, In jok in stok je bil pod njo, Lenora tam v trepeti Jenj’vala je živeti. 54 BALADE IN ROMANCE. Pod bledo luno se nad njo Duhovi so sklenili, Plesali krog in krog, britko To pesem zatulili: „Trpi, če poka ti srce! Prah z Bogom kregat’ se ne sme! Odšla si trupla sili, Bog duše se usmili!“ — Povodnji mož. Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, Al lepše od Urš’ke bilo ni nobene, Nobene očem bilo bolj zaželjene Ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, Najlepši iz deklic je Urš’ka bila. Mnog’tere device, mnog’tere ženice Oko je na skrivnem solze prelivalo, Ker Urš’ki srce se je ljubega vdalo; Al ljubih bilo je nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovet’, Skušala jih v mreže razpete je vjet’. BALADE IN ROMANCE. 55 Je znala obljubit’, je znala odreči, In biti priljudna, in biti prevzetna, Mladenče unemat’, bit’ staršim prijetna; Modrij in zvijač je bila vseh umetna; Možake je dolgo vodila za nos, Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos. Na starem so trgu pod lipo zeleno Trobente in gosli in cimbale pele, Plesale lepote ’z Ljubljane so cele V nedeljo popoldan z mladenči vesele; Bila je kraljica njih Urš’ka brhka, Plesati ni dolgo nje volja bila. Jih dokaj jo prosi, al vsak’mu odreče, Prešerna se brani in ples odlašuje, Si vedno izgovore nove 'zmišljuje; Že solnce zahaja, se mrak približuje, Že sedem odbila je ura in čez, Ko jela ravnat’ se je Urš’ka na ples. Al ker se ozira, plesavca si 'zbira, Zagleda pri mizi rumeni junaka; Enac’ga pod solncem mu ni korenjaka, Želi si plesati z njim deklica vsaka; — Omrežit’ ga Uršika lepa želi, Zaljubljeno v njega obrača oči. 56 BALADE IN ROMANCE- To videt’ mladenič se Urš’ki približa: „A1 hotla bi z mano plesati?" ji pravi; „Kjer Donava bistri pridruži se Savi, Od tvoje lepote zaslišal sem davi, Že, Uršika zala, pred tabo sem zdaj, Že, Uršika zala, pripravljen na raj!" To reče in se ji globoko prikloni, Sladko mu nasmeja se Uršika zala: „Nobene stopinj’ce še nisem plesala, Da čakala tebe sem, res je, ni šala; Zatorej le hitro mi roko podaj, Lej, solnce zahaja, jenjuje že raj!" — Podal ji mladenič prelepi je roko, In urno ta dva sta po podu zletela, Ko da bi lahke perotnice imela, Bila bi brez trupla okrog se vrtela, Ne vidi se, kdaj da pod noga udar’, Plesala sta, ko bi ju nosil vihar. To videti drugi so vsi ostrmeli, Od čudeža godcem roke so zastale; Ker niso trobente glasova več dale, Mladenča noge so trdo zacep’tale: „Ne maram," zavpije, „za gosli, za bas, Strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!" BALADE IN ROMANCE. 57 So brž pridrvili se črni oblaki, Zasliši na nebu se strašno gromenje, Zasliši vetrov se sovražno vršenje, Zasliši potokov derečih šumenje, Prič’j očim po koncu so vstali lasje, Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! „Ne boj se, ti Urš’ka, le hitro mi stopi, Ne boj se“, ji reče, „ne boj se gromenja, Ne boj se potokov ti mojih šumenja, Ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; Le urno, le urno obrni pete, Le urno, le urno, ker pozno je že!“ „Ah, majhno postojva, preljubi plesavec, Da jaz se oddahnem, da noga počije.“ „Ni blizu, ni blizu do bele Turčije, Kjer v Donavo Sava se bistra izlije; Valovi šumeči te, Urš’ka, žele, Le urno, le urno obrni pete!“ — To reče, hitreje sta se zasukala, In dalje in dalje od poda spustila, Na bregu Ljubljan’ce se trikrat zavila, Plesaje v valove šumeče planila. Vrtinec so vidTi čolnarji dereč, Al Uršike videl nobeden ni več. — 58 BALADE IN ROMANCE. Prekop. Bil nekdaj je mlad pevec, ne bogat al sloveč, Je zložil dokaj pesem, od ljubice največ, Od ljubice Severe, prevzetne deklice, Ki niso jo omeč’le njegove pesmi vse. Pomlad se je zbudila, se veseli je svet; Al tebe, pevec, vabi ’z ozidja ven nje cvet? Kaj čutar’co čez pleča iz mesta ven hitiš? Al ne piješ studencev, se mrzlice bojiš? V koga si tak zamišljen? kaj gledaš tak plašno? Od nje al od pomladi 'zmišljuješ pesmico? Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačas, So usta omolčala, obledel je obraz. Ko najdejo ga, prazna čutarčica leži, Od srca spet do srca mu več ne roji kri. — Kdo mu je kriv bil smrti, se prašajo ljudje; Nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeški ve. K pogrebu vkup derejo ljudje od vseh strani, Severe, njega ljub’ce, med njimi videt’ ni. Skrivaj po pevcu joka znabiti se doma; — O, komaj je verjeti, da je tak vsmiljena! BALADE IN ROMANCE. 59 Kaj mašnik z mizererom, kaj danes z libero In z drugo pri pokopu hiti molitvijo? Poroka nanj ga čaka, zato tako hiti; Prelepa gospodična Severa se moži. Zvečer jo je poročil, do polnoči svafval, O polnoči vesel je ’z vesele družbe vstal. Ko pride tje do grobov, kjer s’cer kraljuje mir, Zasliši med mrliči gospod glasen prepir. Pred njim odpro se vrata, ven pevec prihiti: „Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi ? Ker sem se sam bil vsmrtil, je zdaj prepir zato, Al rabeljnom zapadlo, biričem ni telo ? Ne ljub’ci bit’ na poti, sem v strupu smrt si pil, Zakaj bi jaz nadležen mrličem v zemlji gnil?“ Odkopan pevec ležal je zjutraj vrh zemlje, Pokopat k tolovajem biričem ga dade. Neiztrohnjeno srce. Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanjga d’jan; Obraz bled’ga mladenča prikaže se na dan. Kopači ostrmijo, da ’z ust njih sape ni, Manj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči. 60 BALADE IN ROMANCE. Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak, Ak bil bi nekakovi zapustil g a oblak; Bile lepe bi usta, lep bil obraz bi bled, Ak bil bi nekakovi proč nejevolje sled. Dalj čas ni trupla gledat’, dih prvi ga zdrobi; Srce samo zavzetim ostane pred očmi. Se bije, še čutiti je ravno tak gorko, Ko da bilo bi v prsih še zdravo in živo. Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo d’jan je bil, Gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil. Stal tam je kamen, kter’ga nihče pred čislal ni, Hite mu mah otrebit’, napis tak govori, Da Dobroslav je pevec bil tjekaj pokopan, Ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran. Pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice, Prevzetne gospodične, nemile ljubice. Al ko si je 'zvolila mladenča druzega, Iz prs nobena njemu ni pesem več prišla. Pri Bogu ni tolažbe iskal, ne pri ljudeh, Oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh. V nemar naprej je živel, manj svet ko razuzdan, Umrl je nespovedan in ne v svet’ olje d’jan. Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnit’, Vsi pravijo, njegovo srce ne more bit’. BALADE IN ROMANCE. 61 „To pevčevo srce je“, star mož tam govori, „Ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri; Svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet’, Ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let. Mi mu srce odprimo, pod nebom naj leži, Da dan današnji prejde, da prva noč mini, Da vstane drugo solnce, pripelje beli dan; Spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan. Hladijo naj ga sap’ce, naj rosa pade nanj, Naj solnce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj Pred vdihnile v življenji, prejmejo spet ’z njega; Ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga.“ Razplatili srce so, ležalo noč in dan Je tam pod jasnim nebom; ko mine zor hladan, Ko vstane drugo solnce, srce tako skopni, Ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni. Ribič. Mlad ribič cele noči vesla, Visoko na nebu zvezda miglja, Nevarna mu kaže pota morja. Več let mu žarki zvezde lepe Ljubezen sijejo v mlado srce, Mu v prsih budijo čiste želje. 62 BALADE IN ROMANCE. Ak kakšen vihar od daleč preti, Ak kakšen se morski som privali, Ak kako mu brezno nasproti reži, Na zvezdo gled’joč vhiti, je otet; Mlad ribič od čistega ognja vnet Po morju je varno veslal več let. Enkrat se valovi morja razdele, Prikažejo ’z njih se dekleta lepe, Do pasa morske dekleta nage. Se kopljejo, smejajo, tak pojo: „0 srečen ribič, srce zvesto! Kak dolgo še misliš ti gledati v njo? Povej nam, ribič, povej zares, Al čakaš, da pade zvezda z nebes, Al, da bi k nji zletel, čakaš peres? Bilo bi drugemu čakat’ dolg čas, Bilo bi drugemu čakati mraz, Bi drugi se ne ogibal nas. Nocoj bi drugi odprl oči, Bi videl, kak blizu strelca stoji Lepota, ki zanjo srce ti gori." — BALADE IN ROMANCE. 63 O, res je, da bi tako ne bilo! Vse res, kar dekleta morska pojo; Obup mu zaliva srce zvesto. Fant s celo močjo se v veslo vpre, Ni mar skalovja mu, viharjev ne, Nič več se na zvezdo ne ozre. Naprej brez miru svoj čoln drvi; Al tak za pevkami ribič hiti, Kdo ve, al sam pred seboj beži? 'Zgubljen je, vtopljen je, se bojim; Kdor ljubi brez upa, ga svarim, Nikar naj ne vesla za njim! — <2S> Ženska zvestoba. Bil godec je mlad, in lep, in vesel, Lepo je godel, sladko je pel. Bilo ni godu, svatovšč’ne, semnja, Da tje ne bili bi vabili ga. Poslušajo radi ga vsi ljudje, Ga gledajo rade dekleta mlade; 64 BALADE IN ROMANCE- Posebno pa Mic’ka, županova hči, Pogosto vanjga obrača oči. Od čistega godec je ognja vnet Za Mic’ko bogato, rožo deklet. Zastonj več drugih postopa za njo, Le njemu prijazno se smeja oko. In kar mu obetajo očesa nje, Potrdijo kmalu besede sladke. Nje oče s’cer stavi ljubezni se v bran, Al oče bo sprošen, al pa — goljufan. Obljubi Mic’ka godčeva bit’, Al samka ostati, se ne možit’. Prišel je v grad mlad, lep kancelir, Sto zlatih je služil dvakrat štir’. Lohka bi s temi, in kar bo dobil Se zraven, ženico, otroke redil. — Od konca mesto hod’ obisk’vat’, Povabi ga deklice oče al brat. BALADE IN ROMANCE. 65 Vklon materin, gospodične oko Ponujata v zakon mu njeno roko. Al v kratkem času se zgodi, Da cele mesce ga v mestu ni. Novica pravi se na glas, Da hodi k županu pogosto v vas. S’cer oče župan so mož neslan, Kaj dela tam kancelir vsak dan ? Priljudna in lepa je njega hči, Al ona zvesto za godca gori. Bil Vel’ki Šmaren prišel je spet, Prišel god Micike, rože deklet. Bil čas se je Mic’ki prikupit’, Zagodnico čas ji je bil naredit’. Pod oknom godejo godci trije, Med njimi tam gode ljubi nje. Pod oknom godejo ure tri, Al Micike lepe k oknu ni. Prešeren 5 66 BALADE IN ROMANCE. Nje godec strune pritiska hudo, Od Micike jemlje nekdo slovo. Na goslih počila struna je, To, godec, ni dobro znamenje. Zarotil se godec, se je zaklel, Da strune druge ne bo napel. Na Mali Šmaren pre’blečena Gospa je Micika v cerkev prišla. „0 godec, kak dolgo boš še žaloval, Kak dolgo se pred ljudmi sramoval? Pomisli, da v jopici deklica Gospa bi rada vsaka bila. Zakaj si bogate lotil se? Snubačev ima na 'zbiranje.“ Tako ga prijatli tolažijo, Dokler mu obraz razjasnijo. Po struni ga le boli srce, Da več je na gosli napeti ne sme. BALADE IN ROMANCE. 67 Kdor urne roke, sol v glavi ima, Si v vsaki nesreči pomagat’ zna. Spet gosli je godec v roke vzel, Na tri je strune gosti začel. Preteklo bilo let dvoje še ni, Je boljši godel na strune tri, Ko znal je pred gosti na vse štir’, In več je zaslužil kot mladi kanclir. Bilo ni godu, svatovšč’ne, semnja, Da tje ne bili bi vabili ga. V pondeljek jutro z vesel’ga godu Sel dobre je volje godec domu. Na pragu deklica lepa stoji, In solza za solzo ji kaplje ’z oči. „0 deklica! rosna rožica! Koga te tak žali, božica?" „0h, v hiši moj oče leži bolan, In nimam mu dati, kot sok neslan." 5* 68 BALADE IN ROMANCE. Bil godec je mehkega srca, Mošnjico polno deklici da. Za dar svoj on je nepokoj prejel, Za vbogo deklico se je vnel. In dolgo ni zastonj zdihoval, Je kmalu objemal jo in kušoval. Obljubi mu vedno zvesta bit’, In on se pred pustom z njo poročit’. Ta čas je končal bil vojsko mir, Spuščen na odlog je bil mušketir. Pred dvema letoma bil je vjet, Po sili v soldate bil je vzet. Jokale so milo njene oči, Ki zdaj ji srce za godca gori. V nedeljo spet bil je pod lipo ples. „Kaj vidiš tam, godec, ali je res, Da stara ljubezen ne zarjavi, Devetkrat se vrne, ponovi? BALADE IN ROMANCE. 69 Zakaj se tak jezno obrača t’ oko? Kaj strune pritiskaš tak hudo?“ Plesala sta ravno memo njega, Na goslih je struna počila. Zarotil se je, se je zaklel, Da nikdar več druge ne bo napel. „Neumnost in ubožnost sta sestre, Bila ni deklica taka za te. Le gosti spet skusi in bodi vesel, Da nisi v zakona se mreže vjel.“ Tako ga prijatli tolažijo, Dokler mu obraz razjasnijo. Po struni ga le boli srce, Da več je na gosli napeti ne sme. Po struni se dolgo ni kesal, Na dve je spet kmalu gosti znal. Bilo ni godu, svatovšč’ne, semnja, Da tje ne bili bi vabili ga. 70 BALADE IN ROMANCE. In bil je spet v gradu god gospe, Tam slišat’ sloveč’ga godca žele. In v gradu je lepa hišna bila, Priljudna, al zvita ptičica. Bila še ni stara dvajset let, Al vender je dobro poznala svet. Iz ust gospodičen svojih zna, Kak treba se trudit’ je za moža. Zvestoba je brati v godca očeh, Ki ni je našel pri ljubicah dveh. Kak streže mu, kak prilizuje se! „0 godec, nastavlja ti liman’ce.“ In predno se vnamejo zvezde noči, Že godec za lepo hišno gori. Njo, koder on hodi, išče oko, Vse pesmi njegove nje hvalo pojo. Tud’ ona obljubi le zanjga goret’, In godec presrečni obljubi jo vzet’. BALADE IN ROMANCE'. 