uG*chj Izhaja vsak drugi in četrti četrtek v mesecu. Naročnina stane 80 kr. na leto. Posamezne Številke se dobivajo po 5 kr. Krščanski delavci, združite se! Naročnino In dopise pošiljajte uredništvu »Glasnika« Poljanska cesta 58. Oglasila delavcev, ki nimajo dela, ali delo-dajavcev, ki iščejo delavcev, se vspreje-rnajo zastonj! I Štev. 1. V Ljubljani, 14. novembra 1895. Letnik II. Na delo! V nedeljo 13. pr. m. so je sešel v Ljubljani zaupni shod slovenskih delavskih stanov. Zbrani zborovavci so vsprejeli jednoglasno in z navdušenjem načrt, po katerem ima delovati slov. krščansko - socijalna stranka. Pokazalo se je vže velikokrat tudi med slovenskimi delavci, da imajo voljo in sicer resno voljo delovati v blagor svojemu stanu. Manjkalo je dosedaj pri nas samo spretnih in za stvar poštenih voditeljev. Ko pa se je vstanovilo slov. katol. del. društvo, pričeli so delavci čimdalje bolj spoznavati, da imajo mnogo iskrenih in odkritosrčnih prijateljev, ravno med tistim stanom, katerega naši nasprotniki najbolj črtijo in zaničujejo. V zavesti, da imamo toliko zanesljivih in vplivnih prijateljev, dobivamo delavci čimdalje več poguma in zavesti za skupno delovanje. Delajmo! To bodi naše geslo! Vsak zaveden delavec naj stori svojo dolžnost, ter naj po svojih močeh pospešuje organizacijo krščanskih delavcev. Delavci raztreseni po deželi, prično naj se zbirati v katol. delavska društva. Naj se nihče ne plaši dela in sitnosti, katerih je pri taki stvari res veliko. Ali nekoliko potrpljenja, zavest in pa železna volja delovati za dobro stvar premaga vse. Prijatelje pozivljemo, naj stopijo v zvezo z izvrševavnim odborom, kojega so izvolili zastopniki na zaupnem shodu. Naj istemu naznanjajo od časa do časa položaj in okoliščine v svojem kraju. Ravno tako naj pridno dopisujejo v »Glasnik.« Posebno pozornost naj obračajo na razna podjetja in na gibanje nasprotnikov. Podpira naj se vsestransko naš »Glasnik«. Naj ne zamudi nobeden prilike med svojimi tovariši zanj delati. Da si ga naroči vsak slovenski delavec, jo nujna potreba za našo organizacijo, čim več nas bo in čim bolj bomo delali, toliko preje nam pri-sije boljša in lepša zarja. Tudi obrtniki in kmetje imajo svoj delež v socijalni preosnovi. Tudi oni naj se zbudijo, vstopijo v kolo krščansko - socijalnega gibanja ter s tem pomagajo samim sebi. Mi krščanski socijalisti ne poznamo nobenih obljub. Mi poznamo zboljšanje svojega položaja samo v resnem delu izvršitve socijalne pre-osnove. Posebno je priporočati našim obrtnikom, da se že enkrat ganejo. Zadnji čas je že, da se tudi oni gospo- darsko združijo in prično misliti na svojega stanu — prihodnost. Neodpustljiv greh je, da se ne brigajo sami zase, da prepuščajo prihodnost svojih otrok igri krute osodc. Pomislijo naj, da kakor so oni radi sami svoji, ravno tako bodo radi samostojni njihovi nasledniki. Pomislijo naj pa, ali bo to mogoče po tem potu, po katerem lazi sedaj naš obrtni stan? Gotovo ne! In ako ne, kaj jim preostaja potem? Ako jim bije v prsih za svoj stan goreče srce, poreko potovo: to mora biti drugače, mi moramo pričeti v to delovati. Zadnji čas je, da se združimo vsi, kateri čutijo za trpeče stanove in kateri sami pokušamo grenki sad liberalnih obljub, da se združimo in delujemo v preobrat človeške družbe v krščansko-socijalnem smislu. Ne ozirajmo se na zabavljanje nasprotnikov! Imejmo prepričanje, da se bodo oni uničili sami ob sebi! Bodimo pa tudi prepričani, da naša organizacija postavljena na temelj krščanstva, mora po vstrajnem delu prinesti zaželjeni sad. V to ime bratje vsih delavskih stanov, se družimo, delajmo in vstrajajmo neupogljivo: Na delo toraj! Kršč. soc. delavec. Shod konservativnega obrtnega društva. Prošlo