VLADIMIR ŽUŽEK 
RAZVOJNA POT TURISTIČNE DEJAVNOSTI V ŠKOFJI LOKI 
Prav letos poteka 100 let, kar so bile v Jugoslaviji ustanovljene prve turi 
stične družbene organizacije. Rezultati dosedanjih raziskav kažejo, da so bila 
prva turistična društva v Jugoslaviji ustanovljena leta 1868, in sicer na Hvaru 
ter v Vrnjački banji. Kljub temu razvojna pot turistične dejavnosti niti v 
Jugoslaviji, niti v Sloveniji še ni raziskana. Pri nas poznamo pač nekaj po 
samičnih dejstev: v letu 1818 je Luka Ceč odkril nove dele Postojnske jame 
in nekaj let kasneje je bila v Postojni ustanovljena posebna jamska komisija. 
Na Bledu je leta 1855 Švicar Arnold Rikli odprl posebno klimatsko zdravilišče. 
Še najbolj je poznan razvoj naših zdraviliških krajev, saj je Rogaška Slatina 
že pred leti praznovala 300-letnico svojega turističnega razvoja. Iz zgodovine 
turističnega razvoja v drugih krajih pa je znano le nekaj podrobnosti, celotne 
slike o razvoju takih turističnih krajev pa do danes nimamo. Zato smatramo, 
da je naša dolžnost vsaj nekoliko osvetliti razvoj turizma in z njim povezanih 
dejavnosti v Škofji Loki, ki ima prav na tem področju že bogato tradicijo, 
saj se lahko iz preteklosti mnogo koristnega naučimo in lahko bolj smotrno 
usmerjamo to dejavnost pri nas v bodočnosti. 
Turizem, to je zapustitev stalnega bivališča in začasno bivanje izven njega 
v turističnih krajih z namenom rekreacije v najširšem pomenu besede, je sicer 
že zelo star družben pojav, na katerega so vezane tudi številne gospodarske 
dejavnosti. V sedanji obliki pa je turizem mlad pojav, star največ 100 do 150 let. 
Do srede preteklega stoletja je prevladoval tako imenovani aristokratski 
turizem, to so bila potovanja redkih posameznikov z visoko kupno močjo. Ko 
pa je na osnovi Wattove iznajdbe parnega stroja leta 1807 Fulton zgradil prvi 
parnik in leta 1814 Stephenson prvo parno lokomotivo, se je začel v prometu 
preobrat, ki je bistveno vplival na razvoj turizma. Te spremembe so prišle do 
izraza, ko so stekle prve železnice, npr. na Gorenjskem po letu 1870. Med 
turisti so se začeli pojavljati tudi ljudje z nižjo kupno močjo, število turistov 
se je zato izredno povečalo in turistična dejavnost je posegla tudi v tiste kraje, 
ki prej niso bili obiskani. 
Druga pomembna sprememba je nastala, ko se je med prometnimi sred 
stvi v začetku tega stoletja pojavil tudi avtomobil in ko so po 1. svetovni vojni 
bile zgrajene prve avtomobilske ceste. Tudi razvoj letalskega prometa med 
obema svetovnima vojnama je bistveno vplival na količino turističnega pro 
meta in na strukturo turistov. 
Razvoj prometnih sredstev pa ni edini činitelj, ki je vplival na razvoj 
turizma. Morda so še bolj pomembni drugi faktorji, ki so povzročili, da je 
turistični promet tako hitro naraščal in da je moderni turizem zajel veliko 
večino prebivalstva. Med temi faktorji naj navedemo samo nekatere: 
95 
Z razvojem industrije in urbanizacije so se močno povečale potrebe po 
rekreaciji zunaj stalnega bivališča, v naravnem okolju, začela so se množična 
potovanja bodisi v zdraviliške, bodisi v gorske ali obmorske kraje. Obenem so 
se povečali dohodki, povečal se je življenjski standard in vedno večjemu številu 
ljudi je bilo omogočeno, da zadovolji prej luksuznim potrebam. V nekaj deset 
letjih je turizem postal skorajda življenjsko nujna potreba velikih množic, 
nastali so popolnoma novi turistični kraji, zgrajeno je bilo veliko število go 
stinskih objektov in podobno. Vse to je imelo pomemben odsev v gospodarskem 
kot v družbenem življenju posameznih krajev. 
Danes živimo v času neverjetno hitre rasti turističnega prometa in v času 
avtomobilskega turizma, ki prinaša bistvene spremembe v strukturo turistov. 
Pred turistične kraje se postavljajo vsak dan nove naloge, ki jih je potrebno 
izpolniti, če hočemo ostati na turističnem trgu konkurenčni. 
In turizma nikakor ne smemo gledati samo kot gospodarsko dejavnost, 
saj ima poleg ekonomske še vrsto drugih, marsikdaj pomembnejših funkcij. 
Turizem ima vse bolj važno vlogo v rekreaciji delovnih ljudi, vpliva na zdrav 
stveno stanje in kulturno raven množic, razen tega pa zbližuje posameznike 
in narode in je pomemben faktor za mir v svetu. 
V splošnem lahko trdimo, da se turizem ni pojavil in razmahnil zaradi 
gospodarskih razlogov. Pravzrok za milijonske migracije turistov ni ekonom 
ski, gospodarstvo samo omogoča, da množice lahko zadovoljijo svojim potre 
bam po rekreaciji in potovanju. Ttazvojna pot turistične dejavnosti sicer deloma 
šteie v ekonomsko zgodovino, še bolj pomembno pa je razvoj turizma prištevati 
v snlošno kulturno zgodovino. Ce ne bi ljudje dosegli določene ravni v kulturi, 
ne bi b^o potrebe in želje po potovanju, oddihu, zabavi, športu in podobnem, 
torei tudi ne bi bilo turizma. 
Prav v tem pogledu ima Škof j a Loka zaradi svoje bogate kulturne dedi 
ščine izredne pogoje, zato skušajmo vsaj na kratko prikazati, kako se je raz 
vijala turistična dejavnost pri nas v nekaterih najbolj značilnih razdobjih. 
S kočijo v London 
Pomota ne bo prevelika, če proglasimo za enega prvih škofjeloških turistov 
Jurija Guzelja (Balanta), ki je približno pred sto leti s svojo ženo Dorotejo 
V kočiji potoval v London. 
Kot anekdoto so stari Ločani vedeli povedati, da so Jurija po vsem svetu 
spraševali, kakšni so kaj ljudje pri nas. Kaj tudi ne bi. Jurij je bil visok, 
postaven mož, žena lepa in brhka. Bila sta imeniten par pa tudi petična, sicer 
ne bi kar tako v London. Povsod sta zbujala pozornost. Angleži so zakonca 
občudovali zaradi imenitnosti, zaradi petičnosti, zaradi njune visoke rasti in 
Doroteiine stasitosti. Pa so vprašali, kje je Kranjska dežela in če so pri nas 
vsi ljudje tako visoki in vse ženske tako lepe? 
Jurij, da bi se odrezal, jim je odgovoril, da so »ta veliki« ostali doma. 
Doroteja, kateri so Angleži dvorili, pa se namuzne, da Kranjci nikdar ne jem 
ljejo na potovanje najlepših žensk. 
Naši predniki in turizem 
Naši predniki so že davno imeli smisel za turizem. Zavedali so se lepote 
kraja samega, ki je stalno privabljal obilo tujcev. Mesto je edinstveni spome-
96 
nik srednjeveškega stavbarstva. Privlačno je za turiste, ki nimajo vsak dan 
prilike gledati take spomine iz davne preteklosti. Dve bistri reki, ena toplejša, 
druga čistejša, sta nudili domačim in tujim gostom prijetno kopanje. Bližnji 
gozdovi in senčni vrtovi pa dovolj hladne sence za sprehode in počitek. 
V Loko so prihajali predvsem gostje iz Trsta, Gradca, Pulja in Zagreba. 
Tudi Italijani, Francozi, Švicarji in Nemci so bili redni poletni gostje našega 
mesta. 
Takratni turisti niso iskali sonca. Značilno je, da so raje letoviščih v 
»hladni senčici«. Tržačani so bežali pred vročino in so se prišli hladit v loške 
vrtove. 
Balantova sta prav gotovo videla mnogo lepega na svojem potovanju po 
»širnem svetu«. Lep senčni Balantov vrt ob Sori, ki je bil v preteklem stoletju 
pogodu posebno Tržačanom, je najbrž odsev potovanja loških turistov. 
Bogatemu italijanskemu knezu Gozaniju se je lepota Škofje Loke in oko 
lice tako priljubila, da se je več kot pred sto leti za stalno naselil v našem 
mestu. 
V Vincarjih je kupil večje posestvo in nad poldrug hektar travnika, ki je 
danes last Loške tovarne hladilnikov. Na tem travniku je zasadil lep kostanjev 
drevored. Razprostiral se je od bivše brodarjeve hiše pri kapucinskem mostu 
do današnje vile »Anka« v Vincarjih, od tam do reke Selščice ter dalje ob 
bregu do Krevsovega mostu. 
Pozneje je Gozani prodal svoje posestvo. Med drugim je prodal tudi svoje 
zemljišče v Vincarjih za 3800 goldinarjev takratnemu župniku Primožu Remicu, 
ki ga je kupil za župno nadarbino s kupno pogodbo od 24. 4. 1862. 
Ločani so že zgodaj spoznali, da imajo od turizma precejšnje koristi. Da bi 
domače in tuje goste čimbolj privabljali, so jim skušali nuditi čim več udob 
nosti. Tako so že v prvem razdobju razvoja turizma v Evropi, v začetku leta 
1873, ustanovili štiriindvajsetčlansko družbo, ki se je imenovala »Škofjeloška 
kopališka družba«. 
škofjeloška kopališka družba 
Predsednik te družbe je bil prvi škofjeloški notar Janez Triller. Družba 
je 5. 2. 1873 kupila od mestnega župnika Primoža Remica, ki je tudi sam po 
stal družabnik, za 5000 goldinarjev bivše Gozanijevo posestvo v Vincarjih. Na 
travniku, kjer je že obstajal drevored, je družba na prostoru današnje vile 
»Anka« zgradila kopališče s toplo vodo. Vodo, ki so jo dobivali iz vodnjaka, 
TO segrevali za tiste kopalce, ki so zahtevali zlasti v zimskem času toplo kopel. 
Za ostale kopalce je družba zgradila pod kopališčem ob bregu Selščice še 
trojne lesene »toplice««. Kopalci so se v njih po mili volji kopali, ločeno po 
spolih. 
Nad kopališčem je družba zgradila okrogel paviljon, zasenčen s petimi 
kostanji, ograjen in posut z belim peskom, v njem je kopalcem igrala godba. 
V hiši poleg kopališča je stanoval kopališki paznik. Obiskovalcem je nudil 
vse potrebno perilo za kopanje in jim prodajal razna okrepčila. 
Nad potjo proti Vincarjem je kopališka družba napravila krasno, zasen 
čeno, še danes ohranjeno, toda že s travo zaraslo sprehajališče, tedaj posuto 
z belim peskom. Ob poti so bile klopi in miza. Od tod so, imeli gostje v hladni 
senci prelep razgled prek Selške Sore, na bližnja rodovitna polja, na zelene 
7 Lo5ki razgledi 97 
valovite hribe Lubnika, Križne gore, Planice, Sv. Jošta in Šmarjetne gore, vse 
do snežnikov Karavank in Kamniških Alp. 
Zal je kopališka družba prekmalu prenehala. Preveč je bilo družabnikov, 
ki niso bili niti vsi v Loki, temveč so stanovali tudi v Ljubljani, Kranju, Kam 
niku in v Celovcu. Nesoglasje med družabniki je privedlo v velikansko škodo 
turizma do tega, da je bilo družbeno posestvo prodano na javni dražbi za 5553 
goldinarjev in prisojeno s prisojilno listino od 6. 3. 1890 Janezu Kalanu iz 
Škofje Loke, to je sosedu — mlinarju Krevsu. Ta je kupil travnik predvsem 
za pridobivanje krme. Da ne bi kostanji zasenčili travnika, je takoj po na-
kuru posekal kostanje na njem. Danes so ostali od nekdanjega drevoreda le 
še kostanji na začetku poti v Vincarje in pri hiši Franca Lebna. 
Po prodaji kopališča in travnika je nastal za več let zastoj v razvoju tu 
rizma in olepšave mesta. »Toplice« so bile samo še v Krevsovih »Benetkah« 
in pod Balantovim vrtom. Te toplice so obstajale le iz male lesene lope za 
slačenje in oblačenje kopalcev ter treh tramov, ki so kot pri kmečkih sušil 
nicah štrleli nad vodo in od katerih so bile spuščene v vodo velike rjuhe. Te 
naprave so ščitile kopalce, da ne bi bila prizadeta njihova sramežljivost. Stis 
njeni in skriti med tri rjuhe in kopalno lopo so sicer lahko bredli vodo, plavati 
pa je bilo v teh toplicah nemogoče. Bili so ločeni po spolu in diskretno obdani 
z rjuhami. 
Leta 1893 je zasvetila v Škofji Loki prva električna luč v Sloveniji. Kmalu 
potem so zgradili vodovode v Stari Loki, v nunskem samostanu in v Skofji 
Loki, ki so dovajali prebivalstvu čisto studenčnico, kar je po opuščenem kopa 
lišču in nastalem mrtvilu zopet nekoliko poživilo privlačnost Loke. 
