Poštnina platana v gotovini! Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za člana Vzajemna zavarovalnice Din 1'—, za vse ostale Din 16‘—. Izdajat Vzajemna zavarovalnica r Ljubljani. —' Uredništvo in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22. LETNIK IV. 3ULI3 1939 ŠTEV. 7 Cbinl zfecg Vzajemne zavammfittce v Uubliafii V torek, 30. maja 1939, se je vršil v osvetovalnici Vzajemne zavarovalnice v jubljani občni zbor našega zavoda, Občni zbor je sprejel poročilo o poslovanju v letu 1938. Pod vodstvom našega prezaslužnega in kljub visoki starosti neumorno delujočega predsednika, stolnega kanonika gosp. Ivana Sušnika, so udeleženci občnega zbora razpravljali o težavah, ki se je z njimi imelo naše zavarovalstvo v preteklem letu boriti, ter t »rejeli sklepe, ki bodo nevzdržno rast našega zavoda še bolj okrepili. Pred nami ležijo letna poročila skoraj vseh v Jugoslaviji poslujočih ter tudi številnih inozemskih zavarovalnic. Vsa ta poročila so si edina v tem, da leto 1938 zaradi velike mednarodne napetosti ter nemira, ki se je ob važnih mednarodnopolitičnih dogodkih polaščal narodov, rednemu zavarovalniškemu poslovanju ni bilo naklonjeno. Zavarovalstvo bolj kot katerakoli druga gospodarska panoga za svoj razvoj potrebuje miru, v katerem lahko za dolgo dobo v naprej izračunava učinek svojega dela. Čeprav je bila tudi v naši državi zaskrbljenost zaradi mednarodnih razmer upravičena ter bi bilo neodpustljivo, če ne bi bili računali tudi s skrajnimi možnostmi, ki bi lahko v tako nemirni dobi za našo državo nastale, je vendar danes mogoče z zadoščenjem ugotoviti, da je naša država bila in je steber miru. Posebno obširni krog onih, ki svoje zavarovalne zadeve zaupajo naši Vzajemni zavarovalnici, ni podlegel tako imenovani vojni psihozi, temveč je v zaupanju v svojo moč ter v vodstvo države poklanjal našemu zavodu nemoteno svojo naklonjenost. Zato kljub vsemu zaznamuje Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani v poslovnem letu 1938 sijajen in zavidanja vreden napredek. Naslednje številke naj našim cenjenim čitateljem vsaj približno pokažejo stanje in veliko rast našega zavoda. Že iz vsega svojega početka se Vzajemna zavarovalnica bavi z zavarovanjem zoper požar ter je v tem zavarovanju na ozemlju Slovenije vodilna. Tudi v letu 1938 je bilo sklepanje požarnih zavarovanj zelo živahno. Saj je zavod izdal nič manj kot 15.860 novih požarnih polic. Poleg tega je bilo sklenjenih v letu 1938 še 437 vlomskih zavarovanj, 49 zavarovanj stekla, 165 zavarovanj avtomobilov, 33 zavarovanj zoper razpoko zvonov, 656 nezgodnih in 197 jamstvenih zavarovani. Skupno je bilo tedaj v tako imenovanem elementarnem oddelku, kamor vsa ta zavarovanja spadajo, izdanih 17.397 novih polic. Primerno zvišanemu staležu zavarovanj se je zvišala tudi vsota odškodnin, za katere je Vzajemna zavarovalnica izplačala v letu 1938 pet milijonov tristo tri tisoč šeststo trideset dinarjev. Prav znaten in razveseljiv napredek je pokazal življenjski oddelek. Ta je izdal v letu 1938 11.128 novih polic s skupno zavarovalno glavnico 89,574.160 din. Prav posebno močno je narastel oddelek KARITAS, ki je sam sklenil 9391 novih zavarovanj z zavarovalno glavnico 33,234.270 din. Ob koncu leta 1938 je obstajalo pri življenjskem oddelku Vzajemne zavarovalnice vsega 32.583 življenjskih zavarovanj, ki predstavljajo zavarovalno glavnico v 'yn o ti k ii 273,070.497 dinarjev. Prav posebno zanima naše čitatelje, kje obstaja jamstvo za vse te sto in stomilijonske obveznosti. Lahko vam sporočimo, da so kritna sredstva Vzajemne zavarovalnice samo v letu 1938 zrastla skupno za vse oddelke za 11,592.871 dinarjev. Danes lahko s ponosom povemo, da jamči za obveznosti zavarovalnice napram našim zavarovancem lepa vsota nad DEVETDESET MILIJONOV. Kaj pove ta velika številka? Pove, da je zaupanje zavarovancev v Vzajemno zavarovalnico utemeljeno, pove, da zavarovalnica nevzdržema na tem zaupanju raste, pove, da naš zavod vedno bolj krepko stopa v prve vrste domačega zavarovalstva. Na tak zavod smo lahko ponosni. Ko bomo prihodnje leto praznovali štiridesetletnico Vzajemne zavarovalnice, bo to res praznik dela, žrtev in ljubezni, pa tudi praznik naše moči in brezmejne volje do rasti. ZAHVALA Podpisani Šneler Pavel, Hrib 6, občina Vinica, se najlepše zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, ki mi je točno izplačala odškodnino zaradi požara. Vzajemno zavarovalnico vsakomur kot najboljšo; priporočam. Hrib, 30. maja 1939. Šneler Pavel, I. r. Naemjemt m majniško nagradno nalogo Kakor so cenj. čitatelji sami želeli, so dobili za nagradno nalogo v majniški številki »Naše moči« šest vprašanj. Veliko zanimanje za odgovore nam je dokaz, da so našim čitateljem tovrstna vprašanja prav posebno všeč. Saj si z njimi urijo duha in širijo svoje znanje. — Ta mesec so nagrajeni sledeči: 1. Pirnat Angelca, dijakinja, Rudnik št. 91 pri Ljubljani; 2. Gabrovšek Marija in Josip, Ljubljana, ‘t Masarykova cesta 64; 3. Dolinar Franc, Radeče 39 pri Zidanem * mostu; 4. Šemrl Josipina, Kočevje 209; 5 Stupica Franc, posestnik, Sodražica 112f 6. Jelovšek Julka, abiturientka trg. šole, i Drenov grič 10, p. Vrhnika; i 7. G r a n e r Draga, absolv., Beograd, Štroas majerjeva 17/1; 8. Frančič A Franc, narednik, Škofja Loka, Novo Predmestje 15; 9. S k ribe Marija, gojenka III. let. učiteljis šča pri čč. šol. sestrah, Maribor; 10. U r b a n e c Vida, posest, hči, Stražišče 112 pri Kranju. Vsakemu izmed navedenih bomo do konca me-i seča junija poslali po eno vezano slovensko knjigo. Nagrajencem bomo hvaležni, če nam bodo sporočili, kako so z nagrado zadovoljni. Zaposlen. Gospod: >Ali bi lahko govoril s gospodom Terpotcem?« — Gospa Terpotčeva; »Ne, sedaj imam jaz z njim govoriti!« Kovi modeli za leto 1939 IZDELUJEMO: • mlatilnice • slamoreznice • reporeznice • sadne mline • stiskalnice • pnojnične • črpalke • razpršilce O itd. itd. Pazite na ta znak! čKremzar Strojno podjetje St_ V1J> näd UUBljanO UstanovlJ. L U»9 L,ub,|ana 705 Cek račun „ e75 Zahtevajte ponudbo ali pa brezplačni obisk našega zastopnika! I1 NE VEMO NE URE NI DNEVA... V ladnjem času je »KARITAS« med drugim izplačala ceie zavarevaäne vsote ob smrti sledečih članov in članic: Krivec Terezija, Jesenice, Hrenovica 1; Umek Valentin, Blat. Brezovica 2, p. Vrhnika; Knez Marija, Ljubljana, Vič 60; Jesenko Antonija, Žlebe 20, p. Medvode; Pleiko Frančiška, Ljubljana, Svabičeva 15; Šterman Franc, Hum 29, p. Ormož; Pucelj Katarina, Jesenice, Murova 4; Nose Franc. Romanja vas 1, p. Straža; Bravec Ana, Loke 191, p. Trbovlje I; Pristov Frančiška, Hrušica 50, p. Jesenice; Jamnik Marija, Melise 14, p. Radmirje; Pavlič Marija, Stari trg 44; Loncnar Tomaž, Podmežaklja 23, p. Jesenice; Habjančič Tomaž, Seneški vrh 42, p. Vel. Nedelja; Lah Franca. Novo mesto. Dr. Defranceschijeva 2; Avbelj Jožel, Zahrib 5, p. Medija-Izlake; Cafuta Simon, Gruškovje 60, p. Sv. Andraž v Halozah ; Remžgar Franc, Ljubljana - Moste, Predovičeva 19; Mestinšek Marija. Parižlje 30, p. Braslovče; Slabe Ivana, Kranj, Mestni trg 7; Hodnik Ivana, Šenčur 14 pri Kranju; Roškar Elizabeta, Litija, Nove stavbe 67; Razinger Marija, Jesenice, Ilirska cesta 2; Brank Jožef, Vodice 35; Korošec Marija, Zimica 45, p. Sv. Barbara pri Mariboru; Moder Fani. Maribor, Frankopanova 17; Kozel Marija, Sp. Leskovec 7, p. Sv. Andraž v Halozah; Stopar Anton, Podzavrh 67, p. Boštanj; Papier Marija, Pristava 4, p. Križe na Gor.; Rugelj Ivan, Št. Rupert; Dermastija Anton, Ljubljana, Hradeckega e. 7; Jenko Anton, Dol pri Hrastniku 14; Bajec Viktor, Maribor - Tezno, Maistrova 13; Jelenko Apolonija. Sp. Dolič 13, p. Vitanje; Pikon Ivana, Slov. Javornik 35; Šumer Frančiška, Maribor, Ruška c. 29; Šalamun Pavel. Podlož 15, p. Ptujska gora; Dolenc Jakob, Borovnica 25. * Dvojno zavarovalno vsoto je KARITAS izplačala ob smrti g. Pungertnik Tomaža, Motnik 20, ki se je smrtno ponesrečil pri poljskem delu. * Brezplačno sozavarovalno vsoto je KARITAS izplačala ob smrti 10 letne Štefanije, hčerke pri nas zavarovanih staršev Marije in Vinka Kiker, Gabernik 42, p. Zg. Polskava, in ob smrti 4 letne Ane, hčerke pri nas zavarovanih staršev Ane in Martina Plohl, Hlaponci 61, p. Juršinci. * Dvojno brezplačno sozavarovalno vsoto je izplačala KARITAS ob smrti 3 letne Danijele, hčerke pri nas zavarovanih staršev Angele in Vinka Pirman, Vižmarje 114, p. Št. Vid nad Ljubljano, ker jo je povozil avto. »KARITAS« Nagrobne spomenike grobnice ter cerkvena stavbna dela (spomeniki iz starega po-i! kopališča Sv. Krištofa za polovično ceno) izvršuje in ima na zalogi kamnoseštvo KUNOVAR FRANJO pokopališče Sv. Križ, Ljubljana. Ef&mswmmie sđmmu Pojmi o zavarovanju še niso razčiščeni; vprašanje je sploh, če bo zavarovanje kdaj pojmovano vsaj približno enako od tistih, ki zavarujejo, in onih, ki se zavarujejo. S semuja v mestu sta se vračala proti domu in se majala po strmem klancu navzgor hribovska očanca Jurij in Šimen, oba dobre volje. Šimen je razkladal, kako je razdal kupnino za prodano telico, nekaj v davkariji, nekaj v trgovini, nekaj v zavarovalnico, in sicer nekaj za staro zavarovanje zoper požar, nekaj za novo zavarovanje zoper točo. Jurij se je močno zavzel: »Za točo si se zavaroval, Šime?