Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70'
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 19.000
Letna inozemstvo	Lir.	30.000
Letna inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
u	
	fM
Mii
Leto XXXIV. - Štev. 11 (1695)
Gorica - četrtek, 18. marca 1982 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Napraviti red Zborovanje o slovenski manjšini
Najbrž bi bil ta ali oni v zadregi, ko bi mu postavili vprašanje, kaj je red. Morda bi mislil, da je takšno vprašanje odveč, saj vsakdo ve, kaj je red: vsaka stvar na svojem mestu, ob svojem času, pravilno razporejeno in naravnano v celoto, brezhibno delovanje — to je red. Red je eden temeljnih pogojev za življenje. Kadar se nered pojavi v živem bitju, pride do bolezni in morda nastopi celo smrt. V družbi brez reda ni uspeha, miru, sožitja in sreče. Zmeda in narobe svet zmeraj pomenita nesrečo.
Tudi v duhovnem in krščanskem življenju je tako. Razlika je le v tem, da so tu narobe svet, zmeda in nered še pogostejši kakor v organskem, gospodarskem in družbenem življenju. Na nravnem področju nosi človek v sebi notranjo neurejenost in nagnjenje k neredu. To lahko imenujemo tudi sebičnost, poželjivost, upornost, samovoljo, z eno besedo — grešnost. Včasih se človek niti ne zave, kaj je pravi red in kaj od njega zahteva. Ne pozna lestvice vrednot. Izkušnje kažejo, da je težko spoznati pravi red, še težje pa ga je uveljaviti v življenju in ga ohraniti. Čeprav pravočasno opazimo zmedo in nered, moramo imeti dovolj moči in poguma, da ga uredimo. Postni čas nas kliče in vabi k temu.
Vrstni red vrednot za večino ljudi se glasi: jaz - ti - mi - drugi - svet s svojimi užitki, dobrinami, križi in težavami. In pika. Kristjani se morda razlikujemo od tistih, ki pravijo, da so neverni, le v tem, da na koncu lestvice vrednot dodamo še Boga, nekatere druge člene v verigi pa drugače pobarvamo, malce bolj krščansko. Tako imamo navado reči »minljivi svet«, »kratki užitki« in podobno. Prav malo pa mislimo na to, da bi bilo morda treba nekoliko obrniti vrstni red in ga spremeniti, da Kristusov klic po sprebrnjenju pomeni tudi preureditev posameznih členov med seboj.
In kako bi bilo mogoče v tej zmedi narediti red, ki ga oznanja Kristus? Jaz in svet bi ostala na svojem mestu kot prvi in zadnji člen v verigi. Človek — jaz — je v osebni zavesti in odgovornosti nosilec reda, svet s svojimi dobrinami in težavami pa je življenjski prostor, kjer je treba pravi red uveljaviti. Prav urejena lestvica vrednot pa bi bila takšna: Bog - ti - mi.
Bog je na prvem mestu in prihaja k nam v Jezusu Kristusu. V nobenem primeru noče izpodriniti človeka, mu biti tekmec ali mu jemati to, kar potrebuje za razvoj, temveč mu vse to utemeljuje in omogoča. Na drugem mestu bi bil moj bližnji, ker se more lastni jaz razvijati šele v ljubezni do bližnjega in povezanosti z njim. Vse drugo je malenkosten in jalov egoizem. Na tretjem mestu pa je občestvo, kjer so vsi člani odprti drug za drugega.
Nered v življenju zbuja v ljudeh strah pred prihodnostjo. Prvi korak v boljši svet bomo naredili, če bomo odpravili nered v sebi in v svojem življenju uresničili pravi red.
Punti MireM in iti rastri bs
Letos nas sv. oče vabi, naj se spominjamo ostarelih, bolnih in vseh, ki si sami ne morejo pomagati. O tem se veliko piše in razpravlja, toda malo jih je, ki bi za te ljudi res kaj koristnega storili. Večina družin se skuša odkrižati člana, ki ji je napoti. Tudi ko bi lahko s samo človeško potrpežljivostjo skrbeli zanj, ga rajši spravijo v kak dom onemoglih, hiralnico ali kam drugam.
Mi pa smo kristjani, ki nas veže prva in največja zapoved ljubezni. Če ne ljubimo bližnjega, ki ga vidimo in je morda celo naš najbližji sorodnik, kako bomo ljubili Boga, ki ga ne vidimo? In kako bomo pri sodbi prenesli očitanje: bolan in potreben sem bil in mi niste pomagali? Zato je prav, da v glavnih obrisih premislimo, kako naj po svoji krščanski dolžnosti pomagamo potrebnim. Škofijska ustanova Caritas nam daje te-le smernice:
Štiridesetdnevna priprava na veliko noč, prej smo rekli postni čas, nas vabi, da se z deli resnične ljubezni do potrebnih spreobrnemo in pomagamo Kristusu, ki trpi v najmanjših bratih. Dalje, ne zadostuje, da vsak zase komu pomagamo, pri tem pa ne mislimo na druge, ki so tudi potrebni. Celotno župnijsko občestvo naj poizveduje, kdo In kje so bližnji in daljni potrebni pomoči, in naj to pomoč dejansko tudi uredi, da je bodo deležni.
Letošnji post naj postane po imenu in podpori 40-dnevnica ljubezni do ostarelih in naše podpore potrebnih. Bolj kot naš osebni denarni prispevek je važno prepričanje, da se moramo res v župniji vsi potruditi, da najdejo primerno oskrbo zlasti zapuščeni samotarji brez potrebnih sredstev in to brez razlike starosti, vere, spola, prepričanja in jezika. Če smo dolžni celo sovražnika ljubiti, koliko bolj nas veže dolžnost ljubezni do bratov?
Prostovoljno si torej prizadevajmo lajšati gorje, kjerkoli ga opazimo. Zato se vprašajmo: Česa potrebujejo ostareli in nepokretni v naši župniji? Kako bi jim mogli pomagati? Kako seznaniti oblasti. Podporna društva in javnost, da se zavzamejo zanje? Morda bi lahko ta ali ona družina sprejela soseda, ki je v velikih težavah? Kako lepo bi bilo, če bi tuintam povabili in postregli potrebnega starčka!
Pri bogoslužju naj sodelujejo tudi priletni, stari, onemogli. Ali ni bilo vzpod-
budno slišati skoro 90 letnega odvetnika, ko je čital mašno berilo pri železni maši v Pevmi? Tuintam naj bo nedelja posvečena starim pri maši in mizi. To je prava solidarnost!
V	večjih stanovanjskih blokih naj se vsi domenijo, kako podpreti onemogle v hiši: zelo prav pride takim revežem dobra beseda, topla jed, majhne vsakdanje potrebščine. Posamezne družine naj izmenoma po nekaj dni skrbijo zanje, jih obiskujejo in jim pomagajo zlasti v izrednih potrebah. Prav je, da se glede tega pomenijo s kakšno redovno družino, ki je pripravljena pomagati potrebnim.
Kitajci pravijo: Tvoja družina je ves svet in vsi otroci so tvoji. Ali pri nas to ne velja? Imamo v družini onemoglega Skrbimo zanj doma, kjer se počuti najbolje, če vidi, da ga res ljubimo. Naj se torej množijo družine, odprte vsem tem vprašanjem, da bodo res izpričale svojo vero v krščanskem služenju starim, onemoglim, prizadetim, zapuščenim, prevaranim materam, odpuščenim iz ječ in umobolnic.
Po evangeliju se najlepše ravna, kdor se prostovoljno in brez človeškega plačila posveti bližnjemu v nadlogi. Sicer je takih že precej, a premalo za vse potrebe. Skupine prostovoljcev poizvedujejo, kje in kdo je potreben pomoči, potem poskrbijo zanj. Zelo se potrudijo, da javnost spozna žalostni položaj zlasti pozabljenih in od vseh zapuščenih. Občasno se sestajajo, da proučujejo potrebe in načrtujejo pomoč. Celo učitelji v šolah morejo veliko doseči, ako v tem duhu vzgajajo otroke, ki so brž neverjetno navdušeni za pomoč.
Škofijska goriška Caritas vabi dušne pastirje, naj odgovorijo na vprašalno o-krožnico od 18. novembra 1981, da bo imela vpogled v zadevni položaj vseh vasi. Prav tako naj izročijo škofiji zbirko za Poljake. Do 26. februarja 1.1. se je nabralo 38,247.955 lir. Denar je bil odposlan osrednji Caritas v Rimu. Poljake pa še podpirajmo, saj so kot naši bratje vredni in zelo potrebni dobrote. Gospod pa naj v naših srcih vžge ogenj svoje ljubezni, da bo za veliko žetev tudi delavcev zadosti!
Veliko je bilo že zborovanj in simpozijev o vprašanjih slovenske manjšine v Italiji, tudi v Gorici že. Naj samo zabeležimo npr. one, ki jih je organizirala pred leti goriška pokrajina ali pa tistega, ki ga je v povezavi z drugimi manjšinami skupno s SSk priredil krožek Anton Gregorčič. Prejšnji teden je bil v našem mestu spet študijski seminar o tem problemu, in sicer v soboto 13. marca. Priredil ga je Deželni pravni inštitut (ISGRE) iz Vidma v sodelovanju z goriško pokrajinsko upravo. Zasedanje je bilo v dvorani goriškega pokrajinskega sveta.
Uvodne besede je imel predsednik pokrajinske uprave prof. Silvio Cumpeta, ki se je zaustavil ob problematiki narodnosti na splošno. Na sporedu so bila nato tri predavanja, ki so jih imeli univerzitetni profesorji Sergio Bartole 'iz Trsta, Gianfranco Mor iz Pavije in Leonardo Trisciuzzi iz Trsta. Vsak izmedh nji je problematiko orisal s svojega študijskega vidika.
Prof. Bartole je podal nekaj misli o pravnem položaju slovenske manjšine po znani razsodbi ustavnega sodišča o rabi slovenskega jezika na Tržaškem in delno v zvezi z delovanjem rimske komisije Cas-sandro. Nato je prof. Mor predaval o uporabi manjšinskega jezika v odnosih z javnimi upravami. V svojih izvajanjih je govoril najprej o splošnem problemu uporabe tujega jezika za neitafijansko govoreče državljane, nato pa se posebej ustavil ob posebnem položaju manjšinskega jezika, ki ima nedvomno svoje posebne pravice. Kot zadnji je govoril še pedagog prof. Trisciuzzi, ki pa je poHal bolj dvomljivo sliko manjšine in njene kulture ter gotovo ni zadel bistva vprašanja samega.
Popoldne je bila razprava, v katero je pobeglo veliko prisotnih, med njimi zlasti slovenskih predstavniov. Med temi so bili predsednik SSO dr. Paulin, predsednik SKGZ Race, deželni svetovalec in tajnik SSk dr. Štoka, dr. Sfiligoj, deželna svetovalca PCI dr. Iskra in dr. Bratina, dr. Primožič in drugi. Vsi so poudarjali potrebo, da se od besed preide k dejanjem, zlasti z resničnim udejanjenjem zakonske zaščite slovenske manjšine. Od italijanskih udeležencev je med drugimi spregovoril deželni tajnik DC dr. Braida, ki je na kratko orisal zakonski osnutek svoje stranke.
Zborovanje je bilo zanimivo in gotovo tudi pomembno. Podčrtajmo naj še, da so srečanju prisostvovali tudi nekateri visoki funkcionarji predsedstva vlade.
Italijanski škofje v Assisii«
Od srede 10. do petka 12. marca so zborovali škofje iz cele Italije v Assisiju.
V petek se jim je pridružil še sv. oče.
V Assisiju so se zbrali, da se pridružijo proslavam v čast sv. Frančiška Asiškega, ki se je pred 800 leti rodil v tem mestu.
Uvodno predavanje je imel predsednik italijanske škofovske konference kardinal
Ballestrero. Škofje so imeli svoja zborovanja po različnih cerkvah: prvo v katedrali sv. Rufina, drugo v cerkvi Marije Angelske (Porciunkula), tretje v cerkvi sv. Klare, zadnje pa v samostanu sv. Frančiška. Zasedanje je imelo svoj zaključek v somaševanju s papežem v spodnji cerkvi ikatedrale sv. Frančiška.
Po končanem zasedanju je bila objavljena spomenica, v kateri škofje pozivajo svoje vernike, naj posnemajo sv. Frančiška zlasti v treh vrednotah, ki jih je on tako zelo cenil: v prizadevanju za mir, v bratskem odpuščanju in v gojitvi duha uboštva.
PAPEŽ VABI K MOLITVI ZA KITAJSKO
To nedeljo 21. marca bo sv. oče Janez Pavel II. predsedoval bogoslužju za božjo pomoč krščanskim skupnostim na Kitajskem. Za to priložnost vabi vsa verna občestva po svetu, da se mu pridružijo v molitvi. Ker je postni čas na poseben način čas molitve, gotovo ne bo težko ustreči tej prošnji.
Znano je, da je papež že 24. januarja letos poslal posebno pismo vsem škofom s pozivom k molitvi za Kitajsko. O tem smo pisali tudi v našem listu. Kljub dolgemu obdobju molka in pritiskov, ki so jim bili izpostavljeni kristjani na Kitajskem, so njihove skupnosti še vedno žive, čeprav nekateri kasneje posvečeni škofje nočejo imeti z Apostolskim sedežem nobenega stika. Vendar pa Vatikan »nikoli ne opusti priložnosti, da ne bi kitajskim kristjanom pokazal, kako jih Cerkev nosi v svojem srcu, s ikakšno ljubeznijo gleda nanje in kako spoštuje njihova izročila in kulturo«, kakor je zapisal papež v o-njenem pismu.
PONOVNI NEREDI NA KOSOVU
Več sto dijakov je v četrtek 11. marca uprizorilo v glavnem mestu te pokrajine v Prištini, ki 'ima svojo univerzo, proti-režimske demonstracije. Beograjski dnevnik »Politika« je zapisal: »Po svoji drznosti in revolucionarnem zagonu je bil ta sovražni izbruh silnejši kot lani ob istem času.«
Do sovražnih akcij pa ni prišlo samo v Prištini, ampak tudi v krajih Suva Reka, Podujevo in Vučitrn. Miladina je vzklikala gesla kot: »Republika zlepa ali zgrda«, »Kosovo — republika«, »Naj živi En-ver Hoxha« (vodja Albanije).
Ti dogodki so vznemirili beograjsko vlado, saj se je izkazalo, da kljub množični uporabi vojaštva in policije oblastem v teku enega leta ni uspelo zatreti vrenja med prebivalstvom in ga pomiriti. Očitno je, da so uporniki in oporečniki dobro organizirani. Tako n. pr. šolski otroci vsepovsod pritrjujejo nalepke z napisom »Kosovo — republika!«.
Pertini na Japonskem
Predsednik italijanske republike je pretekli teden skupaj z zunanjim ministrom Colombom obiskal Japonsko, kjer se je zadržal več dni. Sprejel ga je 81-letni cesar Hirohito, ki je sicer brez oblasti, je pa simbol države. Pertinijevi in Colom-bovi sobesedniki pa so bili predvsem predsednik vlade Suzuki in predstavniki gospodarskega sveta.
Pertini je tudi govoril v japonskem parlamentu. Kot običajno je poveličeval pomen parlamentarnih demokracij, obsodil blokovsko politiko in izrazil zaskrbljenost zaradi grožnje jedrskih spopadov. Zavzel se je tudi za splošno in nadzorovano razorožitev.