71 Bile so v gradu velike gosti, Bila omožila je mlajši se hči, Prišel je bil v grad marsikteri svat, Iz mesta prišel je nevestin brat. Šampanjca so pili, veseli bili, Odbila je ura polnoči. Bil godec zagodel je kotiljon, Vsi prašajo, kje je mladi baron? Vsi prašajo, kaj se mu zgodilo je, Ker ni ga, da bi on vodil vrste. In gre ga iskat, klicat strežaj, In drugi za njim, ker ni ga nazaj. In pravili so si tam na uho, Kje da so ga našli in kako. Ko godec skrivnost pogovora zve, Mu lica rudeča oblede. * Po strunah lok gori in doli drvi, Da zadnjih strun ena odleti. 72 BALADE IN ROMANCE. Zarotil se je, se je zaklel, Da druge ne bode strune napel. Tri leta so proč, zdravnik je čas, Razjasnil se spet je godca obraz; On ko Paganin je navadil se, Da godel na eno struno je. Na eno je struno godel vesel, In zraven od svojih ljubic je pel. In pel je tako od žen in deklet, Da nič nobeni ne sme se verjet’. Zaljubil se ni v nobeno več, Dal eno jim hvalo je godec sloveč: Da one same nam ur’jo roke, Da one same nam glavo vedre. BALADE IN ROMANCE. 73 Orglar. Popusti posvetno rabo Orglarček in gre v puščavo, Tam prepevat božjo slavo, Svoje citre vzame s sabo. Pesmi svoje med stoglasne V gozdu zliva ptičev kore Od prihoda zlate zore, Dokler solnca luč ne vgasne. Al veselje v srcu vtoni Sčasom mu za petje slavcev In vseh gozda prebivavcev, Ker vsak svojo vedno goni. On ob drugi si pomladi Zbere ptiče mladokljune, Jim prebira svoje strune In jih raznih pesem vadi. Kosa, trdokljunsko dete, Od preljub’ga Avguština, VePkoglavega kalina Nauči pet’ pesmi svete. 74 BALADE IN ROMANCE. Zmerom svojo goni slavček, Zmerom od ljubezni bije Srcu sladke melodije, Toži ga Bogu puščavček: „Lej, kalin, debeloglavec, Trdokljunast kos je svoje Pesmi pustil, lepši poje, Podučit’ ne da se slavec!" Al Bog slavca ni posvaril, Le posvaril je puščavca.: „Pusti peti moj’ga slavca, Kakor sem mu grlo vstvaril. Pel je v sužnosti železni Jeremij žaldst globoko; Pesem svojo je visoko Salomon pel od ljubezni. Komur pevski duh sem vdihnil, Z njim sem dal mu pesmi svoj Drugih ne, le te naj poje, Dokler da bo v grobu vtihnil." "S RAZLIČNE POEZIJE. Zvezdogledom. Vsi pojte rakom žvižgat, Lažnivi pratikarji, Lažnivi zvezdogledi, Vremena vi preroki! Vi modrijani, hoč’te V nebeških zvezdah brati: Al solnce bo dobrotno Nam dalo srečno leto, Al bo neba togota Vetrov nam šum zbudila, Razsula v polje točo, Vtopila čoln na morji, Sad umorila trte. Lažnivi zvezdogledi, Vsi pojte rakom žvižgat! 76 RAZLIČNE POEZIJE. Dve sami zvezdi gledal, Oči sem svoje ljube, Dve svetli zvezdi gledal, Sem v njih neumni slepec Vesele bral si dneve, In solnčno brez oblakov Sem bral ljubezni srečo. Solze so meni zrastle, In kes in srd sta zrastla. Sramota ino moj’ga Miru je smrt mi zrastla. Dve sami ste zmotili, Dve sami zapeljali Mi zvezdi umno glavo ; In cel’ga neba hoč’te Vi zvezde 'zmodrovati! — Lažnivi pratikarji, Lažnivi zvezdogledi, Vremena vsi preroki, Le pojte rakom žvižgat! — cg^> RAZLIČNE POEZIJE. 77 V spomin Matija Čopa. (Mera po zgolih udarjih.) Tajati led naš še le začne se, pomlad je drugod že; V dragi slovenski vkroten ni domovini vihar. Stešemo svoj si čolnič nov, z Bogom 'zročlmo ga valovom; Ni se navadil popred breznov se, skal ogibat’. Zvezde, ki reš’jo, bile so neznane, ki čoln pogubijo; Lelj bil naš je krmar, drugi je bil Palinur. Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami krmo popravil, Ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov. Skrita nobena bila ni zvezd ti neba poezije, Slednji je bil ti domač jezik omikan, učen. Stari Rimljan kar, sveta je gospod, kar Grecija modra, Z Lahi Francoz, Španijol, Nemec in Albijonec, Čeh in Poljak, kar Rus in Ilir, kar rod naš slovenski Slavnih izmislil si bil časa do tvoj’ga pisanj, Polno si znanost imel njih, Čop, velikan učenosti! Ti si zaklade duha Krezove bil si nabral. Nisi zaklepal doma ti žlahtnega blagodarova, Sebi zročeno mladost, druge si z njim bogatil. 78 RAZLIČNE POEZIJE. Komaj zastavil, rojak, si pero, pred prazno vaj oče V 'zgubo veliko rodu, krivega dokaj zamud, V Save dereče valov vrtinčinah smrt te zasači, Glas ti zapre besedi, 'z rok ti potegne pero. Zemlja, nemili čuvaj, nam zaklad tvoj varuje skopa; Grobu na tvojem oči materi Slavi rose. Niso suhe nam prijatlom oči, ko se spomnimo tebe Ino predragih s teboj tvoje ljubezni darov. Seme, ki ti zasejal si ga, že gre v klasje veselo, Nam in za nami dokaj vnukom obeta sadu. Naj se učenost in ime, čast tvoja, rojak, ne pozabi, Dokler tebi drago v Kranju slovenstvo živi! — Nova pisarija. Učenec. „Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari, Že bukve vsak šušmar daje med ljudi, Ta v prozi, uni v verzih se slepari, — Jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi, Ledino orje naše poezije, — Se vriniti želim, se mi ne čudi. Prijatel! uči mene pisarije: Kako in kaj ušeč se Kranjcem poje, Odkri mi proze naše lepotije! “ RAZLIČNE POEZIJE. 79 Pisar. „Ak so pisar postati želje tvoje, Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši trdno ga v možgane svoje! Ak hočeš kaj veljati v našem tropi, Besed se tujih boj, ko hud’ga vraga, Ak kos si temu, koj na prste stopi. Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne prašaj, poj po sili, Pisarjem proza bo in pesem draga. Češ biti v kranjskih klasikov števili, Debelo po gorjansko jo zarobi, Vsi bomo tvojo čast na glas trobili; Ak rovtarske vezati znaš otrobi, Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozen vnuk poroma k tvoj’mu grobi, Da kranjščina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene.“ Učenec. „A1 žlahtne kranjske tam cveto besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo Pastirji samski, ko imena čede?“ 80 RAZLIČNE POEZIJE. Pisar. „Tam, kjer po stari šegi še drekajo, Kjer ne zmajejo dost’ al nič jezika, Besed nemškVavcev grdih ne poznajo.“ Učenec. „0 srečne rovte! v vas me iti mika: Al se bojim, pri rovtarju, pri kmeti Da bera besedi ne bo velika. “ Pisar. „Pečene, ljubček, piščeta na sveti Nikomur niso v grlo priletele; Brez truda večno se ne da živeti. Besede zrastene, besede zrele Ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visele, Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, da le zine, In pravo ti vezanje se odkrije. Tam pul’jo besedi se korenine; K tem deni konce: ača, išče, uha, On, ovka, ovec, druge pritikline, To trdno skupaj zvari; primaruha! Lahko boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tebi bo Dobrovski — muha.“ RAZLIČNE POEZIJE. 81 Učenec. „0 zlati uk! adijo mestne sence! Apolon drugi bom jaz sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmrjoče vence. — Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo, Od grških, od latinskih so pisarjev Dobili starši učenost v deželo, In z njo besede tuje; — razodeni, Al vsaj se bode teh poslužit’ smelo?" Pisar. „Bog tega vari! po nobeni ceni, Jezika naš’ga z njimi ne ognusi!" Učenec. „Saj tudi drugi to store Sloveni; Saj vemo, da turčuje Srb, da Rusi Tatarijo, Poljak da francozuje, Da včasih vrli Ceh nemšk’vati musi.“ Pisar. „Lej, v knjigah njih je tol’kanj ljuljke tuje Med lepo čisto slavščino zas’jane, Da je noben purist več ne izruje; Al bukev naše kranjšč’ne spakedrane Peščičico denimo na ognjišče, Prerojen Fenis čist da ’z ognja vstane." f Prešeren 6 82 RAZLIČNE POEZIJE. Učenec. „C’mu bo nam, prašam, prazno pogorišče? Al mutasti počakamo zijali, Da ’z njega zraste novo besedišče?“ Pisar. „Slovensko ljuljko bomo rešetali, Hranili dobro zrno, in kar zmanka, Iz svojih bomo to možgan dodali . 11 Učenec. „Te čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Korotani, Ne bo razumel Stajerc, ne Ljubljanka . 11 ■ Pisar. „Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govore; koga za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani ? 11 Učenec. „Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjem pomagalo, Ak bo se vse drugače govorilo? Sami svoj uk spoštujete premalo, Več tujk clo tebi, ne zameri, uide, Zakaj bi se jih moje ustno balo ? 11 RAZLIČNE POEZIJE. 83 Pisar. „To govori se, kar na jezik pride, Pogovor, ko na vsesa več ne bije, Ko zjutranja megla se v nič razide. Kar v bukvah je natisnjenega, vpije, To, bratec, med učene gre lingviste In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak nas ne hvaFjo, naj me vzame zlodi! Cel svet posnemal kranjske bo puriste. Kar noč’te vi umeti k svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Častili bodo pozni to narodi." Učenec. „Prižgal si, mojster, žar’k mi nove luči; Na delopust da sodnega jaz dneva Slovim, še to, kaj pel bom, me poduči!" Pisar. „Horaci dulce et utile veleva, Kaj prida sliš’jo vsesa naše rade; Nam utile je zrno, dulce pleva." Učenec. „Romance zdaj pojejo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade." 6* 84 RAZLIČNE POEZIJE. Pisar. „Od mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena, Naj še tako prijetno bo zapeta. Ljubezen poje pevcev teh Kamena, Jeziku dela ino srcu rane, V grdobe strela trešči naj ognjena! Balade od Čebelice zasrane, Da bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane! Da bi Kranjice strupa ’z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Bi z Romejevo Jul’jo ne čutile!" Učenec. „Res škoda bi bilo, zdaj od nedelje Do druge šestkrat se srce uname, Je šega, da kdor pride pred, pred melje." — Pis ar. „Balade pet’ je mlatva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame. Romanca je s tragedijo škodljiva, Teh in sonetov in Zdravljic ne piši, Sovraži vse te Muza sramežljiva. RAZLIČNE POEZIJE. 85 Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši." Učenec. „Bog ti zaplati uk, po tvoji volji Bom pel: gosence kaj na repo var’j e, Kak prideluje se krompir najbolji, Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnide, Loviti miš’ učil bom gospodarje." Pisar. „0, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!“ - Prva ljubezen. Že miru srčnemu nevarna leta, Mladosti leta so slovo jemale; Domače sem lepe poznal dekleta, Dežel sem tujih videl hčere zale; Bila srca ni prostost men’ odvzeta, Že so prevzetne misli mi vstajale, Da mal’ al nič ljubezen ne opravi Pri temu, ki se trdno v bran ji stavi. 80 RAZLIČNE POEZIJE. Prišla lepote rajske je devica, Da videl bi ne bil podobe njene! Rudeči zor osramote nje lica, In nje oči nebeških zvezd plamene, Nikdar več zdrav ne bo, ki ga puščica Pogleda bistrega v srce zadene. Kdo znal popisat’ ust bi ljubeznivost, Nedolžnih prs snega kdo zapeljivost! Namest’ iskat’ zavetje v trumi gosti, Ko nji podobna stala je pred mano, Ki je od nje na zadnji petek v posti Petrarkovo bilo srce užgano, Pogleda njen’ga vžival sem sladkosti, Dokler da je srce dobilo rano, Ki peče noč in dan me brez hladila, Ki ni dobiti ji nikjer zdravila. Ne omeče je lica obledene, Ne pesem žalostnih glasovi mili, In ne oči od spanja zapuščene, Solze ne, ki teko iz njih po sili. Veselje, mir Zbežala sta od mene, Obup topi srce, ker se ne vsmili. — Tako, kdor misli trdno stati, pade, Nevarno gledat’ je dekleta mlade. RAZLIČNE POEZIJE. 87 Zatorej, komur mar je prostost zlata, Cvetečih deklic naj ne ogleduje! Bila miru sta men’ očesa tata, Na svoje naj poglede skrbno čuje; Oči ocfpro ljubezni dur’ in vrata, Skoz te se naša pamet premaguje. Kdor mene noče bogat’, sam bo zvedel,' V nesreče moje reva bo zabredel. Slovo od mladosti. Dni mojih lepši polovica kmalo, Mladosti leta, kmalo ste minule! Rodile ve ste meni cvetja malo, Se tega rož’ce so se koj osule, Le redko upa solnce je sijalo, Viharjev jeze so pogosto rjule; Mladost, vender po tvoji temni zarji Srce britko zdihuje, Bog te obvarji! Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja /lokaj strup njegov je vmoril: Sem zvedel, da vest čisto, dobro d’janje Svet zanič’vati se je zagovoril, RAZLIČNE POEZIJE. Ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril, Modrost, pravičnost, učenost, device Brez dot žal’vati videl sem samice. Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, Komur sovražna je, zastonj obrača, Kak veter nje nasproti temu vleče, Kogar v zibeli vid’la je berača, Da le petica da ime sloveče, Da človek toliko velja, kar plača. Sem videl čislati le to med nami, Kar um slepi z golj’fijami, ležami. Te videt’, grji videti napake, Je srcu rane vsekalo krvave; Mladosti jasnost vender misli take Si kmalo iz srca spodi in glave, Gradove svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave, Povsod vesele lučice prižiga Ji up golj’fivi, k njim iz stisk ji miga. Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile, Pozabi koj nesreč prestanih škode In ran, ki so se komaj zacelile, RAZLIČNE POEZIJE. 89 Dokler, da smo brez dna polnili sode, ’Zuče nas v starjih letih časov sile. Zato, mladost, po tvoji temni zarji Srce zdih’valo bo mi, Bog- te obvarji! Glosa. Slep je, kdor se s petjem vkvarja, Kranjec moj mu osle kaže; Pevcu vedno sreča laže, On živi, vmrje brez d’narja. Le začniva pri Homeri, Prosil reva dni je stare; Mraz Ovid’ja v Pontu tare; Drugih pevcev zgodbe beri: Nam spričuje Aligieri, Kako sreča, pevce vdarja; Nam spričujeta pisarja Luzijade, Don Quixota, Kakošna Parnasa pota, — Slep je, kdor se s petjem vkvarja. „Kaj Petrarkov, kaj nam Tasov Treba, pevcev je prijetnih ?