« »Letos tudi zoper točo,« je odvrnil Šimen. »Prelepo kaže letos žito in sadno drevje, da bi držalo srečno do konca, pa sem odrinil še nekaj kovačev zoper točo.« Jurij se je še bolj čudil: »Zoper točo? Saj je ne znaš napraviti!« V tej šaljivi domislici je označeno dejstvo, kako različno se presoja zavarovanje že v najbolj priprostih oblikah. Zavarovanje kot važna panoga preudarnega gospodarstva se je silno razvilo v vsem omikanem svetu do nepreglednega obsega in neverjetnih podrobnosti. V tem sestavku si oglejmo zavarovanja z ozirom na zdravje, ki je brezdvomno največja in ne-nadomestna dobrina na tem svetu. Zdravstveno skrbstvo je bilo razvito že pri omikanih narodih starega veka; pod vplivom krščanstva so nastajale naprave, ustanove in verske združbe za zdravljenje bolnikov in oskrbo ne-ozdravnih hiralcev. Srednjeveški nebogljenec je bil zavarovan bolje od novodobnega, zavarovalnica je bila takrat vsesplošna in dejanska ljubezen do vsakega pomoči potrebnega bližnjika, če je ni bil deležen v ožjem družinskem krogu, jo je našel v občestvu, srenjskem ali župnijskem. Trdo je bilo takratno življenje, a manj kruto kakor dandanes. V novem veku se je položaj nebogljencev bistveno spremenil, s pojemajočo krščansko zavestjo je gi-nila ljubezen do bližnjika, razpasla se je brezobzirna sebičnost v javnem in zasebnem gospodarstvu, razvil se je kapitalistični gospodarski red, ki je ustvaril družabni sloj nemaničev-proletarcev, novodobnih sužnjev. Sami smo priče in soudeleženci vse splošne borbe za boljši gospodarski in pravičen življenjski red. V tej borbi, ki tiaja že nad eno stoletje, se gre že iz početka za zdravje širokih ljudskih slojev, ki jim brezdušni kapitalizem krati pogoje za zdravo življenje. Nepozabni naš učitelj Janez Ev. Krek je videi v zdravstveni vedi poglavitno za-ščitnico življenjskih pravic zatiranih ljudskih slojev. Prav zdravstveni razlogi so nagibali državne oblasti, da so začele urejevati najbolj kričeče razmere v tovarnah, rudnikih, obrti in prometu. Odpravljeno je bilo delo otrok v tovarnah, omejena zaposlitev mladoletnikov in žensk v nočnem času, znižan delovni čas od 16 na 12, 10 in 7 ur, preprečene najhujše zdravstvene nevarnosti in uvedene varnostne naprave po obratih, preskrbljeno je zdravljenje poškodovancev in bolnikov, uvaja se zavarovanje za starost in onemoglost. Vse te zadeve so predmet družbene postavo-daje, ki je v naši državi iako nekako sredi poti med naprednimi in zaostalimi. Dobršen del našega naroda, ki živi malone do polovice samo od dela svojih rok, je deležen postavne zaščite iz svojega delovnega oz. službenega razmerja. Kako pa je z zdravstveno zaščito, ki se navadno imenuje bolezensko, nezgodno in pokojninsko zavarovanje? Precej različno se počuti prizadeto članstvo po raznih panogah, ker se izvajajo postavne določbe, ki v obče niso slabe niti krivične, zelo različno v raznih združbah. Na splošno velja trditev, da je najmanj nezadovoljnosti v onili združbah, Kjer imajo delo- ali službojemalci svobodno izbrane zaupnike v upravah, da pa je vedno več trenja v združbah, ki jim je uprava postavljena od zgoraj. Opaža se še druga kvarna nepravilnost zavarovalnih ustanov, da si upravno u radništvo prilašča vedno večji vpPv na poslovanje ustanov, in sicer ne toliko v prid zavarovancev, kolikor po željah delo- in službođajalcev. V nobeni zavarovalni ustanovi se ne godi slabo upravnemu osebju, pač pa marsikje članstvu. Vloga blagajniških zdravnikov vobče ni zavidanja vredna. Za pičlo plačo so navadno preobremenjeni z delom, po sili razmer se navadijo poslovati površno ali vsak zamudnejši primer pošiljati v bolnišnico ali k drugemu zdravniku. Bolnik dobiva vtis, da se igrajo ž njim žogo, dejanska žoga pa, ki jo brcajo, je zdravnik, »vsega kriv«, v bolniškem zavarovanju. Prav ta čas narašča spor med upravo glavne zavarovalne ustanove: Osrednjega urada za zavarovanje delavstva in njenim zdravništvom. Osrednji urad hoče uvesti novo skupno službeno pogodbo, ki jo smatra zdravništvo za nesprejemljivo in celo poniževalno; nesprejemljivo, ker se zdravnikom nalaga mnogo več dolžnosti brez vsake nagrade in se jim jemlje svoboda v zdravniškem poslovanju, poniževalno v službenem pogledu, ker spravlja zdravnike nasproti samovolji upravnega uradništva v hujšo odvisnost, kakor so hlapci in dekle v zasebnih družinah. Upajmo, da se kmalu konča to notranje trenje vsaj znosno za zdravništvo, ki nosi vso težo bolniškega zavarovanja, pred vsem pa povoljno za zavarovance, ki jim je postavna zaščita namenjena. Omeniti treba, da je bilo zdravništvo v trajnem sporu z blagajniškimi upravami že pred vojno v Nemčiji, kjer se je družbeno zavarovanje začelo in najbolj razvilo. Popolnoma v smislu in soglasju z zavarovanci so zahtevali zdravniki, naj se uvede v obveznem bolniškem zavarovanju prosta zdravniška izbira, da se sme vsak zavarovanec zdraviti pri zdravniku svojega zaupanja in zdravnik naj dobiva ne stalno določeno plačo, ampak nagrado po storitvah. Načelo proste zdravniške izbire ni prišlo menda nikjer do uveljavljenja v obveznih bolniških blagajnah. Se globlji je nedostatek, ki tiči v vsem obveznem zavarovanju, kjer računa z razmerami, kakršne naj bi bile, a so dejansko drugačne. Globoko misleč švicarski zdravnik je izrazil in obrazložil mnenje, da so bili Nemci v svetovni vojni premagani prav zaradi družbenega^ zavarovanja, ki izprija pogum ali udarno silo in odporno moč ali vztrajno potrpežljivost. Gotovo je vsekakor, da je v življenju manj sposoben, kdor se zanaša na pomoč drugih, kakor tisti, ki se drži načela: Pomagaj si sam in Bog ti pomore. .0 tej prevažni življenjski zadevi kaj več kasneje! Dobre strani obveznega zdravstvenega zavarovanja (za bolezni, poškodbe in onemoglost) so nagnile pripadnike samostojnih poklicev (trgovce, obrtnike, rokodelce in dr.), da so si napravili prostovoljne blagajne ali pomožne sklade za vzajemno pomoč. Te samostojne ustanove poslujejo prav lepo in uspešno, ker jih ne motijo zunanji vplivi. Večji del našega naroda, kmetski stan, ni deležen zdravstvenega zavarovanja v smislu družbene postavodaje. V srbskih krajih imajo ponekod zdravstvene zadruge, ki nudijo članom zdravniško pomoč in zdravilne potrebščine. Te zadruge poslujejo, kakor trdijo poročila, prav povoljno in se zategadelj množe. V naših krajih menda ni potrebe ne pogojev za zdravstvene zadruge. V Sloveniji imamo zdravstveno oskrbo precej dobro urejeno tudi po oddaljenih krajih, povsod dobi bolnik ali ponesrečenec zdravniško pomoč za skromno nagrado, siromak pa brezplačno in celo zdravila na račun zdravstvenega okrožja ali občine. Vsa ta bremena nosijo davkoplačevalci — kmetje sami. Kako naj se odločijo še za prostovoljne _ dajatve v zdravstvene namene, ko kmetje marsikod ne zmagujejo več davkov, nimajo denarja za sol, petrolej in obleko, po mnogih krajih niti dovolj živeža za otroke! Kjer gospodarita beda in borba za golo življenje, je ogroženo narodovo zdravje in življenje od zunaj. Prezreti ne smemo žalostnih pojavov, kako nam peša zdrava življenjska moč marsikje v notranjosti, na korenikah življenja. Živimo v razrvani dobi popolne negotovosti, v usodni dobi, kakršne še ni doživel naš narod. Zdravstveno stanje, ki pomeni življenjsko moč, ni razveseljivo, a tudi ne še obupno. Kako^ si zdravje zavarujemo navzlic neugodnim okoliščinam, in sicer vsak sam iz sebe, bodi predmet naslednjih razmišljanj. HRANILNICA IN POSOJILNICA V KAMNIKU (Šutna 22) reg. zadruga z neom. zav. Obrestuje hranilne vloge do 5%' Dobra služba. Gospa novi služkinji: »Pri nas Je zelo strog red. Ob sedmih se zajtrkuje, točno ob dvanajstih je kosilo, ob sedmih zvečer se večerja in točno ob devetih se gre spat.< — Služkinja: >No, če pri vas ni drugega dela, bom pa kar zadovoljna.« V zakonu. Star samec: »Ali ni to fletno: Pridem pozno ponoči domov in se mi ni treba pred ženo izgovarjati in zagovarjati. Kaj pa prav za prav ti rečeš ženi v takem primeru?« — Zakonski^ mož: »Jaz ne govorim veliko. Dober večer ji voščim, nato pa ima ona besedo.« JAVNA ZAHVALA Podpisani Franc Šeme iz Udja 20 pri Grosupljem se s tem javno zahvaljujem Vzajehini zavarovalnici za pravično ocenitev škode, ki mi je zaradi požara nastala 17. marca t. 1., in prosim, da to mojo zahvalo priobčite v »Naši moči«. Seme Franc, I. r. V časopisnem uredništvu. Dijak bi rad nekaj zaslužiL Zbere lepo vrsto smešnic in jih nese uredniku, da jih objavi. Urednik smešnice prečita, nato pa papir pritisne na srce. Dijak: »Zakaj pa jih tako nežno stiskate?