Poleg Tokia je Pertini obiskal še Hiro-šimo, da se je tam poklonil žrtvam prve atomske bombe in ponovno obsodil ta način vojskovanja. Med kosilom, ki mu ga je pripravil tamkajšnji guverner, je dejal: »Vsi tisti, ki vodijo narode, si pre-
vzemajo pred celotnim človeštvom silno odgovornost, če pozabljajo na tragedijo v Hirošimi in Nagasakiju in zaprti v svoje sebične interese vnemajo medsebojne spore namesto da bi jih mirili; s tem ustvarjajo pogoje za atomsko vojno. Narodi celotne zemlje imajo pravico, da se jih vpraša za mnenje in posluša. Živeti hočejo v pobratimstvu in miru med seboj ter se usmeriti k življenju, ki ga je vredno živeti, ne pa v prepad.« V spominsko knjigo pa je Pertini zapisal besede: »Moja duša je polna bolečine in sočutja za uboge žrtve, ki so opozorilo za nas vse. Ali živeti v miru z vsemi narodi ali pa bo konec človeštva, če izbruhne tretja svetovna vojna.«
Zadnje mesto, ki ga je Pertini obiskal, je bilo Rioto, staro cesarsko mesto, ki se ponaša s čudovito lepimi pagodami (budističnimi molivnicami) in velja za japonsko sveto mesto.
Libijski diktator na Dunaju
Avstrijski kancler Kreisky, ki je po poreklu Jud, je z namenom, da zagotovi domači industriji nov trg, povabil na Dunaj razvpitega libijskega diktatorja Gadafija in mu izkazoval vse možne časti. Avstrija je bila tako prva zahodna država, ki jo je Gadafi uradno obiskal. Ta obisk pa je sprožil vrsto polemik v samem avstrijskem javnem mnenju, pa tudi v inozemstvu. Predsednik avstrijske republike Kirchschlager je smatral za modro, da se je razglasil za bolnega in šel zdravit »lažjo gripo« v bolnišnico, češ da se noče srečati »z ameriškim sovražnikom številka ena«.
Nasprotno pa je Kreisky zagovarjal svoje vabilo, češ da je Libija najpomembnejši avstrijski trgovinski partner v Afriki, saj libijska nafta pokriva 12 % vseh avstrijskih potreb. Kreisky je še dodal, da je Gadafi žrtev ameriške sovražne propagande in da ni nikjer dokazano, da bi Gadafi finansiral teroristično dejavnost. »Kaj mislijo v Ameriki, mi je kaj malo mar,« je še Kreisky prezirljivo dodal.
Vendar pa je obisk Kreiskemu povzročil vrsto nevšečnosti. Javnost se je pokazala do Gadafija izredno hladna, tako da je ta skrčil svoj obisk za en dan. Tudi je Gadafi izrekel nekaj sodb, ki so globoko užalile ameriško vlado in vse ameriško prebivalstvo. Reagana je imenoval svetovnega terorista številka ena in ga razglasil za drugega Hitlerja. Obenem pa se je zahvali! gostitelju Kreiskemu, ker je v svojem govoru omenil francosko revolucijo, ki so jo sodobniki razglašali za teroristično, pa jo danes smatramo za zgodovinsko prelomnico. Za Gadafija je bila ta prispodoba zavrnitev obtožb, da je zaščitnik teroristov. Tako je Kreisky nekako rehabiliziral Gadafija in mu dal možnosti, da nadaljuje s svojim dvomljivim početjem.
■ Spadolinijeva vlada je v parlamentu zahtevala zaupnico v zvezi z odlokom ministra Nicolazzija o stanovanjski politiki. Glasovanje, ki je bilo javno in poimensko, je izpadlo v korist vlade s 352 glasovi za in 237 proti. Omenjeni Nicolazzijev predlog predvideva odložitev sodnih izgonov iz stanovanj, urbanistično protirefor-mo in denar za zasebne podjetnike v gradbeništvu.
■ Na pritisk partijskih krogov je knjižna založba Liburnija na Reki sporočila, da ne bo izdala tretjega in četrtega zvezka Dedijerjevih »Novih prispevkov za življenjepis Josipa Broza Tita«, ki so sicer že postavljeni in razporejeni po straneh. V tretjem delu naj bi bil opisan Titov spor s Stalinom, v četrtem pa uvedba samoupravljanja v Jugoslaviji. Tej odločitvi je botrovala nevolja partijskih veljakov, ki so bili ogorčeni, kako je Dedijer v drugem zvezku prikazal Tita in njegove sodclavce v njihovih človeških slabostih.
■ Francoski predsednik Mitterand se je sestal z Reaganom in se z njim razgovar-jal tri ure. Šlo je za pojasnjevanje lastnih stališč, pri čemer sta sobesednika ostala vsak pri svojem. Francoska vlada je uradno priznala uporniško gibanje v El Salvadorju, ameriška vlada pa podpira sedanje oblastnike; Francija pošilja tudi orožje v Nikaraguo, ZDA pa temu nasprotujejo, ker Nikaragua podpira salvadorske gverilce. V Parizu se poleg tega zavzemajo za dobre gospodarske odnose z vzhodnimi državami in so prvi podpisali sporazum o gradnji sibirskega plinovoda, s čemer se ameriški krogi ne strinjajo, češ da bo zahodnoevropsko gospodarstvo postalo preveč odvisno od Sovjetske zveze.
Današnja številka Katol. glasa ima prilogo z naslovom »Goriška Cerkev za misijone«, ki jo je oskrbel Misijonski center goriške nadškofije. To prilogo smo tiskali v več izvodih, da jo lahko dušni pastirji v okviru misijonske postne akcije razdelijo med svoje vernike ter tako med njimi vzbudijo še večjo pripravljenost podpreti to zaslužno akcijo. Priloga je na voljo na upravi našega lista.
Slouesna proslava 20-letnice Katol. doma PonosninaGoliotok?
Popoldanska prireditev v Katoliškem domu v nedeljo 14. marca je ponovno pokazala, kako zelo cenijo naši zavedni 'in verni ljudje to kulturno središče, saj je bila dvorana ob napovedani uri že do kraja zasedena, ljudje pa so še in še prihajali.
Pozdravne besede je v imenu odbora izrekel Viktor Prašnik. Imensko je omenil navzoče goste goriškega župana dr. Antonia Scarana, jugoslovanskega konzula v Trstu Štefana Cigoja, pokrajinsko odbornico za kulturo Marijo Ferletičevo, goriškega občinskega odbornika in predsednika SSO dr. Damjana Paulina, predsednika deželne SSk dr. Andreja Bratuža, predsednika ZSKD prof. Milka Renerja, števerjan-skega župana Slavka Klanjščka in sovo-denjskega župana Vida Primožiča, pred stavriika Slovenske Koroške Vinka Zaletela ter predstavnike tiska, radia, kulturnih in prosvetnih organizacij. Prebral je tudi telegram s čestitkami, ki jih je poslala Slovenska prosveta iz Trsta. Pozdrave so poslali tudi goriški kapitularni vikar msgr. L. Ristits, škofov vikar dr. L. Škerl iz Trsta in deželni svetovalec dr. D. Štoka.
Prireditev je odprl mladinski zbor »Kekec« iz Gorice, ki je pod vodstvom I. Bol-, čine zapel pesmi: Glejte že sonce zahaja, Mojčina pesem in Oljsko goro.
Nato je spregovoril dr. Kazimir Humar, ki je bil glavni pobudnik Katoliškega doma in ves čas tajnik odbora.
NEKAJ MISLI IZ TAJNIKOVEGA POROČILA
V marcu 1952, torej pred 30 leti je gori-ško Slovensko katoliško prosvetno društvo stopilo na dan s pismom na vse rojake, naj podprejo akcijo za središče, ki naj bi bilo ognjišče vseh slovenskih organizacij in kulturnega udejstvovanja. Poziv je naletel na pripravljena srca tu v zamejstvu, pa tudi med rojaki po svetu, zlasti v ZDA. Dolgi seznam darovalcev, ki je objavljen v brošuri, katera je ob dvajsetletnici Doma izšla, o tem zgovorno priča. »Kamen na kamen, Katoliški dom«, je zapel pok. msgr. Srečko Gregorec ob odprtju Doma 25. februarja 1962, prof. Mirko Filej pa je njegovo besedilo z zborom izvajal.
Blagoslovitev in odprtje Doma sta bila za goriške Slovence res velik dan: tako za pobudnike, ki so uresničili svoje cilje kot za ostale, saj smo prišli do prve dostojne prosvetne dvorane po letih prisilnega molka pred zadnjo vojno in zasilnega gostovanja po raznih dvoranah po vojni. Dom so sicer zgradili katoliški Slovenci, a ostal je odprt vsem, ki so imeli kaj lepega in dobrega pokazati ali kaj pametnega povedati.
Dom se je tako uveljavil v našem zamejstvu kot prosvetno, vzgojno in rekreativ no središče, s svojo malo spodnjo dvorano pa služi tudi za številna predavanja. Sčasoma je tudi postal »ognjišče slovenskih organizacij«, kot je bilo rečeno v prvem pozivu na rojake. V njem so našle svoj sedež številne prosvetne, pevske in mladinske skupine. V priložnostni brošuri je o njih več povedano. Tu imata svoj sedež in seje obe osrednji naši organizaciji in sicer Zveza slovenske katoliške prosvete in Združenje cerkvenih pevskih zborov, pa SKPD »Mirko Filej«, nadalje ŠZ 01ympia in SMREKK; v Domu vadijo pevski zbori »Kekec, »M. Filej« 'in »L. Bratuž«; zlasti pa se v njem zbira naša mladina v okviru skavtske organizacije in te smo še posebno veseli, saj bo ona morala ta dom prevzeti, kajti rod, ki je Katoliški dom gradil, se po bioloških zakonih polagoma umika s po-zorišča.
V dvajsetih ali tridesetih letih se je marsikaj spremenilo: politične razmere so sedaj dosti bolj odprte kot so bile v preteklosti; nastala so nova kulturna središča v goriškem mestu, tako slovenska kot italijanska. Nove kulturne politike deželne vlade smo v neki meri postali deležni tudi mi Slovenci. Svoj čas ni bilo tako. Duh dialoga in demokratičnosti je zajed našo deželo in se tudi razširil na sosednjo Jugoslavijo. Ni pa še vse tako kot bi si želeli. Še vedno pričakujemo primerne zakone, ki naj zaščitijo naš narodni obstoj in nam zagotovijo stalne javne finančne vire za rast in razvoj naše slovenske narodne kulture.
K temu ozračju je prispevala tudi Cerkev. Na zadnjem koncilu je med drugim potrdila veljavnost narodnih jezikov in kultur. Naši škofje so to veljavnost sprejeli in jo skušajo vsak v svoji škofiji uresničiti. Sedanji sv. oče pa je sploh največji zagovornik pravic malih in malo upoštevanih narodov in kultur. Hvaležni mu moramo biti za besede, ki jih je izrekel tržaškim slovenskim romarjem: »Pozdravljam vas s prisrčno željo, da bi bila vaša izvirna kulturna identiteta vključena v obseg družbenega in cerkvenega življenja.«
Zato gledamo kljub vsemu z optimizmom v prihodnost, prepričani, da se dajo v demokratični svobodi prej ali slej rešiti tudi najbolj zapleteni problemi.
RAZNI POZDRAVI
Po poročilu tajnika Katoliškega doma je glasbena skupina »Nova misel« zapela »Venite rožce moje« in »Vso srečo ti želim«. Temu so sledili pozdravi nekaterih navzočih gostov.
Prvi je spregovoril goriški župan dr. A. Scairano. Dejal je, da se je z 20-letnico delovanja Katoliškega doma zaključilo pripravljalno obdobje. Temu naj sledi obdobje zorenja. Slovenska sestavina v mestu je bogastvo za vso tukajšnjo kulturo. Svoj pozdrav je zaključil v prikupni slovenščini.
Pokrajinska goriška odbornica Marija Ferletičeva je poudarila, da je Katoliški dom res ognjišče, v katerem se zbirajo in srečujejo razne skupine in od vsepovsod. Gojenje kulture pomeni zbližanje s sosednim narodom in demokratično sožitje. Mlademu rodu je priporočila ta Dom, saj je bil zanj zgrajen. V imenu pokrajinske u-prave je nato poklonila srebrno spominsko plaketo v pričakovanju, da bo Dom doživel tudi zlato ob petdesetletnici svojega delovanja. Svoje misli je zaključila z besedami: »Naj to ognjišče večno gori!«
Dr. Damjan Paulin je v imenu Sveta slovenskih organizacij dal priznanje tistim, ki so bili zraven, ko je dom nastajal in tistim, ki so v njem delovali in nastopali, dr. Andrej Bratuž, deželni predsednik SSk pa je poudaril zasluge tega Doma pri oblikovanju novega rodu, ki sedaj deluje v vrstah Slovenske skupnosti in pomaga pri obrambi pravic slovenske narodnosti v Italiji.
OSTALI DEL SPOREDA
Program, ki sta ga napovedovala Majda Zavadlav-Paulin in Karel Bolčina, se je nato nadaljeval z nastopi skupin in zborov, ki delujejo in se zbirajo v Katoliškem domu.
Volčiči in veverice so prikazali kačji ples, ko velika kača v džungli požre opice, se nato utrujena in sita zvije v klopčič in zaspi. Clarii ŠZ 01ympije so podali simboličen prizor ob evangeljskih besedah »Kar ste storili najmanjšemu mojih bratov, ste meni storili« oz. obratno, najmlajše pa so občuteno izvajale kratek ritmični nastop.
Moški zbor »Mirko Filej« (letos bo v juniju poteklo 20 let od smrti tega glasbenika, po katerem nosi zbor ime), je zapel pod vodstvom Zdravka Klanjščka dve pesmi Rada Simonitija »Lepa si, pomlad zelena« in »Nocoj«. Za razvedrilo je po-
Slovenski Lurd je bivši Rajhenburg ali sedanja Brestanica. Ime slovenski Lurd je dobil ta kraj leta 1908, ob 50-letnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, ko so začeli zidati veličastno cerkev na čast lurški Materi božji.
Neko nedeljo je župnik Cerjak povedal v cerkvi, da bi rad zidal novo cerkev na čast lurški Materi božji. Še isti dan je potrkala na njegova vrata tržanka in posestnica Ana Korban. Ponudila mu je svoje posestvo za zidavo nove cerkve. »Koliko bo zemljišče stalo?« jo je vprašal župnik. »Zastonj sem zemljo prejela in zastonj jo bom dala Mariji in Jezusu za njegov tabernakelj. To zemljo je pridobil k našemu posestvu moj prvi mož. Bog mu daj dobro na onem svetu! Zdaj to zemljišče podarim lurški Gospe.«
Taista Ana Korban je pozneje darovala še 6.000 kron za veliki zvon. Tudi drugi župljani so veliko pomagali. Zastonj so skopali temelje in zbrali veliko vsoto denarja. Skupaj z okoliškimi posestniki so poklonili tudi ves les, k'i je bil potreben za stavbne odre in za strešno ogrodje. Veliko so pomagali trapisti in duhovščina, ni pa manjkala tudi pomoč drugih Slovencev doma in po svetu. Svetišče so začeli graditi leta 1908 'in ga dogradili leta 1914.
Ko prideš v Slovenski Lurd, zagledaš veličastno cerkev. Okrog cerkve je obširen prostor, ki je zelo pripraven za velike slovesnosti in za nočno procesijo z lučkami. Cerkev je dolga 51 m in široka 22 m. Če ni največja, je gotovo med največjimi v deželi. Na zahodni strani stojita dva zvonika kakor mogočna častna stražarja in dvigata 56 m visoko v zrak svoja krasno kovana in bogato pozlačena križa.
Cerkev ima tri ladje, velikanski prostor pred prezbiterijem, prezbiterij in dve zakristiji. Mogočna stavba je prijetno in razkošno razsvetljena. Ko stopiš izpod kora
v	svetlo cerkveno ladjo, se pogled dvigne
skrbel kot gost ansambel Lojzeta Hledeta iz Števerjana. Izvajal je dve veseli polki »Micika« in »Leta mladosti« ter skladbo »Najlepše je doma«. Naključje je hotelo, da je ta ansambel prvič nastopil prav v Katoliškem domu in je nedeljski nastop bil že dvestoti po vrsti.
