*3


Oskrbnik obledi in zapre nehote oči, ko pomeri Rinaldo s
samokresom nanj, zažvižga in stopi eden njegovih spremljevalcev
naprej . . .

Založil Anton Turk. kniigar v Liubliani.

Rinaldo Rinaldini.

Zanimiva roparska povest.

I*<> raznih virih spisal

S*. K_

III. pomnoženi natisk.

V Ljubljani, 1918.

Založil in prodaja ANTON TURK; knjigar.

Vse pravice pridržane,

Natisnil Ant. Slatnar v Kamniku.

JBtU jSfajg&,  js?I4 ^

^s« 8  8 > ^*^g , ^ >

i.

Rinaldinijevo rojstvo.

M alokatera zgodovinsko važna oseba, ki je
4 mnogo storila v prid svoje domovine ali v
prid človeštva sploh, je dosegla med ljudstvom
toliko slave, ali bolje rečeno zanimanja, kakor glavar
apeninskih roparjev Rinaldo Rinaldini. Okrog nje¬
gove osebe si je ljudstvo spletlo na podlagi bujne
domišljije, posebno pa na podlagi dejstva, da je
glasoviti bandit jemal samo bogatim in podpiral
uboge, cel' venec raznih legend o njegovem de¬
lovanju in življenju, kakor tudi o njegovem rojstvu.
Pripovedovalo se je, da je bil sin laškega princa,
a so ga iz sovraštva do njegovega očeta uropali
že kot malo dete in je potem na deželi vzrastel
kot pastir. Ker mu pa plemenita kri ni dala miru
in se mu življenje kot pastir ni dopadalo, pobegnil
je v gore Apenine, se pridružil roparski četi, kjer
je kmalu dosegel toliko vpliva, da so ga roparji
prostovoljno izvolili svojim glavarjem.

1 *

4

Toda kdo bi našteval dolgo vrsto izmiš¬
ljenih legend, ki so imele in še imajo med ita-
Ijanskim preprostim ljudstvom edini ta namen, da
so se pripovedovale in se še pripovedujejo v za¬
bavo. Umljivo je, da se vedno bolj in bolj na¬
gibajo od istine in da se oseba glasovitega roparja
slika vedno idealnejše, nego je v resnici bila. Take
legende pa imajo tudi drugi narodi o svojih gla-
sovitejših roparjih in premnogokrat je dovolj, ako
se zna dotičnik le dalje časa na zvijačen način
umikati roki pravice — in že ga preprosto ljudstvo
slavi kakor junaka in mu pripisuje lastnosti, katerih
ni nikdar imel. —

Mali Jakob, poznejši glasoviti ropar in glavar
Rinaldo Rinaldini, je bil že v svoji zgodnji mla¬
dosti vzrok, da sta se stariša, sivi in že čez šest¬
deset let stari Jakob Bantolino in njegova komaj
osemnajst let stara, lepa žena Leticija, vedno pre¬
pirala. Mlada mati je ljubila lepo dete čez vse,
a stari in sivi oče je sovražil lepega in prebri¬
sanega dečka in je svoje sovraštvo kazal pri vsaki
priložnosti.

Oče pa je tudi skoraj imel vzrok, da je
kazal svoje sovraštvo. Takoj po poroki namreč
je moral kot kapitan in poveljnik velike ladje na
povelje genoveške ljudovlade iti nad afrikanske
morske roparje, ki so kaj radi napadali bogato
obložene ladje genoveških trgovcev in jim delali
ogromno škodo. Kapitan je izostal več kot tri leta.

5

Ko se je vrnil domu, se ga zvesta ženka še ni
nadejala in ko je'vstopil v hišo, našel je mlado
Leticijo pri čudnem opravku: dojila je dete, ki je
imelo še le nekaj mesecev!

Kako sta se oba zakonska pogledala, si lahko
sami mislimo.

Mlada mati se je grozno prestrašila, da je
drgetala po vsem telesu. Staremu gospodu in očetu
pa se je z obraza bralo, kako kuha jeza, žolč in
ljubosumnost v njem. Je pa tudi lahko kuhala,
ker je dobil dediča na način, kakor dobe taščice,
penice, pastaričice, palčki in druge drobne ptice
svojega velikega mladiča, ker jim je kukavica na-
tihem znesla svoje jajce v gnezdo.

Mlada mati je bila prva, ki se je otresla
nadležnega presenečenja in sicer se ga je otresla
tako naglo, da bi kaj tacega nihče ne bil verjel
pri tako mladi ženici. Bila je pač lahkoživa Itali¬
janka. Se predno si je mogel stari gospod izbrisati
z obraza že več kot nenavadno začudenje, še
predno je mogel staviti vprašanje, na kak način,
odkod ali kje si je preskrbela brez njegovega do¬
voljenja, brez njegovega vedenja otroka, začela mu
je že pripovedovati na svoj lahkoživ način — da
ga je imela za norca, spoznali bodo dragi čitatelji
sami — tako-le:

„Da, da — čudiš se, moj ljubi možiček, kako
pridem kot začasna vdova k otroku! In glej, še

6

sama dojim lepo dete! Le poslušaj, kaj se mi je
izvanrednega pripetilo. Kakor veš, pride se z na¬
šega vrta — prej sem rekla najinega vrta, ker
sva bila dva, a zdaj smo trije — na goro, raz
katero se ne vidi samo velika naša okolica, ampak
se vidi tudi morje s svojimi ladjami in čolni, ki
se vračajo in odhajajo. Ker mi je bilo za teboj,
moj ljubi možiček, zelo dolgčas — veruješ mi
lahko, da od dne do dne bolj in bolj — hodila
sem vsak dan na to goro in gledala, kako od¬
hajajo in prihajajo ladje. Toda zastonj sem čakala
one ladje, ki bi te imela prinesti nazaj. Res se
je mnogo domačinov vrnilo domu, a tebe nikdar
ni bilo med njimi. Naposled se me je skoraj
lotil obup, ker sem mislila, da se ti je gotovo
pripetilo kaj žalega, da si se potopil in sem bržčas
postala nesrečna in zapuščena vdova. In ta zapu¬
ščenost mi je delala največ žalosti; mlad biti in
sam — pomisli, moj ljubi možek, kako je to hudo!

Ko sem tako sedela nekoč -— od tega časa
bode bržčas ravno nekaj čez eno leto — vsa
žalostna in zamišljena na gori in gledala, ali se
bodeš vrnil ali ne, začelo je naenkrat snežiti. Kako
sem se začudila nad to naravno prikaznijo, ki je
pri nas bolj redko videti kakor bela vrana med
črnimi. Vsled prevelikega začudenja sem odprla
oči prav na debelo in usta prav na široko in —
misli si, moj ljubi možek — dobila sem usta
polna snega in zadnji je moral gotovo biti blago-

7

slovljen, ker sem se kmalu potem čutila v drugem
stanu. Da je bil blagoslovljen, sem si mislila, ker
je padal z neba. Po minoli določeni dobi sem
porodila sinka, lepega in belega, kakor je bil ta¬
kratni sneg. Toda dolžnosti do tebe, moj ljubi
možek, nisem celo nič pozabila in sem dala sinka
krstiti na ime Jakob, ker imaš to ime tudi ti.
Upam pa, da bodeš lepega dečka ravno tako
vroče ljubil, kakor ga ljubim jaz.“

Čeprav ni prevarani mož o celi dogodbici
verjel niti besedice in bil prepričan, da ga dobra
ženka na prav neroden način prijema za nos, vendar
je požrl hudo jezo, ker se je bal, da bi se znala
soseska povrh še norčevati ž njim in ga zasme¬
hovati. Premagal se je torej in naredil obraz, ka¬
kršnega je ravno mogel. Vendar pa je natihoma
premišljeval, kako bi se maščeval in čim večji je
postajal deček, tem večje je postajalo tudi kapi¬
tanovo sovraštvo do njega; naposled ga že videti
ni mogel več. y

Mati, ki je spoznaja, kako mož sovraži dečka,
je bila sicer zelo žalostna in v vednih skrbeh, na¬
sprotno pa je še hvalila Boga, da je imela mir
pred možem in čeprav je že ni gledal ravno pri¬
jazno, vendar ji nikdar ni nič očital in se delal,
kakor bi ji bil verjel namišljeno prigodbico.

Tudi ona je molčala, čeprav se ji je včasih
težko zgodilo, ako je videla, kako sovraži mož
njenega ljubljenca.

8

II.

Kapitan odpelje dečka.

Deček je postal deset let star; mati je svo¬
jega ljubljenca ljubila tako, da ga je imela vedno
okrog sebe. Kako se je torej začudila, ko stopi
nekega dne mož pred njo in ji reče, da bode za
nekaj dni odpotoval v Milan in bode vzel mladega
Jakoba seboj; rekel je, da tiči deček vedno med
štirimi stenami in je že zadnji čas, da pride malo
med svet in si ga nekoliko ogleda.

Starec je govoril tako odločno in suhoparno
in ji razlagal svoje nazore o dečku tako odločno,
da se mati — čeprav ji je neka posebna bojazen
radi dečka zasedla srce — ni upala ustavljati in
je nehote privolila v moževo zahtevo. Odpotovala
sta torej oba.

Mož je izostal z dečkom štiri tedne, toda ti
tedni so se zdeli obupani materi veliko daljši od
onih let, ko je izostal mož od doma. Kdo pa po¬
piše njen strah in njeno obupanost, ko se mož
vrne domu, pa brez dečka. Bila je tako presene¬
čena, da se je morala vsesti na stol in zdaj je še
le vprašala s tresočim glasom:

„Za sveto božjo voljo, kje pa si pustil mo¬
jega ljubega Jakoba? Povej vendar!"

9

„Saj res — da, Jakoba! Toda glej, naj ti
nekaj povem. Moja pripovedka je skoraj ravno
tako čudna, kakor je bila tvoja takrat pred dese¬
timi leti." Kapitan je govoril celo mirno in resno
in je nadaljeval: „Glej, moja ljuba ženka, še pred
nekoliko dnevi sem te imel na sumu, da si me
hotela radi dečkovega poroda varati in da je bilo
vse, kar si mi takrat pripovedovala o blagoslov¬
ljenem snegu, le gola domišljija."

„No — in zdaj?" vpraša prestrašena žena z
zamolklim, skoraj hreščavim glasom.

„Zdaj sem popolnoma prepričan, da je vse
od pičice do pičice resnično, kar si mi pripove¬
dovala. Le poslušaj! Pred nekoliko dnevi sva šla
z dečkom skozi ozko dolinico, v katero je ravno
z vso močjo pripekalo opoldansko solnc.e. Pa glej
— ubogi Jakob se je naenkrat začel tajati in predno
sem ga mogel zanesti v senco, se je bil že po¬
polnoma izpremenil v vodo. Zdaj popolnoma ver¬
jamem, da je nastal iz snega, ker mi je njegova
izprememba morala utrditi to vero."

Starec je prenehal in mirno obstal pred ženo.
Ta je v obupu vila roki in ni mogla izpregovoriti
niti ene besedice. Mož pa jo je začel z resnim
obrazom tolažiti:

„Da, da — moja ljuba ženka, to so čudne
naravne prikazni! Ali nisi ti takrat rekla tudi tako?
Seveda — pri čudnih naravinih početkih moramo

10

biti pripravljeni tudi na čuden naraven konec!
Sicer pa mislim, da se ti zdi moja pripovest res¬
nična, ker tudi jaz pred desetimi leti celo nič nisem
dvomil nad tvojimi besedami. Vidiš, in to je za¬
konska vzajemnost."

Leticija si možu ni upala ničesar odgovoriti.
Govoril je preveč resno in odločno in ker ga je
dobro poznala, ga ni hotela dalje izzivati. Edino
premišljevala je, kam bi bil mož dal dečka, kje
je zdaj in kako se mu godi. Moža vprašati si ni
upala nikdar.

Ko pa je ležal kapitan na smrtni postelji,
prosila ga je z obupno sklenjenima rokama, naj
ji vendar zdaj v zadnjem trenotku pove, kje se
nahaja njen otrok. Na njeno obupno vprašanje je
bolnik še enkrat zbral vse svoje telesne in du¬
ševne moči in odgovoril samo to-le:

„Kakor dobljeno, tako izgubljeno!"

Nobena nadaljna beseda se ni dala več iz¬
prositi iz bolnika in naj je uboga žena tarnala,
jokala in prosila, kolikor je mogla. Ko je mož
umrl, vzel je skrivnost s seboj v grob in nič ni
pomagalo vdovi, čeprav je iz obupnosti skoraj
zblaznela. Tako je mož grozno maščeval lahko¬
miselni prelomek zakonske zvestobe, katero je bila
žena zakrivila v svojih mladih letih.

11

III.

Rinaldo pobegne iz samostana.

Čas je že, da se nekoliko ozremo za našim
pravim junakom te povesti, ki je živel pod imenom
Rinaldo v nekem samostanu blizu mesta Milana,
kamor ga je bil pripeljal kapitan in zahteval, da
mora pod imenom Rinaldo postati duhovnik.

V to svrho se je moral Rinaldo pridno učiti
brati in pisati in je moral opravljati službo strež¬
nika pri maši. Ta služba pa celo nič ni ugajala
divjemu in nemirnemu dečku, kakor mu tudi cela
nič ni hotelo iti na um, da bi moral postati du¬
hovnik.

Rinaldo je toraj bil v samostanu le z neko
mržnjo in čimbolj so se razvijale njegove telesne
in duševne -moči, tembolj si je želel zlate prostosti
zunaj visokih in golih samostanskih zidov.

Večkrat je meril te visoke samostanske zidove
in je prišel do spoznanja, da niso tako visoki, da
bi se ne dali premagati in bi se v sili ne dalo
priti čez nje. Neka nepazljivost, katero je zakrivil,
je bila vzrok, da so ga kaznovali.

Zdaj pa mu je nevolja prikipela do vrhunca
in se izpremenila v jezo, ječa pa, v kateri je imel
čas premišljevati, je povzročila, da si je skoval
načrte za tihi beg. Misel na prostost je ukrepila

12

tudi njegove telesne moči. Začel je s podkopa-
vanjem zidu in ker je bila ječa prizidana zadi na
dvorišču ob zunanji zid, ni se mu bilo bati, da
bi ga kdo slišal ali neljubo motil pri skrivnem
delu. Roval pa je tako dolgo naprej, dokler ni
dospel na prosto. Samo enkrat se je še ozrl nazaj,
potem pa je začel bežati, kolikor naglo so ga
mogle noge nesti. Vstavil se je še le potem, ko
je imel samostan s svojimi zidovi in menihi daleč
za seboj.

Po kratkem odmoru je potoval naprej. Čeprav
pa je vedel, da je edino le najhujše uboštvo nje¬
gova prihodnjost, vendar ni hotel poiskati oče¬
tove hiše, ampak je šel naprej, dokler ni prišel
v pijemonteške gore. Te gore so tako skalovite,
da se morejo ljudje le malo pečati s poljedelstvom
in zemlja ne rodi toliko, da bi mogla sama pre-
živiti ubožno prebivalstvo in naj živi to še tako
skromno.

Da pa se morejo v teh nerodovitnih krajih
ljudje preživiti, morajo se večinoma ukvarjati z
živinorejo. Ker ni Rinaldiju druzega preostajalo,
stopil je v službo kot kozji pastir, da je bil vsaj
za prvo silo preskrbljen in ni trpel pomanjkanja,
ali pa si od hiše do hiše prositi kruha. V novem
stanu je bil bolj zadovoljen, nego prej za samo¬
stanskimi zidovi, ker mu ni bilo že toliko za dobro
hrano, nego za prostost, katere je imel kot pastir
■v  prosti naravi dovolj.

13

Toda dolgo mu življenje kot pastir ni uga¬
jalo. Duh njegov je ljubil prostost, vendar lenariti
in ves božji dan v zrak slušati ni hotel. Želel si
je dela in domišljija mu je slikala prihodnjost v
čudnih barvah, prihodnjost polno sreče in neome¬
jene prostosti. Kmalu pa se mu je domišljija raz¬
vila prebujno, ve“iko prebujno in gotovo je res,
da se mu poznejši nagon neusmiljenosti in na¬
sprotno nečuvene velikodušnosti razvil že takrat,
ko je bil še pastir.

Sicer pa mu je pastirsko življenje telesno
jako ugajalo. Razvil se je v pravega velikana.
Celo razcapana obleka mladega pastirja ni prav
nič sodila k njegovemu obrazu, ki je bil lep in
kazal izvanreden pogum; ni mu škodovalo na
lepoti, da ga je solnce močno zatemnilo. Oči so
bile črne in so se svetile, kakor dva žareča oglja.
Močno telo je bilo vitko in čeprav je bil Rinaldo
cel velikan, vendar je bil uren in gibčen; raz¬
trgana srajca je kazala močne prsi in mišičaste
roke. —

Kako pogumen je, pokazal je nekoč na iz¬
vrsten način. Kadar se spomladi začne po gorah
sneg tajati in ako začne veti močen in topel jug,
narastejo gorski potoki včasi s tako silo, da od¬
nesejo cele plasti rodovitne zemlje, poplavijo do¬
line, nanesejo peska in kamenja in premnogokrat
odplavijo tudi hiše in hleve z ljudmi in živino.
Tako se je zgodilo tudi v vasici, kjer je služit

14

Rinaldo, da je neko spomlad narastel vaški potok
in privabil vaščane, da so stali ob njegovih bre¬
govih ter čakali, kje bode nastala prva sila in
bode treba najprej pomagati — ali pa sploh po¬
begniti in prepustiti vse svoje imetje razburjeni
vodi. —

Med splošnim hrupom in veliko zbeganostjo
pade v narastli potok dekle enega izmed najpre-
možnejših vaških kmetov. Žene so kričale, možje
in mladeniči vili roke, a nobeden si ni upal iti v
deročo vodo in rešiti potapljajočo deklico. Nakrat
se prerine skozi množico mladi Rinaldo, vrže raz¬
trgano suknjo in pokrpane čevlje raz sebe in skoči
v vodo. Z močnimi rokami deli valove, doseže
deklico in jo z lastno smrtno nevarnostjo reši
gotove smrti.

Kadar je v gorah pasel koze in plezal za
njimi po strmih pečinah, gledal je kaj rad v grozne
prepade ali pa posedal na pečinah, ki so-štrlele
nad prepad in pustil noge viseti v strašno brezdno.
Največje veselje je imel o takih priložnostih, ako
je lahko gledal strele, ki so švigale pod njim ali
pa okoli njega in plašile živino ali pa rušile in
cepile drevje. Tako obnašanje je bilo značilno za
njegov poznejši neustrašljivi poklic.

15

IV.

Rinaldo zaide med tihotapce.

Čez dve leti je bil Rinaldo pastir v gorah
in čeprav je bil že velik in dorastel, vendar je
ravno tak človek sodil za samotno, mnogokrat
težavno življenje. Že davno bi se bil lotil druzega
dela, toda v prvem hipu ni vedel kaj početi. Neko
jutro pa se je zgodilo nekaj, kar ga je mahoma
vrglo na nov življenjski tir. Komaj se je začelo
daniti, ko ga obstopi tropa tihotapcev, ki so tiho¬
tapili blago čez mejo. Ker se mu ni osorni na¬
govor dopadel, odgovoril je on še osornejše in
predno bi se bil nadjal, bil je že od čete napaden.
Toda divji pastir se ni celo nič prestrašil; po¬
grabil je po bliskovo svojo trdno gorjačo, skočil
za dva koraka nazaj na vzvišen prostor, kjer je
bil za hrbtom varen in ko je zavihtel dvakrat
svojo težko palico, ležala sta že dva napadalca
na tleh. Drugi pa so izprevideli, da bi bilo škoda
junaka, če bi mu v slučaju res prišli do živega;
začnejo ga torej nagovarjati, naj pristopi k njihovi
četi in postane tihotapec, ki bode dobro znal
vporabiti svojo hladno kri in medvedovo moč.
Ko so mu začeli dokazovati, da za junaka ni lepo
pastirjevanje, kjer se nič ne zasluži, nasproti mu
pa med njimi zori zlati sad, dal se je rad pre¬
govoriti.

16

Rinaldo si ni mogel v svoji domišljiji želeti
boljšega, nego popustiti pastirsko življenje. Gnal
je živino domu, odpovedal službo in ko so ga
kmetje izpraševali, kaj hoče početi, odkimal je z
rameni, češ — kaj vas briga in ni dal nobenega
odgovora. — — — — — — — ■—-—

Tako je prišel med tihotapce in čutil se je
presrečnega, ko je dobil puško v roko in smel
stopiti v njihovo vrsto. Po nekaterih vajah je bil
eden najboljših strelcev, a v par tednih je v stre¬
ljanju prekosil vse.

Prvo skušnjo, katero .je moral prestati v so¬
vražnem ognju, ko so bili tihotapci nekoč napadeni,
naredil je v svojo nesrečo z najboljšim vspehom.
Rečem pa v njegovo nesrečo in sicer po pravici,
kajti ako bi bil v tem boju padel ali pa bi ga
bili stražniki vjeli, tedaj bi ne bil v nekaterih letih
končal svoje življenje na morišču, ampak bi še
bil lahko postal vreden ali koristen ud človeške
družbe in bi bil lahko kakor poštenjak mirno v
Gospodu zaspal, mirno zaspal pod varno streho v
postelji.

Vsled svoje prve junaške sreče, kakor si jo
je sam po svojih nazorih predstavljal, bil je kakor
pijan in se je čutil najsrečnejšega človeka. Kako
je zaničljivo gledal nazaj na svoji dve leti pastir-
čevanja. Svoji četi je bil popolnoma udan in je
odobraval vse, kar je storila; bil je povsod zraven

17

in povsod prvi. Ker pa niso bili časi vedno dobri
za tihotapce, pomagali so si poštenjaki premnogo-
krat tako, da so jemali svojim bližnjim in bili torej
celo navadni roparji.

Kakor že rečeno, je bil Rinaldo vedno in
povsod prvi in najpredrznejši in je vodil svoje
tovariše, ki so ga nehote ubogali, s takim po¬
gumom in s tako spretnostjo, da so ga vsi brez
izjeme spoštovali in občudovali.

%

Bilo je nekoč okoli polnoči. Mesec se je
bil že skril za gorami in samo svetle zvezdice
so za silo razsvetljevale temno noč. Visoko v go¬
rovju, na veliki in strmi pečinasti kopi je ob
strani široka razpoklina. Pred razpoklino je ravno
toliko ravnega sveta, da bi človek lahko za silo
ležal na njem, a obračati bi se ne smel mnogo,
ker bi se sicer zavalil v globok prepad. Razpo¬
klina sama je tako široka, da gresta lahko dva
človeka drug poleg druzega skozi njo. Toda
znotraj se odprtina razširi in tvori veliko in dolgo
jamo ali duplino. Skozi to se pride na drugi strani
zopet na prosto.