“ Slišim od butic nevkretnih Prasat’ zdanjih, prednjih časov. 90 RAZLIČNE POEZIJE. Komur mar prijetnih glasov Pesem, ki pojo Matjaže, Boje krog hrovaške straže, Mar, kar pevec pel Ilir’je, Mar „Cebel’ce“ roji štirje, Kranjec moj mu osle kaže. Lani je slepar starino Se prodajal, nosil škatle, Meril platno, trak na vatle, Letos kupi si grajščino. Naj gre pevec v daljno Kino, Se naprej se pot mu kaže, Naj si s tinto prste maže, Naj ljubezen si obeta, Vneti lepega dekleta, Pevcu vedno sreča laže. Vender peti on ne jenja, Grab’te d’narje vkup gotove, Kupovajte si gradove, V njih živite brez trpljenja. Koder se nebo razpenja, Grad je pevca brez vratarja, V njem zlatnina čista zarja, Srebrnina rosa trave, S tem posestvom brez težave On živi, vmrje brez d’narja. RAZLIČNE POEZIJE. 91 Zabavljivi napisi. Predgovor in zagovor. Feriunt — summos fulmina montes. Naj misli, kogar bi puščice te zadele, Da na visoki , vrh lete iz neba strele. OS Vzrok nezlatega veka. „Prišli bi že bili Slovencem zlati časi, Ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi. ISO Novi Pegasus. „Višnjani! kam ste svoj’ga polža d’jali?“ „Za Pegaza smo pevcem ga prodali." Čebelice pusčičarjem. Kot vsaka ni žival lisica, Tak vsaki ni napis puščica. ISO RAZLIČNE POEZIJE. Čebelice pravljičarjem. Pravljica po Ezop’ od vas zapeta Več nima slasti, kakor jed pogreta. Cii čebelice šestomerjevcem. Ak kdo v heksametru namest’ spondeja Al daktila posluži se troheja, Ne ve, kam se cezure dejo, On vprega Pegaza v galejo. 'ISO Čebelice pesmem brez s in c. „Brez cetov teče vir mu Hipokrene, In esov v pesmah njega najti ni!“ »Zatorej nimajo nobene cene, Zato so pesmi tiste brez soli.“ OS Čebelice pevcem letnih časov. Kdor govoriti kaj ne ve, On vreme hval’ al toži; Kdor pevcev peti kaj ne ve, Od letnih časov kroži. RAZLIČNE POEZIJE. 93 Lesničniku in Levičniku. Kako bi neki sladke pel Lesničnik! Kako bi neki prave pel Levičnik! Prbd pevcu, potlej homeopatu. Popred si pevec bil, zdaj si homeopat; Popred si časa bil, zdaj si življenja tat. ISO Čebelarju. „Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? 11 „Prodajat’ misli jih namest’ čebelic." CkS Vodnik. Pre’blečen sem menišič bil, In rad sem pel, še rajši pil. ISO Ravnikarju. Gorjancev naših jezik potujčavši Si kriv, da kolne kmet molitve bravši. 94 .RAZLIČNE POEZIJE. Abecedarju. Slovenci! Ako čakate slovarja, Ne čakajte ga od abecedarja. 05 Ahaceljnovim pesmam. Ne čudi se, neslane Da bodo pesmi brane, Lej pure vabi: „puri, puri!“ In božje volke: „ščuri, muri!“ ISO Nekim pevcem duhovnih pesem. Res je duhovna, in res pesem ni vaša duhovna, Duh praznote ki ima, božjega prazna duha. 05 Krempeljnu. Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; Duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili. ISO Izdajavcu Volkmerovih fabul in pesem. Slavo sramoti izda čenč Volkmera Murko 'zdajavec; Njen al apostelj bo lakomen Iškarijot? 05 RAZLIČNE POEZIJE. 95 ■ Novičarjem. Tat, rokomavh govori jezik drugim neumeten, Marska po hlevu diši tvoja'beseda, kmetavs! Lepši bilo bi berilo novic rokodelsko-kmetijskih, Ako rokovnaške in manj bi kmetavske bile. QJ> Kopitar. Nosil učeno glavo s častjo sem vseh premagavec; Smrt in ošabnost ste zmagale mene same. ISO Daničarjem. Dobrovski. „Prijatel, ki ’z sveta prideš, mi povej po pravici/ 1 Dobrovius modrost praša Kopitarjevo, „A1 Dubrovničanov srbski al mar vrli hrovaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča druhal!“ Kopitar. „Gaj daničar, daničarska druhal? — svoj pišejo jezik, Slavščine ti južnih so janičarji dežel.“ 96 RAZLIČNE POEZIJE. Bahači čvetero bolj množnih Slave rodov. Ceh, Poljak in Ilir, Rus svoj 'zobraziti jezik, Njih le mogočni ga rod ima pravico pisat’; Beli Hrovat, Rus’njak ne, Slovak ne, s Slovenci ne drugi, Tem gre, Slave pesom, lajati, tace lizat’. 05 Narobe Katon. Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski, Lakota dnarja, časti vleče pisarja drugam. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni; Stanko Slovencev vskok, Vraz si narobe Katon.. ISO Pričujoče poezije. Sme nekaj nas, ker smo Prešernove, biti prešernih;: Pesem kaže dovolj, kak je naš oče krotak. GAZELE. i. Pesem moja je posoda tvojega imena, Mojega srca gospoda, tvojega imena; V nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel Od zahoda do izhoda tvojega imena; Na posodi v zlatih črkah slava se bo brala Od naroda do naroda tvojega imena; Z nje svitloba bo gorela še takrat, ko bova Unstran Karonov’ga broda, tvojega imena. Bolj ko Delije, Korine, Cintije al Lavre Bi bilo pozabit’ škoda tvojega imena. Prešeren 7 98 GAZELE. 2 . Oči sem večkrat prašal, ali smem Ljubiti te; odgovora ne zvem. Od daleč gledaš, draga, me prijazno, Prevzetno vihaš nos, ko memo grem. Ak v tebe so obrnjeni pogledi, Odtegneš precej svoj obraz očem, Al, ak dekleta druga ogledujem, Zakriti jeze ni ti moč ljudem. Tako, al ljubiš me, al me sovražiš, Kak bi ti vstregel, siromak ne vem. 3 . Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim, V pesmih mojih vedna, sama govorica, dajo ljubim. Ve že noč, ki britko sliši zdihovati me brez spanja, Vežesvitla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera Tiho tožbo moj’ga bled’ga, veFga lica, da jo ljubim. PrebivaFšča moj’ga stenam, mirni je samoti znano, Tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim. Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, raste, Ve že, ki nad potjo leta ptica, da jo ljubim. GAZELE. 99 Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega, Ino ve, ki memo vodi me stezica, da jo ljubim. Ve že vsaka stvar, kar vedet’ in kar slišati od mene In verjeti noče draga mi devica, — da jo ljubim. 4 . Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice, Prav’jo, da v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice, Kak si brusijo jezike in ti štejejo na prste Pri kofetu, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device; Al poslušaj mojo spoved, rekla boš, da sem nedolžen, Da le sama ti si kriva, ak je v temu kaj krivice: Dokler ne cvete še roža, so v časti pri nas vijoFce, Zvončike, marjefce, druge tudi čislamo cvetlice; Kdor ni slišal nikdar peti sladkih pesem Filomele, Rad poslušal bo strnade, ščinkovce in druge ptice. Al je moč na prvi prostor jo v zbiraPščih posaditi, Moč ji prvo čast skazati, ako v njih je ni kraljice ? Pred dekleta so imela, al kar ti cveteš med njimi, Vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice. To pomisli, ne zameri, da kar solnce sem zagledal, Od oči so tudi meni se uzdignile temnice. 7 * ,100 GAZELE. 5 . Med otroci si igrala, draga, lani, — čas hiti; Letos že unemaš srca po Ljubljani, — čas hiti. Koder hodiš, te mladenči spremljajo z očmi povsod, Satelitov trop nam zvezde stan oznani, — čas hiti. Zdaj je Hanibal pri Kanah, premagavec tvoj obraz, Naša srca Rim, ostrašen, ne vstrah’vani, — čas hiti. Deklica prevzetna! zmisli, kak je kratek vsaki cvet, Da začne se leto starat’ že v srpani, — čas hiti. Pevca vbozega usliši, ki ga ranil tvoj pogled, Pred ko starost bo Mahaon njega rani, — čas hiti. Da Helenina lepota, toTkanj mož pred Trojo smrt Ni pozabljena, le pesem sama brani, — čas hiti. 6 . Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve, Kdor sadi drevo, al bode zredTo veje, sam ne ve; Se pod stropom neba trudi let’ in dan nomad, Al pa konec leta bode kaj prireje, sam ne ve; In kupec po svetu hodi, al pa kaj dobička bo, Za blago kadar gotove dnarje šteje, sam ne ve; In vojščak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom, Kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve. — GAZELE. 101 Lej tak pevec teh gazelic, al jih bereš ti al ne, Al pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve; In al veš, da ti ga vnemaš, ti mu pevski ogenj daš, Al se smel bo razodeti vsaj pozneje, sam ne ve. 7 . Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; Eden hvali, in spet drugi vpije: „fej te bodi!“ Ta veli mi: „poj sonete", uni: „poj balade", Tretji bi bil bolj prijatel Pindarovi odi; Bo prijeten morebiti temu glas gazelic, Uni bo pa rekel: „kaj zaVodnikom ne hodi?" Razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne, Al terc’jalke poreko, da jih je vdihnil zlodi. — Jaz pa tebi sami, draga, želel sem dopasti, Drugih nisem prašal, kaj se njim po glavi blodi. - cg?£> ~~Q)(9 V SONETJE. Sonetje ljubezni. Očetov naših imenitna dela, Kar jih nekdanjih časov zgodba hrani: Kako Metulum se Augustu brani, Kaj je do zdaj Ljubljana doživela, Kak vere bramba je bila dežela, Kako pri Sisku Kolpe so pijani Omagali pred Kranjci Otomani, Vam bo Homerov naših pesem pela. Preslabe peti boje vam sloveče, Pojo Kranjic lepoto moje strune In tvojo čast, nevsmiljena devica! Pojo ljubezni moje vam nesreče, Kakovi revež je, ki ga presune ’Z oči nebeških vržena puščica. <2S> 104 SONETJE. Vrh solnca sije solncev cela čeda Po neba svetlih potih razkropljena; Od solnca, ljub’ga svoj’ga, zapuščena Jih zemlja celo noč z veseljem gleda. Ko se zlati oblakov truma bleda, Nazaj pripelje zarja ga rumena, Tak zemlja je v ljubezni vsa 'zgubljena, Da vanje ne obrne več pogleda. Kar zvezd nebo, deklet ima Ljubljana; Rad ogledujem vas cvetečelične, Ljubljanske ljubeznive gospodične! Al dragi taka moč je čezme dana, Da pričo nje sem slep za vse device, Zamaknjen v mil’ obraz srca kraljice. SONETJE. 105 Tak kakor hrepeni oko čolnarja Zagledat’ vajni zvezdi, Dioskuri, Kadar razgraja piš ob hudi uri, Ko se tepo valovi, grom udarja. — Zakaj, ak vajnih zvezd zasije zarja, Vetrovom Eol koj zaklene duri, Po morji, po razjasnjenem azuri Kraljuje mir, potihne šum viharja. — Tak, draga deklica, zvezd tvojih čakam, Tako in bolj še čakam hrepeneče Oči zagledat’ tvojih svetle žarke; Zakaj, ak ti reko bežat’ oblakam, Ak še tako vihari jeza sreče, Nebo se koj zvedri krog moje barke. 106 SONETJE. Dve sestri videle so zmoti vdane Oči: bilo dekle je nizko ena, Bila je druga njij’ visoka žena, Obe lepote cvet in čast Ljubljane. Pobegnil tak sem, kakor srna plane Od lovcev v prejšnjih časih ostreljena, Ko spet se strelcev truma ji zelena Prikaže in jo spomni stare rane. Ak prašate, od kod strahota taka: Ranila mene z ostro sta puščico Kupido strelec, mati z njim njegova. Ta dva sem mislil videti bogova: Za Amorja sem manj’ imel sestrico, Bila je veči Veneri enaka. SONETJE 107 Kupido! ti in tvoja lepa starka Ne bota dalje me za nos vodila; Ne bom pel vajne hvale brez plačila Do konca dni, ko siromak Petrarka. Dovolj je let mi že napredla Parka; Koga mi je prinesla pevska žila? Nobena me še ni deklet ljubila, Kadil ne bom več vaju brez prevdarka. Obeti vajni so le prazne šale; Sit, nehvaležnika, sem vajne tlake; Ta leta, ki so meni še ostale, Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, Zvečer s prijatli praznil bom bokale, Preganjal z vinom bom skrbi oblake. 108 SONETJE. Je od vesel’ga časa teklo leto, Kar v Betlehemu angeljcev hosana Je oznanila, da je noč končana, Dvakrat devetsto tri in trideseto. Bil veFki teden je; v saboto sveto, Ko vabi molit božji grob kristjana, Po tvojih cerkvah hodil sem, Ljubljana! V Trnovo, tja sem uro šel deseto. Trnovo ! kraj nesrečnega imena; Tam meni je bilo gorje rojeno Od dveh očesov čistega plamena. Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, V srce mi padla iskra je ognjena, Ki vgasnit’ se ne da z močjo nobeno. SONETJE. 109 Sonetni venec. l. Poet tvoj nov Slovencem venec vije, ’Z petnajst sonetov ti tako ga spleta, Da „magistrale“, pesem trikrat peta, Vseh drugih skupaj veže harmonije. Iz njega 'zvira, vanj ga se spet zlije Po vrsti pesem vsacega soneta; Prihodnja v prednje koncu je začeta. Enak je pevec vencu poezije: Vse misli 'zvirajo ’z ljubezni ene, In kjer po noči v spanju so zastale, Zbude se, ko spet zarja noč prežene. Ti si življenja moj’ga magistrale, Glasil se ’z njega, ko ne bo več mene, Ran mojih bo spomin in tvoje hvale. 110 SONETJE. 2 . Ran mojih bo spomin in tvoje hvale Glasil Slovencem se prihodnje čase, Ko mi na zgodnjem grobu mah porase, V njem zdanje bodo bolečine spale. Prevzetne kakor ti dekleta zale, Ko bodo slišale teh pesem glase, Srca železne d’jale proč opaše, Zvesto ljubezen bodo bolj spošfvale. Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milši zvezde kakor zdaj sijale, Jim pesmi bolj sloveče se glasile. Vender te bodo morebit’ ostale Med njimi, ker njih poezije mile Iz srca svoje so kali pognale. SONETJE. 111 3 . Iz srca svoje so kali pognale, Ki bolečin molčati dalj ne more; Enak sem pevcu, ki je Leonore Pel Estijanke imenitne hvale. Das’ od ljubezni usta so molčale, Ki mu mračila je* mladosti zore, Ki v upu nič imela ni podpore, Skrivaj so pesmi jo razodevale. Želja se ogenj v meni ne poleže, Das’ upa tvoj pogled v srce ne vlije, Strah razžaliti te mi jezik veže. Britkost, k’ od nje srce več ne počije, Odkrivajo njegove skrivne teže Mokrocvetoče rož’ce poezije. 