Krista Hafner
Marjanica pri jaslicah
SVETI VEČER JE. V SOBI DIŠI ŠE PO KADILU. MARJANICA SEDI V KOTU PRI JASLICAH IN JIH OBčUDUJE.
GLEDA JEZUŠČKA V JASLICAH IN ŽIVALCE, LJUBE ZNANKE, KI SE PASEJO PO ZELENEM MAHU OKOLI HLEVčKA. PA SE SKLONl H KODRASTI OVČKI IN JO VPRAŠA:
»POVEJ,  BEKA,  KAJj BOŠ  DALA LJUBEMU JEZUŠČKU?«
»BEEE,  BEEE,« IZABLEJE   OVČKA,  »TOPLE VOLNE MU DAM, DA GA ZEBLO NE BO.«
MARJANICA   POKIMA,   PA   SE   OBRNE   H KRAVICI:
»IN TI. DIMKA, KAJ BOŠ TI DALA JEZUŠČKU?«
»MUUU, MUUU, SLADKEGA MLEKA MU DAM, DA LAČEN NE BO,« ZAMUKA KRAVICA.
IN jMARJANICA POGLEDA ŠE OSLI-ČKA:
>PA TI, SIVKO, KAJ  BOŠ TI STORIL ZA LJUBEGA JEZUSA?«
>IA, IA, NOSIL GA BOM, !DA GA KRUTEŽ HERODEŽ UGRABIL NE BO,« ZARIGA OSLI-
MARJANICA   JE ZADOVOLJNA Z ODGO-
148
VORI, Z MEHKO ROČICO POBOŽA OVČKO IN KRAVICO IN OSLIČKA.
PA SE OGLASI PASTIRČEK, KI KLEČI PRED HLEVČKOM:
»POVEJ PA ŠE TI, MARJANICA, KAJ BOŠ PA TI DALA LJUBEMU JEZUŠČKU?«
MARJANICA SE ZAMISLI, POGLEDA MA-LEMU JEZUŠČKU V SVETI OBRAZ, PA OD-GOVORI:
»SVOJE SRCE MU DAM. IN RADA GA IMAM!«
NATO  POKLEKNE PRED  JASLICAMI, SKLENE ROČICI IN
MOLI:
»JEZUščEK NA SLAMICI PRI SVETI BOŽJI MAMICI, KI TE NOCOJ RODILA JE: PRISRČNO LJUBIM TE!«            '        ¦,