Videti je skoraj, kakor bi bila ta duplina
umetno narejena, kakor bi jo bila človeška roka
izdolbla in izklesala v pečino in ji namenoma
preskrbela dva vhoda, oziroma izhoda. In vendar
Rinaldo. 2

18

ni tako. Narava jo je naredila sama. Če se dobro
pogleda, se vidi, da slonita dve pečini druga ob
drugi. Duplina je pravzaprav soteska, nekak pre¬
hod med obema stenama. Svetloba prihaja v so¬
tesko čez dan le slabo skozi obe odprtini; po¬
noči, in naj sveti mesec še tako jasno, je kraj
popolnoma temen.

Ta kraj je bil svoječasno le malokateremu
človeku znan; toda še ti, katerim je bil znan, so
bili ljudje, ki se niso upali prosto na dan in so
se morali skrivati kakor zverjad. Kraj se je ime¬
noval „Črna soteska" ali „Črna jama" in je bil
pribežališče in zavetišče gorskih roparjev. Popol¬
noma osamljena ta jama bržčas nikoli ni bila.
Čemu pa smo si jo ogledali? Ker je v njej tudi
Rinaldo dalje časa gospodoval.

Ob vhodu je nocoj slonel velik, močan in
dobro oborožen človek. Stal je kakor na straži
in je imel poleg dolgocevne puške, ki je slonela
poleg njega, še par samokresov in nožev za ši¬
rokim pasom. V duplini je rahlo plapolal ogenj,
ki se je že pripravljal, da pomalem ugasne; okrog
ognja je sedelo več mož. Kakor oni pri vhodu so
bili tudi ti dobro oboroženi. Bilo je videti, da so
se ravno navečerjali ter so pri vrču vina še se¬
deli skupaj, preganjajoč si z razgovori dolgčas. Ob
eni steni je slabo brlelo par svetilk, ob drugi
steni pa so bila na tleh ležišča iz slame, listja in
mahu, pogrnjena z raznoličnimi odejami, kakršnih

19

so si možje tu ali tam ravno naropali. Nad ležišči
si videl viseti razno orožje.

Družba je bila zelo vesela in živahna. Vseh
mož je bilo okrog deset. Kaj so pili, vino ali kaj,
se ni dalo določiti. Najmlajši je imel službo na¬
takarja ; točil je iz soda, a brez pipe. Reč je bila
najpriprostejša: sod je stal ob steni pokonci in je
imel gornje dno izbito; mož je pijačo torej za¬
jemal prav kakor vodo iz vodnjaka.

„Pravzaprav je velika neumnost, da se damo
od mladega pastirja tako voditi za nos!“ oglasil
se je temnogledi mož. „Kako mu je že ime?“

„Rinaldo!“ oglasilo se je takoj par glasov iz
družbe.

Pogovarjali so se torej o našem znancu.

„Res je pastir in je še mlad, a je korenjak
od nog do glave!" zagovarjal ga je eden izmed
družbe.

„Seveda je, seveda!" porogal se mu je drugi
in se glasno nasmejal, „šaj se ti Je zdaj pozna
na glavi, kakšen korenjak je mladi pastir. Te¬
lebnil te je po tleh kakor slamnatega moža."

„Res je, res," zagovarjal se je prvi, „toda
tebi bi se bilo enako godilo, ako bi si bil upal
naprej. Rečem vam, da mladi Rinaldo po svoji
moči in spretnosti v kretanju prekosi vsakega
izmed nas. Marsikoga sem že položil na tla, a

2 *

20

Rinalda se nikakor ne lotim. Kdor mi danes ne
verjame, verjel mi bo poznej 1“

Toda temnogledi mož, kateremu ni bil pastir
všeč, se ni dal zlahka pregovoriti in je trdil, da
je sramota za celo družbo, ker se je dala od Ri¬
nalda pognati takorekoč v kozji rog. Temnogledi
je bil znan, da je med roparji najdivjejši in da
najmanj pozna, kaj je usmiljenje. Cela njegova po¬
stava, obraz in pogled so pričali o njegovi divjosti.
Kako se je pisal in kje je bil doma, nihče ni vedel.
Saj se pa med roparsko družbo itak nihče ne briga
za take zadeve. Od kod bi znal ta ali oni biti
doma, se med posamezniki morda misli, tudi na
tihenf» govori, a javno se o tem molči. Ropar vrže
z vstopom v družbo vso svojo preteklost vstran,
na dom se noče ali ne sme spominjati, življenje
mu je posvečeno edinole ropanju in maščevanju
in navadno si s tako prenarejenim človekom pri-
dene tudi drugo ime. Temnogledega je družba
zvala Nikolaja, onega pa, ki je tako zagovarjal
Rinalda, Ludovika. Zadnji je tudi pozneje bil eden
najzvestejših privržencev in prijateljev Rinaldijevih.
Da je bil Nikolaj tako nasproten novopristoplemu
članu roparske družbe, je bil vzrok ta, ker ga ni
poznal in ni bil navzoč pri napadu, kjer bi bil
Rinaldo njega ravno tako dobro poučil o svoji
moči, spretnosti in neustrašenosti, kakor je druge.

»Poučite vendar vi drugi, ki ste bili pri na¬
padu navzoči, trdovratnega Nikolaja, kakšen je

21

Rinaldo!" zaklical je naposled Ludovik in se ozrl
po družbi. Bil je videti razsrjen.

Nikolaj se je krohotno nasmejal in zaničljivo
pogledal razvnetega tovariša. Ludovik je bil sicer
eden najmirnejših, ali tokrat se je raztogotil brez¬
mejno. Zgrabil je za nož.

»Nikolaj, ne jezi me!" je zasikal med zobmi,
»sicer te znam nekoliko poščegetati med rebra."

Ludovik je skočil kvišku in tudi Nikolaj je
bil takoj pokonci, grabivši za nož. Bilo bi prišlo
do krvavega prepira. Ali ostali tovariši so skočili
med nju.

„Imejta mir med seboj. Reč je tako malen¬
kostna, da se res ne izplača takšen prepir!"

„Jaz si prepovem, da bi Nikolaj žalil Ri-
nalda, oziroma z njim tudi mene!" kričal je Lu¬
dovik. „Vsi ste strahopetci, ako ne potegnete z
menoj!“

Nikolaj je zopet odgovoril z glasnim kro¬
hotom. Toda imel je zdaj vse tovariše zoper se.
Ti so ga poučili, naj ne draži Ludovika, naj ne
govori o Rinaldu, katerega še ne pozna, tako za¬
ničljivo in naj bo kratkomalo miren, ker ne gre
delati med družbo nepotrebnega razpora.

Nikolaj je moral ponehati, vendar ni mogel
drugače, kakor pripomniti, da je vendar smešno
ali vsaj čudno, kako je mladenič ustrahoval četo
odrastlih mož in da je še bolj čudno, ako mu bo

22

družba po tako kratkem znanju že podložna. Da
bo, se je že zdaj videlo.

„Dovolj smo ga spoznali in vemo, kaj naj
sodimo o njegovi osebi in njegovih zmožnostih!"
oglasil se je eden izmed družbe. „Kar obljubi, iz¬
polni in kar hoče, tudi stori!"

„Saj ti verjamem," nasmeje se Nikolaj, „da
stori, kar hoče. Ali veš, da hoče res med našo
družbo? Ali ni morda vodil Ludovika s svojo
obljubo za nos? Ako bi vam hotel verjeti, potem
bi moral mladi fant biti že tukaj! Ali nimam
prav ?“

Družba se je pogledala in nobeden ni vedel
odgovora razun Ludovika, ki je trdil svoje naprej.
Pilo se je pridno naprej in vino je začelo razgre¬
vati glave. Nekaj časa je vladal mučen molk, ka¬
terega je nestrpljivi Nikolaj vedno in vedno pre¬
trgal s svojim dvomom.

„Ce nobeden drugi — jaz verjamem, da bo
držal besedo," trdil je Ludovik. „Tudi sem uverjen,
Nikolaj, da boš še tudi ti prav dobro spoznal Ri-
nalda. Ali bo za tebe na dober ali na slab način,
boš skusil sam."

Možje so pili molče dalje in kmalu je bilo
videti, da so tudi ti začeli dvomiti, in Nikolaju
je jela rasti samozavest. Bil je uverjen, da bi pri
novem spopadu z Ludovikom ne pristopila več
vsa družba na stran zadnjega. S samozavestjo mu

23

je rastla tudi prepiroljubnost. Ostre besede so
padale sem in zopet tja in gotovo bi bilo zdaj
prišlo do krvavega spopada, ker je Ludovik že
držal težek vrč v roki, da bi ga pognal svojemu
nasprotniku v obraz, kar se oglasi zunaj pastirski
rog.

Roparji skočijo kvišku.

»Vidite — da sem imel prav. On pride!"
zaklical je Ludovik razveseljen, da se ni varal in
takoj so bili zopet vsi na njegovi strani. Vsa družba
razun Nikolaja je hotela proti vhodu.

»Bedaki, ostanite vendar tukaj!" klical je
Nikolaj. »Videti je, kakor bi bili že komaj priča¬
kovali mladeniča in kakor bi ne mogli brez njega
živeti. Ali se je že delal kateremu izmed nas tak
sprejem ?“

»Nikolaj, pravi razgrajač si, nadležen sitnež
si!" pokara ga ropar, ki je dozdaj molčal in bil
eden najmirnejših. »Pojdimo prišlecu nasproti. Naš
tovariš bo in vezale nas bodo enotne vezi. Drug
na druzega smo navezani v dobrih časih in še bolj
v hudih."

Nikolaj je sam ostal v ozadju. Mrko je gledal
in mrmral v brado besede, ki so se slišale kakor
kletvice.

Ludovik se res ni bil motil. Rinaldo je stal
pri straži in se z njo pogovarjal.

24

»Dobro došel, Rinaldo!" pozdravil ga je
Ludovik vesel. Čutil je v sebi neko posebno zado¬
ščenje, ker je vendar ostal mož-beseda in ga ni
Rinaldo pustil na cedilu. Podal je prišlecu roko:
»Dobro došel še enkrat — poglavar!"

„Oho, ne tako naglo!" nasmejal se je Ri¬
naldo in stisnil Ludoviku roko. »Hvala za spre¬
jem, prijatelj! Pozdrav sprejmem z veseljem, a
nikakor ne naslova, kakor bi bil vaš poglavar. Ta
naslov naj za enkrat odpade."

»Ker je tako tvoja želja," menil je Ludovik,
»pa naj bo. Ali poznam te, da boš kmalu, morda
že jutri naš vodja. Saj smo itak enega potrebni,
da bo med nami boljša vzajemnost."

Rinaldo je tudi drugim roparjem podal roko
in jih pozdravil, rekoč, zdaj vidijo, da je držal
besedo. Tudi roparji so z veseljem pozdravili
brhkega mladeniča in mu izrazili svoje največje
veselje.

»Pripravljen sem z vami živeti in umreti!"
pritrdil je Rinaldo. »Dobro vem, kaj sem storil z
današnjim korakom. Svet je postal zame drugačen,
kakor je bil dozdaj."

Družba je šla v votlino k .ognju, ki je že
hotel pojemati in kjer je še vedno sedel Nikolaj
in srpo gledal pred se. Delal se je, kakor bi
nič ne videl in tudi prav nič ne slišal. Tudi vstati
ni hotel.

25

»Nikolaj, ali sem lažnjivec? Ali je ta tukaj
tudi lažnjivec?" začel je Ludovik in se je obrnil
k molčečemu roparju.

Ta je začel motriti mladeniča, pregledoval
ga je od nog do glave, a rekel ni nič.

»Tega prijatelja še ne poznam!" izpregovoril
je Rinaldo in se je približal sedečemu; ponudil mu
je roko. »Upam, da se bova kmalu sprijaznila in
si postala prav dobra prijatelja. — Bog te živi,
tovariš!"

Nikolaj ni mogel drugače, kakor podal je
roko prišlecu. Moral mu je pogledati v oči in da
je Rinaldo prvi izpregovoril in ga pozdravil, se je
Nikolaju takoj dopadlo.

»Res si lep mož", odgovoril je čez malo
trenutkov. »Kaj te pa je napotilo, da si obrnil svetu
hrbet in si sklenil lotiti se našega nevarnega roko¬
delstva?"

»Nemila usoda in krivica sta me prignale
tu sem med vas," pripomnil je Rinaldo. »Morda
lahko rečem, ,da mi usoda dobro želi, ker me je
privedla do današnjega koraka. — Zdaj bi vas
pa prosil, prijatelji, za kos kruha in požirek vina,
ce ga imate; sicer sem pa zadovoljen tudi s po¬
žirkom sveže vode. Saj sem vode bolj vajen, nego
vina."

»Dobiš, česar želiš!" oglasi se družba in
kmalu so nekateri pripravljeni, da preskrbe za¬
prošeno.

26

Utrujen je sedel Rinaldo na tla in kmalu
je imel pred seboj mesa, vina in kruha. Hlastno
je segel po njih, kajti daljni pot ga je bil utrudil.
Ko se je bil dovolj pokrepčal, je začel:

„Hval& vam za postrežbo. Zopet sem čil in
okrepčan. Ako se vam ne zdi prepozno, hočem
vam pripovedovati svoje življenske doživljaje. Tako
bodete sami najbolje razvideli, da mi ni preosta-
jalo druzega, kakor pobegniti v samoto."

Pripovedoval je zdaj, kako ga je oče so¬
vražil, kako ga je dal z namenom, iznebiti se ga,
v samostan in kako je moral iz samostana po¬
begniti. Pripovedoval je mnogo podrobnosti, ka¬
terih nismo vsled pomanjkanja prostora navedli v
naši povesti.

Nikolaj je pazljivo poslušal. Začel se je za¬
nimati za mladeniča. Ko je zadnji nehal pripove¬
dovati, podal mu je Nikolaj roko, rekoč: „Zdaj
te jaz pozdravljam v naši družbi in če te moji
tovariši res postavijo za svojega poglavarja, bom
ti tudi jaz pokoren!“

„Tako je prav!" zakričali so ostali roparji z
navdušenjem, a Rinaldo se je branil, rekoč:

„Za zdaj bi bilo še veliko prezgodaj. Ne
manjka mi poguma, ali imam še premalo izkušnje.
Ne rečem pa, ako bi pozneje kdaj ne prevzel
častnega mesta vašega poglavarja. Za zdaj bi
vam pa predlagal, da si izberete enega izmed

27

svojih za voditelja — po mojem mnenju bi biL
Nikolaj gotovo eden najboljših. Seveda se mu,
moramo zavezati, da mu hočemo biti v vseh rečeh,
docela pokorni. Jaz sam sem takoj voljen pokoriti
se mu."

Družba je pritrdila Rinaldovim besedam, kakor
je tudi Nikolaj bil po kratkem obotavljanju pri¬
pravljen postati četin vodja. Ogenj so znovič za¬
netili in Rinaldo je predlagal, da so se začeli
razgovarjati o nekakih postavah, katere so vsa¬
kega vezale in razgovarjalo se je celo o slučajih*
ako bi kateri ne hotel biti poslušen. — Prvo be¬
sedo je nehote vodil Rinaldo, ker je imel naj-
bistrejši um in je prijel vsako zadevo z najspret-
nejšo roko.

Na ta način je že od prvega večera bil pravi
glavar Rinaldo, čeprav je nosil to ime Nikolaj.
A ker Se je prvi znal najbolje pokoriti, se ni
medsebojno sporazumljenje nikdar kršilo. — Ro¬
parska četa je začela uspevati in kazalo se je*
kakor bi se bila z Rinaldijevim prihodom pridru¬
žila tudi boljša sreča.

Četa je kmalu zaslovela po okolici, glas a
n J! je šel tudi dalje po deželi in ni čudo, da so
se okrog nje začeli zbirati novi člani.

Toda Nikolaj je v zvezi z Rinaldom bil iz¬
birčen in ni sprejel vsakega, ki se je prišel po¬
nujat, v svoje osredje. —

28

Ni se bilo torej čuditi, ko je po nekem
krvavem boju, v katerem je padel dosedanji vodja
in glavar čete, bil Rinaldo enoglasno izvoljen
glavarjem. Sicer je štela mnogoštevilna četa ve¬
liko starejših, izkušenih mož, vendar se je vsem
zdel Rinaldo najsposobnejši, čeprav je štel še le
okrog dvajset let.

Pod poveljstvom Rinaldija pomnožila se je
četa na skoraj dvesto mož in Rinaldiju se je že
šlo za glavo, ako bi ga bila roka pravice dobila
v pest; kdor bi ga bil dobil živega ali ga usmrtil,
dobil bi bil od države izplačanih tisoč cekinov.
Toda čeprav je bila ta svota za takratne razmere
zelo visoka in bi bila lahko omamila enega ali
druzega izmed roparske čete, da bi bil v spanju
napadel Rinaldinija in mu odsekal glavo — vendar
se nihče ni našel, ki bi si bil hotel zaslužiti mi¬
kajoče denarje in naj bi bila država svoto po¬
množila še desetkrat toliko. Vse je ljubilo in spo¬
štovalo lepega in pogumnega moža, ki je ravnal
s svojimi podložniki, kakor bi bili njegovi bratje
ali prijatelji; vsakdo izmed čete je bil ponosen
na svojega glavarja in naj je bil ta v službi še
tako strog in kaznoval uporneže včasi še celo s
smrtjo.

Rinaldijeva posebnost je bila, da se je rad
v razni opravi, včasi kakor kmet, včasi kakor
gospod, včasi kakor posveten duhovnik, včasi
kakor menih in zopet drugikrat kakor berač mešal

29

med ljudi, kakor ob shodih, semnjih in enakih
priložnostih. Takrat je imel najlepšo priložnost
poslušati, kaj in kako so ljudje sodili o njem.
Premnogokrat je posegel sam v besedo, kakor
bodemo videli pozneje in pomagal zabavljati čez
Rinaldija, katerega je grajal ali pa hvalil, kakor
se mu je ravno zdelo času ali družbi primerno.
Nihče ga ni spoznal, tako dobro se je znal ob¬
našati v svoji preobleki. Uganjal je pa tudi rad
burke, deloma da so se smejali njegovi tovariši,_
deloma da so se zabavali in smejali tudi drugi
ljudje.

Tako si je naprimer kupil nekoč imenitna
lovsko opravo in si jo oblekel. Hotel je svojim
možem prirediti nekaj veselih in smešnih trenutkov,
a si poleg pridobiti bogat plen in obenem pokazati
svoj osebni pogum.

Podal se je nedaleč od svojega zavetišča na
travnik poleg ceste, na katerem je bilo postavljenih
več šotorov. Spremljal ga je samo en tovariš,
izpreoblečen kot sluga. V šotorih je bila večja
potujoča družba, ki je hotela potovati v Flo¬
renco.

Rinaldo je kmalu izvedel, da potuje marheza
Altanara s svojo sestro v velikem spremstvu v
zgoraj imenovano mesto. Približa se torej šotoru,
je bil najlepši in po katerega zunanjosti se je dalo
soditi, da biva v njem marheza. Nasproti mu pride

30

marhezin konjar in ga vpraša, kdo je in kaj hoče,
Rinaldo mu odgovori, da je knez bližnje deželice,
katerih je takrat dandanes zjedinjena Italija štela
veliko in da se je ravnokar zabaval z lovom, ki mu
je najstrastnejša zabava,

Laž je takoj uplivala na konjarja in ime knez
ga je nakrat naredilo silno pokornega in ponižnega.
Šel gaje javit in obe gospe sta sprejeli domnevnega
kneza z največjo prijaznostjo, posebno ker je bil
mlad in lep mož, se znal izborno obnašati in bil
sploh jako ljubezniv in prikupljiv; povrh pa je bil
še knez.

Rinaldo jima je med pogovorom dal nasvet,
naj se vendar varujeta pred glasovitim roparskim
glavarjem Rinaldijem; poleg se je ljubeznivo na¬
smejal. Gospe sta bili sicer presenečeni, ko jima
je domnevni knez povedal, da se klati glavar tukaj
po okolici in dela pote nevarne, toda rekli sta, da
se zanašata na njuno mnogoštevilno spremstvo. V
svojo zabavo pripovedoval jima je Rinaldo razne
dogodke iz življenja in delovanja glasovitega ropar¬
skega glavarja.

Pripovedovanje o drznem početju Rinaldi-
nijevem je silno prestrašilo ubogi ženski; jeli sta
se v resnici bati. Edino konjar in nekateri sluge |
so se bahali s svojim pogumom in se norčevali z
glavarjem tako, da je bil Rinaldo skoraj že razsrjen.
Vprašal je konjarja, ali je že videl kdaj Rinaldinija

31

in če ve, kako zna postopati. Ko konjar odgovori,
da ga ne pozna, nasmeji se Rinaldo in reče, da
mu hoče pokazati, kako nastopi glavar in kako
ravna, da doseže svoj namen.

„Le glejte", reče Rinaldo; „mislite si, da sem
naprimer jaz Rinaldo — govorim, kakor vidite,
z vami lepo mirno in prijazno, kakor k svojemu
prijatelju. Nakrat pa potegnem svoj samokres, ki
je seveda vedno ostro nabit in vam ga smeje
nastavim na prsi. Tako-le!"

Pri teh besedah je potegnil Rinaldo svoj
samokres in ga nastavil konjarju na prsi, in konjar
se je — čeprav je imel strašno resnico še vedno le
za šalo — vstrašil tako, da je postal bled kakor
zid in se tresel kakor list na veji.

Kako pa se je revež, ki se je pred trenutki
se bahal s svojim pogumom, prestrašil, ko je Rinaldo
z gromovitim glasom zakričal:

„Semz urami, verižicami, prstani in z denarjem!
Toda takoj! — Gospe, ker sta tako mladi, lepi
in ljubeznivi, vaju nočem opleniti in vama pustim
ves kinč, samo kot odškodnino mi bodete plačali
petsto cekinov, a dobili bodete zato varnostni list,
na podlagi katerega bodete lahko potovali po celi
Italiji in vama nobeden mojih ljudi ne bode storil
nič žalega."

Rinaldo je segel v žep in dal trepetajoči
marhezi imenovani listek.

32

Vsi so bili zdaj prepričani, da imajo roparskega
glavarja osebno pred seboj in da ni njegovo početje
šala, ampak prava resnica. V začetku se je marhezi
res dozdevalo, da uganja knez nekoliko pretirano
šalo in se je bala, da bi se znala s samokresom
zgoditi kaka nesreča. Kakor pa je zagledala varstven
listič, bila je prepričana, da ima Rinaldinija pred
seboj. Čeprav pa jih je bilo veliko oseb zbranih
in je bil Rinaldo sam s svojim spremljevalcem, ki
je seveda tudi držal napet samokres v roki in
čeprav so se še ravno pred par minutami ba¬
hali s svojim pogumom in junaštvom, vendar si
niso upali sedaj nastopiti proti strahovitemu gla¬
varju ; molče so takoj oddali drznemu roparju vse,
karkoli je zahteval od njih. Nobeden ni dal glasu
od sebe in tudi ganil se ni nobeden y  da bi se le
količkaj branil.

