List 20.
Politiški oddelek.
Po deželnih zborih.
I.
Minolo soboto zaključil se je deželni zbor kranjski. Sedanje zasedanje je bilo le nadaljevanje prejšnjega zasedanja, zato je pa bilo bolj kratko. Ker je bil deželni proračun že prej rešen, zbor ni imel tolike priložnosti pečati se z velikimi političnimi vprašanji, temveč se je bavil bolj le z narodno-gospodarskimi. Mi to le odobravamo, ker po bistvu naše ustave spadajo velika politična vprašanja v državni zbor. Poslednji ima vladi dovoliti državni proračun in denar za vojaške potrebščine, torej njegova beseda pri vladi tudi več velja, nego beseda ka-cega deželnega zbora, ki nima nobenega sredstva, da bi mogel pritiskati na vlado. Samo za lepe besede se pa gospodje ministri pač malo zmenijo. Zatorej se pa vedno bolj širi prepričanje, da naj se deželni zbori bolj pečajo z narodno-gospodarskimi vprašanji, ker v tem oziru lahko mnogo dobrega store za prebivalstvo.
Zbor je letos rešil marsikako veliko nalogo in sprožil marsikako važno vprašanje. Tako se je trdno sklenilo zidati bolnico in hiralnico. Nova bolnica bode zgrajena po najnovejših skušnjah in v velikem obsegu. Deželni zbor so očividno pri sklepih vodile misli, da je bolje sedaj nekaj več zazidati, kakor pozneje vedno prizidavati in popravljati. Preveliko štedenje se v takem oziru pozneje večkrat rado maščuje. S premestitvijo bolnice iz mesta, bode pač ljubljanskemu mestu zelo ustreženo, ker dobi prostor za novi razvoj. Z napredkom glavnega mesta je pa tudi zvezana blaginja vse dežele. Ljubljana pa nima le pomena za Kranjsko, temveč za vse slovenstvo. Morala bi biti duševno središče vseh Slovencev, ali tej nalogi vsled neugodnih političnih razmer popolnoma ne zadostuje. Mnogo škoduje v tem oziru naš domači prepir.
Važen je nadalje sklep, da se ustanovi v Ljubljani zavod za gluhoneme in slepe  otroke.   Zavod se še tako
hitro ne osnuje, ali v minolem zasedanji se je v tem vprašanji storil začetek. Denarja imamo že precej od drugih dariteljev in le opravičeno je, da se želja velicih pokojnikov kmalu izpolni. Seveda mora dežela tudi nekaj dodati iz svojega.
Vprašanje o osuševanji barja se je tudi nekoliko dalje pomaknilo. Čas je pa že tudi, da se jedenkrat ta stvar izvrši in pomaga ubogim barjanom. Stvar se vleče že desetletja. Da se ne izvrši, krive so velike zapreke in to ne le tehnične temveč tudi pravne, potem pa seveda tudi finančne. Poleg tega se je sklenilo tudi marsikaj zastran uravnavanja voda, naprave vodnjakov po kmetih, stavili nasveti v povzdigo vinstva.
Velike važnosti je predlog gospoda posl. Hribarja glede grajenja krajevnih železnic, s katerimi bi se zvezale glavne proge. Nekateri res zmatrajo ta predlog za pesek v oči, ali mi, ki vemo, koliko druge dežele store v tem oziru, pa celo stvar malo drugače presojamo. Res je, da bode težko dobiti denarja, ali če ga Štajarci dobe, bi ga nazadnje tudi Kranjci. Vsaj tudi ne gre za to, da vse te železnice zgradi dežela, temveč za to, da se sploh zgrade. Dežela mora pred vsem delati, da vzbudi zanimanje za te proge. Nekoliko bode že pripomogla država, pa tudi zasebni interesentje. Tudi seveda ni treba, da se vse te železnice nakrat grade. Vse se bode vršilo polagoma, dohodki jedne železnice, naj podpirajo zgradba druge. Deželni zbor tega predloga ni zmatral samo za prazno besedičenje, ker sicer bi ga ne bil izročil deželnemu odboru v pretres. Deželni odbor bode sedaj pre-iskaval, koliko bi bilo po priporočanih progah prometar kak vpliv bi imele na razvoj industrije. Pretehtaval bode, katere železnice grajenje bi se splačalo, katere pa zopet ne. Po našem mnenji bi bilo posebne važnosti podaljšanje dolenjske železnice do kranjske meje. Pričakovati je potem, da Hrvatje oziroma Ogri zgrade železnico od Karlovca do kranjske meje in se obe progi zvežeta. Dolenjska železnica bi s tem še le dobila pravi pomen. Promet po njej bi se podvojil, ker bi naša dežela prišla v zvezo z jugoslovanskimi deželami.   Pa tudi v narodnem oziru bi
168
to ne bilo brez vsacega pomena,  kajti vplivalo bi v slovanskem zmislu na naše kulturno življenje.