« — Urednik: »Ali prosim, človek se vendar razveseli, če sreča naenkrat toliko starih znancev.« Dober zagovornik. Mojega prijatelja je ugriznil kovačev pes. Prijatelj je tožil kovača zaradi odškodnine. Po razpravi srečam prijatelja. Nekam pobit je bil videti, pa ga vprašam: »No, kako je potekla razprava?« — »Človek ne bi verjel; moja tožba je bila zavrnjena. Kovač je imel tako dobrega zagovornika, da je dokazal, da Dobrota tajne seje. Na občini je bila tajna seja. Med sejo se vname med županom in nekim odbornikom prepir, med katerim odbornik prisloni županu krepko zaušnico. — Župan: »Hvali Boga, da je seja tajna. Sicer bi te šel tožit.« sem jaz psa ugriznil.« Od klofut In nr&tegsu slo sodniku In pometi To se ni zgodilo pri nas, čeprav bi se lahko in bi bilo prav, da bi se. Zgodilo se je v neki naši sosedni državi. Pred sodiščem sta stala dva možakarja. Zagovarjala sta se zaradi kršitve miru in zaradi telesne poškodbe. Sama sta se čudila, kako je moglo do vsega tega priti. Saj se človek prav glede zavarovanja tako redkdo kdaj razgo-varja, še manj pa prepira. Kvečjemu te ujezi kak agent. Ta dva možakarja sta pa bila soseda in med njima vse dotlej ni bilo zdrahe. Nekega večera sta se pa vračala z gospodarskega predavanja proti domu. Razgovor je nanesel na zavarovanje. Tine je bil mnenja, da je zavarovanje nekaj zelo koristnega in naravnost potrebnega. Tone pa, da je zavarovanje čisto odveč in je brez njega mogoče prav tako brezskrbno živeti. Razgovor je postajal vedno bolj vroč. Vihar pa je nastal, ko je Tine zalučal Tonetu v obraz besedo: »Kot družinski oče zanemarjaš svojo dolžnost, če svoje družine pravočasno in pravilno ne zaščitiš s primernim zavarovanjem!« Pa je bil ogenj v strehi. Tone da zanemarja svojo družino, da za njo dovolj ne skrbi! In že je Tone tresknil z roko po Tinetovem licu. Tine ni bil od muh in je vrnil. Med dvema dobrima sosedoma se je vnel pretep, kakršnega v tistem kraju niso pomnili. Pa bil je Tine korenjak vam in ni se bal. Kar malo preveč je zdelal Toneta. Tn tako sta tedaj stopila oba grešnika, ki sta si tisto neumnost že davno odpustila, pred sodnika. To je gledal Tone in ni mogel verjeti, ko mu je sodnik povedal, da ni imel nobene pravice na dobronamerno Tinetovo besedo odgovarjati s klofuto. In še dalje mu je govoril sodnik: »Če ti kdorkoli svetuje nekaj, kar je dobro in kar ves pameten svet za pametno smatra, potem si dolžan tak nasvet vsaj spoštovati, če si ga že ne usvojiš. Tone, kriv si in 48 ur boš šel sedet, da boš lahko v miru premislil, da udarcem usode ne uideš, če deliš klofute, temveč če se proti njim pravočasno zavaruješ.« Tine je pa bil oproščen, ker se je boril za pravično in častno stvar. V naših razmerah zveni ta zgodba čisto tuje. Pri nas bi brez dvoma obsodili Tineta, ker bi pač tehtali bunke, ki jih je Tonetu podelil, ne pa »pravičnosti« in »častnosti« borbe. Pri nas večina ljudi še vedno misli, da zavarovalni zastopnik neupravičeno seg^l v njihove zasebne zadeve, kadar jih opda zarja na najrazličnejše usodne možnost^ zoper katere je najpametnejša obramba za5« varovanje. In vendar opravlja zastopniH pomembno socialno delo, ki je vredno vseg$ spoštovanja in vse obzirnosti. Zlasti zastop* niki naše Vzajemne zavarovalnice vedo, da njih dolžnost ni toliko v tem, da bi sami mnogo zaslužili, temveč v prvi vrsti v tem'| da bi zdrav smisel za zavarovanje razširili in tako sodelovali pri dvigu splošnega blff« gostanja našega naroda. Med vojno. »Pomisli, Neža, naš stari gospod župnik — ali še ne veš?« — »Kaj je z gospodom, ali so umrli?« — »O ne, pomisli, kanonik s® postali.« — O, ti moj Bog, zdaj so še njega vzeli. Pa tako staregal Kaj bodo le revež začeli pri kanonih?« Razumljiva zamenjava. Gospod Orešnik prid« enkrat izjemoma domov, ko je bil še svetel dan. In trezen je bil gospod Orešnik. Ko tedaj odpre vrtna vrata, se zakadi vanj domači pes in besno laja vanj. Gospod Oiešnik pravi nato ženi: »Kaj pa je našemu Sultanu, da je tak?« — Žena: »Hm, ni te še videl nikoli treznega, pa te danes oi spoznal.« Olapredek doma; * komur je do tega, plača premijo tki ne boji se zlega! Ttemntymu uuUlska Eisstaia v l|uM)anl Ljubljanska radijska postaja je bila nedavno prenovljena. Bralce »Naše mock bo gotovo zanimalo, 6e jim sporočimo o tej prenovitvi nekaj zanimivosti: Vsa nova tehnična dela za izboljšanje postaje je izvršilo tehnično osobie radijske postaje pod vodstvom univ. prof. Marija Osane. Naša radijska oddajna postaja je bila zgrajena po razvojnem stanju v letih 1926/27. Postaja je tedaj precej stara, dasi je slovela ob času montaže kot »velepostaja«. Vendar je zaradi tega, ker ni čisto moderna, ne smemo omalovaževati, saj je vkljub temu uspešno predstavljala evetu našo kulturo. Radijska tehnika pa stalno napreduje. Mednarodni predpisi za obratovanje radijskih postaj so vedno strožji. Leta 1929 n pr. še ni bilo določeno, za koliko sme valovna dolžina prestopiti določeno mejo, leta 1932 je bilo že določeno, da sme posamezna radijska postaja prekoračiti določeno valovno dolžino največ za 50 hercov. Teh 50 hercov dopuščene razlike pomeni za našo valovno dolžino V odstotkih ‘/ioo%. Za takšno natančnost naša postaja ni bila zgrajena. Radijska tehnika tedaj tudi še ni bila tako na višku. Zato si je bilo kasneje treba pomagati e tako imenovano akustično kontrolo. Sporazumno z mednarodno kontrolo v Bruxellesu je hotelo tehnično vodstvo leta 1934 spremeniti oddajno aparaturo v toliko, da bi se usialila valovna dolžina s pomočjo kremenskega kristala, ki opravlja svoje delo tako, da se v enem mesecu menja valovna dolžina največ za en herc (za en nihaj). Na to preureditev je pristalo tudi poštno ministrstvo v Beogradu. V letih 1935 do 1937 je bila na vidiku za Ljubljano popolnoma nova, najmodernejše opremljena radijska postaja z vsemi tehničnimi sredstvi za stalnost valovne dolžine in je bila zaradi tega opuščena 1. 1934 nameravana preureditev postaje. Prišle so nove težave in leto 1938 še ni obetalo ugodne rešitve za novo radijsko postajo. Težave in skrbi so še povečale mednarodne pritožbe, da ne držimo točne valovne dolžine, in spet se je bilo treba vrniti k prejšnjim načrtom — k preureditvi postaje v lastnem delokrogu. Delo se je pričelo v juliju lanskega leta in je bilo dovršeno letos za veliko noč. Stara postala je imela dve stopnji: prvo za 2 kilovata, drugo za največ 20 kilovatov (srednji oddajni učinek te zadnje stopnje je približno 5 kilovatov). Prenovljena postaja pa ima pet stopenj: I. stopnja (kremenjak) ima oddajni učinek 1 vata. — II stopnja ima oddajni učinek 10 vatov. — III. stopnja ima oddajni učinek 100 vatov. — IV. stopnja ima oddajni učinek 1000 vatov. — V. stopnja bo imela dve pentodi po 15 kilovatov; skupno torej 30 kilovatov, pri srednje oddajnem učinku 714 kilovata Za sedaj je zaradi potrebnih sprememb postavljena samo ena pentoda e 15 kilovati, ki pa je menda v Evropi prva 15 kilovatna pentoda, ki se hladi z vodo in ki je namenjena javnemu obratu. Anodna napetost znaša za to pentodo 12.000 voltov. Dočim je dopuščala stara postaja le 40 odstotno modulacijo, bo prenovljena postaja omogočila (jo 100 odstotno modulacijo. V začetku aprila letošnjega leta so bili izven obratnih ur izvedeni poizkusi z modernizirano postajo. Redne oddaje z novo postajo so se pričele sredi maja in je to pomenilo mejnik v razvoju slovenske radiofonije. Stara postaja bo nekaka rezerva in bo tu pa tam tudi še obratovala. Cilj tehničnega vodstva pri gradnji nove postaje je bil predvsem ta, da doseže predpisano stalnost valovne dolžine ter zboljša kvaliteto oddaje z novim načinom modulacije. Upajmo, da si bomo mogli kmalu zagotoviti popolnoma novo 20 kilovatno radijsko postajo za Ljubljano, vendar bo dograditev trajala najmanj poldrugo leto. V tem času pa nam bo z lastnimi sredstvi in z lastnim trudom izvršena prenovitev pomagala doseči cilje slovenske radiofonije in ustreči željam naših radijskih poslušalcev. Cim bo dograjena še relais postaja v Mariboru, bomo dosegli, da ne bo kraja v Sloveniji, kjer bi ne slišali dobro slovenskega radia. Upajmo, da bomo tudi to kmalu dosegli 1 4‘ Po Uski EM&izkušnil le pelšef Eto spozmiitla Lojze je tovarniški delavec v industrijskem kraju na Gorenjskem. Njegova žena Minka je stara komaj 26 let, pa bi ji človek prisodil že dobre tri križe. Štiri otroke ima in sama je za vse pri hiši. To ni kar tako! Minka pa je še prav izredno pridna in skrbna. Vse hoče imeti vedno v najlepšem redu. Pri skromni delavski plači zna tako