112 SONETJE. 4 . Mokrocveteče rož’ce poezije Očitajo to, kar se v prsih skriva. Srce mi je postalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije. Njih solnce ti si. V oknu domačije Ne da te najti, luč ti ljubezniva, V gledišču, na sprehodih sreča kriva, Ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije. Kolikokratov me po mestu žene Zagledat tebe želja; 'ne odkrije Se men’ obraz lepote zaželjene. V samoti iz oči mi solza lije, Zatorej pesmi tebi v čast zložene Iz krajev niso, ki v njih solnce sije. SONETJE. 113 5 . Iz krajev niso, ki v njih solnce sije, Kjer tvoje milo se oko ozira, Kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira, Vseh bolečin se pozabljivost pije. Kjer se veselje po obrazu zlije, Kjer mine jeza notranj’ga prepira, Kjer petje ’z polnega srca izvira, Zbude se v srcu sladke harmonije. Kjer porošeno od ljubezni čiste Kali, kar žlahtnega je, žene zale, Kot, ko budi dih pomladanjski liste. Od tamkaj niso pesmi tvoje hvale, Pomladi srečne, blagodarne tiste Cel čas so blagih sapic pogrešVale. Prešeren 8 114 SONETJE. 6 . Cel čas so blagih sapic pogrešVale, Od tebe, drage deklice prevzetne, Prinesle niso božicam prijetne, Ki bi bila jih oživila, hvale. Bile so v strahu, da boš ti, da zale Slovenke, nemško govorit’ umetne, Jih bote, ker s Parnasa so ocetne Dežele, morebiti zanič’vale. Kamene naše, zapuščene bož’ce, Samice so pozabljene zahvale, Le tujke so častile Kranjcev množ’ce. Cvetlice naše poezije stale Do zdaj so vrh snežnikov redke rož’ce, Obdajale so vtrjene jih skale. SONETJE. 115 7 . Obdajale so vtrjene jih skale, Ko nekdaj Orfejevih strun glasove, Ki so jim ljudstva Tracije surove Krog Hema, Rodope bile se vdale. Da bi nebesa milost nam skazale! Otajat’ Kranja našega sinove, Njih in Slovencev vseh okrog rodove, Z domač’mi pesmam’ Orfeja poslale! Da bi nam srca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razprtije In spet zedinil rod slovenšč’ne cele! Da b’ od sladkote njega poezije Potihnil ves prepir, bile vesele Viharjev jeznih mrzle domačije! 8* 116 SONETJE. 8 . Viharjev jeznih mrzle domačije Bile pokraj’ne naše so, kar, Samo, Tvoj duh je 'zginil, kar nad tvojo jamo Pozabljeno od vnukov veter brije. Obložile očetov razprtije S Pipinovim so jarmom sužno ramo; Od tod samo krvavi punt poznamo, Boj Vitovca in ropanje Turčije. Minuli sreče so in slave časi, Ker vredna dela niso jih budile, Omolknili so pesem sladki glasi. Kar niso jih zatrle časov sile, Kar raste rož na mladem nam Parnasi, Izdihljaji, solze so jih redile. SONETJE. 117 9 . Izdihljaji, solze so jih redile S Parnasa moj’ga rožice prič’joče: Solze ’z ljubezni so do tebe vroče, Iz domovinske so ljubezni lile. Skeleče misli, da Slovenec mile Ne ljubi matere vanj upajoče, Da tebe zame vneti ni mogoče, Z britkostjo so srce mi napolnile. Zelje rodile so prehrepeneče, Da s tvojim moje bi ime slovelo, Domače pesmi milo se glaseče; Želje, da zbudil bi slovenšč’no celo, Da bi vrnili k nam se časi sreče, Jim moč so dale rasti neveselo. 118 SONETJE- 10 . Jim moč so dale rasti neveselo, Ko zgodnja roža raste zapeljana Od mlad’ga solnca kopnega svečana, Ak nekaj dni se smeja ji veselo; Al nagne žalostno glavico velo, Megla k’ od burje prileti prignana, In pade iz nebes strupena slana, Pokrije sneg gore in polje celo. Sijalo solnce je podobe zale, Pogleda tvoj’ga pil sem žarke mile, Ljubezni so cvetlice kal pognale. Nad žarki solnca so se te zmotile, Na mrazu zapuščene so ostale, Ur temnih so zatirale jih sile. SONETJE. 119 11 . Ur temnih so zatirale jih sile Vse pevca dni, ki te ti pesmi poje; Obup, življenja gnus začela boje, Erin’je vse so se ga polastile. Kot v veži je Orest Dijane mile Zadobil spet bil zdravje duše svoje, Tak bi bile se od ljubezni tvoje Vmirile prsi, lica se zjasnile. Zbežale so te sanje kratkočasne, Bilo blisk nagel upanje je celo, Ki le temnejši noč stori, ko vgasne. Od tod ni več srce bilo veselo; Kako bile bi poezije jasne! — Lej, torej je bledo njih cvetje velo. 120 SONETJE. 12 . Lej, torej je bledo njih cvetje velo, In redke so in slabe, nebogljene, V zidčh tak podrtije zapuščene Rastejo včasih rože neveselo, Ki jim kropiv krdelo rejo vzelo, In kar nežlahtnih zelišč kal tam žene; Al, ak v gredice vrta jih zelene Kdo presadi, cvetejo koj veselo. Tak blizu moj’ga bi srca kraljice, Bi blizu tebe, solnca njih, dobile Moč kvišku rasti poezij cvetlice. Ak hočeš, da bi zaljši cvet rodile, Veselo vele vzdignile glavice, Jim iz oči ti pošlji žarke mile! SONETJE. 121 13 . Jim iz oči ti pošlji žarke mile, Mi gledati daj lic svitlobo zorno! Le nji teme kraljestvo je pokorno, Samo njo bogajo viharjev sile. Skrbi verige bodo odstopile, Odpadlo bo železje njih okorno, S preblago tvojo pomočjo podporno Vse njih se rane bodo zacelile. Zjasnilo se mi bo spet mračno lice, Spet upanje bo v srcu zelenelo In ustom dalo sladke govorice; Na novo bo srce spet oživelo, V njem rastle jasnih poezij cvetlice, In gnale bodo nov cvet bolj veselo. 122 SONETJE. 14 . In gnale bodo nov cvet bolj veselo, Ko rože, kadar mine zima huda, In spet pomlad razklada svoja čuda, Razsipa po drevesih cvetje belo; In toplo solnce vabi ven čebelo, Pastir rumene zarje ne zamuda, V grmovji slavček poje spet brez truda, Veselje preleti naturo celo. O vem, da niso vredne take sreče; Od straha, da nadležne poezije Bi ne bile ti, mi srce trepeče. Naj pesmi milost tvoja saj obsije, Ki ’z njih, hladiti rane si skeleče, Poet tvoj nov Slovencem venec vije. SON.ETJE- 123 15 . Magistrale. Poet tvoj nov Slovencem venec vije, Ran mojih bo spomin in tvoje hvale, Iz srca svoje so kali pognale Mokrocveteče rož’ce poezije. Iz krajev niso, ki v njih solnce sije; Cel čas so blagih sapic pogrešVale, Obdajale so vtrjene jih skale Viharjev jeznih mrzle domačije. Izdihljaji, solze so jih redile, Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile. Lej, torej je bledo njih cvetje velo; Jim iz oči ti pošlji žarke mile, In gnale bodo nov cvet bolj veselo. — 124 SONETJE. Ni znal molitve žlahtnič trde glave, Ko te začetek, v kteri poje hvala Se nje, ki mati božja je postala, Kar znal, je vedno molil ’z misli prave. Ko znebil duh se trupla je težave, Legenda pravi, da je roža zala ’Z njegovega srca skoz grob pognala Z napisom zlatih črk: „Marija ave!“ Od zora, da se nagne dan k večeri, Glasi po noči pesem se ognjena Le tebi s’cer nobeni Eve hčeri; Da pred, ko vgasnila smrt moč plamena, Je ’z srca zrastel venec, ne zameri, Ki nosi črke tvojega imena. SONETJE. 125 Sanjalo se mi je, da v svetem raji Bila sva srečna tam brez zapopadka: Bila je proč življenja doba kratka, Kjer me od tebe loč’jo časi, kraji. Sedela z Lavro ti si sestra mlaji, Pred vama je bila dni prejšnjih prat’ka, Bila med vama govorica sladka, Kako slovela ktera je od vaji. In tam na tehtnico svet’ga Mihela S Petrarkom d’jala sva sonete svoje, Visoko moja skled’ca je zletela. Prid’jala čednosti sva nje in tvoje Vsak svojim pesmam, in skudela Njega bila ni niž’ od skled’ce moje. 126 SONETJE. Velika, Togenburg, bila je mera Trpljenja tvoj’ga; moje ga premaga: Nazadnje omeči se tvoja draga, Ti vsak dan okno celice odpera. Od zora srečen upaš do večera, Da bo vid’joča nje podoba blaga, In ko ti že priteče smrtna sraga, Se še zaupljiv k nji pogled ozera. V nebesih nje oči jaz videt’ menim, Kadar predrznem vanje se ozreti, Dva jezna keruba z mečem ognjenim. Da bi ne žalil je, v vednem trepeti Bežim jaz revež pred pogledom njenim; Noben mi žar’k v življenja noč ne sveti. SONETJE. 127 Bilo je, Mojzes, tebi naročeno Peljati v Kanaan krdelo Juda; Ak pride srečna, pride ura huda, Zamišljen si v to opravilo eno. Od daleč vgledaš zemljo zaželjeno, Povrnjena veselja je zamuda, In plačana so pota polna truda, Srce otrpne ti razveseljeno. Pet’ ljubeznivost tvojo in lepoto Je moj poklic in samo opravilo, Dokler me v groba poneso temoto; Ak gledat’ smem obličje tvoje milo, Za žalostnih noči in dni samoto Mi dano je obilno povračilo. 128 SONETJE. Na jasnem nebu mila luna sveti Kjerkoli žarki nje so zasijali, Po zimi se snega, ledu kristali, Demanti rose bliskajo po leti. Vsi čudeži noči so razodeti; Stori svetila moč brez te, ki pali, Da luna jih ko solnce ne razžali, Da nenevarna je stvarem na sveti. Ne bojte pesem se, ki jih prepeva Tvoj pevec, ti, tvoj ljubi, tvoja mati, In ki jih pel do zadnjega bo dneva. Brez te moči, ko lune žarki zlati, Se v njih le tvoja cena razodeva, Pred njimi noče led srca bežati. SONETJE. 129 Mars’kteri romar gre v Rim, v Kompostelje, Al tje, kjer svet’ Anton Jezusa var’je, Trsat obišče al svete Lušarje Enkrat v življenju al Marij’no Celje. V podobah gledat’ hrepeni veselje Življenja rajskega. Sled sence zarje Unstranske glor’je vtisnjeni v oltarje Ljubezni verne ohladi mu želje. Ah tak podobo gledat’ me device, Nebeške nje lepote senco, sanje Goljufne, v kterih komaj sled resnice, Ukaz želj vleče v tvoje domovanje; Srce obupa manj more puščice, Ur krajši tek, tam milši prs zdih’vanje. Prešeren 9 130 SONETJE. Zgodi se včasih, da mahomedani Praznujejo, budisti v daljni Kini, Al ljudstva, kjer šopir’jo se bramini, En dan z med njimi vjetimi kristjani. Veselje unih glasen hrup oznani, Pojo trobente, piščal k tamburini; Obhajajo v srca ga globočini V samotnih kotih ti z nočjo obdani. Bil je tvoj god, glasno so strune pele, Obhajali so s petjem ga in plesom Prijatli in prijatlice vesele; Jaz praznoval sem z mokrim ga očesom, V samoti so za srečne dni puhtele Iz polnega srca želje k nebesom. SONETJE. 131 Oči bile pri nji v deklet so sredi, Govor’le usta le od nje so hvale, Roke po sili nje ime pisale, Hodile so noge le po nje sledi. Prepov’d sem dal jim: bogali pogledi, Molčala usta od podobe zale, Mir dale so roke, noge ravnale Po rok, ust in oči so se izgledi. Brez upanja ljubezni v svoji zmoti, Ki se mi pogasiti v srcu noče, Tako sem dolgo stavil se nasproti. Ne bogajo me misli, želje vroče, Drevesom, hišam, rekam, hribom poti Do nje ni njim zastaviti mogoče. 9* 132 SONETJE. Kadar previdi učenost zdravnika, Da smrti odvrniti ni mogoče, Ne brani jest’ in piti mu, kar hoče, Z grenkotami ne sili več bolnika. Ko je viharjev sila prevelika, Togota njih se potolažit’ noče, Kamor val žene čoln, obupajoče Leteti ga puste roke brodnika. Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa Pogledi, misli in želje goreče! Vam prostost dam, ker zdravja nimam upa: Hodite, kamor vedno sija vas vleče, Vpijanite od sladkega se strupa, Ki mi razd’jal srce bo hrepeneče. SONETJE. 133 Odprlo bo nebo po sodnjem dnevi Se ’zvoljenim; svit glorje ne’zrečeni, Vso srečo bodo vid’li pogubljeni, Ki stali bodo tam na strani levi. Pogled ta bolj jih, ko goreči levi In ko strahovi vsi ’z pekla spuščeni Bo vstrašil, od njega naprej podeni Miru ne bodo našli v večni revi. Oči nje od ljubezni razsvetljene Smejale so se ’zvoljen’mu naproti, Bil priča sem njij’ sreče ne’zrečene: Mi pred očmi je v najtemnejšem koti Pogled ta, brez miru naprej me žene V obupa brezne po brezkončni poti. 134 SONETJE. Zabavljivi sonetje. Al prav se piše kaUJa ali kafha, Se šola novočrkarjev srdita Z ljudmi prepira starega kopita, Kdo njih pa pravo trdi, to se praša. Po pameti je taka sodba naša: Ak je od k at h e kalUa bolj’ga žita, In boljš’ obdelana in bolj polita, Naj se ne piše kafha, ampak k ali a. Ak pa po črki boljši jed ne bode, In zavolj črke ne trpi nič škode, Obhaja taka misel nas Slovence, Da pravdajo se ti možje znabiti, Za kar so se nekdanji Abderiti V sloveči pravdi od oslove sence. SONETJE. 135 Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov, Gorenjci moji, knjige mi berimo, In kar nam všeč bo, uzmat’ se učimo Od bogmejev na meji Otomanov! Iz kotov vseh od Skjaptrov do Šamanov Tak kakor srake gnezda vkup nosimo Besede tuje, z njim’ obogatimo Slovenskih novi jezik Ilir’janov. Prekosili res bomo vse narode Najstarši med jeziki jezik bode, Ki se iz te čobodre bo naredil, Ker bomo tak govorili v Emoni, Ko žlobodrali so tam v Babiloni, Ko bil jim Bog je govorico zmedel. 136 SONETJE. Apel podobo na ogled postavi; Ker bolj resnico ljubi kakor hvalo, Zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo Neumno, kaj umetni od nje pravi. Pred njo s kopiti čevljarček se vstavi; Ker ogleduje smoleč obuvalo, Jermenov meni, da ima premalo; Kar on očita, koj Apel popravi. Ko pride drugi dan spet mož kopitni, Namest’ da bi šel dalj po svoji poti, Ker čevlji so po godi, meč se loti; Zavrne ga obraznik imenitni, In tebe z njim, kdor napčen si očitar, Rekoč: „Le čevlje sodi naj Kopitar!" — SONETJE. 137 Sonetje nesreče. 0 Vrba! srečna, draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta; Da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta Speljala ne bila, golj’fiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača Vse, kar srce si sladkega obeta; Mi ne bila bi vera v sebe vzeta, Ne bil viharjev notranjih b’ igrača. Zvesto srce in delavno ročico Za doto, ki je nima miljonarka, Bi bil dobil z izvoljeno devico. In mirno plavala ”bi moja barka; Pred ognjem dom, pred točo mi pšenico Bi bližnji sosed varoval — svet’ Marka. 