331
pisni in zgodovinski podobi, tako da more dobiti slovensko občinstvo vsaj najpotrebnejšo vednost o tej zemlji. Očitati bi se moglo, da podaja vvod preobširno srbsko zgodovino, ker ne spada pod namen te knjige; ali ne škoduje prav nič, ker slov. občinstvo tako nima veliko prilike, da se seznanja se Srbi. Ne moremo pa izreči take pohvale o prireditvi prestave same. Pred vsem moramo povedati, da smo se čudili, da umeva prof. Perušek zbliževanje obeh narodov v taki obliki, da se odloči s prestavo seznanjati naš narod se srbohrvaškim. Ali smo tako za gorami, da se bomo samo po prestavah umeli? Ce bi bila jezika tako različna in tuja eden drugemu, bi bilo malo upanja, da se kedaj zvežeta. Toda v resnici nista oba naroda nikjer drugod tako blizu, kakor, žal, ravno v jeziku! Kakšna gospodarska in kulturna zveza bi bila pri tej sorodnosti jezika že lahko dosežena! Zato nas prestava iz enega jezika v drugega bolj oddaljuje nego bliža. Brez strahu bomo umeli vsako srbohrvaško delo v originalu, samo da se izda z dobrimi razlagami in objasnili. Toda ker leži prestava že pred nami, se bomo le vprašali, koliko vstreza zahtevam dobre prestave. Prof. Perušek se je trudil, da bi prestavil delo od besede do besede, da bi ohranil tako vse njegove posebnosti. Kjer se oba jezika vjemata, je bilo to lahko delo; ali kjer gresta jezika narazen, je treba računati s posebnostmi jezika, v katerega se prestavlja, na kar pa je prestavljavec jako malo pazil; puščal je vse polno besed, izrazov in celih stavkov neprestavljenih, tako da bi bil že iz tega razloga pametneje ravnal, ako bi se ne bil lotil prestave, ter rajši vse pustil v originalu, ter razložil pod črto posebnosti srbohrvaškega jezika. Primerjajmo vsaj nekaj vrstic, da dokažem resnico svoje trditve: Original:
Nek se ovaj vijek gordi nad svijema vijekovima! on če era biti strašna ljudskijema koljenima ; u nj se osam blizanacah u jedan mah iznjihaše iz kolijevke Belonine i na zemlji pokazaše.
Peruškov prevod:
Naj se le ta vek ponaša mimo vsake druge dobe! on bo ljudskim pokolenjem doba groze in tegobe; v njem se osem blizancev je v jednem mahu iznjihalo iz Belonine zibeli in na zemlji pokazalo.
Ali:
no lomite munar i džamiju,
pa badnjake srpske nalagajte
i šarajte uskrsova jaja                 (13 izd., 48.)
Peruškov pr., str. 176:
razdrobite džamijo in munar, na badnjake srbske nalagajte, šarajte si pisanice vskrsne.
Ali:
uzbluti se možak u tikvini,
podjetinji čelo namršteno;
grdne jame nagrdile lice,
mutne oči utekle u glavu
smrt se gadno ispod čela smije         (str. 54.)
Peruškov pr., str. 183:
v stari buči se vzblute možgani, podetinji čelo namrščeno, grde jame nagrdijo lice vpalo motno je oko pod čelo, smrt se gadno izpod čela smeje.
Več ni mogoče navajati na tem mestu, ker se lahko vsak že iz samega slovenskega besedila prepriča, da prestava in vsa knjiga kar mrgoli srbohrvaških posebnosti.
Treba pa je povdariti, da ima prof. Perušek poseben namen pri takem prestavljanju, namreč pritegniti slovenščino kolikor se da tesno k srbohrvaščini, da bi se menda na ta način dosegla zveza v jezičnem oziru! Res najkrajša pot, a po tem tudi vredna! To se ne pravi slovenščino vezati se srbohrvaščino, temuč slovenščino vbijati! V jezičnem, povdarjam v jezičnem, oziru ni zveza drugači mogoča nego da se Srbohrvatje nauče malo slovenskih besed in Slovenci malo srbohrvaških, da morejo brati eden drugega dela, pišejo pa vsak svoj jezik, ter da — vsaj Slovenci, ki radi kaj žrtvujemo — gremo tam skupaj, kjer je skupnost v jeziku na kak način mogoča in opravičena! Take mešanice, kakor jo hoče prof. Perušek, ni mogoče sprejeti!
IZ JUBILEJSKEGA  SPREVODA: GORENJSKI  COKLJAR               PASTIR Z BISAGO
Še nekaj! Ako je prof. Perušek že skozinskozi vse verno jemal iz srbohrvaškega izvirnika, naj bi bil tudi besedo Bog pridržal z veliko začetnico, kakor jo ima izvirnik. S tem, ker jo je proti splošni navadi pisal z malo, ni pokazal veliko pameti; veliko več bi je bil, ako bi bil znal prav pisati viteški (ne pa vitežki), težko (ne pa teško), slov (ne pa selov), zbriši veje (ne pa briši vejico) i. t. d., da ne omenjam drugih naglavnih napak.                                         A. Breznik.
O šolski reformi. Spisal dr. Dragotin Lončar, profesor na mestni realki v Idriji. Ponatisk iz »Učiteljskega Tovariša". V Ljubljani, 1908. 8°. 5. 63. Cena 40 h+10.
