Nezvestoba se sama tepe
»Janez!« reče oče Marko pri večerji velikemu hlapcu, »jutri pa le zgodaj vstani ter pripravi plug in brano, da bova na krivi njivi izorala in vsejala ozimino; čas je že, kvaterni teclen ima le še dva dni, — potem se napovedujejo že druga clela.«
»Pa je že pšenica namerjena, oče?« odgovarja Janez in pridno zajema kašo. »če jo bomo jutri, bode prepozno; bi li ne bilo dobro, ko bi jo še nocoj vzeli iz kašte ?«
»Seveda bi bilo dobro,« reče mati, ki je me4 tem stopila v sobo; »pa pojdita po večerji z vrečo tja v hram, saj ni še tako pozno!«
»Veš kaj. dobra ženka, danes se mi pa res ni<5 ved ne ljubi; truden sem in zdelan, da koraaj gledam. Kaj, ko bi Janez sam šel, saj je modan kakor sam Štem-pihar, strah ga pa tudi ni. Prinesi mu po večerji požirek žganja, da mu narediš veselje, potlej pa pojde!«
»Saj res,« reče mati ter odide iskat žganja. Jjnezu ni bilo ravno prijetno po noči hoditi žito merit, a kaj se če, »hočeš, nočeš? — moraš!« g-lasi se geslo hlap-čevsko. Molče se odpravi iz hiše, vzame vrečo in mali voziček, da bi naložil žito nanj.
Zamišljen koraka po poti. ki jo razsvetljuje bleda luna. »Kako pusto in dolgočasno je,« reče sam pri sebi, ako človek tako dolgo ni bil v nikaki druščini. Teden za tednom jednakomerno delati in se truditi, v nedeljo pa kakor obrabljeno orodje ob steni sedeti, — to mora človeka čmm-nega storiti. — V nedeijo je na Korenu žegnanje, — tje pa res moram iti, če se svet pcdere, da se nekoliko zvedrim. — Pa — ne vem, kako bj šlo, — če mi bo cesar pustil — cvenka ni v mošnjici, precej časa že ima sušico. Ako pa očeta Marka prosim za novce, hoče precej vedeti, za kaj je potrebujem — in tu mi poje vedno staro pesem: ,Vi mladi ljudje ne znate kar nič štediii.' — Kako bi se dalo narediti, da pridem do denarja? — Pred nekaj dnevi sem slilal o stari Anžikovki, da žito kupuje od kmetov — kaj, ko bi — — — Kljufie imam v rokah. — predali so polni najlepše pšenice; — če iz vsakega le nekaj vevnic "vzamem, še poznalo se ne bo; — dva mernika. sta kmalu, in pet goldinarjev je mojih. — — — Seveda je to prvikrat v mojem življenju. da se pritaknenti tu-jega blaga, pa saj nc more tako velik greh biti. Par mernikov se mojemu gospodarju Se poznalo ne bo, jaz bom pa imel le vesel dan, ko bom šel »boba nabirat«.
S tacimi mislimi prikorači Janez do kašte, ki je stala precej na samem. Urno napolni vrečo ter jo nese doli po stolbi na pripravljeni voziček. Potem se sltrbno ozre krog sebe. Ko ni nič čuti, odpravi se v clrugo nazaj ter si napolni drugo vrečo — za se — kaka dva I
mernika in jo hoče hitro doli spraviti. Toda — slabo delo itna slabe nasledke. Nekako trese se, ko stopi na gornjo stopnico — tu mu spodrkne in — z vso težo pade na tla ter se močno poškoduje. Zastonj se trudi, da bi se spravil po koncu.
»O Bog! kaj naj storim?« zdihuje, ležeč pod stopnicami. »Joj noga, noga! — Oj, nesrečna misel. ki me je zavedla v tatvino. Ko bi mi ne bila nikdar prišla v glavo, zdaj bi lahko mirno in veselo stopal proti domu : tako pa me mori bolečina in — sramota,! — 0 Bog, daj mi kakega človeka blizo, da mi pomaga domov. — Kaj poreče gospodar in dobra mati?« — tako zdihuje ubogi Janez dolgo debelo uro, a ni ga bilo nikogar v pomod.
Slednjič čuje urne korake; sosedov Matej gre mimo, veselo žvižgajoč; bil je v mlinu pri stricu.
»Hola! kdo pa tukaj tako zdihuje in ječi? Aj, ti si, Janez? Gl<-j ga no, kaj pa ti je. da tako grenko zdi-huješ?« — »6, ne šali se1 Jaz ne zdihujem zaman.— Pal sem tako nesrečno raz stopnice, da se sedaj niti vzdigniti ne morem. Pomagaj mi, prosim te, da se spravim domov. Najprej pa to le vrečo nazaj gori!«
»Zakaj pa?« vpi-aša Maiej, »je H ne misliš domov peljati ?«
»Oj. dragi moj. sramujem se, vendar ti hočem razodeti, kaj se je pripetilo.« Tu mu povd vse, kar mi že vemo, in nadaljuje: »Vest me je sicer svarila, a je nisem hotel slušati. Zato me je Bog kaznoval. — 0, kako me skeli!«
»Ubogi Janez! smiliš se mi, — kaj laccga vsaj ne^ stori več, temuč zapamti si prislovieo: ,Nezvestoba se sama tepe! Bodi vedno pošten in zvest svojemu gospo-darju tudi v majbni rcči, ako hočeš mirno in zadovoljno živeti. — Se bova li sedaj vzdignila, ne?«
»To mi bo ostalo vedno v spominu,« reče Janez in se skuša vzdigniti. Matej mu pomaga na voziček ter ga spravi domov z žitom vred.
Lahko si mislimo, kako se je poštena družina ustrašila, ko dospeia do hiše, ker skrbelo jih jo že, kje je Janez toliko časa. Spravijo ga v sobo, kjer je moral nekaj dnij ležati, dokier se mu noga ne ozdravi. Očetu
10
Marku je razodel odkritosrčno, kaj je storil, ter ga prosil odpuščenja. Marko ga je očetovsko posvaril in mu od-pustil. Janeza pa je zmodrilo za vselej. Zapomnil si je prijateljevo svarilo: ,,Nezvestoba se sama tepei' A naučil se je iz tega jako neljubega prigodka še vse kaj več. Spoznal je, da je tukaj višja moč posegla vmes, da je udarila — predobra roka nebeškega Očeta. V nedeljo ni šel na somenj s tovariši. marvefi v domač-o cerkev — k spovedi in iz srca je hvalil predobrotljivega Boga, ki ne celi le telesnih ran, marveč tudi dušne     R.R.