Poštnina plačana v gotovini Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 20 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina: Mesečna L 85 Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Za inozemstvo: Mesečno L 150 Sped. in abbon. post. - II Gruppo &'Leto III. - Štev. 52 Gorica - 27. decembra 1951 - Trst Izhaja vsak četrtek OB KONCU LETA... S to številko končujemo tretji letnik našega lista. Eno triletje ni sicer dolga doba, za nas pa je bila odločilnega pomena. Z načelno odločnostjo smo sicer začeli, toda s strahom v srcu, dali bomo tudi uspeli. In danes, ko končujemo tretji letnik, moramo hvaležno ugotoviti, da smo tudi uspeli. Načelno se nismo za korak umaknili. Ustvarili smo si stalen krog bralcev in naročnikov. To je naša vesela zavest ob zavr-šitvi tekočega letnika. Zadele so nas v tej dobi težke nezgode. Najprej je odšel v večnost naš ' pridni urednik Leopold Kemperle, par mesecev za njim je šel k Bogu po plačilo naš lastnik msgr. Mirko Brumat in sedaj nam je še težko obolela naša gdč. upraviteljica M. Podgornikova. To so težki udarci, ki so zadeli naš list v tem triletju. Da je zaradi teh dejstev naš list imel uredniške težave, ki smo jih mogli le za silo zakrpati, je razumljivo in upamo, da nam bodo naši naročniki odpustili, če smo tu ali tam manj ustrezali, kakor bi bili morali. To je naša prva, prošnja ob zaključku tega leta. Nasproti temu pa smo veseli, da se je v tem letu krog naših sodelavcev pršcej razširil in da nismo bil’ nikoli v zadregi za tvarino, s katero smo polnili strani našega lista. Zato se zahvaljujemo vsem gospodom sotrudnikom in se jim toplo priporočamo še za prihodnje čase. Posebnih obljub za bodočnost ne dajemo. Naši prijatelji in bralci naj bodo prepričani, da se bomo potru- Sklepi Združ. narodov Organizacija Združenih narodov je pred Božičem imela zasedanje Generalne skupščine, ki je sprejela nekaleree sklepe, do katerih so prišli v raznih odborih. Glavni so: potrditev komisije enajstih članov, ki naj pregleda politične razmere v obeh delih Nemčije ter presodi, če so take, da bi lahko imeli svobodne volitve, katerim bi sledilo zedinjenje Nemčije. Komisiji nasprotuje Rusija kakor tudi vzhodnonemška republika. Vendar upajo, da bo le imela kaj uspeha. Dalje je skupščina potrdila sprejem jugoslovanske resolucije v zvezi z njeno pritožbo proti sovražnim dejanjem Sovjetske zveze in njenih satelitov proti Jugoslaviji. Razpustili so komisijo za Balkan in imenovali podkomisijo, ki bo imela manjšo oblast nego prejšnja, ker so se razmere na Balkanu bolj pomirile. Sprejeta je bila resolucija, ki priporoča Varnostnemu svetu sprejem Italije v OZN, kakor tudi imenovanje posebne komisije za razorožitev. Grčija namesto Jugoslavije Po zelo številnih glasovanjih je izpraznjeno mesto začasnega člana pri Varnostnem svetu, ki ga je do sedaj imela Jugoslavija, zasedla Grčija. Rusija je predlagala za kandidata Belorusijo, ki je zvezna sovjetska republika, a po mnenju Sovjetov vendarle tvori samostojno državo. Kandidaturo Belorusije so podpirali tudi Angleži, ki so hoteli na ta način napraviti poklon Rusiji, a proli njej so bili z vso silo Ame-rikanci. ki so končno prodrli s svojim kandidatom. dili in posvetili našemu listu vse razpoložljive moči. Vendar pa moramo za prihodnje leto naročnino povišati na 25 lir za številko in na 110 lir za mesec. Za inozemstvo pa 190 na mesec. Naši naročniki so v pismih še ob našem prvem pozivu to svetovali. Vendar smo s poviškom čakali novega letnika. Do svojih prijateljev smo odkritosrčni. Ta letnik sklepamo z izgubo, ki presega 250.000 lir. Ker hočemo in moramo to izgubo kriti, ne ostane nam na razpolago drugo sredstvo, kakor povišek naročnine za prihodnje leto. To je sicer grenka kaplja za naše prijatelje. Je pa zato naš list neodvisen. Seveda priporočamo tudi darove za sklad L. Kemperla. In sedaj korajžno v novo leto! Štiri programne točke, ki smo jih navedli pred tremi leti kot vodnice za naš list, ostanejo tudi v bodoče iste. 1) Sveta katoliška vera 2) Ljubezen do katoliške Cerkve 3) Slovenska narodna zavest in n jene pravice 4) Socialna pravičnost. Pripravljeni smo sprejeti vsak izvedljiv nasvet o načinu urejevanja našega lista. Več oči več vidi! Voljo imamo dobro, Bog naj blagoslovi nas in naše delo! Dragi prijatelji, ko vam želimo srečnega novega leta, vabimo vas v krog naših naročnikov in dopisnikov. Širite naš list po vseh župnijah in po vseh hišah! »Katoliški glas« bodi zares tudi glas vseh zamejskih Slovencev, ki jih ne vežejo verige komunistične sužnosti! Pred zgodovino Zamejski Slovenci živimo z ušesom ob železni zavesi, ki nas loči od Jugoslavije, in slišimo sleherni srčni utrip bratov v domovini. Pa tudi nesrečni sorojaki, ki z dneva v dan bežijo iz zasužnjene Slovenije, nam sredi solz odkrivajo nepopisno gorje in obup, v katerem živijo narodi pod komunistično peto. Komunistični režim ni dovedel ljudstva samo v gospodarski polom in nravno propast, ampak tudi — in to je najhujše — v toliko razočaranje in v tak skepticizem, da so široke ljudske množice preklele vse ideale, obupale nad življenjem in se zrušile v glupo otopelost. Primorski Slovenci, ki smo ostali zunaj matične države, smo vedno gledali na Jugoslavijo kot na zagovornico naših pravic in poroštvo nemotenega narodnega razvoja. Zdaj pa z grozo in bolestjo ugotavljamo, da zaradi nesrečne komunistične notranje Jugoslovanska armada in njene naloge Pred Božičem so v Jugoslaviji slovesno praznovali deseto obletnico ustanovitve sedanje komunistične jugoslovanske armade. Ob tej priliki je imel Tito, prav po Hitlerjevo, dva dolga govora, v katerih je orisal nastanek in razvoj sedanje komunistične jugoslovanske vojske ter njene naloge za bodočnost. »Naša armada ima eno samo nalogo in ta je, da čuva nedotakljivost naših meja, da brani svoje narode in njihov mirni razvoj, da brani pridobitve velike osvobodilne borbe — in nič več.« V tistih govorih je Tito obračunal z zunanjimi nasprotniki jugoslovanske armade, kaieri jo črnijo, omalovažujejo in devajo v nič. Pri tem se je posebno spomnil italijanskega časopisja in dela angleškega, ki pišejo o jugoslovanski armadi, da je nesposobna za boj na odprtem polju z moderno oboroženim sovražnikom, kajti njena preteklost govori, da se je zelo odlikovala v gverili, a ne v boju s tanki in težkimi topovi. Iz govora se čuti globoka užaljenost Titova za tako omalovaževanje jugoslovanske armade. Skuša ga ovreči in dokazati, da so se partizani z uspehom borili tudi s težkim orožjem in da so jugoslovanski vojaki posebno danes prav tako dobri tankisti in topničarji kot ostali narodi, seveda če imajo orožje. Sedaj pa hočemo navesti še, kar prinaša o jugoslovanski vojski in njenih nalogah zadnja številka Pregleda, ki je svoje poročilo povzela po ameriških virih. Orožje jugoslovanske vojske Po ameriških računih šteje danes jugoslovanska vojska okrog 350 tisoč mož v vseh vrstah 'vojaških edinic. V primeru potrebe bi to število’ lahko narastlo na 600 tisoč in tudi več. Vse te sile pa so oborožene z zastarelim orožjem italijanskega ali nemškega izvora. Nekaj je tudi ruskega tipa, kar je Jugoslavija dobila pred razkolom s Sovjeti. Na novo oborožiti tako ogromno število mož je skoro nemogoče. Zato se hočejo Amerikanci omejiti v svoji pomoči na najnujnejše, predvsem na protitankovsko orožje, radarske priprave, težke puške in strojnice. Pogoj za to pa je stalna vojaška misija v Jugoslaviji, ki bo jugoslovansko vojsko vežbala v uporabi tamkaj še neznanega najmodernejšega orožja. Take vojaške misije ima Amerika v vseh državah, katerim pošilja vojaško pomoč. Do take vojaške misije je tudi v resnici prišlo, četudi se je Tito dolgo temu upiral. Kot znano je ameriška vojaška misija prišla v Beograd po obisku generala Collinsa, vrhovnega poveljnika a-meriških suhozemskih sil. Šteje 30 članov in ji načeluje general. Obramba jugoslovanskega ozemlja Amerikanci so že ponovno povedali svoje mnenje, zakaj podpirajo Titov režim in mu vojaško pomagajo, namreč zato, ker jim