Šolsko vprašanje je vedno aktualno: kakršna šola, taka bodočnost; čigar je šola, tistega je prihodnost. To vprašanje je pa važno baš sedaj, ker je naše na-učno ministrstvo z reformno enketo in z zadnjim reformnim odlokom priznalo, da se povsem ne motijo odlični pedagogi in izkušeni praktični vzgojitelji, ki so po shodih in listih zahtevali, naj se reformira naše
42*
332
šolstvo vobče, posebej pa srednje šolstvo, ker današnja šola nikakor ne ustreza svojemu velevažnemu namenu in ne odgovarja časovnim potrebam.
Profesor dr. Lončar je zbral v svoji zanimivi knjižici glavne napake in nedostatke, ki se dajo po pravici očitati sedanjemu šolskemu sistemu, da namreč ne vzgaja, ampak dresira, da je enostranski in preveč formalističen itd. Pri tem se pa ne omejuje le na kritiko, ampak podaja tudi precej podrobni reformni načrt, čigar bistvo vsebuje mnogo zdravega jedra in pametnih misli, ker pojmuje vse šolstvo kot organično enoto, „pri kateri ima vsak del svoj odmerjeni delokrog, ki pa je vzročno zvezan z drugimi v harmonično celoto" (3). Da naj enotna srednja šola „podaja splošno izobrazbo, ki bodi v zvezi z današnjim življenjem" (15),
IZ JUBILEJSKEGA SPREVODA: DHLMATINCI
da bi se „skupno učili sedanji gimnazijci, realci in učiteljiščniki do četrte šole" (18), ker je dosedanja „odločitev prezgodnja za desetletnega dečka", da „vzgoja zahteva koncentracije v eni roki" (21) in da naj se vsled tega „ namesto strokovnih učiteljev zopet uvedo razredni učitelji, ki vzgajajo in uče svoje učence od prvega do šestega razreda — toliko razredov bi štela gimnazija po tem načrtu — v vseh humanističnih in realnih predmetih" (25), da naj že ljudska šola poučuje vzgojeslovje, zdravstvo, ustavoznanstvo in gospodarstvo itd. — to ali podobno zahtevamo vsi.
Gospod profesor pa „jasno in odkrito" zahteva takozvano „svobodno", to se pravi brezversko šolo, kar »utemeljuje" s prazno frazo o „harmoniji ljud-skosti" in „avtoriteti vede". Temu se pravzaprav ni čuditi, ker tudi Masaruk in drugi poborniki svobodne
šole doslej še niso „filozofsko poglobili svojega nazi-ranja" (11) o naši temeljni zahtevi, katero kategorično izraža sam g. Lončar: „Neizogibni pogoj je ta, da se rodovina in šola vzajemno podpirata, da ostala družba ne podira, kar zida šola" (54) in obratno, da namreč šola ne podira, kar zida rodovina! To zahtevati je krščanskih staršev neizpodbitna pravica in sveta dolžnost!                                                             —ito—
Večeri na Ženevskom jezeru. Poljski napisao Ks. Marijan Morawski D. I.  Preveo i izdao Zbor duh. mladeži zagrebačke. Zagreb, 1908. Cena 60 v. — Skozi sedem večerov se shaja ob lepem Ženevskem jezeru na gostilniški terasi pisana družba;   zastopane so skoro vse evropske narodnosti; Poljak, Rus, Francoz, Anglež,  Nemec,  Španec se tu pogovarjajo o verskih problemih   in   vsak   s   svojega posebnega stališča. Ni je skoro religiozne struje, ki ne bi imela svojega zastopnika pri  teh  di-sputacijah.   Lehkomiselno brez-verstvo, ki si ustvarja svetovni nazor, dasi ni nikdar premišljevalo o njem, se kosa z resnim, izobraženim protestantskim pastorjem,  ki ve,   zakaj veruje v Kristusa;   Nemec,   pravnik   po poklicu, ki meri tudi krščanstvo po   juridičnih  pravilih   in   sodi tudi   delo  božje  s  sodnijskega stola    nemškega   nacionalizma, sedi zraven pesimističnega Rusa, ki mu duša   koprni   po veri, a se   ne   more  dvigniti   iz   sentimentalnega tolstojevstva; pa tudi katolicizem ima svojega zastopnika v svečeniku,   ki s  svojim mirnim    modrovanjem,   polnim čuvstva   in   umevanja moderne dvomeče   duše,   miri nasprotja, pripravlja   in   kaže   pot k veri. Ravno   ta  globoki,   pronicajoči pogled Morawskega v srce sodobnega človeka daje apologiji, če smemo „Večere"   tako   imenovati,  nekaj posebne svežosti, tuje vsemu hladnemu, brezčuv-stvenemu  dogmatiziranju, ki  v sedanjih časih malo ljudi spreobrne. Morawski se ogiblje izvoženih potov tradicionalne apologije, ne kot bi bila psihološka  metoda  edino prava   in    mogoča,   temuč zato,   ker je   sedaj   bolj primerna,   bolj uspešna. Ker dobro   razume   svojo  dobo,  ji je Morawski   naslikal krščanstvo in Cerkev s tistimi barvami, ki najbolj pri-jajo nje utrujenim  očem, kot zadnjo stopnjo, končno spopolnitev vsestransko   razvitega  človeštva.   „Če ne prej,   bo  človeštvo vsaj   tedaj   prispelo   do  božanske 'resnice,   od   katere   se  je takoj  v začetku   oddaljilo, ko   preleti    do   konca    strahovite   stranpoti   zablod. A. koliko čvrsteje in tesneje se  bo  tedaj   oklenilo  te resnice,   ko bo vedelo iz izkušnje,   kako daleč je do nje iz dalje  zablod!   Vse   religije   se   bodo   umeknile pred eno pravo religijo, vse znanosti, ki so danes še na poti zanikanja, bodo vpognile koleno pred to religijo in bodo pričale zanjo . . . Nebeška moč evange-