Olepševalno društvo 
Leta 1895 je bil premeščen iz Sorice v Škof jo Loko učitelj Slavko Flis. 
Scoznal je naravne lepote in turistični pomen Škofje Loke in njene okolice. 
Ustanovil je 01epŠ3valno društvo, ki je skrbelo za obnovo poti, sprehajališč 
in olepšavo mesta. 
OleDševalno društvo je zgradilo novo kopališče. Lokacija je bila ponovno 
na Selščici pod grajskim obzidjem na poti v Vincarje, med kapucinskim mo 
stom in današnjo tovarno »LTH«. Značilno je, da je bilo tudi to kopališče po 
stavljeno v senco, pod košate kostanje ostanka Gozanijevega drevoreda. Imelo 
je svoj kopališki red in kopališki cenik. Tudi v tem kopališču so bili moški 
in ženske še strogo ločeni. 
Olepševalno društvo je napravilo prijetna sprehajališča na poti od Greb?-
narja do Kobile, za grajskim zidom Za gradom, od Vincarjev do Zegnanega 
studenca, na Stari grad in od Starega gradu v Slepo dolino. Prirejalo je vese 
lice na prostem, največkrat pri Zegnanem studenčku ali v gozdičku za Kamnit-
nikom. Vsa sprehajališča so bila opremljena s klopcami in mizami za čim-
bcljše počutje sprehajalcev. 
Slavko Flis je ostal predsednik Olepševalnega društva do svoje smrti. 
S pomočjo odbornikov in članstva je uspešno vodil društvo. 
Kot priznanje temu prvemu boritelju za turizem so dali Ločani vklesati 
v skalo ob klopi na Flisovi poti njegovo ime. 
98 
Hudomušni loški študentje, od katerih je bil nekdo verjetno obširnejših 
dimenzij, pa so Flisa ovekovečili na sedežu klopi onkraj Grebenarja takole: 
Preljubi Slavko Flis, 
škoda je, keder nis* 
b']j široke klopi naridu, 
de b' se člov'k komot usidu. 
Sicer pravijo, da je bila mladina tiste čase »gulent« in so klopice na spre 
hajališčih ostale dolga leta nepoškodovane. 
Propaganda 
Predsednik Olepševalnega društva Slavko Flis je skrbel za propagando 
ter objavljal že pred prvo svetovno vojno v dunajskem listu »Fremden Blatt« 
reklame za Skofjo Loko. V tem listu je objavljal naslove vseh naših gostišč 
v Škofji Loki in Stari Loki, opozarjal na lepe izlete, na Crngrob in Strahlov 
grad z njegovo takratno muzejsko zbirko. 
Zanimivo je njegovo poročilo v dunajskem listu, kje se oddajajo sobe za 
letoviščarje: v gostilni Deisinger 3 sobe, Guzelj 8 sob, Jamar 6 sob, Krona 
2 sobi, Jelovčan v Stari Loki 3 sobe in Logonder v Stari Loki 3 sobe, skupaj 
25 tujskih sob. Poleg tega je objavil tudi število sob pri privatnikih, ki so bile 
na voljo gostom: pri Flisu samem 2 sobi, kabinet in kuhinja, pri šolskem upra 
vitelju Francetu Papa 2 sobi, kabinet in kuhinja, pri zdravniku dr. Arku 
4 sobe, kabinet in kuhinja ter pri Lovru Sušniku 2 sobi. 
Slavko Flis, ustanovitelj Olepševalnega društva 
v Skofji Loki 
7* 99 
Objavil je tudi takratne cene živil v Škofji Loki, ki so bile gotovo nižje 
kot v drugih letoviščih, da so služile za reklamo, ker jih sicer ne bi objavil. 
Takratne cene so bile za kilogram mesa 1,60 kron, telečje in svinjsko meso 
1.80 kron, svinjska mast 1,40 kron, surovo maslo 2,40 kron in jajca 0,06 kron. 
Te cene so marsikaterega tujca že same privabile na oddih v ceneno Skofjo 
Loko. 
Olepševalno društvo je vodilo točen seznam vseh tujskih sob in postelj. 
Po seznamu je bilo leta 1908 v Škofji Loki, Stari Loki in na Trati, brez pri 
vatnih sob, tujcem na voljo 76 sob s 132 posteljami. Cena sobe z eno posteljo 
je bila takrat 0.80 do 2 kroni na dan. Na mesec od 25 do 50 kron. soba z 
dvema posteljama pa 40 do 100 kron. Pri Logondru v Stari Loki je stalo 
celotno opremljeno stanovanje s tremi sobami in petimi posteljami, predsobo, 
kuhinjo in jedilno shrambo mesečno le 100 kron. 
Pri takih cenah (začetna učiteljska plača je bila 66 kron mesečno) je 
razumljivo, zakaj so tujci takrat tako radi obiskovali prelepo Skofjo Loko in 
je trditev poznavalcev tistih časov, da je bila Loka letovišče takoj za Bledom, 
verjetna. 
Gostilne 
Konec devetnajstega stoletja in le z nekajletnim zastojem pa vse do prve 
svetovne vojne je bila turistična dejavnost zelo živahna. Lepota Loke, sred 
njeveški spomeniki, »toplice«, javno kopališče, senčni vrtovi, urejena spreha 
jališča s klopcami, godba, veselice na prostem, prirodni parki in še in še, zla 
sti pa ugodne nizke cene in organizirana propaganda, so bili osnovni motivi 
za pridobivanje gostov. Da pa so letoviščarji v Loki tudi ostali, so imele glav 
no zaslugo dobre škofjeloške gostilne. 
Tiste čase so gostilne med seboj tekmovale z dobro hrano in pijačo, so 
lidno postrežbo in čistočo. Pravijo, da so bili prti vedno čisti, gostilničarji pa 
so vsakega gosta pozdravili pri mizi. Hiš, v katerih so bile loške gostilne, je 
bilo do štirideset in bi bilo zelo zanimivo, če bi nekdo to področje posebej 
opisal, ker je obširno in zahtevno. Če pa hočemo količkaj zvedeti o priprav 
ljenosti gostinskih obratov za sprejem gostov v opisanem razdobju, ne gre 
drugače, da nekatere omenimo 
Gostilna pri »Soržu« na Glavnem trgu (v hiši današnje samopostrežne 
trgovine) je bila namenjena »boljšim« gostom. Lastnik gostilne, po poreklu 
Bavarec, je bil tudi lastnik pivovarne (Prajerce). Loško pivo pivovarnarja 
Georga Deisingerja, po domače Sorža, je bilo kvalitetno in je tekmovalo z 
Maverjevim pivom v Kranju. Sorževo pivo in izvrstna kuhinja sta bila na 
najboljšem glasu. S prehodom skozi gostilno na vzhodno stran, v smeri proti 
Lontrgu, je bila velika veranda za goste, s prekrasnim razgledom na Snežnike, 
tik nje, kegljišče. Vsako leto, pred veliko nočjo je gostilničar postavil prenos 
ljivo, pokrito verando na trg ob gostilni. Približno trideset gostov je lahko 
v njej posedalo in opazovalo življenje na trgu. 
Loka je imela hotel, imenovan Štemarje ali Stemmerhof (današnji dijaški 
internat). Z njim je upravljala družina Danev, ki ga je vsako sezono pripra 
vila predvsem za letoviščarje. Na Štemarjih je bil največji senčni vrt v Škofji 
Loki. Hotel, preblizu Balantove gostilne, namenjen letoviščarjem, izven sezone 
ni imel prometa. 
100 
Nepozabno imenitni narezki z edinstveno, na velike obroče na tenko na 
rezano ogrsko salamo in sirom, so bili specialiteta poletja Balantove gostilne, 
pozimi pa bajna telečja pečenka. Na krasnem vrtu z lipovo senco, so tujci 
in Ločani uživali ob solidni postrežbi. Gostilna je imela kegljišče. Ena sama 
lipa, vklenjena v današnjo zgradbo »Transturist« objokuje sestrice, ki so pad 
le za razvoj avtobusnega prometa. 
Na začetku Grabna, je bila v hiši, ki z zahodno stranjo meji na Spodnji 
Karlovec (Kopališka ulica), priznana meščanska gostilna z izborno hrano in 
celodnevnimi penzioni, imenovana pri »Pepetu«. 
Kot že omenjeno, so Tržačani in drugi številni gosti v Loki iskali senco. 
Vse te in druge gostilne so imele lepo urejene vrtove. Posebnost so bili Vin-
carji z naravnim drevoredom, z lepim razgledom in znano gostilno. Človek se 
je pod košatimi kostanji naužil zraka in dobrot. Druga posebnost gostilne je 
bila v hrib izkopana tunelska klet (še danes obstoji), ki je kot naravni hladil 
nik pravilno temperirala pijače, zlasti izvrstno loško pivo. Specialna dobrota 
za gosta: domača salama in vrček loškega piva. Non stop je obratovalo keglji 
šče in balinišče. Pozneje je tovarniški dim zavil v črnino idilično, edinstveno 
turistično lepoto Vincarjev. 
Ob cesti na Trato, ki se z enim krakom razcepi proti Ljubljani, stoji 
»Plevna«, znana gostilna. Ko so 1877 Bolgari premagali Turke v bitki pri 
Plevni, je bilo jugoslovansko navdušenje Ločanov tolikšno, da so gostilni na 
deli ime »Plevna«. Približno en kilometer jo loči od mesta in je bila v času 
počasnega življenja prava izletniška točka Ločanov. Slovela je po najboljšem 
vinu in odličnih kranjskih klobasah. V Plevni, ki je ostala kot redek spomenik 
starega dobrega loškega gostinstva, še danes solidno postrežejo z originalno 
suho kranjsko klobaso. 
Na Lontrgu ne gre prezreti gostilne pri »Mačku«, v kateri so se tudi zbi 
rali kegljači ob dobri kapljici in pristnem prigrizku. Nedaleč od nje je obra 
tovala »Prajerca«. Kasneje je razpolagala s turističnimi sobami. Solidna po 
strežba in prijetno okolje je vabilo domače in tuje goste. 
Značilne so bile loške »furmanske« gostilne. Poleg Balantove pred me 
stom, so se na Glavnem trgu odlikovale gostilna »Krona«, gostilna pri »Juri 
ju« (kasneje pri Otetu) in Jamarjeva gostilna pri »Cenetu«. Konjska vprega 
je bila glavno transportno sredstvo, zato so gostilne razpolagale z velikimi 
hlevi. V glavnem so živele od »furmanskega« prometa, sprejemale pa so tudi 
letoviščarje, zlasti »Krona«. Bile so odlične. Kuhinja, kapljica, cene in domača 
postrežba so bili prepričljivi elementi za ustvarjanje gostinskega prometa. 
Druga značilnost, od katere so imele gostilne in mesto koristi, so bili znani 
škofjeloški tržni sejmi. »Štant« do »štanta«, pisana roba, konjički, ki zadaj 
piskajo, trgovci in kramarji so pritegnili v Loko trume ljudi, da je na Placu 
in Lontrgu mrgolelo. Pod lipo lončena posoda in suha roba. Pred sodnijo in 
na Grabnu koštruni iz Hrvaške. V »Rajtšoli« za Prajerco goveja živina. Na 
Placu vzdolž gostilne pri »Urški« prodajalci z vrečami žita. Tenkoglasi Širne 
z značilnim slamnikom na glavi in do tal dolgim plavim predpasnikom, je bil 
»borzni senzal« za žitne cene. S piskajočim, tankim glasom je prevpil mestni 
vrvež in dirigiral cene na pragu svoje »štacune«. Ob takih sejmih je prišlo v 
Skofjo Loko toliko Tolmincev, da so jim v gostilni pri »Cenetu« v vseh ošta-
rijskih prostorih na predvečer sejma s slamo postlali za prenočišče. 
101 
Naj ne zamerijo živeči gostilničarji, da niso na tem mestu omenjeni. Pre 
več je bilo dobrih gostiln v Skofji Loki, na Trati in v okolici, da bi bile vse 
opisane v tem članku. 
Nobeni gostilni ne moremo odrekati, da ne bi bila sposobna s solidno po 
strežbo in v loškem miljeju pritegniti domačega in tujega gosta, ki jo je z 
najboljšim vtisom zapuščal. Zlati stari časi! 
Urška 
Urška je bila stanovitna samica in v mladih letih rdečelična lepotica. Bo 
gate snubce je po vrsti odklanjala. Možje so trpeli zaradi njene lepote in neiz 
prosne deviške trdnosti. Sredi trga je imela krčmo za boljše gospode. Urška je 
ženine odklanjala do starih let. Mnogo njih je ljubilo devico. Najbolj pa je trpel 
bogati Vidmar iz Poljan. Vsako leto enkrat je prihajal v Loko ponovno vprašat 
Urško, ali bi ga vzela. Zaman! Vračal se je neuslišan. Urška je ostala devica. 
Obema so leta nabrala gube na obrazih. Oba sta ostala samca. Vidmar je Urško 
ljubil do konca svojega življenja! 
Urška je stregla samo »boljšim« meščanom in to samo s cvičkom in doma 
čim kruhom. Toplo klobaso si dobil le, če se je splačalo zakuriti v črni kuhinji. 
Njena krčma je bila znana polkletna izba na Glavnem trgu, kjer je sedaj kino, 
njeni gostje pa privilegirana družba uradnikov, trgovcev in obrtnikov. Skoraj 
vsak loški sodnik je bil član te Urškine družbe. 
