392
O nasvetovanem čitalniškem društvu.
Iz Wildonske okolice 4. nov. L$ — Gosp. France Cegnar toži, kakor vsaki slovenski »pisatelj, o slabi dnarni podpori pri obdelovanju književnega polja. Kar v svojem vvodu pravi, mi gotovo tudi saj siromaški pisatelj ali pa založnik slovenski potrdi. Pa o osnovi novega čitalničkega društva vendar jez drugači mislim. Značaj društva bi bil: 2, Vsa k ud bi plačeval na leto kaj malega društvenine in ne zahteval zato nikakove odškodbe ali povračila , saj bi vsak dar bil zadušbina."
Blaga misel, blagi namen. Ali je pa tudi ta nasvet pravilen, ugoden in potreben? Na te prašanja je treba odgovoriti.
Nameu društva bi bil — to je gotovo — podpirati narodno slovstvo z dobrovoljnimi darovi. Dasiravno se ud vsakega društva lahko sili, dasiravno po društvenih postavah, vendar ne vem , zakaj bi bilo ravno nam Slovencom treba posebnih pravil, kako imamo darovati in podpirati svoje slovstvo. Jez ne dovolim nikako v nasvet, da ud ne bi terjal „nikake odškodbe ali povračila". Taki idealni ljudje imajo navadoma prazne mošnje, ki bi radi le darili drugim v prid. Strossmajerjev mi nimamo več kot jednega, kar so visokočastiti gosp. Wolf umrli. Zato more ud društva pri društvu biti osebno udeležen (interesiran;; drugači taka zveza imena društva ne zasluži. Citalničko društvo toraj ne bi bilo   pravilno  in ugodno.    Pa tudi   potrebno ni.    Saj
imamo — mislim *) ravno tistega namena — društvo sv. Mohor a. Boljše je pa v djanskem življenju zmiraj: drži ga, kakor pa lovi ga. Toraj je treba se poprijeti obstoječega društva, naj ima sedež kjer koli. Saj tudi to društvo lahko vse tiste naloge dobro izvrši, ktere je naštel gospod Cegnar. Moj nasvet bi toraj bil kratek: Vsi udje vseh čitalnic naj postanejo tudi udje društva sv. Mohora. Kdor pa več plačevati hoče, ko društvo terja, bo mu velika hvala. Društvo sv. Mohora ni le v dobrem imenu med narodom, temuč je že pred kratkem pokazalo svojo moč in dobro voljo z znanim razpisom daril za najboljše spise. Vsaka reč ima več strani, — audiatur et altera, tertia para!
*) Prosil sem že prijatle za pravila društva sv. Mohora, pa nisem jih mogel dobiti; iz „Večernic" sem res nekaj zvedel, pa ne dosti. Mislim pa, da bi društvo marsikomu vstreglo in tudi morebiti sebi hasnilo, ako bi na kratko razglasilo po ..Novicah** zgodovino, statistiko in napredovanje svoje; hvaležni mu bomo.
Pis.