gospodariti, da jo sosede kar zavidajo. Lojze vse to dobro vidi. Rad ima svojo ženo. V družbo ne zahaja. Le ob sobotnih večerih hodi v bližnjo gostilno na pol litra. Poleg nekaj cigaret na dan, je to vse, kar si privošči. Lojze in Minka sta že dobri dve leti zavarovana pri KARITAS. Bila sta med prvimi zavarovanci v tistem kraju Seveda je bila to Minkina zasluga. Lojze je bil pa bolj trd. Minka ga je morala prositi: »Glej, Lojze, ravno toliko imamo, da komaj izhajamo. Nič nam nc ostane. Nahranili ne bomo nikoli nič. Saj veš, umreti pa moramo vsi. Da bi vsaj jaz prej umrla kot til No, in ob smrti so izdatki. Včeraj sem srečala Kodranovega Jerneja, ravno ko je šel iz posojilnice. Povedal mi je, da še sedaj ni poravnal vsega dolga, ki ga je moral napraviti ob ženini smrti. Pa bo že leto, kar je umrla Kodranovka. Veš, Lojze, jaz bi kar bolj mirno živela, če bi bila zavarovana. Če umreš ti, bom imela vsaj nekaj v roko vzeti, če umrem jaz, bo pa tebi prav prišlo. Res bova težko pogrešila vsak dinar za plačevanje, ravno zato pa nam je zavarovanje potrebno Če danes težko pogrešiva dva kovača na mesec, kako boš šele enkrat pogrešil sto in še večkrat toliko, ko boš moral pogrešiti? Kje boš sploh dobil denar? Kdo pa dane» delavcu ali celo delavčevi vdovi rad posodi? Lojze, kar zavarujva se! Bodo tudi otroci zraven zavarovani < Lojze se je vdal. Minka je govorila tako prepričevalno, da se ni mogel več ustavljati. Minka je imela polici varno spravljeni v omari, Mesečne prispevke je redno plačevala. Zastopnik ni nikdar prišel zaman po denar. Že takoj prvega je pripravila denar za zavarovanje. Tako sta minili dve leti, Neko soboto zvečer pa je prišel Lojze izredno pozno domov. To je bilo za Minko čisto nekaj novega. Bil je slabe volje. V gostilni je bil v družbi, kjdr so zabavljali čez KARITAS in se norčevali iz Lojzeta. Svetovali so mu, naj si raje privošči vsak mesec kozarec dobrega vinčka več, saj človek samo enkrat živi. Pregovorili so ga. Brez ovinkov je začel: »Minka, pri KARITAS odpovej! To je samo izgubljen denar. Mlada sva še in zdrava. Zakaj bi plačevala in podpirala kapitaliste Ko pride zrstopnik, mu izroči polici in mu naroči, naj ne pride več blizu.< »Prav gotovo so ti v gostilni k temu prigovarjali, zato si danes tako kasen.c »Kar sem rekel sem rekel, od danes naprej ne smeš plačati niti dinarja za KARITAS.c Minki pa je bilo preveč hudo za zavarovanje, da bi mogla biti tiho: »Pomisli no, Lojze, kako bi bilo. če bi eden od naju sedajle umrl! In tudi če dočakava visoko starost, nikar ne misli, da ob smrti starih ljudi ni nič stroškov! Sicer pa tista dva kovača na mesec nisi mogel pogrešiti, ta denar sem jaz sama prihranila pri gospodinjstvu.« »Pa je vendar škoda dveh kovačev na mesec. Ta denar bi lahko bolj pametno obrnili.« »Lojze, prav nič ti ne mislim očitati, saj si dober mož in skrben oče, toda tole ti pa moram povedati. Mesečno nas stane zavarovanje 20 din. Toda, oprosti Lojze, ti pokadiš in zapiješ na mesec za petkrat toliko. Privoščim ti, Bog ti blagoslovi. Vprašam te samo, kaj je bolj potrebno! Ali nekaj dima ali zavarovanje? Ljubi možek, ne zameri, vidim, da si nekoliko užaljen, toda jaz sem ti morala povedati, ker želim dobro tebi in nam vsem.« Lojze se pa ni mogel omehčati. Ženine pametne besede so ga zadele v živo. Toda on ni hotel odnehati. Postal je trmast. Zarohnel je nad Minko: »Dosti je tega! Tiho bodi! Ne maram več slišati o KARITAS« Poiskal je polici v predalu in ju raztrgal. Minko je kar pri srcu zabolelo, kot bi slutila, da to ne bo dobro. Saj ni bila ena izmed tistih žen, ki mislijo samo za en dan naprej. Prvi dan naslednjega meseca se je kot običajno oglasil zastopnik Rednež Ivan. Ivan je že starejši in spoštovan možakar» V najrazličnejših zadevah se ljudje obračajo nanj in mu veliko zaupajo. Minka ga je že težko pričakovala. Dolgo sta se posvetovala. Končno se je Minka odločila, da bo svoje zavarovanje skrivaj naprej plačevala. Poslej je Minka nosila prispevke zastopniku na dom, da ne bi Lojze kaj opazil. To je bila prva in zadnja skrivnost med Lojzetom in Minko. Minilo je zopet nekaj mesecev. Minka je zbolela za hudo gripo. Zdravnik je naročil, da mora ostati ves teden v postelji. Minka ni mogla zdržati. Vstala je. To je bilo usodno. Dobila je pljučnico in v dveh dneh je umrla. Lojze je bil čisto iz sebe. Sedaj, ko Minke ni bilo več, j s šele čutil, kaj vse mu je bila. Žalost in skrb sta Lojzeta v nekaj dneh čisto skrušilL Doslej sploh ni poznal skrbi, saj je. Minka skrbela za vse. Poleg vsega pa še ti stroški, ti čisto nepričakovani in vendar neizogibni stroški! V treh mesecih komaj toliko zasluži. Kdo mu bo posodil toliko denarja? Kdo bo pri otrocih? Same skrbi! V kuhinji je kmalu vsega zmanjkalo. Vse je že izdal na račun raznih izdatkov. Veliko pa je ostal še dolžan. Nikdar še niso bili v taki zadregi, da ne bi mogli postaviti polne sklede na mizo. Lojze je ves obupan. Sposoditi si mora nekaj denarja. Toda kje? Spomni se na prijatelja, e katerim se je ob sobotnih večerih shajal v gostilni. Toda ta že ves mesec pije na kredo. Poskusil bo vseeno. Prav v tem trenutku pa se je med vrati pojavil zastopnik Ivan. Lojze je kar odrevenel. Kakor v filmu slike, tako so se mu v glavi vrstile misli. Ustavile so se mu pri raztrganih policah .. < Ivan je Lojzetu sočutno stisnil roko: »Oprostiy Lojze, da ti tako pozno izrekam sožalje. Moral sem prej urediti neko važno zadevo. Da ne boš nestrpen, ti kar takoj vse povem. Minka je bila zavarovana kljub tvoji prepovedi. Pritrgovala^ si je denar pri gospodinjstvu in mi skrivaj plačevala. Polica je bila spravljena pri meni. Vse potrebno sem že uredil. Tu imaš pobotnico, podpiši!« Lojze kar ni mogel verjeti. Brez besed in e tresočo roko Je podpisal pobotnico. Ivan mu je odštel tisočake in se poslovil: »Odpusti Minki, ker je ravnala proti tvoji volji! Zbogom!« Lojze se je sesedel na stol. Solza se mu je utrnila v očeh in zdrsnila po licu: »Minka, dobra moja Minka, kako daleč si mislila na nas. Ob tvoji smrti sem šele spoznal, da nisem prav ravnal. Odpusti mi!« Kmalu nato se je Lojze spet zavaroval pri Karitas in postal njen najvnetejši pospeševalec. Na naboru. Polkovnik: »No, ti si krepak fant. Pri vojakih bo še kaj iz tebe. Katere vrste orožje ti je pa najbolj všeč?« — Rekrut: »Če smem prositi, gospod polkovnik, najbolj všeč so mi hranilci.« Okrajni glavar nadzoruje občino. Na nekem razpotju stoji že ves polomljen kažipot z zabrisanim napisom. Glavar pravi županu: »Tale kažipot je treba prenoviti in spraviti v red.« — Župan: »Mislili smo, da to ni potrebno. Saj stoji tu že dvajset let in medtem so se ljudje že lahko naučili, kam pelje cesta.« redilen prašek JSl fJ Ü3 ll g d P »REDIN« za prašiče. — Vsak kmetovalec si lahko hi-Jf tro in z malimi stroški zredi * svoje prašiče. Zadostuje že 1 zavitek za 1 prašiča ter stane 1 zav. 6 din, po pošti 12 din, 3 zav. po pošti 24 din, 4 zav. po pošti 30 din. — Mnogo zahvalnih pisem. Prav dobro tudi za mlade prašičke. Mostova esenca Mostin Z našo umetno esenco Mostin si lahko vsakdo z malimi stroški pripravi izborno, obstojno in zdravo domačo pijačo.Cena 1 steki, za 150 litrov din 20—, po pošti din 35'—v 2 steklenici po pošti din 55'—, 3 steklenice po pošti din 75"—. Pazite, pravi »Redin« in »Mostin« se dobi samo a gornjo sliko in ga prodaja za kranjski del Slovenije drogerija KANC, Ljubljana, Židovska ulica 2. Za štajerski del Slovenije in Prekmurje pa samo drogerija KANC, Maribor. Gosposka ulica 38. 3/f-T • jc či&tL moum MadkxA, klgavie&ufe Kneippova SLAD N A KAVA Gospod Jakša: »Slišal sem, da govori vaša gospa soproga več jezikov. — Gospod Grmek: »Hm, meni se včasih zdi, da jih celo več ima.< Najljubša jed. Stric: »Dragee, katero jed imaš najrajši?« — Dragee: »Kisle kumare!« — Stric: »Zakaj pa ravno kisle kumare?« — Dragee: »Ker •em po njih drugi dan vedno bolan in mi potem pi treba iti v šolo.« Otroški pogovor. Vladko (opazuje živino, ki prihaja s paše): »Glej, Tomažek, če bi bilo tistole tele tako visoko kot naš stric, pa ne bi moglo skozi hlevska vrata.« — Tomažek: »Veš, Vladko, tako visokega teleta kot je naš stric sploh ni na »vetu.« Mali zvitež. Učitelj je v prvem razredu hotel preizkusiti brihtnost malih glavic ter je vprašal Sivčevega Aleška: »Na strehi sedi trinajst vrabcev. Ako enega ustrelim, koliko jih še ostane na strehi?« — Aleško se pa odreže: »E, ti že ne boš nobenega zadel.« ^ Kljub letošnjemu neugodnemu vremenu prihajajo k nam številni tujci - letoviščarji. Večina jih je, ki pridejo k nam na oddih. Lepota naše zemlje blagodejno vpli-Va na njih živce. Prav je tako. So tudi drugi, ki kljub našim razrahljanim cestam prihajajo, ker je naš kruh bel in velik ter naša kranjska klobasa v teh težkih dneh naravnost slaščica. Eni kot drugi so nam dobrodošli, ker upamo, da tudi vse pošteno plačajo. Toda naše razmerje do vseh teh tujcev mora biti urejeno. Zato pa veljajo naslednje zapovedi: 1. Tujec naj se na naši zemlji počuti domače, a le kot gost in nikdar kot gospodar! 