Pozimi je Urškina teta stalnim gostom spekla tudi pečenko v lončeni po 
sodi. Nikjer ni bila tako slastna kot pri Urški. Urškina teta je nosila vrh redkih 
sivih las venček, spleten iz kite mlade blondinke, da bi gostje videli, kakšna 
je bila, ko je bila mlada. 
Gostje so predstavljali nekakšen »gornji dom« loškega »parlamenta«. Nič 
ni pomagalo slučajnemu gostu, ko so jeli zasedati meščani. Moral se je umak 
niti tistemu, ki ga je nahrulil: »Tukaj jaz sedim!« To so bili starejši možje, 
malobesedni kot angleški lordi. Urška jim je molče točila cviček po končanih 
uradnih urah, nekako od pete popoldne pa do večerje. 
Bogati usnjar Jesenko je bil stalni cvičkar. Mož je malo govoril. Ker je bil 
v fremdu, se je naučil nemško. Kadar je komu pritrdil, je rekel: »So ist!« in 
obenem podrgnil z nohtom palca po mizi. Ker je sedel vedno na istem mestu, 
je njegov »so ist« in noht na palcu zapustil trajen spomin, globok žleb v javor-
jevi mizi. 
Ko je prišla ura večerje, so se meščani podali proti domu. Prva postaja je 
bila pred sodnijo, ob stebrih ograje »Finfarjevega« dvorišča, kjer je sedaj par 
kirni prostor pred občino. Tudi pri tem opravilu so bili solidarni. Pet, šest dol 
gih luž se je združilo v veletok. (Sicer so pa v tistih zastarelih časih vsako noč 
Mestni trg oprali s svežo vodo.) Mimoidoči so se diskretno obračali v drugo 
smer, kjer je bilo v znamenju zr.pisano: »Zaradi ljubezni visim na križu«. Po 
licaj Perkus ob tej uri nikdar ni patruljiral v tem rajonu. 
Gostilne v prvem nadstropju 
Nekatere gostilne so obratovale samo v zgornjih prostorih, ki so bile prav 
meščansko domače, tako kot bi gost prišel k družini na obisk. Za pijance in 
rc.zgrajače te gostilne niso bile na voljo. 
102 
Taka imenitna gostilna zgoraj, je bila pri peku Stabeljnu, kjer je sedaj 
»Alpina« in pa onstran Urške. To je bila v času Tavčarjeve Visoške kronike 
Wohlgemutova gostilna, v kateri so barantali za doto Agate. Pozneje se je ime 
novala gostilna pri »Franceljnu«. 
Tudi pri »Urški« in pri »Finfarju« so imeli gostinsko sobo zgoraj. Odpirali 
so jo samo ob nedeljah, ko so prišli stalni vaščani na juho. Soba zgoraj je bila 
namenjena samo njim. 
»Krona« je bila »furmanska« in letoviščarska gostilna. Kronbirt Janez Suš-
nik je prinesel (1870—1880) prvo petrolejko v Loko. Zvečer jo je prižgal v pr 
vem nadstropju v gostinski sobi. Ljudje so se začeli zbirati na Placu in se čudili, 
kaj neki ima Kronbirt v gostilni, da je razsvetljava tako močna. 
H Kroni je hodil več let na počitnice pisatelj Fran Erjavec, takrat profesor 
v Gorici. Po njegovi smrti je še nekaj časa prihajala vdova s hčerkama. Takrat 
je bila gostilna samo v prvem nadstropju, in sicer v dveh sobah. Spodaj so 
imeli klet. Po potresu leta 1895 so »Krono« modernizirali in jo preselili v pri 
tličje. V prvem nadstropju, na obširni veži, je imela potem Narodna čitalnica 
oder in prireditve, vse do zgraditve Sokolskega doma leta 1922. Pri uprizoritvi 
Eckovnjačev so za množično sceno povabili kar gledalce iz dvorane na oder. 
Eden od igralcev je zlobno pritegnil takšnega statista z vprašanjem: »Kaj pa ti 
praviš, Plavc?« Seveda je bil ta v veliki zadregi, gledalci pa so imeli pri tem 
velik užitek. 
Rokovnjaška gostinska šola 
V Hosti na vrh klanca je stala Smončkova gostilna. Sicer so bile tiste čase 
v Hosti od petih hiš kar tri gostilne. Glavna je bila »Smončkova«. Hosta je bila 
prav tako kot »Plevna« ob nedeljah izletniška točka Ločanov. 
Šmončk, majhen, čokat, šegav možicelj, je bil leto in dan oblečen v irhaste 
hlače, trdo hodnično srajco, rdeč odprt lajbelc in zavihane škornje s štibalami 
na kveder. Gostom je pazljivo stregel. Točil je samo vino in žganje. Kruh je 
bil po stari navadi v hlebu na mizi, da si ga je vsak po mili volji odrezal. 
Zahtevnejšim gostom je postregel tudi s klobaso. Ker se je po naravi nerad 
hitreje prestopal, mu je bilo predaleč hoditi v dimnik po vsako klobaso posebej. 
Nosil jih je v hlačnih žepih in za srajco. Če si pobaral za klobaso, jo je vrli 
Šmončk vljudno in z dobrodušnim, tajinstvenim smehljajem potegnil iz žepa 
kot utajen zaklad in jo »serviral« na mizo. To so bile velike toplarce, tehtane 
še na lote. Danes bi bila to turistična posebnost, toplarce namreč. 
Če bi tiste čase obiskal Šmončkovo gostilno Friderik I. Barbarossa (1152 do 
1190), ki je na bojnem pohodu v Italiji jedel tako dobro juho, da je navdušeno 
vzkliknil: »To je prava medicina« (od tod je dobilo naše pobratinsko mesto v 
Italiji ime Medicina), bi Škofja Loka po Šmončkovih toplarcah zagotovo dobila 
kakšno lepo dodatno ime. 
Kegljači 
Danes ima Škofja Loka eno samo primitivno kegljišče. Na prelomu XIX. 
v XX. stoletje so ga imele štiri gostilne. Nič ni čudnega, če je bil takrat zelo 
razvit kegljaški šport. 
Najbolj znani so bili Frluki iz Bitnja, po poklicu mešetarji. Frluki so bili 
tisti, ki so se radi ukvarjali s kegljanjem in kvartanjem. Raje so stavili, kot 
se mučili s kroglo. Goldinarjev in tolarjev se je včasih kar svetilo po tleh, ka-
103 
mor sta nasprotnika vrgla vsak svojo stavo. Trmasti metalec krogel se je počasi 
izmučil in Frluki so dobivali stavo. Če je bilo dovolj klientov, so se šele tretji 
dan v tednu vračali v Bitnje. 
Bili so pa tudi kegljači-specialisti. Originalni, močni, koščeni tesar Grebe-
nar, navidez neroden, se ni dal ugnati od Frlukov. Trdijo, da je bil kegljaški 
prvak. Poleg tega je imel blago srce. Bil je zelo obziren do oštirja. Da se oštirju 
ne bi bilo treba preveč truditi, je ponavadi v nedeljo popoldne zase naročil kar 
cel zaboj piva (25 steklenic) in ga postavil pod mizo. 
Mestna policija 
Omenili smo že policaja Perkusa, ki zasluži, da ga pobliže spoznamo. Prvič 
zato, ker je bil to prvi varnostni organ takratne dvočlanske mestne policije. 
Drugič, ker je bil korekten do meščanov, saj ni nikdar patruljiral ob taki noč 
ni uri, da bi meščane spravil v zadrego. In tretjič. Starodavna Loka se ni mnogo 
spreminjala. V dvajsetih letih so zrasle tri, štiri nove hiše, prej pa sto let bore 
malo. Šele bohinjski tunel, za katerega so minirali kamnite bloke iz Kamnit-
nika, je prinesel v Loko precej denarja, da se je poznala blaginja več let. Tudi 
življenje je bilo počasno. Loški trg se je kakšno uro zdel kot pravljično zača 
rano mesto. En sam človek je bil na trgu včasih in še tisti je nepremično stal 
ure dolgo pred vrati starega rotovža. To je bil strogi loški policaj Perko ali 
Perkus. 
Bil je vojak pri Custozzi na Laškem. Njegova hči na Lontrgu še danes ve 
povedati, da je bil v taki vojni pri Custozzi, ki je trajala samo štiriindvajset 
ur. Perkus se je tega celo med službo večkrat spominjal. Misli so mu uhajale, 
kako je kot lep soldat stražil maršala Radetzkvja in je v taki drži stal dolge 
ure pred mestno hišo. 
Gospodarstvo in politika 
Ločani so bili povečini obrtniki in hkrati kmetje. Pri vsaki hiši je bil hlev. 
Tudi hiše na Mestnem trgu so imele hleve za konje in molzno živino, na dvo 
riščih pa »štirno« s pitno vodo. Sedem jih je bilo na dvoriščih Mestnega trga. 
Ločani so bili delavni in podjetni. Poleg obrti, trgovine in kmetije so se 
zavestno ukvarjali s turizmom. Turistična miselnost je bila razvita, kar doka 
zujejo navedeni podatki. Umno so privabljali goste z gostoljubnostjo, s turistič 
no pripravljenostjo in s pravilno politiko nizkih cen. 
Letoviščarjev v Škofji Loki do prve svetovne vojne ni manjkalo. Bila je 
razvit turistični center, obdobju primeren. Ugotovitev, da je bila na Gorenj 
skem takoj za Bledom, ni pretirana. Na prvi pogled se zdi, da je ta trditev 
v nasprotju s prejšnjo navedbo, da je bil loški trg kakšno uro kot pravljično 
začarano mesto, ker je bil en sam človek na trgu in še to mestni policaj. Rekli 
smo, kakšno uro in ni rečeno, da je bilo to v sezoni. Sicer so letoviščarji živeli 
pametno življenje. Hladili so se v senci bujnih vrtov loških gostiln ali se spre 
hajali po urejenih parkih, kopali v mestnem kopališču in počivali. Zanje je bila 
sezona pripravljena in jih ni motilo, če je bila za Ločane hkrati sezona košnje. 
Potem res ni bilo nikogar, da bi imel opravka vsako uro na Mestnem trgu. 
Med košnjo in sušenjem sena so bili Ločani na svojih travnikih. Takrat so 
rekli, da je v Loki samo en gospod. To je bil »poštmajster«. Ce pa je še ta od 
šel na poštne senožeti za gradom, pa ni bilo nobenega gospoda v Loki. 
104 
Vse drugačni so bili Ločani v politiki. Ce so že bili enotni za razvoj gospo 
darstva, so bili toliko bolj neenotni v politiki. 
Stari Krivar je bil padar. S seboj je vedno nosil veliko usnjeno torbo s pa-
darskimi rekviziti. V Bodovlje k njemu so hodili bolniki od daleč. Zdravil je 
vse bolezni. Tudi zlomljene noge je uravnaval, četudi je bila kakšna noga po 
tem krajša. Ta je vedel povedati tole zanimivost: Če ne bi okrog leta 1880 
mestni župnik nagnal na volišče bližnjih hribovcev, ki so bili do tedaj kot vo 
livci popolnoma nezainteresirani, bi bila Loka nemška. Po takratnem volilnem 
sistemu je imel bogataš več glasov, revež pa manj. Volilo se je po premoženj 
skih razredih. Kapital je bil v rokah nekaterih nemško orientiranih priseljenih 
obrtnikov. Zmaga na volišču je bila očitna, zamajali pa so jo slovenski hribov 
ski kmetje. Tako je postal župan Slovenec. 
Tudi kasneje so bile politične stranke v večni napetosti. Enkrat klerikalci, 
drugič liberalci, so vse do druge svetovne vojne skrbeli, da v Loki ni bilo dol 
gočasno. 
Ker smo že omenili volitve v borbi za slovenskega župana, naj dodamo še 
drugi povolilni resnični dogodek. Bilo je pred prvo vojno. Politične stranke se 
še niso umirile. Stari brivec Juraj Otujac je bil liberalec. Hudo se je zameril 
župniku Šinkovcu, ker ni z njim volil. V ožini pred Lukežem sta se nekoč sre 
čala. Juraj je vseeno pozdravil. Spoštljivo se je odkril župniku, le-ta pa je šel 
jezen mimo. Juraju je ostal klobuk v roki: »Prekleto, Šinkovec, če ni moj klo 
buk toliko vreden kot je tvoj, pa ga ne maram!« Zagnal je klobuk za župnikom 
in ga tudi ni več pobral. 
Takih in podobnih zgodbic, političnih, gospodarskih in družabnih je v Loki 
mnogo. Tudi originalov v Loki ni manjkalo. Preveč bi nas zaneslo iz teme, če 
bi se vsega tega spominjali. Prav pa je, da smo omenili vsaj nekaj značilnosti 
takratnega življenja, ki poleg lepote kraja prispevajo, da je bila Loka napredna 
in resnično pisana Loka. 
Eno pa je neizpodbitno. Petinštirideset let, nekako od 1870 pa do prve sve 
tovne vojne, so bili Ločani pionirji turizma, ki jim danes nismo kos. Morda bi 
morali biti ponosni nanje, ker so že v XIX. stoletju dali Loki turistični pečat? 
