t Francu Juvancu v spomin Prejšnjo sredo, 20. t. m., je preminul šolski upravitelj v pok. tovariš Franc Juvanec. Pokojnik je bil vseskozi zaveden in zvest stanovski tovariš in odkrit prijatelj ter dobrohoten v sili in potrebi. V svojem učiteljskem poklicu vesten in požrtvovalen vzgojitelj. Po rojstvu Ljubljančan, a po starših iz ribniškcga okraja, je bil pokojnik pristen Ribničan z vso ribniško šegavostjo in dovtipnostjo. V družbi je bil vedno najboljši družabnik. Dovršil je ljubljansko učiteljišče 1884. še ne devetnajst let star. Kratko dobo je služboval kot začetnik v Starem trgu pri Ložu in potem v Vel. Poljanah pri Vel. Laščah. Njegovo pravo delovanje se je pričelo še-le v Belokrajini, na Sinjem vrhu ob Kolpi, kamor je prišel 1887. Tu je ostal polnih 24 let do 1911. Njegovo učiteljsko in vzgojno delovanje v šoli in izven šole za napredek in prebujo naroda ter njegov trden značaj mu je pridobilo polno zaupanje in spoštovanje ondotnega prebivalstva. Bil je njega pravi in neomejeni vodja. Radi šolanja svojih otrok se je preselil 1911. v Mirno peč pri Novem mestu. Tu je ostal do svoje upokojitve po 41 letnem službovanju 1925., ko se je za stalno preselil v Ljubljano. Svoje delo je nadaljeval v Mirni peči kot prej na Sinjem vrhu. Pokojnik, kot zaveden učitelj, je bil tudi vedno zvest član učiteljskih društev in organizacij in vesten obiskovalec njih prireditev in zborovanj bodisi v črnomaljskem in pozneje v novomeškem okraju. V tem oziru je bil neupogljiv in naj je pihala še tako strupena sapa nad zavednim učiteljstvom. Ostal je trdcn med trdnimi. Ob grobu, na Veliki petek, se je poslovil od njega pisec teh vrstic, očrtajoč ga kot značajnega moža in učitelja. Slava njegovemu spominu! L. P. Pri »Vinku Loziču" (V opombo 'Franju Juvancu) Dovolj je moških, ali mož je malo E. L. Gangl Smo bakhovali, se bahali skupno. Sto duš, in let deset! Ob znancu znanec. Morda se kdaj je vštulil nepozvanec. Večer brnel je mirno, včasi hrupno. Radosti in bridkosti, vse zaupno delil je tu z izbranci vsak izbranec. Kot meteor pa Franjo je Juvanec zabliskal se v ozvezdje to prikupno. Možato se drži, drži se res.no, besede — rožice — sadi slovesno, da stare rejte ribniške razdira. Le škratec iz oči se mu ozira, ko trati predpretekli čas med gosti. Je mar ta čas mu bil odsev mladosti? Anton Debeljak
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si