2. Prijazno In ustrežljivo obnašanje napram tujcu je zahteva olike in srčne kulture. Takemu obnašanju nasprotna je vsaka suženjska uslužnost in hlapčevska prijaznost, ki nas dela pred tujcem majhne in nebogljene. Tujec naj ve, da biva tod klen in samozavesten rod z evropsko orni- TufsM psoensl Eo, ki opravičeno pričakuje tudi od tujca olike in obzirnosti. 3. Naš jezik je med naj lepšimi na svetu, za nas pa gotovo najlepši. Tujec naj spozna, kako ta jezik ljubimo, kako visoko ga cenimo in kako ga za nič na svetu ne izdajamo. Le take nas bo pameten tujec spoštoval, drugačne nas bo preziral. d. Tujec naj ve, da je sicer zelo zanimivo, kar nam pripoveduje o svoji zemlji, o napredku svojega naroda, o moči in veličini svoje države, da pa mi še vse višje cenimo to, kar je naše, ter zaradi tega pričakujemo, da bo tudi to naše spoštovano. 5. Prijazno odgovarjaj tujcu, dokler ga zanima krasota naše zemlje, naša zgodovina, naši spomeniki, naše nebo in naša megla, obmolkni pa, kadar bi njegova radovednost prešla na našo vojno industrijo, na našo vojsko in na vse tisto, kar tujcu za pomirjenje njegovih živcev ne more služiti. 6. Tujec mora čutiti, da se nahaja med nravno visokostoječim narodom, ki ne trpi, da bi kdo njegovo deželo smatral za torišče onih gonov in strasti, katerim doma brez kazni ne more streči. Ako je tujcu doma pod kaznijo prepovedano nositi gotove vr* ste kopalno obleko, naj ne misli, da lahko uživa svežost in zdravilnost naših kopališč brez kopalne obleke. Pred pametnim: tuj« cem bomo toliko veljali, kolikor bomo ve« liki v izvajanju splošno veljavnih načel nravnosti in lepočutnosti. , Če poudarjamo pametnega tujca* hočemo povedati, da je med inozemskimi! letoviščarji večina glede omike in nravnosti neoporečnih ljudi, ki so nam iskreno do« brodošli. A mi hočemo, da bo prav vsakdo* ki ga pot na našo zemljo zanese, čutil, da’ je prišel med samozavesten, življenja in rasti poln ter velike svobode vreden narod* da je prišel v državo, v kateri se goji glo« boko spoštovanje napram preizkušenim čednostim ljubezni, pametnega ponosa in nezlomljive volje do lastne svobode. * Nesreča nikdar ne netiva Koliko skrbi in težav bi si ljudje lahko prihranili, če bi vsaj malo mislili na bodočnost. .Vsakdo bo enkrat umrl in nihče ni izvzet. Ravno smrti pa pride toliko nepredviđenih izdatkov, »a katere prej nobeden ne misli. Vendar so ljudje, ki se zavedajo, da bo enkrat prišel tisti trenutek, ko bodo njegovi preostali morali poravnati stroške Pogreba. _ Tako je na ta trenutek mislila tudi sedaj pokojna gospa Jerič Neža iz Leskovca pri Slovenski “Strici, čeprav je bila takrat, ko se je dala zava-rovati, popolnoma trdnega zdravja. Kot pametna žena je uvidela korist zavarovanja. Zavarovanje je eklenila brez vsakega oklevanja. Zavarovala se je v jeseni leta 1937. Niti na misel ji nabrž ni prišlo, da bo KARITAS morala posmrtnino tako kmalu izplačati. Kot že prej večkrat, je tudi 1. Junija letos odšla v Slov. Bistrico po pokojnino svojega moža. Cesta, ki pelje iz Leskovca v mesto, leži tik ob lokalni železnici Slov. Bistrica-mesto. Na poti jo je prehitel z vozom njen sosed, ki jo je povabil na voz. Ko sta se peljala ob železnici, je mimo privozil vlak in ravno v tistem trenutku zažvižgal. Tega se je konj tako ustrašil, da je planil pokonci, istočasno pa že sunkoma potisnil voz nazaj. Pri tem je voz zadel ob prednji del lokomotive. Gospa Jeričeva je skočila z voza, toda tako nesrečno, da je padla na tir z nogami, katere je vlak takoj odrezal. Prepeljali so jo v mariborsko bolnišnico, kjer so ji skušali rešiti življenje, vendar zaman. V jeseni bi imela obhajati s svojim možem v krogu petih sinov zlato poroko, kar pa je ta žalostni primer preprečil. Ker je umrla pokojna zavarovanka na neposrednih posledicah nezgode, je KARITAS izplačala njenemu možu dvojno zavarovalno vsoto. Koliko je bilo doslej že takih in podobnih primerov, v katerih je bila KARITAS v težkih trenutkih v veliko pomoč in uteho. Kdo je mislil, da se gospa Jeričeva ne bo več vrnila domov in da ge bo zgodila nesreča? Prav gotovo nihče ni tega pričakoval. Ta nesrečen primer naj bo opomin vsem, ki se branijo zavarovanja z izgovorom, da je še čas in da bodo še počakali. »Smrt ne izbira« in »ne veste ne ure ne dneva« je opozorilo vsem, ki odlašajo z zavarovanjem. Zagovorila se je. Profesorica v višjem razredu gimnazije: »Gospodična Tonka, imenujte mi kaka stvar, ki se naglo vname.« — Tonka: »Srce!« j Francoski kralj Lndovik Filip je obiskal svo» jega bivšega ministra Talleyranda, ki je obolel« »Kako vam kaj gre, ljubi knez?« vpraša kralj« — »Ah, veličanstvo.« je stokal bolnik, »bolečine trpim kot v peklu.« — Kralj začudeno: »Že. sedaj?« Sebi koristite, Ce uporabljate prvovrstne gospodarske stroje. Mlatilnice z in brez tresalnikov. Čistilnice, sadne mline itd., dobavi tvrdka FERDO SMOLA poljedelski stroji in plugi Sv. Jurij ob južni železnici Cena mlatilnici za ročni in vitelni pogon je din 2475'— Haša dniioma l mcbllizailla 1 Nekaj misli k sodobnemu mednarodnemu položaju. | Veliki dogodki zadnjih dveh let, ki so do tal | omajali temelje nekaterim državam in jih izbrisali 5 s političnega zemljevida, so spravili v drget ne | samo male državice, marveč so celo v velesilah vzbudili široko in pospešeno »nacionalno obnovo«. Na žrtvenik domovine polagajo predramljeni rodoljubi vse svoje sile, tvarne in duhovne, tudi svoje življenje nudijo z navdušenjem za »živ torpedo«, ki naj vrže napadalne sovražne vrste daleč proč od drage očetnjave Bolj kot kdajkoli so sedaj narodi na braniku za svojo svobodo, meje držav pa skrbno zastražene. Beseda mobilizacija je postala dnevna realnost v doslovnem in prenesenem pomenu. Čeprav je obnova nacionalne zavesti in trdna povezanost z iskrenimi in močnimi prijatelji prevažna postavka narodne varnosti, pa je vsekakor to že vnaprej obsojeno na neuspeh, če narodi grade svoj obstoj le na človeški moči ter le na prijateljstvu in pomoči »tega sveta«. Zgodovina priča, da zaupanje narodov, ki so v svojih tegobah iskali moči pri Bogu, še nikoli ni bilo osramočeno. Propadli so že veliki brezbožni narodi, dočim so se mali verni narodi ohranili. Ce vzamemo za zgled stiske malega irskega naroda, se ta narod ni ohranil po meču, marveč je ohranil svojo narodno bitnost in si izvojeval svobodo s svojim vernim duhom. Star je aksiom: »Bogu služiti, je kraljevati.« Čeprav morda ne s svetno oblastjo, pa vendar duh, zajemajoč iz Boga. nadvlada tudi svoje zatiralce in narodu ohrani ne samo duhovno svobodo, marveč tudi narodno samobitnost. Ali se morda ni ta aksiom uresničil tudi na slovenskem narodu? Zgodovinarji, časnikarji, narodopisni proučevalci iz velikih narodov, ki potujejo po naši zemlji in proučujejo našo preteklost, preteklost nadtisočletnega robstva in nasilnega potujčevanja, | se čudijo, kako smo se mogli ohraniti v svojem | tako malem številu. Veren Slovenec bi mogel od- I govoriti z enim samim stavkom: Bogu smo služili I in Bog je bil z nami. Ce je zgodovina učiteljica življenja in je vsa slovenska zgodovina dokaz globoke vernosti slovenskega naroda, tiste vernosti, ki je z Bogom gradila svoje domove, s številnimi cerkvicami in svetimi znamenji po naših hribih in dolinah Bogu posvečevala svojo domovino in po tej vernosti ohranila tudi svojo narodno besedo in bitnost, nam mora naša zgodovina biti tudi važen nauk za bodočnost: da bo naš narod mimo vseh grozečih čeri čuvala in ohranila le zvestoba veri očetov, zvestoba Cerkvi Kristusovi, skratka čim globlja zasidranost in poglobitev v pravem krščanskem duhu. Pravega krščanskega duha pa nam daje, kakor je naglasil veliki obnovitelj katoliškega življenja papež Pij X . življenje s Cerkvijo in njenim božanskim bogoslužjem. Razveseljivo je dejstvo vsesplošnega preporoda, duhovne mobilizacije, po katoliškem svetu v zadnjem času. Kot osrednjo, prevažno komponento sodobne duhovne mobilizacije v katoliških narodih bi mogli imenovati tako imenovano liturgično gibanje, t. j. veliko povojno obnovitveno katoliško gibanje, ki hoče sodobnega kristjana, ki ga je duh časa iztrgal iz območja Cerkve, zopet privesti k spoznanju veličine Kristusove Cerkve, k njenemu oltarju, k zavestni in osrečujoči, blagoslov deleči dejavnosti in sodelež-nosti pri njenem bogoslužju. Tudi katoliški Slovani v tem prevažnem prenovitvenem katoliškem pokretu niso zaostali, marveč strumno korakajo z velikimi zapadnoevropskim! narodi. Poljaki imajo kar dvoje liturgičnih glasil, glasnic tega gibanja, »Mysterium Christi« in »Msza sv^ta«, Čehi in Slovaki list »Pax«, ki se mu pridružujeta še »Na hlubinu« in »Akord«, Hrvati pa »Život s Crkvom« in prilogo. Tudi nam Slovencem, ki si vse dobre zapadnoevropske pridobitve znamo še najprej osvojiti, liturgično gibanje ni tuje. Toda samostojno, specialno liturgično glasilo smo šele nedavno dobili v »Božjih vrelcih«, ki kot glasilo za »liturgično obnovo in apostolat Katoliške akcije« stopajo v prve vrste našega katoliškega časopisja. Kot mesečnik na 20 straneh, bogato opremljen z izvirnimi ilustracijami, s celoletno naročnino samo 10 din (Naročajo se v Misijonski tiskarni v Grobljah), bi zaradi svojega visokega poslanstva morali doseči sieherno slovensko k'ščansko hišo. Zakaj liturgična obnova je temelj tako osebne kot 3' Dragi mladi prijatelji1. Ko boste čitali te vrstice, bo birmovanje že mimo. Toda v Vaših srcih bo toliko lepih in toplih spominov, kakor jih Vaše drobno življenje nima lepših. To mi pravijo tudi zelo številna pisma onih, ki so bili pri birmi že pred leti, pa so vseeno hoteli biti med onimi, ki odgovarjate na vprašanje: »Kaj si želim za birmo?