je s svojimi divizijami potreben v vojni zoper Sovjete in pa zato, ker je jugoslovansko ozemlje strateško največje važnosti v obrambi atlantske skupnosti pred kominformskim napadom. Ameriškim strategom gre za to, da ustvarijo močno in nepretrgano obrambno linijo v Evropi in na Bližnjem Vzhodu. Jugoslovansko ozemlje pa tvori desno krilo Eisen-howerjeve fronte v Evropi. Vsled tega je naravno, da je njihova želja, da bi bilo to ozemlje vojaško močno zavarovano. V ta namen so baje izdelali že načrte za obrambo jugoslovanskega ozemlja v primeri sovjetskega napada. Kot poroča omenjena revija po ameriških virih, bi bili načrti sledeči: Z ozirom na to, da se Jugoslavija noče pridružiti Atlantski zvezi, bi se obramba njenega ozemlja uredila na sledeči na- čin: jugoslovanska vojska, ki bi bila v ta namen oborožena in izvežbana, prevzame obrambo sredine z oslo-nom na bosansko gorovje, medtem ko naj prevzameta odgovornost za obrambo vardarskega prehoda proti Solunu in Egejskemu morju Grčija in Turčija, ki sta članici Atlantske zveze, obrambo alpskega področja vključno ljubljanskega prehoda pa zavezniška, po večini italijanska vojska pod poveljstvom generala Castiglioneja. Vse to so do sedaj šele ugibanja, ki pa imajo svojo potrdilo v razvoju dogodkov in v pisanju časopisja. Poleg tega se tak obrambni načrt jugoslovanskega ozemlja ne zdi nelogičen. Jasno je, da bi jugoslovanska armada sama ne mogla uspešno braniti vsega svojega ozemlja proti kominformskim napadom, če bi ti prišli istočasno iz Bolgarije, Romunije in Ogrske. Morala bi se umakniti. Kam? Naravno v gorate predele Bosne in Črne gore kot leta 1941. To imajo pred očmi v glavnem stanu generala Eisenhowerja, kjer izdelujejo obrambne načrte Atlantske zveze. Posledica tega je, da mislijo zaupati obrambo jugoslovanskega ozemlja tudi sosedom, * Grkom in Italijanom. Tem Slovenijo, Grkom kupno z okrutnimi komunističnimi oblastniki tudi samo jugoslovansko državno skupnost, da bi si v novih državnih oblikah izven povezanosti v Jugoslaviji iskalo boljšega življenja. Zamejski Slovenci za časa dvigamo svoj glas zato, da vsakdo, tudi sedanji jugoslovanski oblastniki, prevzame pred zgodovino odgovornost za lastno početje, da bo bodočnost znala soditi. In zgodovina bo izpričala, da niso bili idealistični »Tabori« poveličane Slovenije, ki so dejansko ogrožali Jugoslavijo, ampak krvava »Kalvarija« trpljenja, solz, vešal, grobov, na katero je stopal mučeniški slovenski narod v dobi komunistične strahovlade. Jurij Kino in katoličani Nemški škofje so izdali pred kratkim skupno pastirsko pismo, v katerem obravnavajo vprašanje današnjega kina z moralnega stališča. V svojem pismu razvijajo sledeče misli: Med sredstvi kulturne vzgoje in zabave je film na prvem mestu. Sv. Cerkev ni nasprotna kinu kot takemu, ne more pa ostati neobčutljiva napram filmom, ki so v nasprotju z naravno nravnostjo in z načeli krščanske vesti. Filmi, ki motijo in žalijo moralni čut gledalcev, niso opravičljivi, četudi bi imeli še tako veliko umetniško vrednost. Ugovor, da je treba uprizarjati življenje takšno, kot je v resnici, ne drži, kajti tak realizem predstavlja le nekak izumetničen in dostikrat neresničen svet. Sv. Cerkev ne misli omejevati svobode filmskih produkciji, njej je le na tem, da zavzame kino pravo orientacijo. Zato ima Cerkev tudi dolžnost, da svari svoje vernike prea slabimi filmi in da jih vzgoji, da bodo znali filme zdravo presojati. Pa tudi producenti filmov ne morejo po svoji vesti omalovaževati moralnih posledic in vpliva, ki jih imajo filmi na milijone oseb. Ali je v resnici potrebno predstavljati življenje družbe in posameznikov vedno in izključno od manj plemenite in temne strani? Ali je res nemogoče prikazati na platnu plemenite ideale, ki dvigajo gledalca in ga navajajo k dobremu? Mnogi proizvajalci filmov se štejejo za kristjane. Naj ne zabijo torej, da je krščanstvo temelj civilizacije in da imajo torej dolžnost, da prispevajo k upostavitvi krščanskega reda s tem, da se poslužijo vzgojne moči filmov. Kino, ta svojevrstni vzgojitelj ljudstva, mora nositi vtiske krščanskega duha. Izginiti mora sedanji način razdeljevanja filmov, po katerem morajo izposojevalci filmov poleg naročenega filma sprejeti celo vrsto drugih, nezaželjenih filmov. Ta navada, ki jo poskušajo opravičiti z gospodarskimi razlogi, je neznosna in bo privedla nujno do tega, da se bodo katoličani združili ter organizirali svoj način razdeljevanja, v občutno škodo vsem tistim, ki niso hoteli upoštevati moralnih razlogov. Končati je treba tudi s sedanjo senzualno reklamo, ki je nevredna prave filmske umetnosti. Ta reklama presega že vse meje dostojnosti in je pravi kamen pohujšanja za odrasle in mladino. Božje zapovedi veljajo za vse panoge umetnosti in za vse gospodarsko in ostalo življenje, torej tudi za filmsko umetnost. Veliko odgovornost za sedanje stanje filmske umetnosti nosijo poleg proizvajalcev tudi razni upravitelji kinematografskih dvoran, ki iz dobičkanosnosti predvajajo nemoralne filme, izgovarjajoč se pri tem, da je občinstvo tisto, ki zahteva take filme. Občinstvo zopet zavrača odgovornost na upravitelje, češ da so nekako prisiljeni obiskovati manj vredne filme, ker se jim boljši ne nudijo. Toda jasno je, da bi upravitelji kinodvoran veliko pripomogli k moralnemu izboljšanju filmov, če bi odločno bojkotirali filme, ki žalijo moralni čut ljudstva. Tudi država naj bi podpirala le tiste filme, ki so umetniško in moralno neo-porekljivi, posebno ker je obnova države nemogoča brez temelja zdravih družin, katere svetost se ravno v filmih neprestano napada in izpodkopuje. Toda eden izined glavnih krivcev žalostnega moralnega in umetniškega stanja sedanje filmske umetnosti je občinstvo samo, ki s posečanjem takih predstav podpira slabe filme. Skupno.pismo nemških škofov navaja štiri glavne dolžnosti, ki jih imajo o Gogičnl noči. Tam pod mogočnim Krnom stoji dom vdove Ane. Vanj se zaganjajo zimski viharji, božajo ga pomladne sapice, žgoči poletni žarki mu belijo zidove. Nikjer ni pesem slavčkov in murnov tako prijetna kot tu. Ko valovijo zlata žitna polja prekipi njihova pesem do nebes. V spokojno zrelost jesenskih sadov prijetno dehti ajda. Vendar, v domu vdove Ane ni več vese-ljas ni sreče... Nekdaj rožnata lica mlade gospodinje so zdaj bleda, na njih se poznajo sledovi solza... »Mamica, ali je res, da sveti Miklavž ni nikoli živel in da si mi darove na okno postavljala le ti?« Vdovi Ani je srec zatrepetalo. Pogledala je modre očke svojega edinčka in zaslutila, da se skrivajo v njegovi notranjosti še druga vprašanja, še drugi dvomi, ki se po-šastno plazijo okoli plamenčka vere, ki ga je ona 8 tako ljubeznijo prižgala v njegovem srčecu. »Ne, Žarko, ni Tes. Sveti Miklavž je živel, bil je dober in svet škof in zdaj vsako katoličani glede filmskih predstav. a) Predno obiščeš kako filmsko predstavo, se moraš informirati prej o moralni vrednosti dotičnega filma. Dandanes deluje v vsaki državi posebna komisija, ki je odvisna od cerkvene oblasti in ki pregleda vsak posamezen film in ki izreče moralno sodbo o njem. Upoštevati to sodbo ni samo dokaz krščanskega čutenja, ampak tudi uspešno sredstvo, s katerim lahko vplivamo na filmsko produkcijo. b) Vzdržati se vseh filmov, ki jih je ocenila komisija kot »odsvetovane« in »izključene«. »Vi ne veste, ali vam ne bo morda tak film bližnja priložnost v greh. Pomislite obenem na pohujšanje, na slabi vzgled, ki ga dajate s obiskovanjem takih filmov, čeravno bi ne predstavljali za vas, vsaj na prvi pogled, nobene nevarnosti. c) Vzgojiti mladino v tem oziru ter jo podučiti, da je nekritično obiskovanje fil- Letošnje leto, ko se spominjamo 60-letne-ga jubileja »Rerum novarum«, je vsekakor primerno, da s kratko besedo obnovimo spomin na moža, ki ga je Leon XIII. sam imenoval svojega predhodnika. Viljem Emanuel Ketterle je bil rojen 25. dec. 1811. v Miinstru na Westfalskem iz stare plemiške družine, s katero je bil v sorodu tudi kardinal August von Galen (•j- 1947), ki je postal znan