Ali pa smo morda pozabili, da se tudi živi od turizma? Ali smo celo pozabili 
na privlačnost našega kraja, na edinstveno bogastvo mesta in okolice, ki je sa 
mo po sebi prirodni in kulturni motiv za razvijanje turističnega prometa kot 
dopolnilo napredku škofjeloškega gospodarstva? 
Škofjeloški turizem med obema vojnama 
Ločani so že od nekdaj bili ponosni na svoje mesto in so vestno skrbeli za 
njegovo olepšavo. 
Olepševalno društvo je takoj po prvi svetovni vojni prizadevno nadalje 
valo delo. Zasadilo je drevored sadnega drevja na novi cesti, ki so jo Avstrijci 
med I. svetovno vojno zgradili od Balanta do pokopališča. Kasneje so sadno 
drevje zamenjali s topoli, ker so otroci pri igri »ravbarji in žandarji« preveč 
otresali jabolka in lomili veje. 
Po Flisovi smrti leta 1920 je Olepševalno društvo imelo različne predsed 
nike, dokler ni prevzel vodstva šolski nadzornik Vinko Zahrastnik in ga obdržal 
do druge svetovne vojne. 
105 
Zgraditev Sokolskega doma leta 1922 je spremenila čitalniško življenje v 
novo kulturno, telovadno in športno dejavnost. Sokolske prireditve so bile pe 
ster pripomoček za oživljanje škofjeloškega turizma. 
Zgradba velike nove osnovne šole (1932) ni služila samo svojemu namenu. 
V počitnicah se je spremenila v počitniško postojanko za dijake srednjih šol, 
ki so prihajali leto za letom na letovišče iz južnih krajev države. 
Najbolj znamenita je bila obrtno-industrijska razstava v prostorih šole, ki 
so jo loški obrtniki organizirali v poletju 1936 kot prvo razstavo take vrste 
v državi. Imela je močan vpliv na razvoj turizma, posebno z enomesečnim 
škofjeloškim pasijonom, ki se je prikazoval v okviru razstave. Pasijonske igre 
KO si ogledali tudi inozemci, ki so zaradi njih prišli v Loko. Domača udeležba 
pa je bila množična. 
Zbirka zgodovine loške obrti na obrtno-industrijski razstavi je rodila idejo 
za ustanovitev muzeja. Takoj naslednje leto (1937) je prišlo do ustanovnega 
občnega zbora Muzejskega društva in leta 1939 jeseni do otvoritve muzeja na 
rotovžu na Mestnem trgu. 
V tem obdobju se je gradila vojaška cesta iz strateških ozirov, sedaj pa 
služi izletniškemu turizmu. Po njej se pride do treh pomembnih izletniških 
točk: Planinski dom na Lubniku (1027 m), Loška koča na Starem vrhu (1205 m) 
in na Blegoš (1563 m). 
To je le nekaj značilnosti, ki so med obema vojnama imele vpliv na razvoj 
turističnega prometa. Druge turistične pomembnosti tega razdobja pa si oglej 
mo v nadaljevanju sestavka. 
Tretje javno kopališče 
Doslej omenjeni dve kopališči (mimo privatnih), sta bili zgrajeni ob Sel-
ščici. Velika povodenj je odnesla »toplice« Olepševalnega društva v Vincarjih 
pod grajskim zidom z vsem inventarjem, čeprav so bile zgrajene visoko nad 
vodo. 
Društvo se je takoj lotilo dela in novo večje kopališče je bilo zgrajeno že po 
nekaj letih. Tokrat so se Ločani poslovili od Selščice in izbrali lokacijo v Pu-
štalu. Na desnem bregu Poljanščice, kjer se prične velik jez, je Poličar po na 
ročilu Olepševalnega durštva leta 1928 za 6835 din zgradil leseno stavbo na 
koleh. Leseni kopališki objekt s kabinami, bifejem, verando, mizami pod ko 
stanji, z ležalnimi deskami za sončenje, s čolnarno, kasneje z namiznim teni 
som in odbojko itd. je verno služil in bil v ponos Ločanom dobrih 30 let. Nepo 
zabne so prijetne urice življenja na kopališču v Puštalu. 
Kopališče v Puštalu je bilo že takrat zanimivo za Ljubljančane, ki jih je 
kopalni vlak poleti vsak dan pripeljal v Loko, da so se naužili čistega zraka in 
tople vode v Poljanščici, ki je v sezoni dosegla tudi do 25° C. Kopališče je imelo 
svoj kopališki red. Vzorno so ga vodili in vzdrževali, bilo je izredno čisto, 
skratka, imelo je gorpodarja, ki mu je bila kopališka dejavnost osnovna naloga 
Zato ni slučaj, da je bilo vloženega mnogo truda, da bi prišlo čimveč gostov 
in da bi bili čimbolj zadovoljni. 
Loka je bila takrat polna letoviščarjev, domačih kopalcev, Ljubljančanov 
in drugih gostov iz bližnje okolice. Za vse je bilo preskrbljeno na kopališču. 
Starejši kopalci so imeli dostop v vodo po lepih kovinskih stopnicah. Voda je 
bila očiščena grobega kamenja. Za tiste, ki so želeli izredno masažo, so bile 
napravljene stopnice pod jez, torej k naravni prsni kopeli. Za malčke in šport-
106 
nike, skakalce v daljino in igralce »koza šprunc« je bilo dovolj presejane miv 
ke, za mamice in dojenčke senca pod kostanji, za kvartanje, tarok, »šnops« in 
druge igre mize v senci na verandi, za vse »Tički« ali druga godba, ki je zlasti 
ob nedeljah pričarala svojevrsten ritem kopalcem. 
Pa to še ni vse. Kopališče je imelo plavalno šolo. Vrli, upokojeni višji mor 
nariški podčastnik Herman je postavil ob jezu navpično desko, na gornjem 
delu izrezano v obliki polmeseca. V ta izrez je vtaknil dolg vodoravni drog. Na 
kopnem je držal drog v rokah strogi plavalni učitelj Herman, na drugem kon 
cu, ki je štrlel nad vodo, pa so na vrvi viseli okoli trebuha s širokim pasom 
privezani malčki, ki so brcali po vodi. Ko je učitelj strokovno ugotovil, da brca 
nje že prehaja v pravilne gibe, je drog popustil. Talentirani in netalentirani so 
se napili Sore in za čuda takoj splavali. Cela generacija otrok je splavala v 
Hermanovi plavalni šoli. (Bralci srednjih let, spomnite se, ali niste morda med 
njimi.) »Lokalističnih tendenc« ali pomislekov zaradi socialne sestave prijav 
ljenih učencev šola ni poznala. V plavalni šoli v Puštalu se je plavanja učilo 
mlado in staro, letoviščarji (ne glede na nacionalnost), vojaki in celo ženske, 
deca »Sokola« in deca »Orla«. Malo za res in malo za šalo, mnogo veselja in 
smeha, a končno, vsi so splavali. 
Današnjemu času razumljivo vprašanje je, če je bila šola rentabilna in ko 
liko so znašali režijski stroški? Odgovor je sila enostaven. Za napravo: po-
klonjena deska »colarca« in nekaj vijakov, najden star drog in odvržena vrv; 
širok usnjen pas je bil morda kupljen. Honorar za delo agilnega in vestnega 
plavalnega učitelja: veselje do dela, ljubezen do otrok in Loke in trohica spo 
štovanja. 
Sokolsko društvo je skrbelo, da je po končani plavalni šoli prirejalo pla 
valne tekme. S požrtvovalnim delom so vsako leto sredi vode postavili mosti 
šče, ki je služilo za start in nekje pod »Sulčkom« nekaj letev, ki so marki 
rale cilj. 
Kopališka čolnarna je razpolagala s čolnom na dvojna vesla za več oseb 
in z nekaj sandolini. Tu so prišli na idejo loški dijaki, da sami zgradijo svoje 
čolne. Polde, Pavle I, Pavle II, Jure, Savo, Vladko, Stane, Miloš, Gorazd, Vid, 
Adi, odrasli dijaki in še drugi mlajši so imeli okoli leta 1937 pravcato rečno 
floto, vsak je imel svoj čoln. Prispevek turizmu: Organizirane »Beneške noči« 
na Poljanščici ob kopališču ali na Selščici pod Kapucinskim mostom. Gledalci 
so se trli na mostu in s ploskanjem pozdravljali prvo loško floto kajakov, okra 
šeno z lampijončki, ki je organizirano manevrirala in izvajala razne vaje od 
Koširjevega do Šeširjevega jezu. Ferijalke so zaradi čudovitih, lastnoročno na 
pravljenih in z raznimi barvami pobarvanih čolnov kaj kmalu vzljubile posad 
ko in so se zaradi nje (zaradi čolnov) vračale na počitnice v Škofjo Loko. 
Ne bi bilo prav, da ponovno ne omenimo našega znanca Juraja. Bil je spe 
cialist za pečenje janjčka na ražnju. Po potrebi, ob nedeljah obvezno, je na ko 
pališču ob najhujši vročini ure dolgo, požrtvovalno vrtil janjčka nad ognjem. 
To je bila specialiteta loškega kopališča, ki so jo pomnili letoviščarji in doma 
čini. Otroci, ki so Juraju pomagali pri ražnju, so lahko janjčku polizali rep, 
zadnji pa ga je lahko pojedel. No, včasih je kaj ostalo in so poleg ušes in repa 
glavni pomagavci dobili malico. Jurajevo plačilo: skromna malica in veselje, 
da so bili gostie zadovoljni. 
Tako je bilo iz leta v leto na kopališču v Puštalu. Organizirano, lepo, pri 
jetno in zabavno, kar je privabljalo vedno več tujcev in oživljalo škofjeloški 
turizem. 
107 
Turisti 
Pred drugo svetovno vojno so se Ločani ukvarjali z razmeroma močnim 
stacionarnim turizmom. Tradicija turistične Loke se je nadaljevala. Pri tem 
je mišljena poletna sezona, čeprav zima v Loki ni bila mrtva. »Sokol« je orga 
niziral smučarsko šolo, društvena in meddruštvena smučarska tekmovanja. 
Zgradil je 50 m smučarsko skakalnico in tradicionalna so bila tekmovanja v 
smučarskih tekih. Vendar so take in podobne prireditve obiskali predvsem eno 
dnevni gosti, medtem ko je Loka imela stalne goste v poletni sezoni. 
Sprememba državne meje po prvi vojni je vplivala tudi na spremembo 
letoviščarjev. Meja proti Trstu in proti severu je branila bivšim stalnim go 
stom Tržačanom, Avstrijcem in drugim sosedom, da bi še letovali v Loki. Tu 
ristično tržišče se je odprlo proti jugu. Škofja Loka je postala zanimivo letovi 
šče za Beograd, Zagreb, Osijek, Novi Sad, Subotico, Split in druge kraje. Celo 
Ljubljančani so tedne dolgo letovali v Škofji Loki. 
Počitniška zveza Jugoslavije, imenovana Ferialni savez, je dala loškemu 
turizmu svoj čar. Nova osnovna šola, zgrajena 1932, je takoj naslednje in vsako 
leto preuredila učilnice v spalnice, opremila kuhinjo in druge pomožne prostore 
za oddajo v najem počitniški zvezi. Dva meseca v sezoni so se zvrstili številni 
dijaki višjih razredov iz raznih krajev južne domovine. Bilo jih je okoli sto in 
so hitro našli poznanstvo z loškimi sovrstniki. V Loki smo jim rekli »ferijalci«. 
Bili so priljubljeni in popularni in mnogi od njih so se več let zapored vračali 
na počitnice. Da je bilo tudi njim všeč pri nas, zadostuje sentimentalna ugoto 
vitev, da so se nekateri od njih čez nekaj let vračali poročeni ali celo s potomci. 
Značilno za to obdobje je bilo, da je v Loko hodilo malo enkratnih gostov. 
Kdor je enkrat prišel na počitnice, se je ponovno vračal. Tako so bile že znane 
družine, ki so vsako leto vnaprej rezervirale sobe za naslednje leto. Nekaj stal 
nih družin iz Beograda,.Zagreba, Splita in drugih krajev ter celo iz Ljubljane 
je bilo leto za letom, skozi deset let po ves mesec na počitnicah v Loki in to 
pri prav istem gostilničarju. 
Enodnevnih turistov je bilo vedno dovolj, saj je za to skrbel kopalni vlak. 
Prehodni gosti, ki so odhajali na počitnice v Poljansko in Selško dolino, pa so 
se redno zaustavljali v Škofji Loki. Planinci, izletniki in šolske ekskurzije niso 
bile redkost. 
Turistična pripravljenost 
Zmerne cene, kopališče, sprehajališča itd. smo omenili že za razdobje pred 
prvo vojno. 
Razen Olepševalnega društva je bil v sklopu Gremija trgovcev turistični 
biro, ki je imel svojo pisarno na Mestnem trgu (današnja prodajalna tobaka). 
Opravljal je recepcijsko službo privatnih sob, propagando, rezervacije in in 
formacije. Organizirani so bili izleti v okolico in na loške hribe. 
V gostinskih obratih in v privatnih sobah je bilo v sezoni med vojnama 
na voljo prek 250 ležišč. Ce dodamo, da je bila šola sposobna pripraviti tudi do 
100 ležišč za ferijalce, je bilo torej 350 ležišč za turizem v mestu in najbližji 
okolici. 