« Vsi ti so že davno pozabili na lepa darila botrov in botric, spominjajo se pa z radostjo veličastnega opravila v cerkvi, med katerim so bili zaznamovani za vojščake Kristusove. Na dan birme mladega birmanca birmanska darila motijo, po letih pa spomin nanje zbledi, ostane pa znamenje, ki ga vtisne božja moč po škofovi besedi in maziljenju. Med tolikimi lepimi odgovori, iz katerih se zrcali plemenita mladostna duša mojih dopisnikov, je bilo res težko izbrati štiri, ki bi najbolj zaslužili nagrado. Upam pa, da sera vendar ustregel vsaj onim, ki bodo nagrajeni. Drugi boste prišli na vrsto prihodnjič kdaj. Počasi, pa gotovo, tako si mislite in zadovoljni boste. G r a h 1 i Bronka hodi v III. razred mešč. šole pri šolskih sestrah v Celju, stanuje pa v Suhadolu 1, p. Zidani most. Je tedaj že učen deklič in ji ni bilo težko odgovoriti. Ampak je težava v tem, da je odgovor dobil obliko pesmi. Tu pa seveda ne gre brez napak in nerodnosti. Bronkina pesem je kljub temu kar čedna. Poslušajmo jo: Kaj bi si jaz želela za birmo? Poln koš potic! Vmes bonbončke in balončke pa še par petici Kaj bi si jaz želela za birmo? Srebra in zlata! Kito cvetja, ptičic petja, srčka iz lecta dval Kaj bi si jaz želela za birmo? Drugega nič — samo le to: Da v veri bi bila močna, da se izkažem v težkih dneh res srčna vojščakinja Kristal Bronka mi je poleg tega poslala še pismo, o to že ni več pismo, kar pesem je, čeprav ne k v kiticah in rimah. Zares je škoda, da ni »Mlada moč« vsaj še enkrat obširnejša, da bi lahko še pismo čitali. Hvala Ti, Bronka 1 Čisto drugače, pa udarno in kratko je povedal Jakša Martin, ki hodi v 3. razred ljudske šole v Semiču, doma je pa iz Brstovca št. 3, p. Semič; Ne zlata in ne srebra, j ampak sedmere darove svetega Duha! j Bog ve. če je bila uslišana želja Fanike Č a u č * učenke 5. razr. ljudske šole, Pesje št. 1, p. Velenje? Ko se namreč tako zelo veseli birme, si seveda nekaj želi. Kaj pa? Hm, glej jo punico, kako resno misli in pametno! Največja njena želja je, da bi jo botrica zavarovala pri KARITAS. Čisto pravilno pravi, da bi ji to bilo najbolj koristno, ko bo večja; če bo prej umrla, bo pa njenim staršem v dobro. Fanika, Ti si res pametno želela in upam, da ne zaman. Ako je pa Tvoja botrica Tvojo željo preslišala, jo pa ob priliki le še malo pocukaj s KARITAS. Kar je Fanika napisala obširno in dolgo, Je kratko povedala Marija Šturm, učenka 8. razr. ljudske šole, Dovje 116, p. Mojstrana: »Najbolj iskreno želim, da bi mi botra podarila polico KARITAS.« Vsi štirje, Bronka, Martin, Fanika in Marija, pričakujte lepo knjigo, ki jo v kratkem dobite! »Številnico« v junijski »Mladi moči« prav pridno rešujete. Malo preveč lahka je za nekatere, tako mi pišete. Da, za nekatere. Ampak niso vse butice enako brihtne. Včasih morajo priti na vrsto tudi tisti, ki so jim možgani še kot zaprt cvet. Hura, počitnice so tu! Časa bo dovolj za pisanje. Na delo tedaj in odgovorite mi na vprašanje: Kdaj me je bilo najbolj strah? Kaaaj, Mihec, da te ni bilo še nikoli strah?. Res si korenjak, a strah — to vem — te je bilo že prav presneto. Kar spomni se, kdaj! Potem pa zapiši! Mogoče prav ti dobiš nagrado. Živio počitnice! Jaz jih sicer ne bom imels pa zaradi vas vseeno še enkrat: Živiooo! Brat Ivo. ] KMETSKA POSOJILNICA LJUBLJANSKE OKOLICE . «.« n. 1. v LJUBLJANI. Tyrševa cesta 18 Kove vloge vsak čas razpoložljiveI 4% Za vse vloge nudi popolno varnost • Otvarja tekoče račune in izvršuje vse denarne posle Obrestuje po • Vlagajte svoje prihranke v najstarejši slovenski denarni zavod, ustanovljen leta 1881. Vloge proti odpovedi po 5% Poznal jo je. Oče: »Kaj ne, Jakec, ti bi rad postal častnik, da bi lahko drugim ukazoval kakor tvoj stric major Rudi?« — Jakec: »Ne, očka, pač bi Lil rad mamica. Potem bi moral ti in stric in sploh vsi bi morali storiti le tisto, kar bi jaz hotel.« Lepa navada. Tujec pride v neko vaško gostilno prav v hipu, ko je gostilničar pometal svoje goste čez prag, in reče začuden: »Hm, kaj naj to pomeni? Bom moral pač v drugo gostilno.« -7; Gostilničar: »O, kar ostanite! To so bili le moji stalni gostje. Ti so tega že navajeni.« Prof. dr. Vinko Šarabon: Sšimmiin (Nadaljevanje iz 8. štev.) Slovenci smo edini izmed Slovanov, ki živimo deloma na Alpah. Ogromna večina Alp je poseljena od Francozov, Nemcev in Italijanov, le skrajni jugovzhodni rob ima še Slovence za prebivalce. Kakor smo videli v pregledu slovenske zgodovine, je bil naš alpski delež svoj čas mnogo večji, a so nas izrinili iz njega in potisnili na rob. Zdi se nam, kot da smo ljudje, ki so nas potisnili iz sobe In se z zadnjim naporom držimo še okenskega naslonila. A kar nam je ostalo, to je lepo in to imamo radi V severozahodnem kotu se dviga mogočna Triglavska skupina, dosegajoča v Triglavu 2863 m. Najlepši razgled na to skupino, na Karavanke in na Kamniške Alpe obenem dobiš, ako greš iz Ljubljane proti Sv. Križu. Vse imaš pred seboj, razen seveda podaljškov na štajerskem in Dolenjskem. Med vsemi slovenskimi alpskimi skupinami imajo Julijske Alpe (Triglavska skupina) največ ostankov iz ledeniške dobe. Ledeniške doline imajo podobo velike tiskane črke U, dočim imajo navadne doline podobo črke V. Sedaj pa poglej Planico ali dolino Bohinjskega jezera ali pa v Kamniških Alpah Logarsko dolino. Ce stopiš k vhodu teh dolin, povsod boš videl široko dno in strme začetne stene; vse to je delo ledenikov, ki niso dolbli le na dnu, temveč tudi ob straneh. Led v dolini je kopal, ker se je premikal naprej in je izkopano kamenje tiral dalje. Slednjič je prišlo do konca in je ostalo tam kot groblja. Na ledenik je padalo kamenje tudi z gora in je potovalo z njim ob straneh naprej. Na čelu se je združilo v talno grobljo. Ko se je pozneje ledenik pod vplivom toplejših sončnih žarkov umaknil nazaj, so groblje ostale v dolini. Tako jih vidimo pri Radovljici, tam, kjer je kopališče, potem nekoliko dalje proti Lescam itd. Kjer je naletel v dolino stopivši ledenik na manj odporno kamenje ali pa če je bil pritisk zelo hud, je kamenje globoko izkopal; ko se je umaknil, je ostala na mestu, kjer je kopal, kotanja ali globel. Iz ledenika stalno teče voda, nastala zaradi trenja ledu ob tleh; ta voda je polagoma napolnila globeli in tako so nastala čudovita Jezera, kras naših Alp: Blejsko jezero, Bohinjsko jezero. Klanski jezeri, Triglavska jezera, Križko jezero, Splevsko jezero. Ledenike, ki so v dolini, Imenujemo dolinske ledenike; teh sedaj pri nas ni več. Zadostoval bi pa samo padec toplote za nekaj stopinj, pa bi se zopet pojavili. Edini ledenik v Triglavski skupini je tako zvani »ledeni sneg« visoko gori ob pobočju Triglava, grozeč zdrsniti v dolino po Severni triglavski steni; damo ga v vrsto visečih ledenikov. Triglavska skupina je skoraj vsa apnenska. Veliko je v nji razpok in vdrtin, širokih grmad In planot — podov — visokih vrhov, silnih strmin. Glede strmin v Alpah omenimo sledeče: stena Mangrta nad Klanskima jezeroma ima strmino 25% vzpona, Kočna nad Kokro 26.5%, sloviti Schafberg nad Mondsee, ki se nam zdi kot odrezan, 27.5%, Dobrač 25.5%, Špik nad Policami 86.5%, Triglav nad Vrati pa 50% I V Triglavski skupini sta dva pododdelka, ki ju loči okoli 1160 m visoki prelaz Predel; slovenski del te skupine v Jugoslaviji je torej ves v vzhodnem pododdelku. V zahodnem delu je tudi Vsem nam Slovencem znana božja pot Sv. Višarje 1792 m, v vzhodnem pa vidimo poleg Triglava še ^langrt, Jalovec, Ponče, Prisank, Razor itd., vsi tiosti nad 2000 m, dalje črno Prst 1845 m, visoki planoti Pokljuko in Jelovico, razgledno goro Sveti ■Jošt, privlačni Osojnik, Polhovgrajske Dolomite s Sv. Katarino, Grmado in Sv. Lovrencem itd. K Julijskim Alpam v širšem smislu računamo ludi Kamniške Alpe, kjer se dviga Dobrač 1336 m Visoko, Križka in Zaloška gora nad 1700 m, krasna piramida Storžiča nad 2100 m visoka, dalje Grintovec 2558 m, Skuta 2532 m, Planjava 2392 m, Ojstrica 2350 m itd. V sredi je Kamniško sedlo ®li Jermanova vrata z višino okrog 1900 m. Podaljšek proti vzhodu in jugu ter jugovzhodu Ivorijo planote z izvrstnimi pašniki (planina Medina, Velika planina i. dr.). Odrastki teh Alp opremljajo še Savo in Savinjo v njunih soteskah (Kum 1219 m) ter se izgubijo na Štajerskem in dolenjskem pod novejšimi odkladninami tamošnjega gričevja (imenujemo Slovenske gorice, Ha-č°ze, Boč, Bohor, Lisco, Sv. Planino, Sv. Goro itd.). "Jed Julijskimi Alpami in Krasom se razprostira vdrtina Ljubljanskega polja, sredi katerega nam «udi 670 m visoka Šmarna gora eno naših naj- lepših razglednih točk. Ljubljansko polje ima v smeri proti severovzhodu in severu podaljšek v Gorenjski ravnini. Nad Julijskimi oz. Kamniškimi Alpami ter v sredi med njimi se vijejo v dolgi vrsti tja do Pohorja mnogolike Karavanke, ki jih v zemljepisju prištevamo k tako zvani Dravski skupini. Tam vidimo strmo Kepo 2144 m, razgledno Golico 1836 m, najvišji vrh Stol 2236 m, na rastlinstvu bogato Begunjščico 2063 m, izredno dolgo Košuto 2134 m z znano planino Kofce 1500 m, na Koroškem Obir ali Ojstrc 2141 m z vremensko opazovalnico, Peco 2114 m in kot zaključek goro Svete Uršule 1696 m. Znamenitejši prehodi, ki vodijo na Koroško, so: Koren 1070 m, Ljubelj 1370 m in Jezerski vrh 1220 m. Meje med Alpami in Krasom ne moremo natančno določiti! Pogosto srečamo na severu še kraške pojave, dočim se daleč na jugu kažejo še alpske tvorbe. Pomagamo si tako, da potegnemo črto od Ljubljane do Gorice oziroma da se poslužimo 46. vzporednika, in da se peljemo z železnico iz Ljubljane do Karlovca. Kar je na jugu in zapadu teh dveh črt, prištevamo Krasu, drugo Alpam. Na ta način pridejo k Alpam še Gorjanci s 1181 m visoko Sv. Goro ali Trdinovim vrhom. Pod Gorjanci se razprostira na severu Krško polje, dočim je južno pobočje že hrvatsko. Skupina zase sta na Štajerskem do 1100 m visoki Kozjak in nad 1550 m se dvigajoče Pohorje, ki ju prištevamo prvotvornim Alpam z najstarejšim kamenjem (granit itd.). Prvotvorno kamenje ni propustno, apnenec sam na sebi tudi ni propusten, pa postane propusten zaradi kemičnega delovanja vode, o čemer bomo govorili še pri Krasu. Ker je v apnencu vse polno luknjic in razpok, ki vodo vsrkajo, zato na apneniških gorah studencev vobče ne vidimo visoko gori; voda gre skozi apnenec do neprodorne plasti in prihaja šele tam kot studenec na dan. Zato apneniške Alpe nimajo toliko pašnikov in travnikov kot prvotvorne. V teh pa nahajamo lepe in velike prte pašnikov in travnikov, doline eo razvite v najfinejše žilice, göre niso tako strme, pobočje je bolj položno, na planotah so jezera in močvirja itd. To velja vobče; so pa tudi izjeme. Ločnica večnega snega v naših Alpah je bila v ledeniški dobi 1200—1400 m nižja nego je danes. Takrat so nastali tudi naši slikoviti slapovi. Ledenik v glavni dolini je bolj na globoko kopal kot v stranski, ker ga je bilo več in je bil močnejši; ledenik je izginil in če se je hotela voda iz stranske doline združiti v vodo iz glavne doline, je morala pasti dol (Peričnik, Savica, Šum v Vintgarju, Pivka). Nepričakovan odgovor. Sodnik obtožencu: »Gotovo ste se v svojih mladih letih dosti sukali v slabi družbi, ne?< — Obtoženec: »Da, največ sem imel opravka z gospodi s sodišča.« Res dobri prijateljici. Prva: »0, gospa Fren-kova, pravkar sem slišala o vas govoriti nekaj groznega.« — Druga: »Se mi je kar zdelo, ko ste videti tako dobre volje.« Odrezal se je. Gospodar zaloti hlapca, ki brezskrbno smrči pod drevesom: »Polne roke imamo dela, ti pa lenariš. Nisi vreden, da te sonce obseva.« — Hlapec: »Tako sem tudi jaz mislil. Zato sem se pa soncu umaknil in legel v senco.« Pri slavnostnem obedu. Na svoj rojstni dan je gospa Brigita povabila na obed številne svoje znance in prijateljice. Med obedom vstane upokojeni profesor Trojka in s čašo v roki začne slavnostni govor: »Kakor že mnogokrat, spoštovani navzoči, imamo tudi danes prelepo priložnost slaviti petintrideseti rojstni dan naše drage gospe gostiteljice.« Šolska naloga. Naslov naloge: Lisica. Naš Janezek je napisal takole: »Lisica je hudobna zver. Lisica krade. Lisica ima tudi rep. Naši mami binglja lisičji rep pod vratom in se to imenuje boa. Lisica dobi včasih tudi mlade. Ti se ponoči potepajo in to je slabo, ker potem postanejo prav tako hudobni kakor njihovi starši. Lisica žre miši; če pa teh ne najde, žre tudi zajce in goske. Lovci lisice ne morejo videti in jo zato streljajo. Ustreljena lisica ne more več krasti in tudi mladih ne dobi.« ' » občestvene obnove, vir klene katoliške aktivnosti na kateremkoli področju; po globokem osebnem in občestvenem liturgičnem preporodu pa bomo tudi svoj lastni narod znali vrednotiti z višjega razgledišča: kot časten člen v božjem organizmu Cerkve, ki v njej tudi naš mali narod z bogoslužjem v svojem jeziku prispeva k večnostnim ciljem. P. Metod Turnšek, S. 0. Cist, Stična. VtoBcntiiui cpmiisnia m lis.Ul 1939 1. V katerem letu je bil ustoličen zadnji koro-tanski knez? 2. Kako je naslov prve slovenske gledališko igre in kdo jo je napisal? 8. Kako so se mesta Ljubljana, Celje in Ptuj imenovala v rimski dobi? 4. Kdaj je obstojala Napoleonova Ilirija? 5. Od kdaj se naša država tudi uradno imenuje Jugoslavija? Samo pet vprašanj stavljamo tokrat za nagradne odgovore. Prepričani smo, da marsikdo naših čitateljev teh za našo zgodovino pomembnih podatkov ne bo vedel tako, da bi kar sedel in na vprašanja odgovoril. Treba bo pogledati v knjige, treba bo tega ali onega kaj povprašati. Sicer pa prav za to gre, da bi si z iskanjem pravilnih odgovorov važne stvari iz naše zgodovine vtisnili čim bolje v spomin. Saj prav zgodovina pravi, da kljub svoji številčni majhnosti svoje poslanstvo v življenju narodov pošteno vršimo. Ob zgodovinskih dejstvih pa si tudi privzgajamo oni ponos, ki je zlasti malim narodom v teh časih še posebno potreben. Odgovore je poslati najkasneje do 31. julija 1939 na naslov: Uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, Vzajemna zavarovalnica Ponovno opozarjamo, da je poleg natančnega naslova treba vedno sporočiti tudi poklic in starost reševalca. D Dlsohlt In niegswl twdctnostt Če je Vaš otrok zdrav, krepak in lepo razvit, Vam je to poroštvo, da se bo nekoč dobro godilo njemu in Vam. Le tak otrok bo lahko uspel v življenju in dosegel srečo in uspeh, ki mu ga želite. Zdravje in razvoj mladega človeka pa sta odvisna od dobre in pravilne prehrane v prvih letih življenja. Dete rabi za svoje razvijajoče se ogrodje naraven, krepak, toda lahko prebavljiv dodatek in nadomestek materinega mleka. To je Žikin specialni sterilizirani otroški zdrob, ki ga dobite danes že skoraj v vsaki špecerijski trgovini. Izdelan je iz najfinejšega dela izbranega pšeničnega zrna, steriliziran, tako fino zmlet in tako lahko prebavljiv, da ga že šesttedenski dojenček pije iz steklenice in z lahkoto prenese. Tudi ljubljanska in zagrebška otroška klinika hranita z njim svoje dojenčke. Ko pa Vam dete nekoliko odraste, ga hranite z rženo sladno kavo Žiko, ki tudi izpolnjuje vse zahteve, ki jih imamo do dobrega otroškega hranila. Če se hočete natančneje poučiti o teh prvovrstnih proizvodih, pošljite svoj naslov: Pražarni Žiki, Ljubljana-Vič, pa boste dobivali brezplačno ilustrirani družinski list »Žiko«, ki skrbi poleg tega tudi za zabavo in razvedrilo. Storite to takoj, pa boste dobili že prihodnjo številko. Razgovor med prijatelji. Prvi: »Misli si, Ivo, Tropec mi je včeraj dejal, da sem čisto navaden osel!« — Drugi: »A, poznam Tropca; ta se ni nikoli ustrašil, če je bilo treba komu povedati resnico v brk.« Če je premija že poravnana, družina je nesreče obvarovana! Razlog za odpust iz službe. Žena: »Pomisli, možek, pravkar sem slišala našo Mico, da je rekla sosedi, da sem jaz stara koza. Na mestu ji odpovem službo.« — Mož: »Kar, kar! Saj res ni umestno, da iznaša naše družinske skrivnosti.« 2» Največji slovenski papilarni zavod MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA Stanje vlog preko din 420,000.000'—> Lastne rezerve nad din 26,000.000'— Dovoljuje posojila proti vknjižbi Za vse obveze hranilnice jamči MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA U naši otuitni Posebno vlogo igra v človekovem življenju — moda. Iz leta v leto spreminja zunanjo podobo človeka. Sedaj zahteva široke in ohlapne obleke, drugič spet ozke in tesno se prilegajoče. Kdor bi pisal zgodovino mode, bi imel opravka več ko z vsemi slavnimi možmi in znamenitimi bitkami. Tako ima svojo zgodovino tudi naša obutev. Pravijo, da je prava domovina čevljev tam daleč na Kitajskem. V starih kitajskih knjigah namreč beremo, da so že 1. 