nedeljo, dnš 11. t. m., sklical je društveni odbor svoje člane k shodu, opozorivši jih na prevažen vspored, ter jih povabil, naj se tega shoda kar najobil-neje udeležč. Društveniki odzvali so se res v nenavadno obilnem številu — bilo je navzočih nad 70 — in s tem pokazali, da se zan:raajo za društveno delovanje. Odboru pa je v zadoščenje toliko zanimanje, katero ga bode bodrilo k nadaljnemu naporu celoti v korist. Podpredsednik g. Kregar otvoril je zborovanje ob ’/,7. uri zvečer, pozdravil navzočnike ter izrazil veselje nad tako številno udeležbo. Pozdravil je tudi nekatere goste ter predstavil g. mestnega komisarja Pod-goršeka. — Po prečitanju zapisnika zadnjega shoda poprijel je za besedo poročevalec gospod Fr. Breskvar o prvi točki vsporeda: O namerjani uvedbi knjigo- DflT N aročajte Glasnik! -$-*€3- 2 €3-6- veznice v prisilni delavnici. Obvestil je na-vzočnike, da preti obrtništvu sploh, knjigovcškemu Se posebej velika nevarnost s tem, ker se je baje že pričelo uvajati knjigoveStvo v prisilni delavnici. Z malim, a ziste-matično pričetim začetkom utegne se prav v kratkem razširiti za sedaj najprvo knjigoveško delovanje tako, da bodo v najbližnji bodočnosti čutili vsi knjigovezi in njih pomočniki v Ljubljani in na deželi. Žal, da se je naSel mož, kateri, mesto da bi z vplivno besedo preprečil tako nakano, je Se radostno podal roko za uničenje svojih soobrtnikov strokovnjakov. Po mestu gre govorica, da se je pričel pouk v knjigoveStvu v prisilni delavnici z vezanjem oziroma prirejanjem knjig nekega tukajšnjega odličnega slovstvenega društva, katerega načelništvo pa sigurno o tem ničesa ne vč. Treba kar najnujneje uporabili vsa sredstva, da se prepreči ta poštene obrtnike in davkoplačevalce skrajno oškodujoča namera. Sredstva, s katerimi bi bilo možno popolnoma odstraniti nevarnost, so različna, a uporabiti se morajo v prvi vrsti ona, katera bi najpreje dovedla do ugodnega uspeha. Teh sredstev se bodo znali poslužiti ljubljanski obrtniki oziroma Se posebej knjigoveški mojstri združeni z njihovimi zavednimi pomočniki. Pazno so poslušali navzočniki govornika ter mu opetovano pritrjevali. Oglasil se je k tej točki tudi društvenik g. Ban, kateri je opozarjal, kakega prebrisanega sredstva so se poslužili dotičniki, kateri so uvedbo knjigoveSkega obrta priporočali in namerjali, s tem, da so pozvali nekakega posredovulca — knjigoveza, kateri naj sprejema naročila neposredno od naročevalcev, delo pa oddaja v svojem imenu v kaznilnico v izvršitev. Na takov način se bode naročevanje osredotočilo v rokah posredovalca, kateri bode pospeševal z uporabo kaznilniškega dela umazano konkurenco, katera seveda privablja radi nizke cene naročnike, po drugi strani pa uničuje obrtnike. Zanimivo bi bilo pozvedeti, je-li so je ta nakana rodila v uprav-ništvu, oziroma vodstvu prisilne delavnice, ali z dovoljenjem višjega deželnega urada. Najbrže je upravništvo kar na svojo roko brez vednosti deželnega glavarja, oziroma deželnega odbora tako ukrenilo. Kakor hitro se bode priznalo oziroma dopuščalo izvrševanje jedne obrti v prisilni delavnici ali katerisibodi kaznilnici, takoj nato bodo na vrsti tudi druga rokodelstva. Ker pa je pris:lnica deželni zavod, torej ne bode neizvršljiv upor proti takemu počenjanju, kajti deželni zastop se bode gotovo oziral na prošnje poštenih deželanov — obrtnikov, ob jednem davkoplačevalcev. Stvar le treba pravočasno onemogočiti in energično delovati z vsemi dovoljenimi sredstvi proti temu. Govornik je priporočal resulucijo, katero hoče po končani debati izročiti predsedništvu in shodu v odobrenje. G. Sturm s krepkimi in prepričalnimi besedami obsoja kakoršno si že bodi namero v oškodovanju obrtništva, ter iz skušnje zagotavlja, da