Takrat je imelo mesto dve odlični godbi. Domačo gasilsko in vojaško. Me 
njaje sta prirejali na Mestnem trgu po dva koncerta v tednu. En koncert je 
bil sredi tedna zvečer, drugi ob nedeljah dopoldne. Na Mestnem trgu se je raz 
vila množična promenada. 
108 
Življenje v mestu 
V poletni sezoni je življenje v mestu med obema vojnama potekalo v tu 
rističnem vzdušju. Vedno so bile zasedene vse gostinske in privatne sobe. Samo 
v smeri Mestnega trga od Zg. Karlovca do Novega sveta je bilo kar 20 gostiln. 
Promet v mestu je bil v sezoni živahen. Poudarek gostinskemu prometu so 
dali gostinski sejmi z bobi, potico in piščanci. Gostinski sejmi so spadali v sklop 
tradicionalnih loških običajev in so jih obiskovali domačini in tujci. 
Razvita je bila drobna blagovna proizvodnja z vsemi vejami obrtništva. 
Različne in založene trgovine so zadovoljevale potrošnika v mestu in iz obeh 
dolin. Zaradi slabih komunikacijskih sredstev in slabe kupne moči delavca je 
bila Loka zadnje trgovsko središče za Selško in Poljansko dolino. Kupovali niso 
v Kranju in Ljubljani kakor danes. K razvoju mesta, takrat izključno obrtni-
ško-trgovskega mesta, je pripomogla vojaščina s svojim I. planinskim polkom. 
Gospodarsko življenje ni bilo rožnato. Zaradi neusmiljene konkurence so 
nekatere obrti, zlasti gostinske, z vso vnemo pripravljale letno sezono, ki naj 
bi jih odrešila. Široka gostinska mreža, obrtniška konkurenca, slaba kupna 
moč domačinov in še mnogi drugi vplivi so dovedli obrtniško-trgovsko gospo 
darstvo malega mesta v obdobje, ko se je iskala rešitev v dodatni dejavnosti 
in turistična je bila najbližja. 
Zanimivo je, da se je turizem začel v Loki intenzivno razvijati šele po letu 
1929, to je v času pričetka gospodarskega zastoja v svetu, ki dovede v katastro 
falno gospodarsko krizo kapitalistično družbenoekonomsko formacijo. To po 
meni, da je bila Loka takrat v obdobju, ko je turistična dejavnost postala eksi 
stenčna potreba njenemu prebivalstvu. Dinamični proces zavestnega človeškega 
dela je z dodatno turistično dejavnostjo širil materialno osnovo slabo razvitemu 
gospodarstvu, da mu je turizem pomagal v borbi za obstanek in napredek. 
Obstojna potreba je avtomatično in sama po sebi postala nujnost, da je kraj 
turistično mislil, ker je živel od turizma in za turizem. 
Prestroga bi bila gornja karakteristika turističnega razvoja pred drugo 
vojno, če bi jo osamljeno opazovali. Ce je turizem tudi postal obstojna potreba, 
ne bi nič zaleglo, če ne bi bila turistična miselnost v Ločanih že od preteklega 
stoletja tako globoko vkoreninjena. Interes, ljubezen in smisel so imeli doma 
čini do čuvanja lepot svojega kraja in za njegovo popularizacijo. 
Turistična samoiniciativa 
Trgovine, brivci in drugi obrati so poleg slaščičarn in gostiln ob nedeljah 
dopoldne obratovali; ob dnevih večernih promenad prav tako. V poletni sezoni 
je čez dan živelo kopališče, v večernih in nočnih urah pa mesto. Gostilne in sla 
ščičarne so obratovale pozno v noč; kavarna tudi vso noč. Skratka, poletna se 
zona je imela svoj čar, ki so ga ustvarili domačini, letoviščarji, prehodni gost 
je, ferijalci, vojaščina in neizpodbitno dejstvo, da je konkurenčnost in borba 
za promet povzročila najboljšo izbiro potresnega blaga pristopnih cen ter dobro 
in vljudno postrežbo. 
Obrati so iskali obliko, da bi ob večerih pridobili in zadovoljili goste. 
V Vincarjih je bil vsak večer ples. V kavarni je občasno igral domači jazz. 
V Prajerci je priljubljeni Pepi hitro razumel potrebo gostov in jim zaigral 
na harmoniko, da so rajali pozno v noč. Slaščičarni pri Žužku in pri Homanu 
109 
sta bili omiljeni postojanki za ferijalce. Nepozabno velike »kremšnite«, čoko 
ladni »škrniceljni« in odlični sladoled, izdelan na prvih strojih za sladoled, ki 
jih je začela proizvajati Schneiterjeva tovarna v Skofji Loki, prav na inicia 
tivo prvo omenjene slaščičarne, v kateri se je tudi krstil prvi loški stroj za 
sladoled, so bile novitete za Loko v tistem času. 
Co si je gost zaželel odlično kuhinjo, ni bil v nobeni loški gostilni razoča 
ran, najbolj znana pa je bila »Pepetova« gostilna. Pri »Kroni« so bili neumorni 
in so na željo zakasnelih gostov odprli tudi po polneči in spekli dunajske 
zrezke. V nedeljah proti večeru je bila na »Otetovem« dvoriščnem vrtu pol 
njena paprika in vrček hladnega piva skoraj tradicionalna večerja loških fan 
tov in nekaterih letoviščarjev. V nobeni gostilni niso manjkale pristne loške 
preste itd. 
Zaradi velikega povpraševanja po privatnih turističnih sobah so se neka 
tere družine v juliju in avgustu utesnile v svojih stanovanjih. Petčlanska dru 
žina na Mestnem trgu je po dva meseca preživela v kuhinji in shrambi, da je 
lahko oddala dve sobi letoviščarjem. Podobnih primerov je bilo mnogo. Vsi 
Ločani so prispevali k razvoju turizma. 
Vsak se je trudil, da z neko novostjo, s specialiteto, s prireditvami, z od 
lično postrežbo, z vljudnostjo ali kakor koli že, čim dlje zadrži goste v Loki. 
Gasilci, planinci in lovci so organizirali tradicionalne veselice. Vojaščina je 
prirejala elitne plese. Telovadni nastopi so napolnili Loko z mladino. Slavnost 
na so bila silvestrovanja v telovadnem domu. Karneval in maškarada pa je 
bila loška posebnost. 
Druga svetovna vojna je porazno razdejala sedemdesetletno turistično tra 
dicijo Škofje Loke, da že četrt stoletja čaka, kdaj bo zopet zaživela v turistič 
nem duhu, ki je sestavni del njenega življenja. 
Kritična ocena turizma po drugi svetovni vojni 
Do leta 1952, v času dirigiranega administrativnega gospodarstva se tu 
ristična dejavnost ni omenjala. To je obdobje absolutne turistične stagnacije. 
Težka povojna stanovanjska kriza, ko so se družine morale utesnjevati v svojih 
?e tako skromnih stanovanjih zaradi dotoka novega prebivalstva, krčenje go 
stinskega omrežja in spreminjanje njenih turističnih sob v stanovanjske pro 
store, opustitev turističnih naprav in drugi vplivi, so bili glavni vzroki za 
prenehanje turističnih navad za vrsto let. 
Ko so se razmere že nekoliko normalizirale, ko so se vsi organi in razne 
organizacije prizadevale, da bi Skofja Loka obnovila tradicijo in začela turi 
stično misliti, ko je bilo že mnogo vloženega zi razvoj turizma, ko so se poja 
vili prvi letoviščarji kot oznanjevalci pomladi, ko se je turizem rahlo oživil, 
je nastopilo leto 1962, leto nepričakovane smrtne obsodbe škofjeloškega tu 
rizma. 
Leto 1962 imamo upravičeno lahko za najnižjo točko zastoja na razvojni 
poti turistične dejavnosti. Trditev, da je bi! turizem v občini Škofja Loka po 
dolgoletnih naporih za oživitev končno obsojen na smrt, ni tendenciozna, če 
se spominjamo naslednjega dogodka: 
Na podlagi sklepa takratnega Sveta za blagovni promet in turizem Občin 
skega ljudskega odbora Škofja Loka z dne 10. maia 1962 je sedem privatnih 
gostišč prenehalo obratovati, dve gostišči so vključili v družbeni sektor, eno 
je bilo preurejeno v vinotoč in je obratovalo v podjetju »Krona«. Pet zaseb-
110 
nikov je odjavilo gostilne, štirje so prenehali na podlagi odločb ObLO. Ze pred 
tem so po svoji želji zaradi bolezni in starosti odjavile obratovanje tri gostilne. 
Do junija 1962 je na področju občine Škofja Loka obratovalo 38 privatnih 
gostiln. V mestu, Stari Loki in na Trati je od teh obratovalo 13, od junija 
dalje pa eno privatno gostišče. Za mesto Škofjo Loko in bližnjo okolico je po 
slovalo gostinsko podjetje »Krona«, ki je prevzelo tudi obrat »Trnje« v Želez 
nikih. Razen omenjenega obrata v Železnikih, v Selcih, v Stari Loki in drugih 
krajih vzdolž Selške doline ni bilo gostilne. Obstajale so samo še na Cešnjici. 
V Poljanski dolini je ostalo nekaj privatnih gostiln in gostinsko podjetje 
>Tabor«. 
Monopolni položaj obstoječega gostinstva prov gotovo ni mogel roditi že 
lenih turističnih sadov. Sicer je bilo v tistem času prav vseeno, v katero go 
stilno je človeka zaneslo od Ljubljane do Jesenic. Takratno gostinstvo bi lahko 
primerjali z uniformo. Golaž, vampi, mešano, enaki jedilni listi, enako vino 
in celo enaka postrežba. 
Rekli smo, da je v Škofji Loki ostala samo ena privatna gostilna. Ne gre 
za to, sektor lastništva prav gotovo ni bistven. Tembolj pa je bistven ambient 
kraja Škofja Loka, ki pa je zopet tesno povezan z gostinstvom, kot smo to 
ugotovili iz opazovanja gibanja turistične dejavnosti v preteklosti. 
Še drug problem se je s tem pojavil. Vse naše bivše gostilne so več ali 
manj razpolagale s turističnimi sobami. Gostilni »Novi svet« in »Balant«, ki 
sta razpolagali z več sobami, sta bili zaradi urbanističnega razvoja mesta po 
rušeni. Če sedaj na hitro pobrskamo po spominu, kaj se je zgodilo z nekaterimi 
starimi gostilnami, ki so povečini imele tujske sobe, bo slika približno na 
slednja: 
Gostilne: pri »Urmoharju« (čevljar in stanovanje), »Otetu« (delavnica in 
stanovanje), »Pepetu« (pisarne — stanovanje), »Martinu« (fotograf — stanova 
nje), »Cenetu« (mesarija — stanovanje), »Urški« (kino), »Soržu« (trgovina — 
stanovanje), v kavarni (cvetličarna), pri »Filaverju« (frizer — stanovanje), pri 
Fojkarju (pisarne in stanovanje), Jaklič (pisarne), Vincarje (gostilna in stano 
vanje), »Pepevnak« (pisarne in stanovanje), »Prajerca« (menza in stanovanje), 
Kavčič (porušen), Detela (stanovanje). Enako stanje je v Stari Loki pri Ber-
gantu, Frtunovcu, Jurčetu, Svoljšaku itd. 
Občani so do leta 1962 neradi prijavljali privatne robe za oddajo v turi 
stične namene, ker so se še vedno bali, da bodo kot take registrirane, morda 
uporabljene pa v druge namene. Zaradi pomanjkanja stanovanj so bili pre 
dolgo utesnjevani in po sprostitvi praznih sob niso prijavljali. 
Tako je Škofja Loka skupaj z gostinskim podjetjem »Krona«, ki je bilo 
tudi še c stanovanji zasedeno, imela leta 1962 komaj 25 ležišč, kar ni zadosto 
valo niti za trgovske potnike. Leta 1940, če ne računamo ležišč za feriialce v 
šoli, je bilo turizmu na voljo nribližno 250 ležišč v gostinskih in privatnih 
turističnih sobah. Po seznamu Olepševalnega društva pa je Loka v letu 1908 
razpolagala r. 76 sobami in 132 posteljami samo v Gostinstvu in z nedo^čenim 
.številom privatnih sob za tujce. Danes ima Loka 115 turističnih postelj. S tem 
je vse povedano. 
Te in pretekle spremembe so omrtvičile življenie na Mestnem trgu in na 
Lontrgu. Večina lokalov je bilo spremenjenih v skladišča. Ena sama gostilna 
in zastarele trgovine so spremenile smer gibanja prebivalcev. Prometna vred 
nost zgradb je padla in ljudje niso imeli na Mestnem trgu več kaj iskati. Edina 
privlačna točka, ki je privabila ljudi na trg, je bil kino. 
111 
Trgovsko omrežje ni vlagalo sredstev za modernizacijo lokalov, zapiranje 
gostiln brez nadomestila s turističnega pogleda ni bilo smotrno dejanje. Turi 
stična dejavnost se ni štela za del gospodarstva, zato se tudi sredstva analogno 
razvoju ostalega gospodarstva niso zadostno vlagala za perspektivni razvoj 
turizma v Škofji Loki. Edini novi gostinski obrat, zgrajen v letih po vojni, je 
bila poleg bifeja na kopališču restavracija »Turist« v novi avtobusni postaji. 
To je bilo torej obdobje, ko za izgubljene gostinske obrate niso našli nado 
mestila in seveda v tej zvezi tudi ne za izgubljene turistične sobe. 
