295
Poučni in zabavni del.
V  mraku.
Spisal Lajoš.
Solnce se je poslavljalo, zadnji njegovi žarki so trepetali po utrujeni zemlji
Gospod Lokar je sedel v hladnici ter gledal proti izhodu svojega vrta, kjer je ravnokar zginila visoka moška postava. Po belopeščeni vrtni stezici bližalo se je hladnici mlado deklo, vitke rasti, svitlih las in modrih oči, iz katerih je sevalo veselje i brezkrbnost; bila je netjakinja gospoda Lokarja.
„No, strijc, sedaj sem pa zopet tu" ogovori dekle svojega sorodnika, ki je nekako bolestno zrl pred se. Bil je mož kacih šestdeset let, a kljub tej starosti še krepak in čvrst. V mladosti je moral biti lep človek, kazalo je to vse njegovo obličje; a osoda je s svojim železnim črtalom zapisala celo vrsto britkih dogodkov v ta nekedaj lepi moški obraz. Temu je bilo menda pripisovati oni britki nasmeh, ki se je vedno zibal okoli usten, in ki tudi v veseli družbi ni izginil raz svojega mesta.
»Dolgo te ni bilo nazaj, Ana", opomni strijc, ko je sedla netjakinja poleg njega na mali stolček.
»Spremila sem gospoda Tometa do vrtnih vrat."
»Kaj ti je pa tako zanimivega pravil, da se nista mogla ločiti?"
»Popisoval mi je zadnjo veselico", odgovori Ana. „ Imela sem ga toliko povpraševati, da mi ni mogel takoj vsega povedati", pristavi smehljaje.
»In druzega nič ? Le o veselici sta govorila?" sklonil se je do nje ter ji srpo gledal v oči.
Netjakinja je zarudela in molčala.
„Ana", prične strijc z novega „ti ljubkuješ ž njim.
»Strijc!"
»Ne taji. Moje oči me ne motijo, jaz vem, da je temu tako, a vem pa tudi, da te on resno ljubi. Ali ti ni še tega povedal?"
„Naravnost ne."
„Pa po ovinkih. In ti?"
„Ne vem."
»A jaz vem, da ga ne ljubiš, čeravno ga s svojim obnašanjem spodbujaš."
»Striček, ti si krivičen."
„Ne, Ana, jaz nisem krivičen. To kar ti danes pravim, povedati sem ti hotel vže pred dnevi, a odlašal sem, sedaj pa ne smem več molčati. Moja dolžnost kot tvoj varuh in moja ljubezen do tebe, edine hčerke moje pokojne sestre, mi velevati, da govorim s teboj resno besedo, dokler ni še prepozno."
»Prepozno?" gledala ga je začudeno.
„Da, prepozno, Ana. Ti ne veš, kaj delaš. S svojim obnašanjem netiš v srcu Tometovem ogenj ljubezni in z istim obnašanjem budiš v njem up, da ga i ti ljubiš. V svojem srcu goji nade in želje, kojih mu ti nikdar spol-nila ne boš, ker ga ne ne ljubiš."
„Vsaj sem mu prijazna."
»Prijaznost in ljubezen je dvoje, Ana. Misliti hočem, da ne delaš tako z namenom, pač pa iz lahkomišljenosti, pa tudi ta ni opravičena, toliko manj, ako se je zavedamo. Tebi ugaja, da Ti Tome dvori, ti meniš, da je tako ljubkovanje nekaka igrača, katero odložimo, kadar se je naveličamo, a s to mislijo slepiš sebe in varaš njega, ker Tome misli resno, a ti se le igraš, Ana."
»Strijc, ti si ojster."
„ Ojster? Ti veš, da govorim resnico, a ne veš, da je igra s človeškim srcem — nevarna igra, ki ne zapušča druzega nego bolesti in kesanje. Ti ne veš, da taka igra uniči čestokrat srečo mirnih dni, da taka igra ogreni celo življenje tako, da nam postane slednje težka butara, tovor, kojega bi slednji dan radi odložili, da ga smemo brez zločina." Zadnje besede je govoril zamolklo, skoro boječe. Zrl je nepremično v daljavo, na katero je legal tihi večerni mrak. Solnce je zašlo v zaton, na nebu prikazovale so se prve zvezde, po drevji i cvetlicah je šumljal lahek vetrič, i v bližnjem grmu prepeval je slavček čarobne svoje melodije.
»Tacega revnega življenja obvarovati hočem Tometa", pričel je po daljšem molku zopet strijc, „a tebi pa hočem prihraniti britko zavest, da si s svojim lahkomišljenim postopanjem zastrupila poštenemu in blagemu človeku vse njegovo življenje." Obmolknil je vnovič, kakor bi zbiral svoje misli.