so obrtniki z mnogimi prošnjami in moledovanjem vendar tekom časa dosegli, da se je utesnilo izdelovanje obrtniških naročil, da pa menda sedaj obrtniku neprijazne sile delujejo z dvojnim naporom v njega propast. Četudi zadruge v sedanji obliki niso dovršene, vendar so v marsikakem slučaju važnega pomena, ker združujejo in branijo vsaj skupne koristi. Govornik ni za resolucijo, marveč predlaga, naj so izvoli deputacija, katera naj se kar najpreje pokloni deželnemu odboru oziroma g. deželnemu glavarju, kateremu naj pojasni stvar, proseč ga nujne pomoči. Saj je zavod, v katerem se namerava vpeljati stroka obrtništva deželni, torej se ni bati deputaciji nepovoljnega vspehaod strani deželnega zastopa. Po večkratnem pritrjevanji sprejel se je predlog za odposlatev deputacije ter so se izvolili per acclamalionem v la namen trije društveniki. (Konec prih.) Naša organizacija. Slovensko katol. del. društvo je imelo pretečeno nedeljo svoj redni nedeljski društveni shod. Društvenik Rakovec pozdravi navzoče mesto odsotnega predsednika ter da besedo društveniku Gostinčarju, ki v temeljitem govoru kritizuje trditve soci-jalnih demokratov o nazorih krščansko-socijalno stranke glede volivne pravice. Govornik povdarja, da nam je volivna pravica prepomenljiva in prevažna, da bi jo mogli zaupati nerazvitim možganom, kakor to zahtevajo naši nasprotniki. Konečno polemizuje proti sedanjemu volivnemu redu ter izraža nado, da, kakor vse kaže in sploh drugačo biti ne mord, vendar enkrat dobimo tudi delavci toliko zaželjeno in po vsej pravici nam pripadajočo volivno pravico. — V poljudnih in navdušenih besedah poživlja društvenik Bab ar vse člane, naj krepko vstrajajo pri pričetem delu ter se pogosto in mnogoštevilno udeležujejo shodov in poučnih predavanj ter našega konsumnega društva. Koncem svojega govora omenja pomenljive slavnosti povodom blagoslovljena novega delavskega doma v Zagorju ter izraža nado, da bodemo tudi mi z Božjo pomočjo jedenkrat dosegli jednako srečo. Društvenik Papež po vsej pravici graja nečuveno podraževanje delavskih stanovanj: v dokaz tega navaja pogovor mej dvema hišnima posestnikoma, iz katerega je razvidno, da si hočejo nekateri hišniki izkoriščati sedanjo žalostne razmere v našem mestu. — četrti govornik Tomažič govori o splošni draginji, ki je res neznosna, posebno za delavske stanove. V potrjenje svojega govora navede nekaj primernih vzgledov. K sklepu omenja predsednik shodu zadnjih dogodkov na Dunaju. Govornik pove, da ni bil potrjen dunajskim županom največji prijatelj in prvo-boritelj krščanskih delavcev, dr. Lucger, katerega je krščansko dunajsko ljudstvo soglasno proglasilo za svo-voditelja. Konečno omenja, da so le židovski liberalci krivi tega občutljivega udarca, ker jim je dobro znano, da bi pod Luegerjevim vodstvom kmalu odklenkalo liberalizmu z njegovim pogubonosnim vplivom, da pa bodejo nasprotno krščanski Dunajčanje tudi nadalje neustrašeno zahtevali svojih pravic. Z opominom na dru-štvenike, naj vztrajajo in se vsikdar zavedajo svojih dolžnostij, zaključi se soglasno odobravano zborovanje. 3 Qi4- Slovensko katol. del. društvo je izdalo v 36. 37. 38. 39. in 40. tednu 165 gld. 40 kr. za podporo svojim obolelim članom. Kakor svcdoči ta številka, so stavijo vedno večje zahteve na društveno blagajno in je vsled tega odbor prisiljen, obrniti se s prošnjo na one čč. gg. podporne člane, ki še niso vplačali svojih doneskov za tekoče leto, naj blagovolijo s svojim doneskom podpirati človekoljubno podjetje. Katol. delavski dom v Zagorju. Dne 7. ja-nuvarja 1. 