Prenočitvene zmogljivosti v Skofji Loki (število 
postelj) 
Dobro pa vemo, da prirodne in kulturne znamenitosti kraja ne zadostu 
jejo, če ni razvito omrežje raznih gostinskih in turističnih objektov, ki so prvi 
pogoj za razvoj turizma. Politika preteklih let, da se vlagajo sredstva samo 
v močno razvite turistične centre Gorenjske, kot so Bled, Bohinj, Kranjska 
gora, je Skofjo Loko dovedla še v večjo zaostalost in zdaleka pod predvoj 
ni nivo. 
V usodnem letu 1962 je bilo v Sloveniji v gradnji za 5 milijard S din go 
stinskih objektov in od tega v okraju Kranj za 915 milijonov. Okraj Kranj je 
imel pripravljenih načrtov za 1880 milijonov S din za nove gostinske investi 
cije, ki naj bi se gradile v prihodnjih letih. Od tega ni ničesar odpadlo na 
občino Škofja Loka. 
Leta 1961 je banka sicer odobrila za Loko 22 milijonov S din posojila, od 
katerih pa gostinstvo ni imelo neposrednih koristi. Za Delavsko uslužbensko 
menzo v Škofji Loki je bilo razdeljenih 15 milijonov, kar je bila nujna in 
koristna investicija, za gostinsko podjetje »Tabor« v Gorenji vasi pa 7 milijo 
nov, ki so bila izkoriščena za nakup starih gostinskih zgradb brez turističnega 
učinka. Dokajšnja investicijska sredstva so bila vložena za ureditev hotela 
»Pod Planino« na Trebiji in za odkup privatne gostilne v Vincarjih. 
Da je bilo gostinstvo kot panoga gospodarstva v občini Skofja Loka ne 
razvito, zadostuje podatek, da je v prvem polletju 1962 izkazovalo le 1,30 % 
vnovčene realizacije v primerjavi s celotnim gospodarstvom škofjeloške ko 
mune. 
112 
Ni rečeno, da kljub vsemu v opisanem desetletnem razdobju v naše kraje 
niso prihajali turisti. Sklep je kaj preprost. V Škofji Loki je 25 ležišč komaj 
krilo potrebe prehodnih gostov. Bile so poletne sezone, ko so bili pri nas na 
počitnicah letoviščarji. Tudi če bi bila vsa ležišča polna, se pri opisanih raz 
merah o turizmu ne da govoriti. 
V Selški dolini je razpolagala samo ena gostilna na Češnjici z ležišči in 
s celodnevnimi obroki hrane. Za takratne razmere je bila turistično priprav 
ljena Sorica s tujskimi sobami in s celodnevnimi penzioni. Vse sobe v Gorenji 
vasi so zasedli strokovnjaki za raziskavo nahajališč rude na tem področju. 
Trebija ima turistično komercialno neizkoriščen hotel z 42 ležišči. Iz Poljan, 
ki so jih pravočasno rešile privatne sobe, pa imamo naslednje podatke: 
Leta 1961 143 turistov in 2524 nočitev, leta 1962 — 203 turisti in 2568 
nočitev, od tega je bilo 135 domačih gostov s 1310 nočitvami in 68 tujih turi 
stov s 1258 nočitvami. 
To dokazuje, da bi že v tem času prišlo do oživitve turizma, če bi bila 
Skofja Loka turistično pripravljena. 
Mirne duše lahko ocenimo razdobje 25 let od začetka druge svetovne vojne 
pa vse do leta 1966 za razdobje mirovanja turističnega prometa v Škofji Loki, 
z le občasnimi poživitvami. 
Ko smo leta 1959 v dobri veri, da lahko začnemo s propagando privabljati 
turiste, povabili novinarje iz Zagreba, Novega Sada, Osijeka, Sombora in Beo 
grada na štiridnevno bivanje v Loko in v obe dolini, so na turistični tiskovni 
konferenci pri predsedniku občinskega ljudskega odbora povedali tole: 
»Nad lepoto Škofje Loke in okolice smo impresionirani! To je čudovit 
kraj! Toda povejte nam, kaj pa poleg tega lahko nudite gostu, ki bo pri vas 
teden dni na počitnicah?« 
Danes bi laže odgovoril na to vprašanje, vendar bi bili še vedno v zadregi. 
Turistično društvo 
Prvega aprila 1952. leta se je v prostorih »rdečega kotička« Mestnega 
ljudskega odbora Škofja Loka v zgradbi št. 38 na Mestnem trgu ob 19. uri 
zbralo 41 udeležencev na ustanovnem občnem zboru in ustanovilo Turistično 
društvo Škofja Loka. 
Na ustanovnem občnem zboru izvoljeni prvi upravni in nadzorni odbor 
Turističnega društva se je konstituiral na sestanku 7. aprila v mali sobi Mest 
nega gostinskega podjetja (Krona) takole: Števo Šink, predsednik; Tone Pire, 
podpredsednik; Vladimir Žužek, tajnik; Geza Koložvari, blagajnik; Stane Rem-
škar, gospodar; Janko Regvat, propagandist; Ivan Brodar, Kari Plestenjak, 
Franc Reš, Anton Ogrin, Mara Pehar, Branko Popov in Radovan Tomanič 
člani. Nadzorni odbor: Ivo Plestenjak, Franc Zebre in Jože Babic. 
Predsednik pripravljalnega odbora in prvi predsednik Turističnega dru 
štva notar Števo Šink je na ustanovnem zboru obširno orisal dejavnost biv 
šega Olepševalnega društva v Škofji Loki, katerega delo naj bi nadaljevalo 
novo društvo. Pripomnil je, da je bilo Olepševalno društvo zelo agilno in 
uspešno ter je s skromnimi sredstvi mnogo prispevalo k olepšavi mesta in 
okolice. Delo Turističnega društva pa je mnogo širše, ker je treba misliti na 
gradnjo raznih turističnih objektov in naprav, ki bodo vabile tujce-turiste, za 
kar ima Loka s svojo okolico vse naravne pogoje. 
8 Loški razgledi 113 
Zanimivo je, da se je o tem razpravljalo že na ustanovnem zboru 1952, 
na katerem so diskutanti predlagali: gradnjo hotela, gradnjo kopališča, asfalti 
ranje cest, ureditev sprehajališč in parkov ter ureditev gostinstva. Na pova 
bilo predsednika občine je bila društvu izkazana pozornost, da prisostvuje pri 
sestavi mestnega proračuna, ko se bodo iz pozicije komunalne dejavnosti do-
tirala sredstva Turističnega društva. 
Izredno lep začetek. Društvo ni bilo nič manj agilno od prejšnjega. S po 
žrtvovalnim delom je bilo mnogo ustvarjenega, še več pa je ostalo na papirju 
nerealiziranih idej, predlogov, načrtov in programov, ki jih je društvo pred 
videvalo kot nujnost za vključitev v turistično gospodarstvo. Toda kot že ome 
njeno, Loka, ki so jo imeli za nerazvito turistično področje, nikdar ni dobila 
za turistični razvoj potrebnih sredstev. Z decentralizacijo gospodarstva pa je 
vse breme padlo na komuno. S svojimi sredstvi je bila prešibka, da bi upala 
tvegati kapitalno plansko zgraditev turističnih objektov in naprav, ki Loki 
manjkajo za vključitev v sodobno domače in mednarodno turistično tržišče, ki 
postaja vedno bolj zahtevno. 
Turistično društvo je tako nadaljevalo svoje življenje vse do današnjega 
dne. Nesebični člani, voljeni v upravne odbore, so z dobro voljo vztrajali in 
iz leta v leto s skromnimi sredstvi požrtvovalno potiskali voz turizma k na 
predku. Če je bil ta napredek še tako skromen, bil je napredek, ki ga ne gre 
podcenjevati, zato ne bo odveč, da bežno pregledamo delo turističnega društva 
od ustanovitve do danes. 
Člani prvih društvenih organov so se spoprijeli z delom z vso resnostjo in 
vztrajnostjo. Ni izostal tudi moralni in materialni uspeh. Društvo se je takoj 
lotilo raznih komunalnih akcij za olepšavo mesta. V prizadevanju, da se iz 
boljša stanje starega kopališča v Puštalu in poživi kopališko življenje, je 2 
avgusta 1952 s sodelovanjem Veslaškega kluba priredilo zelo uspešno »Beneško 
noč« na Poljanščici. Finančni uspeh je bil izreden, S sodelovanjem Muzejskega 
društva pa je 12. oktobra priredilo prvi meddruštveni izlet v Kropo, Kamno 
gorico in preko Bleda, Jesenic ter Žirovnice v Prešernovo rojstno vas Vrbo. 
Še en zanimiv podatek iz prvega leta obstoja društva. V novembru se je 
že odločno postavila zahteva o izdelavi perspektivnega in operativnega plana 
turističnega razvoja Škofje Loke ter potreba po ustanovitvi turističnega biroja 
s stalnim uslužbencem. V marcu 1953 je dozorela ideja o ustanovitvi biroja 
in avtobusnega podjetja prvenstveno za relacijo Škofja Loka — kolodvor in 
za organiziranje izletov. Tako je Turističnemu društvu uspelo odpreti na Mest 
nem trgu v Žigonovi hiši (Borovo) prvi potovalni urad, ki je predhodnik in 
ustanovitelj današnjega turistično-prometnega podjetja »Transturist«. 
Društvo ni bilo osamljeno in ni živelo zaprto življenje. Občinski organi 
in nekateri napredni Ločani so nekaj let sodelovali in pomagali, da bi se turi 
zem v Loki ponovno razvil. 
Ko je pripeljal društveni šofer prvi turistični avtobus »Saurer«, bil je zelo 
lep, pred potovalni urad na Mestni trg, so se Ločani zbrali, ga občudovali in 
se čudili kot pred osemdesetimi leti prvi petrolejki. 
Upravni odbor je v celoti pokazal svojo zrelost in se izkazal kot pravi 
turistični preporoditelj. V dveh, treh letih obstoja je sprožil niz aktualnih pred 
logov, ki pa žal še danes niso vsi realizirani. 
Kako napredna je bila miselnost Turističnega društva, zadostujejo že gor 
nji podatki. Do leta 1955 so bile zahteve že naslednje: gradnja hotela, gradnja 
114 
novega kopališča, gradnja novih gostinskih obratov, kavarne in slaščičarne, 
olepšava in komunalna ureditev mesta, določitev mest za plakatiranje, določi 
tev lokacije in ureditev camping prostora, akcija za izdajo lastnega prospekta, 
prireditve, izleti in tesno sodelovanje z občinskimi organi in urbanisti, da bi 
iz Loke napravili priljubljen turistični kraj. 
Uspešno leto 1955 
To leto je bila proslava 50-letnice obstoja Turistične zveze Slovenije. Nam 
pa je poznano leto 1895 kot začetek delovanja Olepševalnega društva v Skofji 
Loki, torej smo hkrati praznovali 60-letnico škofjeloške turistično olepševalne 
dejavnosti. 
To je nov doka"., da na zgodovinski poti razvoja turistične miselnosti Škof ja 
Loka prednjači v Sloveniji. 
Turistično društvo se je mrzlično pripravljalo na ta pomembni praznik. 
V spomin na ustanovitev Olepševalnega društva je obnovilo skoraj vsa spre 
hajališča Slavka Flisa. 
Zveza med Turističnim društvom in Muzejskim društvom, od katerih je 
na eni strani Števo Šink predsednik in na drugi strani podpredsednik, dovede 
do naslednjega dogovora: 
Muzejsko društvo je prevzelo delo arheoloških raziskav in izkopavanja 
Kranclja, Turistično društvo pa obnovitev poti od Kobile do Starega gradu. 
Na Kranclju se je odkril lep del zgodovine našega mesta. Vsa dela za 
obnovo starih in zgraditev novih sprehajališč so opravili dijaki. Pot od Kobile 
do Starega gradu je bila romantično lepa in grmovja očiščene razvaline Sta 
rega gradu so bile vidne od daleč. Vse turistične poti in sprehajališča so bila 
markirana z zeleno-rumeno barvo, da so se ločila od markacij Planinskega 
društva. Napisi na Mestnem trgu so opozarjali na zeleno-rumene markacije, 
ki so vodile po poteh in sprehajališčih naših senčnih gozdov in na kopališče. 
Nedokončana pa so bila opozorila na spomenike NOB in na krajše izlete do 
izvirnih zanimivosti: freske v cerkvi na Križni gori in Crngrobu, vzidane na 
grobne spomenike in reliefe na cerkvi v Stari Loki, gotsko cerkev s freskami 
in kasetiranim lesenim stropom na Gostečem, gotsko cerkev na Suhi z baroč 
nimi zlatimi rezljanimi oltarji ter razne privatne kmečke hiše z gotskimi in 
baročnimi portali, lesenimi stropi in freskami. 
Uredili so nasade, postavili stalne klopi, prebelili in očistili so pročelja 
mnogih hiš in cvetje na oknih je ponovno okrasilo Loko. 
Vodna drča (tobogan) na kopališču je bila novost, ki jo daleč nakrog še 
niso poznali. Prinesla je toliko veselja mladim in starim kopalcem, da se od 
jutra do večera niso mogli zvrstiti. Jože, Tone in Rudi, člani upravnega od 
bora TD, so kaj hitro rešili ta problem. Po vzorcu žigosanja živine so po-
štempljali vse otroke, ki so želeli po vodni drči v Soro. Kdor ni imel na roki 
odtisnjene štampiljke turističnega društva, ni imel pravice na tobogan. En 
dinar je stal odtis štampiljke. Nekaj let je trajalo navdušenje za drsanje na 
vodni drči, seveda brez štampiljke. 