v svetu zaradi svojega nastopa proti nacizmu. Srednješolsko vzgojo je užival r jezuitskem kolegiju v Brigne v Švici, pravo je študiral na univerzi v Gottingenu, kjer je bil sošolec Windthorsta, kasnejšega odličnega voditelja nemškega Centruma. V dvoboju, h kateremu ga je izzval eden izmed njegovih sošolcev, je zgubil konec nosu, ki so mu ga zdravniki sicer nazaj zašili, toda brazgotina se je poznala vse življenje. Svoje pravne študije je dopolnil v Berlinu, Heidelbergu in Miinchenu, nakar je po končanih študijah 1835 stopil v sodno službo v svojem domačem kraju Miinstru. Leta 1837 je pruska vlada dala zapreti kolnskega nadškofa Augusta Droste-Vische-ringa, ker ni hotel popustiti v vprašanju mešanih zakonov. Rim je mešane zakone dovolil pod pogojem, da bodo otroci katoliško vzgojeni. To stališče je branil nadškof proti pruski vladi, ki je zahtevala, da otroci slede veri očeta. Ketteler, ki je bil tedaj državni uradnik, je smatral, da ne more služiti vladavini, ki je katoličanom krivična. Zato je pustil svojo službo in odšel v Miinchen, kjer je bilo tedaj najpomembnejše nemško kulturno središče. Tu je prišel v stik z velikim katoliškim publicistom J. Gorresom (1776-1846), ki je bil tedaj profesor za zgodovino na monakovski univerzi, in s prof. tu-binške univerze Miihlerjem, sodiščnim teologom in pisateljem (romanticizem!). Pod njunim vplivom in vplivom še drugih prijateljev je 1840 stopil v bogoslovje, najprej v Eichstattu in kasneje Miinchnu. V duhovnika je bil posvečen 1844, ko je bil star 33 let. Bil je dve leti kaplan v Beckumu, kasneje 3 leta župnik v Hopstenu, kjer je bil 1848 izvoljen za državnega poslanca v frankfurtski parlament. Na prvem nemškem katoliškem shodu v Mainzu 1. 1848, ki ga je zamislil Gorres, a ne več doživel, je bil Ketterle eden glavnih govornikov. Tu je prvič v jasnem govoru načel »socialno vprašanje«. Isto leto je za advent pridigal v Mainzu in je tudi to priložnost leto prihaja na predvečer svojega godu iz nebes, da obdari pridne otroke.« Olajšano se je Žarko oddahnil. »Saj sem vedel. Križmanov Cenek me je grdo nalagal. Rekel sem mu, da svetega Miklavža pošilja k meni moj atek, ki je zdaj v nebesih. Grdo se je zasmejal in mi odgovoril, da moj atek ne more biti v nebesih, ker je bil izdajalec. Jaz sem ga zato udaril. Zatožil mo je ravnatelju, ki me je zaprl v klet med podgane. Tako me je bilo strah, mamica, pa sem ves čas molil k angelcu varuhu, čeprav nam je učitelj v šoli rekel, da angelčkov ni...« Obraz vdove Ane je vedno bolj bledel. ... in tudi Jezuščka, da ni in ne Matere božje. Vse to, da so le verske bajke, in...« Ana se je obrnila k oknu, da bi Žarko ne videl njenih solz. Ni se zaman bala in se branila, ko so ji oblasti hotele vzeti otroka. »Vdova si, ne boš ga mogla šolati. Država bo najbolje poskrbela za njegovo izobrazbo. Nekoč ji boš za to hvaležna...« tako so ji prigovarjali. Ni se jim vdala. S silo so ji vzeli otroka... Komaj trije meseci so minili od takrat in prva strupena mov skrajno nevarno in za to vse obsodbe vredno. č) Vpisati se v »filmsko zvezo«. Po vzgledu ameriških katoličanov, ki z »legijo dostojnosti« (Legion of deceney) izvajajo mogočen vpliv na javno moralo, so nemški škofje priporočili »filmsko zvezo«, h kateri pristopijo lahko vsi nemški katoličani, ki imajo nad 16 let in ki so pripravljeni boriti se zoper nemoralne filme ter propagandirati dobre filme. K temu se zavežejo s pismeno obljubo, ki ne veže sicer pod grehom, ki pa je kljub temu izraz odločnega katoliškega zadržanja. To so v kratkih besedah glavne misli skupnega pastirskega pisma nemških škofov. Želeli bi, da bi tudi naši ljudje zavzeli napram slabim filmskim predstavam bolj odločno stališče med drugim tudi s tem, da bi takih predstav sploh ne obiskovali in da bi obenem poskrbeli tudi za to, da bi takih predstav tudi njihovi otroci ne obiskovali. Katere so te predstave, najdete navedeno na skoraj vseh cerkvenih vratih. porabil, da je obširno govoril »o velikem socialnem vprašanju našega časa«. Kmalu nato je bil imenovan za župnika cerkve sv. Hedvike v Berlinu (1849) in že leto na to ga je Pij IX. imenoval za nadškofa v Mainzu (1850), ko je bil star 39 let. V svojem prvem pastoralnem pismu, ki ga je naslovil na svoje vernike, piše: »Pripravljen sem dati življenje za svojo čredo in tudi vse ostalo, kar je manj kot življenje. Javno izpovem, da od sedaj naprej jaz in vse, kar je moje, ne pripada več meni, ampak je vaše. Zavezal sem se, da se bom posluževal le tega, kar mi je za življenje potrebno, da bom odklanjal vsak luksus. Vse drugo bo za dobrodelne namene. Vse svoje telesne in duševne moči hočem posvetiti le Bogu in skrbi za duše.« Šel je takoj na delo, v prvi vrsti, da pomaga siromakom. Začel je graditi zavetišča za sirote, za starčke, bolnišnice itd. Pri vseh teh karitativnih napravah mu je bil zgled duhovnik Adolf Kolping, ki ga je spoznal v Miinchnu za časa svojih študij. Leta 1871, ko se je ustanovilo nemško cesarstvo, je bil izvoljen za državnega poslanca v berlinski državni zbor, a je zaradi prevelikega dela naslednje leto že odložil svoj poslanski mandat. Ketterle se je, gradeč dobrodelne ustanove, predvsem zavzemal, kar je mogel, za revne sloje, čeprav je Cerkev v Nemčiji v tisti dobi bila sama zelo revna. Pod vplivom francoske revolucije je namreč tudi v Nemčiji v Napoleonovi dobi Cerkev bila razlaščena. Kettelerja je bolelo, da ni mogel bolj pomagati revežem, ker sam ni imel dovolj sredstev, zato pa se je tembolj v govoru in pisanju nenehoma odločno zavzemal posebno za delavstvo, katerega je videl, kako ga izrablja brezdušni kapitalizem. Nastopal je proti egoizmu in mamonizmu indu-strijaleev in pozival delavstvo, naj se organizira v boju za svoje pravice. Ketteler je pogosto obžaloval, da zaradi zaposlenosti ne more najti časa, da bi temeljito preučil gospodarska vprašanja, kar bi mu omogočilo, da bi z večjo znanstveno avtoriteto mogel pisati o socialnih problemih. Katoliški socialni nauk v tistem času še ni bil zgrajen kakor je danes. Zato pri Kcttelerju vidimo, da se večkrat poslužuje Marxove argumentacije, ko se bori proti kapitalizmu. Njegovo upanje je bil Lassalle, ki se je usmerjal k zadružništvu, kar bi vsekakor pomenilo drugačno rešitev semena so že padla v njegovo nedolžno srce. Ko bodo pognala, bo njeno delo, stkano s tako skrbjo in ljubeznijo, uničeno. Umorili bodo dušo njenega otroka... 1 akrat šele ji ga bodo vrnili, da se bo norčeval iz njene vere in pljunil na grob svojega očeta — mučenca. Močna in strašna kot levinja, ki ji hočejo s silo iztrgati mladiča, se je vdova Ana zravnala. Kot blisk je planila misel v njo... Dvignila je Žarka v naročje in mu pogledala v svetle očke: »Ne bodo te umorili! Samo moj si in atekov! Njegov vreden sin moraš postati!« Začuden je Žarko gledal svojo mamo. Razvnetih lie in žarečih oči mu je med ljubkovanjem pripovedovala. »Jutri pojdeva na dolgo, dolgo pot. Peljala se bova skozi vasi in mesta, čez široke reke in dolge predore, dokler ne prideva do širokega morja. Z veliko ladjo, mnogo večjo kot naša cerkev, se bova preko tega širokega morja pripeljala v nove dežele...« »Mamica, pa saj jutri je sveti večer. Jaslice morava postaviti...