»Da pa bolje umeješ moje ravnanje i tvoje postopanje, povedati ti hočem kratko dogodbo iz mojega življenja; ona naj ti kaže, kam pripelje brezmiselno ljubko*
296
vanje, brezsrčna koketerija, kam dovede koketerija, kam dovede igra s človeškim srcem. Imel sem dobrega in blagega prijatelja Jankota. Bil je zal mladenič, visok in vitek ko jelka; glavo mu je pokrivalo obilo kodrastih las, oči je imel rujave, pod nosom pa prvi znak moštva, majhne brke, ki so nekako drzno štrlele v svet. Osoda mu je bila mila, čutil še ni njenih udarcev; ni čudo, da mu je bilo srce še mehko, odprto vsacemu vplivu. To kazal je tudi v vsem svojem obnašanji: vesel, dobrosrčen in odkrit, ko odprta knjiga, občeval je z vsemi brez razlike z ono preprostostjo, ki tako dobro de človeku, ako je vajen biti preziran. Tudi otroci so ga ljubili, vsaj jim je bil več odrasel prijatelj nego strog učitelj. S kratka: imel je vse one lastnosti, s katerimi se je možno prikupiti ljudem.
Če je šel skozi vas, dejali so ljudje: »Kako lep človek so naš učitelj." „In prijazen, kakor bi bili naš človek" pristavili so drugi. Kako ponosno je hodil, kako prijazno odzdravljal. Postajale so dekleta in skrivoma zrle za njim. Marsikatero srce je plamtelo za lepega učitelja Jankota, a on se ni menil za to, ptuja mu je bila ljubezen, poznal jo je le po imenu. Prišel je čestokrat v dotiko z ženskim spolom, a ljubezni ni čutil, srce mu je bilo prosto, brez strasti. Živel jo zadovoljen, da srečen dokler ni prišla — ona . . .
Blizo vasi je bil lep grad lastnina grofa Erwina Sch., ki je le v poletnih mesecih prišel na svoje posestvo, po zimi je bival v mestu. Tudi ono leto, ko je Janko učiteljeval v vasi, prišel je grof na zrak, a ne sam, pripeljal je seboj tudi grofico, dvoje otrok in governanto Erno, lepo plavolaso in modrooko Nemko. To Erno obdaril je Bog z vso telesno lepoto, najstrožji kritik ne bi mogel kaj grajati na nji; pa imela je trdo srce, ki je hrepenelo le po vživanji, po laskanji in sladkodonečih frazah. Očarala je marsikoga, igrala se ž njim, a slednjič prepustila ga osodi, da ona popravi, kar je zakrivila Erna. Tudi Jankotu se ni bolje godilo: ko je prvikrat ugledal Erno, polastilo se ga je neko čudno, doslej nepoznano čutstvo, bil je kakor omamljen. Nesreča je hotela, da se je ž njo tudi osebno seznanil. Na grofovo vabilo prišel je v grad, kjer ga je grof Erwin predstavil governanti. Tačas pristavil je pomenljivo : „A varujte vaše srce, vzroka imate dovolj."
„Gospod grof se izvoli šaliti", odgovorila je Erna smehljaje, a natančen opazovalec bi videl, da je Erna pri grofovih besedah za hip obledela; le ona je vedela, da v njegovih na videz laskajočih besedah tiči vse kaj druzega nego poklon.
„Lepa igrača", mrmrala je Erna motreč Jankotovo zalo postavo.
Prvemu pohodu sledili so drugi. Priljubil se je Janko grofu, po v seči mu je bilo njegovo moško obnašanje, njegovi nepokvarjeni idealni nazori o življenji. Janko ni slutil, da ga v grad ne vleče tolikanj grofova prijaznost, nego lepa Erna.
Kako je bil srečen, a ne menjal bi z nikomur, ko je necega  dne slišal:   „Da, ljubim te, tvoja sem." Kako
lepo je bilo to polletje: Vse lepše so cvetele cvetlice, milejše so prepevale ptice, vsa zemlja zdela se mu je raj, Sanjal je le o Erni, mislil le na njo. Kako težko je pričakoval ure, ko se snideta v vrtnem zatišju menjajoč poljub za poljubom. Srečen Janko: veselil se je preteče-nega, veselil se prihodnjega dne. Vprašal se ni, kaj bo iz tega, živel je, kakor v sanjah, pijan Erninih vročih pogledov, omamljen njenih sladkih poljubov.
(Konec sledi.)