138 SONETJE. Popotnik pride v Afrike puščavo, Steze mu zmanjka, noč na zemljo pade, Nobena luč se skoz oblak ne vkrade, Po mescu hrepeneč se vleže v travo. Nebo odpre se, luna da svečavo; Tam vidi gnezditi strupene gade, In tam brlog, kjer ima tigra mlade, Vzdig’vati vidi leva jezno glavo. Tako mladenča gledati je gnalo Naključje zdanjih dni, dokler na poti Prihodnosti bilo je zagrinjalo. Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnus, nadlog in stisk ne malo, Globoko brezno brez vse resne poti. SONETJE. 139 Hrast, ki na tla vihar ga zimski trešne, Ko toplo solnce pomladanjsko seje, Spet ozelenil sem ter tje bo veje, Naenkrat ne 'zgubi moči poprečne; Al vender zanjga ni pomoči resne; Ko spet znebi se gozd snega odeje, Mladik le malo al nič več ne šteje, Leži tam rop trohljivosti požrešne: Tak siromak ti v bran, sovražna sreča, Stoji, ki ga iz visokosti jasne Na tla telebi tvoja moč gromeča; Ak hitre ne, je smrti svest počasne, Bolj dan na dan brli življenja sveča, Dokler ji reje zmanjka, in ugasne. 140 SONETJE. Komur je sreče dar bila klofuta, Kdor je prišel ko jaz pri nji v zamero, Ak bi imel gigantov rok stotero, Ne spravi vkup darov potrebnih Pluta. Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta, Kjer si poišče dom, nadlog jezero Nabere se okrog in v eno mero S togotnimi valmi na stene buta. Okrog ga drvita skrb in potreba, Miru ne najde revež, ak preiše Vse kraje, kar jih strop pokriva neba; Še le v pokoju tihem hladne hiše, Ki pelje vanjo temna pot pogreba, Počije, smrt mu čela pot obriše. SONETJE. 141 Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, Skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, Trpljenje in obup mu hlapca zvesta, In kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi. Prijazna smrt, predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi; Tje, kamor moč preganjavcev ne seže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se človek vsake teže; Tje v posteljo postlano v črni jami, V kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, Da glasni hrup nadlog ga ne predrami. 142 SONETJE. Čez tebe več ne bo, sovražna sreča, Iz mojih ust prišla beseda zala; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, Trpljenja tvojega, življenja ječa! Navadile so butare se pleča, In grenkega se usta so bokala, Podplat je koža čez in čez postala, Ne straši več je trnjevka bodeča. Otrpnili so udje mi in sklepi, In okamnelo je srce preživo, Duha so vkrotili nadlog oklepi. Strah zbežal je, z njim upanje golj’fivo; Naprej me sreča gladi ali tepi, Me tnalo našla boš neobčutljivo. — SONETJE. 143 Memento mori! Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata, Al dneva ne pove nobena prat’ka. Pred smrtjo ne ob var’j e koža gladka, Od nje nas ne odkup’jo kupi zlata, Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta, In od veselja do veselja leta, Da smrtna žetev vsak dan bolj dozori. Znabiti, da kdor zdaj vesel prepeva, V mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva Molče trobental bo: »memento mori!" 144 SONETJE. Matiju Čopu. Vam izročim, prijatla dragi mani, Ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo Ločitvi od njega mi je hladilo, Bila je lek ljubezni stari rani. Minljivost sladkih zvez na svet’ oznani: Kak kratko je veselih dni število, Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče unstran groba v prsih hrani. Pokopal misli visokoleteče, Želja nespolnjenih sem bolečine, Ko Črtomir ves up na zemlji sreče; Dan jasni, dan oblačni v noči mine, Srce veselo in bolno, trpeče Vpokojhe bodo groba globočine. ® GG ^ ® KRST PRI SAVICI. Uvod. Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero, Z Avreljem Droh se več mu v bran ne stavi; Končano njijno je in marsiktero Življenje, kri po Kranji, Korotani Prelita napolnila bi jezero. Gnijo po polji v bojih pokončani Trum srčni vojvodi in njih vojščaki, Sam Črtomir se z majhnim tropom brani. Bojuje se najmlajši med junaki Za vero staršev, lepo bog’njo Živo, Za Črte, za bogove nad oblaki. On z njimi, ki še trd’jo vero krivo, Beži tja v Bohinj, v Bistriško dolino, V trdnjavo zidano na skalo sivo. Prešeren 10 146 KRST PRI SAVICI: Še dan današnji vidiš razvalino, Ki Ajdovski se gradeč imenuje, V nji gledaš Crtomirovo lastnino. Devetkrat veči množ’ca jih obsuje In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči tuje; Visoke odre tamkaj si napravi, Zidovje podkopuje, vrata seka; Ne polasti se njih, ki so v trdnjavi. Šest mescev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata — Kako strašna slepota je človeka! Ko niso meč, sekira in lopata Jih mogle, lakota nepremagljiva Preti odpreti grada trdna vrata. Dalj Črtomir jim reve ne zakriva, Besede te tovaršem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Le malo vam jedila, bratje, hranim, Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim; Kdor hoče vas dočakat’ temne zore, Neproste dni živet’ nočem enake, Ne branim mu, al jutra čakat’ more. S seboj povabim druge vas junake, Vas, kterih rama se vkloniti noče. Temna je noč, in stresa grom oblake; KRST PRI SAVICI. 147 Sovražnik se podal bo v svoje koče, Le majhen prostor je tje do goščave, To noč nam jo doseči je mogoče. Največ sveta otrokom sliši Slave, Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi Si prosti vol’jo vero in postave. Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, Manj strašna noč je v črne zemlje krili, Ko so pod svetlim solncem sužni dnovi!“ Ne zapusti nobeden ga v ti sili, Molče orožje svoje vsak si vzame, Strahljivca v celem ni imel števili; Al komaj vrata so odprta, vname Se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močjo objame. Tud’ on se je zanesel na njih spanje, Prelesti mislil je ozidje grada In ponevedoma planiti nanje. Ko svojo moč najbolj vihar razklada, Okrog vrat straža na pomoč zavpije, In vstane šum, da mož za možem pada. Ko se neurnik o povodnji vlije, Iz hriba strmega v doline plane, Z derečimi valovami ovije, Kar se mu zoper stavi, se ne vgane In ne počije pred, da jez omaga; Tak vrže se Valjhun na nekristjane. 10 * 148 KRST PRI SAVICI. Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga Krvi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim bila je vera čez vse draga. Ko zor zasije na mrličev trope, Leže, k’ ob ajde žetvi al pšenice Po njivah tam leže snopovja kope. Leži kristjanov več od polovice; Med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice Njega, ki kriv moritve je velike. — Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, kar svetla zarja Zlati z rumen’mi žarki glavo trojno Snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja, Bohinjsko jezero stoji pokojno, Sledu ni več vunanjega viharja; Al somov vojska pod vodo ne mine In drugih roparjev v dnu globočine. Al jezero, ki na njega pokraj’ni Stojiš, ni, Črtomir, podoba tvoja? — To noč je jenjal vojske šum vunanji, Potihnil ti vihar ni v prsih boja; KRST PRI SAVICI. 149 Le hujši se je zbudil črv nekdanji, Ak prav uči me v revah skušnja moja, Bolj grize, bolj po novi krvi vpije, Požrešniši obupa so Harpije. Na tleh leže slovenstva stebri stari, V domačih šegah vtrjene postave; V deželi parski Tesel gospodari, Ječe pod težkim jarmom sini Slave, Le tujcem sreče svit se v Kranji žari, Ošabno nos’jo ti po konci glave. Al, da te jenja ta skeleti rana, Ne boš posnel Katona Utičana! Prenesla pričujoče ure teže Bi ne bila let poznih glava siva; V mladosti vendar trdniši so mreže, Ki v njih drži nas upa moč golj’fiva, Kar, Črtomir, te na življenje veže, Se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva, Ko te vodila ni le stara vera Tje na osredek Blejskega jezera. Tje na otok z valovami obdani, V današnjih dnevih božjo pot Marije; V dnu zad stoje snežnikov velikani, Polja, ki spred se sprosti, lepotije 150 KRST PRI SAVICI. Ti kaže Blejski grad na levi strani, Na desni griček se za gričem skrije, Dežela kranjska nima lepš’ga kraja, Ko je z okolšč’no ta, podoba raja. Tam v časih Crtomira na otoki Podoba boginje je stala Žive, Ki so ’zročeni ji mladenčev stoki, Ki so ji, ve dekleta ljubeznive, 'Zročeni vaši smehi, vaši joki, Orožja, ki so nam nepremagljive. — Tam bog’nje vežo Staroslav in lepa Njegova hči odpira in zaklepa. Hči Bogomila, lepa ko devica Sloveča Hero je bila v Abidi, Nedolžnost vnema ji oči in lica, Lepote svoje sama le ne vidi, Priliznjena mladenčev govorica Je ne napihne, ji srca ne spridi. Spolnila komaj je šestnajsto leto; Srce mlado ni za noben’ga vneto. Dari opravit bog’nji po navadi Prinese Crtomira lahka ladja, Od tega, kar raste pri njega gradi, Od čede, žita in novine sadja; KRST PRI SAVICI. 151 Ko bliža z njimi se devici mladi, Zadene g a, ko se je najmanj nadja, Iz nje oči v srce ljubezni strela, Plamen neogasljiv je v njemu vnela. O blagor, blagor Črtomir! ti vneta Je deklica od tvojega pogleda, Kak od zamaknjenja je vsa prevzeta, Kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarija, ki jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda, In v tvoji roki roka nje ostane Zadržana ji od moči neznane. Naj pevec drug vam srečo popisuje, Ki celo leto je cvetla obema: Kak Črtomir osredek obiskuje, Kak oče omladi med njima dvema, Ki ni ko meni mu veselje tuje, Ki srečna ga ljubezen v prsih vnema, Pijanost njij’no, ki tak hitro mine, Pregnana od ločitve bolečine. Že, Črtomir, je treba se ločiti, Ne slišiš, kak glasno trobenta poje! Pripodil s sabo je Valjhun srditi Požigat božje veže divje roje; 152 KRST PRI SAVICI. Povsod vzdigujejo se vere ščiti, Ki si prejel od matere jo svoje, Te vere, ki ji deklica ta služi, Ki zdaj te z njo ljubezen čista druži. Kak težka, britka ura je slovesa! Stoje po licih jima kaplje vroče, Objeta sta ko bi bila telesa En’ga, spustiti ustno ustna noče, Si ’z lev’ga oče, desnega očesa Jok briše, ki ga skriti ni mogoče, Ko vidi v tako žalost nju vtopljene, In da tolažbe zanje ni nobene. Bi spomnil njima zmage večno slavo, Ak bi, da jo doseči moč je, sodil; Al preveliko trumo je čez Dravo Po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil. Se možu zdi, da gre le v smrt krvavo, Brez da bi vero, brate osvobodil. — List pride, kak vasi in veže božje Gore; — čas, Črtomir, je vzet’ orožje. In šel je boj boj’vat brez upa zmage, In skazal se je korenine prave, Kjer suče meč, na čelu smrtne srage Leže sovražnikov trupla krvave KRST PRI SAVICI. 153 Mrtvih al izdih’jočih duše drage; Vender ne meč, ne moč gradu trdnjave Bogov ne more rešit’ slavnih staršev In ne pred smrtjo ohranit’ tovaršev. Premagan pri Bohinjskem sam jezeri Stoji naslonjen na svoj meč krvavi, Z očmi valov globoki brezen meri, Strašne mu misli rojijo po glavi, Življenje misli vzet’ si v slepi veri; Al nekaj mu predrzno roko vstavi, — Bila je lepa, Bogomila, tvoja Podoba, ki speljala ga je ’z boja. Enkrat videt’ želi podobo milo, Pozdravit’ prejšnjega veselja mesto; Al srečno je prestala časov silo, Al njeno mu srce še bije zvesto, Al morebit’ pod hladno spi gomilo, Al premagavec mu je vzel nevesto, Al živa al mrtva je, 'zvedet’ more, Ločiti pred se iz sveta ne more. Znan ribič privesla od une strani, Opomni ga, kak sam sebe pozabi, Kako povsod ga iščejo kristjani, Kak z vjetimi Valjhun srditi rabi, 154 KRST PRI SAVICI. Prijazno dalj mu tam ostati brani, Stopiti k sebi ga v čolnič povabi, Da ga pripelje v varniši zavetje ; Vda Črtomir se v to, kar ribič svet’j e. In brž veslata v konec ta jezera, Kjer bistra vanjga pribobni Savica; Ker srečen veter nji’ roke podpera, Čolnič leti ko v zraku urna ptica. Se ribič po sovražnikih ozera, Čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica. — Ker se mu zdi, da lakota ga grudi, Junaku, kar je v torbici, ponudi. Zeli dat’ Črtomir mu povračilo, Al v vojski d’narji so bili razdani; Da Staroslav, se spomni, z Bogomilo Mu v skrivnem kraju tovor zlata hrani, Nju poiskati, da mu naročilo, In da mu prstan samo njima znani, Da bo pri njima storil mu resnico; — Prinesti zlata reče četrtnico. Po Bogomili prašat’ mu ukaže: Al gleda svetlo solnce, je še živa, Al so obvar’vale jo mokre straže, Al pred sovražniki drugej se skriva, KRST PRI SAVICI. 