« je skušal Žarko ugovarjati. Mamica pa je pripovedovala dalje in Žarku se je zdelo, da posluša Prenekateri bralec se bo začudil, ko najde v novoletni številki tako nenavaden članek. Jaslice in grob so tako daleč narazen, da pač o obojnem naenkrat težko mislimo. In vendar se nam zdi, da bodo vsi dobro misleči te vrstice prav sedaj o božiču dobrotno sprejeli. Ta sveti čas je tako poln skrbi in ljubezni za neumrjoče duše! Prav zato vam ponudimo te misli za božično razmišljanje. Razmetavanje denarja V vasi je umrl oče bolj revne družine. Žena bo težko plačala pogrebne stroške. Tedaj se najdejo dobromisleči ljudje in naredijo denarno zbirko po vsej vasi. Okrog 25.000 lir so v enem dnevu nabrali. Za ta denar so kupili krsto, sveče, venec v imenu vse vasi, dalje so naročili pevski zbor in vaško godbo. Za godbo in pevce so dah nad 12.000 lir. Kaj pravite ob tem zgledu, ki se večkrat ponovi po velikih vaseh? Ali ne bi bilo boljše, da bi bil pogreb skromen, brez pevcev in brez godbe ter bi se preostali denar izročil materi, ki je ostala sama z otroki? Ali drugi slučaj: umre na primer premožen gospodar ali žena ali neporočen človek iz boljše družine. Prav sedaj prihaja v navado, da mora ob taki smrti prav vsaka premožna družina poslati vsaj veliko cvetja, če že ne venca. Ko človek gleda celo vrsto vencev in šopkov pri takem pogrebu, se nehote spomni, le čemu tolika potrata? Ali ni vse to neprimerno razmetavanje denarja? Na Tržaškem sicer tonemo v preobilici kruha in vseh zemskih dobrin, toda ali v vsem prav ravnamo? Razmetavanje denarja ob pogrebih pač ni hvalevredno. Roža v veCnost V Avstriji, v nekaterih deželah zahodne Evrope in v Ameriki imajo ob smrti reveža in bogataša sledečo navado: ko kdo umre, pravi katoličani v teh deželah ne kupujejo vencev in cvetja in ne zbirajo denarja za pogrebno parado, ampak vsaka družina naroči eno sveto mašo za pokojnega. Pri pogrebu sicer ne manjka cvetja, socialnega vprašanja kakor pa sta ga zagovarjala Mri in Englas. Toda Lassalle je prezgodaj umrl, posekan v dvoboju. In tako je Ketteler, ki se je s tolikšno vnemo boril proti gospodarskemu liberalizmu, spoznal, da mora zastaviti pero tudi proti Marxovemu socializmu, »nezakonskemu o-troku liberalizma«, kakor ga imenuje, in »tatu duš«. Znamenito je postalo Kettelerjevo glavno delo: »Die Arbeiterfrage und das Christen-tum« (1864), ker je v tem delu očrtal že tudi prvi krščansko socialni program. Ko se je zvedelo, da Pij IX. pripravlja vatikanski vesoljni koncil za leto 1869, je na zborovanju nemških škofov 1867 predlagal, naj bi nemški episkopat spravil na dnevni red Vatikanskega koncila — socialno vprašanje. »Danes«, tako je pisal Ketterle v svoji spomenici nemškim škofom — »kapital in delo nista več podrejena morali. Kapital se ne briga za delavčevo čast, zato vidimo silen razredni boj, ki se vnema na vseh straneh. Samo en zakon je, ki je postal vodilen v vsem družabnem življenju -— zakon profitarstva. Cerkev se mora s temi vprašanji ha viti. Dvoje je treba izvesti: organiziranje delavstva in socialno zakonodajo. Cerkev se mora z vso vnemo posvetiti socialnim problemom. Treba je v se- pravljico. »Tam bo lepo. Mamica ne. bo več jokala. Ptički bodo peli in midva bova pela z njimi. Hodil boš v šolo, kjer ti bodo povedali še mnogo več o Jezuščku in Mariji in o angelčkih. V tistih deželah je sveti Miklavž silno bogat. Vsega ti bo prinesel, kar si boš poželel. Tam te nihče ne bo več tepel, nihče zapiral v klet med podgane. Le zmoliva zdaj rožni venec k božjemu Detetu, da bi nas na poti varoval.« tisto noč Žarko ni mogel zaspati. Z odprtimi očmi je sanjal o oni čudoviti deželi, kjer bo vse lepo in kjer mamica ne bo več jokala... Bila je še noč, ko sta vstala. V kuhinji na mizi je stal nahrbtnik prav kakor takrat, ko sta z mamo poromala na Sveto goro. Popila sta skodelico vročega mleka, nato je mama zavila Žarka v svojo veliko črno ruto. Dvignila ga je in ga nesla k očetovi sliki, ki je visela na steni. »Poljubi ga Žarko, za slovo in srečno pot.« Žarko se je ozrl v atekov nasmejani obraz. Pritisnil je svoje ustnice na mrzlo oečnosf a vse to oskrbi družina pokojnega, vsi drugi rojaki pa pomagajo ob smrti na najlepši, resnično krščanski način. To naredijo tako: Ko pridejo sorodniki in znanci pokropit mrliča ter izrazijo sožalje družini, tedaj dajo v zaprti ovojnici dar za črno sveto mašo. Taka ovojnica je navadno črno obrobljena in darovalec navadno zapiše na ovojnico: dar za mašo pokojnega prijatelja — znanca. Te ovojnice ponekod spuščajo v zaprt nabiralnik ob mrliču, ali pa jih po pogrebu družina izroči duhovniku, ki je izvršil pogreb. Duhovnik nato v cerkvi oznani koliko svetih maš so pogrebci naročili za pokojnega. Ker jih en sam duhovnik navadno ne more opraviti, zato pošlje te darove drugim duhovnikom, ki niso v dušnem pastirstvu in največ v dveh mesecih so vse svete maše opravljene. Vsak, ki gleda na smrt v nadnaravni luči, more reči z nami: ena sveta masa za pokojnega je resnično prava dišeča roža, ki cvete preko groba v večnost. Še mi začnimo Po teh mislih vabimo naše resne bralce: začnimo še mi na Primorskem s to res pravo krščansko navado ob smrti in pogrebu. Naj le ostane nekaj vencev in cvetja, tudi pevci in godba so dobrodošli, če družina pokojnega to zmore, toda prva skrb ob smrti pokojnega nam bodi: roža v večnost, ena sveta maša za pokojnega.- Dar za to sveto mašo izročimo redno v roke družini pokojnega. Kristjani smo. Zato mora biti naš pogreb v prvi vrsti krščanski. S takim darom in na tak lep način boi mnogokdaj opomnil pokojnikove sorodnike na dušo, na večnost, na Boga, ki so ga mogoče pozabili. Ni večje pomoči in tolažbe ob smrti, kakor taka resnično krščanska pomoč neumrjoči duši. Začnimo prijatelji! Člani verskih in katoliških organizacij, premislite ta nasvet in kakor vedno tudi tukaj v prvo vrsto na pomoč dušam. Zelo veseli bomo, če bi nam o tej akciji tudi kaj poročali v listu. Naše zmaterializirano mišljenje in življenje sklenimo vsaj nekoliko poduhoviti. Tudi »roža t večnost« naj nam pomaga! meniščih o tem predavati in v vsaki škofiji vzgojiti in izšolati duhovnike, ki se bodo posvetili delavskemu vprašanju.« Zaradi prusko-francoske vojne 1870 je bil Vatikanski koncil prekinjen in zato spomenica ni bila predložena vesoljnemu zboru. Po letu 1871 se razvidi iz Kettelerjevih pisem, da je vedno bolj spoznaval, kako imajo delavci pravicov da jih družba spoštuje in uvažuje njihove upravičene zahteve. Ketteler sam je dajal pobudo za delavske organizacije, toda manjkalo mu je primernih sodelavcev. Marksizem je žel vedno večje uspehe. Razen tega je izbruhnil po letu 1871 znani »kulturni boja v Nemčiji, ki je zavzel vso delavnost in pozornost katoliških krogov. Ketteler je umrl 1877 na Bavarskem, ko se je vračal iz Rima. Pokopan je v stolni cerkvi v Mainzu. Umrl je ob navideznem neuspehu svojega velikega življenjskega dela. Ta neuspeh je bil res le navidezen. Njegovo delo je ostalo in rodilo bogate sadove. Štirinajst let kasneje je bila izdana okrožnica »Rerum novarum«, velika socialna listina delavskemu razredu in avtor okrožnice Leon XIII. sam je imenoval škofa Viljema Kettelerja svojega velikega predkodnikal šipo. »Zbogom, atek, obljubim ti, da bom vedno rad ubogal mamico.« Nato ga je tudi mama poljubila. Žarku se je zdelo, da joka. Ana je potem še enkrat pogledala po vseh prostorih. Pri vratih je pomočila prst v kropilnik, prekrižala najprej Žarka in potem še sebe. S trudnim vzdihom je zaklenila duri in položila ključ na okno. Počasi sta se spuščala po strmi stezi proti vasi. Sneg je brisal njihove stopinje. Pod belo odejo so spala polja in travniki. Žarko je izmotal roke izpod mamine rute. Snežinke so plesale pred njim in on jih je smeje lovil v drobne ročice. Ani pa je bilo, kakor da ji vsaka snežinka kot ognjena puščica prebada srce. Tam, kjer steza prihaja v vas, se je Ana za hip ustavila. Iz vodovodne cevi sredi trga je voda štropotala v veliko kamnito korito. Pred zadrugo, na desni strani trga, je stala gruča ljudi. Ana je vedela, da je med njimi tudi njena mam« .. Vso noč že čaka pred zadrugo, tla ji odpro. »Veš, Žarku bom kupila obleko "a božič, zase je ne potrebujem več.« ji Škof Viljem Ketteler - predhodnik Leona XIII. O Pahorjevem romanu iz Jurčičevega življenja (Nadaljevanje in konec) GIOSIPOIDAIRSnVO Hujše od zgodovinskih netočnosti pa so potvorbe, ki jih je Pahor zagrešil, da bi pokazal Jurčiča ali njegove sodobnike v drugačni luči, kot so bili v resnici. Ves razgovor n. pr. med Jurčičem in materjo o duhovskem poklicu je neresničen. Pahor je položil Jurčiču na usta med drugim: »Nikdar bi ne bil duhovnik. Povesti bi pisal, sam bi napisal knjižnico za Mohorjevo družbo. Le tega ne vem, če bi mogel pisati z zvezanimi rokami.