1893 se je sešlo 17 zagorskih mož v posvete, kako bi se ustanovila v Zagorju katol. delavska družba. Dne 26. aprila tistega leta, velikonočni ponedeljek, je bil ustanovni shod nove družbe, okrog katere se je mej tem časom že zbralo več nego 100 udov. Posebno se je trudil čast. g. llierše, bivši zagorski kapelan in sedanji vrhpoljski duhovnik, da jo bilo dovolj življenja v mladi družbi, ki je imela svoje stanovanje pri g. Ilabatu. Njegov naslednik v službi č. g. Tomaž Rožnik mu je bil tudi naslednik v skrbi za delavski stan in v požrtvovalni ljubezni do njega. Družba jo naraščala in kmalu se je čutilo, da pred vsem potrebuje svojih prostorov, č. g. predsednik jo naglo rešil to vprašanje. Na svojem obširnem travniku, par minut od cerkvijo, na planem, blizu rudniškega železniškega tira jo odločil prostor družbini hiši. Dal je prostor, izumil načrt, dal ves potrebni denar in vodil je delo, dokler se ni vzdignila na jednem najlepših prostorov zagorske dolinice lepa bela hiša — katoliški delavski dom. Božji blagoslov je spremljal delo; malone v treh mesecih je bilo dokončano. Hiša je zidana tako primerno, da ne veš, ali bi so bolj čudil praktičnemu okusu, ali požrtvovalnosti njenega stvoritelja. V pritličju je na desni lepe, prostorne veže velika dvorana, v kateri ima prostora do 500 ljudij; v dvorani stoji oder, na katerega zadnji strani visi družbinska podoba »svete družine«; na Btraneh pričata sliki sv. Očeta in našega cesarja versko in državno zvestobo katoliško del. družbe. Vrh tega je še podoba sv. Cirila in Metoda v znak pravega domoljubja v dvorani. Pritličje ima še dve sobani, jedno namenjeno stanovanju hišnega oskrbnika, drugo pa manjšim družbinim shodom; poleg tega je zračna lepa kuhinja in pod njo primerna klet. V zgo-renjih prostorih je pa 6 visokih, prostornih sob delavcem odmenjenih v stanovanje in pod streho je odločena vsaki stranki posebna shramba. — Iliša je izredno praktična; vsi prostori so pametno izrabljeni; zunanja oblika je na vso moč prikupna. Tako se glasi splošno sodba o novo sezidanem in po požrtvovalnosti č. gospoda župnika do zadnje pičice plačanem delavskem domu. V nedeljo, dne 27. okt. so je ta dom slovesno blagoslovil in izročil svojemu namenu. Za vse dobro vneti, milosti, prošt čast. g. dr. Klofutar j c v družbin namen daroval slovesno sveto mašo ob 10 uri v farni cerkvi. Po sv. maši se je lepo število družbenikov in gostov pomikalo paroma od dosedanjega družbenega domovanja proti novi hiši, kamor se je tudi prenesla lepa družbina podoba. Mil. stolni prošt jo v spremstvu šest gg. duhovnikov blagoslovil hišo in vse prostore in potem izpregovoril zbranemu ljudstvu pomenjivo vspod-buden govor, dokazujoč tele resnice: Kristus in njegov nauk je imel vedno mnogo sovražnikov, posebno pa jih ima veliko število v sedanjem času. Sovražnikom so so ob vseh časih vstavljali Kristusovi prijatelji, ki so na vso moč in z vsakovrstnimi poštenimi sredstvi branili Kristusa in njegovb vero. Temu namenu služi tudi kat. delavska družba v Zagorju in temu namenu je odmenjen novi, blagoslovljeni katol. del. dom. Gosp. župnik, ki je družbi na čelu in ki ji je sezidal dom, je s svojim plemenitim delom izvrševal in še izvršuje slovesno prisego, s katero se je ob nastopu svojo župnijske službe zavezal škofu r. mil. Jerneju Vidmarju. S tem, da v prvi vrsti brani vero in skrbi za večno srečo svojih ovčic, skrbi pa tudi za časno blagostanje in časno srečo, kateri je vera jedini trdni temelj. Dom je blagoslovljen. Sv. cerkev z blagoslovljenjem brezumnih stvarij odjemlje od njih prokletstvo, katero je zadelo nemo natoro po izvirnem grehu. Blagoslovljeni dom nam priča dve važni resnici: 1. pred vsem je pri vsaki stvari treba božjega blagoslova; 2. tukaj na zemlji ni naš pravi dom, marveč mi smo le tujci in popotniki, ki iščemo druzega v večnosti. Ti dve resnici naj prešinjata srce vsem prebivalcem