Gospod poslanec Šuklje je tudi mimogrede omenil, da bi bilo umestno, da se osnuje več meščanskih šol. Da je bil njegov nasvet v narodnem oziru precej umesten, že smemo sklepati iz tega, da so ga z veliko nevoljo vsprejeli Nemci. Sploh lahko rečemo, da so tiste šole našemu narodu v korist, katerim ugovarjajo nemškutarji.
v
Zal, da tudi nekateri našinci prav ne spoznavajo potrebe tacih šol. Nekoliko je pa seveda organizacija tacih šol kriva, da se ne morejo udomačiti v vseh deželah, in da jim prebivalstvo ne pripisuje tacega pomena, kakor ga zaslužije. Dobro bi bilo, ko bi se morda nekoliko pre-ustrojile. V Prusiji so meščanske šole nekaka sreda mej ljudsko šolo in gimnazijami oziroma realkami. Morda bi se pri nas tudi dalo napraviti, da bi meščanska šola, ne da bi kaj izgubila na dosedanji praktičnosti, nameščevala nižje razrede realke, recimo prvi in drugi razred, kjer se ne uče še tuji jeziki. Če bi se pa vpeljal v meščanske šole še poduk francoščine, recimo tudi le kot neobvezni predmet, bi pri tistih učencih, ki bi se učili francoščine, meščanske šole lahko zamenile vso spodnjo realko, ali vsaj tri razrede. Seveda gimnazije bi meščanska šola ne mogla nadomestiti, dokler se v učnem ministerstvu ne morejo odločiti, da bi popustili poduk latinščine v nižjih razredih, kakor so to n. pr. že storili na Švedskem in tudi v nekaterih drugih državah. Da bi se pa latinščina poučevala v meščanskih šolah, to bi pač ne kazalo, četudi se v nekaterih meščanskih šolah v Prusiji goji tudi latinščina. Taka preustroja meščanskih šol bi vsekako povzdignila zanimanje prebivalstva za nje, za to priporočamo to stvar našim državnim zastopnikom v premislek. Tudi v minolem zasedanji se je pokazalo, da je v deželnem zboru tudi dovolj mož, ki so pripravljeni z vso odločnostjo varovati naše narodne pravice. Ostro so se grajali nekateri nedostatki in sklenilo se je, da se povsod pri deželnih zavodih in pisarnah napravijo slovenski napisi. To je tudi prav, kajti gledati moramo, da se povsod pokaže, da je Kranjska v prvi vrsti slovenska pokrajina. Sploh moramo reči, da bi bili popolnoma zadovoljni z letošnjim zasedanjem, da se ni parkrat preveč očitno pokazal naš narodni razkol. Le preveč jasno se je videlo, da na obeh straneh še ne spoznajo dovolj škodljivosti tega razpora in ne vedo, da je v korist le našim narodnim nasprotnikom. Na složno postopanje pač ni misliti, dokler sta dva kluba; ali nekaj več jedinosti bi pa bilo lahko, ko bi tudi mnogi vedno ne mislili, kako bi jo bolj drugemu zabelili. Take stvari so morda prav zanimive za občinstvo na galeriji, pa gotovo niso v korist našemu narodu, niti v političnem niti narodno-go-spodarskem oziru.