Pred nastopom mešanega zbora »Lojze Bratuž« je dr. Damjan Paulin izročil zaslužnemu upravniku Doma, Cirilu Koršiču, zlato odličje v znak priznanja za njegovo zvesto in vztrajno delo v korist Doma; nato pa je zbor, ki ga vodi prof. Stanko Jericijo, zapel pesmi »Kamen na kamen«, »Glejte že sonce zahaja« in »Gorjansko serenado«.
Naj zaključimo to poročilo z besedami, ki so zapisane v priložnostni brošuri »Dvajset let Katoliškega doma v Gorici«: »Bili smo samorastniki in ostali smo samorastniki. Zategadelj smo danes v primeru z drugimi ubogi. A naše uboštvo pomeni bogastvo, bogastvo v tem smislu, da smo svobodni in neodvisni. V današnjem svetu je to res veliko bogastvo.«
MLADINSKA PROSLAVA
Mladi, ki delujejo v Katoliškem domu so njegovi veliki dolžniki, saj je to njihov drugi vzgojni in rekreativni dom. Ob 10. uri so imeli mladinsko mašo za dobrotnike Doma, saj so to tudi dobrotniki naše mladine. Mašo so lepo poživljali skavti 1. čete. Spomnili so se dolge vrste velikodušnih umrlih in še živečih dobrotnikov. Pri tej zahvalni daritvi je bila cerkev na Placuti nabito polna.
Slovesnost trenutka so poudarila mlada grla še posebej, ko so zapeli pesem »Danes je dan«. Da, 20-letnica je res velik dan! V njem je vtkanih nešteto negotovosti, trenutkov napetosti, veselja, kulturnih užitkov, spominov na čudovita srečanja...
Ob 11. uri so mladi nadaljevali praznovanje v Katoliškem domu. O gradnji, težavah, poslanstvu in 20-letni upravi Doma sta spregovorila Ciril Koršič in Viktor Prašnik. Proslavo obletnice so združili s proslavami skavtskih obletnic in ogledali pestro zbirko diapozitivov o življenju Ba-den Povvella z naslovom »Življenje za srečo«. Ob 12. uri je bila zelo živahna nogometna tekma med Olympijo in selekcijo ostalih skupin, ki imajo sedež v Katoliškem domu. Zmagala je 01ympia s 3 :2. Premaganci so seveda našli tudi krivca za poraz: »Sodnik in pa selektor!«
Po tako razgibanem dopoldnevu je vsem igralcem in navijačem dobro teknila skavtska »paštašuta«. Tako so se okrepšali še za zadnje priprave in vaje za nastop pri veliki akademiji ob 16.30, kjer so mladi samostojno sodelovali.	-ak	in	-mč
visoko navzgor, kot bi zagledalo oko modro nebo, posejano z zlatimi zvezdami. Okrasna slikarija je zmerna in okusna. Na širokem polju med arkadami 'in okni glavne ladje so velike slike iz Marijinega življenja. Poseben okras cerkve so umetniška okna na barvano steklo. Glavni oltar z nastavki je ves iz marmorja. Tabernakelj je zelo lep. Nad njim stoji 2 m visok kip lur-ške Marije, ki so ga izdelali v Parizu in ga je blagoslovil mariborski škof dr. Mihael Napotnik v masabielski votlini v Lurdu. Ob straneh stojita kipa sv. Joahima in sv. Ane. Na evangeljski strani je oltar Srca Jezusovega. Kip Srca Jezusovega, ki stoji na njem, je tudi bil izdelan v Parizu in je bil blagoslovljen na kraju prikazovanj v Paray-le-Monialu na Francoskem. Mični in ljubki sta kapelici pod zvonikom.
V	severni kapeli je krstni kamen in oltar sv. Križa. V krstni kapeli je krasen mozaik. V kapeli južnega zvonika je oltar Žalostne Matere božje, ki vabi k samotni in zbrani molitvi na čast Materi sedmerih bolečin. Oltar in kip je izdelal umetniški zavod v Munchnu na Bavarskem. Tako so bile mnoge umetnine iz vse Evrope prinesene v slovenski Lurd. Te umetnine krasijo še sedaj Marijino svetišče.
Na praznik Marijinega rojstva 8. sept. 1929 je takratni mariborski škof Andrej Karlin opravil v slovenskem Lurdu dvojno znamenito zgodovinsko slovesnost. Novo Marijino svetišče je v imenu Rima razglasil za baziliko in blagoslovil nove mogočne orgle.
V	to veličastno baziliko v slovenskem Lurdu je poromalo že na tisoče 'in tisoče naših rojakov, tudi iz naših krajev. V sredo 28. aprila popoldne bomo poromali tja tudi tržaški Slovenci ter počastili našo nebeško mater Marijo s petimi litanijami in lurško pesmijo.
J. K.
Predsednik SZDL Slovenije in bivši visoki funkcionar tajne policije Udbe Mitja Ribičič je nedavno (glej Primorski dnevnik z dne 19. februarja t.1.) izjavil med drugim, da se jugoslovanske oblasti nimajo prav ničesar sramovati od svoje preteklosti. Tudi Golega otoka ne, se pravi taborišča, kamor so bili po resoluciji In-formbiroja 1948 zaprti Stalinovi pristaši-kominformisti.
Kako je bilo na tistem otoku, danes ni več skrivnost. Lani je izšla v Ljubljani knjiga slovenskega pisatelja Branka Hofmana, kjer so natanko opisane strahote, ki so jih morali kaznjenci prestajati. Hof-manova knjiga nosi naslov »Noč do jutra« in njene vsebine ni do danes še nihče demantiral. Naj navedemo kakšen odlomek.
ZASLIŠEVANJA...
... Dvanajsto zaslišanje: nova provokacija. Stražnik ga pripelje k zaslišanju, odide.
V	sobi ni nikogar, čaka, na mizi leži pištola. Petra spreleti, da bi jo zagrabil, končal trpljenje, zadnji hip se zave, da je prazna, nastavljena zato, da bi Kovač (zasli-ševalec, op. ur.) dobil dokaz za njegove zločinske namene, povod za hujši pritisk. In potem, ko pride Kovač in mu luč naravna pred oči (oči so vnete, živci razdraženi, topa bolečina se drami), se z navidezno lahkomiselnostjo igra z orožjem in ves čas se mu zdi: zdaj zdaj bo sprožil vanj. Vmes petdesetkrat eno in isto vprašanje. (»S kom si se sestal?«) Z nikomer. Nisem. Nisem.
Trinajsto zaslišanje. Štirinajsto. Petnajsto.
Ne ve več, katero zaslišanje: trenutek, ko Kovaču popustijo živci. (Zmeraj bolj pogosto mu popuščajo... Pred tremi dnevi ga je pretepel. Z gumijevko. Modrikasti sledovi po hrbtu). Pokliče stražarja, ki ga priveže s hrbtom na klop: pod glavo, ki mu visi navzdol, postavi umivalnik. Kovač poskusi jermenje: »Dobro.« Potem si prižge cigareto, odide, se vrne in pravi na pragu: »Zmehčaj se, kot je treba.« Stražar mu vliva vodo v nosnice. Peter odpre usta, kriči. Vliva mu v usta. Peter stisne zobe. Spet skozi nosnice. In v usta. Peter hlasta, lovi sapo, hrope, čuti, da mu razganja lobanjo... (Stran 127-128)
V	ZAPORU
... Čez pol ure, ko sta oba do krvi pretepena, vdro stražniki v celico, zamahnejo nekajkrat sem in tja po glavah, odvlečejo pa samo Toneta in Petra. V jazbino. To je luknja pod stopnicami, ozka in nizka, da lahko le čepiš. Brez svetlobe. Zrak prihaja skozi špranje v vratih. Po dveh urah otrdiš, čez dva dni, ko te potegnejo iz jazbine, ne moreš hoditi. V celici pa čakajo pretepači s sramotno tablo. Tone nosi okrog vratu: »Sem hujskaška svinja!« Petra zaznamujejo z zahrbtnim izdajalcem.
TRANSPORT...
... Čez mesec dni transport. Sredi noči jih vržejo iz spanca, vklenejo po dva in dva, odpeljejo na tovorno postajo, vse naokrog je zastraženo. Stlačijo jih v živinske vagone. Proti jutru, ko se dani, potegne vlak. Kam?... Kaže, da proti morju... Vročina pritiska. Niti kapljice vode. Lakota. A leja je hujša. Razbijajo. Stražniki grozijo. Ne zaleže, dokler ne zaslišijo rafala... Kolesa drdrajo... Vlak se ustavi... Lokomotivo izklopijo... Odpirajo vagone. Topotanje nog in priganjanje. Napeto čakajo, kdaj pridejo na vrsto. Potem se odpre pri njih: luč jih oslepi. Ukaz: »Ven! Po dva in dva. Teci!« Tečejo po pomolu, med stražniki, ki stoje v vrsti in tolčejo z gumijevkami. Na koncu štiridesetmetr-skega pomola je zasidrana ladja, lesena tovornjača s temnim dnom, skačejo vanjo, kot bi skakali v žrelo morskega psa...
NA OTOKU...
... Na bregu morajo v vrsto... Mahoma se za vzpetino oglasi kričanje... Potem se na vrhu prikažejo kaznjenci: siva, mršava čreda razcapancev se vali proti njim, vsak ima kaj v rokah. Petru se zdi, da hite v nori obsedenosti naproti... Ob poti, ki pelje iz pristanišča med skale, se postavijo v dve vrsti, čakajo. Njihovo kričanje postaja razumljivo: zmerjanje in psovke lete na prišlece. Novincem, ki napol zvedavo napol prestrašeno strme vanje, kažejo nerazumljivo in nerazumljeno sovraštvo... Ko se vrsta novincev pomakne do kaznjencev na otoku, začno z vseh strani padati udarci nanje. Nastane zmeda: prvi se skušajo čim-prej prebiti skozi kordon pretepačev, ki jih psujejo z izdajalci, prodanci, svinjami in barabami, zadnji omahujejo in nagonsko iščejo, kako bi obšli ta križev špalir, Pa se ne da. Peter teče, z vseh strani ga tolčejo s koli, s kamenjem, teče skozi podivjano vrsto, nagonsko drži roke na glavi,
pade, se vleče po vseh štirih, potem ga z brcami poženejo naprej...
ČE KAZNJENEC ZBEŽI...
... Nekdo je zbežal, nihče ni opazil kdaj, vsi so le vedeli, da je norost: tudi dober plavalec se ne bi prebil do obale, kaj šele onemogel okostnjak. In oblačna noč, senj-ska burja, metrski valovi. Okrog otoka so vozili motorni čolni s prižganimi lučmi in iskali ubežnika, oni pa so stali do pasu v mrzli vodi, valovi so jih bičali, jih spodnašali. Ura, dve, tri — do jutra. In v teh urah so jim morski valovi razjedli hrbte do krvi, v živo meso se je zažrla sol. Noge so jim ledenele, na plečih je žgala žerjavica.
Iz morja so morali zjutraj naravnost v kamnolom. Veriga brezumja je tekla naprej: na krvava pleča so si naložili kamenje in se opotekajoč vlekli kot sence po spolzki potki v hrib: če je komu spodrsnilo, je padel tudi tisti za njim, kolona je obstala, zadnji so suvali prednje, prednji so preklinjali zadnje. Na vrhu so odvrgli vsak svoje breme, se zvalili po strmini navzdol, si spet naložili in rinili v hrib. Ko so prenesli vse kamenje na vrh, se je kolesje obrnilo: zdaj so ga morali nositi z vrha v kotanjo...
Z GOLEGA OTOKA DOMOV...
... Ladja je zaplula mimo svetilnika, se nagnila in ostro zavila v reško pristanišče... Ko so spustili most in je čakal v vrsti, ga je prevzela taka slabost, da je mislil: nikoli ne bom zmogel teh nekaj korakov do brega. Pustili so ga, da je stopil Z ladje, se izluščil iz množice, popil kavo. Pustili so mu nekaj korakov po cesti. Pustili, da se je razgledal po voznem redu. Več mu niso pustili. Dva sta stopila k njemu. »Dokumente. Mh. Pravkar spuščen. Kar lepo z nama in nobenih neumnosti.« »Zakaj?« »Vse boš zvedel.« Odpeljali so ga. Tam je zvedel... Bilo je čisto prepro-.sto, v skladu s predpisi in zakoni.' Koliko časa je bil tam? Dve leti. So ga spustili? So. Potemtakem ni zadržkov za novi dve leti. Jasno? Naslednji dan so ga vklenjenega odpeljali na ladjo. Ladja se je vračala na otok...
Bralec Primorskega dnevnika in Hofma-novega romana bi rad rekel predsedniku SZDL Slovenije: ne, rovariš Ribteie; mr kaj takega ne morete biti ponosni. Sicer je lahko tudi Stalin bil ponosen na svojo Kolymo in Hitler na svoj Mauthausen...
■ Preteklo nedeljo je imel poljski primas Glemp pomemben govor v cerkvi sv. Jožefa, ki stoji v delavskem naselju Ursus zunaj Varšave. Tam so velike tovarne, kjer so delavci že leta 1976 začeli z velikimi protestnimi akcijami proti neprestanemu porastu cen živil. Glemp je izkoristil potovanje kipa čestohovske Matere božje po farah kot priprave na letošnjo 600-letnico Marijinega svetišča na Jasni gori, da se je podal med tamkajšnje delavce. V govoru je med drugim dejal: »Moliti moramo za Waleso, da bi bil spuščen na svobodo, saj ne pomeni grožnje za nikogar. Njegova osvoboditev bi mnogo pripomogla k družbenemu sporazumu, ki smo ga vsi potrebni. V zadnjih dneh je mnogo internirancev prišlo na prostost. Imamo upanje, da jim bodo sledili še ostali in da se bodo ti kraji popolnoma spraznili.«
■ V Madridu so prekinili konferenco o evropski varnosti in sodelovanju. Nadaljevala naj bi se 9. novembra letos. Ta konferenca se je pričela že septembra 1981, bila prekinjena in se potem nadaljevala 9. februarja letos. Potekala je v znamenju ostrih sporov med zahodnimi in vzhodnimi državami zaradi dogodkov na Poljskem. Zahodne države so kot predpogoj za nadaljevanje pogajanj zahtevale ukinitev vojnega stanja na Poljskem. Ker do tega ni prišlo, so na predlog Švice nadaljevanje te konference preložili na jesen.
■ Preteklo nedeljo so bile v Franciji upravne volitve. Francozi so v polovici kantonov (nekake province) izvolili nove uprave. Kljub temu, da ni šlo za politične volitve v pravem pomenu besede, pa je vladalo splošno zanimanje, kako bo volitve prestala sedanja vladna koalicija, ki jo sestavljajo socialisti in komunisti. Izkazalo se je, da Francozi po desetih mesecih levičarske vlade že niso več zanjo tako navdušeni, saj so sredinsko desničarske stranke prejele 49,82 % glasov, levičarske pa 49,59 %. Komunistična partija je ponovno nazadovala; prejela je le 15,88 % glasov, to se pravi manj kot na zadnjih predsedniških volitvah. Vsekakor so te volitve pr-
vi	alarmni zvonec za sedanjo vlado.
Kaj je slovenski Lurd
TEM OB M
Goriška Cerkev za misijone
Z»iisd.kiiepostalaitsBčiost
Na povabilo apostola gobavcev Raoula Follereauja (v sredi) je pok. goriški nadškof Cocolin leta 1971 obiskal Afriko in v njegovem spremstvu šel v gobavska naselja v Gornji Volti in Slonokoščeni obali. Utrudljiva šestdnevna pot se je začela v prestolnici Gornje Volte Ouagadougou in končala v glavnem mestu Slonokoščene obale Abidjanu
NAPREJ PO ZAČETI POTI!
Pričujoča priloga »Goriška Cerkev za misijone«, ki jo vsako leto izdaja Misijonski center goriške nadškofije za misijonsko postno akcijo, je letos prvič brez poslanice nadškofa Cocolina, ki jo je napisal leto za letom vse od daljnega 1969. Je sicer res, da Cerkev v svoji življenjski moči nadaljuje pot, ki ji jo je zaupal Gospod, je pa prav tako res, da se čutimo dober mesec po smrti nadpastirja zmedeni in osupli...