in obiskovalcem novega doma in naj utemeljujeta njihovo časno in večno srečo. Vnete besede so segale navzočim do srca in polni želja in upov, naj bi se vresničile, so se razšli, da se po litanijah zopet snidejo k skupnemu shodu in zabavi. Prvi govornik jo razvijal razmerje katoliških delavcev do socijalnih demokratov. Drugi govornik č. gosp. Fr. Hierše, kije vkljub težavni poti prihitel z Vrhpolja k svojim ljubim zagorskim prijateljem, je pojasnoval božjo politiko, zakaj Bog pripušča toliko krivic in zla na svetu. Zadnji govornik g. Jos. Gostinčar je razvijal kr-ščansko-socijalni delavski program. S tem je bil shod končan. Zabavni del je bil zelo spretno izbran. Najpreje je nastopila Anica Habatova in je s krepkim povdarkom in lepo ponašo slovesno predavala »našo pesem«, kateri jo pridejana zadnja kitica naznanjala pomen slavnostnega dne, ko se je posvetil delavski dom, delavsko zavetje, želeč mu: Trdno stoj, naš dom preljubi, Skrbno brani nas pogubi, Da nas ne vbiti propast, -r Delu v'veri pevaj časti Ljubki deklici se je po pravici ozivala gremka pohvala. — Kaj naj bi še omenjali izmej bogato vrste v načrtu določenih in trenotno vzbujenih točk? Šaljiv srečolov, navdušeno vsprejetje napitnice mil. stolnemu proštu, č. g. župniku, družbinima prijateljema gg. Mihelčiču in Deteli in drugim, lepo petje nekaterili udov PP Podpirajte Gr 1 a s n i k! -rW| ->*0 4 OM5- ljubljanskega političnega slov. katol. delavskega društva, ki so vrnili obisk svojih ljubih zagorskih sobratov o priliki socijalnega posvetovanja, — vse to je ohranjalo in množilo dobro voljo vsem vdeležencem. Bilo je mnogo veselja, pa tudi mnogo duševnega bodrila. Vzlasti slovesno trenotje je bilo, ko je č. g. Rožnik omenjal, kako so nedavno sramotno napadli mil. kneza in škofa; jednoglasno se je obsodilo to grdo dejanje in izreklo prevzv. nadpastirju globoko sožalje. Posebej moramo pa omenjati dovršeno predstavljana dramatična prizora »Siromak«, ki gaje po Cegnarjevi pesmi izvrstno predstavljal zagorski rojak, slikar g. Šušteršič in »Stari Kranjec«, ki ga je v stari domači noši vprizoril z dovršeno naravnostjo g. Vah tar. — Zaslužila sta obilno pohvalo, s katero so nju in oduševljeno deklamacijo g. Alt mana, ki je za njima nastopil, obsipali navzoči. Tudi šaljiva igra »Pravica se je skazala« se jo izvrstno sponesla. Tipična sta bila Žida krošnjarja Izak in Abraham (gg. Vahtar in Rebol); lahkoživa dijaka sta z dramatično določnostjo predstavljala gg. Altman in Kranjec; berač (g. Perko) je v dovršeni maski s svojimi dovtipi vzbujal gromovit smeh; rokodelca (gg. Gostinčar in Šušteršič) sta tudi popolnoma ugodila svoji nalogi. Vzlasti Šušteršičova.pesem »Z Bogom« je ganila poslušalce. Vložil je vanje vse občutke z doma odhajajočega rokodelca: „Ko se s svojimi poslavljam, Ko domači kraj pozdravljam, Kličem goram, cvetnim logom Z Bogom, z Bogom". Lep je bil nedeljski večer in le prehitro se je bilo treba raziti. Navdušenje navzočih družbenikov kat. delavske družbe je pričalo, da se jim je ob prvem hipu prikupil in do srca priljubil njihov lepi novi dom. Hvaležnost do prečast. njegovega utemeljitelja jim je prekipevala v duši in je utrdila bratsko mejsebojno zvezo mej duhovniki in delavci. Veselili smo se ustanovitve prepotrebno zagorske družbe, a naše veselje je bilo še mnogo večje, ko smo v novem domu že videli uresničenih precej naših nadej. Tudi mnogobrojni pozdravi: idrijske katol. delavske družbe, č. g. kan. Kluna, kamniških in radovljišk.h zborovalcev itd. so izrazili isto veselje. Bog, ki je dozdaj podpiral to socijalno delo, izvedeno v smislu in v duhu sv. Očeta Leona XIII., naj je blagoslavlja še dalje po besedah mil. prošta zagorskim delavcem v časno in večno srečo! Politika