Ko je Rinaldo dragocenosti nekako s po¬
nosom vtaknil v svoje žepe, rekel je pol v šali,
pol v resnici:

„Zdaj ste videli Rinaldo Rinaldinija in ste
ga tudi spoznali 1“

Nato se je globoko priklonil in odkorakal s
svojim spremljevalcem v bližnji gozd.

Prej tako samozavestna in vesela družba pa
je pobrala svoja kopita in je na podlagi Rinal-
dinijevega varnostnega lističa brezskrbno odpo¬
tovala dalje. Še čez več let, kadar je marheza

33

Altanaro pripovedovala o dogodku z Rinaldinijem,
je pripomnila: \

»Skoda moža, da je bil ropar! Pri svojih
lepih lastnostih bi si bil zaslužil boljšo usodo,
kakor biti glavar roparske čete. Polovico svojega
premoženja bi rada darovala, ako bi bila mogla
lepega in pogumnega mladeniča pregovoriti, da
bi bil opusti! svoj ničvredni stan in postal vreden
ud človeške družbe."

Rinaldo je bil ganil srce marheze Altanaro,
ki se je še v poznih letih rada spominjala lepega
roparja, čeprav ni hotela priznati, da se je bila
zaljubila vani. Toda ne samo njeno srce — še
mnogo drugih src je bilo zanj.

V.

Skeleča vest.

V začetku, v prvih tednih svojega življenja
kot ropar je Rinaldo kaj rad posedal na samoti,
kjer je srpo zrl predse in premišljeval.

Nekoč je sedel ob strmi in visoki pečini in
je nepremaknjeno gledal, kako se je globoko
pod njim vil šumeč potok. Premišljeval je o svoji
usodi in skušal je uganiti, kakšno bo njegovo
življenje v bodočnosti, kaj bo doživel in kako
Rinaldo. 3

34

bo končal. Toda življenski zastor je bil nepro¬
zoren in le neke čudne, neljube slutnje so ga na¬
vdajale. -

Bil je tako zamišljen, da ni slišal, kako se
mu je približal tovariš, ropar Altaverde. Sele ko
mu je ta potrkal po rami, se je Rinaldo zavedel
in se vzbudil iz svojih sanj. Začela sta se pogo¬
varjati o tem in onem, o življenju in drvenju
sveta, o nezgodah človeškega življenja, o boju
za obstanek in enakih zadevah. Rinaldo je obupno
preklinjal svojo usodo, ki ga je vrgla s ceste živ¬
ljenja, po kateri hodijo drugi pošteni ljudje. To¬
variš ropar ga je hotel na vse načine prepričati,
da je zastonj tako brezupen biti; slikal mu je ro¬
parsko življenje od najlepših strani in z najlepšimi
barvami — a bilo mu je vse zaman. Rinaldo je
ostal slabovoljen. — Pomalem je tudi Altaverde
umolknil in legel na hrbet v travo.

Po nekaterih trenutkih se je približal drug
ropar, katerega je družba zvala Nikola. Seboj je
imel dva psa, katera so roparji radi jemali seboj,
kadar je kateri izmed njih šel na opazovanje ali
zasledovanje. Poročal je glavarju o vsem, kar je
videl ali med kmečkim ljudstvom slišal. Nato sta
Nikola in Altaverde odšla, Rinaldo pa je ostal
sam in je psa obdržal pri sebi. Imel je na ta način
družbo, ki ga ni nadlegovala s pogovori. Sanjaril
je torej naprej in ni opazil, da je postal večer.
Skoraj bi bil zaspal.

35

Nakrat ga vzdramita psa, ki sta nedaleč od
polspečega lajala za grmovjem. Rinaldo skoči
hitro pokonci, zgrabi za samokres in se previdno
približa.

Psa sta bila ustavila starčka, oblečenega
skoraj kakor meniha.

Rinaldo vpraša starčka, kaj išče tukaj. Kot
ropar in previdni glavar ni nikomur zaupal, kogar
ni poznal, ker se je vedno bal, da bi znal biti
ta ali oni neznanec preoblečen vohun.

„Star puščavnik sem,“ odgovori starček, „in
daleč okrog sem pri ljudeh znan kot oče Donat.
Pridem od mesteca tamle spodaj; nakupil sem si
nekaj najpotrebnejšega, česar mi dobri ljudje ne
prinesejo. Veter mi je ugasnil svetilko, ker sem
premalo pazil na potrto šipo, a ker je pot še
precej dolga, prosil bi te za ogenj, da si jo zopet
prižgem."

„AIi pa se me ne bojiš?" vpraša Rinaldo.

„Ne bojim se nikogar," dobi v odgovor.

„Kdo pa misliš, da sem?" vpraša Rinaldo

dalje.

»Nesrečen človek si, ali vsaj čutiš se ne¬
zadovoljnega. Ako imam prav, tedaj te obža¬
lujem."

„Ali mi ne moreš povedati, kateri pot si
naj izberem, da se izognem glasovitemu ropar¬
skemu glavarju Rinaldiniju? Bojim se ga namreč!"
vpraša Rinaldo, da bi skušal puščavnika.

3 *

36

„Kje je ta, ne vem! Ljudje pravijo, da je
povsod in nikjer. Toda ni ta grozoviten in ne¬
usmiljen, kakor ga nekateri slikajo. Jaz bi ga  sam
rad poznal, da bi dobil od njega pismeno zago¬
tovilo varnosti za sebe in svojo puščavniško kočo,
kjer imam tudi svojo kapelico."

„Preveč se zaneseš nanj, puščavnik. Sve¬
tujem ti, da se ga varuješ!"

„Moj Bog!" začudi se starček, „čemu bi se
naj bal roparskega glavarja? Ce mi vzame teh
par dni življenja, katere bi imel po božji volji še
preživeti, naj se pa zgodi; gotovo bo tedaj tako
božja volja. Saj mu ne bodo ti dnevi v korist,
ker se mu bodo zapisali v knjigi božje pravič¬
nosti in ga bo Bog zanje o svojem času poklical
na odgovor. Ce mi požge borno kočo, postavil
si bodem novo; par dreves in par klinov, povrh
pa nekaj skorje, in revno bivališče za očeta Do-
nata bo zopet gotovo. Vzame mi moji dve kozi,
dobim od dobrih kmetov, ki me ljubijo in spo¬
štujejo daleč okoli, zopet dve drugi. Denarja ne
poznam, pomanjkanja pa tudi ne, ker sem se
kot reven puščavnik popolnoma odvadil biti raz¬
vajen."

Rinaldo se je čudil skromnemu puščavniku.
Segel je v žep, rekoč:

„Starček, vzemi to mošnjo denarja. Rad bi
ti še danes storil kako uslugo in obenem dobro

37

delo. Ne zametuj mojega darila, kajti vedi, da
Rinaldo ne bo od tebe nikdar zahteval, da bi
mu moral biti hvaležen. Jaz sem Rinaldo Rinaldini
in znal bom uvaževati tvoje želje."

Starček se celo nič ni začudil, samo po¬
gledal si je moža še natančneje, prosil ga je, naj
mu prižge luč, denarja pa ni hotel vzeti s pri¬
pombo:

»Denar dela skrbi, povzroča nemir, a jaz
kot puščavnik moram in želim brezskrbno, mirno
in prosto živeti, da lahko zadoščam edinole zahte¬
vam svojega poklica, katerega sem si prostovoljno
izbral. Toda ako hočeš denar obrniti z dobrim
namenom, podari ga kakemu ubožcu in verjemi
mi, da si ga na ta način podaril tudi meni."

Po teh besedah je častitljivi oče Donat od¬
korakal naprej.

Rinaldo je gledal nekaj časa za njim, po¬
tem pa se je zavil v plašč in je šel k svojim
tovarišem, ki so sedeli okrog ognja in bili videti
prav dobre volje. Bili pa niso zbrani vsi. Ri¬
naldo je sedel k ognju in si je vzel nekoliko ve¬
čerje. Ponujenega vina ni hotel piti.

»Bodi vendar dobre volje!" prigovarjali so
mu tovariši.

»Ne morem!" je bil kratek odgovor.

»Človek more vse, kar hoče!“ trdili so nekateri.

»Človek ne more vsega, kar hoče!" ugo¬
varjal je Rinaldo. »Kajti če bi mogel vse, kar

38

hočem, postal bi takoj pošten človek in ne vi¬
deli bi me več tukaj.“

»Ne govori tako!" prosili so nekateri. „Na
ta način nam vzameš ves pogum in pomisli,
kakšne posledice bi naša družba doživela. Ce
smo izvržek, imamo vsaj med revnim prebival¬
stvom še vedno svoje privržence, ki nas sodijo
od naše dobre strani in naposled živi vsak človek
rad, če ne tako, pa drugače."

Rinaldo je molčal, vstal in se vlegel pod
bližnje drevo, kjer je rahlo zaspal. Ni se brigal,
kako dolgo je spal, ko ga je vzbudil hrum pri¬
hajajočih tovarišev, katere so doma ostali z ve¬
seljem pozdravljali. Prišleci so pripovedovali, da
so napadli sluge nekega neapolitanskega princa,
ki so na konjih spravljali prtljago in drugo dra¬
goceno blago, ki je bilo namenjeno v Florenco;
ker so se sluge do skrajnosti branili, morali so
jih roparji postreljati. Rinaldo se je pri tem po¬
ročilu nehote stresel in slišal ga je z nevoljo.
Plen je bil zelo bogat; roparji so si ga med
seboj razdelili in kakor po navadi so bili o takih
prilikah zelo dobre volje. Pilo se je in jedlo obil¬
nejše, kakor druge dni in naposled se je pelo
in kvartalo, ali še celo plesalo. Nekateri izmed
vesele družbe so prosili Rinaldinija, naj bo vesel
z njimi, kakor je bil že večkrat.

„Danes ne morem!" odgovoril je Rinaldo
kratko. „Ni mi za veselje! Toda pride že še pri-

39

ložnost, ko bom zopet dobrovoljen z vami. Ali
ste že slišali, da je vlada za mojo glavo razpi¬
sala nagrado?"

„Slišali smo, slišali!" oglasilo se je v krogu.
„Ali od nas je gotovo nobeden ne bo hotel za¬
služiti."

Rinaldo je svojim ljudem veleval, naj se še
kratkočasijo nekaj časa, ako jih je volja, ker je
namenjen kmalu dalje odriniti.

»Namenjen sem iti v alboniške gore. Prvič
bomo taborili v skriti dolinici za kapelo sv. Ja¬
koba. Takoj potem pa se napotimo v dolino med
znanimi štirimi ceriškimi gorami. Tam mislim ne¬
kaj izvršiti."

Vsi so bili veseli in pripravljeni, da se
takoj napravijo na pot. Vedeli so, kadar jih Ri¬
naldo vodi, da je takrat ali najbolj prijetno ali
pa se takrat dobi največ plena. Ker so vedeli,
kam imajo iti, so se kmalu razkropili in po dva
ali trije skupaj odkorakali po različnih potih. —
Skupaj niso radi boljše varnosti nikoli hodili. Tudi
Rinaldo se je napravil na pot. Da bi ga kdo
manje spoznal, vrgel je čez ramo kitaro, katero
je sploh rad imel pri sebi in v prostih urah rad
na njo brenkal. V spremstvu je imel dva tova¬
riša, ki sta ga pa morala kmalu zapustiti. Krenil
je na pot, po katerem je bil včeraj odšel stari
puščavnik.

40

Po daljnem korakanju je glavar prispel pod
strmo goro, kjer se je vila slaba, malo hojena,
strma stezica navzgor. Nekoliko pod gorskim gre¬
benom je bila mala ravnica, v ozadju gosto po¬
raščena. Izmed grmovja se je videla borna koča.
Nedaleč od te koče je puščavnik kopal.

Ko se mu Rinaldo približa, vpraša ga starec:

„Kaj te je privedlo k meni ? Ali bi rad našel
pravi pot skozi življenje?"

Rinaldo vzdihne in odgovori:

„Poiskal sem te, da bi se pri tebi nekoliko
odpočil in se okrepčal."

„Ce si zadovoljen z revno slamnato posteljo
in nisi izbirljiv v hrani, ti lahko postrežem. Stopi
v kočo!"

Rinaldo je stopil v nizko kočo, kateri je s
svojo visoko postavo segal skoraj do stropa. Bila
pa je sicer jako snažna. V kotu je stala miza z
razpelom, pred katerim je ležalo nekoliko mo¬
litvenih knjig; poleg te mize je stala druga ne¬
koliko manjša in k tej je starec velel prišlecu
sesti. Sam se je podal v čumnato in prinesel je
kruha, surovega masla in sira, Rinaldo pa je bil
medtem iz plašča izvlekel veliko steklenico vina,
katerega je ponudil starcu.

„Ako ti mojih bornih jedil ne zaničuješ, tudi
jaz nočem zaničevati tvoje kapljice," nasmeji se
starček.

41

Jedla sta torej in pila, ter se o tem in onem
razgovarjala.

»Rad bi vedel," začel je Rinaldo, „kaj te
je privedlo tako daleč, da si postal puščavnik in
živiš v tej samoti."

„Doma sem iz rimske okolice," rekel je oče
Donat, „toda sram me je, da sem tam doma;
toda sram me ni toliko zaradi moje osebe, kakor
zaradi ljudi, ki so nečloveško in nepravično rav¬
nali z menoj."

»Hvaležen jim bodi!" ugovarjal mu je Ri¬
naldo, »ljudje so te naredili vsaj srečnega. Jaz
sem tudi iz okolice Rima, toda nesrečen sem in
sicer največ iz lastne krivde. Ce imaš usmiljeno
srce, pomiluj me!"

Motilo ju je v nadaljnem razgovarjanju močno
trkanje na duri. Rinaldo je tiho vstal in se skril
v čumnato, namignivši starčku, naj odpre. V kočo
je pridrlo več mož in zahtevalo od puščavnika,
naj jim da denarja, kolikor ga ima. Donat jim da
mali mošnjiček, rekoč, da so ti novčiči vse nje¬
govo bogastvo. Eden izmed prišlecev pogleda v
mošnjiček, a ko vidi malo svotico, katere se res
ni splačalo vzeti, vrže jo jezno puščavniku pred
noge.

»Ti imaš vino v svoji koči!" zakriči nad
njim. »Tukaj na mizi še stoji! Takoj sem z njim,
a prinesi ga še več."

42

Ko se puščavnik izgovarja, da nima več vina
in tudi ostanek na mizi ni njegov, začnejo ga pri¬
šleci suvati in mu ruvati brado, da revež večkrat
zaječi.

Nakrat pa se odpro duri in Rinaldo se jezen
prikaže. Oči se mu bliskajo in z grmečim glasom
zakriči:

„Kaj si upate uganjati, nemarneži!"

„Oh, naš glavar!" prestrašijo se roparji,
kateri so bili vsi od Rinaldinijeve čete in plaho
postoje.

Rinaldo pa udari prvega, ki je bil zgrabil
starca za brado in mu delal največjo silo, s tako
grozovito silo po glavi, da pade kakor snop na
tla in nekaj časa kakor omoten obleži. Roparji so
predobro poznali glavarjevo železno pest. Nehote
so se drugi umaknili in osramočeni odšli.

Starček je bil od prestanega strahu popol¬
noma potrt; bil je že mislil, da je prišla njegova
zadnja ura in da niti zadnje molitve ne bo več
imel časa opraviti.

Začuden je zdaj gledal Rinaldinija.

„Tebe bi se bilo še bolj bati, kakor vseh
onih!" čudil se je. „Z golo pestjo si ga podrl,
da bi mu bil lahko zmečkal vso glavo, ako bi
Bog ne dal tako trdih kosti!“

Rinaldo sc je nehote nasmejal, rekoč:

mu

43 .

„Taka moč še edino vzdrži za silo red in
mir med razdivjano tolpo. Celo prav je bilo, da
sem bil navzoč. Od zdaj boš imel pred mojimi
ljudmi mir, ker se bo pri vseh izvedelo, da sem
bil tvoj gost, da sem s teboj prijateljski občeval
in kaznoval surovost, ki si jo moral pretrpeti.
Tudi ostale bi še bil rad pretepel, pa znal bi si
ljudi preveč razdražiti in imel bi od svojega po¬
stopanja morda več škode, nego koristi. Odrasli
možje niso več otročaji. Ta pa, ki jih je dobil,
je še novinec v moji družbi in povrh jih bo še
od mojih starejših tovarišev slišal dovolj poštenih.
Sicer pa te nočem več mnogo motiti. Odpočij si
in pozabi strah. Kdo sem, si itak že spoznal. Če
Bog da, bodeva se še enkrat videla. In če Bog
da, da se vsi zopet zdravi vrnemo s potovanja,
kamor smo se namenili, skrbel bom, da boš dobil
za prestani strah pa tudi kot plačilo za svojo
gostoljubnost nekaj boljših živil in mogoče tudi
par steklenic dobre kapljice. Ljudje pravijo, da
krepi staro telo, ako se v zmerni meri uživa! Bog
te živi!“

Rinaldo je odšel. Rad bi bil dal starcu
svoto denarja, pa iz lastne izkušnje je vedel, da
puščavnik noče denarja, glede živil pa je vedel,
da se jih ne bo branil.

A minilo je mnogo, mnogo časa — skoraj
leto dni, preden je mogel Rinaldo izpolniti svojo
obljubo. Čemu jo je tako pozno izpolnil, bomo

44

povedali v prihodnjem poglavju. Ovirale so ga
razne nezgode, a ko se je po dolgih tednih zopet
vrnil v svoje prvotno skrivališče, je bilo njegovo
prvo delo, da je poslal puščavniku majhen sodček
vina, mnogo suhe mesenine in nekaj živih kokošij.

VI.

Hud udarec.

Odhajaje od starega puščavnika je Rinaldo
premišljeval, da je starec pravzaprav le srečen v
svoji skromnosti in s svojo mirno vestjo. Ko bi
njemu bilo dano, da bi mogel tako mirno živeti!
A prvič mu to mirovanje, od zjutraj do zvečer
in dannadan, ni dano, ker bi mu njegova narava
ne pripustila mirovati, drugič je pa zdaj kakor
divja zver, ki se mora skrivati pred zasledovalci
in se mora enkrat tu in zopet tam prikazati, da
preganjalcem nekoliko zmede sled.

Ko je dospel k svoji tropi, je ta ravno poči¬
vala. Tudi Rinaldo je legel nekoliko in ko je mislil,
da so ljudje dovolj izpočiti, šel je z njimi naprej,
da bi prejkoprej dospel do svojega cilja. Kaj je
nameraval, ni navadno nikomur iz svoje družbe
prej povedal, kakor v zadnjem trenutku. Na ta
način si je bil v svojih podjetjih vedno sam svoj
svetovalec. Med potom je še snoval načrte in

45

dobro premišljeval, kako bo to ali ono ukrenil.
Ljudje pa so lahko mirno in dobre volje korakali
naprej, so bili brez skrbi in gledati jim je bilo
edinole na osebno varnost in na varnost cele trope.
Ugibali so seveda vsikdar, kaj bi znal glavar na¬
meravati. Eni so iskali to, drugi ono — prave pa
nikdar noben ni zadel. In ker je bil glavar v vseh
svojih ukrepih in dejanjih odločen in je imel vse
dobro osnovano, šlo mu je vsikdar vse dobro
izpod rok. Moštvo je dobilo povelja v zadnjem
trenutku, ni imelo časa mnogo ugibati in ker je
vsak zase, ali vsaj vsak oddelek zase dobro in
prav vedel, kaj ima storiti, bil je uspeh vedno
povoljen. Sploh so pomalem postali roparji svo¬
jemu glavarju slepo udani. Samo rekel je in nihče
ni dvomil, da bi se to ali ono ne dalo izvršiti.
In če bi bil Rinaldo rekel: „Fantje, obkoljeni smo,
— uiti ni nobenemu mogoče — branimo se do
smrti!" bi nobenemu ne prišlo na um, da bi se
bil skušal sam za svojo osebo rešiti.

Ker se je začel večer že močno bližati, iz¬
bral si je Rinaldo primerno prenočišče. Okrog
in okrog je postavil straže, ki bi se bile imele
po noči vrstiti tako, da bi bile ene straže ču¬
vale le pol noči, a potem bi šle počivat in bi
jih nadomestile druge. Glede straž je bil Ri¬
naldo skrajno natančen in še celo za svojo osebo
ni poznal izjeme. Kakor vsak drug je tudi on
stal na straži, kadar je prišla vrsta nanj.

46

To noč je lahko šel spat. Kako dolgo je
spal, ni vedel, ko ga prebudi glasen vik:

»Obkoljeni smo! Vojaštvo prihaja od vseh
strani!“

Po bliskovo je bil pokonci. Zbral je brž
svoje ljudi in ko jih je pregledal, je videl, da
mu dva manjkata.

„Kje sta Tone in Gašper?"

„Ker smo slišali v daljavi nek poseben
šum, smo šli gledat," oglasi se eden izmed držbe.
„Tone in Gašper sta bila premalo previdna in
vojaštvo ju je ujelo. Mi smo se komaj še rešili.
Vojaštvo bi bilo že tukaj, pa je bržčas previdno,
ker ve, da nas je lepo število in smo do zobov
oboroženi."

Rinaldo se je molče naslonil ob drevo in
nato je začel izpraševati svoje ljudi; hotel je
natančno vedeti, kakšno vojaštvo jih je obko¬
lilo, koliko mož zna šteti, kdo ga vodi in kako
je oboroženo.

„Mi bomo napadli! Pripravite se na napad!
Dalje ko čakamo, slabše je za nas. Gledati mo¬
ramo, da vojake presenetimo in prederemo na
eni ali drugi strani njihovo vrsto. Napad bomo
izvršili skupno in kadar smo prodrli nasprotni¬
kovo vrsto, reklo se bo razkropiti. Skupno ne
smemo bežati, ampak vsak mora gledati, da reši
sam sebe. Kje imamo svoje domovanje, itak

47

veste. Tam se bomo zopet zbrali — ako pa ka¬
terega ne bo več, vedeli bomo, kaka usoda ga
je zadela. Usoda roparja je že taka! Mogoče se
tudi jaz ne vrnem. Sila je danes velika in po¬
vrh nimamo ugodnega kraja."

Previdno in počasi se je začel premikati
naprej. Gosta šuma jim je dolgo časa dobro slu¬
žila. Poslal je par tovarišev naprej, da si ogle¬
dajo kraj.

Ko se čez nekaj časa vrnejo, prinese eden
izmed njih pismo, ki ga je bil našel viseti na
nekem v zemljo zapičenem drogu. Rinaldo odpre
pismo in ga prečita. Tudi tovarišem pove nje¬
govo vsebino.

