-----    245------
Narodske pripovedke.
Korant.
Bil je sveti večer. Minula je že polnočna sv. maša. Ker se mi predaleč zdi domu iti, grem v kerčmo in čakam jutranjih maš. Najdem tu več znancov. Ko se okrepčamo in ogrejemo, začne ta ali uni kako pravlico pripovedovati. „No, Tomažetov, vi jih veliko veste; povejte nam no kaj.a Stari mož se ne da veliko prositi. Pripoveduje nam od „Šembilje", ki je bila še modrejša ko njeni brat Salomon; od kralja „Matjaža", ki na gornjih deželah v hribu spi; od „Antekri8tau in druge. Nazadnje nam pa še od Ko ran ta eno pove, ktero zato v „Noviceu potisnem, da bo tudi g o renski Korant nekoliko znan.   Takole jo je povedal:
Ko sta Gospod in sv. Peter še po svetu potovala, prideta nekega večera  h kovaču in ga  prosita,  naj ju vzame
cez noč pod streho. Kovač jima gostoljubno postreže. Drugo jutro reče Gospod kovaču: „Zvoli si tri reči, ktere bi rad imel, in bodo ti dovoljene." „Nebesa si zvoli", reče hitro sv. Peter. Pa naš Korant noče ubogati, ampak začne: Pervič: si vošim take gosli, da bo vsaki plesal, kdor me bo gosti slišal. Drugič: tu zvunaj pred mojo hišo je klop, na ktero vsakteri memogredoči sede; kdor se bode zana-prej na njo vsedel, naj tako dolgo vstati ne more, dokler mu jez ne dovolim. Tretjič: hruško, ki je pred hišo, mi tudi vso osmučejo; kdor bode zanaprej na njo splezal, naj tako dolgo z nje ne more, dokler mu ne dovolim. Ako pa vzamen vrečo in se vstopim pod hruško ter rečem: „Ajdi notri!4', naj mora notri skočiti, bodi si kdor koli hoče.
Gospod in sv. Peter odideta, Korant pa je ves zidane volje. Nesreča je hotla, da ravno lončar memo pride. Korant jo zagode, lončar pa s krošnjo pleše, da se vsi lonci v čepinje spremene. Drugikrat ustreli neki gospod tiča, kteri mu v ternje pade; gre po njega. Ko je v germovji, jo pa Korant tako ubere, da gospod tako jame plesati, da bi se bil kmalo končal. Gospod ga toži in naš verli godec je k smerti obsojen. Zadnjo uro, ko je že pod vislicami, prosi, da bi mu še enkrat gosli dali. Dovolijo mu zadnjo prošnjo. Pa pred ko Korant gosti začne, prosi gospod, kteri je že v germovji njegovo godbo slišal, ga k hrastu privezati, da bi plesati ne moral. Al — vse je bilo zastonj. Korant jo tako mično zagode, da vse ljudstvo pleše kot da bi bilo obsedeno, in gospod se ob hrastu čoha, da je ves kervav. Med tem pa, ko vse pleše, stisne Korant gosli pod paz-diho in pobere pete.
Več časa je potem živel; nič posebnega se ni pripetilo. Kar poterka nekega dne bleda smert na duri in Korantu reče, da bo moral ž njo. ^Vsedite se malo na klop; kmali se bom na pot napravil." Kmalo pride Korant iz hiše in reče: wNo, zdaj, pa le." Al, joj, kot da bi bila h klopi priljepena, se smert še ganiti ne more. #) Ko smert vidi, da je v oblasti Korauta, mu obljubi ga vedno pri miru pustiti, ako jo spusti, ker bala se je, da bi se zemlja ljudi preveč ne napolnila.
Smert si je Korant iz glave spravil, al — oj groza — čez nekoliko let jo smertnjak prikobaca in reče Korantu, da bo moral ž njim. „0če smertnjak, vem da ste trudni; vsedite se malo; bom kmalo pripravljen." Kmalo stoji res Korant pred njim in ga ravna k odhodnji: Pa tudi smert-njaku se ni dobro godilo; tudi on se mora pogoditi, da Koranta nikoli pokosil ne bo. Dasiravno je Korant tako dva silovita sovražnika uničil, vendar še ni imel pokoja. Prišli so namreč po njega hudiči. Tudi te prosi Korant ga nekoliko počakati in jim dovoli na hruško iti in se oteščati. Lačne kakor so bile te hudobe, trešijo na drevo, da veje pokajo. Korant pa vzame hitro vrečo, gre pod hruško in veli hudičem v vrečo rekoč: „Ajdi notri!" Kot da bi jih neznana moč metala, poskačejo vsi notri. Ko jih je že dokaj v vreči, vpraša kovač: je li še kteri na drevesu? Z milim glasom se oglasi hromi hudič, pa tudi njemu zadoni neusmiljeno „Ajdi notri" po ušesih, in tudi on mora v vrečo. Korant zaveže vrečo, jo nese na naklo, vzame kladvo v roko in tako nabija hudiče, da mislijo, da je njih god. Ko jih spusti, tako na vse kraje puhnejo,   da jih ni bilo nikoli več viditi.
V miru zdaj živi verli Korant, pa pristudi se mu sčasoma svet; napravi se tedej na pot v večnost. Gre in pride pred pekel. Ko ga hudiči ugledajo, tako duri tise, da jim kremplji skozi pribodejo. Korant pa vzame kamen, in jim jih zakrivi. — Ko vidi, da ga v pekel nočejo, gre v nebesa. Poterka na duri in sv. Peter  pogleda skozi linico,   kdo da
*) Neka druga# pravlica pravi, da je Korant smert tako dolgo na klopi imel, da je lakote sama sebe objedla in taka postala kakoršno zdaj na podobah vidimo.                                  Pis.
je.   Ko Korantov znani obraz ugleda,   linico  zapre  rekoč: wNisi hotel nebes si izvoliti, pa zvunaj bodi."
Koranta te neprijazne besede nikakor ne oplašijo, ampak prosi, vsaj toliko duri odpreti, da bi mogel skozi špranjo polukati, kakošno je v nebesih. Ko sv. Peter odpre, vidi Korant skozi špranjo v nebesih suknjo, ktero je nekdaj revežu podaril. Hitro skozi vrata smukne in se na suknjo vsede. Sv. Peter ga hoče spoditi, pa Korant reče: „Saj na svojem sedim, kdo mi more kaj?" Ko Bog to vidi in sliši, reče nebeškemu vratarju: „Tak ga pa pusti." Tako je Korant po pravlici ti v nebesa prišel.
Cerkvenikov Janez.
------   246------