po svetu. Iz ljubljanskega občinskega odbora imamo v zadnjem času dve zanimivi dogodbi: Odbornika Hribar in Kalan sta prijemala pri seji župana Petra Grassellija, da ni storil v več zadevah svoje dolžnosti. Tako n. pr. župan na trikratno prošnjo praškega lista »Čecha«, ki je nabral med duhovniki 1200 gld. za potresence in jih pošiljal Grasselliju, ni potrdil, da je prejel imeno- vano svoto. Uredništvo »Čecha« mu zato ni več zaupalo in par stotin gld., ki jih je med tem nabralo, ni prišlo med uboge ponesrečence o pravem času samo zato ne, ker ljubljanski župan ni »utegnil« na doptsnici imenovanemu uredništvu potrditi, da je prejel blagosrčni dar čeških duhovnikov. — Župan Grasselli je sam dal na glasovanje predlog, da naj se mu izreče graja. In graja se mu je tudi skoraj jednoglasno izrekla Kedor bi mislil, da je župan zavoljo tega odstopil, se zelo moti. Nasprotno se trdi, da bo pri deželnozborskih volitvah — kandidiral celo za deželnega poslanca ljubljanskega mesta. Naši pameti se to zdi vendar-le prečudno, če Peter Grasselli no »utegne« niti županskih dolžnostij opravljati, kako bo izvrševal vrh tega še deželnozbor-skega poslanca — dolžnosti. Kedor umejo to razložiti, zasluži najmanj zlato svetinjo. Drugi dogodek je tale: Ljubljanski narodno-napredni odborniki so izbrali za častnega meščana med drugim tudi barona Heina in liberalnega nemškutarja, zagrizenega nasprotnika slovenskih pravic, barona Žveglja (on se piše »Schvvegel«, dasi je sin poštenih slovenskih starišev iz gorjanske fare). Naši napredni narodnjaki so že nebrojnokrat vihali rokave proti sedanjemu kranjskemu deželnemu predsedniku in kričali so na vso pretege, da jim je »narodnost« prva in najsvetejša stvar; pobijali so katoliške može, češ, da so brezdomovinci; trdili so o sebi, da samo oni branijo slovenski značaj kranjske dežele in ljubljanskega mesta, kateremu so v svoji gorečnosti celo hoteli nakloniti samoslovenske napise. In sedaj skesano klanjajo svoje glave in se ponižno plazijo pred ravno tistim deželnim predsednikom, ki so ga že tolikrat obdelovali; hkrati pa njemu in voditelju Slovencem nasprotnih kranjskih Nemcev, narodnemu odpadniku »Švvegelju« dajejo najvišjo čast ljubljanskega mesta. To je najskrajnejši brez-načelnost. Mi smo že zdavnej vedeli, da ves krik o narodnosti narodnih naprednjakov ni vreden počenega groša; veseli nas pa, da sami tako jasno dokazujejo to resnico. Samo duhovnik č. g. A. Kalan se je v imenu svojih tovarišev gg. dr. Gregoriča in Kozaka ustavil Žvegljevemu častnemu meščanstva — seveda zastonj; samo on je s peščico svojih somišljenikov branil čast slovenskega imena in pošteno slovensko prepričanje ljubljanskih prebivalcev. Tudi Ljubljančanje se bodo vzdramili in bodo pokazali breznačelnosti vrata. O tem smo prepričani; saj k temu živo pomagajo sami dosedanji breznačelni »naprednjaki« s svojimi dejanji. Nova vlada ima že v prvjih dneh svojega življenja veliko sitnostij. Češko in dunajsko vprašanje zahteva odgovora. Poljski grof Badeni, ki ji stoji na čelu, bo prav kmalu izprevidel, da Avstrija ni Galicija. Ves svet je radoveden, kakšno volivno pravico ima ta Poljak za ušesi. Trdi se, da misli sedanjim 353 poslancem pridejati še 80 novih, katere naj bi volili vsi avstrijski državljani, ki so nad 24 let stari in uživajo neskaljene državne pravice. S tako preosnovo ne morejo biti zadovoljni delavski stanovi. Kmetje, obrtniki in delavci morajo torej tembolj zahtevati, da se zlomi nasilstvo -3-HE3 5 Otf sedaj vladajočih krogov, ki stojč več ali manj vsi pod vplivom delu sovražnega kapitalizma in plešejo krog zlatega teleta. Krščansko ljudstvo dunajskega mesta je, sito grde in sebične judovske nadvlade, vrglo judovske liberalne