»Vojaški stotnik, ki zapoveduje vojakom,
piše pravzaprav vam, tovariši, in ne meni. Pravi
pa, da bi se mu udali, ker dobite na ta način
prostost in vsak izmed vas še povrh darilo v
denarju. Zahteva edinole,- da mene izročite. Vo¬
jaki hočejo edinole mene ujeti. Kaj hočete storiti?"

„Mi te ne izdamo!" oglase se roparji.
»Tebi ostanemo zvesti in s teboj se bomo rešili
ali pa umrli."

»Tedaj pa krepko naprej!" zapove Rinaldo
in se požene v tek, tovariši pa kakor burja za
njim. Prve vojaške straže so bile tako presene¬
čene, da so ali pobegnile, ali pa popadale, predno
so mogle rabiti orožje. Toda ni šlo celi pot tako

48

gladko. Vojaštvo, katerega je bilo veliko število,
se je zbralo in je z orožjem v roki, s sabljami,
streli in bodali sprejelo roparje. Začel se je hud
boj in čeprav je Rinaldo naredil med vojaki ve¬
liko zmešnjavo, prodreti vendar ni mogel tako
naglo, kakor si je bil prej mislil. Posebno njemu
so šli hudo do živega, ker bi si bil vsakdo rad
prislužil visoko nagrado.

Rinaldinijevi tovariši so začeli pomalem pa¬
dati. Bilo jih je vedno manj. Glavar je spoznal,
da jih ne more rešiti in da gre tu vsakemu za
svojo osebo. Zbral je nekaj najpogumnejših okrog
sebe, začel je mahati kakor lev, da so se vojaki
nehote začeli umikati divjemu borilcu. S peščico
svojih zvestih se mu je posrečilo prodreti skozi
vojaške vrste. Vojaki so jih še dalje zasledovali,
toda roparji so se razkropili in pobegnili na vse
strani. Brzonogi Rinaldo je kmalu izginil; par
krogelj mu je sicer zažvižgalo okrog ušes in mu
prestrelilo plašč, pa k sreči ga zadela nobena ni.

Bežal je še nekaj časa, dokler ga niso jele
moči zapuščati. Kakor plah zajec se je zalezel
v gosto grmovje, da bi se nekoliko odpočil in
potem nadaljeval beg, dokler bi ne bil v popolni
varnosti.

Samo malo časa je počival, potem pa se
je napotil dalje. Bil je lačen in žejen. Žejo si je
kmalu pogasil pri bistrem studencu, toda lakota
ga je začela mučiti huje in huje.

49

Čez nekaj ur je naletel na kmeta, ki je
nesel poln jerbas. Rinaldo ga je vprašal, kaj da
nese v košu.

»Raznovrstne reči!" rekel je kmet. „V bližnje
mesto nesem na trg, da spečam kakšen novčič."

„Ce imaš kaj za usta, rad ti odkupim."

Kmet je imel nekaj mesa, a za svoj želodec
je bil vzel seboj tudi kruha. Tudi tega je prodal
Rinaldiniju, ki mu je dobro plačal.

„Kaj veš novega?" vprašal je Rinaldo.

»Veselo novico verni" nasmejal se je kmet.
»Ravnokar sem srečal vojake. Pripovedovali so,
da so bili zajeli Rinaldinija z vso njegovo tropo.
Njega samega in še nekaj tovarišev so polovili,
druge pa so do zadnjega pobili."

»To me pa res veseli!" rekel je Rinaldo.

»Mene tudi," pritrdil je kmet. »Zdaj bomo
vsaj imeli mir pred temi ničvredneži."

Sla sta narazen.

Rinaldiniju je bilo popolnoma prav, da je
bilo med ljudstvom govorjenje, da so Rinaldinija
vojaki ujeli in njegove tovariše tudi, ali pa jih
pobili. Na ta način se je lahko prostejše gibal.
Sel je naprej v gorovje in iskal si je varnega za¬
vetja. Da bi se zdaj domu vrnil, mu ni prišlo na
pamet. Tovarišev ni imel in kolikor jih je po¬
begnilo, bogve kod so se razkropili. Pomalem je
Rinaldo. 4

50

hotel izvedeti, katere tovariše so mu vojaki ujeli
in bil je odločen vse storiti, vse skusiti, da bi
tega ali onega mogel rešiti. Zadnji boj je bil zanj
hud udarec. Res dobi kmalu novih moči, toda te
je treba zopet brzdati in jih zopet iz začetka va¬
diti nekega posebnega, čeprav roparskega reda.

Po večurnem potovanju dospe Rinaldo do
stare razvaline, ki je bila skrita med visokim
drevjem. Pazno se ji približa in jo začne ogledo¬
vati. Ako bi le en prostor v nji bil za rabo, takoj
bi si ga osvojil. Razvalina je bila popolnoma za¬
puščena. Po daljšem iskanju je našel v ozadju skrit
prostor, ki ga je lahko dobro varoval vsakega ne¬
ugodnega vremena. Toda za tokrat se je odločil,
da hoče na prostem počivati in si okolico dobro
ogledati.

Po cele dneve je pohajal po okolici, seveda
s potrebno previdnostjo, ker še ni bil varen pred
vojaki. Sprijaznil se je z nekaterimi pastirji, od
katerih je dobival za denar potrebnega živeža.
Od njih je pa tudi lahko poizvedel to in ono,
posebno pa zadeve ujetih tovarišev.

Pomalem si je že upal v vas in ko si je
preskrbel potrebno obleko, hodil je preoblečen
kot kmet v bližnje mesto.

Čeprav pa je pridno poizvedoval po tovariših,
ki so srečno pobegnili, vendar je minilo četrt leta,
preden se je sešel s prvim. Takoj se je čutil bolj

51

podjetnega in poraaiem je našel vse tovariše, ki
so bili ostali pri življenju in niso bili ujeti. Bilo
jih je zelo malo. Z njihovo pomočjo, je razvalino
preiskal še natančneje in posrečilo se mu je najti
dovolj obsežen, skrit podzemeljski hodnik, za ka¬
terega gotovo živa duša ni vedela. Najdba je bila
za Rinaldinija velikega pomena in že je premišljeval,
ali bi se morda tukaj zopet ne naselil in si ustvaril
nov dom.

Začel je zopet zbirati tovariše in čeprav je
bilo ljudstvo uverjeno, da je Rinaldo mrtev, se
je začelo vendar čuditi, ko so se začeli polagoma
pripovedovati novi čini neznanega roparskega gla¬
varja, ki je ravnal skoraj popolnoma v Rinaldini-
jevem duhu. Jemal je edino bogatim, ubogim pa
je dajal, kjer in kolikor je bilo treba.

Naposled se je vendar začelo med ljudstvom
govoriti, da Rinaldini bržčas ni padel in še živi.
Vojaštvo se je zopet začelo potikati po gozdih
in Rinaldini se ni nič kaj čutil varnega. Razvalina
mu je bila res dobro skrivališče, a drugih zavetišč
ni bilo.

Ker se je zasledovanje jelo vršiti z neutrud¬
ljivo marljivostjo, sklenil je Rinaldini storiti nekaj
posebnega in se potem umakniti v svoje gore,
kjer je bilo življenje zanj ugodnejše in varnejše.

Nekega popoldne se je v svojo kmečko
obleko preoblečen podal v mesto in je rekel

4

52

svojim tovarišem, naj pridejo čez nekoliko časa
enako preoblečeni za njim. Povedal jim je, kje ga
bodo našli.

Drugo jutro je bilo letanja po mestu in go¬
vorjenja. Kjer sta se srečala dva človeka ali je
stala gruča Jjudi, povsod so se pogovarjali o enem
in istem.

Kaj pa je bilo novega?

Vsi ujeti roparji so bili po noči ušli. Omrežje
so prepilili in se po vryeh spustili na tla. Kako
so prišli do orodja, ni nihče vedel.

Rinaldo pa je vedel, ker jim ga je bil sam
zmetal skozi okno. Se tisto noč je odpotoval, da
izpolni tudi puščavniku Donatu dano obljubo.

VIL

Prva ljubezen glasovitega roparja.

Rinaldinijeva prikupljiva zunanjost je, kakor
smo že povedali, vnela marsikatero žensko srce, a
on sam je vedno ostal hladen in čeprav je živel
med samimi izvržki človeške družbe, vendar je
ostal neomadeževan in ni se ga prijela zavrženost
njegove okolice? Kako pa je ostal tak? Ker je
ljubil — brezupno ljubil in ta brezupna ljubezen
ga je Varovala, da se ni pogreznil v blatu ne-

53

sramnega življenja, kakor se je to zgodilo z marsi¬
katerim izmed njegovih tovarišev.

Kakor smo že enkrat omenili, je Rinaldo
imel navado, da se je na razne načine spreoblekel
in šel potem med ljudstvo, kjer se je po svoje
zabaval. Nekoč se je preoblekel v lovca in šel
med ljudstvo, ki je po božji službi obhajalo vesel
in velik praznik. Takrat še ni bil dolgo časa
glavar. Stopil je med plesalce in plesal ž njimi.

Mlad in lep lovec je vlekel pozornost vseh
navzočih na sebe in marsikateri mladenič, ki je
bil dozdaj edinec pri svoji ljubi, moral je danes
gledati, kako so se dekleta, med katerimi je bilo
tudi njegovo, prerivala naprej, samo da bi videla
lepega tujca in plesala ž njim.

Dolgo časa je že plesal Rinaldo in se ni
brigal za mrke in jezne poglede ljubosumnih
mladeničev, dokler ni zagledal lepega, bledega
dekleta, ki je sedelo v kotu poleg sivega starca.
Starec je bil oče bledega dekleta in je imel malo
posestvo, ki pa je bilo tako zadolženo, da je
komaj živel s svojo edino hčerko.

V svojih mladih letih je bil v razuzdani
družbi zapravil mnogo denarja, živel skrajno raz¬
uzdano in ni dal pri ženskem spolu mnogo na
poštenje. Pohotnež bi bil prodal celo svojo lastno
hčer, ako bi se bil našel kupec.

In našel se je v osebi bogatega grajščaka,
ki je obljubljal zadolžencu pomoč in rešitev iz

54

dolgov, ako mu prepusti hčer. Za tako ceno je
bil nesramnež takoj pripravljen izdati svojo hčerko,
ki nič ni vedela o naklepih in načrtih brezvest¬
nega očeta in grajščaka.

Ker pa je brezvestni oče dobro vedel, da
se hčerka ne bode dala zlepa prodati, nasvetoval
je baronu Roverecu, naj si skuša sam dekle pri¬
dobiti, naj ji hlini ljubezen in gleda, da se bode
tudi dekle zaljubilo vanj. Se le potem, ako bi
ta naklep izpodletel, bil je oče pripravljen rabiti
zvijačo in pustiti, da bi bil baron odpeljal dekle
s silo na svoj grad. Današnji dan je bil določen,
da zna baron skusiti svojo srečo. Ničvredneža
sta se bila dogovorila, da pride starec s svojo
hčerko Avrelijo na plesišče, a se bode od druge
družbe odstranil tako, da bode lahko baron brez¬
skrbno za tuja ušesa skusil srečo pri Avreliji;
baron je sklenil, da hoče danes edino ž njo ple¬
sati, ji dati na ta način prednost pred drugimi
dekleti in jo tako omamiti in jo narediti sebi na¬
klonjeno.

Toda neko naključje, ki igra mnogokrat
važno vlogo v človeškem življenju, je zadržalo
barona od plesa, čeprav je že koprnel in komaj
čakal, da bi skusil srečo.

Ura je minila za uro, a vedno še ni bilo
barona od nobene strani; oče je postajal ne¬
voljen in je komaj zadržaval Avrelijo, ker se

55

je ta že dolgočasila in ni vedela, čemu bi naj
posedala v hrupni družbi. Naj bi šla plesat?
Toda s kom? Vsak plesalec je imel svojo ple¬
salko s seboj, le edini lovec je plesal zdaj s to,
zdaj z ono.

Avreliji se je dopadal brhki mladenič v
lovski opravi in premnogokrat je pogledala nanj
in si mislila, kako bi bilo prijetno ž njim ple¬
sati. Toda njene želje se videzno niso hotele
izpolniti.

Rinaldo je namreč ni videl in je plesal z
drugimi dekleti naprej. Sredi plesa pa zapazi
osamelo bledo dekle. Brž pelje svojo dosedanjo
plesalko na svoj prostor, se ji uljudno zahvali in
pokloni, potem pa stopi pred Avrelijo in jo prosi
na ples.

Že ji je hotel oče zabraniti. V zadnjem tre¬
nutku pa se je premislil in je bil zadovoljen, da
je šla Avrelija plesat; na ta način jo je namreč
ložje zadržaval in če bode prišel baron, bode že
sam odrinil nadležnega plesalca in ga odslovil.

Rinaldo je bil ves srečen in je bil že v
prihodnjih trenutkih zaljubljen v lepo dekle. Plesal
je lahko, kakor bi ne imel tal pod nogami. — In
ko je lepo Avreiijo stisnil k prsim, ko so se mu
usta skoraj dotikala belega in gladkega čela, ko
se je njegov pogled velikokrat izgubil v njenih
krasnih očeh, da je pozabil vse okrog in bil

56

uverjen, da ga tudi dekle ljubi, prisegel je tisoč¬
krat, da hoče svoj nečastni stan zapustiti, pošten
človek postati, Avrelijo poročiti in|ž njo srečno
živeti.

Avrelija seveda ni vedela, da je lepi lovec
roparski glavar Rinaldo Rinaldini in je bila tudi
vsa srečna, ko ji je lovec razodel svojo ljubezen;
razodela se mu je z vso odkritostjo nedolžnega
dekliškega srca in privolila, da postane njegova
žena. Čeprav ni vedela nič o hudobnih naklepih,
ki sta jih kovala oče in baron, vendar je iz¬
voljencu odsvetovala, naj še ne stopi pred njenega
očeta in naj še nekoliko potrpi. Obljubila mu je,
da mu bode dala vsak dan priložnost sniti se pri
kapelici starega puščavnika Donata; tega je smela
vsak dan obiskati in mu vedno kaj malega nesti.

VIII.

Izdajstvo in zvestoba.

Oče je začel med plesom z nevoljo gledati
svojo hčerko, ker je dobro videl, da je preveč
'prijazna z lepim lovcem; jel je postati nemiren
in ni Avreliji več dovolil plesati z Rinaldom.
Zdelo se mu je bolje, ako odide s hčerko domu
in ne počaka barona, kakor pa če še ostane na
plesišču in se mu hčerka zaljubi v lepega ple-

57

salca. Priznati je moral, da je lovec v resnici lep
Človek, ki je lahko nevaren vsakemu dekliškemu
srcu. Da bi se pa dekle zaljubilo vanj — tega ni
smel pripustiti, ker bi mu bil ta slučaj zmotil vse
dobro premišljene račune z baronom.

Toda njegova previdnost je bila veliko pre¬
pozna. Prezgodaj se je veselil, ko je mislil, da
je zgodaj dovolj odšel domu in je znanje Avrelije
z lepim tujcem ostalo brezpomembno, brez vsakih
srčnih posledic. Oba ljubimca sta se od onega
dne, ko sta se prvič videla in spoznala, vsak dan
sešla pri kapelici starega puščavnika, kjer sta si
dan na dan prisegala večno in zvesto ljubezen in
jo potrdila z marsikaterim poljubom.

Rinaldo je začel zdaj svoj denar, katerega
je imel na raznih krajih skritega in svoje drago¬
cenosti zbirati; taron pa je dan na dan nadle¬
goval lepo Avrelijo s svojo ljubeznijo, o kateri
pa ona ni hotela nič slišati. Naposled ji je celo
ponudil, da jo hoče vzeti za ženo in čeprav je
zdaj še revno kmečko dekle, postane lahko vendar
le bogata plemenitnica, bogata baronica. Toda tudi
o tem ni hotela Avrelija nič slišati. Mislila si je,
da živi rajši s svojim ljubljenim Jakobom, pod ka¬
terim imenom se ji je bil Rinaldo predstavil, v
ubožnih pa srečnih in zadovoljnih razmerah, nego
kot bogata baronica na strani neljubljenega moža.

Nepričakovani odpor je jezil barona in mu
še bolj netil strast. Naposled je tudi dekletovemu

58

očetu rekel, da mu da denar in mu poplača vse
dolgove, ako pregovori svojo hčerko, da ga vzame
za moža. Obljubljal mu je brezskrbno bodočnost
in ovrgel vse prvotne slabe namene.

Avrelijin oče ni skoraj verjel svojim ušesom,
ko je slišal baronove ponudbe in zdelo se mu je,
da sanja. Ko pa je baron zopet in zopet ponovil
svoje obljube in na svojo častno besedo prisegel,
da ima resnico, obljubil mu je oče, da hoče vse
storiti in dekle pregovoriti, da bode storilo ba¬
ronu po volji. Rekel je:

„Dam vam častno besedo, gospod baron,
da mora moja hči postati vaša in če jo moram
tudi s svojimi lastnimi rokami za lase vleči pred
oltar!"

Toda čeprav je oče od tega dne ravnal s
svojo hčerko skrajno surovo, jo pretepal in za
lase vlačil po sobi — Avrelija se ni dala pre¬
govoriti in je zatrjevala očetu, da rajši umrje,
kakor pa da postane baronova žena. Da bi jo
vendar omehčal, zaprl jo je oče v tesno, temno
in mokrotno čumnato, kjer ji ni dal druzega kakor
kruh in vodo in jo imel zaprto kakor jetnico.
Solnčni žarek ni nikdar posijal ubogi Avreliji v
temno ječo.

Najhujše je bilo Avreliji, ker ni mogla več
k puščavnikovi kapelici in ni mogla ljubljencu na¬
znaniti, kako se ji godi in čemu jo on zastonj

59

pričakuje. Oče pa si ni vedel več pomagati.
Mislil je in mislil, kako bi si naredil hčerko na¬
klonjeno baronovim nameram. Naposled si je iz¬
mislil nekaj sramotnega. Svetoval je baronu, naj
si vzame deklico s silo in jo omami. Baron je
tudi storil tako.

Ko se je Avrelija zavedla in spoznala, kako
se je ž njo ravnalo, spoznala je tudi, da ni več
vredna ljubimčeve ljubezni. Oproščena je bila
sicer temne ječe, a k puščavnikovi kapelici ni
hotela več hoditi, ker jo je bilo sram pred nek¬
danjim ljubimcem.

Kolikor pa se je prej branila zveze z ba¬
ronom, zdaj si jo je želela, ker je bila uverjena,
da le na ta način more prikriti svojo sramoto
pred radovednim in hudobnim svetom. Vedela je,
da si na ta način izpodkoplje svojo srečo in za¬
dovoljnost za celo življenje, a ni si vedela dru¬
gače pomagati.

IX.

Ciganska deklica.

Med dogodki prejšnjega poglavja je Rinaldo,
ali Jakob po svojem krstnem imenu, kakor ga je
tudi Avrelija poznala, pridno zbiral svoje denarje
in dragocenosti in se pripravljal, da pobegne z

60

izvoljenko v drugo deželo. Tam je hotel živeti z
njo v srečnem zakonu in ji prikrivati, kako živ¬
ljenje je živel dozdaj, kako ime je imel dozdaj.
Potreboval pa je za priprave k begu več časa,
ker je bil kot ropar prehodil že velik del Italije.
Da bi ga pa Avrelija zastonj ne čakala, rekel je
puščavniku, naj izporoči dekletu, da mora iti po
opravkih na daljno pot in se torej dalje časa ne
bode oglasil pri kapelici. Vsaj nekaj tednov naj
še Avrelija potrpi, ker se tiče srečne prinod-
njosti obeh.

Rinaldo je imel že vse pripravljeno za beg
in na perotih vroče ljubezni je hitel k puščavni-
kovi kapelici; kdo pa popiše njegovo presene¬
čenje, ko ne najde deklice tam in mu puščavnik
pove žalostno novico, da se ravno danes vrši po¬
roka njegove ljubljenke Avrelije z baronom Ro-
verecom.

Rinaldu se je dozdevalo, da mora zblazneti
vsled prehudih srčnih bolečin; mislil je namreč,
da ga je Avrelija grdo varala in se le nesramno
igrala ž njim. To mnenje se je tem bolj utrdilo
pri njem, ker ni Avrelija storila nič, da bi ga pre¬
pričala, kako sodi on krivo o njej. Ce sta jo oče
in baron prisilila v zakon med njegovo odsotnostjo
in morda kaj lagala o njem, čemu mu ona vsaj
kakih vrstic ne piše in mu razloži, čemu je tako
ravnala ali morala ravnati. Se celo ubogi puščavnik,
kateremu je bila velika dobrotnica in mu nosila

61

hrane dan na dan, ni vedel nič povedati in je
tudi opravičiti ni mogel, ker je po njegovi izjavi že
več tednov ni bilo pri njem. Na ta način ni mogel
ž njo govoriti in kar je vedel o njeni poroki z
baronom Roverecom, izvedel je od drugih ljudi.

Domnevna nezvestoba Avrelije je glasovi-
tega roparskega glavarja popolnoma izpremenila:
začel si je očitati, da je nezvestoba še vedno
vroče ljubljene Avrelije nekaka kazen za lastno
njegovo nezvestobo napram svoji četi, katero je
bil nameraval zapustiti. Očital si je, da je grdo
ravnal proti svojim ljudem in da mora svojo za¬
časno nezvestobo zdaj popraviti. Oklenil se je
torej svoje čete še tesnejše.

Od tega časa naprej je plenil in ropal, kjer
se je le dalo, a jemal je samo bogatinom, pleme-
nitnikom in visokorodnim gospodom; bil je zelo
previden in tako se je večkrat prigodilo, da je
na eni strani oplenil in skoraj do srajce slekel
mogočne kneze, grofe, bankirje ali prelate, ki so
bili povrh še veseli, da so sploh ostali pri živ¬
ljenju, na drugi strani pa je že v prihodnji uri
delil med reveže cele pesti novcev in marsikate¬
remu zaljubljenemu paru pomagal z lepo doto iz
zadrege. Na ta način je imel med revnim ljud¬
stvom, katerega v Italiji ni malo, vedno varno in
trdno zaslombo.

Včasi skrajno krvoločen in divji je bil zopet
včasi zelo krotek in dobrodušen. V svoji dobro-

62

dušnosti je nekoč rešil ubogo dekle, ki je bilo
sicer krščeno, a so ga v zgodnji mladosti uropaii
cigani; v srcu je ostala kristjanka, toda družba
jo je silila, da je morala ž njo krasti in ropati in
se tudi drugih hudobij udeleževati.

Kmalu potem, ko se je bila Avrelija omo¬
žila z baronom,- pripetilo se je, da je Rinaldo
naletel na imenovano cigansko družbo. Bil je
oblečen kakor plemenitnik in cigani so bili takoj
prepričani, da imajo bogatega gospoda pred
seboj, katerega bi bilo dobro nekoliko olajšati
za novce. Brž pokličejo torej Rozalijo, ki je bilo
najlepše dekle v celem krdelu, naj prerokuje go¬
spodu z dlani.