Samo Bog ve, koliko je pokojni nadškof pomenil za misijonsko dejavnost in zavzetost, koliko sestankov, pobud, vzpodbud, radosti pa tudi razočaranj je vsako leto ob misijonski postni akciji doživel. Bil je vedno v prvih vrstah v tej čudoviti delavnici ljubezni in evangelizacije.
Ni ga več med nami, a to še ne pomeni, da ni z nami. Ni napisal svoje vsakoletne poslanice, ostal pa je sredi nas s svojim hrabrenjem, s svojimi željami, s svojimi skrbmi. Letošnja misijonska akcija poteka pod naslovom: »Kdor ljubi bližnjega, je svoboden človek«, kar pomeni, da je človek resnično svoboden, ko ljubi, ko izkazuje materialno in duhovno dobro bližnjemu. In kdo bolj kot misijonar dela na osvoboditvi bližnjega, od bolezni, nevednosti, nerazvitosti? Vse to opravlja v imenu Jezusa Kristusa; edinega resničnega osvoboditelja ljudi.
Naši misijonarji že toliko let oznanjajo Jezusa Kristusa in njegovo odrešenje; že toliko let se posvečajo raznim delom usmiljenja na zdravstvenem področju, na področju izobraževanja in splošnega napredka človeka. Tudi letos bi jih radi oskrbeli s sredstvi, da bodo nadaljevali s svojim občudovanja vrednim delom. Hočemo jim biti blizu ne le s svojim čustvovanjem in občudovanjem, temveč s konkretnim sodelovanjem.
Če kila j, jih sedaj ne smemo pustiti samih. Kajti če se mi čutimo sirote ob nenadnem odhodu msgr. Cocolina, to še veliko bolj čutijo naši misijonarji, katerim je bil pokojni nadškof velika pomoč in opora. Zapustil nam je v dediščino svoj optimizem, svojo velikodušnost, svojo univerzalno ljubezen. Prežeti s tem duhom hočemo nadaljevati z delom za naše brate.
G. BALDAS
Tudi ti mladi črnci pričakujejo pomoči goriške Cerkve, da postanejo koristni člani
človeške družbe
V POSAMEZNIH CONAH SE JE NABRALO PO ŽUPNIJAH:
Cona					%	na osebo
Gorica	25.098.637	+	5.740.372	+	29,65	605
Tržič	13.766.170	+	3.198.580	4-	30,26	216
Krmin	5.334.450	+	1.813.950	+	51,53	324
Gradišče	6.187.820	+	668.410	+	12,11	412
Visco	9.255.250	+	1.857.750	+	25,11	1.623
Cervignano	4.789.550	—	152.300			3,14	332
Oglej	4.682.835	+	700.835	+	20,01	227
Slovensko področje	9.322.585	+	2.016.935	+	27,61	452
Skupaj	78.437.297	+	15.924.532	+	25,47	412
Težave Cerkve na Madagaskarju
Škofje na Madagaskarju so nedavno izdali skupno pastirsko pismo, ki so ga duhovniki brali po vseh cerkvah. Ni pa bilo objavljeno v časopisju. Škofje pozivajo vernike, naj se bolj aktivno udeležujejo Političnega življenja. Poudarjajo tudi, da so občevalna sredstva izključno v vladnih rokah, pouk v šolah je enostranski, gospodarski položaj je kritičen.
Najbolj potrebna stvar za afriške katoličane
Predsednik vseafriškega odbora za družbene stike Khoarai, škof iz Leribe, je izjavil, da je med najbolj potrebnimi stvarmi na afriški celini ureditev katoliške radijske postaje. Omenil je, da škofje že proučujejo možnost delovanja tak' šne postaje in bodo po njegovem mišljenju kmalu izrekli dokončno besedo.
»Posvečen sem bil za škofa za vso Cerkev. Gospod mi je zaupal del božjega ljudstva, ki živi v Gorici, toda moja odgovornost in s tem skrb mora veljati za Cerkev vsega sveta, tako bližnje kot daljne. Odgovoren sem za zveličanje vseh ljudi in Gospod bo od mene terjal obračun,« to so bile besede, ki jih je msgr. Cocolin spregovoril kmalu po svojem škofovskem posvečenju.
In te svoje poglede je začel takoj uresničevati. Že leta 1968 je dal pobudo za prvo postno akcijo, kar se je potem ponavljalo vsako leto brez prekinitve. Toda začetki niso bili lahki: nerazumevanja in odprto nasprotovanje tudi s strani dela duhovščine so bili dokaz, da je nadškof prelomil z ustaljenimi navadami.
Ne da ne bi imela goriška nadškofija misijonske tradicije; iz nje je izšlo na desetine misijonskih delavcev, ki so razpršeni po vseh delih sveta. Toda to ni bilo zadostno. Bilo je potrebno, da si škofija kot taka neposredno zavzame za misijone, s svojimi duhovniki, redovnicami, laiki.
Za msgr. Cocolina je bil prihod apostola gobavcev Raoula Follereauja leta 1968 v goriško škofijo kot dar božje Previdnosti. S tem se je začela skrb goriške Cerkve za naselje gobavcev v Manikroju v državi Slonokoščena obala. Drug tak znak od zgoraj je bil prihod duhovnikov misijonske družbe PIME na področje škofije, ko so v Cervignanu odprli semenišče za pozne poklice in kasneje prevzeli eno predmestnih župnij v Gorici. Njihova prisotnost je mnogo pripomogla k misijonski zavzetosti goriške Cerkve.
25. januarja leta 1970 je msgr. Cocolin prvič obiskal Afriko, da bi v Manikroju prisostvoval odprtju naselja 25 hišic, ki so bile postavljene za gobavce v tamkajšnjem leprozariju. Denar zanje je zbrala goriška nadškofija. Ob isti priložnosti je blagoslovil temeljni kamen cerkve v Kossouu, kjer je več italijanskih tvrdk gradilo namakalni jez. Po treh letih je ta cerkev postala sedež prvega goriškega misijona v Afriki.
Ob stiku s to afriško resničnostjo je nadškof dejal: »Ne smemo se zadovoljiti, da damo temu ljudstvu nekaj od svojega; dati mu moramo sebe same, moramo deliti življenje z njimi, oznanjati mu veselo vest odrešenja.«
Leta 1971 se je msgr. Cocolin ob spremstvu Follereauja vrnil v Afriko in obiskal nekatera gobava naselja v Gornji Volti in Slonokoščeni obali. Tedaj je rekel: »Mi enkrat toliko storimo tako utrudljivo potovanje, misijonarji pa ga delajo vsak dan. Potrebno je, da o tem zvejo vsi in sodelujejo pri delu za božje kraljestvo.«
Msgr. Cocolin je sedaj vedel, kaj mora storiti. Goriška nadškofija, čeprav ni bogata na duhovnikih, mora neposredno vstopiti v delo za evangelizacijo s svojimi duhovniki. Stopil je v stik s škofom v Bouake, da uresniči svoj načrt. Izvedel je neke vrste referendum, ali smatrajo duhovniki in laiki za primerno, da goriška nadškofija odpre svoj lasten misijon v Slonokoščeni obali.
Odgovor je bil pritrdilen. Prijavilo se je 9 oseb (3 duhovniki, 3 redovnice in trije laiki). Po primerni pripravi jim je na dan sv. Treh kraljev 6. januarja 1973 msgr. Cocolin izročil misijonski križ In jih poslal na prvo škofijsko postajo v Kossou. Leta 1975 je odšlo drugih 6 misijonarjev, da odprejo drugi misijon v Nimbo, v bližini Bouakeja, ki obsega poleg 120 krajev še gobavo naselje v Manikroju.
Vsaj vsako drugo leto je pok. nadškof želel obiskati te kraje. Z obiskom je hotel tam delujočim misijonarjem povedati, da so ostali del goriške Cerkve In z njo povezani, škofijskemu občestvu pa pokazati, da ni razlike med apostolsko dejavnostjo tu in tam. Niso bila to zabavna potovanja, pač pa potovanja, ki so nudila mnogo veselja, in notranjega zadoščenja.
V	misijonski zavzetosti goriške Cerkve je vsako leto blestel dan Razglašenja Gospodovega, ko je nadškof leto za letom podeljeval odhajajočim misijonarjem misijonsko poslanstvo in izročal misijonske križe. Zadnji ga je prejel letos misijonar družbe PIME, po rodu iz Gorice, pred odhodom na Tajsko. Bilo je tri dni pred za nadškofa usodnim dogodkom, lahko bi rekli kronanje njegovega dela, posvečenega vernikom, revežem, misijonom.
Spomnimo tudi na njegove vsakoletne
poslanice za misijonsko postno akcijo in misijonsko nedeljo! Niso bile to neke priložnostne izjave, ampak vedno globoka skrb in odgovornost za ljudstva Tretjega sveta. Nadškof je bil odločilen animator misijonskega dela v vseh sestavinah cerkvenega življenja. Sodeloval je na sestankih škofijskega misijonskega centra, šel je v šole, po župnijah, vzpodbujajoč zlasti mladino za misijonske ideale.
Ni lahko voditi misijonske akcije: manjka osebje, porajajo se nekoristne polemike, vedno znova je treba zagovarjati potrebe Tretjega sveta, premnogi stojijo ob strani. Delo, ki pač zahteva vztrajnost, zagnanost in zlasti vero. A kljub vsemu, smemo ugotoviti: v teh letih so se obzorja goriške Cerkve razširila in skrb za misijone je postala dragocena sestavina življenja v škofiji.
Cilji letošnje misijonske postne akcije
1. Redno vzdrževanje misijonskih postaj v Kossouu in Nim-bd.
2. Pomoč misijonarjem širom po svetu.
3. Pomoč oblikovanju in pripravi katehistov na obeh misijonskih postajah.
4. Obnova oz. graditev kapel po naseljih znotraj misijonskih postaj
5. Vzdrževanje bogoslovca Dominika iz Nimboja.
6. Pomoč poklicni tehnični šoli v Kossou.
7. Načrt za alfabetizacijo prebivalstva v Bobo-Disulasso.
8. Nove hiše za gobavo naselje v Manikroju.
9. Kopalnice in stranišča za operirane v tem naselju.
10. Nabiranje in odpošiljanje zdravil.
11. Središče za poživitev poljedelstva v Brobo.
12. Gospodinjska šola in praktični tečaji za dekleta v Nimbo in Kossou.
Pomoč misijonarjem področja goriške nadškofije
Iz nabirke pri misijonski postni akciji v letu 1981 so prejeli po milijon lir sledeči misijonarji in misijonarke:
Claudio Battistutta (Tajska); Giorgio Berti (Argentina); Claudio Bortolossi (Parma); p. Mansvet Božič (Brazilija); s. Ul-derica Bressan (Bolivija); s. Pierfernanda Calligaris (Kenija); s. Tarcisia Carnieletto (Zair); s. Bogdana Kavčič (Burundi); Ivana Cossar (Gornja Volta); Guerrino De-marchi (Bolivija); Maria Diana (Guate-mala); s. Ksaverija Furlan (Indija); Emi-lio Geromet (Kolumbija); Luigi Gorjan (Cile); s. Elizabeta Likar (Egipt); s. Marija Dolores Lisjak (Egipt); Rambaldo O-livo (Tajska); s. Marija Pahor (Mehika); p. Stanislav Pavlin (Hongkong); br. Aleksander Pratti-Praček (Brazilija); Bruno Pierasco (Gornja Volta); Venceslav Rijavec (Ekuador); Ambrogio Rinaldi (Brazilija); Giovanna Rizzardo (Brazilija); Radko Ru-dež (Zambija); Ernest Saksida (Brazilija); Giovanni Salateo (Kolumbija); Alberto Stacul (Tanzanija); Elda Fonti (Gornja Volta); br. Bruno Viola (Kenija) br. Renato Visintin (Sierra Leone).
Salezijanski duhovnik Ernest Saksida, ki deluje v Braziliji in ga podpira kot toliko drugih misijonarjev, ki so doma na področju goriške nadškofije Misijonski center
OBRAČUN MISIJONSKE POSTNE		Dol	200.000
AKCIJE 1981		Gabrje-Vrh	160.000
Dohodki		Gorica, slov. župnija	1.322.100
Nabirka po župnijah	78.437.297	.Tanil j e	92.415
Šole	13.456.810	Jazbine	188.500
Ustanove, zavodi, razne skupine	31.648.565	Krmin-Subida	180.000
Papir in stara obleka	8.156.700	Mavhinje	424.000
Mašne Lntencije misijonarjem	3.152.000	'Nabrežina	1.800.000
Razni darovi (163)	30.611.800	Pevma	145.000
Skupaj Lir 165.463.172		Podgora:	
Izdatki		župnija	478.500
Za vzdrževanje misijonskih postaj		otroški vrtec	40.000
Kossou in Nimbo	82.841.030	osnovna šola	92.000
Za škofijske misijonarje		Rupa-Peč:	
širom po svetu	29.652.500	župnija	336.000
Za misijonarje v Gornji Volti	13.565.508	osnovna šola	134.000
Za druge misijonarje	6.781.000	Sestre čudodelne svetinje	520.000
Za stroške misijonske postne		Sovodnje:	
akcije in druge dejavnosti	13.869.364	župnija	359.900
Za razne stroje in drug material	5.038.555	osnovna šola	86.700
Za upravne stroške	7.339.627	Šempolaj	203.000
Prispevek za C.V.C.S.	5.000.000	Štandrež	1.500.000
Skupaj Lir 164.087.584		Števerjan:	
Prebitek Lir	1.375.584	župnija	500.000
		osnovna šola	185.500
MISIJONSKA POSTNA AKCIJA 1981		Štmaver	100.000
SLOVENSKO PODROČJE		Zavod sv. Družine	2.415.500
Devin	600.000	Zgonik	200.000
Doberdob	656.940	Skupaj	Lir 12.788.285
Goriški misijonarji in misijonarke, ki delujejo v državi Slonokoščena obala (Afrika)
POM G1PSEPPE BflLPflS PRIPOVEDUJE:
Po misijonih goriške nadškofije
Snidenje z našimi misijonarji na letališču Adidjana je nadvse prisrčno. Drvimo proti misijonski postaji v Kossou. Peput takoj prekine s pevskimi vajami za jutrišnjo nedeljo in je že v našem objemu. Pridružijo se mu še sestre Pieralba, Pia in Dores. Snidenje je prsrčno in ganljivo; prinesli smo jim košček domovine in njen pozdrav. Isti prizor se ponovi naslednji dan v Bouake. Pozabljen je napor, ko sem v Gorici stikal za prostor za nov zavojček, namenjen našim pionirjem na misijonskem področju. Veselje, ki sije iz oči vseh, ko božajo pošiljko od doma, je bogato plačilo.
Nedelja. Ob osmih smo že v Sahabu, vasici s komaj 600 prebivalci, med njimi 150 katoličanov. Radovedni ogledujejo bele prišlece. Kapela je nova stavba, sestavljena iz cementnih blokov in pokrita s pločevino. Preprosta miza služi za oltar in preostali cementni bloki za sedeže vernikom. ■Na steni za oltarjem je velik lesen križ. Verniki prihajajo, dolga vrsta čaka na spoved. Nihče se ne vznemirja, ko se vrsta le počasi krči. Prepevajo verske pesmi.