kričače pri volitvah v mestvi zbor in je izvolilo 92 poštenih krščanskih mož za svoje zastopnike. Nasprotniki imajo 46 mož. Krščanska stranka si je izbrala ljubljenca dunajskega ljudstva in voditelja kršč. socijal-nega gibanja dr. Luegcrja za župana v veselje vseh poštenjakov. Novi ministerski predsednik — poljski grof Bade ni je pa predlagal cesarju, naj Luegerja ne potrdi. Dne 5. t. m. se je izvedelo, da Lueger v resnici ni potrjen. Kaj je nagnilo Badenija, da je nastopil proti takemu možu, ki ga spoštuje cela Avstrija, ki je izredno nadarjen in delaven in ki vse svoje moči žrtvuje blagru krščanskega ljudstva ? Odgovor na to so glasi: 1. Judovski liberalizem ali bolje izsesavajoči kapitalizem je prvi vzrok. Judje so se jeli bati za svoje mastne dobičke, če pride Lueger na tako veljavno mesto in zato so se uprli. Baden i, ki je tako zelo naglašal, da hoče voditi in ne dati so voditi, je odnehal — kapitalizmu. 2. Framasonstvo s svojim sovraštvom proti krščanski veri in habsburški vladarski rodbini je drugi vzrok. Prvič je bil v novejšem času izvoljen za župana mož, ki je očito povdarjal svoje krščansko mišljenje. Tak mož se mora uničiti; tako je zavpilo brezverstvo in je začelo svoje tajno rovanje. če bi si bili izbrali Dunajčani najbolj zamazanega poljskega juda za župana, ali če bi si bili izvolili kakega grdega bogatajca, bi bilo vse dobro, — krščanski mož — pa ne sme biti župan. Ta dogodek nam kaže, kako krvavo je potrebno, da se krščanski delavski stanovi združeni upro judovskemu vplivu, kapitalizmu in framasonstvu. Ministri, kakor je videti, se temu ne upajo. Le ko bo ljudstvo samo jelo govoriti, potem bodo padle njegovih samosilnikov trdnjave. Zadeva z dr. Luegerjem bo brez dvojbe mnogo pomagala vzbujenju in združenju delavskih stanov in pospešila konečno zmago — resnice in pravice. Dne 13. t. m. je bila nova volitev. Zopet izvoljeni dr. Lueger je izjavil, da sprejme županstvo. Vladni zastopnik je takoj izjavil, da je mestni zbor razpuščen. Zopet bodo nove volitve. — Bodi! Gotovo obstane dlje krščansko ljudstvo na Dunaju nego poljski grof. Na Francoskem so zopet novi ministri. Predsednik je BuržoA Vlada ne bo nič boljši, nego je bila prejšnja. Ubogi ministri so v vseh državah na slabšem, kakor delavci. Stalnejšo službo nego, oni ima vsak zidarski pomočnik. Sodimo, da bi v sedanjih razmerah morali ministri biti najzagrizenejši socijalisti in so skupno kregati proti obstoječemu neredu. Zadržuje jih pač le to, da si tudi v najkrajšem času svojega ministrovanja lahko nabašejo žepe. Naš Plener sedaj brez truda vživa 20.000 gld. na leto, tudi drugim našim odstopivšim ni — sile. Na Francoskem morda sicer ne dobi vsak minister tako mastne službe, zato se pa daje podkupovati od judov- skih kapitalistov in si s tem zasluži lepo pokojnino. Brez dna je goljufija našega javnega življenja! Razvedrilo, Človek obrača, Bog- ol>me. I. V velikem mostu nemškega cesarstva je živela v sredini tekočega stoletja pobožna krščanska vdova. Že iz njenega obnašanja je moral vsakdo sklepati, da so ni menila za posvetno veselje. Tem večkrat so jo videli ljudje na ulici, ko je zahajala v hiše revežev in bolnikov, ali se je oglasila v samostanih in sirotišnicah. Tukaj je delovala dan za dnevom v dušni in telesni blagor človeštva. Hildegarda jo bila hči veljavnega meščana. Ta je sicer vestno spolnoval vso dolžnosti svojega stanu in iskreno ljubil edino dete, a pri vsem tem je le bolj skrbel za njeno zemeljsko srečo. Zato je bilo dobro, da je imela Hildegarda pobožno mater, ki je porabila vsako priliko, da bi dobrodejno uplivala na svojo edinico. Razumela je besede aposteljnove : »Ne ljubite sveta, niti tega, kar je na svetu, kajti minljiv je svet s svojim veseljem.