« Levec pa pise, da mu je Jurčič večkrat rekel, da bi bil »zadovoljen z duhovenskim svojim stanom«, ko bi bil šel v bogoslovje, češ: »Duše bi pasel in za družbo sv. Mohorja pisal toliko, da bi napisal celo knjižnico samih povesti za narod!« (LZ 1888). Stritarjev 44. Dunajski sonet je naperjem proti prvakom, kar pesnik v drugem verzu jasno pove. Pahor je prva dva verza enostavno izpustil, pred ostale verze pa napisal: »Samo poslušajte, kako je naslikal črnu-he!« Črnuhi so pri Pahorju duhovniki. Krivično in pristransko je predstavil tudi Gregorčiča. Ko se Jurčič bolan pripelje 1880 leta v Gorico, ga obišče tudi Gregorčič. Tedaj se prvič vidita in Gregorčič mu začne recitirati svojo pesem V celici, ki je izšla že 1877 leta, in sicer prav tiste verze, ki naj pokažejo, kako je nesrečen kot duhovnik. Ne samo, da to ni resnično, tudi psihološko je popolnoma zgrešeno. Psihološko neutemeljenih in pogrešenih prizorov je v romanu še več, n. pr. razgovor z dedom o pisanju knjig, s polharji o snovi knjig, prva pot v Ljubljano itd. Več dogodkov iz Jurčičevega življenja je Pahor slabo in površno prikazal ali enostavno izpustil, n. pr. Jurčičevo delovanje na Dunaju, življenje v Mariboru in v Sisku, njegovo hrvatenje v Narodu, sodelovanje v Dramatičnem društvu, v občinskem odboru itd. Prav nič ni prikazal Jurčiča kot pisatelja : kako je zbiral snov, kako je spraševal različne čudake, kako je pisal, katere misli in ideje so ga vodile pri delu, uspehi in neuspehi, skratka, vse tisto, kar dela Jurčiča velikega, je izostalo. In prav to je boljša in najvažnejša stran Jurčičevega življenja. Kakor je Pahor slabo naslikal Jurčiča, tako je postopal tudi pri njegovih sodobnikih. Vsi njegovi prijatelji in znanci govore o eni sami temi: o farjih, njihovih kuharicah, o mračnem srednjem veku, o papežu Aleksandru VI. itd. To so za Pahorja najljubši pogovori in s pravim užitkom zmerja staroslovence in zlasti duhovščino s celo vrsto prav pocestnih izrazov, n. pr. mameluška garda, mračnjaki, rovtar- a***5**#: BETLEHEMSKI: Sveta noč na Krasu 2ro duše v mnogih soj podob, z mahom se odeli kraški kamni, v Sveti noči tej omamni prisvetil Jezus o Doberdob — Prisvetil je c mrak sveta, sprejeli verniki Boga; od Krasa, Soče in Jadrana do Gospe Svete Korotana — prisvetila Beseda večna, ob Njej slovenska duša srečna. je še včeraj veselo zaupula. Sedaj je tu, uboga stara mama in v mrazu in snegu prezeba in misli na Žarka, ki bo imel prvo novo oblekco, odkar se je rodil... Ani je bilo, kakor da se ji bo srce razklalo od bolečine. »Zbogom, mama, hvala ti za vse. Nikdar več te ne bom videla...« so bolestno šepetale njene premrle ustnice. Ah, kako rada bi pristopila k njej in jo zaprosila za blagoslov in zadnji poljub... Ozrla se je proti cerkvi na gričku. Tam je samevala sredi belih tišin, tudi ona vsa tiha in pokojna. Z zadnjim pogledom je objela vso vas in iskala zadaj v sneženem metežu strme grebene Krna, Stola in drugih mogočnih gor, pod katerimi je ždela njena vasica. Z močjo, ki ji je bila do zdaj tuja, so se začeli prebujati v duši spomini. Vedno močnejši so postajali, grabili po njeni notranjosti, klicali in rotili — Ana, ne hodi, ostani pri nas! Ječala je kot ranjenec. Videla je: Če j0 vihar zlomi, bo njena usoda zapečatena; a ne toliko njena, kot usoda njenega otroka. Ozrla se je vanj. Izpod črne rute so jo gledale njegove modre očke. Bile so polne ji, abderiti, ultramontanci, farji, pritlikavci, samodržci, farizeji, izdajalci, priskledniki, plesnive mumije, sleparji itd. Tendenca knjige je vseskozi protikatoliška in Pahor nikoli ne zamudi prilike, ne da bi udaril po Cerkvi in duhovščini, čeprav nima za to nobene podlage. Jezik v romanu je zelo ohlapen, papirnat, dostikrat tudi nepravilen. Tujke srečujemo na vsaki strani. Pripovedovanje je V Kanadi se je dne 18. septembra v avtomobilski nezgodi smrtno ponesrečil mladi slovenski duhovnik dr. Janko Pajk. Ta tragični dogodek ni prizadel samo globoko užaloščena brata Staneta in Francita ter sorodnike in prijatelje, ampak, lahko rečemo, slovenski narod, ki je v njem izgubil izredno idealnega in neustrašenega borca za svobodo in pravico. Pokojni g. Janko izhaja iz ugledne narodne in katoliške družine iz Maribora. Študiral je v Mariboru, Ljubljani ter doktoriral iz bogoslovnih ved na Gregoriani v Rimu. Njegovo javno udejstvovanje se je pričelo med strašno vojsko, ko je dal svoje sile na razpolago slovenskemu narodu, je bil nameščen kot duhovnik v rimskem predmestju. V kratkem si je pridobil srca vseh, tudi komunistični zaslepljenci so ga spoštovali, ker so videli v njem idealnega služabnika božjega, saj se je držal načela: »Sovraži zmoto, a ljubi tistega, ki je v zmoti«. Večkrat sem ga obiskal v rdečem rimskem obroču, kjer je deloval ter videl kako so ga srečujoči delavci spoštljivo pozdravljali: »Buon giorno Padre Washington Rimsko-katoliški škofje so proglasili svoje neomejeno spoštovanje do onih duhovnikov ter drugih vernikov, ki so ohranili svojo vero kljub preganjanju v deželah za železno zaveso. Škofje so se zbrali v tem mestu k svoji letni seji. V njihovi resoluciji je med drugim rečeno: »Škofje Združenih držav ameriških proglašajo svoje neomejeno občudovanje in spoštovanje onih junakov naše skupne vere — škofov, duhovnikov in ostalih vernikov za železnim zastorom v Evropi in Aziji — ki so darovali svoja življenja in svojo kri za Kristusa in za ideale človeške svobode. V dolgi zgodovini preganjanja Kristovih vernikov ni slavnejšega poglavja od tega, ki ga zdaj piše zgodovina. Mi žalujemo nad mrtvimi mučeniki v Rusiji in ostalih 14 državah, ki so zdaj sužnje Sovjetske zveze. Brezštevilnim tisočem, ki so zdaj izpostavljeni terorizmu in nevarnostim v Evropi in Aziji, pošiljamo svoje bratske simpatije in zagotovila o naših gorečih molitvah zanje. »Naša srca so razžaloščena nad brezbrižnostjo tako zvanih krščanskih vlad, ki jo kažejo nad tem strašnim preganjanjem in nad njihovo nezmožnostjo, da bi se to počenjanje ustavilo. Prav tako se zgražamo nad nesposobnostjo svobodne- zadržanih solz, kakor da bi slutil vihar, ki je hrumel v njeni duši. Vedno večje so postajale njegove modre oči, tudi on sam je rasel pred njo, obličje je za'dobilo resne oblike. Nenadoma mu je zazijala na čelu široka rana. Kri se je ulila po obrazu, vroča, rdeča kri... »... Ivan..!« je zavpila Ana, zagrabila Žarka za roko in sc pognala skoro v tek po poti proti Kobaridu. Žarko jo je komaj dohajal. Strah ga je bilo, kajti tako čudna se mu je zdela danes njegova mama. šele daleč doli na ovinku, kjer se odpre razgled na Sočo in na belo cesto, ki pelje v Bovec, se je Ana nekoliko ustavila. Težko je sopla, a obraz ji je bil veder. Zmagala je. Tudi Žarko se je oddahnil. »Mamica, zakaj sva tako hitela navzdol? Mene kar noge bole.« »Dolga pot naju še čaka. Pri Sv. Luciji stopiva na vlak, zato se mi je tako mudilo.« Žarko se je razveselil. Še nikoli se ni peljal z vlakom. Zdaj je on priganjal mamo naj pohitita. Nikogar nista srečala vso pot do mosta, ki pelje čez Sočo. Tam je stal stražar. Ana se je prestrušila. razvlečeno, nezanimivo in le redki so prizori, ki bralca primejo. Če bi pisali zgodovinske romane tako kakor Pahor, bi v nekaj letih potvorili vso slovensko zgodovino. Pahor ne bi bil smel pisati romana o Jurčiču, ker se je izkazal, da snovi ne obvlada in da je preozek v svoji miselni zagrizenosti. Pahor je premajhen, da bi mogel nepristransko doumeti Jurčiča, oziroma Jurčič je vsem Slovencem preveč drag, da bi ga mogel kak Pahor natezati na svoje mršavo kopito. Izčrpnejšo in z vsemi protidokazi podprto oceno bom priobčil v kaki reviji. Martin Jevnikar Giovanni« (Dober dan, oče Janko), čeprav so vedeli, da je Slovenec in begunec, jih je njegovo dobro srce, asketska postava ter prijazna beseda osvojila. Nihče ni mogel najti madeža na njegovem izklesanem značaju: vzgleden, visoko izobražen duhovnik, globoko predan Bogu in Njegovi Cerkvi. Največ je pripomogel s svojimi odličnimi zvezami, prošnjami in posredovanji, da je mnogo slovenskih beguncev bilo sprejeto v Kanado, kjer se je tudi sam naselil. Njegovi obiski pri kanadskemu kardinalu so veliko pripomogli, da so se kanadski katoličani močno zavzeli za begunce. — Čeprav v tujini, je pokojni imel nad vse lepi pogreb — nad 1500 ljudi, 60 duhovnikov in 200 bogoslovcev; pogrebne obrede je opravil torontski pomožni škof. Toda Bog ga je hotel imeti pri sebi. Naj tam zgoraj skupno s tisoči slovenskih mučencev, prosi Boga za čimprejšnjo rešitev slovenskega naroda, da mu po letih trpljenja in suženjstva nakloni resnično svobodo. ga tiska, da bi objavil ljudstvu resnična dejstva teh preganjanj. — Zaupanje v pomoč stavimo v ime Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo... »Naj navedemo poimensko države, kjer se vrši preganjanje Cerkve: »Rusija, Ukrajina, Jugoslavija, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Albanija, vzhodna Avstrija, Češkoslovaška, Poljska, Vzhodna Nemčija, Mongolija, Kitajska in Severna Koreja. »Klanjamo se v spoštovanju in molimo za one cerkvene ljudi, katerih imena so simboli nesmrtnosti, in za vse, ki trpijo preganjanje za Jezusa Kristusa: kardinal Mind- szenty, nadškof Stepinac in nadškof Groesz.