Danes ni več teh skrbi, ker je tobogan pred nekaj leti odnesla voda. Pro 
padel je tudi Krancelj in vsa sprehajališča, Stari grad in markacije pa ne za 
radi vode, ampak zaradi denarja. Nihče ni vzdrževal naprav in objektov. 
8* 115 
Turistični teden in nagradno tekmovanje 
Še vedno smo v letu 1955. V proslavo obletnice je turistično društvo orga 
niziralo prvi turistični teden in prvo nagradno tekmovanje za olepšavo mesta. 
Ni toliko važna ugotovitev, s kakšnimi sredstvi je Loka želela oživljati 
turistično razpoloženje, kot dejstvo, da so pri tem sodelovali prav vsi: občin 
ski organi, družbene organizacije, gospodarstvo in prebivalci. 
Najbolj pomembna je bila turistična razstava v telovadnici osnovne šole. 
Mesto je zopet zaživelo. Obiskovalci razstave so si ogledali tudi prireditve, ki 
so bile organizirane po turističnem, planinskem in telovadnem društvu, ta 
bornikih in mladini. Tudi na najmlajše niso pozabili. Prava javna prireditev 
so bile »dirke« s skiri na Lontrgu. Zmagovalcem večje, drugim udeležencem 
manjše čokolade pa je za nagrado in udeležbo delilo Turistično društvo. 
Sizifovo delo 
Od tu dalje je šlo bolj navzdol kot navzgor. Ze leta 1956 so na občnem 
zboru Turističnega društva ugotavljali, da bo za rešitev turizma potrebno ored-
vsem dvigniti turistično zavest, ki je v Loki zares na nizki stopnji, in bo po 
trebno vzgojiti miselnost, da je tudi Loka turistično mesto. Leta 1957 so pri 
ObLO ustanovili Svet za turizem in gostinstvo. Organizirali so tečaje za turi 
stične vodiče. Nadaljevali so z nagradnimi tekmovanji za olepšavo mesta. Pri-
Prenočitve turistov v privatnih sobah 
rej ali so turistične tedne. Pričelo se je s kreditiranjem turističnih sob. Leta 1958 
je odbor društva nakazal potrebo, da pristojni občinski organ skliče konferenco 
vseh gostinskih in turističnih delavcev zaradi reševanja turistično-gostinske 
problematike, ki je še vedno žgoča v Loki. Leta 1959 so predlagali naj ObLO 
sprejme sklep, da se Škofja Loka prizna za turistično mesto. Pričeli so z grad 
njo novega kopališča v Puštalu, ki pa še danes ni kolavdirano in dokončano 
kot turistično-rekreacijski center, kakor je bil zamišljen v prvotnem načrtu. 
116 
Vsako leto se je ponovno ugotavljalo, da je treba težiti za tem, da bi se raven 
turistične zavesti Ločanov dvignila. Kreditirane sobe niso bile nikdar v celoti 
zasedene, ker je vsak gost spraševal, kaj mu lahko še nudimo za zabavo, ki si 
jo je po treh dneh bivanja zaželel. Po odplačilu kreditov sobe niso bile več 
vezane na oddajo turizmu in so se začele uporabljati v privatne namene ter 
jih je bilo iz leta v leto manj. Tako je prišlo turistično društvo leta 1961 v 
krizo in je bilo tik pred razpustom. 
Da je vse to res, lahko razberemo iz diagrama o številu gostov v privatnih 
turističnih sobah v letih 1965, 1966 in 1967, ki so bile kreditirane za nabavo 
opreme v skupnem znesku 21 milijonov 810 tisoč starih dinarjev: 
Podatki o številu gostov, ki so prenočevali v privatnih sobah, so kaj skrom 
ni. Kljub temu nam diagram nakazuje naslednjo oceno: število domačih gostov 
pada v korist inozemcev. Oba pojava zahtevata trezno presojo, kaj in k?.ko 
ukrepati, da bo Loka sposobna v bodoče pridobivati in zadovoljevati domače 
in tuje goste. Oba pojava gibanja turistov narekujeta potrebo po rešitvi vpra 
šanja, kaj je s stacionarnim turizmom v Škofji Loki. 
Prireditve 
Mnogo več uspeha je imela Škofja Loka s prireditvami. Našteli jih bomo 
le nekaj, te pa so bistveno spremenile življenje v malem mestu, ki je zaradi 
njih gospodarsko, kulturno in turistično zadihalo. 
Gospodarska razstava kot prva demonstracija povojnega škofjeloškega go 
spodarstva je bila uspešen prispevek k poživitvi poletne sezone 1956. Tedaj je 
bil izdan prvi škofjeloški prospekt v nakladi 10.000 izvodov. 
Gospodarska razstava v šoli, z veseličnim prostorom in zelo uspelo modno 
revijo ter drugimi prireditvami je dokazala, da se v Loki kaj hitro razvije 
turistično življenje, če ga Ločani složno organizirajo. 
Kakšna naj bo Loka v poletju, pa so pokazale uspele Prve škofjeloške 
poletne prireditve v avgustu in septembru 1963. »Visoška kronika«, folklorni 
večer in »Cvetje v jeseni« so privabili množice ljudi iz vse Slovenije in iz 
zamejstva. 
Mednarodne motorne dirke, organizirane po domačem Avto-moto društvu, 
so utrdile ugled Škofje Loke na vseh kontinentih sveta in vsako leto spre 
minjajo malo mestece v mednarodno mesto 
Groharjeva slikarska kolonija, ki jo je kreditiralo Turistično društvo, do 
kazuje, da je Loka lepa, če so jo sodobni slikarji izbrali za kraj ustvarjanja. 
Pri tem je vredno pripomniti, da so slikarji, že od nekdaj izbrali Loko za kraj 
oddiha in ustvarjanja. 2e imena Grohar, Jakopič, Šubic, Jama, Sternen, Birolla, 
hrvaška slikarka Jelka Strupi in še drugi, ki so bili dolga leta stalno naši gosti, 
prijatelji in oboževalci Loke, povedo, da je naše mesto z okolico lepo, roman 
tično in prijetno. 
Škofjeloški muzej je stalna »prireditev«. Muzejsko društvo ima s svojimi 
dolgoletnimi požrtvovalnimi člani odbora največ zaslug za razvoj turizma. 
Letošnji trinajsti tradicionalni izseljeniški piknik 4. julija 1968 na loškem 
gradu je bila fantastična povorka množičnosti, kot jo Loka že dolgo ne pomni. 
117 
Četrto javno kopališče 
Leseno kopališče ob Poljanščici je dotrajalo in se je že leta 1953 rodila 
ideja za novogradnjo škofjeloškega kopališča. Pri ObLO je bil imenovan po 
seben odbor, ki je leta 1955 razpisal anketo o lokaciji in vrsti gradnje. Ta od 
bor je osvojil varianto športnega bazena ob Selščici, na nasprotni strani Vin-
carjev. Druga lokacija je bila določena ob sotočju obeh Sor v Sovodnju za 
športnim igriščem. Tako se je nekaj časa razmišljalo o gradnji dveh kopališč: 
športnega in turističnega. (Kakšna škoda, da to ni bilo uresničeno!) Močnejša 
je bila varianta, da se kopališče zgradi na mestu že obstoječega starega kopa 
lišča ob Poljanščici v Puštalu. Tri leta pozneje je 7. 2. 1956 prenehal delovati 
kopališki odbor pri občini in je nadaljnje delo okoli gradnje prevzelo Turistično 
društvo. 
Razen osrednje stavbe in ureditve obrežja je bila v načrtu velikopotezna 
ureditev okolice, ki pa se ni mogla uresničiti. Junija 1958 so začeli z grad 
njo, 20. junija 1959 pa je bilo novo kopališče v Puštalu odprto. Zal je pri 
hodnje leto voda zalila spodnje prostore in stavba sedaj ni uporabljena, kakor 
je bilo zamišljeno. 
Splošna turistična problematika 
Zakaj ni bil turizem v občini udeležen pri delitvi sredstev, je težko navesti. 
Zavedati se moramo, da naše mesto ni industrijsko, pa tudi ne izrazito turi 
stično mesto. Vendar so temelji za razvoj turizma že davno postavljeni in Loka 
ima pogoje, da bo vedno bolj turistična. 
Smo v obdobju avtomobilskega turizma, hitrih sprememb in čudovitega 
napredka proizvajalnih sil, ki so popolnoma spremenile pojem časa, dimenzij 
in prostora. Milijonske množice se gibljejo, potujejo, venomer iščejo turistične 
zanimivosti, atrakcije, sonca in sence, vodo in sneg, kulturo in zgodovino, za 
bavo in šport, lov in ribolov pa tudi mir. Motorizirani turisti so nas sami 
našli. Od nas je odvisno, kako jim bo naš kraj všeč in s kakšnimi sredstvi jih 
bomo čim dlje zadržali in kaj vse smo pripravili za razvoj turistične komerciale. 
V Loki so tri menjalnice za inozemske turiste. Turistično informativni 
biro na Mestnem trgu je menjal leta 1965 za S din 778 tisoč, leta 1966 za 1 mili 
jon 876 tisoč, leta 1967 za 5 milijonov 960 tisoč in v prvem polletju leta 1968 
za 5 milijonov 260 tisoč tujih valut. To so podatki samo ene škofjeloške menjal 
nice. Zneski niso visoki, povedo pa, da nas obiskujejo inozemci, in sicer iz leta 
v leto močneje. Po odkupu valut sodeč, prihajajo k nam prehodni turisti iz 
Italije in Avstrije ter Nemčije. Nadalje obiskujejo Loko Francozi, Nizozemci, 
Amerikanci, Švicarji, Belgijci, turisti iz skandinavskih držav, Angleži in drugi. 
Zopet en podatek za razmišljanje in za orientacijo in nov signal: ne odlašati 
z vlaganjem v turizem in s turistično pripravljenostjo. 
Z uvedbo prostih sobot bo Loka vedno bolj privlačna za Ljubljano in 
druge kraje Slovenije in se ponuja misel o \veekend turizmu in campingu, 
ki ga Loka z okolico lahko pripravi za tiste, ki nimajo lastnih weekendov. 
Izletniški turizem tudi spada v to skupino, za katerega imamo naravnost čudo 
vite pogoje, le komercialno izkoriščati ga ne znamo. Lov in ribolov že danes 
privabljata tujce. 
Ne gre podcenjevati zimskega turizma, ker so motorizirani interesenti zelo 
blizu in je škoda, da se Stari vrh ne razvije v zimsko in poletno športno po-
118 
stojanko, samo opremiti ga je treba. V Loki seveda manjka sankališče, drsa 
lišče, vlečnice za smučarske terene in druge naprave za razvoj zimskega tu 
rizma. Graditi moramo na tranzitnem turizmu in tudi na stacionarnem, kar 
zahteva investicije z ekonomsko racunico, vendar Loka na to čaka, ima vse 
pogoje in zasluži, da se razvije in proklamira za turistično mesto. 
V zadnjem času se je stanje turistične pripravljenosti znatno zboljšalo. 
Urejeno staro gostinstvo in nove gostilne vračajo Loki upanje in pogoje za 
širjenje turistične dejavnosti. Modernizirana slaščičarna s poslovalnicami, ka 
varna »Loški hram«, modernizirano gostinsko podjetje »Krona« s solidno po 
strežbo in prav dobro kuhinjo, restavracija »Turist«, nova gostilna pri »Mostu«, 
pri »Miholu«, Ljudska restavracija na Lontrgu, gostilna »Pod klancem«, bife 
i Krona«, bife »Tobak«, restavracija »Sora« na kopališču, »Plevna«, bife »Mar-
ket«, bife na gradu, gostilna Vincarje, Mini hotel »Zorka« in nova blagovnica 
>. NaMa« s teraso in restavracijo in druge gostilne in lokali trgovske mreže 
ter urejanje mesta v zadnjem času, čistoča in komunalna dejavnost, so zelo 
razveseljivi pojavi, ki vlivajo upanje, da je konec turistične krize in da se bo 
mesto še nadalje razvijalo v tej smeri, po poti turistične tradicije. 
Turistično društvo se je v letu 1966 intenzivno pripravljalo na medna 
rodno leto turizma in je postavilo temelje propagandi, da so bile leta 1967 
lahko izdane naslednje propagandne edicije: 30.000 izvodov prvega barvnega 
prospekta Škofje Loke s Selško in Poljansko dolino (skupno delo vseh TD v 
občini Skofja Loka), 8 kosov barvnih razglednic v nakladi 40.000 izvodov, 
cenik z informacijami 17.000 izvodov, cenik za turistične sobe 500 izvodov. 
Zelo pomembna pa je izdaja posebnega zemljevida »Škofjeloško ozemlje in 
soseščina« v nakladi 5000 izvodov, ki sta ga izdelala loška rojaka avtor prof. 
France Planina in risar France Otujac. 
Ob mednarodnem letu turizma 1967 je Turistično društvo končno našlo 
stik in sodelovanje z občino Škofja Loka, ki se je s posebnim odborom anga 
žirala za reševanje turistične problematike, kar je edino pravilno, da se tudi 
iz gospodarskega in družbenega vidika in ne samo iz društvenega složno raz 
vija turistična miselnost pri Ločanih! 