Rozalija je pristopila in začela prerokovati
mlademu možu, ki se je začel ž njo razgovarjati.
Ker se ji je mladi mož po svojem razgovoru
dopadel, bil prikupljiv in je imel nekaj zaup¬
ljivega na sebi, jela mu je razkrivati, kako ne¬
srečno se čuti med cigansko družbo. Pripovedo¬
vala mu je, kako uganja družba razna hudodel¬
stva, kakor rope in umore.

Deklica se je Rinaldiju usmilila in kupil jo
je od ciganske družbe za precej visoko svoto;
vzel jo je s seboj kot svojo služabnico.

Komaj sta bila nekaj korakov odstranjena
od ciganske družbe, že začne Rinaldo pripove¬
dovati deklici, kdo je in s čim se ukvarja. Dekle

63

se je silno prestrašilo in je iznenadeno obstalo.
Rinaldo pa seže v žep, ji da dvajset cekinov za
pot in ji reče:

„To svoto ti dam za pot in ti objednem
dam tudi popolno prostost. Pojdi med poštene
ljudi, pusti dosedanje zanikerno življenje in živi
naprej pošteno!"

Te besede so Rozalijo tako presenetile, ve¬
likodušnost roparskega glavarja jo je tako očarala,
da je dala tiste zlatnike nazaj in prosila glavarja,
naj sme ostati pri njem. Prisegla mu je zvestobo
in pokorščino.

Rozalija je držala svojo prisego do smrti
in je bila v mnogih dobrih lastnostih skoraj po¬
dobna Rinaldiniju.

Od tega časa je bila deklica zaupna oseba
glasovitemu glavarju in čeprav je bila še mlada,
vendar je on edino njej tožil, ako je kje naletel
na nehvaležnost, nezvestobo ali celo izdajstvo
svojih ljudi. Njej se je tudi pritožil o nezvestobi
svoje nekdanje ljubice Avrelije. Čeprav pa je
Rozalija že sama ljubila brhkega glavarja in mu
bila popolnoma udana, vendar kaže njeno dobro
srce, ker ni bila celo nič ljubosumna in je sku¬
šala tolažiti ljubljenega moža. Ona je bila, ki je
prva sprožila misčl, da so morda njemu neznane
razmere prisilile Avrelijo in je prisiljena vzela
barona za moža. Ona je prigovarjala glavarju,

64

naj natančneje poizveduje o razmerah, ki so Avre-
lijo prisilile v zakon; ona je tudi bila, ki si je
preoblečena v dečka znala pridobiti vstop k se¬
danji baronici in nekdanji preprosti deklici. Pri¬
povedovala ji je, kako je bil Rinaldo začetkoma
obupan in kako misli o Avrelijini zvestobi. Avre-
lija si ni mogla drugače, kakor da je po Rozaliji
poročala svojemu nekdanjemu ljubimcu, kako se
je ž njo ravnalo in kako je bila prisiljena vzeti
barona. Nadalje mu je še poročala, kako grdo
in nečuveno baron ravna ž njo in kako si želi —
ker ne more več z Rinaldinijem iti z roko v roki
skozi življenje — da bi mogla od zdaj naprej
živeti v kakem samostanu.

Vse svoje nadloge je povedala Avrelija Ro¬
zaliji, a ji je tudi dala obširno pismo, v katerem
je vse povedano zapisala. Pismo je Rozalija pri¬
nesla glavarju in čeprav je spoznala, da Avrelija še
vedno ljubi Rinaldinija, ni niti besedice zatajila.

Kdo bi ne občudoval blagodušnosti ne¬
kdanje ciganske deklice!

X.

Spopad.

Oglejmo si nekoliko delovanje glasovitega
roparskega glavarja, da spoznamo njegovo hladno¬
krvnost in njegov pogum v velikih nevarnostih
in opasnih trenutkih.

65

Nekega dne se mu približa eden izmed nje¬
govih roparjev in mu pove, da je hodil med
ljudmi v bližnjem mestecu, kjer je vlovil na lastna
ušesa važno novico, ki bi znala imeti pomen za
roparsko družbo. Alfonzo, kakor so ga zvali po
krstnem imenu, začne pripovedovati:

„Bil sem spodaj v mestecu Koreju, kjer
sem stopil v krčmo, da bi morebiti od gostov
izvedel kako novico. Toda tokrat sem že mislil,
da sem prišel zastonj in sem hotel oditi. Nakrat
pa stopi pri durih notri majhen in tanek možicelj,
ki se urnih korakov kakor kakšen rokohitrec
približa mizi, kjer so sedeli najodličnejši možje.
Smeje so ga sprejeli v svojo sredino in ga vpra¬
šali, kaj ve novega. Bil je mestni tajnik, občinski
pisar. Delal se je zelo važnega in govoril je
nekaj o uradnih tajnostih, zmigaval z rameni in
krilil z rokama. Naposled so ga vendar pripravili,
da je izdal svojo uradno tajnost. Jutri se bode
namreč pomikal skozi mesto Korej velik voz poln
orožja, katerega bode spremljalo šest vojakov.
Brž potem je vedel pisar še drugo novico, da se
namreč v bližini klati velika roparska družba pod
glavarjem Rinaldinijem. Ti, glavar, si mu bil pravi
satan, kakor te je opisoval pri mizi in tudi mi
mu nismo bili nič manj kot sami vragovi. Napo¬
sled pa so si brili burke z nami in sicer na način,
da bi bil najraši pisarju in še nekaterim najbolj
glasnim zavil vrat. Glavar, ako bi bil jaz v tvoji
Rinaldo. 6

66

koži, hotel bi jim nekoliko posvetiti in sicer na
prav pošten način."

„Ne razburi se, Alfonzo!" tolažil ga je
Rinaldo. »Najprej se ti zahvalim za obe novici
— vse drugo pa se bode na vsak način samo
ob sebi našlo."

Ko so zvečer sedeli roparji okrog velikega
ognja in si pripravljali večerjo, sedel je glavar
molče poleg njih in bil nekaj časa zelo zamišljen.
Nakrat pa se je začel glasno smejati, da so ga
roparji začudeni gledali.

»Čudite se, čemu se smejim?" začne Ri¬
naldo. »Smejim se, ker mi je prišla dobra misel.
Alfonzo, danes si se jezil nad oholimi meščani,
a dobil bodeš zadoščenje, da se bodete vsi sme¬
jali in zabavali. Hočem vam povedati, dragi moji,
kakšne načrte šem si skoval."

Roparji se vsedejo tesnejše k glavarju in
radovedni pričakujejo, kaj jim bode povedal.

Rinaldo začne zopet:

»Ali še imate syoje stare obleke?"

Roparji odgovore, da jih nimajo.

„Oh, škoda!" meni Rinaldo, a hitro pri¬
stavi: »Sest starih, močno obrabljenih oblek mi
morate na vsak način kje dobiti. Ali bode mo¬
goče?"

»Bodemo jih dobili! Na kmete gremo!" od¬
govorijo roparji in takoj se določita dva, ki imata
izvršiti ta opravek.

67

„In vaši stari samokresi že gotovo niso
mnogo vredni ?“ vpraša glavar dalje.

„Ako bi dobili nove, bi ne bilo škoda!“
nasmeji se eden izmed roparjev.

„Torej dobro! Slušajte zdaj, kaj vam po¬
vem! Razložil vam bodem svoj načrt." Rinaldo
pripoveduje svojim tovarišem drzen načrt, ki se
je mogel roditi le v njegovi glavi. Ko je bil s
pripovedovanjem gotov, začela se je vsa roparska
družba glasno smejati.

„Kako pa vi sodite o mojem načrtu?" vpraša
Rinaldo po dovršenem pripovedovanju svoje to¬
variše.

„Imeniten je, izvrsten je!" pritrdijo mu vsi
kakor enoglasno. „Za nas bode najimenitnejša za¬
bava, za naše nasprotnike pa največje zasmeho¬
vanje."

Drugo jutro zasede glavar svojega konja in
se poda v spremstvu samo enega svojih tovarišev
v dolino na ogled. Jezdila sta proti veliki cesti,
ki je držala v mestece Korej. Ko sta bila na cesti,
sta že takoj videla mestece v mali daljavi pred
seboj.

„Glavar, ali pa ne bode naše početje ne¬
koliko preveč drzno ? Le glej, mesto je celo v
bližini in — —"

»Misliš? Predno morejo priti meščani na
pomoč, smo mi že gotovi. Ogledala si bodeva

5 *

68

nekoliko svet, da se potem lažje krečemo!" reče
Rinaldo in jezdi dalje. »Sploh pa se tukaj zavija
cesta skozi gozdič in potem je še majhen grič,
ki nas bode celo popolnoma zakrival pri našem
opravku.

Ko sta si Rinaldo in njegov tovariš dobro
ogledala svet in bila poučena, kje bi se najložje
dal izvršiti načrt, o katerem bodemo kmalu sli-
Jali, podala sta se nazaj v šotorišče. Ravno sta
se bila tudi vrnila izposlana tovariša z veliko culo,
v kateri je bilo šest starih, močno porabljenih
oblek. —

Bilo je že pozno ponoči, ko se napoti Ri¬
naldo s svojimi ljudmi na določeno mesto. Bil je
izvanredno dobre volje in tudi ljudje so bili ve¬
seli. Staro obleko so imeli s seboj. Bilo je okoli
polnoči, ko so dospeli do gozdiča, katerega sta
si bila glavar in njegov tovariš zjutraj ogledala.
Četa se je oddaljila od ceste v grmovje, za ka¬
tero se je skrila pred radovednimi očmi, ki bi
jih znale pri jutranjem svitu zapaziti. Ena straža
je bedela, ostali pa so legli po tleh, kakor je pač
ravno kateremu najbolje sodilo, zavili se v plašče
in zaspali.

Zjutraj je Rinaldo poučil svoje ljudi, kako
imajo ravnati; enega pa je brž poslal naprej, da
naj opazuje, kdaj bode prišel voz z vojaki in
orožjem.

69

Oglednik se kmalu vrne s poročilom, da se
voz z orožjem že bliža in da ga spremlja šest
vojakov.

„Zdaj pa hitro vsak na svoje mesto!“ za¬
pove Rinaldo.

Roparji hite vsak do roba gozda in se tesno
skrijejo za drevesa.

„Dobro pazite na moje znamenje!" opo¬
minja jih še Rinaldo in odjezdi po cesti neko¬
liko nazaj.

Medtem se približa voz z orožjem; vojakov
je bilo šest, a so zdaj sedeli, ali bolje rečeno
čepeli na vozu, le voznik je korakal poleg voza.
Rinaldo se vozu od daleč prav počasi približa.
■— Ko pride do mesta, kjer so prežali njegovi
ljudje, zadrži konja, da je bilo videti, kakor bi
se konj splašil in se bal voza.

„Postojte nekoliko ali pa zapeljite vsaj na
stran, ker vidite, da imam plahega konja. Lahko
se mi zgodi nesreča in pridem med vaše konje!"
reče Rinaldo vozniku.

Ta zapelje voz celo na rob ceste, kjer po-
stoji. V istem trenotku pa zajezdi Rinaldo celo
pred voznikove konje, da se splašijo, potegnejo
na stran in prevržejo voz v obcestni jarek, ki pa
je tokrat bil suh. Istočasno se zasliši kratek žvižg in
izza dreves skočijo roparji in se zakade na vo¬
jake, ki so se kotalili po jarku in se niso mogli

70

braniti. Tudi konje in voznika pograbijo in v naj¬
krajšem času so ležali vojaki in voznik zvezani
na tleh. Vse se je vršilo tako naglo in tiho, da
izmed napadenih nobeden ni vedel, kako se je
zgodilo.

Rinaldo stopi zdaj s konja in reče:

„Možje vojaki — v moji oblasti ste in ka¬
teri bi hotel kričati ali klicati na pomoč, dobi
krogljo v glavo. Sicer pa hočem vam varovati
življenje, ker potrebujem samo blago, katero vo¬
zite. Bodite torej lepo mirni in ubogajte, kar vam
velevam in nič se vam ne bode zgodilo. Upam,
da me razumete!"

Roparji so stali pred začudenimi vojaki in
vsak je držal v roki napet samokres. Nobeden
vojak si ni upal niti ust odpreti.

»Naložite blago na naše živali in spravite
vse skupaj na pravo mesto!" zapove Rinaldo
kratko.

Kmalu je bil voz prazen orožja, kolikor se
ga ni razsulo po tleh, samo žal se je zdelo ro¬
parjem, da niso imeli dovolj živali, katerim bi
bili plen naložili, ker je skoraj polovica ostala
na vozu.

„Le pomirite se!" tolažil jih je Rinaldo. —
»Orožja imamo za prvo silo več kakor dovolj.
Toda zdaj mi spravite voz na cesto!" Rinaldo
se začne smejati.

71

Po malem naporu je stal voz na cesti.

„Zdaj pride glavni opravek!" nasmeji se
Rinaldo glasno. „Slecite vojake!"

Zadnje povelje je oživilo vojake, branili so
se in se niso pustili radovoljno sleči. Posebno
eden izmed njih se je branil z vsemi močmi.

„Ako se takoj ne pokoriš, dobiš za spomin
nekaj prav občutljivega!“ zagrozi mu Rinaldo in
pomeri nanj s samokresom.

»Ustrelite me! Rajši vidim, da sem mrtev,
nego se dam sleči!“ začne vojak kričati.

To je ugajalo tudi drugim vojakom in po-

malem so se začeli upirati in godrnjati vsi vojaki.

\

Roparji si niso vedeli pomagati. Toda že
poči strel in krogla zadene upornega vojaka v
laket. To je pomagalo. V nekaterih trenotkih so
bili vojaki slečeni in zopet povezani.

»Oblecite se zdaj v vojaške oprave!" za¬
pove Rinaldo petim izmed svojih roparjev, a tudi
sam se obleče tako in sicer vzame vodnikovo
vojaško opravo. Smeje so bili roparji prav kmalu
izpremenjeni v vojake, a svoje obleke so oddali
svojim tovarišem.

»Se nekaj imamo storiti!" zapove smeje Ri¬
naldo. »Prinesite stare obleke in oblecite jih po¬
gumnim vojakom. Ti voznik pa nam bodeš tudi
dal svojo opravo in dobiš zato drugo, če prav
ne lepo."

72  -

Vojaki so se zopet hoteli ustavljati, toda
Rinaldov napet samokres in tarnanje ranjenega to¬
variša sta jih brž spametovala. Kmalu so bili
spreoblečeni. Za pas so dobili nekaj starih samo¬
kresov in nožev, na glavo kak razcapan klobuk
in bili so res podobni pravim razbojnikom. Roke
so dobili zopet povezane na hrbet in tako so
morali s pomočjo glavarja in njegovih ljudi na
voz. —

Voz se je začel pomikati naprej proti Ko-
reju, vojaki so ga spremljali kakor ujeti roparji,
a roparji so šli poleg njega kakor pravi in po¬
šteni vojaki. Roparji so imeli vsi vesele obraze
in so bili veseli nagajivega početja. Rinaldo sam
je kot vojaški vodnik jezdil počasi poleg voza,
in je bil pravi korenjak, lep vojak.

Ko so se že približali mestu, dobil je vsak
vojak — ki so bili videti kakor roparji — lahek
zamašek v usta, tako da je brez ovire na zvit
robec v ustih lahko dihal skozi nos, samo go¬
voriti ni mogel. Razun rok so jim povezali tudi
noge. Tako se je pomikal sprevod po mestu
proti rotovžu, kjer so jih že pričakovali.

Mestni tajnik je že stal z vsem svojim uradnim
ponosom na stopnicah pred rotovžem in se držal,
kakor bi bil on glavar ali vsaj najumnejša, najmo-
drejša oseba celega mesta.

„Ali vidiš malega možiclja? To je mestni
pisač!" zašepeče Alfonzo glavarju na uho.

73

Rinaldo ne reče nič in se samo nasmeji.
Istočasno že postoji voz. Rinaldo jezdi pred stop¬
nice in sicer tako naglo, da tajnik prestrašen
skoči za nekaj stopnic višje nazaj.

»AH imam čast govoriti z gospodom žu¬
panom?" vpraša Rinaldo z ostrim in skoraj
osornim glasom.

„Ne, jaz sem mestni tajnik slavnega mesta
Koreja, a naš visokospoštovani župan- “

„Pokličite mi župana!" pretrga mu Rinaldo
besedo in ga strogo pogleda.

Mestni pisar ni bil vajen tako kratkih in
osornih povelj in že ga je skoraj navdajal strah.
Pomalem se je začel celo tresti. Potegnil je klobuk
z glave in jel jecljati:

„Oprostite, gospod — — gospod-—

vodnik, toda naš gospod župan je bolan in za¬
stonj je vaša želja po njem. Za danes ga na-
domestujem jaz kot mestni tajnik slavnega mesta
Koreja."

„Vi ga nadomestujete? No — sicer mi je
res vseeno, ali govorim s Petrom ali Pavlom.
Javiti mi je samo, da so nas na potu v vaš slavni
Korej napadli roparji!"

„Za sveto božjo, voljo 1 Pri našem mestu ?“
zajeclja pisar in nekoliko obledi.

„Tako je. In prišlo je še celo do ostrega
spopada."

74

„0, sveti Ambrozij! Morda se je še celo
streljalo?"

»Seveda — in še prav pošteno! Toda po¬
srečilo se nam je brez lastne izgube premagati
roparje."

„In ste vse postreljali ?“ vpraša možicelj ži¬
vahno.

»Neumnost — ujeli smo jih. Samo enemu
smo prestrelili laket. Povezani leže na vozu, a jih
ne vidite, ker smo jih pokrili pred radovednimi
očmi z lahko odejo!“

»Ujeli ste jih? Vse ste ujeli?" začudi se
pisar. »Sveti Ambrozij — ali je morda ničvredni
mlečnozobež Rinaldo Rinaldini tudi med njimi na
vozu ?“

»Kako se eden ali drugi imenuje, ne vem,
ker nisem nobenega vprašal po imenu!" nasmeji
se Rinaldo.

Ko so se odeje odstranile, pokazali so se
ljudem, ki so se bili v precejšnjem številu zbrali,
domnevni ujeti roparji.

»Krščanska ponižnost — gospod častnik!"
zašepeče pisar Rinaldu na uho, »ravno toliko ste
jih ujeli, kolikor je vas. Pokazali ste, da imate
mnogo poguma, pa tudi mnogo spretnosti. Pa
vendar ni kateri izmed vojakov ranjen?"

»Nobeden mojih ljudi ni ranjen! Saj roparji
sploh ne znajo streljati! Morda kadar kje prežijo."

75

„Da, da — saj vem! Roparji so plaha so¬
drga, ki zna le zahrbtno napadati!" potrdi mestni
tajnik.

„Prav imate!" reče Rinaldo, „toda govorite
bolj tiho, da vas ne slišijo. Le poglejte, kako na
vozu zavijajo oči vsled prehude jeze. Zdaj pa mi
storite to uslugo, da me rešite roparske sodrge
in jo zaprete. Vendar jim še nekaj časa pustite
zamaške v ustih, dokler se ne pomirijo, kajti fan-
teki grizejo kakor divje mačke."

„Prav, prav!" Kakor zapovedujete, gospod
častnik!" potrudi se možicelj. „Ječo imamo takoj
tukaj na rotovžu. Ima debelo zidovje, dobro za¬
varovana okna in železne, trdne duri. Takoj po¬
kličem ječarja."

„Jaz pa bodem medtem spravil jetnike z
voza!" odgovori Rinaldo.

„Ali so pa tudi trdno zvezani?" vpraša pre¬
vidno mestni pisar.

„Zanesite se na mene! Ti nam ne uidejo! (t
nasmeji se preoblečeni glavar.

Medtem ko je Rinaldo spravljal domnevne
roparje z voza in je šel mestni pisar iskat jetni-
čarja, se je bila novica raznesla po celem mestu
in mlado in staro je vrelo skupaj pred rotovž.
Vse je hotelo videti roparje. Vrnil se je tudi
pisar in kmalu so bili povezanci s pomočjo vo-

76

jakov in drugih ljudi zaneseni v ječo. Kakor mrtvi
so ležali na slami.

„Vaši ljudje bi gotovo radi prišli nekam pod
streho?" vpraša pisar.

»Seveda — toda če se da, spravite nas v
kako krčmo, da se tamkaj izpočijemo in se okrep¬
čamo po vročem spopadu. Jaz hočem svojim ljudem
iz svojega žepa — — —“

„Bog varuj, gospod častnik!" prestriže mu
pisar besedo. »Naše mesto vam je dolžno veliko
hvale in zahvale, vam in vašim ljudem, ker ste
polovili hinavske zahrbtneže in krvoločne morilce.
Moja skrb bode, da bodem vam in vašim ljudem
preskrbel dobre hrane in krepilnega vina, kolikor
bodete hoteli. Tudi morajo še vsi vaši dobiti
malo plačilo v denarjih, ker bodem te stroške
pri prihodnji seji mestnega sveta spravil na dnevni
red in se bodo z veseljem plačali iz naše mestne
blagajnice."

„Ce že res hočete biti hvaležni in postreči
mojim ljudem, mi je prav ljubo!" meni Rinaldo.
»Ljudje so si tudi zaslužili. Ravnali so točno in
previdno, pa tudi s pogumom, da je bilo veselje."

Pisar je bil vidno zadovoljen. Odkazal je
dozdevnim vojakom dobro gostilno, sam pa je po¬
nosno stopal poleg častnika.

»Kaj ne, gospod častnik — da smem z vami
izpiti steklenico vina?" vprašal je pisar.

77

„Še več kot eno — ako vam je ljubo, gospod
mestni tajnik!" odgovori Rinaldo.

Ponosno kakor kralj je stopal pisar poleg
dozdevnega častnika skozi gledajočo množico in
peljal laži-vojake do gostilne v sredini malega
mesteca.

Vojaki so pošteno srkali dobro kapljico in
tudi jedi niso nič kaj štedili. Ker se je pa vedno
več in več ljudstva jelo zbirati v krčmi, zahtevali
so vojaki svojo sobo zase, kolikor mogoče tako,
iz katere bodo lahko pregledali vse dvorišče in
pazili na voz z orožjem. Po naključju je imela
gostilna sobo, katere duri so držale na dvorišče.
Ko so še nekaj časa jedli in pili, kolikor so mogli
spraviti v želodec, šli so zdaj eden, zdaj zopet
drugi na prosto in tako pomalem izginili. Nobeden
se pa ni vrnil več nazaj in v eni uri je bila soba
prazna.

V istem času je bil tudi Rinaldo v pisarjevi
družbi izpraznil nekaj steklenic. Med razgovorom,
ki sta ga imela, omenila sta tudi roparje in po¬
sebno sta se zanimala za najmlajšega, katerega je
ranila Rinaldinijeva kroglja.