Polnagi otroci se stisnejo k oltarju, kajti kapela je premajhna za vse. Mnogi so zunaj vrat. Mašni obred je v jeziku baole, pesmi prav tako in ritmično spremljanje vernikov, njihov stari verski običaj. Vse je prisrčno, iskreno, navdušeno, da nehote pomislim na naše cerkve, kjer trudno ir. naveličano potekajo cerkvena opravila. Hvalim Boga za nova ljudstva, ki navdušeno prihajajo v občestvo svetih na zemlji-
Jutri bo to ljudstvo spet na trdem vsakdanjem delu na brezkončnih nasadih kave in kakava. Dveletno delo naših misijonarjev je že obrodilo svoje sadove. Črnski pregovor pravi: »Kdor hoče čisto vodo mora k izvirku.«
Rad sem ustregel don Chinu, ki me je prosil, naj bi naslednjo nedeljo maševal v Kossouu. 25. januarja 1970 je naš ljubljeni nadškof Cocolin blagoslovil tu temeljni kamen nove cerkve in prihod prvih misijonarjev nove nadškofije. Verska skupnost se je zelo povečala in njihova vera je živa in življenjska. Pretežni del jo sestavljajo mladi. Maševal in govoril sem v francoščini in ker mnogi mladi posečajo francoske šole, upam, da moja beseda ni padla na nerodovitna tla. Sredi malikovalcev je ta skupinica kristjanov kot plamen, ki se širi, saj se javljajo vedno novi katehumeni.
PRIREDITEV MLADIH
V	KRANBONOU
Noč je jasna, topla. Prostor sredi vasi, kjer se bo odvijala veselica, razsvetljuje velika luna. Mladi iz zavoda »Ecole Tec-nique de Kossou« bodo pod vodstvom učitelja Peputa pripravili vsem veselje.
Povabljen je tudi poglavar naselja, ki predstavlja najvišjo oblast. Nihče se ne vznemirja zaradi enourne zamude. Igralci se mrzlično pripravljajo, pomerjajo obleke, ki bi najbolj odgovarjala osebnosti iz igre. Ob devetih je dano znamenje za začetek predstave, ki se nadaljuje vse do polnoči. Na sporedu so razni prizori »Fe-tišist«, »Namišljeni zdravnik«, »Prevarani kmetovalec v pragozdu«, »Davčni plačeva-lec« in drugi.
Igralci od 16 do 22 let so se vživeli v svoje vloge, njihova izrazna tehnika, izgovarjava, mimika so občudovanja vredne. Velika množica je kot začarana, sledi nastopajočim, vživlja se v posamezne prizore in z navdušenimi aplavzi dokazuje svoje zadovoljstvo. Pristno veselje svežih narodov, ki jim je tuja vsa ameriška in evropska gniloba.
Opolnoči, ko je vse končano in je ljudstvo zadovoljno odšlo v svoje revne koče, so marljivi igralci nagrajeni s kozarcem piva, ki ga v največjem veselju in navdušenju nad uspehom spijejo v misijonski kuhinji in ki zaključuje vse dolge priprave in napor nedeljskega nastopa. Njihovo veselje je pristno, doživeto, popolno, v živem nasprotju z zlaganim veseljačenjem naše mladine, naveličane in site vseh dobrot.
KRST POD DREVESI
Po maši v Sahabo se don Chinu približa ženska. V naročju nosi enoletnega težko bolnega otroka. Ni otrokova mati, marveč le teta, starši so na delu v drugi državi. Njeno zadnje upanje je misijonski dispanzer. Sestra Pija se zaman trudi, da bi rešila otroka. Po 24 urah se je njegovo stanje tako poslabšalo, da je nujno, da otroka nemudoma peljejo spet domov, da bo umrl v družinskem krogu. Don Chino je teto z otrokom naložil na svoj avto in ju pripeljal v Sahabo. Rad bi otroka pred
smrtjo krstil. Otrokovi starši so pogani in odsotni, le otrokov ded, ki je že 30 let ka-tehumen, sedaj odloča namesto staršev.
»Otrok bo krščen!« 'Nihče si ne upa oporekati, kajti v odsotnosti staršev ima materin oče popolno pravico nad odločanjem
v	vseh primerih družinskih članov.
Na dvorišču, v senci dveh dreves se nato izvrši krstni obred. Prisotna je vsa vas. Črnska otročad je prva, za njimi stojijo matere z otroki na hrbtu. Stari katehumen z nekaterimi navzočimi kristjani moli. Misijonar iz pločevinaste škatle, ki je nekoč vsebovala mlečni prah, oblije z vodo umirajočega otroka.
Mali Paul-Nazaire je sedaj božji otrok, dedič nebeškega kraljestva. Otrokov ded joče od ganjenosti. Njemu ni dano, da bi prejel sveti krst, ker ima dve ženi. Stisnil sem njegovo žuljavo roko z željo, da bi tudi on kmalu bil po krstu sprejet med božje sinove.
Nikdar v življenju nisem prisostvoval bolj ganljivemu obredu svetega krsta kakor tu v Afriki sredi črnskega ljudstva.
ZABOJNIK
Seveda je bilo je naključje, vendar me je presunilo, da je zabojnik (kontejner), odposlan iz Gorice leto prej dospel v pristanišče Abidjan prav na dan našega prihoda.
Kontejner veselja za naše misijonarje in
DON FLAVIANO RAZKAZUJE SVOJ MISIJON
Popoldansko sonce pripeka. Don Flavia-no želi, da si ogledam njegovo misijonsko področje. Iz pogozdene savane gledajo komaj vidne vasice. V Diebononu obiščeva katehista Christopha in njegovo družino. Na 500 prebivalcev je komaj 10 katoličanov. A iz tega gorčičnega zrna raste veliko upanje — edini semeniščnik iz nimbo-škega misijona 18-letni Dominique. Njego-
vi	starši so še pogani, a srečni, da bo njun sin postal duhovnik in učitelj ljudstva. Še smo v pogovoru z Dominikovimi starši, ko zaslišimo iz daljave vpitje, petje in ritem plesa. Bliža se čuden sprevod. Muslimani slavijo svoj »tabatski« praznik jagnjeta in Abrahamove daritve. Ne bojijo se javnega nastopa na ozemlju, ki je v rokah malikovalcev.
Nadaljujeva pot. Don Flaviano pozna vsako dvorišče, vsako kočo. Ženske pripravljajo večerjo. Na prijazno povabilo prisedeva. Postrežejo z običajno zelo pikantno omako ter njihovim »kruhom«, vino pa vsak dan pripravljajo iz palmovih sadežev. Preseneča me živa vera te majhne krščansike skupnosti.
V	Akpido je en sam kristjan-katehist Denis. Tudi njegova družina je še poganska. Dvakrat na teden prekolesari 26 km, da doseže naselje Konzo, kjer ga čakajo katehumoni.
Od vzhoda se bliža vihar. Naglo se posloviva. Noč je temna, le tu pa tam jo razsvetljujejo slabotni plamenčki petrolejk po ravnih črnskih kočah. Ali bodo kdaj zagoreli v plamen žive Kristusove vere?
V	VLAKU
Železnica povezuje Ougadougou, prestolnico Gornje Volte, z Abidjanom, glavnim mestom Slonokoščene obale in prekrižari na tej poti 1500 km savane. Če si se enkrat udeležil te vožnje, lahko rečeš, da si spoznal srčiko tega ljudstva. Na vseh vmesnih postajah vstopajo potniki, oblečeni v svoja pisana tradicionalna oblačila, natovorjeni z vsemi mogočimi stvarmi, ki so jih pokupili na trgih in sejmih.
V	natrpanih vozovih se med potniki mešajo koze, zvezane kokoši kokodakajo,
črnsko ljudstvo. 157 ton zdravil, oblek, raznih strojev, knjig in drugih prepotrebnih stvari. Občudujem akrobatsko spretnost don China, ki leta od urada do urada, da popravi nerazumljiv pogrešek tržaških carinikov, ki so pozabili zaboje zapečatiti ob odhodu.
Orjaški Libanonec s svojim tovornjakom odvaža blago iz pristanišča deloma v Kossou in deloma v Nimbo. 277 zabojev blaga! Nemogoče je popisati veselje učitelja Peputa nad tako dolgo pričakovanim strojem za njegovo tehnično šolo, otroško radost bolničark Pinucce in Darie, ki spet lahko polnita že izpraznjeno zalogo zdravil. Sestra Pija žari od sreče nad tisoči poslanih antibiotikov, dar milanskih podjetij Carlo Erba in Formital. Nadaljevala bo z zdravljenjem in rešila marsikatero življenje, zlasti še otrok, najbolj podvrženih infekcijam in raznim boleznim. Zdravila so namenjena tudi drugim slabo založenim državnim bolnišnicam, leprozariju v Manikro, dispanzerju s. Armide in še mnogim drugim.
Splošno veselje. Želim si, da bi te prizore navdušenja in hvaležnosti videli vsi tisti, ki so s trudom in žrtvami zbirali zdravila, .obleke, stroje, polnili zaboje za dolgo pot prek morja do te afriške obale. Poplačan bi bil njihov trud, kajti odposlali so »zabojnik veselja«.
prodajalci na vseh postajah ponujajo sadje, cvrtje, v zarjavelih pločevinastih posodah pitno vodo. Vročina v gneči je neznosna, 40 in več stopinj, ki se ji pridružijo še duhovi prepotenih teles, nakupljene hrane, ki jo zavživajo, da mi Evropejci z nekim bolečim domotožjem pomislimo na naše evropejske vlake. Sram me je te misli, zato se približam črnčku, ki ga mati nosi na hrbtu, da bi ga pobožal in tako zadostil svojemu »grehu«. Da bi tega nikdar ne storil! Otrok zažene tak krik, da gre skozi ušesa. Mati se naglo odmakne. Pa pomislim: otrok se je prestrašil belega obraza, prav kakor pri nas matere strašijo otroka s črnim možem, če so poredni.
SVETOVNI MISIJONSKI DAN
Tretja oktobrska nedelja. Po cerkveh vsega sveta se ta dan praznuje misijonska nedelja. Tudi v poljedelskem središču v Goundi se je verska skupnost pridružila vernikom vsega sveta. Čutim kot poseben privilegij, da lahko mašujem v osrčju misijonske dežele, ki ima sicer malo kristjanov, a bo zažarela v velik kres, če jih bosta podpirali naša molitev in pomoč. Nikjer drugje tako ne občuti človek nujnosti po evangelizaciji kakor tu sredi poganske brezbrižnosti.
Misijon Kossou ima komaj 1.500 katoličanov skupaj s katehumeni. Vseh prebivalcev pa je 21.000. Še težji je položaj v Bouake: le 200 katoličanov na 20.000 prebivalcev, komaj en odstotek. Isto je v misijonu don Flaviana: 30 katoličanov na 30.000 prebivalcev. V 150 vaseh njegovega področja je mnogo vasi, ki nimajo niti enega kristjana.
Morda se čutimo od Boga izbrani, da smo takoj po rojstvu prejeli sv. vero, tako rekoč zastonj, in nam ni mar, da je drugi nimajo. Če pa smo kot otroci božji srečni, nas mora le boleti, da premnogi še tavajo v temi in jim je popolnoma neznana Resnica, ki jih bo osvobodila.
LAIKI PRI DELU
V	GORNJI VOLTI
V	poljedelskem centru v Goundi delata tudi dva laika goriške nadškofije: Bruno Pierasco in Edda Tonti. Več kot prav je bilo, da sem ju obiskal. Kako bi se mogel
ubraniti vpliva, ki ga na vsakega obiskovalca naredi brat Silvester. Našli smo ga shujšanega in posušenega kot polenovko pri urejevanju zdravil, ki so prispela iz ZDA. Brat Silvester je redkobeseden, a kar pove, mu prihaja iz srca stokrat razmišlje-no in utemeljeno. Ponavlja, da ni dovolj, da mi na zahodu darujemo za misijone, kar nam preostaja iz našega preobilja, temveč bi morali z njimi deliti tudi potrebno, kakor brat z bratom.
To je glas vpijočega v puščavi. Spremlja nas po svojem zemskem paradižu, razkazuje nasade žitaric, povrtnine, sadnih dreves. Na koncu plantaže naletimo na skupino dvajsetih poliomielitičnih otrok ob enakem številu vozičkov. Misel nam hiti nazaj v januar 1979, ko smo tudi naleteli na te otroke, ki so se dobesedno plazili po tleh in se je brat Silvester z zaupanjem obrnil na Gorico za pomoč. Ni bil razočaran. Goriška nadškofija se je velikodušno odzvala in claleč prekosila njegova pričakovanja. Vsak je dobil svoj voziček in brat Silvester jih ni več zapustil. Preskrbel jim je zaposlitev, naučil jih je tkati, da si tako služijo vsakdanji kruh.
Od dela sta se vrnila Bruno in Edda; veselje nad snidenjem je nepopisno. A čas je tudi tu dragocen. Brat Silvester nas že kliče k večerni molitvi. Prve, izredno svetle zvezde se prižigajo na nebu, ko se dvigajo k Bogu molitve zahvale in prošnje. Sledi sv. maša v od dnevne vročine razbeljeni kapelici. Isti Kristus, navzoč po velikih cerkvah sveta, je pričujoč tudi tu v tej neznatni razgreti cerkvici črne Afrike. Čudež, ki se ponavlja dan za dnem in na katerega malokdo pomisli A ni časa za razmišljanje, zunaj cerkve se nekaj dogaja. V misijon so prinesli dečka, ki je padel z drevesa, si zlomil nogo in je v nezavesti. Bruno in Edda ga naložita na tovornjak in naglo odpeljeta v najbližjo bolnišnico v Koudougou. Vrnila se bosta čez poldrugo uro z nič kaj tolaž-Ijivimi novicami.
Zberemo se k večerji in potem še dolgo razpravljamo o najbolj perečih vprašanjih misijona. Nad nami krožijo v vse-mirju umetni sateliti, svet se peha za užitki, zaslužkom, voditelji narodov razpravljajo o miru, delijo nagrade, priznanja, a popolnoma pozabljajo na te skrite junake največjih odpovedi in žrtev, da bi jim na mestnih trgih postavili spomenik priznanja. A eno je gotovo: spomenik v naših srcih so si že zagotovili.
DON DARIO V JETNIŠNICI
Tudi današnji čas rojeva junake. Če 23-Ieten fant zapusti svet in vse njegove vabe ter se odloči za delo v misijonih, se mu čudimo, a nas ne preseneča. Vse drugače pa gledamo na mladega fanta, ki v afriških ječah iz ljubezni do Kristusa nudi zdravniško pomoč jetnikom. V naših misijonih v Afriki smo imeli doslej dva taka primera: Silvano Franchi pred tremi leti in Dario Cimbare še danes.
»Dario, kakšno je tvoje delo v ječi?« ga vprašam.
»Pridi, da se prepričaš,« je njegov odgovor.
S posebnim dovoljenjem, v spremstvu oboroženih straž sem z Dariom prestopil vrata ječe v Bouakeju. V treh prostorih je natrpanih 274 jetnikov, med njimi nekaj žensk v posebni sobi. Edina sprememba je točno odmerjen sprehod po tesnem dvorišču med visokimi zidovi. Tako dan na dan, leto za letom, v popolnem brezdelju, v nepopisni umazaniji in pomanjkanju najosnovnejših higienskih naprav: dve prhi za moške in ena za ženske.
Dario preživlja tu vsa jutra in zdravi vse mogoče bolezni, ki najdejo v tem pomanjkanju higiene uspešno podlago: gnojne rane, tuberkuloza, malarija in še sto drugih nevšečnosti, ki tarejo jetnike. Zanje je kot beli angel, poslan iz nebes. Vsi ga imajo radi in ima prost vstop v vse oddelke, lahko se pomeša mednje, ko so na oddihu na dvorišču, zanima se za sodne razprave, za odvetnike, za svojce, pospe-čuje začetek procesov, nudi jim z odprtim srcem vse, kar zmore njegovo plemenito srce. Kristusov pričevalec sredi človeške bede!
CERKEV NA SKALI
Skalnato področje v obliki velikanske gobe se dviga iz ravnine. Na tej vzpetini, imenovani Rocher, bo stala »cerkev na skali«, posvečena sv. Petru.
Dve začasni stavbi, predhodnici velike cerkve, že služita svojemu namenu: v prvi je kapela za bogoslužje, druga pa je namenjena črnskim ženam. Misijonarke jih tu učijo šivati, plesti, seznanjajo jih s higie-
no, nego otrok in s kuhanjem. Ob nedeljah sta v kapeli dve sv. maši, da se ljudje lahko razvrstijo.