155 In kod najvarniši se pot pokaže Tje, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri slapu čakal jutro bo Savice Vesele ali žalostne novice. Slap drugo jutro mu grmi v ušesa, Junak premišlja, kak bolj spodaj lena Voda razgraja, kak bregove stresa, In kak pred njo se gore ziblje stena, Kak skale podkopuje in drevesa, Kak do nebes leti nje jeze pena. — „Tak se zažene, se pozneje vstavi Mladenič Črtomir pri sebi pravi. Zbudi ga ’z misel teh mož govorica, Ki bližajo se z blagom obloženi, Spozna koj ribiča poštena lica; Neznan mož pride po stezi zeleni; Talar in štola, zamenja poklica, Povesta mu, da služi Nazareni. Po meč bi desna se bila stegnila, V ti priči se prikaže Bogomila. „0, sem na srce moje, Bogomila! Skrbi je konec, žalosti, nesreče, Se trese od veselja vsaka žila, Kar gledam spet v obličje ti cveteče; 156 KRST PRI SAVICI. Naj brije zdaj okrog viharjev sila, Naj se nebo z oblaki preobleče, Ni meni mar, kar se godi na sveti, Ak smejo srečne te roke objeti. “ Iz njega rok izmakne se počasi In blizu se na prvi kamen vsede, In v trdnem, ali vender milem glasi Mladenču vnet’mu reče te besede: „Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Sel naj’ vsak sam bo skoz življenja zmede; * Da b’ enkrat se sklenile poti naji, Me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraji. Povedat’ moram ti, da sem kristjana Malikov zapustila vero krivo, Da je bežala ta, k’ ob solnci slana, Da dal krstit’ je oče glavo sivo, Soseska je Marije službi vdana V dnu jezera vtopila bog’njo Živo. Kako prišla k resnice sem pogledi, Moj Črtomir, v besedah kratkih zvedi: Večkrat v otoka sem samotnem kraji, Ko te je ladja nesla proč od mene, Si mislila, al bo ljubezen naji Prešla ko val, ki veter ga zažene, KRST PRI SAVICI. 157 Al hrepenečih src želje najslaji Ogasil vse bo zemlje hlad zelene, Al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, Kjer bi ljubeče srca se sklenile. Te misli, ko odšel si v hude boje, Miru mi niso dale več siroti. V nevarnosti življenje vedet’ tvoje, Zaprte vse do tebe videt’ poti, Ni vedTo kam se d’jati srce moje, Tolažbe nisem našla v taki zmoti, Obupala sem skoraj takrat reva; Kak sem želela v noči ti svit dneva! En dan sem prašat šla po vojske sreči, Al skozi se še ni sklenila z vami; Učil ljudi je mož bogaboječi, Duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: Kako nas vstvaril vse je Bog največi, Kak greh prišel na svet je po Adami, Kak se je božji sin zato včlovečil, Da bi otel narode in osrečil. Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, Da ljubi vse ljudi, svoje otroke, Da zemlja, kjer vijo viharji jezni, Je skušnje kraj, da so naš dom visoke 158 KRST PRI SAVICI. Nebesa, da trpljenje in bolezni Z veseljem vred so dar njegove roke, Da čudno k sebi vod’ otroke ljube, Da ne želi nobenega pogube. Da vstvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glor’ja njega sije brez oblaka, Oko ni vid’lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljene tam čaka, Da sprostenim bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, Da bodo tamkaj božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili. Ko šla domu sem združbo naj’no v glavi. Me mož, ki me je ta uk učil, doide, Prijazno v svoji šegi me pozdravi, Pove, da pred je štet bil med Druide, Da preobrnil se je k veri pravi, Da v naše kraje oznanvat jo pride; Ker so vasi bile mu krog neznane, Z menoj iti želi, ker noč postane. Doma očetu, meni razodeva, Kar prerokVali nekdaj so preroki, Kak, kar grešila sta Adam in Eva, Na križu opero krvi potoki, KRST PRI SAVICI. 159 Popiše nama strah sodnega dneva, Vse čudeže, ki vere so poroki, Kar vedet’ treba je, 'zloži po vrsti, Ker sva mu vse verjela, naju krsti. Al ena skrb me je morila vedno, Da ti med njimi si, ki Bog jih črti; Večkrat sem v sanjah vid’la glavo čedno Bledo ležati na mrtvaškem prti; Sem trepetala zato uro sledno, Da bi nebes ne zgrešil v britki smrti. Mož božji mi bolno srce ozdravi, Ker, da zamore vse molitev, pravi. Kolikokrat sem odtod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: ,Zavreči v jezi ga, moj Bog, ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne ’z hudobije, Ne daj v oblast sovražni ga togoti, Pred njo naj milost tvoja ga zakrije! 1 In čudno te je tisto noč ohranil, Ko ni noben tovar’š se smrti vbranil. Iz spanja svoj’ga, Črtomir, se zbudi, Slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti, Po potih se noči temne ne trudi, Ne stavi v bran dalj božji se dobroti, 160 KRST PRI SAVICI. In njene milosti dni ne zamudi, Da sklenete se enkrat naj’ni poti, Ljubezen brez ločitve da zazori Po smrti nama tam v nebeškem dvori." Črtomir. „Kak bom povrnil, Bogomila draga, Ljubezen, skrb, kar si trpela zame? V veselji skoraj mi srce omaga, Ki v njemu tvoja ga ljubezen vname, Dokler krvi ne vteče zadnja sraga, In groba temna noč me ne objame, Ti sužno moje bo življenje celo, Ti gospoduj čez vero, misli, delo. Kako bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela! Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči So storili in p’šic njegovih strela, Kaj videli krvi smo v Kranji teči, Kristjanov tvojih vsa prevdari dela, In mi povej, al ni Črt najbolj jezni Njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni?" KRST PRI SAVICI. 161 Duhovni. „Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako so peli angeljcev glasovi V višavah pri Mesijesa prihodi; Da smo očeta enega sinovi, Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, Da ljubit’ mor’mo se, prav’ uk njegovi. Valjhun ravna po svoji slepi glavi, Po božji volji ne, duhovni pravi. “ Črtomir. „Ljubezni vere in miru in sprave, Ne branim se je vere Bogomile, Vem, da malike in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile, V njih le spošfval očetov sem postave, Al zdaj ovrgle so jih vojske sile. Ak sklene me s teboj krst, Bogomila, Kdaj bo zakona zveza me sklenila?" Bogomila. „ Odločeni so roži kratki dnovi, Ki pride nanjo pomladanjska slana, Al v cvetji jo zapadejo snegovi; Tak mladi deklici, ki zgodna rana Prešeren 11 162 KRST PRI SAVICI. Srce ji gloda, vsmrti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana; Al je za majhen čas se združit’ vredno, Da bi ločitve spet se bala vedno? Da bi od smrti rešil te nesrečne In tamkaj mili Bog v nebeškem raji Z menoj te, dragi, sklenil čase večne, Pustila v nemar sem želje najslaji, Pustila v nemar dni na svetu srečne, Sem odpovedala se zvezi naji; — Je vslišana bila molitev moja, — Ne smem postati jaz nevesta tvoja. Bogu sem večno čistost obljubila In Jezusu in materi Mariji; Kar doživela let bom še števila V želja britkosti, v upa rajskem siji, Nobena me ne bo premogla sila, Bila da svojemu, sveta Mesiji, Nebeškemu bi ženinu nezvesta; Nikdar ne morem tvoja bit’ nevesta!" — Duhovni reče med besede take: „Zakona sreče ta vživat’ ne more, Kdor dela mojim, tvojim je enake Predrznil v časa se sejat’ razore, KRST PRI SAVICI. 163 Druid sem z zmoto jaz slepil rojake, Ak bi ne bil dajal tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bila bi kriva vera, Bi vdova ne bila žen marsiktera! Tvoj pot je v Oglej, da položil nate Roke bo patriarh, ak duh te žene, Ko si pogubljal jih, oteti brate, Duhovnega te storil bo ko mene. V deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobene, Le hitro v Oglej, tje do patriarha, Da posveti te mašnika, duš var’ha.“ Črtomir. „Prav praviš, da ne smem jaz upat’ sreče, Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oče zmage ni sloveče, Končal življenje v vojski je 'zgubljeni, Odšla je mati komaj sponam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit’ hoče me ljubezen sladka, Al kak sladkost bila je njena kratka!" V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči, n* 164 KRST PRI SAVICI. Junaško bili smo z Valjhunom boje, Vesele zmage dan nam ne napoči, Pomoril meč je vse tovar’še moje, Beg je moj up, gozd je moj dom prič’joči. Nespametna bila bi z mano zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza.“ — Bogomila. „Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, Da vgasniti jo more sreče jeza; Gorela v čistem, v večnem bo plameni Zdaj in ko mi odpade trupla peza; V zakonu vender brani sad mi njeni Vživati z Bogom trdniši zaveza. Odkrila se bo tebi unstran groba Ljubezni moje čistost in zvestoba. Da bodo znani božji jim obeti, Jih oznan’vat pojdi v slovenska mesta; Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta, V nebesih čakala bom pri očeti Čez majhen čas deviška te nevesta, Dokler žalujejo po teb’ oteta Krdela, prideš k meni v mesta sveta. “ KRST PRI SAVICI. 165 Izmed oblakov solnce zdaj zasije, In mavrica na bledo Bogomilo Lepote svoje čisti svit izlije, Nebeški zor obda obličje milo; Jok, ki v oči mu sili, komaj skrije, Da ni nebo nad njim se odklenilo, Da je na svetu, komaj si verjame, Tak Crtomira ta pogled prevzame. Ko je minul, kar misli, da bo v sili Zlata mu treba, si od mož ga vzame; Dar rib’ču da, njim, ki so ga nosili; „Kar Staroslav zlata še hrani zame, Daj ga sirotam", reče Bogomili, Se bliža ji, presrčno jo objame, Molče poda desnico ji k slovesu, Solze stojijo v vsakem mu očesu. „0 čakaj, mi dopolni prošnjo eno! Pred ko se loč’va“, Bogomila pravi, „Da mi v skrbeh ne bo srce vtopljeno Da lažej se britkosti v bran postavi, Pred ko greš v Oglej čez goro zeleno, Se pričo mene odpovej zmotnjavi, Dokler te posveti krst, se zamudi, Vodij je blizu in duhovni tudi." 166 KRST PRI SAVICI. Molče v to prošnjo Črtomir dovoli, Z duhovnim bliža slapu se Savice; Molitve svete mašnik, on z njim moli, V imenu krsti ga svete trojice. So na kolenih, kar jih je okoli, Se od veselja svet’ obraz device, Ki je bila podpora vere krive, Je opravljala službo bog’nje Žive. Razlagajo, ko pride v Akvilejo, Mu sveta pisma prosta zmote vsake, Postane mašnik, v prsih umrjejo Nekdanji upi, med svoje rojake Slovence gre, in dalje čez njih mejo, Do smrti tam preganja zmot oblake. — Domu je Bogomila šla k očetu, Nič več se nista videla na svetu. — Opombe. Valjhun, od latinskih pisarjev Valhunus in Valdungus imenovan, je bil koroški vojvoda in poseben preganjavec nejevernikov. Že njegov oče Kajtimar (Chetimarus) si je veliko prizad’jal, da bi krščansko vero razširil po Korotanu in Kranju; ali Slovenci so se stare vere trdo držali in kristjane, posebno pa misijonarje preganjali. Poglej Valvazorja „Ehre des Herzogthums Krain“ VII. bukve, 2. poglavje. Avrčlij, Drob (Aurelius, Drohus) dva poglavarja nejevernikov. Poglej Valvazorja na mestu rečenem. Živa, boginja ljubezni, slovenska Venera. Parski Tesel. Tesel (Tassilo), parski vojvoda, je Valjhuna, ki so ga bili Slovenci v prvih letih vojvodsta iz dežele spodili, s tremi trumami vojščakov nazaj pripeljal in jim ga zopet vsilil. Poglej Val¬ vazorja na mestu rečenem. O Yo7 V°Z_S°Z S°Z \°7 S°Z. "cx DOSTAVEK. Vso srečo ti želim. Dekle s svetlim očmi! Enake tebi ni; Gori, gorelo bo Srce za te samo. Vso srečo ti želim, Naj bo z menoj al z njim. Ko pred menoj stojiš, Sijati mi pustiš Oči nebeško luč, Ki vseh src ima ključ, Vso srečo ti želim, Dekle, z menoj, ne z njim. Ko pa obračaš preč Nalašč obraz cveteč, Pogled tvoj sem ter tje Po njem ozira se, Vso srečo ti želim, Z menoj ne, ampak z njim. 168 D OST AVEK. Ko moje žalostne Zbude te pesmice, Pustiš postTjo gorko, Nastavljaš njim uho, Vso srečo ti želim, Dekle, z menoj, ne z njim. Ko ti pa drugi dan Pozabiš mojih ran, Te vidim z njim kremljat’, Sladko se posmeh’vat’, Vso srečo ti želim, Z menoj ne, ampak z njim. Ko mislim, kak bi bil Jaz srečen, ak ovil Krog pasa bi roke, Te stisnil na srce: Vso srečo ti želim, Dekle, z menoj, ne z njim. Ko v plesu se vrtiš, Na prsih mu sloniš, Od rok obsežena Z rokam’ obsegaš ga, Vso srečo ti želim, Z menoj ne, ampak z njim. DOSTAVEK. 169 Ne sme več bit’ tako. Daj enemu slovo, Bolj’ je nesrečen bit’, Ko srečo z njim delit’. — Vso srečo ti želim, Naj bo z menoj al z njim. Nuna in kanarček. Nuna. „Vesela pomlad se zbudila je spet, Moj ptiček, preljubi kanarček! Ak mika v zeleni te gozdek letet’, Ne branim ti, okno ti hočem odpret’. Poišči si gnezdece, parček — Zapusti Ignac’je samoto In prostosti vživaj sladkoto. 11 Kanarček. „Bi zletel iz celice ptiček vesel Na srečnih otokih Kanarskih, Kjer rod se očetov je mojih začel, Kjer vedna pomlad je, ni groma ne strel, 170 DOSTAVEK. Ne sliši šum sap se viharskih, Kjer slana, sneg, toča ne pada, Zalaz’vati nas ni navada. Premrzle so v gozdih mi vaših rose, Prehitro pomlad pri vas mine; Viharska poletja so, zime hude, In ptice kragulji, lisice more, Leteče, lazeče zverine, Mladenči pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave. Sem v ptičnici rojen in v cel’ci zrejen, Samote, pokoja navajen; Le tebe sem, deklica, ljubit’ učen, Od sreče togotne bil nisem tepen, Od tvojih sem rok le bil glajen — Kak bi se navadil trpeti, Kak živel bi zunaj na sveti! Nuna. „Pač res je, kar poješ, — pri meni tedaj V ti celici nunski ostani! Ti stregla in pela bom, kakor do zdaj, Odpevaj mi, ljubček, krog mene skakljaj, Mi zlato dovoljnost ohrani! Le celico naj’no zapriva, Prostosti sveta ne želiva!" DOSTAVEK. 171 Zarjavela devica. V tridesetem d’vičica Reva še samičica Prebritko je stokala, Milo, milo jokala: „Oj me, oj me, vbožica Sem cvetla ko rožica, En’mu bla sem milija, Ko dišeča lilija. Srce se mu vnelo je, Mu zvesto gorelo je, Me prevzetnost zapelja, Nisem rekla ne al da. Ptič zijalast prileti, Na liman’ci obvisi; Fantič ga ne gre lovit, Misli boljši lov dobit’. 'Ztrebi se počasi ptič, Prazen gre domu fantič, Gre z objokanim’ očmi, Vjel da lep’ga ptička ni. 172 DOSTAVEK. Čakala sem boljšega, čakala sem goršega, Dokler me pozabil je, Z drugo se obabil je. Tekel čas je mladih dni, Pome b’16 nikogar ni; Stara sem samičica, Zarjavela d’vičica.“ <2S> Svarilo. Ondan si začela, Otrok pred, cvetet’, Že rož’ca si cela, Si hvala deklet. Mladenče že vnemaš Z nevarnim’ očmi, Jih Rez’ki prevzemaš, Ji delaš skrbi. — Das’ vinček je kisel, Z vodico nalit, Zaljubljena misel Jih vodi ga pit. DOSTAVEK. 