„Ta ropar je celo gotovo tisti drzni fant,
ki se imenuje Rinaldo Rinaldini!" zagotavljal je
mestni pisar.

Pravi Rinaldo mu je prikimaval, češ, gotovo
je. Cez nekaj časa pa je vprašal:

78

»Njega bodete gotovo prav pošteno ob¬
sodili?"

„Celo gotovo mu bode minilo vse veselje
do ropanja, kajti zahrbtni tolovaj si ne upa mnogo
na dan, napada ljudi zahrbtno in jih tudi zahrbtno
mori. Vislice so mu tako gotove, kakor gotov
mi je ta kozarec vina, katerega izpijem na vaše
zdravje, gospod častnik! Da pa tudi v ječi ne
bode imel preveč dobrih časov, za to bodem
tudi skrbel."

„Kaj pa, če vam jo pobriše iz ječe?" vpraša
Rinaldo smeje.

„Da bi jo pobrisal? Nam bi naj ušel? —
Ne, ne, gospod častnik — kogar imamo, tega
imamo in ta je naš!" pobaha se mestni tajnik.

„No, no — roparji so navadno zviti ptički;
premnogokrat se jim posreči pobegniti iz ječe
in živa duša ne ve, na kak način jim je bilo mo¬
goče izvršiti beg!" ugovarja Rinaldo.

„Bodite zagotovljeni, gospod častnik, da se
pri nas ne zgodi kaj takega."

„Na svetu je vse mogoče, gospod tajnik!
Spominjam se neke povesti o nekem silno drznem
roparju na otoku Siciliji, katero sem o svojem
času čital. — Hočem vam jo povedati! Toda
— malo bi še rad pojezdil po vašem mestu!"
meni Rinaldo in nadaljuje: „Gospod krčmar,

recite komu, da mi pripelje konja, kajti kakor

79

hitro bodem gotov s pripovedovanjem, moram
odjezdili, da ne bodem imel nikake zamude. —
Sicer pa, gospoda moja, pijmo še eno steklenico
in medtem hočem vam pripovedovati zanimivo
dogodbico."

Vsi navzoči so bili zadovoljni in Rinaldo
je začel:

„Ropar, o katerem sem rekel, da vam
bodem pripovedoval, je bil nekoč skoraj zajet.
Vojaki so ga bili obkolili in ž njim še šest nje¬
govih ljudi, ko je bil sredi nekega gozda. Vojaki
so poslali patruljo v gozd, da na previden način
poizve, kje biva ropar s svojimi tovariši. Toda
ropar je bil spretnejši in predno se je patrulja
zavedla, je bila že tako naglo napadena, da so
bili v hipu vsi vojaki napadeni in povezani; niti
z enim strelom se niso mogli njihovi tovariši, ki
so v veliki množici čuvali gozd, objaviti, da je
bila patrulja napadena. Vojaki so bili potem pri¬
siljeni sleči svojo obleko, v katero so se oblekli
roparji, roparjevo obleko pa so morali obleči
premagani vojaki."

„To je neverjetno!" seže pisar pripovedo¬
valcu v besedo. „To je nemogoče!"

„Da, da — mogoče je!" nasmeji se Rinaldo.
„Toda prišlo je še bolje. Predrzni roparji so pre¬
oblečeni v vojake spravili jetnike kot roparje k
četi, ki je vesela korakala domu, a pretkani ro¬
parji so bili rešeni.

80

„Gospod častnik, ne zamerite, ako vam tega
ne verjamem. Vojaki vendar niso bili slepi! —
Ne, ne! — to ni verjetno! Meni vsaj. bi se ne
moglo pripetiti kaj takega!" trdil je pisar.

„Ha, ha — bilo bi pa tudi že več kot
smešno, ako bi vas kdo zdaj, ko ste glavar tega
mesta, vodil za nos — vas, vsegamogočnega
tajnika in županovega namestnika slavnega mesta
Koreja. Seveda bi prišli tudi lahko ob službo,
ako bi vstrelili kakega kozla. — Ha, ha! — —
Pride mi dobra misel. Mislite si, da bi vas res
kdo vodil za nos in mislite si, da bi bi! jaz in
moji ljudje roparji in naprimer jaz v svoji osebi
glasoviti Rinaldo Rinaldini — ha, ha! — in jaz
bi vam bil prave vojake, ki so imeli spremljati
voz z orožjem, oddal kot roparje — ha, ha!" —

Vsi navzoči se začnejo glasno smejati in
seveda tudi mestni tajnik se ne more zdržati
smeha.

»Pravzaprav si še jetnikov niste pošteno po¬
gledali, gospod mestni tajnik!" nadaljuje Rinaldo.
„To je uradna nedoslednost, ki je kaznjiva."

»Tristo kosmatih medvedov, gospod častnik,
to se vendar na prvi pogled vidi — ako ni človek
trikratni osel!" opravičuje se tajnik.

»Torej ste vi trikratni osel, nesramni pisač!"
zakliče Rinaldo in skoči pokonci. »Vi ste poštene
vojake zaprli kot romarje, a roparje ste pa prav

81

imenitno pogostili, jim kupili v preobilni meri
jedi in pijače, pogostili ste tudi mene, a jaz sem
— le dobro me poglejte — jaz sem — Rinaldo
Rinaldini!"

Kakor okameneli so sedeli ljudje in po¬
slušali, a ko so slišali ime Rinaldo Rinaldini, sko¬
čili so takoj vsi pokonci. Toda roparski glavar
je bil že pri durih, potegnil je dva samokresa
in ju držal napeta pred se, rekoč z gromovitim
glasom:

„Vsak naj sede na svoj prostor! Prvi, ka¬
teri se bode premaknil s svojega sedeža, bode
ustreljen. Moji ljudje čakajo zunaj pripravljeni
pred durmi in na mali migljaj moje roke ste vsi
mrtvi, hiša se bode zažgala in pogorelo bode celo
mesto."

Prestrašeni meščani so se plaho zopet po¬
sedli in trepetaje zrli na grozovitega roparja.
Mestni tajnik je le nekoliko zrl izza mize, za ka¬
tero je bil padel na kolena.

„Ti pa, plaha pisačeva duša, širokoustna
in bahačasta pokveka — stopi naprej 1“ zapove
Rinaldo.

Pisar se ne gane.

„Se enkrat ti rečem — naprej!“ zagrmi
Rinaldo, „sicer ti poženem kroglo v švedrasto
nogo!"

Rinaldo. 6

82

Tresoč se in šklepetaje z zobni prikaže se
pisar za mizo in stopi naprej.

„Le bližje, le bližje, opravljiva babura —
le lepo na sredo sobe!“

Pisar je stal sredi sobe.

„Na kolena, opravljiva pokveka!" zapove
Rinaldo.

Pisar se obotavlja.

„Na kolena — ali v prihodnji minuti ne
živiš več!" Rinaldo dvigne samokres.

Kakor vreča peska vrže se pisar na tla.

„Roki kvišku!“ nadaljuje Rinaldo. „Le še
bolj kvišku! Skleni ju in. prosi za odpuščanje!
Takoj!"

Pisar zamrmra nekaj nerazumljivih besed.

„Zdaj si poglejte ' svojega pisača, ki bi
moral skrbeti za varnost vašega življenja in imetja,
kako leži v prahu pred mladičem, kakor me je
imenoval. Obesite ga brez sodbe, ker itak ni
vreden druzega. Ali pa ga vsaj naženite. Jaz ti
pa hočem dati lep spominek, da se bodeš dobro
zapomnil mladiča Rinalda.

Po teh besedah pomeri na pisača in mu
prestreli obe sklenjeni roki.

„Nisi vreden, da bi te moja roka usmrtila.
Samo spominek sem ti hotel dati. Srečno, go¬
spodje !“

83

Duri se odpro in že v prihodnjem trenutku
je bil Rinaldo na ulici in na konju; v divjem
diru je odjezdil iz mesta. Zdaj še le so si ljudje
oddahnili in vse je postalo živahno. Mestni tajnik
se je hotel tiho izplaziti na prosto.

»Držite ga! Ne sme ven!“ in že so ga
držale trdne pesti za vrat.

„Mi gremo s teboj!“ klicali so posamezni
glasovi.

»Nabijte ga, mestnega norca! Z našim de¬
narjem je plačeval razbojnikom jedi in pijačo!"
klicali so drugi glasovi. Razburjenje je bilo vedno
večje in že so padale p^sti po ubogem pisarju,
ki je začel prositi. Vedno gosteje so po njem pa¬
dali udarci.

»Pomirite še! Pustite ga za zdaj še pri
miru, ker se moramo prepričati, ali je vse res!“
nasvetuje naposled eden navzočih.

»Da, tako je! Pojdimo v ječo!" pritrdijo
vsi in vlečejo plahega pisarja s seboj.

Jetniki so bili v skrajnem položaju. Bil je
zadnji čas, da so se jim odstranili zamaški, kajti
po več minut je ta ali oni potreboval, predno je
dobil dovolj sape in mogel govoriti. Na obče
presenečenje so navzoči spoznali, da je bilo vse
res, kar je pravil grozni Rinaldo v krčmi. Raz¬
burjenje je bilo zdaj toliko, da je ječar komaj
rešil pisarja pred razkačeno množico s tem, da

6 *

84

ga je potisnil v ječo in jo naglo zaprl za njim.
Tako je zdaj korejski junak in mogočnjak ležal
pobit, raztrgan in osramočen v ječi kakor kak
hudodelec.

Med tem časom je bil Rinaldo pobegnil.
Predno je prišlo komu na pamet, da bi se lahko
roparji zasledovali, bili so ti že davno na var¬
nem. Cim večje je bilo razburjenje v mestu, tem
večje je bilo veselje med roparji. Vsi so se
glasno smejali o smešnem spopadu in delali opazke
o vojakih, meščanih, pisarju in pretkanem gla¬
varju. Veseli so bili pa še tem bolj, ker so imeli
zdaj najboljšega orožja v preobilici, kakor več
sto samokresov, pušk in sabelj.

XI.

Nov napad.

Nekoč se je podal Rinaldo v neko vas;
spremljala sta ga samo dva tovariša. Vas ni bila
daleč od mesta Mangola. Stela je komaj kakih
dvajset bornih koč in prebivalci so bili večinoma
pastirji in hlapci bližnje velike graščine. Ljudje
so imeli mnogo dela in so živeli v velikem siro¬
maštvu. Pri vsem pa so bili zadovoljni in skromni.
Edina želja, ki so jo imeli vsi, je bila ta, kako

85

bi se mogli iznebiti graščinskega oskrbnika, ki
je silno surovo ravnal ž njimi.

Graščaku pa je ravno sodil ta oskrbnik in
čeprav je vedel, da ga ljudje sovražijo, vendar
ga ni hotel dati iz službe. Ljudje so prišli do
spoznanja, da se jim ne bode želja izpolnila. Ravno
včeraj ga je bil graščak obiskal in se proti njemu
izrazil, kako je zelo zadovoljen ž njim. Danes je
na podlagi včerajšnje pohvale ravnal z ljudmi še
bolj surovo in to je bil vzrok, da se je Rinaldo
še dalje zadrževal v vasi kakor je bil prvotno
menil.

Najdemo ga v borni koči poleg postelje,
v kateri leži bolan mož z obvezano glavo. Okrog
postelje je videti še šest otrok, pri ognjišču pa
stoji žena. Ta si briše solze z bledega lica, otroci
pa imajo vsak kos kruha v roki in ga z veliko
slastjo vživajo. Videti je, da so trpeli mnogo la¬
kote; hvaležno zrejo v lepo opravljenega moža
poleg očetove postelje, ki je dal prinesti jedi.

„Vaš mož je bil torej že bolan, ko ga je
oskrbnik silil k delu in sicer k takemu delu, ki
je bilo prav težavno?" vprašal je Rinaldo bolni¬
kovo ženo.

„Ravno ga je zopet tresla mrzlica, ko je
poslal oskrbnik po njega!“ bil je odgovor.

„In potem jc prišel oskrbnik sam in ga je
pretepal!" vprašal je Rinaldo dalje.

86

„Da, sam je prišel in ker moj mož res ni
mogel od doma, začel ga je pretepati."

„Cemu pa ne greste od tukaj ?“

„Gospod, tukaj imava, čeprav borno, stano¬
vanje in tudi kruh za prvo silo. Kam bi naj šla
z množico najinih otrok?" tarnala je žena.

„ Cernu pa se ne pritožite pri grajščaku?"

Zena globoko vzdihne in meni: „Ravno zato,
ker se je moj mož o neki priložnosti pritožil, so¬
vraži ga oskrbnik nad vse; pritožba pa itak ni
nič pomagala in oskrbnik dela z nami, kar hoče."

„No — lep red je to!“ rekel je Rinaldo
jezno, potem pa še pristavil: „Sicer pa bodem
šel oskrbnika obiskat."

„Za božjo voljo — ne zatožite nas!" prosila
je žena v velikem strahu.

„Ne bojte se!" tolažil jo je Rinaldo. „Moje
ime ga bode že nekoliko spreobrnilo. Prihodnjič
se vam ne bode treba več pritoževati nad su¬
rovim ravnanjem od oskrbnikove strani. Tudi
grajščaku samemu še znam o svojem času in pri
ugodni priložnosti nekoliko posvetiti."

Po teh besedah vstane Rinaldo in še reče:

„Radi moža ste lahko brez skrbi. Rana ni
nevarna in se bode kmalu zacelila — samo dobre
hrane mu je treba. Da si pa to lahko preskrbite,
vzemite ta-le mošnjiček. Ako ste vajeni skrom-
_ nega življenja, bodete lahko s svoto, ki je v njem,

87

izhajali precej dolgo časa. Zagotovim vaju pa, da
bosta od oskrbnika samega dobivala vsak mesec
malo podporo."

Zena ni vedela, ali naj veruje svojim ušesom
ali ne; po obrazu ji je bilo spoznati, da le težko
veruje danim obljubam.

»Gospod, govorite tako odločno, da res ne
vem, ali vam naj verujem ali ne!"

„Le verujte! Dokaze bodete kmalu imeli 1“

»Gospod, tedaj mi pa vsaj povejte vaše ime,
da se bodem vsaj v molitvi lahko na vas spo¬
minjala!" prosila je žena.

»Moje ime ?“ zamrmral je Rinaldo tiho. »Imena
vam ne povem, kajti potem se me gotovo ne bo¬
dete spominjali v molitvi."

»On, gospod, čemu ne? Ali niste naš do¬
brotnik ?“

»Ime vam povem, ali molčati morate!"

»Gospod, molčali bodemo — kakor nam za¬
poveste."

»Moje ime je Rinaldo Rinaldini!“

Zena se je silno prestrašila, otroci pa so
kriče pobegnili v kot. Rinaldo je začuden gledal
prestrašeno družino. Naposled vpraša:

»Cernu ste pa tako prestrašeni? Ali se
bojite mojega imena? Cernu pa?"

Žena se je tresla po vseh udih. Potem se
pa vendar ojunači in reče:

88

„Gospod — grozne reči smo že slišali o
vas. Graščinski oskrbnik jih je vedel pripovedo¬
vati, a je tudi menil, da vas bodo kmalu polovili.
Trdil je tudi, da morite in ropate le take ljudi,
kateri nimajo nič poguma."

„Tako, tako!" smejal se je Rinaldo, „tedaj
je pa oskrbnik zelo pogumen junak. Saj pa je
itak že pokazal svoj pogum na vašem možu. —
Vendar, ljuba žena, vzemite zdaj ta denar in
skrbite za moža. Sicer pa ne mislite tako slabo
o meni, kakor misli vaš oskrbnik. Za zdaj pa
molčite in sicer če že dalje ne — vsaj tri dni!"

To rekši je šel Rinaldo iz koče, zajezdil
konja in se s svojima spremljevalcema podal proti
oskrbnikovem stanovanju. Tukaj je ustavil konja,
stopil naglo raz njega in odprl duri v oskrbnikovo
stanovanje; spremljevalca sta ostala zunaj.

Oskrbnik ni bil sam. Pri njem je stal človek,
katerega je bil dal Rinaldo nekoč neusmiljeno
pretepsti, ker ga je bil nalagal in zaničljivo go¬
voril o njem.

„Sveti Benedikt — ta mož je ropar!" je za¬
kričal prestrašeni človek.

Zdaj je skočil tudi oskrbnik pokonci in je
stal s tresočimi koleni pred strašnim glavarjem.

„Bodita le mirna — samo s teboj, oskrbnik,
imam govoriti resno besedo. Cim bolje bodeš
odgovarjal, tem prej bodeva gotova in tem prej

89

se bodem odstranil." To rekši se približa Rinaldo
prestrašenemu oskrbniku.

„Ne koraka naprej, razbojnik — če ne,
ležiš mrtev na tleh!" zakriči oskrbnik in gleda
na nasprotno steno, kjer je visel nabasan sa¬
mokres.

„Ne razburi se, lump!" zapove mu Rinaldo,
„ampak popolnoma mirno sedi, sicer dobiš prej
dve luknji v glavo, predno moreš seči po svojem
samokresu."

Oskrbnik obledi in zapre nehote oči, ko
pomeri Rinaldo s samokresom nanj. Brž potem
zažvižga glavar in v sobo stopi eden izmed nje¬
govih dveh spremljevalcev.

„Najin pogovor bode prav kratek," nadaljuje
Rinaldo čisto mirno in zre oskrbniku ostro v oči,
tako da ta ne more prenesti njegovega pogleda
in nehote povesi oči. „Nimam namreč mnogo
časa. Kakor sem izvedel, je v graščakovi bla¬
gajni že jako malo denarja. Moj razsodek je torej,
da graščakovo blagajno zopet napolnite z de¬
narjem, za katerega ste ogoljufali svojega gospo¬
darja in za katerega ste odrli svoje revne pod¬
ložne ljudi."

Oskrbnik je sedel na stolu, kakor bi bil iz
kamena; niti besedice ni mogel ziniti.

„Poveži mu roki!“ zapove Rinaido svojemu
spremljevalcu.

90

Zdaj pa, ko se je ropar bližal oskrbniku, da
mu poveže roki, postal je zadnji nakrat zelo živ.
Kričal je:

„Proč od mene! Nihče se me naj ne do¬
takne! Laž in izmišljotina je, da bi jaz imel denar!"
Skušal je tudi roparja poriniti od sebe. Toda bilo
mu je zastonj. V prihodnjem trenutku j^ že imel
roki povezani.

„Kje imate denar?" vprašal je Rinaldo.

„Nimam nikakega denarja!" bil je tresoč
odgovor.

„Odpri pisalno mizo!" zapovedal je glavar
svojemu spremljevalcu.

Oskrbnik je začel izpreminjati barvo, zdaj
je bil bled strahu, zdaj rudeč vsied jeze. V ne¬
katerih trenutkih je bila miznica odprta.

„Ali nočete prostovoljno dati ukradenega
denarja?"

„Jaz nisem nič ukradel in nimam denarja!"

„Dobro!“ zagrozi Rinaldo, „za vašo laž vas
bodem kaznoval še posebej. Ti pa preišči vse
predale pisalne mize in kar se ne da lepo odpreti,
razbij in če gre cela miza na kose."

Oskrbnik je delal grozne obraze. Rinaldo pa
mu je sedel nasproti in držal pripravljen samo¬
kres. Nakrat zaropoče nekaj pri mizi. Ropar je
bil odtrgal celo desko; ko to oskrbnik vidi, hoče
skočiti kvišku, toda Rinaldinijeva težka roka ga
posadi nazaj na stol. Roparjeva roka izvleče iz

91

tajnega predala veliko, polno mošnjo. Ko jo Ri-
naldo na mizi razveže, prikažejo se zlati in srebrni
novci. Bila jih je velika svota, kakor se je glavar
takoj prepričal.

„Ha, ha! Lump — in tega denarja nisi
ukradel svojemu gospodarju in ga odrl svojim
podložnim ljudem? Kje pa si ga dobil?"

Oskrbnik se je tako bal za denar, da ga je
samo napeto gledal; ziniti ni mogel niti besede,
le pene so se mu jele prikazovati okrog ust.

Nakrat pa se sliši zunaj žvižg. Bilo je zna¬
menje, kakor so si ga dajali roparji med seboj.
Rinaldo skoči k oknu.

„Za vraga! Kaj pa je? Pazi s samokresom
na oskrbnika, jaz grem ven pogledat!"

Rinaldo skoči pri durih ven, na njegove
mesto pa se postavi njegov tovariš z napetim
samokresom. Rinaldo zapazi zunaj tropo mož, ki
se je bližala. Pred možmi je šla žena bolnega de¬
lavca, ki je zdaj naglih korakov stopala naprej
in zaklicala glavarju:

»Gospod, oprostite — jaz sem molčala —
tudi moj mož je molčal! — Samo otroci — saj
veste, kaj so otroci!"

Rinaldo je takoj vedel, kaj so izpovedali
otroci in da prihajajo možje, ker so izvedeli, da
je roparski glavar Rinaldo Rinaldini v vasi pri

92

oskrbniku. Ali pridejo možje z dobrim ali slabim
namenom?

„Kaj hočete?" zakliče Rinaldo z 'močnim
glasom in možje postoje. Nobeden ne da odgo- >
vora. Rinaldo nadaljuje: „Ker ne dobim odgo¬
vora, počakajte nekoliko. Danes bodete imeli
vesel dan, samo mirno se zadržite. Ako niste
mirni, privabi strel iz mojega samokresa takoj
moje ljudi. Ako pa ostanete mirni, bodete z menoj
danes še prav zadovoljni."

Rinaldo se poda zopet v sobo.

»Polovico tega prigoljufanega in nakrade¬
nega denarja dobe ljudje in naj si danes narede
vesel dan, polovico pa dobi graščak, da bode
vedel, kakim ljudem on toliko zaupa."

„Oh — moj — denar — je!" zaječi oskrb¬
nik in postane modrorudeč po obrazu.

»Kakor je videti, vas hoče mrtvoud za¬
deti!" nasmeji se Rinaldo, »moral vam bodem
nekoliko krvi izpustiti."

Predno se oskrbnik zave, kaj hoče roparski
glavar, potegnil je ta že nož in v prihodnjem
trenutku se potoči rudeča kri po oskrbnikovi rami;
oskrbnik omedli. Človek, ki je bil že v začetku
pri Rinaldinijevem prihodu pri oskrbniku in ki
je strahoma sedel na stolu, začne prositi, naj njega
vendar puste pri miru.

»Bebec — ti si že dobil svoje plačilo! —
Temu tukaj sem hotel dati nekaj za spomin in

93

odrezano uho naj bode priča, kako malo kaznuje
Rinaldo Rinaldini ljudi, ki so iz svojih podlož¬
nih že veliko več, rekel bi stokrat več krvi iz¬
sesali, nego .jo je ta lump zdaj prelil. Upam pa,
da ga bode zdaj graščak izpodil iz službe."