Že sedaj se na »Skali« odvija intenzivno versko življenje. Lani je obiskovalo veroučni tečaj 190 otrok od 6 do 12 let. Šola traja štiri leta. Šola verouka za odrasle je manj obiskovana. Vsak četrtek je pouk krščanskega nauka za fante Katoliške akcije, ki jih je okoli sto.
Skala (Rocher) ni še doživela v svoji tisočletni zapuščenosti tolikšnega navala človeških stopinj, ni še slišala tolikega petja in molitev kakor sedaj, ko so nosilci Kristusovega evangelija prodrli do nje in si jo osvojili.
MANIKRO’
Zadnja nedelja našega obiska v misijonih. V teh dnevih smo videli toliko stvari, doživeli toliko srečanj, bili deležni veselja in radosti, pa tudi skrbi in težav, da ne moremo na lepši način zaključiti naših dni obiska kakor s sv. mašo na Skali ob 7h zjutraj in v leprozariju ob 10. uri.
Povratek v Manikro, med gobavce, ki smo jih spoznali pred več kot desetimi leti na začetku naše misijonske poti po Afriki, je doživetje zase. Pod imenom Manikro smo začeli naš apostolat v tem koščku Slonokoščene obale.
25. januarja 1970 je pokojni nadškof P. Cocolin odprl naselje gobavcev v Manikro, zgrajeno s prispevki goriških vernikov. Takrat ni nihče pričakoval, da bo ta mala iskra zanetila ogenj, ki bo prežaril vso deželo.
Že ob devetih se je zamajal zvon in začel vabiti k sv. maši bližnje in oddaljene iz gobavskega naselja. Prišli so naši stari znanci, srečni nad našim obiskom. Maša je v njihovem jeziku baole, prav tako petje in molitve. Nehote sem občudoval vnemo in napor misijonarjev, ki so se naučili njihovega jezika, se poglobili v trpljenje in prejšnjo osamelost bolnikov^zavržencev vsega človeštva ter jih dvignili na raven ljubljenih bratov.
Manikro je oddaljen 13 km od Bouake-ja. Še do nedavnega je Manikrft, kijtrb že obstoječi bolnišnici in leprozariju, komaj životaril. Okoli sto gobavcev je mogel sprejeti in tu so preživljali bolj ali manj dolgo dobo. Nekateri so se ozdravljeni vrnili na svoje domove, največ pa jih je ostalo v leprozariju.
Sedaj je vse drugače. S prihodom misijonarjev so se tudi oblasti zbudile in danes razpolaga Manikro z najmodernejšimi sredstvi zdravljenja. Posebne ekipe zdravnikov obiskujejo prebivalstvo, da ugotavljajo zdravstveno stanje posameznikov. Ljudje sodelujejo z zdravniki, podvržejo se pregledom, zdravljenju, ne branijo se, če je treba odrezati kak ud, saj vedo, da s tem lahko ozdravijo in preprečijo nadaljnjo okužbo. Mnogo je zato bolnikov ali že ozdravljenih, ki hodijo z berglami in so veseli, da so se tako vrnili v življenje. Leprozarij razpolaga sedaj z velikimi dvoranami za sprejem bolnikov, kjer najdejo gobavci vedno toplo vodo in hitro postrežbo.
Manikro se je prebudil. Gobavci niso več zavržena bitja, temveč bolniki, potrebni nege in zdravljenja; začasni bolniki, ki se bodo v doglednem času vrnili v svoja naselja, med svoje ljudi in dali prostor drugim bolnikom, ki bodo ozdraveli in tako vsaj delno zajezili to strašno bolezen in še bolj nerazumljive predsodke, ki so zakoreninjeni med ljudstvom.
POMEBNI OBLETNICI
Prihodnje leto bo poteklo 15 let, odkar je goriška škofija sezidala prve hiše za gobavce v Manikro in deset let od prihoda prvih misijonarjev v Kossou. To sta dve zelo pomembni obletnici. Prav je, da se ju spomnimo ne s posebnimi praznovanji, temveč s še večjo gorečnostjo za pomoč potrebnim. V načrtu so nove hiše za go bavce, tako za družine kaikor tudi za posameznike, nadalje novi prostori za operirane bolnike s potrebnimi higienskimi napravami, ki jih do sedaj niso imeli.
Nadaljevalo se bo s pošiljanjem potrebnih zdravil v leprozarij, kar naša nadškofija dela že deset let. Odposlala je že na tone zdravil, obvez in potrebnega materiala za zdravljenje gobavcev in drugih bolnikov. Prav tako je še vedno potrebna denarna pomoč. Denar, naložen v to »banko človeške solidarnosti z najbednejŠimi« bo obrodil najvišje odstotke, ne toliko za ta svet, kot za srečno večnost.
Pričujočo prilogo je oskrbel Misijonski center goriške nadškofije.
Don Flaviano v razgovoru z vodilnimi domačini
Občni zbor SKPD „F.B. Sedej1' Pričevanje Tatjane Goričeve
Prosvetno društvo »F. B. Sedej« iz Šte-verjana je 27. februarja imelo svoj 14. občni zbor. V spodnji dvorani Župnijskega doma se je zbralo lepo število članov in prijateljev, da bi pregledali in ocenili delovanje društva. Od zadnjega občnega zbora sta minili dve leti.
Dosedanji odbor je vodil Simon Kom-janc, ki je tudi odprl občni zbor ter pozdravil vse navzoče, med katerimi je bil tudi domači župan Slavko Klanjšček. V svojem poročilu se je Komjanc najprej zahvalil vsem članom društva in skupinam, ki delujejo v okviru društva. Prav njihovo vztrajno delo in požrtvovalnost dajeta šte-verjanski vasi prvenstveno mesto v ohranjevanju in razvijanju slovenske kulture na Goriškem. Števerjan ni velika vas, saj ne šteje niti 800 prebivalcev, vendar dokazuje, da so njeni prebivalci zavedni Slovenci in da jim je kulturni napredek zelo pri srcu. Vse to potrjujeje vsakoletni Festival domače glasbe, ki ga poleti prireja društvo »Sedej« skupno z ansamblom Lojzeta Hledeta. Festival je po obsegu in udeležbi verjeno največja slovenska kulturna manifestacija v zamejstvu. Predsednik se je tudi zahvalil raznim krajevnim upravam (goriški pokrajini - odborništvo za kulturo, števerjanski občini itd.) za pomoč, ki jo nudijo.
Nato je povabil predstavnike vseh skupin, ki delujejo v okviru društva, da podajo poročilo o svojem delovanju. Izrazil je tudi željo, da bi v prihodnje dramska družina naštudirala novo igro, kar ji žal ni uspelo v preteklem letu.
Sledilo je poročilo tajnika S. Škorjanca. Ta se je zaustavil posebej ob gostovanjih raznih skupin, ki so na povabilo društva igrale ali imele koncerte v Števerjanu, ter ob raznih proslavah in prireditvah, ki jih je društvo pripravilo v Sedejevem domu.
Blagajniškemu poročilu so sledili pregledi delovanja skupin, ki delujejo v okviru društva: Briški fotoklub je organiziral dva fotografska natečaja ter vrsto predavanj o fotografski tehniki. Ansambel Lojzeta Hledeta je imel v tem času približno 30 nastopov, med katerimi sta najvažnejša med belgijskimi Slovenci in v Parizu; posnel je tudi dve plošči. »Zamejski instrumentalni ansambel« je nastopal v glavnem po goriških odrih, nekajkrat tudi v bližnji Sloveniji. SZ »Brda« je tudi letos organiziralo Športni teden. Mladinski krožek pa je priredil nekaj plesov ter poskrbel, da se nekatere tradicije, kot je kresovanje ali postavljanje mlaja, ohranijo. Oba pevska zbora sta uspešno nastopala na domačih prireditvah ter na raznih pevskih revijah. Štirinajst let že redno izhaja tudi Števerjanski vestnik, ki je dosleden in vesten poročevalec kulturnega delovanja ter življenja v naši vasi nasploh.
Iz poročil smo lahko razbrali, da je društvo »F. B. Sedej« zelo aktivno in zato tudi ponosno na opravljeno delo. Poročilom je sledila debata, v katero je med drugim posegel tudi novi števerjanski župnijski upravitelj dr. K. Humar. Opozoril je na nekatere probleme in pomanjkljivosti, ki bo nanje moral novi odbor polagati večjo pozornost. Tako je izrazil željo, da bi se stiki med Števerjanom in Jazbinami povečali, da bi se oba dela občine in fare zares čutila kot ena sama organska celota. Nadalje naj bi se poskrbelo za primerne športne objekte, ki jih v Števerjanu žal še nimamo; naj bi se pomnožilo število kulturnih in vzgojnih večerov, iki ljudi oblikujejo. Novi odbor naj bi ne pozabil na varstvo Sedejevega doma, ki je za delovanje društva neobhodno potreben.
Končno je dosedanjemu odboru bila predlagana razrešnica in sledile so volitve novega, ki je sedaj takole sestavljen: Stanko Škorjanc (predsednik), Simon Komjanc, Anka Cernic, Cvetka Klanjšček, Martin Srebernič, Jelko Komjanc, Ivan Vogrič, Klavdij Fattore, Florijan Lango, Damjana Komjanc, Vivijana Mačus, Franka Pado-van, Damijan Terpin, Peter Terpin, Marko Terčič, Branko Terčič, Ivan Mužič, Marina Šlekar, Aleš Pintar.
Člani odbora so še po en predstavnik vsake delovne skupine: Lojze Hlede (za istoimenski ansambel), Marko Cernic (za Zamejski instrumentalni ansambel), David Pintar (za Briški fotoklub), Marassi (za ŠZ Brda), Jolanda Koršič (za mešani pevski zbor), Alenka Cernic (za mladinski zbor), Marjan Terpin (Števerjanski vestnik).
(n+n)
Do Celovca potem ni bilo več daleč.
Dvorana Koncertne hiše je bila nabito polna, vstopnice razprodane, 'nov dokaz, da slovenska pesem privlačuje tudi v nenaklonjenih okoliščinah. S slovensko pesmijo pa niso hoteli organizatorji samo potrditi slovenske prisotnosti, temveč tudi proslaviti visoki življenjski jubilej koroške pesnice Milke Hartmanove, njeno 80-let-riico.
Naš zbor je dovršeno zapel štiri pesmi. Občinstvo nas je sprejelo in nagradilo s toplim aplavzom. Ob tem priznanju smo vsi pozabili na vloženi trud, saj smo s svojim poustvarjanjem razveselili marsikaterega ljubitelja glasbe, 'in kot upamo, s petjem tudi potrdili, da nas državne meje ne morejo in ne smejo ločiti.
V	soboto 13. marca pa smo nastopili v Boljuncu s tremi pesmimi na reviji Primorska poje.
O navdušenju naše mladine priča tudi to, da smo preuredili svoj sedež, kjer sta prej bili dve majhni sobi, pretesni za naš zbor. Nekateri prostovoljci so prostor razširili in njim gre zahvala, da se zdaj dobro počutimo 'in raje zahajamo k pevskim vajam.
Nepozabni večer, ki je bil v torek 2. marca v avditoriju »L. Fogar« v Gorici, bo ostal vsaj 300 poslušalcem v hvaležnem spominu in v potrditev naših prepričanj ob pričevanju filozofinje Tatjane Goričeve. Pri tem je moral marsikdo ob njenem živem pripovedovanju svoje poglede spremeniti ali vsaj dopolniti, brez upoštevanja tistih najbolj osnovnih, npr. da v Sovjetski zvezi ne živi samo en narod, dalje, da je treba razlikovati med sovjeti in Rusi, da je marksizem na zahodu nekaj drugega kar je ali kar se dogaja v Sovjetski zvezi.
Tatjana Goričeva je stara 33 let, živi pa na zahodu potem ko so jo lani izgnali iz Sovjetske zveze. Po tragični smrti svojih staršev si je izbrala raje izgnanstvo kot zapor. Pa je eno in drugo strašno.
Njeno duhovno življenje je podobno mnogim njenim sovrstnikom, ki so se povzdignili do drugačnega gledanja kot ga zastopa in z vsemi sredstvi prisile usmerja sovjetska oblast.
Rojena je bila v ateistični družini, vzgojena v miselnosti, da človek z Bogom nima kaj opraviti. Duhovni preobrat se je v njej začel ob srečanju z eksistencialistič-
tržaške novice
Živahna dejavnost zbora Rupa-Peč
Po kratkem premoru se je dejavnost zbora Rupa-Peč obnovila. V nedeljo 7. marca smo kot zastopniki Goriške nastopili °a zborovski reviji v Celovcu. V prijetnem razpoloženju smo se pripeljali do Žabnlc, kjer smo s petjem sodelovali pri sv. maši.
Slov. Vincencijeva konferenca v Trstu
V	četrtek 11. marca so se članice tržaške slovenske Vincencijeve konference zbrale v kapeli Šolskih sester pri Sv. Ivanu za velikonočno duhovno obnovo. Sv. mašo s primernim govorom je imel škofov vikar dr. Lojze Škerl. Po maši je bil občni zbor, pri katerem je bil ponovno potrjen dosedanji odbor, ki mu načeluje prof. Laura Abrami.
Iz poročil je bilo razvidno, da je Konferenca še kar delavna. Povečati pa bi bilo treba število članic, kakor tudi število oddelkov po posameznih župnijah. Potrebnih je veliko, a število pomočnikov je še vedno majhno. Z veseljem smo vzeli na znanje, da je mesečna maša za poklice naletela na zadovoljiv odziv.
Sedaj se članice pripravljajo na oljčno nedeljo, ko bodo pred raznimi cerkvami razdeljevale oljčne vejice. Darovi gredo za reveže. Vodstvo misli seveda na počitniško kolonijo za otroke in na zadevno pripravo osebja.
PRAZNOVANJE SV. JOŽEFA V RICMANJIH
Petek 19. marca v Ricmanjih ob 9.30 mladinska sv. maša (poje otroški zbor osn. šole Ricmanje-Domjo); ob 11. uri slovesna sv. maša (poje domači cerkveni zbor); ob 15. uri litanije, govor in blagoslov; ob 17. uri večerna sv. maša (poje dekliški zbor iz Mačkolj). Med nami bo minoritski frančiškan p. Janez Korbus iz Ptuja.
Sobota 20. marca v kapeli bi. p. Leopolda pri Domju; ob 16. uri srečanje s starši in zakonci; ob 17. uri večerna sv. maša. Nedelja 21. marca v kapeli bi. p. Leopolda pri Domju ob 9.30 sv. maša z velikonočnim obhajilom; v Ricmanjih ob 11. uri slovesna sv. maša; ob 16. uri litanije, sklepni govor in blagoslov; v Baragovem domu ob 18. uri gostovanje PD iz Štan-dreža z Goldonijevo veseloigro
»KRČMARICA«
Nedelja 28. marca ob 17. uri v Baragovem domu v Ricmanjih praznovanje dneva mamic in očetov (nastopajo domači otroci).
V	počastitev mednarodnega Leta ostarelih bo v dneh praznovanja sv. Jožefa v Baragovem domu v Ricmanjih tudi razstava domačega umetnika Franca Bajca. Pri razstavi bo sodelovala tudi mlada umetnica Elvira Kompare.
Drobne iz Trsta
Marijina družba, ul. Risorta, ima sedaj v svoji knjižnici trideset vezanih letnikov »Katol. glasa«, manjka samo letnik 1949, lanski pa še ni vezan. V teku let se je nabralo nekaj letnikov v Marijanišču na Opčinah, večino pa je iz svoje zlate rezerve darovala uprava Katol. glasa v Gorici. Kdor želi kaj najti o naši zgodovini 30 let nazaj, naj pride v Marijin dom in tam išče in prebira. Vezani letniki se ne dajejo na posodo na dom.
Tržaška škofija je dala natisniti lepake z naslovom »škofov pastoralni obisk v
župniji«. Lepaki so na voljo v škofijskem tajništvu.