« Vedela je, da so povsem zadovoljni samo tisti, ki ljubijo Boga. Zato je predvsem skušala vcepiti ljubezen do Boga v nežno srce svoje hčerke. 18 let staro Hildegardo je sklenil oče vpeljati med svet. To jo sklenil izvršiti pri prvi plesni veselici, katere se je nameraval udeležiti z vso družino. Hildegarda sicer ni bila prva krasotica, a prikupila se je takoj vsakemu z ljubeznivim in ponižnim obnašanjem. Prišla je nedelja, za ponedeljek je bila napovedana veselica. Vse ji je bilo na ponudbo, kar zamore želeti mlada gospica, a vsejedno je občutila nek notranji strah, kadar se je spomnila na veselico. Tako je bila razburjena, da je komaj izvršila vsakdanje opravilo. Niti v cerkvi ni našla pravega miru, da bi zamogla povzdigniti svoje misli k Bogu. Slišala je pripovedovati o nevarnostih takih posvetnih zabav in vedno bolj jo je skrbelo. Ravno si je brisala solze, ko je pokliče mati, da bi šli skupaj v cerkev in potem v oddaljeno predmestje. Hildegarda se je razveselila tega razvedrila; vzela jo klobuk in plašč ter šla za materjo. Po dokončanem cerkvenem opravilu ste šli v od-ležno ozko ulico. Tu so stanovali v nizkih lesenih hišicah najrevnejši prebivalci dotičnega mesta. V tako hišo z nizkimi vrati in malimi okenci je stopila mati s Hildegardo. Šli ste po temnih in jako strmih stopnicah navzgor in dospeli naposled v ubožno čumnato. Našli ste tu na goli slami ležečega bolnika, kateremu so bile že šteto ure življenja. Bil je bled, shujšan in brezbrižen za vse, kar se je godilo v njegovi bližini. Pri postelji je sedela njegova žena, tudi že bolehna radi predolgega bdenja in slabe hrane. Štirileten deček, desetletna deklica, ki je beračila po ulicah za celo družino, sta se- IMT Zahtevajte Glasnik po gostilnah! -9+E3 6 Otr- dela na tleh in pihala v roke, ker je bilo precej mrzlo v nezakurjeni sobi. Mračilo se je že. »Usmiljeni Bog, kaj pomeni to«, zaklicala jo prestrašena žena, ko ste vstopili v sobo Hildegarda in njena mati. »Kam hočete iti«, vprašala je začudena vstopivši obiskovalki. »K vam, ljubi moji«, ji odgovori mati Hildegar-dina. »Zvedela sem pri gospodu župniku, da ste nesrečni. Zato sem vam prišla pomagat.« — Prižgala je voščeno svečo, katero je prinesla seboj. Otroka, zapa-zivša kruh, katerega je položila usmiljena Samaritanka na mizo, sta bila takoj pri nji ter jo prosila jedi, češ, da sta zelo lačna. Ko je stregla Hildegarda otrokoma, je pristopila mati k bolniku in mu vlila zdravilo v usta. Nato je hitela skuhati,juho za vse nesrečne ubožce, dahi sc zopet pokrepčali. Bolniku je juha izvrstno teknila. Obraz se mu je zopet poživil in ustnice so šepetale zahvalo. »Le mirni bodite, prijatelj«, ga zavrne tuja gospa, »zahvalite Boga, ki mo je pripeljal k vam«. K ženi obrnjena je nadaljevala: »Koliko časa vas že tare beda?« Počasi jo je pripravila do toga, da ji je odkritosrčno razodela vse težave. Uboga žena je gotovo preveč razodela, kajti bolniku se je zmračilo oko in kmalu so ga popadle nove slabosti. Prestrašeni ženi ste že mislili, da se mu bliža smrtna ura. Naglo mu vlijete zopet vina in tujka ga sočutno vpraša: »Prijatelj, je li vam slabo? Ali imate še kako posebno željo?« Vedela je, da še ni bil previden s sv. zakramenti. Zato se je bala zanj. Usmiljen in pobožen človek skrbi pred vsem za dušno zdravje, čeprav se še toliko trudi za oslabelo telo bolnikovo, šepetajo ji je odgovoril ubogi bolnik: »Molite zame — molite za nesrečnega grešnika«. Žena in otroka jo posilil jok, ko ste pokleknili tujki in počasi glasno molili molitev za srečno zadnjo uro. Ta v srce segajoča molitev je ganila in potolažila nesrečno družino. — Tudi na bolnika je blagodejno uplivala. Komaj ste končali, že so mu teklo solze po obrazu. Ginjen j