« St. oče je govoril Tudi letos je za Božič naslovil sv. oče vesoljnemu krščanskemu svetu lepo božično poslanico, katero je prenašal vatikanski radio v 25 jezikih. Sv. oče je s poslanico odgovoril na božična voščila kardinalov in svojih najožjih sodelavcev. Vatikanska ra-dio-postaja je prinesla govor tudi v slo-venskem jeziku v ponedeljek ob 16,45. ŠIRITE NA »Stoj 1« Ana se je ustavila in trdneje prijela Žarka za roko. Slišala je, kako mu utriplje srce. »Kam si namenjena, tovarišica?« je bil stražar še nekam prijazen. Vso dolgo, mrzlo noč je imel za sabo, zato se je razveselil vsakogar, ki je za hip stopil v njegovo samoto. »K sestri grem v Tolmin, da ne bom sama za praznike,« se je zlagala Ana. »Pa tako zgodaj ?« »Rada bi ji kaj pomagala, ko pa je sama za vse,« je Ana lovila besede. »A tako, pa srečno hodi, zdravo!« »Zdravo!« mu je s težavo odgovorila. V Kobaridu so začeli ljudje vstajati. Iz razsvetljenih oken so sijali na cesto prameni luči. Ana je pohitela skozi vas. Bala se je, da bi koga ne srečala. Ko sta prišla iz vasi, se je začelo daniti. Mraz je naraščal, sneg pod nogami je škripal. Po malem je še vedno snežilo. Pot do Tolmina se je vlekla. Le redke popotnike sta srečala. Pozdravili so in brezbrižno šli naprej. Čemu bi izpraševali? Uredite in očistite sadna drevesa Sadno drevje sedaj počiva. Ker je golo, brez listov, nam nič ni na poti, da bi jih ne mogli presoditi in razsoditi, kaj moramo izvršiti, da bodo drevesa imela lepe oblike. Lepa oblika pa je potrebna, če hočemo, da bo drevo obilno rodilo in da bo obiranje sadja lahko. Pod lepo obliko sadnega drevja razumemo: predvsem deblo mora biti ravno in navpično, veje pa morajo moleti sorazmerno na vse strani. Od debla mnogo zavisi! Če je ravno in navpično, potem se bo enakomerno razvijalo, to je debelelo in enakomerno bo prehajal sok v veje. Pri drevesih s kljukastim deblom ne moreš urediti lepe krone, to se pravi, da ne moreš naravnati rasti vej v željeno smer. Zato pa spada k vsakemu mlademu sadnemu drevescu oporni kol, ki pa naj nikdar ne sega preveč v veje, razen, da hočeš drevesu dati lepo piramidasto obliko in rabiš raven srednji vodilni vrh. Oblika krone Pri našem sadnem drevju poznamo v praksi samo dve obliki krone, in sicer naravno in umetno v obliki lijaka. Slednja je primerna skoraj izključno le za nizka drevesa, od sadnih vrst pa predvsem za breskve in marelice. Za ostale sadne vrste je bolj na mestu navadna oblika krone, ki je kakšenkrat piramidasta kot pri hruškah in deloma češnjah ali bolj ploščata, kot pri jablanih. Vse te oblike krone moramo gojiti in strogo paziti, da se ne bi veje križale ali pa celo gulile ena ob drugo. Najbolj moramo paziti na to pri ploščati obliki, kjer veje zelo rade rastejo križem kražem. Če takih kron ne uredimo, ne dobimo nikdar lepega, močnega drevesa in tudi obiranje sadja je težavnejše. Zato moramo pravočasno odstraniti vse one veje, ki delajo napotje ali ki bi ga lahko delale. Pri odstranjevanju takih vej moramo paziti, da ne delamo drevesu prevelikih ran, zato pa moramo že pri mladem drevescu odstraniti vsa ona, ki bi lahko pozneje delala napotje. Najbolje hi bilo, da bi take vejice odstranili še prav mlade (zeleno obrezovanje julija meseca!), a kdor tega ni storil, mora pač sedaj vzeti v roke drevesno žagico in škarje. Majhne rane se kmalu zarastejo, ni pa tako z velikimi. Zato je nujno potrebno, da velike rane zamažemo s cepilnim voskom. Najbolje pa je, če tako pazimo na sadno drevje, da ni potrebno delati velikih ran. Eno pa opuščajo naši sadjarji, in to je obrezovanje ran. Posebno če smo vejo odžagali, moramo lub ob rani lepo prirezati, da ne bo ob rani štrlel razcefedran lub; tak lub se suši in rana se ne zaraste. Odstrani mah in liSaje I Da ne spada bršljan k sadnemu drevesu je umljivo. Bršljan moraš izkopati. Pa tudi mah in lišaj moraš odstraniti, istočasno pa tudi suho štrlečo skorjo. Za to delo so najbolj pripravne posebne vrste rokavic iz žice ali posebne vrste strgulja, pa tudi drevesna ščetka. Taka drevesa, na katerih se je razvil mah ali lišaj, po očiščenju pobeli z apnenim beležem (kg apna v 10 litrih ali še manj vode). Vsak je nosil v srcu bridkosti in hrepenenje, prevelike za te svete božične dni... Naglo sta stopala čez zasnežena polja, da bi ju mraz ne premagal. Soča je žalostno šumela. Nizko nad njo so se sklanjala zasnežena drevesa. Ana se je trudila, da bi pregnala iz srca vse misli in občutke, da bi ne mislila ne na preteklost ne na bodočnost. Trudila se je zaman. Dospela sta v Tolmin še pred poldne. Ana je poiskala tolminsko mlekarno in naročila vročega mleka zase in za Žarka. Dobro jima je teknilo. Dala je Žarku kos kruha, ki ga je prinesla od doma. Ko ga je Žarko pospravil, je Ana vstala. Ni se čutila mirno med ljudmi. Zdelo se ji je, da ji vsak z obraza bere njeno namero. Ob eni je pripeljala mimo koriera. Se sta našla prostor. Ana je skrila nahrbtnik pod sedež in vzela Žarka v naročje. Čutila se je tako bolj varna. Žarka so bile same oči. Pritiskal je svoj nosek na zasople šipe in notranjost koriere ga ni prav nič zanimala. Pri Sv. Luciji sta izstopila in počakala vlak za Novo Gorico. Ana je vzela listek do Volčje drage, zdelo se ji je to manj sumljivo. Poiskala je prostor na desni stra- Najbogatejši človek na svetu -ali petrolej dela denar Do nedavna je veljal za najbogatejšega človeka na svetu neki indijski maharadža-vladar, ki je imel ogromne zbirke draguljev. Ko pa so v povojni Indiji odpravili vladarje in proglasili republiko, je začelo to bogastvo kopneti. — Najbogatejši človek je postal neki Armenec z imenom Gulbekian, ki je prišel do svojega bogastva s spretnim mešetarjenjem v petrolejskih zadevah: Mešetaril je v caristični Rusiji, pozneje pa posebno s petrolejskimi vrelci na Bližnjem vzhodu, to je v Iraku, Iranu (Perzija) in Arabiji. Pri ustanovitvi novih petrolejskih družb si je zagotovil samo 5%' delnic, a te je imel v lastni posesti in ne v družbi z drugimi. Danes je. star nad 85 let in živi v Lisabonu na Portugalskem, a je duševno čil in še vedno dobro služi. Prav gotovo pa bo v kratkem času postal naj bogatejši človek na svetu neki arabski šejk (poglavar) v arabsko-perzijskem zalivu, gospodar ozemlja Kuwait. Tu so pred 10 leti odkrili petrolej, črpati pa so ga začeli komaj pred petimi-šestimi leti. V tem kratkem času se je proizvodnja petroleja v Kuwaitu zelo hitro dvigala in računajo, da bodo dobili prihodnje leto iz teh vrelcev nad 40 milj. ton surovega petroleja in da se bo proizvodnja petroleja v kratkih letih dvignila na drugo mesto na celem svetu, torej takoj za ZDA. — Do-tični šejk je bil prej zakotna vladarska oseba, a je znal čuvati lastne koristi. Izgovoril si je samo polovico dobička, ki pa znaša za 1. 