Medtem se je oskrbnik zopet zavedel.

„Ali si videl, kako kaznuje Rinaldo ljudi?"
zakliče mu glavar. „Povrh si še lagal o meni
proti svojim ljudem, da jih že samo moje ime
navdaja s strahom. In nisi li ti hujša zver od mene ?
Za danes sem ti vzel le eno uho; toda če pri¬
deva v življenju še kdaj skupaj in bodem videl,
da se nisi nič poboljšal, tedaj ti bodem odrezal
še drugo uho. Zdaj pa takoj priznaj, da si
ukradel ta denar."

Oskrbnik je priznal, da si je denar pri¬
goljufal.

Rinaldo je takoj vzel polovico denarja in
ga razdelil med ljudi, ki šo čakali zunaj. Kako
veselje je vladalo po bornih kočah, katerih revne
stene še niso nikoli hranile toliko denarja.

Tudi Rinaldo je bil vesel, ko je videl to¬
liko veselih obrazov. Kdo pa popiše radost
ubogih ljudi, ko se je v nekaterih dneh izvedelo,
da je graščak odslovil oskrbnika in nastavil no¬
vega, ki je veliko bolj usmiljeno ravnal s svojimi
delavci.

94

XII.

Roparje^ gost.

Nedaleč od vasi Ostijale v lepi ravnini sredi
pečinastih gor je bila prijazna krčma, v kateri so
sedeli trije možje in se pogovarjali o roparju Ri-
naldiniju. Eden izmed teh treh mož je bil mlad
in vesel; po obleki se je dalo soditi, da ga lahko
prištevamo boljšim stanovom. Druga dva sta bila
po obleki videti kmetovalca. Tudi krčmar je stal
v bližini in vneto poslušal. Kmetovalca sta imela
dolgo brado.

„Vi torej hočete v gorovje?" vpraša mlajši
kmetovalec mladeniča.

„Seveda! Saj sem vam že povedal!" bil je
odgovor.

„Kaj vas pa vleče v gore?"

„Rad bi osebno spoznaval življenje med ro-
parji."

„Jaz pa sem slišal, da pride velika truma
vojakov nad roparje in potem ne bodete videli
druzega, nego par postreljenih roparjev."

„Oh, vojaki pridejo še le v par dneh, a jaz
grem naprej."

„Ne zamerite mi, gospod!" meni starejši
kmet, „toda jaz mislim, da je vaše podjetje ne¬
koliko predrzno."

95

„No, no! Čemu pa?" začudi se tujec. „Jaz
sem učenjak in kot tak nimam mnogo drobiža.
Ce bi kaj izgubil, izgubil bi torej edino le živ¬
ljenje. Vendar pa sem tega mnenja, da tudi med
roparji ni tako hudobnega človeka, ki bi moril
brez dobička, edino le iz krvoželjnosti. Roparjem
bodem pošteno in odkritosrčno povedal, kaj na¬
meravam in prosil jih bodem gostoljubnosti. Stavim
deset lir na eno, da me bodo prijazno sprejeli
in bodo popolnoma lepo ravnali z menoj."

„Ne vem, če jim preveč ne zaupate!" na¬
smeji se mlajši kmetovalec.

„Kaj pa, ako bi vas vojaki ustrelili, ker bi
mislili, da sle tudi ropar!" pristavi starejši kmet.

„Seveda ne rečem, da bi se ne zgodilo
lahko!" pritrdi tujec. Brž potem plača krčmarju
in vstane. Kmetovalca se tudi napravita na pot
in rečeta, da hočeta spremljati gospoda nekaj
časa, ker tudi nju vodi pot onkraj gorovja. Mla¬
demu možu je bilo prav.

Vedno višje in višje je peljala pot naše tri
znance in potovanje je bilo vedno težavnejše,
vendar pa so bili vsi trije popotniki prav dobre
volje. Mlademu možu se je že skoraj čudno zdelo,
da gresta kmetovalca tako dolgo ž njim in
ne  kreneta na drugo pot, kajti skupno so po¬
tovali že več ur in svet je postajal vedno div-
jejši in kamnitejši. Zdaj je držal strmo navzgor,

96

zdaj ob prepadu le dobro ped širok, zdaj pod
visečimi pečinami, da je tudi mladeniču začel pot
gosto kap ti izpod klobuka.

„Ne, tukaj pa ne gre dalje brez počitka!"
menil je mladenič čez nekaj časa. „Tukaj moram
nekoliko počivati."

„Je pa res lep prostorček za počivanje,"
menil je mlajši izmed obeh mladeničevih sprem¬
ljevalcev. „Tudi midva si hočeva nekoliko od¬
počiti in se potem od vas ločiti."

Po teh besedah ležeta kmeta na tla. Nekaj
časa so molčali vsi trije in nemi zrli pred se v
strmine in pečine. Nakrat pa se zasliši močen
žvižg, da se mladenič nehote prestraši. Zažvižgal
je bil mlajši kmet. Ves pogum je upadel mlade¬
niču in boječe se je oziral okrog sebe. Toda nič
ni zapazil sumljivega; oba spremljevalca sta ležala
mirno na tleh. Mladenič je skočil kvišku. Toda
zdaj se je začelo gibati okrog njega; od zadi, od
spredi, od desne in leve strani so se izza pečin
pokazale moške postave s temnimi, po solnčnih
žarkih zarujavelimi obrazi in divjimi pogledi. Bili
so različno oblečeni, nekateri bolje, drugi zopet
slabše, a vsi so bili oboroženi s puškami, samo¬
kresi in noži. Obstopili so mladeniča in njegova
dva spremljevalca. Kako se pa mladenič začudi,
ko vržeta kmeta svojo košato kmečko obleko raz
sebe in se mu pokažeta v skoraj lovski opravi in
ravno tako oborožena, kakor drugi.

97

Mladeniča je začel izpreletavati mraz. Daleč
v samoti med divjimi obrazi! Ni mu bilo vseeno.
Začel se je tresti, posebno ko so mu nekateri
nastavili puške na prsi in zahtevali od njega, da
se mora udati Rinaldiniju in njegovim ljudem,
grozeč mu, da ga pri najmanjšem uporu ustrele.
Mladi spremljevalec pa se mu nasmeji in reče:

„Vidite — ali niste želeli spoznati Rinaldi-
nijeve ljudi? Kakor ste se že prepričali, je Bog
uslišal vašo željo. Sicer pa bodite zdaj tukaj tako
pogumni, kakor ste se spodaj v krčmi bahali,
kajti Rinaldo črti bojazljivce in strahopetneže"; na
tak način bi se vam znalo pripetiti, da bi vas kaj
slabo sprejel!"

Mladenič je bil še vedno tako prestrašen,
da ni mogel govoriti.

„Le naprej — k glavarju!" oglasili so se
nekateri glasovi in več krepkih pesti je prijelo
mladeniča in ga začelo potiskati naprej vedno
višje in višje v gorovje. Se le po dveurnem te¬
žavnem plezanju dospeli so vsi v šotorišče. Ro¬
parjev je bilo veliko število. Mladenič se je čudil,
kakšen red je vladal povsod. Peljali so ga pred
Rinaldinijev šotor. Mladenič je bil radoveden,
kakega bode videl glasovitega glavarja. Kako se pa
začudi, ko mu stopi Rinaldo kot mlad in lep mož
s ponosnim obrazom in krasno opravljen nasproti.

„Moji ljudje so mi povedali, da vas je pre¬
velika drznost gnala med naše' gore, ker hočete
liinaldo. 7

98

spoznati mene in moje roparje. Toda ne verujem
vam in sem prepričan, da je vaš izgovor le iz¬
mišljen in da niste prišli iz gole radovednosti k
nam; prišli ste kot ovaduh!" začel je Rinaldo
govoriti z ostrim glasom.

Krivičen sum je dal mladeniču vso zavednost
in brez strahu in z mirnim, pa trdnim glasom je
odgovoril: „SiIno se motite! Prepošten sem, da bi
se dal za ovaduštvo zlorabljati in sem samo prišel,
da bi smel nekaj dni vživati vašo gostoljubnost."

„Ha-ha-ha!“ nasmejal se je Rinaldo, „to
je pa res smešno, kar pravite!"

_ „Smešno je, pa resnično!" bil je odgovor.
Rinaldo je nekaj časa premišljal. Potem pa
je nadaljeval: „Prav dobro me poglejte! Ali me
že niste videli kedaj ?“

Jetnik — kot tak je bil zdaj mladenič —-
premišlja in premišlja, a se ne more spomniti.

„ln vendar ste me že videli, moj ljubi!
Danes sem bil z vami spodaj v krčmi. Jaz sem
mlajši izmed obeh kmetov, ki sta vas spremljala,
samo drugače sem bil oblečen in brado sem
imel, katere zdaj nimam. Ker torej že vem, čemu
ste prišli, je najin račun kratek. Tukaj med nami
lahko ostanete tako dolgo, kakor dolgo se bode
vam in — meni zdelo. Za našo gostoljubnost
nam bodete plačali tisoč cekinov kot odkupnino,
kakor je to že stara roparska navada in potem
znate iti, kamor vas bode volja."

99

„Prav lepo ste govorili, gospod glavar!"
nasmeji se jetnik, „toda kako vam naj izplačam
tisoč cekinov, ko še siromak sto lir nimam."

„Bodemo videli. Po šotorišču lahko hodite,
kamor in kolikor vas je volja, lahko si ogledate
vse, samo na beg ne smete misliti. Moji ljudje vas
bodo opazovali in vsak poskus pobegniti se vam
bode izjalovil, pač pa se zna pripetiti, da vas kateri
izmed mojih tovarišev pri prvem poskusu ustreli."

Rinaldo je bil tako previden, da ni na mah
nikomur zaupal. Mladenič je sicer imel popolno
prostost, a je prve dni takoj spoznal, da se strogo
pazi na njega. Življenje je imel najboljše, ker je
bilo dovolj dobrih jedi in pijače. Kot roparjev gost
je imel že v prvih dneh priliko opazovati pogumnega
glavarja v boju. Tropa vojakov je napadla četo, a
predno so se vojaki zavedli, bili so roparji poskriti
za pečinami, od koder so tako dobro streljali na na¬
padalce, da so se morali vojaki po veliki izgubi
umakniti. Rinaldo bi jih bil lahko še nekaj časa
zasledoval in morebiti vse postrelil, a ni hotel tega.
Dovolj mu je bilo, da je napad uspešno odbil in
dal napadalcem dober nauk, da bodo prihodnjič pre¬
vidnejši in ne napadajo Rinaldinija na kraju, kjer mu
ne morejo pri njegovi pozornosti do živega.

Ko je prišel Rinaldo do prepričanja, da tujec
res ni prišel s hudobnimi nameni, ampak iz gole
radovednosti, dal mu je popolno prostost. Po¬
slavljajočemu se je dal še celo kažipota, ki ga je
po najboljših potih peljal v dolino.

100

'XIII.

Roparska čast.

Nekoč je jezdil Rinaldo v spremstvu svo¬
jega najzvestejšega prijatelja po cesti. Nakrat se
glavar vzpne v sedlu in pogleda v daljavo pred
se. Njegovo ostro oko zapazi samotnega potnika,
ki se je bližal obema jezdecema. Brž seže v žep in
pusti na tla pasti polno mošnjo zlatih in srebrnih
novcev. Ker se je bil tovariš začudil, reče glavar:

„Salo hočem uganjati! Kmalu bodeš videl,
čemu sem to storil."

Oba jezdita nato mirno naprej. Kmalu se
približata popotniku. Bil je kmet in je imel po
takratni navadi pas, v katerem je shranjeval denar.
Nakrat skoči Rinaldo s konja in zapove osorno,
naj kmet postoji. Ta se prestraši in postoji.

„Od kod prihajaš?" vpraša Rinaldo osorno.

„Iz mesta!" je bil kratek odgovor.

„In kak opravek si imel v mestu?"

Kmet osupne in noče z besedo na dan.

„Govori — takoj! Nimam časa se muditi."

„«h, moj Bog, gospod, žito sem prodal in —“

„In denar imaš pri sebi v pasu, kaj ne?"
pretrga mu Rinaldo besedo in stopi bliže.

„Da, res je, gospod!" zajeclja kmet.

„Dobro — glej, ravno to mi je ljubo. Daj
denar sem, ker ga potrebujem!" Pri teh besedah
potegne Rinaldo samokres.

101

„Za božjo voljo — kdo pa ste?“

„Jaz sem glasoviti roparski glavar Rinaldo
Rinaldini."

Mož se tako prestraši, da pade skoraj po tleh.

„Oh, moj Bog — pustite mi krvavo za¬
služeni denar, kajti moja družina —“

„Ne blebeči, denar sem!“ zarohni Rinaldo in
nastavi možu samokres na prsi. „Sicer te ustrelim!"

Jokaje in tarnaje. odpne si kmet svoj pas
in ga da Rinaldiniju. Ta hoče še samo izvedeti,
ali se ga namerava kmalu zopet z vojaki na¬
pasti in ko mu kmet ve povedati, da v neka¬
terih dneh, veli mu Rinaldo, naj gre svojo pot
naprej. Kmet gre ves potrt in s povešeno glavo
naprej, vesel edino, da je še rešil življenje, čeprav
pride s praznima rokama domu.

„Glavar,“ reče Rinaldinijev tovariš, „kako
moreš revežu pobrati denar, ko vendar nisi na¬
vaden ropar in ti ni sile."

Rinaldo se nasmeji in meni:

„Le počakaj nekoliko. Zadeva še ni rešena.
Rad bi videl, kakšno čast, kakšno poštenje imajo
drugi ljudje. Ker si se zavzel za kmeta, si go¬
tovo prepričan, da si zasluži tvojo naklonjenost,
da je pošten mož."

»Seveda sem prepričan! Že po zunanjosti in
po obnašanju sem spoznal, da je mož pošten."

„No — bodeva videla!" meni Rinaldo in
jezdi naprej. Nakrat pa slišita za seboj glasen

102

krik. Oba se obrneta. Za njima je dirjal kmet, držal
roko kvišku in jima klical, naj postojita. In ko ju
dojde, podrži glavarju mošnjo, ki jo je našel, kvišku
in reče:

„Gotovo ste vi izgubili to mošnjo, ki sem
jo našel na cesti. Polna je in mnogo več vredna,
nego moja. V zahvalo, da sem jo našel, prosim,
dajte mi moj pas nazaj.“

„Mož, res si poštenjak!" vzklikne Rinaldo.
„Svojo mošnjo sem nalašč zavrgel in ti odvzel
tvoj pas, ker sem vedel, da bodeš našek zavrženo
mošnjo. Hotel pa sem videti, ali bodeš z zame¬
njavo zadovoljen. Skoraj sem bil prepričan, da
bodeš mošnjo pobral in, ker bodeš veliko več
našel v nji, kakor ti je bilo odvzeto, šel mirno
naprej. Tukaj ti vračam tvoj pas, a vzemi tudi
mojo mošnjo. Zopet sem se prepričal, da ni treba
velikih lumpov iskati vedno med nižjimi sloji, med
ubožnimi ljudmi. Kadar zopet slišiš kje govoriti
o meni, reci ljudem, da Rinaldo Rinaldini postopa
samo proti onim, ki odirajo ubožce in žive v pre¬
obilici. Tudi roparski glavar ima svojo čast."

Kmet je stal nem in začuden pred glavarjem
in se je branil vzeti mošnjo.

„Le vzemi mošnjo!“ prigovarja Rinaldo. „Za-
radi tega denarja, ki je tukaj notri, se ni prelivala kri.
Upam pa, da ti bode ta denar prinesel blagoslova."

Po teh besedah potisne Rinaldo mošnjo kmetu
v roko, obrne konja in odjezdi.

103

„To bi naj bil torej tisti grozni roparski
glavar Rinaldo Rinaldini?" začudi se kmet, od¬
maje z glavo in še nekaj časa gleda za odhajajo¬
čima jezdecema.

Jezdeca prideta do gozda, kjer skleneta ne¬
koliko počivati; privežeta torej konja in se vle¬
četa na mehko trato. Komaj pa ležita nekaj časa,
že slišita klicanje na pomoč in jok dveh ženskih
glasov. Brž skočita pokonci in se bližata kraju,
od koder se je slišal glas. Kmalu dospeta na
malo goličavo v gozdu, kjer zapazita dve deklici,
ki sta klečali na tleh in vili roke. Pred njima pa je
stal velik, čudno opravljen, močno oborožen mož.

„Kaj se godi tukaj ?“  zagrmi Rinaldo in
stopi k možu.

„Oh, usmilite se naju in pomagajte nama!“
prosita deklici in skočita kvišku. „Ta mož tukaj
je roparski glavar in naju je napadel."

Toda že je napadalec potegnil samokres in
zaklical: „Kdo si ti, ki si upaš zastopati mi pot.
Poberi se, ali te ustrelim!"

Rinaldo pa stoji mirno pred roparjem in se
smeji: „Oh, mogočni mož — nič mi ne stori!
Jok teh dveh deklic me je privabil sem in takoj
se umaknem, ako mi poveš, kdo si!"

„Ha-ha-ha! Kdo sem? Ali ne vidiš na moji
osebi, da sem glasoviti roparski glavar Rinaldo
Rinaldini? Zdaj se pa poberi izpred mojega
obličja!"

104

Rinaldo pa se dela, kakor bi bil silno za¬
čuden in zakliče kakor razveseljen:

„Oh, ti si torej Rinaldo! Oh, kako se ve¬
selim, da mi je Bog dal srečo, videti te! Kako
dolgo se že potikam s svojim tovarišem po teh
krajih okoli, da bi te našel in danes sem vendar
dosegel svoj cilj. Dovoli mi, veliki glavar Ri¬
naldo, da ti smem stisniti roko! — Res se čutim
srečnega!"

„Ste torej tudi mojega rokodelstva? Moj to¬
variš?" nasmeji se ropar in seže Rinaldu v roko.
Ta ga prime za roko in mu jo stisne z vso močjo.

„Za vraga, tovariš — preveč moči imaš!
Tvoja roka je kakor iz železa!" zakriči ropar in
otresa pretisnjene in zmečkane prste.

„Kaj ne, veliki Rinaldo! Res sem tvojega
rokodelstva in hočem tebi služiti. Pelji naju k
tvojim ljudem!" reče pravi Rinaldo.

„Hm, mojih ljudi nimam tukaj! Sel sem sam
iskat sreče!" odgovori ropar.

Rinaldo pa se obrne k deklicama in jima
veli, da gresta lahko po svojem potu naprej.

„Oho!“ zakriči ropar, „kdo pa zapoveduje
tukaj ? Reč ni tako! Jaz sem roparski glavar in
le moja beseda-—“

„Lažnjivec!" zagrmi Rinaldo in mu pretrga
besedo. „Ti hočeš biti glasoviti Rinaldo Rinal-
dini, o katerem govori cela Italija? Ti hočeš biti
Rinaldo, ki nikdar ne napada slabotnih žensk?"

105

„Res sem! Ali ti morda dvomiš? Sprejmi
to-le!“ Po teh besedah sproži hudobnež svoj
samokres na Rinalda. Toda odmev in dim mineta,
Rinaldo pa stoji mirno in ravno na svojem mestu.

»Hudobnež, na kolena!" zapove Rinaldo ro¬
parju. »Kakor vidiš, me nisi zadel, a moja dva
samokresa sta še nabita."

Takoj nastavi enega izmed obeh samokresov
roparju na prsi in ga pogleda tako ostro, da pade
strahopetec res na kolena.

»Strahopetnež — šale je zdaj konec! Ali se
še upaš dalje imenovati Rinaldo? Nesramnež, ali
me ne poznaš? Jaz sem sam Rinaldo Rinaldini
in ti si vlačil mojo čast po blatu. Rinaldo še ni
nikdar napadal žensk, kakor si storil ti in povrh
še v mojem imenu, katerega si si na lažnjiv način
pridejal!" Rinaldo je bil videti grozno razkačen.
V takih trenutkih ni poznal šale in kdor je imel
ž njim opraviti, pripravil se je lahko na najhujše.

To je spoznal tudi klečeči ropar, ki pa ni
imel poguma, čeprav se je delal začetkoma silno
mogočnega. Srce mu je že bilo padlo v hlače,
tresel se je po vsem životu in začel je prositi:

»Oh, glasoviti glavar — odpusti mi! Kaznuj
me, kolikor hočeš, samo pusti me pri življenju."

Rinaldo se porogljivo nasmeji.

»Vstani, nesramnež!" reče čez nekaj časa.
»Na takem ničvrednežu si nočem omadeževati
rok; toda zapovem ti, da se mi takoj spraviš

106

izpred oČij in se ne predrzneš več zlorabljati mo¬
jega imena. Tvoja oseba mi je znana in če storiš
še enkrat to, kar sem ti prepovedal, doletela te
bode kazen in če te ne bodem ustrelil jaz, te
bode kateri izmed mojih ljudi, katerim te bodeva
jaz in moj tovariš dobro opisala. Izgubi se!“

Urnih korakov jo ropar pobriše v gozd.

XIV.

Brez strahu.

„Oh, kaj bode, če bo šlo tako dalje! Že
pri samih mislih bi res obupal. Najrajši bi, da bi
se tudi jaz nič več ne vzbudil iz nočnega spanja."

Tako je tarnal oskrbnik nekega gradu nad
gorsko vasico v srednji Italiji; oskrbnik, je sedel
v vaški gostilni v družbi nekega sorodnika. Vino
je bilo dobro, a ni dišalo. Delal seje že skoraj mrak,
a vendar se je še dal razločiti grad na strmem griču.

Da ne dolgočasimo cenjenih čitateljev pre¬
dolgo z opisovanjem in nejasnim pripovedovanjem,
hočemo zadevo v kratkih besedah razjasniti.

V gradu je bival edini oskrbnik z nekaterimi
posli, kajti gospodar je imel svojo palačo v Neaplu
in je vsako leto le parkrat prišel na svoj grad na
lov. V zadnjem času pa so se jele v samotnem
gradu dogajati čudne reči. Začelo je v gradu, kakor
rečemo po domače, strašiti. Družina je vsled tega

107

pomalem vsa pobegnila, tako da je ostal oskrbnik
celo sam. Bil je star mož in brez strahu. Toda v
zadnjem času so se godile take reči, da se je tudi
oskrbnik preselil iz gradu v vas. Kaj pa je bilo?