173 Krog tebe slepari Se škric iz štacun, In dohtar ta stari, Oskuben kopun. Ofcirček se vstavi, Te praša, od kod, Skrivaj te pozdravi ’z kanclije gospod. Klobuka ne vzdigne, Se modro drži, Z očmi le pomigne, Se ljub’ce boji. Ljubezni se braniš, Nje moči si kos, Ti druge le raniš, Jih vodiš za nos. Je lepa b’la včeraj, — Al’ danes več ni. Predolgo ne 'zberaj: Čas, Pep’ca, hiti. — 174 DOSTAVEK. Sveti Senan. Zato, da b’. od ženskih ne bil zapeljan, Podal na otok se je sveti Senan ; Valovi šumijo okrog in okrog, Otok ni dotaknjen od ženskih bil nog. Na morji se vzdigne prav velik vihar, Vse kliče svetnike na pomoč mornar; Strašno se valovi, vetrovi tepo, In strele letijo, grom trese nebo. Tje barko k otoku vihar pridrvi, Z nje deklica stopi z nebeškim’ očmi — Dve skal’ci vzdiguje strah prsi mokre, Senanus je zmoten, se d’jat’ kam ne ve. „Vihar me pridrvil je semkaj do vas, Pod streho vzemite me, oče, ta čas, Da se posušim, in prosite Boga, Da pošlje drug veter, da vreme nam da.“ — „Za vreme", ji reče, jaz hočem molit’, Na tem pa otoku ne smeš se mudit’; Menih sta in ženska nasprotne stvari; — Le hitro od tod proč, ker se že mrači!" DOSTAVEK. 175 Poklekne in prosi za vreme Boga, Poležejo koj se valovi morja, In luna zasije, zvedri se nebo; — Proč deklico mokro vetrovi neso. Senanu se sanja potem vse noči Od deklice nedrij, od njenih oči, Da v smrtno bolezen pogreznil jo mraz, In da jo spovedat’ zamudil je čas. In kadar vihar spet na morji buči, Po barki ozira se s skrbnim’ očmi; Ak žensko pridrvil vihar bi tje v stran, Pod streho bi vzel jo, spovedal Senan. Tam čaka zastonj in zastonj se kesa; Nazaj med ljudi se Senanus poda. Od tod se menihi ženstva ne boje, Za dušo in truplo njih radi skrbe. 176 DOSTAVEK. Od zidanja cerkve na Šmarni gori. i. Deklica. „Zašla sem in steze ne vem, Naprej ne vem, nazaj ne smem; Puščavnik, vas sam Bog naprot’ Poslal mi je pokazat pot, Pokazat pot na strmi grad, Na strmi grad, gradnik kjer mlad, Kjer mlad gradnik bolan leži, Da ga tak dolgo k meni ni, Ki 'zvolil izmed vseh deklet, Obljubil me je v zakon vzet’.“ Puščavnik. „0 lepa hčer, o lepa hčer! Počij pri meni en večer, Lej, bliža se že temna noč, In pešat’ vidim tvojo moč.“ DOSTAVEK. 177 Deklica. „0 ne mudite me nikar! Noči in truda mi ni mar, Počivat’, spati ne puste, Mi ne puste skrbi grenke. “ Puščavnik. „0 pojdi z mano na moj dom! Razlega po gorah se grom, Poglej oblakov čudni ples, Kako vihar buči skoz les.“ Deklica. „ O ne mudite me nikar; Naj treska grom, buči vihar! Vihar oh hujši, bolj strašan Po srcu r’jove noč in dan.“ Puščavnik. „Poslušaj, deklica, svet moj, Ostani tukaj vsaj nocoj; Lej, predno prideva do vrat, Odšel čuvaj bo nama spat.“ Deklica. O ne mudite me nikar; Če slišal me ne bo vratar, Ki mu odprla tol’kokrat, Poslal odpret mi bo enkrat." Prešeren 12 178 DOSTAVEK. Puščavnik. „ Ostani, hči, tvoj mlad gradnik, On ni bolnik, ampak lažnik, On slišal trkanja ne bo, Ker sladko spi z mlado gospo. “ Deklica. „Ubij te grom, devištva tat! Že sedem mescev hodim mat’; Bog ti gradnik zanesi mlad, Od tebe nosim greha sad!“ Ko te besede 'zgovori, Po tleh se zvrne, omedli, — Zvije fantiček se od nje, Al ona se več ne zave. II. Na majhni trati sredi rož Grob zjutraj koplje sveti mož. Gre mimo mlad’ gradnik na lov, Otročnico, grob gleda nov. Puščavnikovo kupit vest, Cekinov vzame polno pest: „Kar imam s sabo", pravi, „na! In molči, da ne zve gospa." DOSTAVEK. 179 Puščavnik. „ Nikar, nikar, žlahtni gospod, Da greha vaš ne plača rod! Za svete maše dajte d’nar, Sirotam dajte bogat dar, Da duši, ki je v vicah zdaj, Pomagajo v nebeški raj, In sineka, ki je na svet Prišel, rediva sedem let; Ko spolni leta ta, se z njim, Se z njim podal bom v šole v Rim.“ III. Gorje, gorje, gradnik nezvest, Kako te peče huda vest! Krivic maščVavec, večni Bog, Obilno pošlje ti nadlog: Zaprto žene je telo, Skrbi te starost brez otrok, Graščino dati tujcem ’z rok. Ko je preteklo dvajset let, Puščavnik pride ’z Rima spet, Iz Rima pride mašnik mlad, Ki bil je star’ga greha sad. 12 * 180 DOSTAVEK. Doma leži gradnik bolan, Puščavnik reče mu en dan: „ Skrbi vas grad, blago, gospod, Ker z vami vgasnil bo vaš rod. Mariji grad svoj dajte v last, Zidajte cerkev nji na čast, Da bo mašVal v nji sin za vas, Sem hodil romar vsaki čas.“ — Mariji dal je grad svoj v last, Je zidal cerkev nji na čast, V nji sin je zanjga mašo bral, In mater svojo ’z vic jemal. Kjer bil je strmi grad nekdaj, Je cerkev Šmarne gore zdaj. Šmarna gora. Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam! Hvalit mater v nebo vzeto; Al gorje odlašavcam, Ki tak dušo svojo črt’jo, Da it’ opuste pred smrtjo Roženkranc in litanije Molit, hvalo pet Marije. DOSTAVEK. 181 Kadar v noči ure svoje Spolni vseh svetnikov dan, Dokler zjutraj ne zapoje V čast Marije zvon glasan, Gor’ na goro — strašno res je — Mrtvih hodijo proces’je Roženkranc in litanije Molit, hvalo pet Marije. Vseh stanov so trume plašne, To se vidi z njih oblek; Vidijo se štole mašne, Zida in hodnik vse vprek. „Kdo ste, romarji vi čudni! Ki zdaj molite netrudni Roženkranc in litanije In pojete čast Marije?" „Mi v duhovskem oblačili Smo sejali seme zmot, Slepci smo ljudem branili Sem na sveto božjo pot; Zavolj tega iz vic hodTno, Žalostne proces’je vod’mo Roženkranc in litanije Molit, hvalo pet Marije. 182 DOSTAVEK. Romarjev za nami truma, Ki je ni mogoče štet’, Kristijani so brez uma, Ki so hot’li nam verjet’; V vicah delajo pokoro, Z nami hodijo na goro Roženkranc in litanije Molit, hvalo pet Marije. Kdor odraščen gre iz sveta Kranjcev, da ni tukaj bil, V hiši večnega Očeta Se ne bo pred veselil, Dokler ne dočaka dneva, Da sem z nami pride reva Roženkranc in litanije Molit, hvalo pet Marije. Naj tedaj odpre ušesa, Kdor bo slišal pesem to, Pred ko duša od telesa V smrti se ločila bo, Sam naj al s proces’jo farno Pride gor na goro Šmarno Roženkranc in litanije Molit, hvalo pet Marije. DOSTAVEK. 183 Tega, ki na goro hodi, Bo Marija var Vala, Da ne bo peklenski zlodi V smrtni uri zmotil ga; On bo šel v nebesa srečno, Gori z angeljci bo večno Roženkranc in litanije Molil, hvalo pel Marij e. “ Nebeška procesija. Osemnajststo in petero Leto gre čez trideset, Kar prinesel sveto vero Jezus Kristus je na svet. Bog sedi na svojem stoli, S celo je častjo obdan, Angeljci stoje okoli, Bil je Vseh svetnikov dan. Z Materjo pri sebi Sina Ima in svet’ga Duha, Vseh nebeščanov družina Se je zbrala krog Boga 184 DOSTAVEK. Gledat tam proces’jo sveto, Trumo duš zveličanih, Iz sveta poprejšnje leto In iz vic poklicanih. Krona jim na glavi seje, Par za parom se vrste, V rokah nos’jo oljke veje, S pesmami Boga časte, Na banderih jagnje božje, Roženkrance na vrateh, Pred na zemlji jim orožje Čez hudiča in čez greh. Duš gre memo — da miljoni Dosti manjkalo jih ni; Na komolcu v stolu sloni Bog, se žalostno drži. Zdaj bandero se prikaže Krištofa Ljubljanskega; Bog mu vstavit’ se ukaže, Tako pravi, praša ga: „Kakor da za beračune In za kmetiče samo, Za menihe in za mine Bil bi vstvaril jaz nebo! DOSTAVEK. 185 Ti le al kaka pokveka Ne gredo v pekel se gret; Ni gosposkega človeka V sveti raj že nekaj let. — Manj le žalost ta me bode, Ko pogledam tropič tvoj, Ti sam nekaj še gospode Vodiš zmerom za seboj. Veči mesta so krščanske: Dunaj, Trst, Pariz in Rim, Manj gospode ko ’z Ljubljanske Srenje ’z njih v nebo dobim. Druga mesta tud’ oltarje Imajo in mašnike, Kaj Ljubljance moje var’je, Da njih manj pekel požre?“ „Čast in hvala Tebi bodi!“ Krištof mu odgovori, „Menim, da v Ljubljani zlodi Ima manj zato moči, Ker je revno nje gledišče, V njem le smrad, tema in mraz, Že trohljivo nje plesišče, Lakot v njem, napuh, dolg čas. 186 DOSTAVEK. Kdo rad puste je kopune, Drago kislico pije? Kdo ime rad v lačne kljune Starih žlahtnih srak daje? Nje strelišče je odročno, V njem je preberaški ples, Tam šivarstvo premogočno, Plev z otrobi tam je zmes. Torej rajši v božje hiše Je in bo Ljubljančan šel, Ko v gledišče na plesiše Tlako delat za pekel. “ — Satanas skoz luknjo ključa Gledal in poslušal je, Brž si 'zmisli zvita buča Za Ljubljance liman’ce. Zidat’ vdihne jim kazino, Kaj da je, pove ime; Zensko, moško v nji mladino Z materami vred kaze. Da bi brezno bolj ukalo, Je Možovu misel dal, Da gospodo bolj to malo Na strelišču vkup je zbral. DOSTAVEK. 187 Reče zidat’ koloseum; Tam Ljubljančani vsi vprek Peli bodo mu „Te Deum“, Da se bo razlegal jek. Koloseum pot k nebesom Bo zazidal krščen’cam. Tri tam bo se um s kolesom, Nova Sodoma bo tam. Se zidalo bo glediše, Ko se leto pomladi; Manjkalo ne bo nam hiše, Kjer se Satanas časti. Čaka te velika sreča, Ti Ljubljana spačena! Ti kasarna boš sloveča Satana peklenskega. Prvi sedež boš hudiča, Čez deset let več ne bo Krištof tvoj imel mrliča, Ki je dušo dal v nebo. DOSTAVEK. Janezu N. Hradeckemu ob petindvajsetletnici njegovega mestnega županstva. (27. rožnika 1845.) Od srčno zaželjenega poklica, Ki Tebi 'zročil varstvo je Ljubljane, Pretekla je stoletja četrtnica. Za svojega rojaka srca vžgane Je že takrat napolnil up veseli, Da mestu ocetnemu zlat čas nastane. Up najpredrzniši se spolnil z deli, Ki jih pred hitrih let valov togoto Emone bodo letopisi oteli. Pregnal ’z zastavnih bukev si temnoto, Pod težkim ključem bogatin ne hrani Zakladov z nezaupljivo strahoto. Roke zdaj pridne, umni zdaj možgani Lahko dobe pomoč; da se razprosti Med vsaki stan obilnost, kaj ji brani? Da tem, ki jim ne zliva v plohi gosti Bogastva sreča, kapljice bolj skope Do jezera zbero se visokosti, Pred mnogo si hranilnico Evrope Jo nam oskrbel T i s tovarši, ktera Odvrača revščino in nje nastope. DOSTAVEK. 189 Njim, ki greni potreba let večera, Al pred je treščila v njih barko strela, Jim z jadri svojim’ plavati zavera. Naproti Tvoja je pomoč hitela, Z dobrotljivosti zborom si načinil, Da jih podpira mestna srenja cela. Da bi v samoti revež ne poginil, Da brat pomagal bratu bi ’z nesreče, Občinsko hišo vbogim si vlastninil. Kak Tvoje je bilo srce goreče Za čast in prid in blagorstvo Ljubljane, Ljubljane, ljubice nebes in sreče! Ozri se na snežnikov velikane, Ko jih najmlajši žarek zore zlate Pozdravi, k’ iz iztoka posflje vstane; Daleč okrog poglej ravni bogate, Visocih žit na njih poglej valove, Nje reke breg, okrog zelene trate; Poglej nje čvrste, bistrih glav sinove, Ki vnema v srcih se jim želja sveta, Obrnit’ v doma čast vseh zgod osnove; In zvestosrčne nje poglej dekleta, Lic rajski zor, oči poglej nebesa In sramežljivost, ki je varh njih cveta; Obrni na nje mestnjane očesa, Kak ljubijo poštenost in pravico: - Veselje v prsih T i srce pretresa. 190 DOSTAVEK. Al grda delala pošast krivico Je mestnjanom in mesta je lepoti Pokrivši s siv’ga plašča nas temnico. Bežati moraš, hoti al ne hoti, Si mislil si, ko si se dela lotil, S cesarsko pomočjo dat’ strah mokroti. Brijareja storočnega si vkrotil, Močirje vekoletno je pregnano, Meglo slovo si vzet’ od nas zarotil. Z mostovi zaljšaš novimi Ljubljano, Bogastva vire nove ji odpiraš, Srce za celo je deželo vžgano. Kmetijske družbe ud nje zbor podpiraš, Podpiraš z njim domače Ti „Novice“, Zahvale vseh Slovencev si nabiraš, Ki bratov tihotijo zabavljice, Da smo zares mi Kranjci pozabili Že Slave matere, nje govorice, Ki stala v bran je Atilovi sili, Ki preživela mnoge je narode, Ki naj naprej ohrani Bog jo mili! Zato naj T i zahvala naša bode, V del Tvojih naj spomin Ti ta bo čaša, Pij, Domorodec, zdravje ’z te posode! Naj Tvojih dni število se naraša, Naj vse britkosti Tebi Bog odvrne, Vseh mestnjanov je in je prošnja naša. DOSTAVEK. 191 Podobo Tvojo, ki se zdaj odgrne, Časti naj pozni vnuk, Nepozabljivi, Ko davno bomo rop mi zemlje črne, Ki kličemo iz srca: Bog Te živi! Ljubezen tiranija. Vi, ki vam je ljubezni tiranija Neznana bolj ko so studenci Nila, Vi, ki samo veste, kaj posodila Neso, kaj hiše, polje, kaj kupčija! Iz vas si marsikteri glavo vbij a, Al pojem res brez upanja plačila, Gotovi, da bi je ne omečila Labudova ’z prs mojih melodija. Povejte vi mi, slepi modrijani! Al trud’jo za dobiček, za petico V Ameriki se črni Afrikani? Dal v hujši služnost me je bog s puščico, Kakor trpe med Turki jo kristjani; — Koga nek’ imam upati pravico! — 192 DOSTAVEK. Mihu Kastelcu. B’le zapuščene so Parnasa trate, Mah, ljuljka in osat ob krajih, v sredi, Na njih so 'zgubili Kamen se sledi, Molčali so glasovi lire zlate. Vabile Kranjce sence so košate, Stezice zložne, cvet dišeč po medi, Sad brez potu; zaplečVat so po redi Hodil med Muz nemških zbrane svate. Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi; Roke zaraščene trebiti jele Prostore na domačem so Parnasi. * Že vid’jo mesta se na njem vesele, Že slišijo se pesem sladki glasi, Pognal je cvet, med nosijo „Cebele“! DOSTAVEK. 193 Zopet izdajavcu Volkmerovih fabul in pesem. S Pompeja premagavcem: „v.ai av, visi Kaj tudi ti v nesreči meni dane, O sin, zarastle že odpiraš rane, Da spet iz njih rudeča kri mi lije! Al tvoja roka me na novo bije? Kaj moja bolečina te ne gane?