2698 pr. Kr. r. nosili Kitajci čevlje iz svile in žameta, manj premožni pa iz raznobarvnega blaga. Egipčani so si izdelovali obutev iz ličja in papirusa. Grki in Rimljani so nosili kožnate ali tudi suknene opanke ter sandale. Kakor dandanes za imenitnejše prilike so si že tudi takrat ženske krasile obutev z dragulji, biseri in '.latimi nitkami. O Grkih vemo, da so nosili igralci pri igrah na odru posebno obuvalo. Če je igralec igral žalostno vlogo, je moral biti čim večji. Zato je nosil obuvalo z visokimi podplati. To se je imenovalo koturn. Tudi letos je opažati, da nosijo ljudje po mestih neke vrste koturne iz plutovine. — Stari Germani in Slovani so nosili usnjate čevlje in opanke, pletli so jih pa tudi iz ličja. Za podplat je veljal navadno les. Že pred križarskimi vojskami so poznali čevlje, ki so bili spredaj zaviti navzgor. To modo opazujemo pri nas n. pr. pri Srbih. Toda ta rilec je danes razmeroma kratek. Včasih so [>o tem rilcu sodili o imenitnosti človeka, ki je tako obutev nosil. Zato je rilec bil dolg tudi do enega metra. V Franciji so v časih Henrika IV. nosili čevlje s štirioglatimi podplati. Drugačna je bila seveda obutev velikašev in drugačna obutev preprostih ljudi. V vseh časih so knezi in kralji ob slovesnih prilikah nosili obutev iz dragocenih tkanin, posuto z biseri ter obkroženo s čipkami. Dandanes se moda obutve razmeroma malo menja. Na splošno je prodrl usnjat čevelj z nizko peto. Le po mestih še ženstvo nosi visoke šilaste pete, ki pa tudi izginjajo, odkar uči higiena, da so taki čevlji nezdravi. V stare čase se vračamo v toliko, da je sedaj v toplih mesecih vedno bolj videti lahko in zračno obuvalo, med katerim so najcenejše sandale. Danes lahko srečaš že uglednega človeka, ki nosi sandale brez nogavic. Koža mora dihati, pravijo. In res se človek tako najbolje počuti. Da bi ga pomirila. Ženin (zelo začudeno); »Kaj praviš. Roza, da pride k vam sodni ekse-kutor?« — Nevesta: »Ali, prosim te, saj vendar ne prihaja zaradi mene, temveč čisto — uradno.« O n : »Da sem mogel biti tako neumen in poročiti tebe!« Ona: »Vidiš, kako prav ima pregovor: Tepec ima povsod srečo.« Na vseučilišču. Akademik čonča: »Kam pa tako hitiš?« — Akademik Bonča: »K predavanju na univerzo.« — čonča: »Seveda, ti moraš biti vedno izjema.« Očividen vzrok. Tujec: »Včasih ste imeli pri vas prav dobre vode v obilju. Kako, da vam je sedaj tako primanjkuje,« — Domačin: »Veste, medtem sta se tu naselila dve prodajalni mleka.« Mimica Konič; MUb tmü Smio (Nadaljevanje.) Odvezal je Čoln, sedel vanj ter prijel za veslo. Čoln se je besno zavrtel na razpenjenih valovih, toda Tine je porinil veslo v vodo, boril se je z valovi, da je pot curkoma lil po njem. Komaj malo je bil od obrežja, a že so ga zapuščale moči, roke so mu omahovale, čudna slabost ga je obšla. Tam na onem bregu je črnelo poslopje, to je bil mlin. Nikoli še ni Tine tako želel priti domov kakor to noč, ko se je sam boril na življenje in smrt z razbesnelo Savo. Tam je mir, tihota, tukaj pa iz zagonetne vodne globeli diha nekaj tako strašnega. Tineta ni bilo nikoli strah, saj je bil skoraj vsako noč kje zunaj. Sredi te razbesnele vode pa ga je začela obhajati neka prečudna, doslej neznana groza. Valovi so tako pošastno rjoveli in se zaganjali v čoln, da so se šibke stene stresale. S poslednjimi močmi je Tine porival veslo v vodo, vkljub temu pa ga je tok vedno bolj zanašal. Pred očmi mu je začela plavati rdeča megla, v ušesih mu je zvonilo, roke so omahovale čimdalje bolj. Z največjim naporom se je otresel čudne slabosti in porinil veslo v vodo, saj je vedel, da ne sme popustiti. Kakor hitro izpusti veslo, se bo čoln zavrtel in valovi ga bodo požrli s čolnom vred. Mladenič je imel smrt pred očmi in to je dajalo njegovemu izčrpanemu telesu moči, da se je še vedno boril z valovi. Oz: 1 se je in videl, da se bliža sredini struge. Da bi se le tu srečno pripeljal čez, na oni strani je voda mirnejša, Tine je pogledal proti sredini in od groze zakričal. Kaj je to? Sredi struge je stala človeška postava, vkljub temi je fant razločil njene obrise, ni se mogel domisliti, da je tam imela voda strahovit vrtinec in je visoko brizgala kvišku. Tineta je spreletelo mrzlo po hrbtu, lasje so se mu naježili. Na ves glas je zaklical: »Kaj je tam?« Odgovora ni bilo, le voda je zamolklo šumela. Nesrečnež je nepremično zrl v čudno podobo in skoraj zarjul: »Kdo je tam?« Odgovora ni bilo; fantov glas se je zgubil v bobnenju valov, ki so bolj in bolj udarjali v čolnovo steno. Tinetu so drevenele roke, videl je; da ga vodni tok žene proti oni pošastni prikazni sredi reke. Vse moči je napel, žile so mu pokale, a voda ga je gnala bliže in bliže, ni se mogel ubraniti. Blede ustnice so mu zatrepetale, veslo mu je zdrsnilo iz roke. Takoj nato je strašen vrtinec zajel čoln. Vrtel se je hitreje kot misel. Tine je sedel v njem in veseljaku se je Smrt zlobno zarežala v obraz. Njen satanski smeh je vzbudil v njem že umirajočo moč, planil je kvišku in jeknil: »Kriste, usmili se!« V naslednjem hipu so ga pogoltnili valovi. * Svetal dan je že bil, ko se je zbudil Jurko. Noč je prespal mirno. Ni ga v sanjah preganjal Oton z dvema črnima curkoma krvi na obrazu. Dasi je imel navado takoj vstati, ko se je zbudil, je danes vendarle poležal. Pozno ponoči je še mlel, zato si že sme zjutraj privoščiti malo počitka. Jurko je položil roki pod glavo, pa gledal v strop, kar tako, brez misli. V kotu je predel pajk pajčevino. Pozna jesen je, čudno, da še ne zaspi. — Mlinarju so od pajka pohitele misli drugam. Spomnil se je tistega popoldneva, ko je videl zlokobna znamenja na nebu. Kaj neki to pomeni? Ali re» pride nad deželo nova nesreča, večja od vseh, kar jih je doslej obiskalo ubogo ljudstvo? Jurko ni mogel priti v mislih do zaključka in je vstal. Odprl je lino in pogledal čez naraslo Savo. Iskal je z očmi na onem bregu čoln, pa ga ni mogel najti. »Čudno. In vendar se Tine še ni vrni! « Pogledal je jH>d mlin, kjer je bil navadno čoln priklenjen, a tudi tam ga ni bilo. »E, Tine je čoln slabo privezal, pa ga je odnesla voda.« Ta misel se je zdela Jurkotu še najbolj verjetna; kar pomirila ga je. Hitro se je oblekel in odšel v začrnelo kuhinjo pred ognjišče. Zanetil je ogenj in primaknil kotlič nad plamen. Potem je stopil v hišo in videl, da mati pokojno spi. Po prstih, da bi je ne vzdramil, je odšel nazaj k ognjišču. Tedaj je začul zunaj ropot. Prisluhnil je in čul, da se je ropot ponovil. Pred vrati se je čulo govorjenje. Nekdo je z vso močjo udaril po vratih in zaklical: »Hej, Jurko! Vstani in odpri!« Mlinar je hitel ven in odrinil zapah. V mlin je stopil znani brodnik izpod Kranja, prestrašen in bled. »Ne ustraši se, Jurko, ni baš veselo, kar tl prinašam.« Mlinar je položil roko na srce, obšla ga jo zla slutnja. »Govori! Kaj se je zgodilo?« Brodarju pa beseda ni hotela iz grla. Počasi je jecljal: »Tine, tvoj brat.. .< ^Jurko je odrinil brodarja in planil ven. Dva: moža sta imela na nosilih Tinetovo truplo, napihnjeno, s posinelimi ustnicami. Jurkotove oči je zagrnila tema, XII. Vernih duš večer! Nebo je zagrnjeno s črnimi oblaki, od nikoder ne sine luč zvezde, da bi prerezala čudni mrak. Voda pod mlinom šumi, črni pes tuli, bolestno, otožno zavijanje prihaja prav gori v mlin. Dež pada in veter tuli, da se sklanjajo vrhovi dreves drug k drugemu. Na ta večer se vračajo mrliči v svoja domovanja in tulijo tako grozno, da te pretresa do mozga. V mlinu sta sedela Jurko in berač Tilen. Treska je gorela v čelešniku in vsepovsod je .bilo polno prečudne otožnosti. Jurko je bil bled, pod očmi so se mu črtale temne sence, trpljenje ga je zmagovalo in pretilo, da ga uniči. »Tilen, tako čudno mi je nocoj pri srcu,« je spregovori! mlinar. »Povej mi kaj, da bo žalost izginila iz srca.« Berač Tilen je zmignil z rameni. »Ne vem, kaj bi ti povedal, ko je večer tako žalosten. Zdi se mi da je letošnja jesen še vse bolj čudna, kakor pa je bila lanska.« »Kako to misliš?« »I, tako, no, saj vidiš. Lani smo slutiti zlo, letos ga slutimo s podvojeno silo. Znamenja na nebu si videl, kaj hočeš še več? V ljudeh je nemir, trepet je preletel vso deželo. Ne vem, od kod se je vzel, a prišel je in mi ga čutimo. — Ali verjameš, Jurko, da slutnja \človeka nikoli na vara ?« »Kako to?« je vprašal mlinar. (Dalje prihodnjič.) Res velik talent. Meta: »Pomisli, Liza, Kerčeva Ančka je sestavila pesem o pomladi.« — Liza: »Da, ta ima talent za vse: poje na koru, igra na Odru, slika, pesmi sestavlja in sedaj se bo celo — poročila.« II sil ik‘-M % šili « JP •