Sv. oče je dobil po božiču nekaj spominskih podobic na tržaško romanje v Rim septembra 1979. Sedaj prve dni marca se je Državno tajništvo zahvalilo za skromno darilo in voščila ob praznikih.
V	postnem času je v vseh cerkvah v Trstu večdnevno češčenje Najsvetejšega. V enajstih župnijskih cerkvah, kjer je slovenska služba božja, so organizirane tudi molitvene ure za naše vernike in sicer do konca marca v treh cerkvah: na Kolonkov-cu od 21. do 23 marca, v Rojanu in istočasno pri Sv. Ivanu pa od 29. do 31. marca. Prve dni aprila imajo češčenje pri Sv. Ani od 1. do 3. aprila, v- Barkovljah 2. in 3. aprila, pri Sv. Antonu pa od 31. marca do 2. aprila.
Sv. Jakob in Sv. Vincenc. V okviru delovanja Slovenskega pastoralnega središča so v letošnjem postnem času obnovili v cerkvi sv. Jakoba staro navado nedeljskih postnih govorov. Ob 16. uri je najprej križev pot, nato pa postni govor župnika Albina Germeka. Obisk je bil do sedaj zadovoljiv in ljudje so s postnimi govori zadovoljni. V nedeljo 28. marca postnega govora ne bo, ker bo na Montuzzi spokorna pobožnost. Zadnji postni govor bo na veliki petek po križevem potu ob 17. uri.
Tudi pri Sv. Vincencu imajo naši ljudje v postnem času vsak petek križev pot ob 17.30. Udeležuje se ga tudi lepo število naših šolarjev.
Številčno nazadovanje italijanske manjšine v Jugoslaviji
Popis prebivalstva, ki so ga v lanskem aprilu opravili v Jugoslaviji, je izpričal, da je v Jugoslaviji nekaj več kot 15.000 Italijanov. Pripadnikov italijanske manjšine je bilo larii točno 15.116. Pred desetimi leti jih je bilo 21.791.
Večina italijanske manjšine (11.661) živi v SR Hrvaški vzdolž istrske obale, na Reka in v Pulju. Na ozemlju SR Slovenije, predvsem v Kopru in Piranu, živi 2.187 Italijanov. Nadaljnjih 1.268 oseb, ki je prijavilo italijansko narodnost, živi v drugih jugoslovanskih republikah.
no filozofijo kot je to pri večini intelek-tualcev-konvertitov. Predvsem se je ukvarjala s Heideggerjevo filozofijo in se začela počasi oddaljevati od marksistične. S svojo blestečo tezo o Heideggerju seveda m mogla nadaljevati univerzitetne poti, ker se je v spoznanjih in trditvah bistveno odklonila od uradnih stališč.
V	nekem intervjuju je sama dejala: Ko se ozrem na prehojeno pot, opažam v njej jasno začrtano smer: božje usmiljenje. Eksistencialistična filozofija mi je prinesla razumevanje resnice, ki jo samo krščanstvo odpira v svoji avtentični obliki in seveda razumevanje človeka v njegovi objektivnosti in absolutni vrednosti. Vse to prednjači pred jogo, ki ima samo prizvok religioznosti, nikakor pa ni to neka zrela religioznost, ki bi lahko zadovoljila čutenje ruske duše ali pa današnjega intelektualca. Zato ker je joga samo metoda iskanja brezimenskega božanstva, medtem ko naša duša hrepeni po osebnem stiku z živim Bogom.
In tako se je vključila v gibanje pravoslavne Cerkve, ker je zanjo edina, ki lahko notranje prenovi Rusijo. Leta 1974 je v Leningradu ustanovila filozofsko-teološki seminar »Krožek 37«, kjer niso sodelovali samo pravoslavni kristjani, marveč tudi muslimani, »jogisti«, judje in tudi marksisti.
Bila je med pobudniki »Gibanja za osvoboditev žensk«. Pri tem je treba poudariti, da pri tem gibanju ne gre za to, za kar se borijo feministke na zahodu. Emancipacija je v Sovjetski zvezi že dosežena, saj ženske opravljajo vsa dela. Pri tem gre za nekaj drugega. Namreč za ovrednotenje a-Ii za ponovno odkritje onih razsežnosti »ženskega«, česar tam ni več. Predvsem biti najprej mati.
Žalostna dejstva so, da iščejo možje tolažbe v pijančevanju, ženska pa vedno bolj izgublja svojo človečnost (za najbolj kruta dejanja uporabljajo ravno ženske) in pristno ženskost. Zopet je torej treba odkriti vrednote, ki jih je sistem razčlovečevanja strl.
To gibanje poudarja dati ženski to, kar je izgubila. »Žena, ki oznanja ljubezen«, to je v bistvu tudi stalno oznanilo dveh publikacij gibanja: »žena v Rusiji« in »Marija«.
Po mnenju Goričeve so ženske v Sovjetski zvezi edine sposobne spremeniti sedanji položaj, ker je sistem odstranil sposobne in napredne moške: poslal jih je v taborišča in zapore. Ostali se boje in nimajo moči, da bi se postavili v bran. Odtod verjetno tudi pojav alkoholizma. Zato Goričeva zatrjuje, da more edino prek žene priti do prenove človeka v Sovjetski zvezi.
Prisotni so z resnobo prisluhnili pričevanju in klenim mislim, ne nekega fanatizma, kakor je slabo razumel neki časnikar, ampak njene trdne in močne vere. To je izpričala že na začetku svojega sporočila, ko je napravila znamenje križa. Vprašanja, ki so sledila na koncu predavanja, so bila mestoma preveč spontana in večkrat tudi nejasna, njeni odgovori pa so ostali filozofsko jasni in pregledni. Resda ne dosti besed, pač pa obilje snovi za razmišljanje.
Prevajalka je odlično opravila svoje delo. Goričeva je namreč govorila v ruščini. Kot da bi nas Slovence potrjevala v zavesti, da pripadamo veliki družini slovanskih narodov.
Zdi se, da se je Zahod z vsem'i dogodki zadnjega časa začel zanimati tudi za izročila Slovanov. Morebiti bi bilo prav, da pomisli, da poleg velikih narodov kot so Rusi, Poljaki, obstajajo tudi Slovenci, ki žive v neposredni bližini. Potem da razmišlja ob dejstvih, ki so tako globoko razparala ruskega človeka. Nikar se predajati modi
ateizma, ki izvotljuje človeka in 'izprazni v njem tiste upe in resničnosti, ki jih prinaša krščanstvo. Čeprav je lahko vzpon krščanstva v Sovjetski zvezd samo moda, kot je hotel to označiti eden od poslušalcev, je to gotovo zelo dobra moda. Tako je pribila tudi predavateljica.
Spontani aplavz je bil dokaz, da želimo tudi mi, ki nam je svoboda postala navada, bistvene stvari z vso resnostjo ohranjati. Kajti skušnjava, da bi karkoli tega izgubili, b'i bila gotovo usodna. Zgodovina je prepolna takih dokazov. Tebi, Tatjana Goričeva, pa hvala za tvoje pričevanje!
Jubilej Trinkouega koledarja
»Trinkov koledar« za beneške Slovence je učakal lepo starost 30 let. Temu življenjskemu jubileju je v koledarju posvečena glavna pozornost. V tem oziru sta posebno zanimiva oba prispevka g. Zdravka Revna; pripovedujeta, kako je prišlo do izdajanja koledarja za beneške Slovence. Zamisel je prišla deloma iz Belgije, deloma iz glave in srca pok. Antona Cuffola, župnika v Lazah ob Nadiži.
V 50 letih je bil v Belgiji za izseljenskega duhovnika g. Zdravko Reven, duhovnik ljubljanske škofije. Za beneške delavce v belgijskih rudnikih je izdajal razmnožen »Slovenski glas« z novicami iz Benečije. Te mu je v glavnem pošiljal g. Cuffolo. Pa se je Cuffolu porodila misel, da bi začeli izdajati za beneške rojake koledar po zgledu mohorjevih koledarjev. V letu 1952 je misel dozorela in postala stvarnost. V januarju 1953 je izšel prvi »Trinkov koledar«. Uredil ga je inž. Josip Rustja. Od tedaj naprej je izšel koledar vsako leto.
V	Belgiji ga je najbolj širil g. Reven, ki je že izdajal »Slovenski glas«. S tem dvojnim delom v prid beneških rojakov v Belgiji je g. Reven postal »nevaren« za italijansko republiko, ki mu je odrekla vstop na svoje ozemlje, dokler je bival v Belgiji. Čudni časi »tricoloristov« v Benečiji!
V jubilejni številki koledarja so še drugi članki, ki so prav zanimivi in poučni. Nekateri so napisani v beneškem narečju, da bi jih domačini rajši brali. Koledar je vsekakor vreden, da ga preberemo in seveda tudi kupimo. Škoda bi bilo, če bi ne mogel več izhajati, kot je izražena možnost. Letošnji koledar je uredil Jožko Kragelj.
Nabirka za katoliški tisk
Na Goriškem
Gorica
1982
Notranjost cerkve sv. Avguština v Podlonjerju. Črtež te cerkve, graviran v bakreno ploščo, so trije domači šolarji izročili g. škofu Bellomiju v spomin na pastoralni obisk. Slovenske vernike je predstavljal mladi Mitja Kokorovec
Stolnica	292.000
Sv. Ignacij 200 din in lir	190.500
Sv. Ivan	650.000
Kapucini	115.000
Placuta	147.500
Zavod sv. Družine	100.000
Gabrje-Vrh	140.000
Doberdob	140.000
Dol	16.300
Jazbine	43.000
Jamlje	31.000
Mavhinje-Sesljan	205.000
Nabrežina	250.000
Podgora	95.000
Pevma	49.000
Štandrež	330.000
Števerjan	183.000
Štmaver	40.000
Skupaj 200 din in lir	3.017.300
Na Tržaškem	
Sv. Križ	320.000
Opčine	302.500
Boršt	265.000
Rojan	231.000
Novi sv. Anton	216.000
Sv. Jakob	190.000
Dolina	182.000
Mačkolje	170.000
Sv. Ivan	159.500
Bazovica	130.000
Skedenj	130.000
Salezijanci	124.600
Prosek	103.500
Boljunec	85.000
Sv. Barbara	80.000
Kontovel	72.000
Podi on j er	66.000
Katinara	65.000
Žavlje	63.000
Repentabor	61.000
Kolonkovec	60.000
Sv. Vincenc	60.000
Barkovlje	54.100
Ricmanje	50.000
Trebče	41.000
Sv. Ana	31.000
Pesek	30.000
Skupaj	3.342.200
Razprava o salvadorskem vprašanju v gor. obč. svetu
V petek 12. marca je goriški občinski svet na dolgo razpravljal o salvadorskem vprašanju. Predloženi sta bili dve resoluciji in sicer od strani DC in PCI. Prva se je zavzemala za mirno rešitev spora, za nevmešavanje velesil in poudarila vlogo salvadorske Cerkve. Obenem je zavrnila vsako vzporedno stavljanje na isto raven tega vprašanja s problemom Afganistana in Poljske. Komunistična resolucija je tudi zahtevala mirno rešitev vprašanja, bila pa je preveč demagoška in enostranska ter dajala vso krivdo ZDA oz. zahodnemu bloku sploh.
V začetku seje je župan Scarano podal izjavo o tem problemu v imenu občinskega odbora. V tej Se je zavzel za premoč mirnega reševanja krize nad nasiljem ter poudaril tudi krivdo tamkajšnjih marksističnih sil poleg drugih vmešavanj velesil. Nato se je razvila dolga debata, ki je skupno s pripravo širšega dokumenta zahtevala kar tri ure.
Predstavniki posameznih strank so nato orisali svoja stališča. Svetovalec DC Tri-pani je zavrnil vsak poskus levice, da bi zlorabljala demokrščansko pripadnost predsednika sedanje salvadorske vlade z DC v Italiji. Komunisti so seveda ostro nastopili in njih svetovalka Pirella je večkrat polemično zahtevala obsodbo ameriške politike in iskanje novih pobud Italije. Svetovalec Waltritsch je za PSI poudaril željo po mirni rešitvi spora in se zavzel za posredovalni predlog mehiškega predsednika. V imenu SSk je svetovalec Bratuž obsodil vsako nasilje v Salvadorju in omenil stoletne podobne krize Latinske Amerike ter se zavzel za demokratično in svobodno vlado. Tudi druge stranke so se zavzele za pomirjevalno politiko na tem delikatnem območju.
Ob koncu debate so nato načelniki skupin predložili skupen osnutek dokumenta, ki povzema v glavnem prej omenjene misli. Zanj so glasovale vse stranke, razen MSI in PCI, ki sta zahtevali nekatere popravke, ki pa jih ostale stranke niso sprejele.
V začetku seje je bilo več vprašanj ter interpelacij. Med drugimi je odbornik D. Paulin odgovarjal na vprašanja o mestnem prometu ter orisal načrte goriške občine v tem smislu.
Seja je bila nato spet v torek 16. marca, na kateri so svetovalci nadaljevali z zadevami redne uprave.
SKPD »F. B. Sedej« v Števerjanu priredi v Župnijskem domu v ponedeljek 22. marca ob 20.30 gostovanje dramske skupine iz Štandreža z Goldonijevo komedijo
»KRČMARICA«
Režija Emil Aberšek
Pastirček št. 6
»Prinesli so nam pesem iz daljne Argentine«, pod tem naslovom je objavljena na prvi strani te številke slika mladinskega zbora iz Bariloč v Argentini, ki ga vodi go-riška rojakinja Lučka Kralj Jerman. Na drugi strani pa objavlja K. Humar Mirkov spis »Moja mama«. Vreden je razmisleka in marsikatera mama naj bi si ob njem izprašala vest.
Na vzgojnih straneh najdemo za 1. razred slikanico »Marec-sušec«, za 2. razred »Kdo je spletel gnezdo?«, za višjo stopnjo pa tri spise z odgovarjajočimi vprašanji. Pripravila jih je Zora Saksida. Prispevala je tudi dve pesmi: »Šolarčki z bodicami« in »Prvič na lovi. Razpredelnica »Dobra dela« mladim bralcem predstavi telesna dela usmiljenja, oni pa morajo vpisati dobro delo, ki ga risbi predstavljata.
O pesniku Alojziju Gradniku piše Mariza Perat in objavlja njegovo pesem »V tujini«, Ljuba Smotlak pa v »Tržaških sprehodih« razloži nekatera imena ulic v starem mestu. Pripovedna spisa sta »Praznik v skladišču« (Branko) in »Hrast in želod« (Ljudska). Pesem »Jezus - prijatelj otrok« je od Ljubke Šorli.
V	Janini pošti je rečeno, da je bilo to pot risb in dopisov kar precej, ugankarji pa se letos še niso prav nič izkazali. Jana tudi napove tretji Pastirčkov dan. Letos bo v Števerjanu. Na platnicah sta dve uglasbeni pesmi: Polžek (A. Černe) in Tri luže (N. Maurer). Obe je uglasbil Ivo Bolčina, -jk
Doberdob
Občinska seja. V sredo 10. marca je bila po daljšem premoru spet občinska seja, , na dnevnem redu pa dolga vrsta vprašanj. Uprava je posvetila pretežni del obravnavanju svetovnega političnega položaja, ker smatra, vsaj tako je izgledalo, da spada to v njeno pristojnost, o čemer se mora izreči in razsojati. Razne resolucije v tem pogledu se na občinskih sejah stalno ponavljajo, za kar smo npr. na tej seji porabili približno dve uri, čeprav smatramo, da je dovolj problemov krajevne uprave, ki b'i terjali temeljito in poglobljeno obravnavo. Tako je npr. za vprašanje regulacijskega načrta, ki je za našo občino izredne važnosti, ostalo prav malo časa.
