Za poduk iu kratek čas. Madjari in njih navali na slov. Štajai1. (Zgodovinski spominki; piše M. Slekovec.) (Dalje.) Proti Ptuju si Kruci niso upali, toliko hujše pa so divjali po Ljutomerskih goricah. Oropali in večjidel tudi užgali so ondi okoli 160 hramov, kletij in stiskalnic. K.0 so k Sv. Miklavžu prihruli, našli so cerkev zaprto, {arovž pa celo prazen, kajti župnik se je zaradi večje varnosti preselil k podružnici žalostne Matere božje v .leruzalemu. Kmalu vderejo v cerkev, pobereio, kar ima kako vrednost, razderejo in poškodujejo nekatere oltarje, potem pa hrujejo proti Jeruzalemu. Ali v slovitem »Babjem klancu«, ki je svoje dni spravil ob življenje marsikaterega Turčina, bila je tudi tem divjakom nastavljena pogibeljna past. Niso sicer, kakor nekdaj na Turke, prežale na nje junaške žene s kropom in debelim kamenjem, pač pa viteški župnik od Sv. Miklavža, Mart. Stariha, s svojimi župljani. Junaško je odbijal sovražnike in si po vsej pravici zaslužil ime: »Victoriosus«, to je premagalec. Kruci, od tod odpodeni, so hruli po drugi atrani, pleneč in požigajoč, na Mursko polje, kjer so se združili s četami, ki so ondi ropale. Mnogo prebivalcev iz Ljutomera, Ormoža, Velike Nedelje in Središča je bilo odbežalo v Ptuj, Maribor, ali v starodavne Ruše za košatim Pohorjem ter je čakalo ondi, dokler ni roparska druhal odšla s slovenskega Štajarja. Tudi v Ptuj'1 so se Krucev grozno bali. Komaj so slišali, da divjaki hrujejo proti Ormožu, je bilo vse mesto po koncu in mnogo meščanov je pobegnilo v Maribor. Očetje minoriti so dali svojega na smrt bolnega gvardijana, Gašparja Dietl-na v naglici iz samostana spraviti na »Hamre« pri Monsbergu, kjer je še tisti dan (3. febr. 1704) umrl.1) V Rušah so bili ludi ormoški župnik Matija Žagar, velikonedeljski nadžupnik Maksimilijan Krajner in miklavževski kaplan Jakob KopriunSek (Sim. Povoden ga krivo imenuje Kaprina). Dolgočasili so se ondi od pusta do cvetne nedelje in brez dvoma bi še bili dalje tamkaj ostali, ko bi jih nadžupnik v Strassgangu, Friderik baron Rechling, ne bil opozoril na njih dolžnost, da imajo kot dušni pastirji bili pri avojih ovčicah, kajli >najemnik je, ki beži, kedar vidi volka priti«. Toliko rajši so se vrnili v svojo župnije, ker so ališali, da je bil Sigmund grof Trautmannsdort že dne 14. febrovarija pri Ljutomeru pobil in razkropil jedno roparsko četo. Koncem t. m. udarili so na Kruce tudi Radgončani, kmalu potem sta prišla še hrvaški ban, general Balfv, in poveljnik gradu v Gradcu, Rabatta, na Ptuj. S svojimi trumami sta Kruce izpodila iz Medjimuvja, in pri Razkrižju, kjer so si bili roparji napravili most prek Mure, bilo jih je mnogo ubitib, utopljenih in ujetih. Slednjič se je udal tudi grad Gakovec, v katerem so se Kruci bili najdalje branili. Dve leti je imel potem Štajar pred Kruci mir, kajti Karoly se je s svojimi trumami obrnil 1. 1705. proti Avstrijskemu in je ropal tam ter obiskal celo predmeslje Dunaja. Rakoczy je pa sklical deželni zbor ter se je dal za kneza in poglavarja proglasiti. Njegove ') Še dandanes se nahaja ondi njegova slika z napisom : ,,Admodnm II. 1'. M. Casparus Dictl, ordinis minorum conventus, (iraecii 8va Octobris 1044 natus, 1'ra^ae magistur 16G7 ci-eatus, bis toti alniau pi-ovinciae, convontui vero Pettoviensi 28 annis praefuit. Eiusdem conventus Instanrator insignis, in molendino (vulgo Hammer) propc Mansbcrg, i[uo ob nietuin rebellium llungarioram jam in Fridau imientium letbaliter intirmus translatus tuit, ibi<[ue vitatn 3tia Febrnarii 1704 pie clausit." trume so sicer bile na Martinovo 1. 1705. pri Velikem Varadinu premagane in pobite, a ne uničene ter so razgrajale toliko grozovitnejše na Avstrijskem in 1. 1706. tudi na Štajarskem zlasti okoli Stradena in Kleka. Koder so bili hodili, vzdigoval se je kvišku dim požganih hiS. Da bi ta divja druhal, ki je 1. 1707. imela zopet 70.000 oboroženih raož, ne vdrla zopet na Štajarsko, postavili so, posebno kraj Mure, močne straže. Toda Kruci so 1. 1708. pri vsem tem vendarle prišli na Štajarsko ter so ropali in razsajali okoli Friedberga, v Dekanovcih in drugih tamošnjih krajih. Tudi v ljutomerske kraje so še prihrule nekatere trume, katere so dne 31. oktobra t. 1. oropale Liutoraer, potem pa divjale okoli Male Nedelje in v sedanji tomaževski župniji. Tem se je ormoški grajščak, Frane Anton Petthe, s svojimi ljudmi v bran postavil, a bil je premagan, njegovi vojaki pa večjidel ubiti. Brez dvoma bi bila jednaka osoda tudi njega zadela, ko bi ne bil sreeno odbežal v vinograde, kjer so mu njegovi podložniki ubranili in oteli življenje. V zahvalo za to je pred svojo smrtjo 1. 1710. sporočil precej denarja, naj bi se ondi v čast sv. Tomažu postavila cerkev, kar se je po prizadevanju križnikov kljubu nekaterim nepričakovanim oviram 1. 1717. tudi zgodilo.2) Ko je vsled Evgenove sijaine zmage pri Malpaquet-u dne 11. septembra 1. 1709. zvezda vojne sreče Francozom, glavnim pomočnikom Krucev, zatonila, spoznal je tudi Rakoczy za dobro in potrebno, pogoditi se s cesarjem. On sam je sicer pobegnil na Poljsko, pa Karoly, njegov zaveznik. se je dne 30. aprila 1. 1711. s svojimi trumami na Maleny-ski planjavi slovesno odpovedal u.staji in prisegel zvestobo cesarju. Puntarji so se mirno razšli in ogerskih ustaj in napadov na slov. Štajar je bil za takrat konec.3) Dalje prih. Smešnica. Žena reče težko bolnemu raožu: »Vedno si pravil, da imaš samo eno smrtno sovražnico. Prosim te, spravi se vendar ž njo pred smrtjo!« — Mož : »No, pa naj bo! Prinesi mi torej kupico vode!« ') Sim. Povoden, Beytrag iicbtcr Notizen itd. 2) O Krucih na slov. Štajarskem je objavil pisatelj že 1. 1880. v ,,Slov. Gosp." obširen sestavek, katerega je potem I. 1884. ponatisnil J. Lapajne v svoji ,,Zgodovini štajarskih Slovencev". Da bi razprava o Madjarili bila, kolikor mogočc, celotna, porabili smo več ali manj omenjeni spis, se ve da z nekaterirai popravki in dostavki.