74
«Divja roža. a ozkem potu, koder se gre na planine, stoji kaj lepo sezidano zna-menje. Marija z Jezuškom v naročji jc naslikana na belej steni, a na strešiei stoji krilati angel s trorabo v roei. Podoba je po leti skoraj vedno nakitena se svežimi cvetieami in nihče, ki prido tod mimo, ne opusti, da nc bi poraolil ,,očenaša" in sc priporoeil Matevi Božjej za srečen pot. Pod lopo podobo v desnem kotn pa se čitajo sledeče besede:  nPostavila Eozalija Bregar 1864. leta."
A ni bilo vedno tako. Tam, kjer stoji zdaj znamenje, eepela je prcd leti slaba koča ubožnega ogljarja. Ogljaril je stari Pehan, kakor so rau dejali Ijudje, in s tem preživil ženo in hfierko. Pač je irael tudi tri kozice, katere je pasla Eozalka po strmem obrežji skalnatih gora, ki so obdajalc ozko doli-nico. Za Eozalko so klieali doma Pehanovi svojo hčerko, a drugi Jjudje so jo poznali samo na ime: ndivja roža." Pa je bilo res čudno to dekletee. Balo se je ljudi kakor divje koze in srne, ki so prebivale po onih goratih krajih. Ako je zagledala kakega eloveka, ki je šel proti njej, stekla je pred njim in se skrila za kak grm ali pa počenila za kako veliko skalo. Urna pa je bila kakor srna in kakor vrtalka se je vrtela po pečinah in nepristopnih krajih. Lezla je včasih po takih strminah. da si misliJ. zdaj pa zdaj je mora biti konee, ali urna, kakor je bila, zasukala se je in v tem hipu je obvisela za roki na kakeni grmovji ali veji kakega drevesa. Potem pa se je še neko-likokrat zazibala na veji in v skoku je bila na tleh. In nikdar se jej ni zgodilo ničesar žalega.    GJejte! tako varuje angel varuh svoje otroke.
Zakaj je bila RozaJka tako divja, to si pač labko raztolmačimo. Saj ni govorila nikoli z drugim človekom nego se stariši in z gospodom župnikom, ki so jo učili krščanskega nauka. Pa ni se bilo treba dosti truditi gospodu župniku, saj je znala vse molitvice za izpoved in sv. obhajilo, nkakor bi rezal," dejali so gospod župnik. Po zimi so jo naučili mati vseh molitvic, kotikor so jih le sami znali; tudi peti se je naučila od matere in prepevala je od dne do dne pri svojih kozieah, da se je razlegalo daleč tja po dolini in odmevalo od skalnatih čeri na drugej strani.
Šole so bile takrat še jako redke po kmetih in le malokdo je znal čitati in pisati. Tudi Eozalka je znala jako malo o knjigah in videla je samo mašno knjigo, na katero so citali gospod župnik ob nedeljah in praznikih sv. mašo. Nekoč je našla ob potu tiskan list iz neke knjige. Plaho ga je privzdignila ia presukavala po rokah, nevede, kaj bi počela z njim. Zrečfir ga je priuesla domov in mati so jej še le povedali, kaj je našla in kako ljudje čitajo iz takih tiskanih knjig. Od tistega časa je imela Eozalka nekak svet strah pred onim najdenim listom in skrbno ga je skrivala pod neko skalo. Vnela pa se je v njej velika želja po knjigah in dan na dan je premišljevala, kako bi se na-¦ učila čitati.
Ljudje so jo potem večkrat videJi, kako je sedela na kakcj skali z onim najdenim listom v roci in proglasili so jo naposled za čarovnico. K temu je pripomoglo še to, da ,je Eozalka jako dobro poznala vsa razna zelišča, ki so rasla po bližnjih hribih in visokih snežnikih,  kamor je hodila več kratov po
75
razne čudotvorne rastline.  Tudi mati Pehanka se je precej pečala z zeliščnim ozdravljanjem ter je slula po vscj okolici kot jako izvedena zdravnica.
Pozno v jeseni je vže bilo, ko je Eozalka pasla nekega popoludne kozice, svoje najboljše prijateljice. Nebo je sleklo svoj modri plašč in ogrnilo sivo suknjo raztrganih oblakov, ki so se kopičili nad vrhovi golih snežnikov. Pogorski Jjudje pa so jako dobri vremenski proroki in takoj so rekli, da bode to vreme prineslo zimo. Megle so krožile v hitrem teku okoli gora in se preobrazovale v razne podobe. Tam pod velikim snežnikom pa je hodil po belej lazi, ki jo je napravil hndournik, mlad mož s puško na rami. Poznalo se mu je na prvi pogled, da je še mlad lovec, ki ni še skusil dosti težav vztrajnega lovca. Dolgo je vže hodil po neprozornej megli in iskal varnega zavetišča. Vsa njegova vnanjest je kazala človeka imovitega a neutrjenega, ki je še malo lazil po nepristopnih krajih strmih gora. Dež ga je vže dokaj opral in mraz ga je izprcletaval po raehkih udih.
Potegnil pa je mrzli gorski veter in pregnal gosto meglo. A močan je bil ta veter, da so se drevesa globoko pripogovala in marsikatera srarcka si je ulomila ravni hrbet in težko zaječavši zahrščala po strmem bregu. Oelo ndivja roža," ki se ni bala nobene nevikte, se je skrila za zeleno skalo, koze pa je veter kar valil navzdoh Težko se je boril utrujeni lovec z nadvlada-joeim vetrom in dostikrat ga je pritisnil piš na tvrdo skalo. Bliža se zrairom bolj za skalo čepečej Eozalki, ki je bila mladega lovca vže poprej zagledala, a boječ se je pritisnila še bolj za visoko skalo.