Ponoči je začelo po gradu ropotati in kakor
z verigami rožljati; povrh so se še slišali koraki
in ko je oskrbnik prvič poslal slapca gledat, kaj
dela nemir, priletel je smrtno bled nazaj, brez sape
in tresoč se na vseh udih. Le komaj in komaj je
mogel v pretrganih stavkih povedati, kaj je videl.
Sredi temnega mostovža je stala bela, kakor v rjuho
odeta postava, poleg nje pa je slonel kostnjak. In
ko je šel oskrbnik sam gledat, videl je ravno isto.
a na celo drugem mestu mostovža, kakor je bil
videl hlapec. Umljivo je, da ni hotela družina ostati
v gradu in si je šla poiskat drugih služb. Odzdaj
pa je bil ropot in polom po gradu še hujši in
čeprav je imel oskrbnik osebno mir, vendar mu
ni bilo ostati dalje v gradu, odkar so nekoč našli
tujca, ki je iz radovednosti hotel ostati čez noč
v gradu, zjutraj mrtvega v postelji. In kar je bilo
najbolj čudno — nikjer se ni na njem poznal
kakšen znak, po katerem bi se bilo dalo spoznati,
kakšne smrti da je umrl. Sicer se je vedelo, da
je bogat Anglež in ko je prišel zvečer v grad,
dozdevalo se je oksrbniku, da so se mu bliščali
dragoceni biseri v zlatih prstanih na roki. Zjutraj
pa ni bilo najti pri njem ne denarja in ne kake
dragocenosti. Pokopali so ga, ljudstvo pa si tudi
podnevi ni upalo v grad.

108

Kakor že rečeno, je tudi oskrbnik zapustil
grad, ki je celo osamljen stal na griču. Toda od
tega časa so strahovi še hujše razsajali po njem.
Kaj bi se naj storilo?

Oskrbnik je naznanil zadevo oblastniji in iz
daljnega mesta je prišlo nekaj vojakov; toda ju¬
naki so jo popihali že prvo noč in se niso več vrnili.

Ali ne samo v gradu ni bilo miru, ampak
kakor bi se bilo nekaj zaklelo proti celi okolici,
imeli so tudi ubogi vaščani svoje nadloge.

V zadnjem času so se namreč morali od
nekod priklatiti tatovi, kajti po njivah in poljih
se je kradlo in pustošilo, da ni bilo več lepo
in celo svinjina v čumnatih je našla svoje prija¬
telje. Res so hodili kmetje ponoči na prežanje,
pa bilo jim je vse zastonj. Kjer so prežali, bilo
je vse mirno, nič se ni ganilo; istočasno pa se
je na drugem kraju pobralo vse. Prebivastvo pa
je bilo obupano. Nekateri so menili, da se mo¬
rajo tatovi iskati med vaškim prebivalstvom, a
drugi pa so zopet trdili, da so jim gotovo stra¬
hovi v gradu naklonjeni; dokazovali so svojo
trditev z dejstvom, da pri najostrejši pozornosti
pri prežanju vendar nihče ni nič videl, nič slišal
in nič zasledil. Kaj duhovi s poljskimi pridelki,
klobasami in svinjskimi kračami delajo, ni nikomur
prišlo na pamet; skromni vaščani si še domislili
niso, da pač duhovi ne povživajo zemeljskih pri¬
delkov.

109

Naposled je bilo vse uverjeno: duhovi v
gradu nas hočejo ali pregnati, ali pa pokončati.

Oskrbnik in njegov sorodnik, katera smo
omenili v začetku tega poglavja, pogovarjala sta
se o strahovih v gradu in o pripomočkih, s kate¬
rimi bi se dalo nadlogi v okom priti. Toda no¬
beden ni vedel kakega nasveta. Naposled sta
umolknila in nemo' zrla pred se.

Tu pa se zaslišijo na lopi krepki koraki,
duri se odpro in visokovzrastel mož stopi v sobo;
že po obrazu se mu je spoznalo, da je nenavadno
pogumen.

Bil je naš znanec Rinaldo. Oblečen je bil
kakor gospod na potovanju.

„Hola! Krčmar — nekaj vina in prigrizka!"

Ko prinese krčmar zaželjeno, reče še tujec:

„Sicer sem zelo truden in skrajno potreben
počitka, pa predno grem v grad, moram se vendar
nekoliko pokrepčati."

„V grad hočete, gospod?" začudi se krčmar,
oskrbnika pa dregnejo besede tako, da se naglo
obrne in ni manjkalo mnogo, da se ni stolu od¬
lomila noga.

„Seveda hočem v grad! Oskrbniku imam
nekaj sporočiti!"

„Potem je pa itak prav, da ste se tukaj
oglasili, ker bi bili sicer zastonj šli v grad. Grad
je namreč popolnoma zapuščen in niti oskrbnik
ne stanuje v njem."

110

Rinaldo se začudi: »Čemu pa?“

„V gradu ni vse v redu, gospod!“ oglasi
se zdaj oskrbnik. „Ljudje vam bodo znali lepe
reči pripovedovati o početju duhov tam gori.*

Na Rinaldinijevo vprašanje začne oskrbnik
pripovedovati, a krčmar in drugi navzoči, ki so
se bili po malem nabrali, pristavljajo to in ono.
Rinaldo je kmalu vedel vse. V duhu so vsi na¬
vzoči doživeli še enkrat vse grozne dogodke in
na njihovih obrazih si bral vse mogoče počutke.
Edini Rinaldo je zvesto poslušal, bil vedno mir¬
nega obraza in ni pripovedovalca motil niti z enim
vprašanjem, niti z eno besedo. Na vsako besedo
je pazil, a v duhu si je zadevo dobro presojeval.

„Ali je to vse?“ vpraša naposled, ko je
oskrbnik nehal s pripovedovanjem in ni nihče več
vedel novega povedati.

»Seveda je vse — in ali ni dovolj ?“ za¬
čudijo se navzoči in pogledajo tujca.

Rinaldo pomigne z ramo, premišljuje nekaj
časa in reče:

»Vašo zadevo sem dobro presodil. Se nocoj
grem v grad in zahtevam torej ključe. Če me hoče
kateri spremljati, je dobro, če ne — mi je vseeno!*
Stari oskrbnik začne stokati:

»Gospod, vendar ne bodete neprevidno v
svojo nesrečo dirjali! Pomislite vendar razmere!*
»Cernu ne?“ odgovori Rinaldo. »Mož sem
zato in pogumen dovolj, da si upam celo sam

111

stopiti v boj proti peklenskim duhovom, ki stra¬
šijo v gradu!"

Oskrbnik je bil kakor ob um. Vil je roke,
prijemal se za glavo in rotil tujca, naj gre v grad
vsaj podnevi in ne ponoči, ako si že hoče staro¬
davno poslopje ogledati; pa bilo je vse zastonj.

„Na vsak način hočem še nocoj v grad in
sicer takoj! Dajte mi ključe!" zahteval je Rinaldo.

V istem trenutku pridrvi v krčmo še več ljudi
in med njimi star kmet, ki se je jokal in tarnal, da
se ni njegova hčerka nocoj vrnila s polja domu.

„Vse polje smo preiskali, klicali in kričali,
a vse je bilo zastonj!“ Zdihoval je obupani mož.

Vsa vas je bila na nogah in še enkrat je
šlo vse iskat in klicat izgubljeno deklico.

„Torej ne le klobase, poljske pridelke in
svinjske krače si prisvajajo duhovi, in tudi lepa
dekleta se jim dopadejo in nosijo jih v grad!"
Te misli so obšle Rinaldinija, ko je sam ostal v
krčmi pri oknu in gledal v temo ven. Od daleč
so se videle begajoče lučice, s katerimi so vaščani
iskali po polju izgubljeno ali uropano deklico.
Tudi grad se je še dal razločiti. Zamišlje je gle¬
dal Rinaldo staro zidovje. Bil je uverjen, da preži
v gradu nanj nevarnost, ali pa se je bode pre-
drznež bal? Nevarnost mu ke nikdar ni vznemir¬
jala krvi. Kolikor je že gledal smrti v obraz —
v boju — pri napadih — in zdaj bi se je naj bal
v boju z duhovi ?“ —

112

Bilo je ravno ob jednajsti uri ponoči, ko
se je Rinaldo približal gradu. Mrtvaški mir je
vladal okoli po gradu. Rinaldo je zaprl duri za
seboj in korakal čez dvorišče proti poslopju.
Ravno je zasijal mesec in prišel je pogumnežu
celo prav, ker mu je razsvetil okolico.

Rinaldo je stopil v poslopje. Vladala je
tema, a že je imel svetilko prižgano. Kdor bi
pa mislil, da je stopal urno in pogumno naprej,
motil bi se. Ne, junak je stopal počasi in pre¬
vidno, vse dobro ogledoval, tla in stene motril,
ker je vedel, da so radi stare gradove zidali
z raznimi skritimi prostori, in z prikritimi durmi,
katerega ni našel, kdor ni bil o njih poučen. Sve-
tilnica mu je dobro svetila, a nič sumljivega ni
bilo videti. Po oskrbnikovem popisu je vedel, da
uganjajo duhovi svoje početje najbolj v prvem
nadstropju in tudi dohod do sobe, kjer so našli
zjutraj mrtvega Angleža, dal si je natanko popisati. '

Kmalu je stal v dotični sobi. Ko si je vse
reči ogledal, vse stene premeril z očmi, jel je
trkati po podu, po stenah. Na nekem mestu poleg
postelje je slišal pri trkanju votel glas. Toda nič
se ni dalo najti. Ako bi bile stene ometane, bi
bilo seveda drugače; po tedanji stari navada pa
so jih obložili in obili z lepo izrezljanimi debelimi
oblogami iz lesa. Da je bil Rinaldini dobro obo¬
rožen, nam ni treba omeniti; dva samokresa in
ostro bodalo je imel za pasom pripravljeno.

113

Ko si je sobo dovolj ogledal, postavil je
mizo sredi sobe. Cez mizo je bilo veliko pre¬
grinjalo, zloženo v dve gubi. Rinaldo ga brž
razgrne in pogrne tako, da je okrog in okrog
mize viselo skoraj do tal. Tukaj notri se Rinaldo
skrije, položi napeta samokresa pred se, naredi
si v mizno pregrinjalo zareze, tako da je lahko
pregledal iz svojega skrivališča celo sobo in
ugasne luč. Pol sede in pol kleče pričakuje, kaj
se bode zgodilo. —

Zjutraj zgodaj je že stal oskrbnik z mno¬
gimi radovednimi vaščani pred grajskimi ve¬
likimi vrati, a notri ni mogel, ker so bila od
znotraj zaklenjena. Trkal je in bil po njih, vse
zastonj. V gradu je bilo vse kakor po navadi
mrtvo.

„Bog mu daj dobro!" rekel je čez nekaj
časa oskrbnik. „Gotovo je mrtev, kakor tisti
Anglež. Toda — imam mirno vest. Koliko sem
mu odgovarjal, koliko sem ga svaril! Iz lastne
volje je šel v svojo nesrečo, v svojo smrt!"

Že so pred vrati stoječi modrovali, kako bi
se dalo priti v grad, kajti vrata vlomiti bi se
bržčas ne bilo dalo in že so hoteli nekateri iti v
vas po lestve, s katerimi so hoteli preplezati zid,
ko se zaslišijo po dvorišču krepki koraki. Nehote
se umaknejo vaščani za lepo daljavo nazaj in ne¬
kateri so bili celo pripravljeni za beg, kajti kdo
ve, kaka pošast se bode prikazala na pragu.

Rinaldo. S

114

Toda ko se duri odpro, prikaže se Rinaldo.
Nekateri bi bili skoraj rajši verjeli, da je njegov
duh, kakor pa njegova prava oseba.

„Oho! Strahopetci — ali si ne upate bližje?
Ali mislite, da se vam je prikazal moj duh in leži
moje truplo mrtvo gori v sobi? Stopite bližje in
pojdite z menoj! Imam vam lepe reči pokazati."

Se premišljujejo strahopetci, ali bi stopili
bližje, kar prihiti mimo Rinalda dekle, ki je bilo
prejšnji dan izginilo s polja in pade razveselje¬
nemu očetu okoli vratu.

Zdaj so kmetje verjeli svojim očem in kakor
izvanredno osebo so gledali Rinaldija, ki jih je
peljal v grad in jim pokazal povezane in deloma
ranjene duhove. Bili so trije taki duhovi, ki so se
pa podnevi videli prav navadni možje, navadni ro¬
parji. Našli so v grad tajen vhod, katerega niti
oskrbnik ni poznal in ki je držal v podzemeljsko,
precej prostorno počivališče zdavno umrlih ne¬
kdanjih vitezov in posestnikov tega gradu. Iz ene
izmed mnogih krst so vzeli kostnjak in ga z ži¬
cami povezali tako, da so ga lahko nosili seboj in
ž njim strašili plaho družino. Ti možje so tudi bili
tisti, ki so povzročali toliko škode ubogim vašča¬
nom in uropali dekle.

Le komaj jih je Rinaldo branil pesti razka¬
čenih ljudij. Se le ko je rekel, da bi znali z ne¬
premišljeno naglico odtegniti tega ali onega ze¬
meljski pravici, to je sodniji, pomirili so se možje

115

in še istega dne so spravili hudodelce v ječo, kjer
so lahko premišljevali o storjenih hudobijah.

Istega dne pa je tudi Rinaldo zapustil vas in
hvaležni vaščani so še le pozneje zvedeli, komu
se imajo zahvaliti za rešitev iz nadloge, ki bi jo
bili občutili še bogvedi kako dolgo, ako bi ne bil
Rinaldo izvedel o nji in hotel doživeti nov ču¬
dežen dogodek. — Čeprav pa so si vaščani želeli,
vendar ga ni bilo več v njihovo vas.

XV.

Rinaldo se maščuje.

V nekaterih poglavjih smo na posameznih slu¬
čajih hoteli pokazati delovanje in pogum Rinaldi-
nija, vrnimo se zopet nazaj k prvotni naši povesti.

Ko je Rinaldo izvedel, kako grdo je ravnal
baron in kako je Avrelija nedolžna in bila prav¬
zaprav prisiljena vzeti neljubljenega moža, bil je tako
razsrjen, da se ne dado popisati njegova čuvstva.

Toliko pa je vedel, da mora gledati, kako bi
na vsak način izpolnil Avreliji zadnjo željo in sicer
izpolni! prekoprej. Zbral je torej takoj vse svoje
može in kmalu se je premikala četa proti barono¬
vemu gradu, kjer je baron potratno živel v veseli
družbi pijanih prijateljev in ničvrednih žensk. Ker
se je Avreliji studilo tako početje in ni hotela biti
navzoča, je šel njen mož večkrat po njo in jo s
silo pritiral v družbo.

8 *

116

Kmalu je bil v nočni tmini grad obkoljen
in ko je prišel vratar na Rinaldinijevo trkanje od¬
pirat, ležal je v prihodnjem trenutku povezan na
tleh. Večina roparjev je stražila grad, da bi nihče
ne ušel, Rinaldo pa je tekel s svojimi izbranimi to¬
variši v dvorano, kjer je Avrelija sedela poleg ba¬
rona in morala poslušati petje nesramnih pesmi.

Nepričakovan je stal glavar pred mizo in držal
napet samokres namerjen na barona v roki, kričeč:

„Na kolena, ničvrednež! Rinaldo stoji pred
teboj, ker se hoče maščevati. Naredil si Avrelijo,
mojo nekdanjo ljubico nesrečno in njena čast hoče
biti maščevana."

Pri besedi Rinaldo zakričala je vsa zbrana
družba in še celo Avrelija se je prestrašila. —
Rinaldo pa mirno pristopi, poljubi ji roko in reče:

„Draga, nič se me ne boj! Po tebi bi bil
lahko postal pošten človek in koristen ud člo¬
veške družbe; pa nemila usoda je hotela drugače.
Ločena sva za vedno in ostane mi še samo spo¬
štovanje, katero hočem gojiti do tebe."

Nato se obrne k ostali družbi in reče tovarišem:

„Vi pa naredite tukaj red, iztrebite nesnago
iz dvorane, a tako, da se ne bode izvršil kakšen
umor — edino če bi že bila skrajna sila samo¬
obrambe. Ako pa hočete ostudne pijance in ne¬
sramne ženske kaznovati, storite lahko z mojim
privoljenjem. Nabijte jih prav pošteno, ker si dru-
zega ne zaslužijo."

117

Potem pelje Rinaldo Avrelijo iz gradu in jo
skrije v tihem ženskem samostanu, za katerega sta
vedela potem le on in Rozalija. Toda predno je mi¬
nilo leto in je postala Avrelija nuna, vrgla jo je bo¬
lezen na posteljo in v nekaterih dneh je bila mrtva.

Bilo je videti, kakor bi bila Rinaldinija z
Avrelijino smrtjo zapustila dosedanja sreča. Napo¬
sled je moral kot samotar skrit živeti v gorah v
skriti duplini. Vsi njegovi tovariši so bili ali mrtvi,
ali ujeti ali pa na vse strani razkropljeni. Naposled
so mu ujeli tudi Rozalijo, katero je poslal v dolino po
hrano in zaprli so jo kot beračico in vlačugo, očitaje
ji tudi razne tatvine, za več mesecev v ječo.

Da bi se preživel, šel je zopet okoli in pre¬
hodil razne kraje, vendar se ni čutil prav varnega.
Po Avrelijini smrti ga je skoraj popolnoma za¬
pustila prejšnja podjetnost in drznost.

Edino večje podjetje je bilo, da je celo družbo
ponarejalcev denarja vjel in izdal ljudem, ki so to
družbo izročili sodniji. On sam pa je sodniji poslal
veliko posodo ponarejenih novcev s pismom: „Ta
mali dar pošilja kot nagrado za ujetje glasovitega
roparskega glavarja Vaš Rinaldo Rinaldini."

XVI.

Rinaldova smrt.

Pomalem si je Rinaldo zopet zbral večjo
družbo in bilo je videti, kakor bi ga obšla zopet

118

stara podjetnost. Bil je zopet drzen čez vse mere.
Nekoč pa so ga z družbo vred obstopili vojaki.
Začel se je hud boj in po hrabri brambi je bila
četica roparjev kmalu premagana. Rinaldo se je
bojeval kakor lev in bilo je videti, da išče smrti.
Toda čeprav je krvavel že iz mnogo ran, vendar
je ostal pri življenju in kmalu je bil ujet. V ječi
so ga zdravili, dokler ni bi! popolnoma ozdravljen;
nato je prišel pred sodnike in ker je vse priznal,
obsodili so ga v smrt na vislicah.

Obsodba je Rinaldinija silno pretresla. Vedno
si je želel pasti v boju in prostosti, a zdaj bode
končal sramotno na vislicah. Ko so ga vprašali,
ali še česa želi, rekel je:

„Ako bi se mi hotela moja edina želja izpolniti,
ki jo še imam, moral bi priti še enkrat na svet."

Razsodba bi se imela izvršiti drugo jutro.
Do takrat je imel Rinaldo dovolj časa, pripravljati
se za zadnjo pot. Prosil je za redovnika. Kako se pa,
Rinaldo začudi, ko vstopi redovnik, odvzame brado
in tiho reče:

»Rinaldo, ali ne poznaš več svoje Rozalije?"

Dekle ga jokaje objame okoii vratu. Ker je
po naključju izvedelo, kdaj misli priti redovnik,
šla je pol ure prej v ječo in v svoji obleki kot
menih je lahko brezpogojno stopila k jetniku. Pri¬
nesla mu je razno orodje, s katerim bi se dala
ograja na oknu odstraniti. Rinaldo se začetkoma
brani, ker mu ni celo nič za življenje, naposled

119

se pa vendar da preprositi in vzame orodje. Ro¬
zalija ga vesela zapusti z upanjem, da bode v
nekaterih urah prost. —

Prihodnja noč je bila temna, bliskalo se je
in grmelo, da je bila groza, dež je curkoma lil
in veter je tulil okrog voglov tako, da je Rinaldo
brezskrbno lahko pilil železno pregrajo. Hotel se
je rešiti in začeti novo življenje. Zakopanih je
imel še toliko novcev, da bi lahko do smrti živel
brezskrbno in dobro. Rozalijo pa je hotel vzeti
za ženo ter ž njo pošteno živeti.

Take in enake misli so ga navdajale, ko je pilil
železo. Ker pa mu je šlo prepočasi, jel je z vsemi
močmi tresti pregrajo. Zelezje se je polagoma udalo,
a ž njim tudi velik kamen, ki je padel na tla.

Istočasno se je slišal glasen krik in potem
zamolko hropenje, ki je pa ponehalo. Rinaldo je
spoznal Rozalijin glas in takoj je vedel, kaj se je
zgodilo. Kamen je padel na Rozalijo, ki je ne¬
strpno čakala pod oknom in jo ubil.

Krik je opozoril paznike in čeprav bi se bil
lahko Rinaldo še rešil v zadnjem času, vendar zdaj
ni več hotel. Brez Rozalije, brez njenega zvestega
srca ni hotel več živeti.

Kmalu je bilo v ječi več stražnikov, ki so
Rinalda povezali in odvedli v drug prostor. Mirno
je tukaj čakal, da pridejo po njega.

Ob desetih so prišli po njega in mirnih, a
trdnih korakov je stopal med gosto množico k

120

vislicam. Vse je bilo radovedno, kako bode umrl
glasovih roparski glavar.

Že je stopil na vzvišeni prostor pod visli¬
cami in že mu je dal rabelj zanjko okrog vratu,
kar poči strel izza bližnjega zidu in smrtno zadet
pade Rinaldo na tla; v prihodnjem trenutku je
mrtev. Istočasno pa se oglasi hreščav ženski glas:

„Glasoviti Rinaldo ne sme umreti po rablju,
ker — jaz — tega ne pripuščam!"

Izza zidu skoči žena in še en strel poči;
smrtno zadeta pade tudi ona na tla in kmalu iz¬
dihne svojo dušo. Stekleno so zrle njene oči proti
nebu, kakor bi hotele prositi odpuščanja za krivdo,
katero je žena zakrivila s porodom malega Jakoba,
poznejšega glasovitega roparskega glavarja Rinaldi-
nija. Žena je bila namreč Leticija, mati roparskega
glavarja. Zadnja leta je bila blazna in v svoji bla¬
znosti je pod vislicami ustrelila lastnega sina.

Ljudstvo je bilo globoko ganjeno in čeprav
ni vedelo, v kako tesni rodbinski zvezi sta si oba
mrtveca, vendar je bilo skoraj zadovoljno, da ni
Rinaldo Rinaldini končal svoje življenje na vi¬
slicah in je umrl častnejše. Čeprav je bil ropar,
vendar mu je bilo ljudstvo naklonjeno, ker je
imel poleg svojih slabih strani tudi dovolj lepih
lastnosti in je rad s polnimi rokami podpiral ubožce.

Mati in sin sta bila pokopana drug poleg
drugega in sta bila vsaj v smrti združena.


§

5&V, 'C.i

.


'

0%;0 : M0:oi0 ■

'. • .*


Oi 00- O'^-- 0.1:;''0 :  '0 ■:> ■;%'■.[% j- ■ ; .OOi <U;0 ; ':

' „ ; ' - ■ ■ -

' ' || f


;  a-\  .• • ■

, y ' ■ ‘ ’>

■


r '  O 0'-'■ J I O' -).'

:l i-l