V službo
§ilo je na novega leta dan. Oče Dovjak se je vmil s svojim štirinajstletnim sinom Nacetom od rane maše. Nista imela dalpč do cerkve in vendar sta prišla vsa ivnata domov. Pogrela sta si premrle ude pri topli peči, in kmalu je mati prinesla za}trk: koruzne žgance z mlekom.
Danes je bilo nenavadno tiho im mirno pri Dovjaku. Oče, mati, Nace in njegova mlajša seslra so jedli pri mizi iz cnc sklede Zajemali so počasi. kakor da bi jitn jed ne dišala, dasi so jo imeli drugekrati vsi radi. Tudi na pcči, kjer so jedli manjši otroci, ni bilo čuti tistega pregovarjanja in ščebetanja, kakor sicer, četudi jim je šlo bolj v slast, kakor onim pri mtzi. Le grlica je grulila v veliki kletki na steni blizu peči, dokler ji ni Nace prinesel drobec zg^anca. Na vseh obrazih je bilo videti žalost in skrb. Vsi so mislili na eno in isto, vendar ni hotel nihče prvi ziniii bese-dice o tem, kakor bi se bal, da bi ne napeljal misli drugih in pogovora na to, kar se mora kmalu zgodili. Vsak si je želel, da bi se prav počasi premikal kazalec na uri, da bi bilo tako vsaj nekoliko vei časa, preden odideta oče in Nace.
Dancs se jc namreč moral Nace posloviti od rodne hi5e, od bralcev, sestric in od roditeljev. Iti je imel služit Ija k Bekolju, tri dobre ure hoda od tod. Bila je to njegova prva služba. Težko je šlo pri Dov-
—   14   —
jaku. Skrb je bila vsakdanji gosl zlasti pri očetu in pn materi Bog jima je dal pctcro zdravih in dvrstih otrok. Premoženja ni bilo pri hiši. Ena njivica in košček travnika, to je bilo vse. Seveda ni mogla ta njivica živili vseh. Pozimi in poleti sta morala oče in mali trdo delati, da sta si prislužila vsaj živeža. Doma sta si trgala od ust, da sta dala otrokom. Olroci imajo zdrave želodčke in dobre zobe. Zato ni čuda, da je včasih pri Dovjaku pogledal   glad v hišo. — Vendar           J
se je  živelo z božjo pomočjo.   Oic  in  mati  sla  se           |
veselila olrok, in njuna Ijubezen je objemala vse enako.
Če je bilo včasih težko za živeže, je bilo tem-večkral še težje za oblačilo. Dandanes obleka stane in ne drži dolgo. In pet takih otročajev že neka) raztrga. Vendar niso hodili olroci raztrgani. Nosili so staro in zašilo obleko,   ki   pa   je bila vedno   snažna.
Najstarejši sin Nace je stopil novembra iz šole in lahko je rckel ob koncu, da ni tako zastonj trgal hlač po šolskih klopeh. Pamelni dečko je sam uvidel, da ne smc biti očelu in materi še dalje v nadlego. Zato je hotel iti služit. Povedal je staršem, ki so mu izprva branili. naposled pa le privolili. Tako je moral nastopiti Nacek danes prvo službo kot pastir.
Zato je bilo pri Doviaku vse tako pobito in ža-tostno. Skrbna mati je po zajtrku povezala v culico nekaj  obleke in mašno knjižico.              (Konec prih.)