100
Ogenj v Petročah.
Prepozno sicer pridem s to žalostno novico, pa le zato, de bolj do čistiga dopovem, kar bo mnogim koristno, vsim pa prijetno od okolisin tega ognja zvediti. V Pctvovče se shajajo vsako leto o Marijnih praznikih romarji koj iz vsih slovenskih krajev. Maliga serpana drugi, velikiga serpana petnajsti dan, in pa praznik sladkiga imena Marije Device, lepa prostorna cerkev ne more ljudi obseči, ki se stečejo. Clo Njih Velicastvo našiga gvitliga Cesarja je ljuba pobožnost poslednji dan velikiga serpana 1844 v to cerkev perpeljala. Krog cerkve leži Petrovška ves — čedno selo — le preslabo je še bila pred ognjem okovarjena. Le tam pa tam je ceglasta streha izmed podstrešja, s skopo pokritiga, ko samica molela. Kar se vzdigne 7. dan velikiga travna tega leta
ne dolgo po polnoči strašno hud ogenj, in divja od hiše do hiše. Popre ko se je dan storil, je štirnajst pohištev veči del pepel bilo, desetim kmetam ni veliko druziga ostalo, ko beraška palica, clo živine je veliko zgorelo. — To so žalostne okoljne, kje so prijetne? vprašaš. Tu le. Štirje izmed 14. pogorelcov so bili v družbi sv. Florijana. Veselo so že polovico zavarvaniga denarja prejeli, in drugo bodo prejeli, kakor hitro svoje pohištva po postavi popravijo. To je p erva vesela okoljna. Druga je ta, de nobena hiša ni pogorela, ki je bila s eeglam pokrita. Take hiše stojijo zdaj clo nič poškodovane med groznimi grobljami. Tretja, de se zopet skaže znana in hvaljena   miloserčnost Slovencov.    Od  vsih  strani se
v
žito vozi in denarji pobirajo za uboge pogorelce. Ce-terta, de deset siromakov zdaj živo spozna korist ase-kurancije zoper ogenj, in de so vsi od kraja sklenili, svoje pohištva zavarvati, kakor hitro si jih bodo po dobroti svojih bratov zopet postavili. Pa nar prijetnimi je peta tih okolisin. Eden tih pogorelcev, za vse drugo moder in pošten mož (eniga svojih sinov je v duhovski stan spravil) ni bil pregovoriti, de bi bil svoje pohištvo zavarval. Mislil je, kakor jih še veliko kmetov nespametno misli, de zoper ogenj drujiga ni potreba, ko pridno priporočevanje svetimu Florijanu, in zvesto češenje tega svetnika. Sin duhovnik, očeta ne žaliti, jenja ga zastran tega podnaukovati, pa gre h komisijonarju, in vse poslopje očetovo s svojimi denarji zavarva. Očetu eno poslopje zgori; — solze pa mu stopijo v oči, ko zve, kako sosebno lepo de je pobožni mašnik četerto božjo zapoved dopolnil!
Drugo  pot  bom  bravcam Novic povedal nekaj od napčniga častenja sv. Florijana.