“ — Ko bere pesmi Volkmera neslane, Slovenska Stir’ja, tvoja mati, vpije. Tvoj besednjak smo radi vsi sprejeli; Častil je Aristarh, ne priliz’vavci, Prihodnjih časov up v mladenča deli. Zdaj nosiš vel’ki zvonec med nemšk’vavci Slovenci v trojni kličejo deželi: „ Gorje, gorje, gorje mu izdajavci!“ — Prešeren 13 DOSTAVEK. Gospodu Izmajlu Sreznjevskemu v spomin vePkega tedna leta 1841. Si slovenskega rodu, Te ne prašam, kam, čemu; Kadar boš prišel domu, Sin neumrjoče Slave, Spomni bratov se krog Save! 05 Slomšku, ko je bil na svetlo dal ,,Devištvo“. Ker stara para zlomek Devištva preveč vzel, Je njega mlajši, Zlomšek, Prodajat’ ga začel. ISO Puščfčarjem. 1. Puščičica brez žela ’Z debelega je čela. 2 . Puščičar naj ima glavico zvito; Terzit neslan je, kdor ima zabito. DOSTAVEK. 195 Pesmam od močvirskega posušila. „Kje, prašate, megle Ljubljanske vir je, Kar naše posušeno je močvirje?" — „„Rodijo nam oblake zdaj meglene Od posušila pesemce vodene."“ ISO Glosatorju. Tam Kranj’c se košati, vseh Kranjcev je orakelj, Že dvakrat je poslal nam dneva polhen Žakelj. OS Čudni dehur. V Ljubljani je dehur, ki noč in dan žre knjige, Od sebe pa ne da najmanjši fige. USD Repiču. V Ljubljani je možič, Ki misli, da je ptič; Pa je le ptiča kosič — Repič. 05 13* 196 DOSTAVEK. Prijatlu Ferdinandu Schmidu v spominsko knjigo. Ni mi prijetno Nemško ime; Srčno pa ljubim Kranjsko srce. — ISO Bog. Kar je, beži; al beg ni Bog, Ki vodi vekomaj v ne-bo, Kar je, bilo, kar je, kar bo. OS Božje in hudičeve hiše v Ljubljani. Bog v farnih cerkvah v Ljubljani se hvali peterih, Toliko tudi kosarn ima sleparski hudič: Svet’ Peter, Miklavž, Jakob nas vabijo k Bogu, Nas Janez Krstnik, vabi Marija v nebo. — Hiše: kazino, redut, koloseum, z njimi teater Ima strelišče hudič, svoje si cip’ce lovit’. DOSTAVEK. 197 Napis na velikem zvonu pri svetem Joštu. Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije Kraljestvo v Heladi končal je Navarin. Ga kupi romar; ga Samassa v zvon prelije; Glasim zdaj božjo čast iz svet’ga Jošta lin. Nagrobni napis metelčici. Kdor ne zna napisa brati, Sem obrne naj oči; V njem zapisano stoji: „Spod metelčica leži, Ker ji vsi homeopati Niso mogli pomagati; B’la nje smrt je žlica kaše — Tri molite očenaše!“ ISO Napis na grobu Čopovem. Jezike vse Evrope je učene Govoril, ki v tem tihem grobu spi; Umetnosti je ljubil le, 'zgubljene Mu b'le so ure, ko njim služil ni; 198 DOSTAVEK. Mladenčem v Reki, v Lvovu in v Ljubljani Netruden učenik je um vedril; Ako bi daljši časi b’li mu dani, Svoj narod s pismi bi razsvetlil bil. Pero zastavi komaj, stare Slave Buditi rod, — odnese val ga Save! 05 Napis na Linhartovem grobu. Steze popustil nemškega Parnasa, Je pisal Kranja zgodbe star’ga časa. Komu Matiček, Mic’ka, hči župana, Ki mar mu je slovenstvo, nista znana? Slavile, dokler mrtvi se zbudijo, Domači beste ga Talija, Klijo. ISO Napis na grobu Franca Juliani, duhovnega pastirja na Šentjoškl gori, pokopanega v Šmartinu pri Kranju. Opasal vere je orožje Za božjo čast vojščak goreč, Bil svitel svečnjak cerkve božje Je prid’gar, spovednik sloveč. DOSTAVEK. 199 Da brez moči bi noč b’la huda, Čuval je romarjev pastir; Tam Bog mu daj plačilo truda V nebesih uživat’ večni mir! OS robni napis dvema dečkoma, ki sta hitro zapored v nežnih letih umrla. Jasni so in srečni bdi Nij’ življenja kratki dni. Glas zasliš’ta: „Prid’te k meni, Majhni vi, nezadolženi!“ Duše nij’ne sta vesele Repetničice razpele. - Oča, matere očesa Mokre gledajo v nebesa. ISO Zastavica. L Sestero črk je zvezanih tako, Da če zapored ena odleti, Vender ostanek prazen glas ne bo, Ampak pomembo drugo zadobi: 200 DOSTAVEK. Beseda laška je z vsemi šestemi In taka tudi s črkami petemi, Latinska s štirimi je, kranjska s tremi, In z dvema črkama je spet Kranjica, Pri vseh narodih je doma samica. II. Kraj je beseda s črkami šestemi, V kter’ga hodi marsikdo s petemi, Ki ga spoznal boš po napeti štuli, In da le svojo, to neumno tuli; Ako nadlego meni dela, z njim, Kar s štir’mi črkami povem, storim; Kar šest njih ne stori nikdar z ljudmi, Lahko store v sintaksi črke tri; Priganjam z dvema te, ak še se trudi Z uganko glava, samka se ti čudi. Licova strelci. i (Korner.) Kaj tamkaj iz gozda se v solncu blišči? Šum bližej bije na vsesa. Sem doli se v vrstah temnih drvi, Pojejo rogovi, trobenta buči, Da duša v prsih se stresa. Če praša črne junake kdo, Licova srelci silni, predrzni so to! DOSTAVEK. 201 Kdo vidi se temni po hosti dirjoč, Kdo jaha po gori, po griči? Potuhnjeni pazijo celo noč, Strehe uka, in puša za pušo poč’, Francoski padajo briči. In črne strelce če praša kdo, Licova strelci silni, predrzni so to. Kjer grozdje se zori, kjer Rajna šumi, Se vstavi trinog za vodami, In rešen bit’ misli, ko grom prileti, Se vržejo v vodo in plavajo ti Do njega z močnim’ rokami. Če praša črne plavavce kdo, Licova srelci silni, predrzni so to. Kaj tamkaj v dolini razlega se boj, Kaj mečev rožljanje pomeni? Nevsmiljeni konjiki bijejo boj; Uneta je prostosti iskra, in koj Te vžiga v kravem plameni. Če praša črne konjike kdo, Licova strelci silni, predrzni so to. Kdo zdiha tam, jemlje od solnca ‘slovo, Med trupli sovražnikov vmira? Spreminja smrt lica, zapira oko, 202 DOSTAVEK. Junaško srce ne trepeče pred njo; Saj prostost iz smrti izvira. Ce praša črne mrliče kdo,- Licova strelci silni, predrzni so to! To nemških je strelcev trop strašan, Rabeljne zatret in tirane. Kdor ljubi nas, ta naj ne hod’ obžalVan, Dežela je prosta, napočil je dan, Rešile so smrtne jo rane. Zato naj od vnuka do vnuka slovi: Licova taki strelci predrzni so bdi. 05 Tri želje. (Anastazija Zelenca.) Ko želje bi veljale kaj, Tri želel bi reči: Deklič bel, črni pop, konjič Zelje bile bi tri. „Cemu, povej, bi bil deklič?" Par mene veseli; Ne da bi molil, zdihoval, Dveh temu treba ni. DOSTAVEK. 203 „Čemu, povej, bi bil ti pop?“ Zavolj lahke vesti; Če večkrat sta po dva sama Lahko se kaj zgodi. „Čemu, povej, bi bil konjič?“ Da jahal bi vse dni Od deklice do popa tje, Od tam pred nje oči. Parizma. (Odlomek iz Byrona.) * 1 . Je čas, ko slavec z vej gostih V visokih žvrgoli glaseh, Je čas priseg zaljubljenih, Ko v vseh besedah med in smeh; Zamaknjeno uho je v sap Prijetnih šum in v bližnji slap. Blišči iz rož se sose svit, Zvezd smeja se obraz odkrit, Vode višnjelši čez in čez, Erjavši listje je dreves. 204 DOSTAVEK. Temnota čista polni zrak, Tvitloba mračna, svitli mrak, Obžari ki večerno stran, Kedar se vmika luni sivi dan. 2 . Vender ne da b’ slušala šum valov, Prag Parizina zapusti domov; In da bi gledala neba svitlobo okrog, Po senci ponočni ne moči si nog; V Estove senčnice zavetje Ne pelje je iz rož kipeče cvetje. Tam sluša, — al ni pesem slavčevih Ji mar, glasov se nadja tak sladkih. Stopnje skoz gošče temo zašume, Lica ji vpadejo, bije srce. — , In glas zašepta, kjer listje šumi, In vzdignejo prsi, se vrne ji kri; In zdaj — zdaj sreča ga oko, In na kolenih zdaj leži pred njo. 3 . Kaj mar je njima vse zunaj nji’, Mar časa, njega razdrtij ? Vse nič je firmament razpet, Je njima nič pod solncem svet. DOSTAVEK. 205 In brez skrbi, ko je mrlič, Kar je okrog, ne čislata; Ko b’lo bi 'zginilo vse v nič, Vsak sopo le za druzega. V njih zdihljajih je taka slast, Tak so globoki, da srce Bi nji’ razd’jala njih oblast, Če v taki moči dalj trpe. Al dolg, nevarnost njima mar, Dokler ni proč sladak vihar? Kdor se ljubezni v last je dal, Kdaj se je v taki uri bal, Al nje kratkote spomnil se? — Vender — te ure so prešle! O da so pred te sanje preč, Ko 'zvemo, da ne bo jih več! 4 . Kak dolgo jemljejo slovo oči Puščaje krive slasti kraj! V obetih, v up’ oko rosi, Ko da b’ razšla se zadnjič zdaj. Objemi dolgi, zdihljaj mnog — Ne mor’j o ustna se ločiti — Nebo v nje licih — zdi se vbog’, Da več ne bo ga moč sprositi; 206 ■DOSTAVEK. Pogled zvezd, daljnih, tihih prič Slabosti nje, v srce jo pič’. — Objemi dolgi, zdihljaj mnog Iz mesta ne puste nji’ nog. Al morebit’ ni časa več — V strašni britkosti gresta preč; Zdaj kes je vest buditi jel, MaščVavko hitro krivih del. 5 . V samotno posfljo Hugo gre Želeč tam ženo druzega; Dolg v mislih ona vleže se Na stran srca zaupljiv’ga. Od sanj se žari nje obraz, Ko da bi bil vročine čas, Nemirno spi. Ji vjide ime, Ki ’z ust ne sme, dokler je dan. Moža zdaj stisne na srce, Ki bije zanj, ki šel je stran’. V objem’ gorečem se zbudi, Ves srečen, ker mu v mislih ni, Da zanj le je ta zdihljaj sanj, Ki blagodar sam kliče nanj. Vesel razjoka se nad njo, Ki v spanju ljubi ga tako. DOSTAVEK. 207 6 . Spijočo srčno je objel, Skrbno besede ’z ust nje pil. Zakaj strmiš tak bled in bel, Ko sodnji glas bi slišal bil? Je slišal ga, — glas bolj strašan Ne bo gromel mu v grob ta dan, Ko bo zbujen, da nič več spal, Pred božjim stolom bode stal; Je slišal ga, — ta glas mu vmret’ Obsodil mir je na tem svet’. Nje dolg — glas, ki ji v spanju všel, Sramoto njega — je odkril. Ciga je ime, ki čez blazine Sumi, ko val morja v ježine Brega vali se tje gromeč, S’romaka v skalo trešne znak, Vtopi ga, da ne vstane več? — Zadene dušo grom enak. Ciga ime je? — Hugota; Zares nanj mislil ni, - njega, Ki je njegova kri, sin nje, Ki jo ljubilo je srce, Sad mladih preprešernih let, Ko B’janko je golj’fal za cvet, Ki ver’je, da z njo pred altar Bo šel, kar spolnil ni nikdar. 208 DOSTAVEK. 7 . Prijel je v nožnicah za meč, Pred, ko ga snel, nazaj zagnal,. Das’ ni živeti vredna več, Kak bi tak lepo reč končal, Smejočo v spanju jo zaklal? — Se več, on ne zbudi je clo, Al gleda, da če se zbudi Iz nje zamaknjenja, ji kri Bo zmrznila, zaspala bo. — — Temno brli tam lampa v kot’, V soparen debel čela pot. Molče zdaj ona spi, al revi So v njega mislih šteti dnevi.. 8 . In išče, najde drugi dan, Vsak je povedati voljan, Kar slišat’ rani mu srce, Dolg njen in Azovo gorje. In hišne, pred potuhljivke, Ves dolg, sramoto, sodbo vso Na njo samo izvračajo; Odkrijejo na tanko vse, Resnico kar temu stori, Pov’do, kar vsaka govori, Dokler jim zmanjka, kar uho- Mu zbada in srce bolno. DOSTAVEK. 209 9 . Odlašav’c Azo ni. Vkup zbran Je v dvorski hram oboji spol, Ves v Esti prvi, žlahtni stan. On vsede se na sodni stol, Svefvavci, straže so okrog, Sta grešnika mu blizo nog, Mlada oba, — on brez ostrog, Brez meča, spone na rokah — Kak lep! da mora stati, ah! Pred očem sin tako, Ko tam je moral Hugo stat’ In jeze sodbo poslušat’ Očetovo ostro. — V obrazu obupa ni sledu, Das’ravno ni iz ust glasu. 10 . Molče tam bleda čaka pred Sodnikom ona sklep čez greh, Kjer pred vesel je s’jal pogled, Nje govoreči po vrsteh Ji streči hrepenečih mož, Kjer žen, deklet, cvetečih rož, B’la skrb posnemati sladke Besede, hojo, šego noš, Vso ljubeznivost nje; Prešeren 14 210 DOSTAVEK. Kjer iz skrbi v očeh nje jok Bi vzdignil bil ji tisoč rok, Snel ’z tisoč nožnic meče koj Pripravljene vse zanjo v boj. Kako se je premenil čas! Ob moč pokoršč’na njih, nje ukaz, - Molče, nje brambe ni jim skrb, Oči v tleh, čelo polno grb, Roke na križ, v obrazu led, Na listnih zasram’vanja sled Sedi gospe, žlahtnikov red. In on, izvoljeni nje zvest, Ki bi puščico vzel zdaj v pest, On, ki bi vmrl al jo otel, Ak bil bi prost en zmigljaj cel, On, ki ga mačehe pogled Je vnel, — v verigah z njo je vred. Ne vid’ obupa solz toTkanj, Ki zase manj teko, ko zanj. Trepalnice, nad kterim’ žil Se madežek višnjel je vil Skoz belši ko snega belost, Za ustna kakošna sladkost! So zdaj bTe videti zares Le teža, senca ne očes; Meglen, težak pogled nje blag’, Oči — studen’c debelih srag. DOSTAVEK. 211 11 . Mu solz se zanjo vlil bi tok, Al vseh pogled je vanj ozrt, Če čuti skrb, zatisne jok, Stoji po koncu nepotrt, In kar srce skrivaj trpi, Pred množico ne ostrmi; Vender ne sme pogledat’ je, Dni pretečenih spomnit’ se, Dolga ljubezni, zdanjih zvez, Sovraštva dobrih, oča v jez’, Sodbe sveta, sodbe nebes, In nje, ah nje! — Pogledat’ jih Ne sme nje lic kot smrt bledih, Skipelo bi srce, in ves Na dan prišel b’ obup in kes. — 12 . „Se včeraj" — Azo zdaj začne — „Me žena, sin slovila sta, Te sanje davi so prešle. Zvečer ne bo nobenega, Sam bom, dokler svoj tek končam. Naj bo, človeka ne poznam, Ki bi, kar jaz, ne storil sam. — Med nami zvez raztrganih Jaz nisem kriv. — Pustimo to; Že čaka, Hugo, te menih, Potem dolga plačil’ ostro. 14* 212 DOSTAVEK. Le proč! Nebo zdaj prosi ti, Pred ko pripelje zvezde noč, Poskusi, da ti odpusti In te odveže, če je moč. — Na zemlji tukaj kraja ni, Kjer skupaj eno uro le Bi mogla sopsti jaz in ti. Bog te obvar’! Ne bom jaz je, Ti vidTa boš glavo njega, Ti slaba stvar! — Ne morem več — Idi brezsrčna žena preč; Ne jaz, ti si vmorila ga. — Če ta pogled te ne vmori, Končal ne bom jaz tvojih dni.“ 13 . Skrije Azo zdaj obraz — Senca se žila debeli, Da vidi se, kak vrela kri ’Z možganov sem ter tje hiti; Zato pripogne se en čas; Da skril bi, kak mu gre oko, Trepečo dene nanj roko. — Roke sin vzdigne vklenjene, En kratek čas, on prosi, de Bi slišal oče ga; — molče Dovoli on mu prošnje te. A 5, R a -OGU K ! . MR/ . PRI - s NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA ■- .-v