P a š n i k. PodnČn) natančno! Učitelj tnora vseiej, kedar svoje učence v čera podučuje, tako podučevati, da se učenci na tanko prepričajo, zakaj je to in to tako, in ne drugače. Otroci se kmali navadijo, da pri vprašanjih odgovarjajo z ,,ja", ali ,,ne", toda to še ni gotovo znamenje, da kako reč dobro razumejo. Posebno je težavno učencem dokazati kaj, kar se jim ne more resnično ali saj v podobah pokazati. Tii je treba, da je učitelj posebno marljiv ia da napreduje prav počasi in sicer po lahkih stopnjicah otroškega zaumena. Posebno pa mora pri podučevanji paziti učitelj kerščanskega nauka, da ne podučuje učencev v jeziku in v izrazih, ki so otrokom ee popolnoma neznani. Koliko izrazov otrok ne razume in ali pa jih napačno razume, kar še bolj škoduje, kakor pervo. Pred vsem se raorajo učenci vaditi, da razumejo, kaj pomenjajo ti ali uni izrazi, kedaj se govori tako, kedaj tako i. t. d. Ako se n. pr. govori: ,,Bog je dober", se noora otroku na tanko razlagati, kaj vse pomenja beseda ,,dobro". Otrok ve, kaj je dobro, pa le po vnanjem okusu; pravi zaumen od besede ^dobro" se mu mora po zgledih na dolgo in široko razložiti, preden ve, kaj vse pomenja ta beseda. ISodi natančen sam s sehoj! Kar učitelj tirja od svojih učencev, naj tudi sam na sebi kaže, tedaj mora biti učitelj v vseh rečeh sam s seboj prav natančen. Mnogokrat vidimo starše, ki od svojib otrok več tirjajo, kakor sanii od sebe, — in ravno taki so tudi radi učitelji. Učitelj je nagle jeze, vsaka reč mu je koj preveč , za vsako malo reč se huduje in grozi ali še celo kaznuje; njegovi učenci pa naj bi bili pohlevni, krotki in poterpežljivi kakor jagnjeta. Učitelj koj udari s palico, če ga kdo iz med učencev le količkaj razserdi; učenee pa bi moral vse voljno poterpeti, če ga kdo njegovih součencev razžali. Ako učitelj to in enako premišljuje, bode videl, da mu še veliko veliko raanjka do lepili učiteljevih lastnosti, in da bode pred vsem drugim sam sebe gledal, potem še le svoje učence.