Analiza razvoja turizma v stoletnem razdobju 
Slika o razvojni poti turistične miselnosti ne bi bila popolna, če ne bi 
skušali proučiti zbrani material tako, da izluščimo določene podatke in pojave, 
ki bi nam omogočili, da se na podlagi izkušenj vsaj delno približamo stvarnosti 
razvoja turizma v Škofji Loki. 
Številčni podatki so kaj skromni in ne moremo podati analize o gibanju 
gostov, zasedenih turističnih sobah, nudenju gostinskih uslug, nočitvah, cenah 
in podobno, zato poskusimo priti do zaključka na podlagi podatkov in po 
javov, ki so oprijemljivi. 
Pojavi, ki so vplivali na razvoj turizma so: Škofjeloška kopališka družba 
1873, godba, sprehajališča, klopi, mize, obnova potov in olepšava. Če računamo 
pripravo za ustanovitev kopališke družbe, mirno lahko izberemo leto 1870 za 
začetek razvoja turistične dejavnosti v Škofji Loki. Nadalje propad kopališke 
družbe 1890. Prva petrolejka v Loki (1870—1880) in prva mestna javna elek 
trična razsvetljava v Sloveniji 1893 ter vodovodi. Olepševalno društvo 1895 
in gradnja drugega kopališča na Selščici. Propaganda 1908 in pripravljenih 
119 
76 sob s 132 ležišči, brez privatnih sob. Prva svetovna vojna 1914—1918. Po 
vojna sprememba strukture letoviščarjev in gradnja tretjega kopališča 192SJ, 
prvič na Poljanščici. Predvojna in povojna pripravljenost gostinstva in pre 
bivalcev za razvoj turizma. Druga svetovna vojna 1941 in stagnacija do leta 
1952. Ustanovitev Turističnega društva 1952, zgraditev četrtega kopališča 1959 
in propaganda za pridobivanje privatnih sob ter turistov. Redukcija gostinstva 
1962 in ponovni napori za oživljanje turizma. 
Na podlagi opisanega gradiva določimo točke oživljanja in razvoja ter 
padanja in zastoja turistične dejavnosti v sto letih. 
To pomeni, da se je turizem v Škofji Loki razvijal 5-krat za poprečno dobo 
po 12,8 let in 4-krat zastal poprečno po 9 let od leta 1870 do predvidenega 1970. 
Če se sedaj poglobimo v obdobja oživljanja in razvoja škofjeloške turi 
stične dejavnosti, pridemo do zelo interesantne ugotovitve, da so Ločani naj 
bolj intenzivno razvijali turizem v času znanih evropskih gospodarskih kriz 
leta 1873, 1884, 1892, 1907, 1920 in 1929. Za to trditev je sporno samo leto 1892, 
ki smo ga mi razporedili med padanje turistične dejavnosti; leto 1920 pa je 
prezgodnje, ker smo označili začetke oživljanja leta 1922. 
Zastoj pa je v glavnem posledica obeh vojn, v začetku propad kopališke 
družbe in leta 1962 redukcija gostinstva. 
Zdi se, da je razvoj turizma po drugi vojni kljub nihanju med oživljanjem 
in mirovanjem še vedno pod normalo in pod predvojnim nivojem. To pa za 
hteva novo analizo proučevanja vzrokov in vplivov za takšno stanje, kot tudi 
analizo o temeljitih pripravah za bodočnost, ker je že po občutku Škofja Loka 
v obdobju, v katerem lahko pričakuje dvig turizma. 
120 
Obdobja turističnega razvoja in 
zastoja v sto letih 
Začetek razvoja 1370, kulminacija in zlom 1890, oživljanje in razvoj od 
1902 do 1914, ponovno padanje in zastoj do 1922, ponovno oživljanje in naj 
višji razcvet 1940, nakar stagnacija do 1952, rahlo oživljanje, ki je zatrto z 
večjim zlomom 1962 in zadnje oživljanje od 1966 dalje. 
Iz tega lahko sklepamo, da je bila stoletna razvojna pot turizma v Škofji 
Loki zelo neenakomerna, z dokajšnjimi periodičnimi valovanji. 
Z analizo grafičnega prikaza pridemo končno do naslednjega zaključka: 
V stoletnem razdobju od leta 1870 do predvidenega leta 1970 se je turistična 
dejavnost v Škofji Loki 64 let oživljala in razvijala in 36 let padala in miro 
vala, in sicer takole: 
Padanje in zastoj: 
1890 do 1902 = 12 let 
1914 do 1922 = 8 let 
1940 do 1952 = 12 let 
1962 do 1966 = 4 leta 
Skupaj = 36 let 
Oživljanje in razvoj: 
4-
1870 do 1890 = 20 let 
1902 do 1914 - 12 let 
1922 do 1940 = 18 let 
1952 do 1962 = 10 let 
1966 do 1970 = 4 leta 
Skupaj = 64 let 
Sklepne misli 
Administrativna politika je ustvarila nedinamično strukturo gospodarstva, 
dočim ponudba in povpraševanje narekujeta potrebo po dinamičnem prilaga 
janju tržni situaciji. Če samo pomislimo, da je leta 1967 prestopilo naše meje 
23 milijonov tujcev in da je vedno večji pritisk motoriziranih turistov iz 
Avstrije, Italije, Nemčije, Nizozemske, drugih držav in domačih avtomobilistov 
na gorenjsko področje in da smo pri vsem tem ustvarili minimalni turistični 
promet, potem se vprašamo, če je struktura škofjeloške ekonomike prilagojena 
času, ki sili turistično znamenite kraje že izven jugoslovanskega prostora in 
jih vključuje v evropsko turistično ekonomiko. 
To je osnovna misel, ki je vodila avtorja tega članka k razmišljanju, kam 
opredeliti Škofjo Loko. Sprehod skozi stoletno razdobje razvoja turistične de 
javnosti je skromen in v dobri veri napisan pripomoček za nadaljnje raz 
glabljanje, jasno pa pove, da je Škofja Loka s svojo okolico tradicionalno in 
znamenito turistično področje, zanimivo celo za zahtevnejše turiste. 
Če se strinjamo s to ugotovitvijo, potem bo namen članka dosežen, če se 
ustvari razpoloženje in ozračje za razmišljanje in sproži začetek javne raz 
prave o turizmu kot gospodarski panogi škofjeloškega gospodarstva. 
Naša skupna naloga bo potem, da prvenstveno določimo smer razvoja in 
ugotovimo obliko, ki bi ustrezala sodobnemu razvoju motoriziranega turizma, 
da bi končno lahko začeli z etapno graditvijo turističnih objektov in naprav. 
Smo na točki, ki vodi k razvoju, pred nas so postavljene popolnoma nove za 
hteve, zato ne gre žalovati za preteklim turizmom. Način življenja, način poto 
vanja, navade in običaji, življenjska raven, prav vse in celo klima se je spre 
menila, zato bi se lahko poslovili od preteklosti v spominu na igro, v kateri 
Roksi pravi: »Ne jokajmo zaradi razlitega mleka, saj je tako dosti vode v njem!« 
Povsem drugačna je naša vloga v bodočnosti, ki nalaga Ločanom odgovorno 
nalogo, da bi za 1000-letnico srednjeveškemu spomeniku Škofji Loki obnovili 
turistični pečat, ki so mu ga naši predniki vtisnili že v preteklem stoletju. 
Pripomba: Pisec članka se zahvaljuje notarju Števu Sinku in prof. 
Francetu Planini, posebno pa svojemu očetu za podrobne podatke o turistični 
dejavnosti v Loki v preteklem in v začetku tega stoletja in vsem, ki so z na 
sveti ali drugače pripomogli, da zanimivi dogodki v razvoju loškega turizma 
ne bodo pozabljeni. Namen tega prvega opisa loške turistične dejavnosti je, 
da bi Ločani te podatke dopolnili in se zavzeli za nadaljnji razvoj turističnega 
gospodarstva. 
Viri 
Arhiv TD Skofja Loka: Zapisniki sej upravnega odbora in poročila na občnih zborih ter razni pregledi in zapisi (1952—1968). — Dr. Aleksander Bajt: Politična eko 
nomija, 1962. — Tine Lah: Ekonomika in ekonomska politika Jugoslavije, 1966. — Vinko Pintar: Referat o problematiki gostinstva in turizma v Škofji Loki na konfe 
renci SZDL 1962. — Janez Planina: Osnove turizma. Maribor 1961; Ekonomika tu rizma, Ljubliana 1964. — Stevo Sink: Referat predsednika TD na slavnostni seji 1955. 
— Vladimir Žužek: Referat predsednika TD o razmerah našega turizma na konferenci SZDL 1962. 
121 
Zusammenfassung 
DER ENTWICKLUNGSGANG DES FREMDENVERKEHRSWESENS 
IN SKOFJA LOKA 
Der Autor stellt fest, daB die Stadt Škofja Loka mit ihrev Umgebung ein inte-
ressantes touristisches Gebiet mit bundertjahriger Tradition darstellt und dafi sich 
Spuren des Fremdenverkehrs hier schon im Anfangsstadium des europaischen Tou-
rismus bemerkbar gemacht haben. Die Stadt, die sich an das griine, nach ihr be-
nannte Bergland anlehnt und von zwei Pliissen, der Poljanska Sora und der Selška 
Sora, umflossen vvird, ist ein selten gut erhaltenes Denkmal mittelalterlicher Bau-
kunst. Die beiden Fliisse erwarmen sich im Sammer bis zu 25° C, so daB fur die 
Entwicklung des Fremdenverkehrs das Badevvesen besonders bezeichnend ist. Schon 
im Jahre 1873 \vurde in Škofja Loka eine Badegesellschaft gegriindet und das erste 
Bad an der Selška Sora errichtet, doch verfiel die Gesellschatt bald. Im Jahre 1895 
wnrde ein Verschonerungsverein ins Leben geru.en, der dann am selben FluB die 
zweite offentliche Badeanstalt eroffnete. Ein Hoch\vasser rifi diese Anstalt mit ihrem 
gesamten Inventar fort, so daB der Verschonerungsverein im Jahre 1928 eine dritte 
Badeanstalt auffuhren lieB, jedoch diesmal in Puštal an der Poljanska Sora. Als der 
Holzbau dieses Bades zu verfallen begann, erbaute der jetzige Fremdenverkehrsverein 
im Jahre 1959 an derselben Stelle ein neues Bad, das vierte der Reihe. Als bezeich 
nend sind an z\veiter Stelle die friiher zahlreichen, gut gefuhrten Gasthauser in 
Skofja Loka mit ihren Fremdenzimmern und schattigen Gastgžirten zu envahnen. 
In den Sommern vor dem ersten und z\vischen den beiden Kriegen war Škofja Loka 
nio ohne Sommergiiste und die Eimvohner schrankten sich in ihren Wohnungen ein, 
um den Touristen Privatzimmer abgeben zu konnen. 
Der zvveite Weltkrieg unterbrach und schadigte den Entvvicklungsgang des 
Fremdenverkehrs in Skofja Lcka rccht empfindl.ich, so daB er lange Zeit nicht wicder 
aufleten konnte; das Gastgewerbe wurde eingeschriinkt und alle verfiigbaren Zim-
mer wurden von neu zugezogenen Einwohnern besetzt. Der erwahnte, im Jahre 1952 
gegriindete Fremdenverkehrsverein (Turistično društvo) setzt nun die Entvvicklungs-
linie der touristischen Tatdgkeit in Skofja Loka fort. Er griindete ein eigenes Touri 
stisches Informattonsburo und ervveckte den Fremclenverkehr der Stadt zu neuem 
Leben. Im An"ang vvurde besonderer Nachdruck auf Veranstaltungen fur gelegent-
liche Gaste und das einheimische Publikum gelegt, allmahlich wurden aber das 
Gaststiittenvvesen und die Vermietung von privaten Fremdenzimmern neu organi-
siert, so daB Skofja Loka seine Fremdenverkehrskrise teilweise schon iibervvunden 
hat und sich sowohl auf den Durchgangstourismus als auch auf den stationaren 
Tourismus vorbereitet. Die allgemeine Motorisieiaing hat es mit sich gebracht, daB 
die Stadt von Tag zu Tag starker besucht wird, und dies von einheimlschen und 
a\:slandischen Eesuchern seines hervorragenden Museums, seiner mittelalterlichen 
LHenkmaler und der Denkmaler des slowenischen Befreiungskampfes, von Jiigern 
und Sportfischern, Badegasten und Skilaufern, Ausfliiglern in die ivunderbar ruhige 
und idyllische Umgebung, Bergwanderern, die die Gipfel des Berglandes von Skofja 
Loka ersteigen. und noch anderen Touristen. Dieser Zudrang ist ein Mahnzeichen 
dafiir, dafi die Stadt touristisch noch nicht geniigend vorbereitet ist und daB die Ent-
v.lcklung des Fremdenverkehrswesens noch bedeutende Mittel und Anstrengungen 
erfordern vvird, wenn die hundertjahriga Tradition \veiter gepflegt werden und die 
Tausandiahrfeier der Belehnung der Bischbfe von Freising mit dem Gebiet von 
Skofja Loka, die 1973 stattfindet, auch in touristischem Sinne gestaltet und damit 
gebiihrend geehrt vverden soli. 
122