1951 celih 50 milijonov funtov šterlingov ali okoli 90 milijard naših lir. Dotični šejk vlada nad ozemljem, ki šteje v celoti 165.000 ljudi. Če bi razdelil do-tičnih 90 milijard sorazmerno na vse svoje podrejene, bi dobil vsak nad */» milijona lir in to v enem letu. Dobiček pa se dviga z dviganjem proizvodnje. Tako bo šejk iz Kuwaita postal v kratkem najbogatejši človek na svetu. Petrolej v Kuwaitu pa je okrepčal hrbtenico tudi Angležem, ki so izgubili perzijski petrolej. Ko je Perzija razlastila angleško-perzijsko petrolejsko družbo (An-glo-Iranian), je mislila, da bodo Angleži postali mehki in sprejeli še tako ponižujoče pogoje. Angleži pa se danes lahko požvižgajo na perzijski petrolej, ker proizvodnja v Kuwaitu odtehta to izgubo in zato lahko čakajo, da bodo postali Perzijci bolj mehki. To pa ni pomanjkanje papirja Papir se je v zadnjih dveh letih zelo po-držali, ker se ga zelo mnogo rabi, ker je poraba lesa večja kot prirastek, največ pa zato, ker rabijo celulozo (dobiva se iz lesa in iz nje delajo papir) za izdelavo streliva in zato hoče imeti oborožitvena industrija v zalogi mnogo celuloze. Če pa pogledamo časopise v ZDA, potem ne moremo misliti na pomanjkanje papirja, niti da je zelo drag. — V New Yorku izhajata namreč dva velika dnevnika, in sicer New York Herald Tribune in New York Times. V nedeljo dne 9. septembra letošnjega leta je izšel prvi na 254 straneh v teži 1.4 kg, z naslednjo vsebino: 114 strani je bilo člankov in političnih vesti, 68 strani različnih prilog, 24 strani ocen različnih knjig, 48 strani mešanega. Njegov konkurent pa ni hotel zaostati in je izšel dotično nedeljo na 400 straueh v teži 141 kg. — In naš »Katoliški glas«? ni voza, da bo lahko med potjo bežno pregledala mejo. V vlaku so bili sami tuji obrazi. Nikomur se ni ljubilo govorili. Ko so prešli Novo Gorico, je Žarko zaspal, kljub temu da se je danes prvič peljal z vlakom. Ana ga je tesneje zavila v ruto in ga privila k sebi. Nemotena je zdaj opazovala vzdolž nove meje. I.e medle slike fo ji ostale v spominu. Premalo je poznala to kraje. V Šempetru je prebudila Žarka. Nič kaj ni bil zadovoljen, čeravno se je še vedno znašel v vlaku. Ko sta izstopila na Volčji dragi, se je že začelo mračiti. Ana se je zaman trudila da bi premagala tesnobne občutke. Kr o j i so ji hli popolnima neznani, izpraševati si ni upala. Rana bi se izognila glavni cesti, a je zaman iskala stranskih stez. »Bog mi pomagaj in svetogorska Mati ■božja,« se je z zaupanjem ozrla v zame-gleno ozadje, kjer je stala Sveta gora. Opogumljena je stopila na pot proti Gorici. Srečala je le redke ljudi. Niso je pozdravili ne pogledali. Mrki in globoko sklonjeni so šli mimo. — Kakor da bi vsakega težilo prekletstvo — je bila Ana še zanje žalostna. Škofje v Ameriki za preganjano duhovščino * ■j- Dr. Janko Pajk r.T.tn g—mp-ž ===== v Raštelu št. 36 - Gorica želi vsem cenjenim odjemalcem in prijateljem srečno novo leto ter se še v nadalje priporoča. Velika zaloga vsakovrstnih čevljev domačega Izdelka ter Iz najboljilh tovarn. Najugodnejše cene. (Sccčrio in G tac^o slo d (jerio iiodo lato T952 petljo : TRGOVINA TRAMPUŠ STEVERJAN LUPŠE IVAN TRGOVINA „PRI SONCU“ MANIFAKTURA - GALANTERIJA IN VSE VRSTE PERILA Via Nizza - Via Rismondo N. 1 poetska oJItofiocjeoci ^Dcu^Ba Gorica - Riva Piazzutta 18 TRGOVINA ČEVLJEV Gorica - Corso Verdi 34 TISKARNA B U [ Gorica, F D i N ^iva Piazzutta 18 Z GORI Slovencem v Milanu Naznanjamo vsem Slovencem, ki se nahajajo v Milanu, da bo prišel tjakaj na nedeljo 6. januarja — na praznik sv. Treh kraljev — nek slovenski duhovnik, ki jim bo obdržal ob 2h pop. primeren govor v kapeli Opera Card. Ferrari, Via Ma-roncelli 23. Po govoru bo na razpolago za sv. Spoved. Drugo jutro bo pa za njih maševal. Čitatelji »K. glasa« obvestite o tem vaše prijatelje in znance. Saj bi bilo prav lepo, da bi se našli skupaj, ko je pač tako lepa prilika, zlasti za sv. spoved v materinem jeziku. Nove najemnine Ker je senat popravil prvotni vladni načrt o hišnih najemninah, a ga poslanska zbornica ni mogla še vzeti v pretres, da bi postal zakon, je vlada sklenila, da sprejme popravke senata in uredi zadevo najemnin s postavnim dekretom, kateri bo postal zakon, ko ga odobri S Uradni podatki o ljudskem štetju Statistični urad ZVU javlja, da je bilo stanje prebivalstva v coni A STO-ja na dan 3. novembra sledeče: Prebivalstva skupno 296.229 ljudi, od tega 138.200 moških in 158.629 žensk; družin 95.599; število beguncev — h katerim so prišteti optanti ter begunci v tukajšnjih taboriščih — znaša 25.736 oseb. Stanovanj je na našem ozemlju 77.979, ki razpolagajo skupno s 249.039 stanovanjskimi prostori. Po Tržaškem Vreme je postalo božično — mrzlo, kar je nekaj običajnega. Saj v nasprotnem primeru bi zime sploh ne poznali! Le večdnevna megla, ki se zajeda s svojo vlago v naše kosti, nas zelo moti! Božični prazniki in megla! To je nekaj nenavadnega! Te dni so se pričele tudi božične počitnice in naše šole so že zaprte. Naši malčki so bili na zadnji dan šole prav lepo obdarjeni od podpornih organizacij, kar je Draga vožnja karfijole Ta zgodba se je odigrala v francoski deželi Bretagni. Neka gospodinja je kupila ža 110 frankov precej obilno karfijolo (kavolo). Ko jo je hotela pripraviti, je našla v njej cevko, kakor so v njej aspirini, in notri listič s to-le vsebino: Kmet Freme Cadion od tam in tam sporoča, da je prodal to karfijolo za 10 frankov in zdaj bi rad vedel, koliko je moral zadnji kupec dati zanjo. S spoštovanjem. Razdalja med njivo in gospodinjo ku-povalko znaša 250 km, in tej se je zazdela razlika med obema cenama recimo nekoliko pretirana. Neki pariški list je za to izvedel in je zasledoval potovanje te desetkrat podražene karfijole ter prišel do teh izsledkov: 1. Kmet Cadion je prodal 2 kg težko karfijolo za 10 frankov trgovcu, ki je vzel blago na ducat. Trgovec si je zaračunal, za glavo 0.47 davkov, 4,40 fr. za delo, socialna bremena, licenco, obrabo orodja. To znese »Mama, tako sem truden,« je zastokal Žarko, ki ni bil vajen tako dolge hoje. »Saj sva skoro že na cilju. Ali vidiš, kako žari nebo v ozadju? Tam je Gorica.« »Gorica!« je trudno ponovil Žarko. »Ali je tam že morje ?« »Oh, ne! A do morja se bova peljala. Nič več ne bova hodila.« Obmolknil je. Ana mu je začela pripo-vedovati o Jeziiščku, ki se je to noč rodil v mrzlem hlevčku, ker ni bilo nikogar, da bi ga sprejel pod streho. Pazljivo je poslušal in za hip pozabil na utrujenost. Nastopila je že noč. Tu ni bilo snega, le liurja je bučala in se zaganjala v gola drevesa ob poti. Veter je od časa do časa prinašal zvoke oddaljenega zvonjenja. V Gorici zvoni — je trudno doumela Ana, — ali za najino smrt ali za vstajenje. Šempetrska cerkev je bila še odprta. Ana je snela nahrbtnik in ga položila na obzidje pred cerkvijo. Ramo so jo skelele kot živi ogenj. Potegnila je iz nahrbtnika zadnji kos črnega kruha in ga dala Žarku. Žarko ji ga je vrnil polovico. Vzela je, ker Š K E G A parlament. Novi dekret pravi, da se s 1. januarjem povišajo najemnine za stanovanja za 25°/°, in ne za 50°/°, kot je vlada predlagala. Štandrež Pretekli teden, 19. t. m. je v Gospodu zaspal g. Jožef Lutman star 72 let, ki je bil poznan daleč naokrog kot mlatilničar. Več let je bil tudi cerkveni ključar in pa občinski svetovalec. Pokojnik je bil značajen mož in neomajen steber naših katoliških organizacij. Pogreb je vodil stolni kanonik msgr. Lojze Novak ob obilni udeležbi naših ljudi. Ob odprtem grobu je msgr. obdržal kratek, a jedrnat govor, v katerem je proslavil pokojnika kot zglednega in poštenega Slovenca. Dvomesečna doklada nameščencem Zveza trgovcev za goriško pokrajino javlja vsem trgovcem - delodajalcem, da je doklada delavcem za dvomesečje december 1951 in pa januar 1952 ostala nespremenjena. zelo razveseljivo. Sedaj nestrpno pričakujemo novega leta! Prav radovedni smo, kaj nam prinese novega. Večerni strokovni tečaj za naše kmetovalce Kakor druga leta, je otvoril kmetijski inšpektorat tudi v zimi 1951-52 po naših vaseh razne večerne kmetijske strokovne tečaje. To bi bilo res hvalevredno, če bi se omenjeni tečaji ne vršili v italijanskem jeziku, kar žali naš slovenski narodni čut. Tq je vsekakor vse obsodbe vredno! Objava Vsem mojim dragim znancem in prijateljem s katerimi se pred mojim odhodom v ZDA nisem mogel osebno posloviti po tej poti kličem z Bogom! Obenem jim prav iskreno želim tudi blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto! France Gorše 15 fr. Toda ni je prodal za 15, temveč za 37,50 fr. grosistu v Nantes. 