S kakšnimi težavami sem se moral boriti. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje.) Na krški mešžanski soli mi je tudi ueni nažrt delal neprilike. Ko se je 1 1878 ta šola otvorila, so bili za splošne ljudske šole že izdelani užni nažrti tudi na Kranjskem, za meščanske šole pa še ne, ker ni bilo še nobene. Zdrava pamet mi je torej velevala, da mora šola vzeti ža podlago ,,normalne užne naerte", ki jih je ministrstvo leta 1874. obelodanilo nekako za vzor vsem deželam. Molče je to veljalo do 1. 1883." in 1884. Leta 1883. je prišla pa na dan novela k državnemu ljudskošolskemu zakonu. Po tej noveli, oziroma po ministrskem »kazu k tei noveli je morala pa vsaka mešeanska šola imeti svoj posebni ueni naert, pri katercga sestavi se je bilo ozirati ali na kmetijstvo ali na obrt ali na trgovstvo, katera teh panog je pae prevladala v dotienem okraju (kraju). Naša meščanska šola je izdelala učni načrt s kmetijskim značajem. (Za kmetijstvo, razen za vinorejo se pa vkljub temu ni moglo veliko storiti.) Načrt, kakršen je ie dandanes na šoli v veljavi, se je izdelal pod predsedstvom takratnega nadzornika prof. Vodeba; izdelati se je lnoral v dveh iztiskih in predložiti nenemu ministrstvu v potrjenje. Od konference izdelani načrt je romal torej v dveh iztiskih inštanžnim potom na ministrstvo, a minilo je eno eelo leto, ko ni bilo nazaj niti enega eksemplara niti odgovora. Ravnateljstvo je bilo zaradi tega primorano, da je rešitev odobrenja ali neodobrenja učnega načrta s prošnjo (ustno pri okrajnem, pismeno pri deželnem šolskem svetu) urgiralo. Sele na to trkanje je došel odgovor. S tem odgovorom se pa tudi ni vrnil niti en iztisk nažrta Odgovor je namree obsegal le premembe, ki jih je na ucnem naortu ministrstvo najedilo. Kaj zdaj poeeti? Hranil sem k sreei koneept učnega načrta, dasi to ni bila moja dolžnost, marvec uradna dolžnost okrajnega šolskega nadzornika, pod eigar predsedstvom se je nažrt izgotovil. Ta koncept popravim, kakor je ministrstvo velevalo, in ga pošljem v tiskarno, da ga je sprejela v šolsko porooilo, kar se je zgodilo približno pred 20 leti. Po tem potrjenem načrtu smo poučevali in s tem nažrtom smo postregli vsakomur (uradni ali neuradni osebi), kdor je pao po njem povpraseval. Na ta naein je šlo med svet v teku 10 let veliko izvodov tako, da ga je bilo treba nanovo natisniti, kar se je zgodilo zopet v nekem šolskem poroeilu Dasi se je šola vedno ravnala po uenem načrtu in po uvedenih šolskih knjigah, vendar smo bili ueitelji na sumu, da ne izpolnujemo v tej zadevi svojih šolskih dolžnosti. To suinnieenje se je pripetilo celo deželnemu predsedniku baronu Heinu. Ko sem se pred desetimi ali enajstimi leti pritoževal zoper nadzornika Knappitseha, ki ga bom v svojih opisih že še vzel na rešeto mi je rekel ta visoki gospod: Halten Sie sieh naeh dem Lehrplane und er-' ziehen Sie mir keine nnarodnjaki"! To očitanje me je peklo, a v svesti si, da se ravnain po uenem naSrtu in da narodnjakov ne vzgojujem, sem to kmalu prebolel. Ko sem pa leta 1894/5 nastopi! že svoje 351etno službovanje, mi je rLehrplan" naše šole prizadejal novib. ran. Deželni šolski svet je imel tudi v rokah tiskani naert naše šole. A referentu se je morda žudno zdelo, da je v tem tiskanem naertu, ki je sieer žisto nemški, tvarina za slovenšeino navedena v slovenskem jeziku. To je bilo menda vzrok, da je referent zahteval original uenega naerta. Ker nisem mogel z njim postteei, ko ga nisem nikoli v roke dobil, so mi naklonili — ukor, eeravno sein zatrjeval, da to, kar je natisnjeno, odgovarja originalu do pičioe. — Moji pritožbi zoper ta ukor pa tudi niso ugodili. Naleteli so pri tem iskanju originala uonega naerta, da uložni zapisnik mešeanske šole ni bil popolnoma v redu, in s tem izgovorom je deželni šulski svet, ki je bil okrajnemu glavarju ukazal, da mi je dal ukor, potrdil to posvarilo (Riige). Ko pa pogledam v stari šolski in učni red pri paragrafu, katere nradne knjige mora voditi šolski voditelj. najdem ondi razne knjige naštete, a med njimi ni ekshibitnega protokola. Težave sem imel easih tudi 8 tovariši. — Ali je to mogoče? Je mogoee, toda te težave so bile silno majbne in redke, 6ez vse redke; zakaj vobee sc me pri vseh mojih podjetjih in pri vsem poslovanju uoitelji silno podpirali in mi zaupali ter mi bili razen moje rodovine in mojih sorodnikov nsjboljši, najzvestejši prijatelji. Že kot ueiteljskega pripravnika so me radi imeli ušitelji: Praprotnik, Tomšie, Možnik in dr. v Ljubljani; v Idriji smo si biii tovariši: Stegnar, Rupnik, Inglie kaj dobri; enako v Ljutomeru tovariši: Postružnik, Pernišek, Žiruvnik, Mikl, Kryl, Meglie, Klanjšček. Ljutomerskega okraja uoiteljstvo me je volilo v okrajni šolski svet, a deželni šolski svet me ni potrdil. V Ljutomeru sem bil predsednik okrajnega uoiteljskega društva in ,,Ueiteljskega društva za slovenski Štajer", ker me je ueiteljstvo ljutcmerskega okraja in vsega spodnjega Štajera čislalo in mi zaupalo. Kot uredniku in založniku nSlovenskega Ueitelja" (Maribor, 5 letnikov, 1873—1877) me je ueiteljstvo slovensko neizmerno podpiralo, tako da je list imel dovolj naroenikov in dovolj sotrudnikov. Pcdpiralo me je vedno, ker je tudi razne moje knjige in knjižiee (dobre in slabe), brošure in brošuriee, zemljevide, pisanke, risanke in dr. rado kupovalo in razširjalo. (Dalje.)