Na krat zapiše zopet veter in zabrlizga po nenavajenih ušesih loveevih, a ta pot mu je odncsel lovski klobuk. Eozalka pa je videla, kako je zaplesal klobuk v zraku in kako ga je veter odnesel tja doli v brezdno. Kakor srna je skočila izza skale ter letela na pol po zraku na pol po tleh naravnost proti brezdnu. In zdaj jo ugleda tudi lovcc, ki je kakor okamenel stal na mestu in zrl v mlado, pogumno deklico. A zdelo se mu je vse to le nekaka iluzija (omama) iu skoro ni verojel očem, kar je videl. Kakor zajec se je spustila po skalnatem robu v globoko brezdno. A kmalu izgine lovcu ta iluzija, ko se dekle povrne s klobukom v roci ter ga položi na pot, kakih dvajset korakov daleč od Iorca. Položivši kamen v klobuk, da ga veter ne vzame, steče naglo nazaj, od koder je Tbila prišla.
Še nekaj časa stoji lovec, potem pa koraka počasi naprej proti hosti, kamor je izginila neznana mu dobrotnica. Končno pa onemore ter se vleže v mokro travo za debelira mecesnom. Kozalka pa je videla vse to izza skale in začno jej razne misli rojiti po glavi. Ko veter nekoliko poneha, otide za kozami, ki so tičale vse tri v nekem grmovji glave vkupe stikajoč. Odžene je poeasi domov, kjer sta jo roditelja vže težko pričakovala. Pognavši koze v hlev gre v hišo in pove, kaj se ji je danes pripetilo.
Kadar ogljar in ogljarica izvesta hčerino pripoved, hudujeta se nad dekletom, da je tako pustiia mladega 61oveka, ki je najbrže onemogel od truda in slabega vremena.
,,,Oh, oče, jaz sem se ga bala, ker je imel pušo in tako črno brado kakor naSa erna koza," izgovarja se priprosto Bozalka.
BMaterin rokavnik obleci, ki visi pri peei, potera pa ga greva iskat," reče Pehan.
5*
76
Itmahi potem otidota ogljar in hčerka v goro iskat neznanoga cloveka. Tema se je vže delala, ko pripelje Bozalka očeta do visokega meeesna. za katerem je še vedno ležal onemogli lovec. Od daleč pokazavši lovca, steče deklica, kakor bi jo kdo podil, proti domu. Pičlo uro pozneje pa privede ogljar neznanega ptujca pod pazduho v hišo. Ka ubožno posteljo ga polože pri peči. Rad bi se bil zahvaljeval dobrim Ijudem, ali slabost ga je nailvla-dala in kraalu je zaspal.
Vender ga spanee ni dolgo imel v narot-ji in po noci je jol milo jcčati. Ogljarica hitro vstane in raii postreže z vsem, kar je pranogla nbožna kof-a. Tudi svojo lekarno jo odprla, staro v zid zidano omaro, in prevzela službo zdravnika. Še ]e drugi dan popoludne se ,je bolnik toliko okrepil, da je mogel razumno govoriti in povedati. kdo je. Popraševal pa je vodno po Eozalki in tistega popoludne je ostala deklica doma, ker je bilo vreme jako slabo in vže je sneg padel po hribih. Ali čira raje bi bil ptujee rad govoril z Kozalko, tem hujše se ga je dekle balo. Na večer sta se vender vže toliko sprijaznila, da so vsi skupaj jedli pri jednej mizi. Ko pa se po večerji začno pogovarjati. povedal jim je ptujec, da je sin imovitega trgovca v mestu K. in da jim bode vžc povrnil vse dobrote, ki so inu je skazali. Pogovoi pride tudi na šole — saj je bil mladi lovec sarn izšolani dijak — in ko jim začne pripovedovati o nčenosti in knjigah, vlekla je Eozalka lovčeve besede z največjo pazljivostjo na ušesi ia zmirom bliže se je poraikala na drugem konei klopi sodečpmu lovevi. Ko jo pa lovee vpraša, ako bi tudi ona rada znala eitati in pisati, pdgovori Eozalka z bojemm glasom sramožljivo: rEada!"
Drugi dan sta bila ptujcc in Eozalka vže najboljša prijatelja in še spraviti je uiso mogii,. da bi gnala koze na pašo.
: Tretjega dne je bil lovec vže popolnem čvrst in zdrav in popoludne se .je posloviJ od priljubljene rau liiše. Eozalka pa ga je spremila še precpj daleč in od tistega časa se ni več bala Ijudi.
la kako bi se jih tudi bala. Saj je šla še tisto jesen v mesto in ec si deset let pozneje vprašal Jjudi, kje je tista ,,divja roža," ki je včasih koze pasla po gori, povedali so ti, da je izgojiteljica pri bogatem trgovei M., in da sta stari ogljar in ogljarica pri njej, kjcr jima ni treba vcč ogljariti.
Na spomin svoje mladosti in sreče pa je postavila izgojitcljica Eozalija Bregar na onom mestu, kjerjestala njena rojstna hi.ša, koča ogljarja Pehana, lopo znamenje Matere Božje z Jezuškora v naroeji.                               p. b.