2. Grosist si je zaračunal: 1,70 fr. kupni davek, 3,50 fr. lokalni davek, 7 fr. za vožnjo, licenco in dohodninski davek. Skupaj 50 fr. Prodal jo je torej za 55 fr. dalje trgovcu na drobno. 3. Trgovec na drobno si je zaračunal 2,60 fr. davkov, 10 fr. za prevoz 10 km, licenco in dohodninski davek, torej 67,50 fr. Ker pa prodaja težo in uračuna upad, ga stane glava — vsaj sam tako pravi — 75 fr. Kot dobiček si sme še povrhu zaračunati 30 do 50%, v našem slučaju torej vsekakor 50%! 4. Gospodinja, ki je plačala 110 fr., je pa ugotovila, da ko bi dobila glavo naravnost od kmeta, bi jo plačala s prevozom, davki in dokladami vred kvečjemu 40 fr. Vmesni prekupci so ji požrli 70 fr. Osleparjena sta kmet in gospodinja, vmesni pa gotovo ne trpijo lakote. Nič ni lažjega kot vzdigniti ceno, toda ga ni hotela žaliti. Potem, sta vstopila v cerkev. Prezgodaj se ji je zdelo za beg čez mejo. Pred glavnim oltarjem je s slabotnim plamenčkom gorela večna luč. Od stranskega oltarja pa je prihajala svetloba, ki je toplo razsvetljevala cerkev. Tam sta dve dekleti postavljali jaslice. Malo začudeno sta pogledali zapoznelo molilko, potem se spet sklonili k svojemu delu. Ana je kar padla v klop, tako je bila trudna od duševnega napora in dolge hoje. Žarko je nekaj časa gledal, kako rastejo jaslice pod spretnimi rokami deklet, nato so se njegove misli zamotale. Videl je morje, velikansko ladjo, ki neslišno pluje preko morske gladine, in na njej vse polno ljudi. Tudi sam sedi zraven mamice, ki se mu smehlja in mu z milim glasom poje »Sveto noč...« Ana je molila. V stiski in muki teh težkih ur je bil samo še Bog njena upanje. Naslonila je čelo na klečalnik in tako obstala... o... Žena, zaprli bomo...« Ana je začudeno odprla oči. Vsa kruta neprimerno težje je ceno znižati, kajti tu posežejo vmes sindikati. V južni Franciji je lastnik avtobusa prepeljal 40 potnikov pod običajno ceno. Društvo avtobusnih podjetnikov je vložilo tožbo in nesrečni grešnik je bil obsojen na 5000 fr. kazni in 2000 fr. odškodnine, kajti da so morali njegovi potniki plačati 28.000 fr. namesto 45.000 — je bila nedovoljena konkurenca. Nekje v severni Franciji pa je neki trgovčič znižal cene, da bi povečal število kupcev. Njegovo udruženje ga zaradi tega sicer ni moglo dati sodišču v roke, pač pa je grešnika stisnila davkarija in ga obsodila, da je moral plačati davek za dobiček, ki ga ni imel. Kako bi šele mi v Gorici gledali, če bi bil na vsakem predmetu, ki ga kupimo, še listek, koliko je blago stalo, ko je bilo narejeno! Videli bi, da seštevanje ni več v modi, edinole množenje! R. P. Uboga Indija Indija šteje danes okoli 360 milijonov ljudi, ki pa so po ogromni vejaiS pravi berači. Tudi celotna država je revna, saj računajo, da ima letno komaj 840 milijonov dolarjev dohodkov, kar predstavlja komaj 7/10 dohodkov mesta New York. Italijanski veleposestniki v lastni zanjki V Italiji se izvaja agrarna reforma: veleposestnikom razlastijo zemljo, ki so jo do sedaj slabo obdelovali ali puščali samo za lovišča; to zemljo dobivajo zemlje lačni. Za to zemljo dobijo seveda dosedanji lastniki tudi odškodnino. V tem oziru jim država prizna 10% več kot so sami ocenili svojo zemljo pri napovedih za premoženjski davek. Umljivo je, da so takrat razni Torlonia, Doria, Pamphili, Boncompagni, Ruspoli in drugi latifundisti cenili vrednost svoje zemlje zelo nizko in zato je popolnoma prav, če dobijo temu sorazmerno odškodnino. Se sicer hudujejo, a si ne morejo pomagati. — Lačni pa vseeno ne bodo. Kralj Zogu in Mussolinijev denar Pred 20 leti je dobila Albanija od Italije znatno posojilo in albanski kralj Zogu je kot pristen in previden Albanec pri tem nekaj zaslužil: večino denarja je naložil v ameriških in angleških bankah. — Ko so pozneje Italijani zasedli Albanijo, se je kralju Zogu posrečilo rešiti sebe in svojo družino v inozemstvo in danes se nahaja v ZDA. Živi pa od onega Mussolinijevega denarja. — V Rimu pa si razbijajo glave, kako bi dobili povrnjeno ono posojilo. Zaključek svetega leta bo v Gorici v nedeljo 30. dec. ob treh popoldne v stolni cerkvi. Slišali boste tudi lepe slovenske božične pesmi, ki jih bodo peli zduženi cerkveni zbori. Pridite vsi! LISTNICA UPRAVE Fr. A. Pavel BclJf!ower - Californija. Nakazano vsoto 5 dolarjev v redu prejeli. Iskrena hvala. Z novim letom bo stala posamezna številka našega lista 25 lir. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici resničnost je kot grozeča pošast zopet planila vanjo. »Oprostite, saj grem.« S težavo je zbudila Žarka. »Ali je še daleč do meje?« se je opogumila, ko je videla dekletov pošteni obraz. »Za božjo voljo, gospa, menda...« še v hiši božji se ni upala dokončati stavka. »Da!« je Ana kratko odgovorila. »Ne morem drugače.« »Na koncu trga obrnite na desno. Tista je pot, ki pelje do meje. Predno dospele na most čez železnico, boste našla prvo stražnico, ki je tik ob meji. Zbogom, gospa, Bog naj vas varuje,« je naglo pozdravila in hitela h cerkvenim vratom, da jih zapre. Ana in Žarko sta ji sledila. Nebo se je popolnoma zjasnilo. Zvezde so mirno in sanjavo zrle navzdol. Iz (>o-riee sem so slovesno peli svetonočni zvonovi. Pospešila sta korak. Ko je v medit mesečini zagledala v daljavi beli obokani most jo za hip obstala. Ali ne tvega* preveč? Za dve življenji boš odgovorna — Zobozdravnik dr. STANISLAV PAVLICA TRST Via Commerciale 10/11 - Tel. 25597 9 — 13 sprejema 17 — 19 se je grozeče oglašalo v njeni notranjosti. —- Rešila bom dve duši, naj se zgodi kar koli, — se je z obupom na smrt obsojenega branila. Počasi in previdno je korakala dalje. Že je zagledala stražnico, ob njej veliko desko. Na cesti ni bilo nikogar, le zvonovi so zvonili v zvezdnato noč. ... Sveta Marija, Mati božja...« so v smrtnem strahu trepetale njene ustnice. Dvignila je Žarka v naročje in stopila s ceste v travo. Bila je tik velike deske. Počasi se je plazila za njo. Obšla je žično oviro. Tedaj se ji je zazdelo, da je zaslišala za seboj šum. Pognala se je preko travnika, sama ne vedoč kam. Nenadoma je za njo počil strel. Kot blazna je zdrvela dalje, Žarko se ji je v naročju tresel kot šiba. Še enkrat je za njo rezko ustrelilo. Tudi takrat so jo zgrešili. Znašla se je na cesti, ki je mejila na dolgo obzidje. Tekla je dalje. Blazen strah pred smrtjo ji je vlil v ude nadčloveško moč. Ko je dospela na križpot je zavila v ozko ulico. Pogledala je kvišku in solze so ji zaineg- OD LIKOV AN A KROJAČN1CA Ceopotd ‘^Podgornik TRST- Utica Oriani 9 Vošči Svoji spoštovani klijenteli SREČNO NOVO LETO lile oči. Spoznala je goriško ulico. Položila je Žarka na tla. Od strahu je bil tako odrevenel, da se ni mogel prestopiti. »Mama, kako me je groza.« Pogledal jo je z velikimi preplašenimi očmi. »Žarko, saj sva rešena, vse hudo je zdaj za nama.« Iz vseh goriških cerkva so se oglašali zvonovi. Zavila je proti stolnici. Ko sta prestopila njen prag, je Žarko onemel. Cerkev je. bila bajno razsvetljena, orgle so pele tako milo in lepo. kot bi zmogli samo še nebeški angelčki nad Betlehemom. In tam, v zlatu in žaru stoterih sveč se je smehljalo božje Dete in prožilo proti Žarku obe ročici. Žarko se je prcril prav do prezbiterija, pokleknil na kamnito stopnico in sklenil roke k molitvi. Zraven njega je klečala mama in tiho jokala. A Žarko jc vedel, da to niso tiste grenke solze, ki jih je mama pretakala doma. Njene solze so se spremenile v bisere, ki jih je milo nebeško Deleče sprejelo kot najdražji dar te svete noči. p j TRŽAŠKEGA ZANIMIVOSTI Tvrdka C I T R U S — IMPORT - EXPORT --------------- Lastnik Aleksander Goljevšček "TRST, Via Torpebianca 27 pošilja v Jugoslavijo darilne pakete, pomaranče in limone v zabojčkih po 10 kg. 2000 L. Dostava Expres