Danes verjetno ni človeka, ki ne bi obsojal nasilja, revščine in izkoriščanja, kakor ga morajo prenašati razna ljudstva v Srednji in Južni Ameriki, na Bližnjem vzhodu ter v jugovzhodni Aziji. Z druge strani pa tudi ne smemo prezreti, če hočemo biti objektivni, gorja, ki ga povzročajo razne vojaške in druge diktature v vzhodnoevropskih državah. Zato smatramo za neumestno, da se na občinskih sejah v to spuščamo. Občinski svet je soglasno odobril sklep, da se pošlje brzojavka parlamentarni komisiji v Rimu, ko ta prav v tem času razpravlja o zakonu za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji. Nato se je svet zavzel, da bi bil sprejet v Pokrajinski lovski odbor tudi predstavnik slovenskega lovskega društva »Doberdob«, kakor je bilo v navadi do sedaj.
Tudi afera ob odstranitvi slovenskih smerokazov v Goriških Brdih ni mogla kar tako mimo nas. Tu pa je predstavnik večine prišel na dan z nemogočo zahtevo, da bi morala pokrajinska odbornica Marija Ferletič v znak protesta odstopiti, kakor da bi bila zadeva odstranitve tabel s slovenskimi napisi njeno maslo. Če je pokrajinska uprava dala odstraniti table, bo za to menda v prvi vrsti odgovarjal njen predsednik, nikakor pa ne drugi odborniki.
Nadalje smo razpravljali o jusarskih pravicah. Potem ko je svoj čas manjšina predlagala izvolitev 3- ali 5-članske komisije za čim boljše in čim hitrejše reševanje problemov jusarskih pravic, je občinska uprava sklenila, da se ustanovi široko zasnovana komisija devetih članov s predstavniki cele občine ne glede na to, da se problemi jusarskih pravic sploh ne tičejo nekaterih naselij v občini. Nekatere jusar-ske pravice pa so že na taki stopnji, da bi se jih dalo rešiti samo, če bi se občinska uprava dosledno zavzela za to o pravem času; tedaj bi se bilo dalo to rešiti brez stroškov, ker je bila pri marsikaterem taksa za prepis že plačana. Po mnenju odbornika Černiča je za zaviranje rešitve problema jusarskih pravic odgovorna izključno manjšina, kajti le-ta naj bi bila pripomogla, da se niso preklicale vse pritožbe, saj samo tako lahko sedaj isti zasebniki, ki tega niso naredili, plačujejo za svojo zemljo visoke vsote. Občinska uprava pa se skuša okoriščati prav s temi vsotami za rešitev marsikaterega svojega finančnega problema in to, kot sama pravi, v dobrobit vseh Jameljcev. Kar je bilo
v	tem pogledu do sedaj narejenega, je po mnenju gori omenjenega odbornika zasluga občinske uprave, za vse drugo pa je kriva manjšina.
Občinski svet je tudi odobril prošnjo za dograditev poslopja za srednjo šolo v Doberdobu. Kot zadnjo točko pa smo »zaradi pomanjkanja časa« na hitro obdelali regulacijski načrt, čigar odobritev smo prenesli na eno izmed prihodnjih sej.
Ljubljanska nadškofija
Ljubljanska nadškofija je 1. januarja 1982 imela doma 364 (lani 366) škofijskih duhovnikov, stalno v inozemstvu delujočih inkardiniranih 81 (lani 86), ekskardinira-nih pa 44 (lani 42) duhovnikov. Skupno 489 (lani 494).
Od duhovnikov jih doma deluje v nadškofiji 342, v škofijah po Jugoslaviji 4, v inozemstvu 18 (med zdomci 8, na študiju 6, v misijonih 4).
Povprečna starost doma živečih nadškofijskih duhovnikov je 48 let, 3 mesece in 27 dni.
Redovnikov deluje v nadškofiji 157. V letu 1981 je bilo 6 škofijskih in en redovni novomašnik.
Bogoslovcev ima nadškofija 39 (od teh so 3 pri vojakih). Gojencev malega semenišča je 24.
Nadškofija ima 304 župnije.
Šport
MOŠKA D Liga
Italcantieri-Olympia Terpin 0 : 3
(12 : 15, 7 : 15, 9 : 15)
01ympia: Cotič M. in Š., Špacapan M., Terpin D., Kuštrin, Markožič, Dornik.
Goriški gostje so se morali, predvsem v prvem setu, precej potruditi, saj je tr-žiška ekipa zelo ambiciozna. Po prvi delni zmagi pa je šlo kot namazano. Tržičani so se občasno skušali zoperstavljati s kako dobro zamišljeno akcijo, ki se je pa le redkokdaj posrečila. Olimpijci so namreč imeli zelo močan blok in so predvsem s tem ukrotili nasprotnika.
MOŠKA I. DIVIZIJA
Suppan Grado-Olympia 3 : 0
(15 : 6, 15 : 9, 16 : 14)
01ympia: Pola, Cotič, Batistič, Špacapan
I.	in S., Sirk, Podveršič.
V	precej kratki tekmi so gorišiki fantje pokazali, da so zmožni marsikatere lepe akcije, da pa jim sreča ni vedno mila. Začeli so precej slabo in gladko izgubili pr-
vi	set. V drugem je bilo podobno, le proti koncu so se Olvmpijci ojunačili. Končno so skušali nadoknaditi zamujeno v tretjem setu, ki je bil najbolj razgiban, saj so Goričani precej časa vodili.
ZENSKA I. DIVIZIJA
Tradicart-Olympia 3 : 2
(15 : 11, 2 : 15, 11: 15, 15 : 11, 15 : 8)
01ympia: Bertolini K. in M., Primožič, Perše, Vrtovec, Pozzo, Olivo, Klanjšček.
Pretekli teden so Goričanke gostovale v gradiščanski telovadnici, ki slovi po svojih nizkih temperaturah. Domačinke so dobro začele, saj so vajene ambienta. V drugem setu so Goričanke popolnoma prevzele pobudo ter prikovale nasprotno ekipo na 2. V tretjem setu je za naše šlo teže: morala Gradiščank je začela rasti, kar se je pokazalo predvsem v zadnjih dveh setih, s katerima so dekleta Tradi-cart tudi dobila tekmo.
PRVENSTVO DEKLIC
Tradicart-Olympia 3 : 0
(15 : 12, 15 : 7, 15 : 7)
01ympia: Bertolini, Burnik, Mažgon, Olivo, Vrtovec, Klanjšček M. in F.
G.R.
UNDER 15
Olympia-Italcantieri 1 : 2
(2 : 15, 15 : 0, 12 : 15)
Olvmpia: Cotič, Špacapan, Podveršič, Ma-rassi, Velušček, Devetak, Brešan D. in I., Contin, Bertolini, Rogelja, Humar M.
Letos se je goriška 01ympia udeležila vseh pokrajinskih mladinskih prvenstev in dosegla odlične rezultate. V prvenstvu mladincev je zasedla prvo mesto skupno s Scarpoteco; v prvenstvu dečkov pa je 01ympia-Košič postala letošnji pokrajinski prvak in bo tako branila slovenske barve na deželni ravni v soboto 20. marca oz. v nedeljo 21. marca.
Prvenstvo Under 15 pa je komaj začelo v torek 9. marca proti Italcantieri. Naši začetniki so tekmo nerodno izgubili. V prvem setu je bila glavni vzrok trema. V nadaljevanju so olympijci igrali bolj sproščeno in zbrano, saj niso prepustili nasprotniku niti točke. V tretjem setu so plavi vodili vse do dvanajstih točk. Tli so zgrešili nekaj lahkih žog in tako prepustili zmago nasprotniku. V tem prvenstvu nastopata še Scarpoteca in Juventina. - Mar.
Soča-Tradicart 0 : 3
(3 : 15, 13 : 15, 8 : 15)
Soča: Černič, Carli, E. in A. Maraž, Fer-lat, Conzutti, Zavadlav, Visentin, Devetak.
V nedeljo 14. marca so se odbojkarice ŠZ Soča pomerile z ekipo Tradicart iz Gradišča. Doživele so svoj tretji poraz, toda tokrat bi bil lahko končni rezultat 1 : 3, saj so izgubile drugi set le za dve točki, med igro pa so imele kup priložnosti, da bi si osvojile še par točk. Upajmo, da bodo imela naša dekleta več sreče v petek 19. marca v Tržiču, ko bodo igrala proti tamkajšnji ekipi. - L F.
V okviru Malega teološkega tečaja za laike, ki ga prireja župnija sv. Ivana v Gorici, bo v sredo 24. marca ob 20.30 v Katoliškem domu četrto in zadnje predavanje. Prof. Mirko Mahnič iz Ljubljane bo govoril o
ZAKAJ SEM KRISTJAN?
Vabljeni!
Sožalje
Ob težki izgubi mame izreka II. skavtska četa sožalje skavtoma Lucijanu in Klavdiju Batistič s Peči kakor tudi njunim svojcem. Sožalju se pridružuje tudi zbor Rupa-Peč.
SKPD »Minko Filej« obvešča, da bo v mali dvorani Katoliškega doma v nedeljo 21. marca ob 16.30 kulturni večer, na katerem bo g. Vinko Zaletel prikazal ob skioptič-nih slikah
KULTURNO KOROŠKO 1981
(Ziljska ohcet, družinsko petje, slovenska gimnazija v Celovcu, »Koroška poje« z zborom Mirko Filej, koroški vižarji itd.) Celotni program je posnet na trak.
OBVESTILA
»Primorska poje 1982« bo v soboto 20 marca ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu. Prireditelja: ZSKD in ZPZ Primorske.
Tiskarski škrat. V zadnji številki smo napovedali v okviru Malega teološkega tečaja v Gorici predavanje dr. V. Potočnika pod naslovom »Zakaj sem kristjan?«. Dejansko pa je dr. Potočnik imel predavanje »Kako je z verniki izven Cerkve?« Predavatelju se za neljubo napako opravičujemo.
DAROVI
Za Katoliški glas: A. Jakončič, Kanada ob obletnici očetove smrti 10 dol.; Ana Huter 46.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. duhovnik 250.000; M. V. 100.000; Marijina družba 25.000; Mirka Merkelj-Kette v spomin bratranca Romana Bata 10.000; N. N. 20.000; družina Bratuž ob 20-letnici Doma 100.000; M. V.
150.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Štefka Ravnik, ZDA v spomin Nežke Matelič 61.000 lir.
Za slovenske zavode: N. N. namesto cvetja na grob nadškofa Petra Cocolina
15.000 lir.
Ob 18. obletnici smrti očeta Benedikta Košiča: sin Andrej in družina za Katoliški dom 200.000, za goriške skavte 50.000 in za Zavod sv. Družine 50.000 lir.
N. N., Peč: za Sv. Goro 15.000 in za katol. tisk 7.000 lir.
Za pevsko sobo v Rupi: N. N. 10.000 lir. Namesto rož na grob Marije Cotič z Vrha: A. Č„ Vrh za ŠZ Soča 10.000 lir.
Za cerkev v Doberdobu: vnuki ob biserni poroki starih staršev 50.000; dar uboge vdove 30.000; dar uboge vdove 100.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Angelina Filippi v spomin na moža Albina 10.000; dr. Drago Gantar v spomin na ženo Heleno 100.000; Erminija Daneu-Kalc v spomin na Vincenca Škerlavaj 10.000; N. N. 10.000; razni 16.000; N. N. za ogrevanje cerkve 10.000 lir.
Za cerkev na Ferlugih: Peter Unušič 10.000; Lina Antonac 10.000; Renato Brišček v spomin na sinčka Edija 10.000 lir.
Za kapelo bi. p. Leopolda pri Domju: N. N., Dom j o 10.000; N. N., Trst 3.000; N. N., Trst 10.000; družina Mokar, Domjo 10.000; N. N., Trst v spomin Lije Stopar 5.000; Marija Trobec, Trst 2.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: N. N., Boršt
5.000 lir.
Za lačne po svetu: Lojzka Sosič 30.000 lir. Za lačne otroke: C. K., Trst 40.000 lir. Za misijon p. Kosa: N. N., Opčine v počastitev spomina tržaškega škofa dr. A. Fogarja in dr. Jakoba Ukmarja 50.000; Nada Zecchini, Opčine 5.000 lir.
Za misijone: družina ob smrti Andreja Bole 50.000; N. N. 100.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
PD »Štandrež« priredi v nedeljo 21. marca ob 19.30 kulturni večer. G. Vinko Zaletel bo prikazal
KULTURNO KOROŠKO 1981
podobno kot popoldne v Katoliškem domu v Gorici. Večer bo v Župnijskem domu v Štandrežu.
Spored od 21. do 27. marca 1982
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Nediški zvon. 11.00 Mladinski oder: »Cesar Franck«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 iNarodnostni trenutek.
14.10 Na goriškem valu. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev,
Ponedeljek: 8.10 Gospodarska problematika. 9.30 Alternativna prehrana. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Kulturni dogodki; Kako ti je ime? 13.20 Zborovska glasba.
14.10 Otroški kotiček: Tik-tak. 14.30 Prežihov Voranc: »Doberdob«. 15.00 Glasbeni ping^pong. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Altistka Marta Valetič. 18.00 Računalnik v službi človeka.
Torek: 8.10 Domači obrazi. 9.30 Manjka jim samo beseda. 10.10 Oddaja za otroški vrtec. 10.20 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Kulturno pismo; Beležka. 14.10 Odraslim prepovedano! 14.55 Naš jezik. 15.00 Postni govor. 15.15 Glasbeni magazin. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Z besedo o glasbeni umetnosti. 18.00 »Improvizacija v b-molu«, radijska igra.
Sreda: 8.10 Slovensko planinstvo na Tržaškem. 9.30 Alternativna prehrana. 10.10 Koncert. 10.45 Oddaja za 1. stopnjo osnovne šole. 11.30 Literarni listi. 12.00 Pod Ma-tajurjan; Beležka. 13.20 Primorska poje: ženski zbor Tabor, mešani zbor Slovan in Fantje izpod Grmade. 14.10 Otroški kotiček: S knjižne police. 14.30 P. Voranc: »Doberdob«. 16.00 Zimske slike. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Slovenska literatura v Italiji. 18.40 Iz beležnice Miroslava Košute.
Četrtek: 8.10 Doma in na tujem. 9.30 Psihološki utrinki. 10.10 Koncert. 10.45 Oddaja za 2. stopnjo osnovne šole. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Od Milj do Devina; Beležka. 14.10 Mladi pred mikrofonom. 14.55 Naš jezik. 15.00 Jugoslovanski izvajalci.
16.00 Primorska duhovščina pod fašizmom.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.30 Sodobne slovenske novele.
Petek: 8.10 130 let Družbe sv. Mohorja.
9.30 Svet se vrti počasi. 10.10 Koncert.
11.00 Oddaja za srednjo šolo. 11.30 Literarni listi. 12.00 Na goriškem valu; Beležka. 13.20 Četrtkova srečanja. 14.10 Otroški kotiček; Kje je napaka? 14.30 P. Voranc: »Doberdob«. 15.00 Postni govor. 15.15 Filmska glasba. 16.00 Svet za obzorjem. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Koncert v repentabor-ski cerkvi. 18.00 Kulturni dogodki. 18.40 Kako ti je ime?
Sobota: 8.10 Tudi starost je lahko lepa.
9.30 Fleši mimogrede... 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Glasnik Kanalske doline; Beležka. 14.10 Mladi pisci. 14.30 Poslušali boste. 14.55 Naš jezik. 15.00 Začnimo s črko A. 17.00 Kulturna kronika. 17J0 Med dvema ognjema. 18.45 Vera in naš čas.
Postni govori 1982
Kakor lani je tudi letos predmet govorov sv. maša. Postni govori so na radiu Trst A vsak torek in petek ob 15. uri. Imajo jih slovenski duhovniki, ki živijo v Rimu.
Petek 19. marca: Vsaka maša je praznik trpljenja in vstajenja (g. Janez Poprijan).
Torek 23. marca: Sv. maša nas posvečuje (g. Janez Poprijan).
Petek 26. marca: Sv. maša - pomoč rajnim (dr. Bruno Korošak ofm).
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon:.84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI