{S~        "       ~   r   s-*
21
/"       s £    s        s
| '^tj^*^'rff-fJJŽi^"^yJ3?^g
SceaC imzitfzjC^ggmj jŽžt-**"^?
Duhovna samota
ali
osemdnevne duhovne vaje
v štiriindvajsetih premišljevanjih.
|.oQ^^k|             Po
5^^P/ožef Pergmayr-ji S. J.
spisal
P. Tadej Gregorič,
frančiškanske provincije Ex-Custos in Procnrato"
Z dovoljenjem prečast. redovnega predstojnistva.
Rudolfovo   1890.
Založil III. red.  -   Tipkal  .1. Krnjec.
"i?'-ITJ7.\ Tij-V-C TiV/iT'^ j
? ?y ^"JV/C *y^y ?i?^ ^r *j?t ^ jf fy ^ ^-^5
83

Duhovna samota
ali
osemdnevne duhovne vaje
v štiriindvajsetih premišljevanjih. \
-s \ -V
■'■'.v       -  5B                                    Pn
.•£■               Jožef Pergmayr-ji S. J.
spisal
P. Tadej Gregorič,
frančiškanske provincije Es-Custos in Procurntoi'.
Rudolfovo  1890.
Založil  III. red.  - Tiskal J. Krajce
Z dovoljenjem precastitega redovnega predstojnistva.
KAZALO.
Strau
I. Dan. 1. Namen človeka.....       1
2.  0 namenu redovnika    ...      12
3.  Kdor želi doseči svoj   namen, ne sme svojega serca vezati
na stvari.......      23
II. Dan. 1. O   grehu  angeljev  in   pervih
stariših........    36
2.  O lastnih grehih.....     48
3.  O pervi muki v peklu; o muki izgube........      60
DZ. Dan. 1. O drugi muki, na čutih    .    .      70
2.  Nekteri nauki, ki  izhajajo iz
teh premišljevanj      ....      79
3.  O kraljestvu Kristusovem .    .      85 IV. Dan. 1. Včlovečenje Kristusovo in njegova ponižnost.....      98
2.  Skrito življenje Kristusovo in njegova ponižnost    ....    106
3.  Njegovo javno življenje in njegova ljubezen......116
V. Dan. 1. Kristusovi izgledi naj  se posnemajo ........125
Stran
2.  Kdor težave voljno terpi, hodi
za Kristusom......    129
3.  O trojni versti ljudi, ki za Kristusom hodijo.....      140
VI. Dan. 1. O ljubezni do zaničevanja    .      150
2.  O  notranjem   terpljenju  Kristusovem    .......     1 HO
3.  O vnanjem terpljenju    .    .    .    168 VIL Dan. 1. O zasramovanji Kristusovem .    176
2.  Jezusova ljubezen   do  sovražnikov     ........    1m5
3.  Terpljenje  velika   dobrota  za našo dušo.......    194
VIII  Dan. 1. O Jezusovem vstajenju     .    .    200
2.  O ljubezni božji do nas    .    .    206
3.  O ljubezni božji na sebi    .    .    215
I. Dan.
i
I. Premišljevanje.
Namen iloveka. I.
Človeka dolžnost na zemlji je ta, da Boga spoznava, ga ljubi in časti in mu zvesto služi, za plačilo pa ima prejeti na onem svetu večno življenje. To je človeka namen, njegov cilj in konec. O človek, zamisli se v preteklost in povej, kako je tvoje bistvo, odkodi tvoj izhod. Pred tisuč leti bil si prazen nič; pozneje je Bog vstvaril tvoje telo, zedinil ga z nevnierjočo dušo, postavil te človeka. Ti si toraj delo božje; stvar si, ktero je učinila neskončna modrost, neomejena mogočnost in brezkončna dobrotljivost božja.
Neskončna modrost pa nikdar ne dela brez namena, nikdar ne stori kaj taceg-a, kar bi bilo nevredno svoje visokosti. Neskončno modri Bog je toraj tebe vstvaril v ta edini namen,
i
2
da bi ti njega v tem življenji spoznaval, častil in ljubil, v večnosti pa da bi ga vžival brez konca. Duša moja ali veruješ to ? — Dolžnost, tvoja sveta dolžnost je bila toraj ljubiti svojega stvarnika vsaki trenutek, ki si ga do sedaj doživel; in ta dolžnost ti ostane tudi zanaprej za vsak trenutek, ki ga boš še doživel.   Zakaj ?
1. To dolžnost ti naklada d o b r o 11 j i-vost božja. Misli si, da prideš danes na svet, in sicer ne kot otrok — nezmožen na duši in telesu, marveč kot odraščen človek. Prideš pa na svet mutast, nobene besede ne moreš spregovoriti. Tedaj stopi sam Bog iz nebes doli na zemljo, razveže ti jezik, podeli ti dar, da zamoreš gladko govoriti, potem ti pa naroči: Ker sem ti podelil dar govora, zabtevam od tebe, da govoriš vselej le mojemu veličastvu na slavo. Povej, ali bi ti ne sprejel tega povelja zadovoljen in vesel? — Gotovo. Ali se toraj ne spodobi, da tvoj jezik vselej in povsodi govori le Bogii na čast ? . . . Poglej se od tal do verlia. Razmotrivaj na tvojem telesu ud za udom; ali imaš kterega, ki bi ti ne bil podeljen od neskončno dobrotljivega Boga? Morda ima tvoja duša ktero zmožnost, ki bi je ne bila prejela od Boga?   Ali  se toraj ne
3
spodobi, da tvoje serce ljubi Boga, ki ga je vstvaril; in da tvoje roke delajo zanj, ki je nje naredil? Ali se ne spodobi, da sleherni ud svojega telesa rabiš le v čast božjo, ker prejel si ga od Boga v dar?
2. Dolžnost Boga ljubiti izvira odtod, ker je Bog tvoj Gospod. Ni je veče oblasti nad tabo od božje. Bog te je vstvaril, toraj si njegovo delo in on je tvoj Gospod. Gospodar , ki zasadi vert, ima tudi oblast do njega in do vsega, kar na vertu raste. Bila bi velika krivica — tatvina, ko bi se kdo prederznil gospodarju škodo delati na vertu ali jemati ž njega sadja ali celo drevesa. — Duša moja! Bog te je vstvaril; Bog je toraj tvoj in tvojega imetja Gospod. Zatoraj je sleherna tvoja misel, beseda in djanje, ki ne meri na božjo čast, Bogii storjena krivica — tatvina. Ali spoznaš zdaj , duša moja, svojo dolžnost, ki te veže Bogu služiti in ga častiti in ljubiti z dna serca ? Dolžnost ta ti je pač znana, ali jo pa tudi spolnuješ? Služabnik ni dosti prida, ako zlati čas trati, zaukazano delo pa le po verhu opravlja, ali pa svojega gospoda še hudovoljno žali. Povej, kako si pa ti Bogu služil, dobro ali slabo? Vprašaj svojo vest, kaj ti pove?
i*
4
Moj Bog! Spoznam svoje grešno življenje. Moj slednji namen je, da tebe iz celega serca ljubim. Dolžnost moja je, da vsaki trenotek, sleherno misel in besedo, kakor tudi vsako djanje vporabim in storim le v tvojo čast. Toda kaj sem storil jaz nesrečni siromak? Preteklo je tisuč in tisuč ur mojega življenja, nič manj se je rodilo v moji glavi misli, in v sercu mojem želja. Govoril sem brezšte-vilnokrat in delal nevtrujeno. Toda kam so merile moje misli, kam moje želje? Merile so na časno, minljivo, malokdaj na — Tebe, o Gospod. Pa, da bi bilo to vse. Ali vest mi očita še kaj hujega. Tebi samemu, o Bog, je znano, koliko trenutkov, ur iu dni sem po-trat.il z grehom v tvoje razžaleuje. O kako sem bil zanikern, kako nehvaležen in hudoben !
Vendar kaj naj storim v prihodnje? Zgubljenega časa ne morem več poklicati nazaj. O Bog! V naročje tvoje neizmerne milosti se izročim in zdihujem s skesanim sercem: Moj Bog in Gospod, bodi milostljiv meni ubogemu grešniku, ki obljubim in terdno sklenem ves čas svojega nadaljnega življenja vporabiti le v tvojo Čast.
5
n. *
Najboljše je pač za nas, da si prizadevamo tako živeti, da enkrat dosežemo svoj namen. Bog te je vstvaril, ne samo v svojo čast — saj leto ima on brez tebe — marveč vstvaril te je, da bi ti enkrat dosegel večno življenje. Resnica je, da sedaj bivaš na zemlji; a ravno tako gotova resnica je, da se boš prav kmalu preselil v nebesa, da le sedaj zvesto Bogu služiš. Postoj, duša moja, in premišljuj, kaka sreča te čaka tamkej.
1.   Neizmerni blagor je pripravljen tamkej tvoji duši. Ta blagor na zemlji popolnoma ometi je tebi tako malo mogoče, kakor malo ti je mogoče vsušiti neizmerno morje. Vendar če premišljuješ božje bistvo in srečo, ki jo Bog sam v sebi ima, odkrije se ti po nekoliko tudi sreča tvoje duše v nebesili. Božje bistvo je neizmerno, tudi tvoja blaženost v nebesili bo neizmerna. Božja blaženost je brezkončna, brezkončna bo tudi tvoja, kajti Bog želi in hoče, da postaneš tudi ti deležen večne sreče, ktero Bog sam v sebi vživa od vekomaj.
2.    Neizmerni blagor je pripravljen v nebesih tudi tvojemu telesu. Ker je duša na zemlji delovala le s pripomočjo telesa, zatoraj
6
bo tudi telo povzdignjeno in bo z dušo vred vživalo nebeško veselje. Kolikšno veselje pa je pripravljeno v nebesih tvojemu telesu? Bog sam ti pove, rekoč: „Ok6 ni videlo, uho ni slišalo in nobeno človeško sercč ni občutilo, kar je Bog tem pripravil, ki njega ljubijo". 3. Obojni blagor pa je večen .. . O kako slaba in goljufiva je sreča tega sveta! Pred sto leti živeli so kralji in cesarji, kterim se je klanjal celi svet, in pred kterimi so trepetali celo oblastniki dežel. Kje so sedaj ? „Prah si in v prah se boš povrnil". — Strohneli so, segnjili in po njihovem prahu hodijo sedaj drugi. Tudi dandanes živijo kralji in cesarji, ktere svet občuduje in strahoma posluša njihove besede. Kje bodo pa čez sto let? Spremenjeni bodo v prah, kterega veter senitertje ponese. Duša moja! Drugače kraljestvo pa je pripravljeno tebi. V tem kraljestvu ni minljivosti, marveč vse je večno. V tem kraljestvu boš gledal in vžival presveto Trojico na večno. Neizmerno razveseljivno ljubezen Jezusovo boš okušal večno. Prijaznost in ljubezen Device Marije in vseh svetnikov ti bo cvetela večno. Prekrasna lepota raja nebeškega bo ostala večno. Duša tvoja bo vekomaj vživala popolno veselje.    Blaženost
7
slehernega uda bo večna. In ta blaženost se ne bo nikdar zmanjšala, tudi ne spremenila ali kdaj le za trenotek prenehala. Vse bo brez konca — večno.
1.   O Bog! O neizmerna dobrota! Kako sladko me tolaži ta resnica. Nebesa so tedaj moj dom, moja dedščina, moje plačilo, moj slednji namen. Bog je tedaj zame vstvaril nebesa? Ce ga zdaj častim in ljubim, prišel bo presrečni dan, ko se bodo. zame odperla sveta nebesa. O pridi skoraj, zaželjeni dan, ob kterem bo moja lepota presegla lepoto lune in solnca; dan, ob kterem bom zagledal rajsko krasoto, objel in priserčno poljubil milega Jezusa, po kterem tako željno hrepenim! O srečni, presrečni dan! Ali te smem pričakovati? Upam, terdno se zanašam, da mi kedaj napočiš, ker Jezus sam te je meni obljubil.
2.   Ako so pa nebesa moja, zakaj pa ljubim svet in to, kar je na njem ? Zakaj žalujem v bolezni, ko vendar vem, da to bolno telo bo enkrat vživalo večno zdravje? Zakaj mi serce" vpada, kadar sem zaničevan, ko vem, da me bodo enkrat častili in ljubili vsi svetniki in nebeški duhovi ? Moj Bog, žalostnim sercem spoznam, da sem bil dozdaj za večnost slep, hrepenel pa sem le po zemeljskem.
8
m.
Slednjič je pa tudi celo potrebno, da ljubimo Boga iz celega serca in tako dosežemo svoj namen. Bog te je namreč vstvaril v svoj o čast, in ta namen bo on tako gotovo dosegel, kakor gotovo je Bog. — Postoj in premišljuj, duša moja!
1.   Bog je neskončno dober, ob enem pa tudi neskončno pravičen. Duša moja! Vtisni si to resnico globoko v serce. Bog je neskončno dober in zato ljubi in plačuje z večno krono lete, ki njega ljubijo in časte; Bog je pa tudi neskončno pravičen, zato večno sovraži in kaznuje nje, ki ga zapustijo in zoper njegovo sveto voljo ravnajo. Tako je Bog ravnal doslej in bo ravnal tako dolgo, dokler bo Bog, namreč — vekomaj. Ali umeš to, duša moja? — Dalje:
2.    Bog kot neskončna dobrota vstvaril je nebesa in Bog kot neskončna pravica vstvaril je pekel. Duše, ki zdaj Bogii zvesto služijo, ljubile in častile ga bodo v nebesih vekomaj, in tudi on bo nje ljubil in poplačeval vekomaj ; duše pa, ki so se v življenji od njega odvernile, sovražile in preklinjale ga bodo vekomaj in tudi on bo nje vekomaj čertil in kaznoval.   V
9
nebesih bodo izvoljenci brez nehanja molili in častili milost in dobrotljivost božjo; v peklu pa bodo pogubljeni brez nehanja trepetali zavoljo veličastva in pravice božje. Duša moja! Česa te uči ta resnica?
3. Bog bo nedvomljivo dosegel svoj namen. Kakor storiš, pospeševal boš božjo čast. Ce sedaj na zemlji častiš in ljubiš Boga, boš tudi enkrat v nebesih častil in hvalil njegovo milost; če ti pa sedaj na zemlji ni mar za božjo čast, nehote boš večno častil njegovo pravico v peklu.
Bog ima vsega v obilnosti. Ničesa mu ne moreš odvzeti, ničesa dodati. Njegova čast ostane enaka, če zveste svoje služabnike v nebesih poplacuje, kakor če zauikerne v peklu kaznuje. Vpri, duša moja, duhovno oko v od-perta nebesa in oglej si neizmerne blagre, ktere izvoljeni tamkaj vživajo. Z nebes ozri se v pekel in oglej si brezkončno terpljenje, ki ondi pogubljene muči . . . Moj Bog, moj Bog! Pervo ali drugo zadelo me bo neizogibno. Večno bom živel, v nebesih ali pa v peklu, kajti po smerti je vse večno. Po smerti telesa bo moja duša Boga ali večno častila ali pa večno preklinjevala, ljubila ali pa čertila, ker duša ne bo nikdar nehala, kakor tudi Bog nikdar ne
10
bo imel konca. Moje telo bo vživalo ali rajsko blaženost, ali pa peklensko terpljenje. Moje roke bodo ali v nebesih Jezusa objemale, ali pa v peklu gorele. Moje meso in sleherni ud mojega telesa bo vžival ali plačilo v nebesih, ki mi je sedaj še nerazumljivo, ali pa bo terpel enako nerazumljivo kazen v večnem pogubljenji. Ktero si izberem? Oboje je v moji oblasti. Samo večno bo, kar enkrat volim. Moj Bog! Ljubil te bom zdaj na zemlji, da te bom ljubil in da me boš tudi ti ljubil v večnih nebesih.
1. Bom li prišel v nebesa? Prevažno vprašanje. Lipam sicer, vendar nisem brez strahu. Ne vem sicer, če pridem v nebesa, vem pa, da je resnična Tvoja beseda, o Gospod, ki se glasi: „Kdor svojo dušo na tem svetu ljubi, zgubil jo bo; kdor jo pa sovraži, ohranil jo bo za večno življenje". Svojo dušo ljubi on, ki streže poželjivosti, išče edino le lastno voljo, skerbno se ogiblje zaničevanja, čerti svoje sovražnike; sovraži jo pa tisti, ki stanovitno mertvi svoje telo, kroti svojo voljo, zaničevanje z veseljem prenaša in hudo z dobrim povračuje. — Kako sem jaz delal ? O gorje meni! Spoznani v lastno sramoto in nesrečo, da doslej svoje duše nisem sovražil. Kaj imam tedaj pričakovati ?
11
2.    Če dosežem svoj namen, dosežem nebesa ; če ga pa zgubim, padem v pekel. O siromak, kako si bil slep, ker si tako malo skerbcl za svoje zveličanje. Ali se ne spodobi, da v tem trenotku, če bi trebalo, dam življenje, samo da pridobim nebesa. Ali bi ne bilo zame bolje, da prelijem svojo kri, če tudi do zadnje kapljice, samo da odidem peklu ? O neovergljiva resnica: Bolje je vse storiti in preterpeti, samo da človek doseže zveličanje in odide večnemu pogubljenju !
Ker je temu tako, toraj sklenem pred tvojim obličjem, o Bog, da hočem tako živeti, da dosežem svoj namen, in terdno sklenem tudi vse storiti, kar bom v teh duhovnih vajah spoznal, da služi temu namenu.
3.   Toda kaj mi pomaga moj sklep? Kolj-kokrat sem že delal najlepše sklepe, boljši pa le nisem postal. Spoznam, da sem slab in da brez ptuje pomoči ničesa ne premorem. A kdo mi je da ? Ako mi ti, o Bog, ne prideš v pomoč, po meni je. Zatoraj se obernem do tebe in iz globočine serca te prosim: Moj Bog! Moja največi dobrota in moje vse! Milostno mi odpusti vse zanikernosti in pregrehe, ne sodi me po svoji ojstri pravici, marveč sodi me po  svojem   neskončnem  usmiljenji.
12
Ne povračuj mi po mojem zasluženji, marveč po svoji očetovski ljubezni. Razsvetli moj um, da spoznam, kako nujno mi je potrebno, da skerbim za svoje zveličanje. Vlij v moje revno serce novo milost, po kteri mi bo mogoče stanovitnemu ostati v svojih dobrih sklepih. Oče nebeški! Za nebesa si me vstvaril. In ti, Jezus Kristus, prelil si svojo sveto kri, da bi bil jaz zveličan. Tolažnik, sv. Duh, ti si me pa posvetil, da bi jaz prišel v nebesa! Zato upam in terdno se zanašam, da bo moja prošnja vslišana. Saj zahtevam le to, kar želiš tudi ti, namreč moje zveličanje.
II. Premišljevanje.
O namenu redovnika. I. Visokost mojega stanu tirja, da živini po svojem namenu in Boga po mogočnosti častim in ljubim. Duša moja! Ali poznaš visokost svojega stanu? Namen tvojega stanu je ta, da bi namreč Boga na tem svetu častil in ljubil, toda popolniši od svetnih ljudi, na onem pa, da bi ga večno vžival, toda v višji stopnji mimo svetnih ljudi. — Postoj zdaj in prevdari prednosti svojega stanu.
13
1.     Perva prednost je zagotovilo zveli-čanja . . . Duša moja! Ako vestno spolnuješ dolžnosti svojega stanu, zelo žališ Boga, če le količkaj dvomiš nad svojim zveličanjern. Cuj, kaj pravi Jezus Kristus: ,,Sleherni, ki. zavoljo mene zapusti hišo, brata ali sestro, očeta ali sina, ali njive, stoterno bo prejel in dosegel večno življenje". Kdo je to obljubil? On, kije neskončno resničen in zvest v svojih obljubah. Večna resnica — Bog sam je to obljubil. Ali   si zainoreš misliti kaj bolj   tolažljivega?
2.    Druga prednost je svetost in zedinjenje z Bogom . . . Tisti dan, ko te je Bog poklical v red, poklical te je tudi k svetosti, in on tirja od tebe, da mu daruješ celo svoje serce, vse misli in želje, da se v samoti svojega serca vedno in ljubeziijivo ž njim pogovarjaš in tesno ž njim zediniš. To želi, to zahteva Bog od tebe. Bog te je iz sveta poklical v tiho celico edino le za to, da bi dobil celo tvoje serce" v svojo last, da bi ga ogrel, ter napolnil s svojo ljubeznijo in si v njem pripravil tisto srečno stanovanje, v kterem boš ti ž njim, on pa s teboj večno prebival, zvezan z nerazvezljivo ljubeznijo.
3.    Tretja prednost je visoka čast v nebesih . . .    Med izvoljenimi  sleherni  vživa
14
toliko čast, da si ne želi veče, ker v nebesili je vsako serce nasičeno. Vendar je pa čast zveličanih v nebesili tako različna, kakor je svetloba solnca različna od male zvezde na nebu. Kar tisučerim zveličanim ni dano, čaka tebe, pripravljeno je tebi: „Ako hočeš biti popolnoma, idi, prodaj vse, kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj". Misli si, duša moja, majhnega, nezmožnega kraljeviča v zibeli. Ne zave se še svoje časti, slave in sreče, ki ga čaka; drugi vse to poznajo in otroka zavidajo, kajti ta otrok bo  enkrat podedoval mogočno
v
kraljestvo. Se nekoliko let in deržal bo kraljevo žezlo v svoji desnici; na glavi se bo svetila zlata kraljeva krona, vžival bo vesele dni. — O da bi ti imel bistreje oči, ti bi cenil svoj stan više, kakor svetni ljudje cenijo stan kraljeviča; kajti njegovega kraljestva bo enkrat konec, tebe pa čaka mogočno kraljestvo, ki ima obstanek na vekomaj. Še malo let, in nebesa bodo tvoj sedež. Deviška krona ti bo kinčala glavo in med božjimi izvoljenci boš vžival posebno čast in slavo, proti kteri je pozemeljska čast to, kar blato do drazega zlata.
15
1.    Usmiljeni Bog me je odločil od sveta in me povabil v sladko samostansko samoto, in sicer zato, da bi njega častil in ljubil, in sicer v veči meri, kakor ga ljubijo in časte svetni ljudje; v večnosti pa da bi ga vžival, in sicer v visi meri mimo svetnik ljudi. Namen mojega samostanskega življenja je ta, da bi stopil v prav serčno prijateljsko zavezo z Bogom; jaz naj bi ljubil njega, on preserčno mene, in ljubezen, prižgana na zemlji, naj bi gorela v večnosti brez konca. O kolika prednost, kolika milost! Kdaj jo bom začel vredno ceniti? Moj Bog in moj Gospod! Nebo in zemlja naj brez nelianja hvalita tvojo neizmerno dobrotljivost in miloserčnost.
2.   Res velika je ta milost, vendar kako malo hvaležen sem bil zanjo! V pohlevnosti bi moral biti že tako vterjen, da bi zamogel vse zopernosti prenašati brez najmanjšega notranjega nepokoja. V ponižnosti moral bi bil že tolikanj napredovati, da bi vsaktero zaničevanje zamogel terpeti s krotkim sercem. V pokorščini bi moral biti že tako izurjen, da bi več ne poznal lastne volje. Moje serce bi moralo plamteti tiste ljubezni, ki se Boga oklepa noč in dan. — To zahteva od mene redovni stan.   Kako pa sem napredoval v teh
16
čednostih?   Duša moja, pomisli, morda še nisi resnobno pričela?
II.
Tudi ljubezen, s ktero me Bog na poseben način ljubi, tirja od mene, da živim po svojem slednjem namenu in Boga iz vsega serca ljubim in častim. To ljubezen je Bog jasno pokazal, ker te je poklical v redovni stan.    Da to ljubezen bolje spoznaš,  pomisli:
1. Bog te je poklical v redovniški stan, ne da bi bil on zase iskal kakega dobička . . . Nisi ti izvolil Boga in se iz ljubezni do njega posvetil redovnemu stanu, marveč on te je izvolil in poklical. Jezus je rekel svojim apo-steljnom: „ Vi niste mene izvolili, marveč jest sem vas izvolil". Perva misel na redovni stan, pervi nagibi, ki so te zanj vnemali, serčnost, da si se odtergal od sveta in od vsega, kar je njegovo, tista moč, s ktero si premagal skušnjave in razne zapreke: vse to je prišlo od Boga, božja milost je to storila. Da si, kar si, da si redovnik, to ni tvoje delo, marveč delo božje. Da si redovnik, kakšen dobiček je to za Boga? Bog je neskončno bitje, tudi njegova čast je neskončna in ostane neskončna, če si ti redovnik ali sveten človek, če boš zve-
17
ličan ali pogubljen. Kdo drugi je toraj Boga nagnil, da te je poklical v redovni stan in te otel zapeljivosti sveta, če ne njegova ljubezen?
2.   Bog te je poklical v redovni stan brez tvojega zasluženja . . . Mnogo je med svetom ljudi, ki so te milosti vredniši od tebe. Na stotisoče jih je, ki bi s to milostjo več dobrega storili, kakor storiš ti, in bi bili Bogu bolj hvaležni, kakor si ti. Akoravno pa je to Bogu dobro znano, vendar je, pustivsi vse druge, le tebe potegnil iz nevarnosti potopa.
3.   Bog je tebe poklical iz sveta, dasiravno bi bil več časti prejel, če bi bil pustivsi tebe, druge pozval v red ... a) Mnogi svetni bodo pogubljeni, ki bi se bili zveličali, da je Bog mesto tebe nje poklical v redovni stan. h) Drugi bi bili postali svetniki in njihova svetost bi bila zelo poveličevala božjo čast, ako bi jim bil Bog podelil tisto milost, ki jo je dal tebi. Vse to je bilo znano Bogu, vendar je izmed tisučev le tebe pogledal z milostnim očesom, ter te iz nevarnosti pripeljal v varno zavetje.
1. O kako velika, o Bog, je tvoja dobrota in milost! O koliko si storil, da bi me pripeljal do mojega zadnjega cilja in konca in
2
18
me deležnega storil tiste nerazumljive mi časti, ktero si zame pripravil v nebesih! — Koliko vredniših ljudi si pustil v nevarnosti! S to milostjo podperti bi bili storili več dobrega, kakor jaz; hodili bi bili po poti popolnosti, ktere jest niti nastopil nisem. Vendar se nisi nanje ozerl, le mene si izbral in izvolil. O prečudna ljubezen! Moj jezik je pač preslab, da bi te za toliko milost zamogel spodobno častiti in hvaliti.
2. Gorje meni! Visok je moj namen, in milost poklica v redovni stan je neprecenljiva. Kje pa je moja hvaležnost ? O koliko je ljudi med svetom, ki z dobrovoljnim sercem spolnujejo težka povelja svojih terdih in ojstrih gospodarjev; jaz pa — redovnik — spolnujem lahke dolžnosti z nevoljo. O koliko je kristjanov, ki previdnosti božji vdani voljno terpe vbožtvo, obrekovanje, zaničevanje, da celo preganjanje; jaz pa, ki imam na razpolago mnogo več pripomočkov, padem tolikokrat pod majhno težo vsakdanjih zopernosti! Koliko je med svetom pobožnih duš, ki se kljub svetnemu hrupu prijazno pogovarjajo z Bogom v serčni molitvi in premišljevanju; jaz pa v svoji samostanski samoti živim ves raz-mišljen in raztresen.   Moj Jezus,  ljubi moj
19
Jezus! O kako zel6 si užaljen, ko vidiš, da tolika milost obrodi v meni tako malo sadii, manj sadu, kot v ktcvikoli duši, ktera, živeča med svetom, nima polovico teli milosti. Bojim se, da se nad menoj dopolnijo tvoje besede: ,,Pervi bodo zadnji, zadnji pa pervi."
ni.
Slednič je pa tudi skrajno potrebno, da po svojem namenu živini in Boga iz celega serca ljubim in častim. Pomisli še enkrat, da je tvoja sveta dolžnost, Boga bolj popolnoma častiti in ljubiti, kakor ga ljubijo in častijo svetni ljudje. Ta dolžnost je od Boga naložena sleherni redovni osebi. Če te dolžnosti ne spol-nuješ, kaj meniš, kako bo s tabo? Slabo, duša moja. Slabo bo zate, če te bo Bog sodil po svojem usmiljenji, še slabeje, če te bo Bog sodil po svoji neskončni pravici.
1. Ce te bo Bog sodil po svojem usmiljenji, prišel boš v nebesa šele po dolgem ter-pljenji in očiščevanji v vicali, v nebesih pa boš prejel nižji sedež. — Bog je namreč redovniku pripravil v nebesih častitljivši sedež, obil-niši veselje in večo čast. Ako se pa z mlačnim življenjem nevrednega storiš božjih namenov, odvzel ti bo Bog vse prednosti in je podelil
2*
20
drugim, vrednišim, n. pr. revni, pa pobožni dekli, bogaboječi vdovi, ali pa hrabri devici, ki se je skušnjavam stanovitno vstavljala in Bogu celi čas življenja zvesto služila. Zasedla bo častitljivi sedež, ki je bil pripravljen tebi. Rekel sem tudi, da šele po dolgem očiščevanji v vicah znaš priti v nebesa, a prejel boš manjše plačilo, vžival manjšo čast. Zakaj ? Zato, ker je neovergljiva resnica, da mlačni redovnik stori odpustljivih grehov brez števila, nasledek teh grehov pa so vica. Pomisli sedaj, kako dolgo boš moral terpeti v vicah. Bolj dolgo, ko živiš, daljši bo v vicah tvoje terpljenje, in sicer, če te bo Bog sodil po svojem usmiljenji.
2. Ce te bo pa sodil po svoji pravici, potem gorje tebi. Pogubljenje je gotovo in sicer straš-nejši od pogubljenja svetnega človeka. Pogubljenje, pravim, je gotovo. Zakaj ? — Zemlja, pravi Bog, namočena večkrat z dežjem, ki pa ne rodi sadii, je najbliža prokletstvu. Ktera je ta zemlja? Duša moja, ta zemlja si ti. O koliko dobrih misli ti je hodilo na um. O koliko dobrih želja se je zbudilo v tvojem sercu! Koliko lepih prilik se ti je ponujalo! Koliko si prejemal krepkih milosti in po-močkov, kteri, da si je zvesto rabil, bi te bili
21
spravili na visoko stopnjo popolnosti in svetosti. Toda žal! Pričakovani sad se ne kaže nikjer. Kaj bo toraj s tabo ? Nerodovitna zemlja zapade prokletstvu.
Tvoje pogubljenje bo pa tudi strašnejši od pogubljenja svetnega človeka. Bolj ko Bog človeka na tem svetu ljubi, hujši ga sovraži na onem, ako se je nevrednega storil njegove ljubezni. Čem obilniši milosti Bog človeku na tem svetu deli, tem strašnejši ga na onem kaznuje, ako je človek zlorabil njegove dobrote. Da je temu tako, priča sv. Pismo. Slušaj in prevdari žugauje božje: ,,Gorje tebi, Korocajn, gorje tebi Betsajda! Zakaj ko bi se bili v Tira in Sidonu godili čudeži, ki so se pri vas godili, že davno bi se bili spokorili v ojstrem oblačilu in pepelu. Povem vam pa tudi: Ložji se bo godilo ob sodnem dnevu Tiru in Sidonu, kakor vam". Mat. 11, 23. Zakaj žuga Bog tema mestoma s pogubo? Zato ker prebivava niso sodelovali z milostimi, ki so je od Boga prejeli. Tudi ti redovnik si podoben pre-bivavcem teli mest, zato velja žuganje tudi tebi.
Ako bo toraj Bog sodil po svoji pravici, tedaj ostane resnica neovergljiva: da bo redovnik prišel ali visoko v nebesa ali pa globoko v pekel.   V sredi redovnik m a 1 o k d aj ostane.
22
1.   Moj Bog, zopet nastane zame važno vprašanje: Ali bom izveličan? Ali pridem v nebesa? Upam sicer, da me ne teži jarem smertnega grelni, ali to zadostuje svetovnemu človeku, meni ne. Dokler se moja ljubezen do Boga bolj ne vname, dokler moja molitev ne bo bolj goreča, dokler svojih počutkov ne dobim bolj v oblast, toliko časa se ne smem preveč zanašati na svoje zveličanje. Brez števila duš terpi v peklu, ki niso bile v življenji kar nič mlačniši od mene; a ravno zato, ker so bile mlačne, odtegnil jim je Bog svojo pomoč in pogubile so se. Kaj mene zadene, tega ne vem; to pa, ljubi Jezus, spoznam, da radi svoje velike mlačnosti nimam nič dobrega pričakovati.
2.   Kako dolgo pa še ostanem tako malomaren? Moj Bog, moj Bog! Preveč let sem mlačno živel, preveč milosti zanemaril, lepih prilik zamudil! Skrajni čas je, da se zdramim in serčno lotim prevažnega opravila svojega izvelicanja. Zdaj, to uro hočem začeti, ljubi moj Jezus!
3.   Bodem pa li zamogel Boga precej popolnoma ljubiti? Mogoče je to. Precej ga zamorem popolnoma ljubiti ter v tej ljubezni do smerti ostati.   Zotoraj ti, o Bog, darujem celo svoje
23
serce in preserčno želim, da bi zamogel imeti tisto ljubezen, ki jo imajo angeljci in svetniki v nebesih, ker ž njo bi rad nadomestil, kar sem zamudil. V znamnje svoje popolne ljubezni terdno obljubim, da hočem vse storiti, kar bom v teh dnevih spoznal, da je tebi prijetno. Samo milo te prosim, o Jezus, ohrani mi to ljubezen in vnemaj jo bolj in bolj!
III. Premišljevanje.
Kdor želi doseči svoj namen, ne sme svojega serca vezati na stvari.
I.
Kdor zgubi smer svojega življenja, zgubi jo ali zato, ker je svoje serce preveč vezal na zemeljsko, ali pa, ker se je preveč plah odtegoval od nje. Dve poti ste, ki peljete v pogubljenje. — Perva pot je zložnost in poželenje , blago in bogastvo, čast in slava. Oboje je silno nevarno. Oboje slepi človeka, da se poslužuje pripomočkov, ki so žaljivi za Boga; to pa ga spravi s pota, ki pelje do pravega namena. — Druga pot so bolezni, vboštvo, pomanjkanje, preziranje, zaničevanje in preganjanje ; če človek to preveč premišljuje, postane
24
otožen, otožnost pa ga odvračuje od Boga in palme v pogubljenje. — Ako ti je res mar, da bi se zveličal, skerbi da svoje serce obraniš sredi teb dveh poti; to je, tvoje serce naj bo voljno za dobro in slabo. Dobro in najljubše mora opustiti, ako ti opovira zveličanje, nasproti mora hudo in zoperno dobrovoljno sprejeti, ako pospešuje zveličanje.
1. Najvikša oblast božja tirja od tebe, da opustiš vse, kar ti je prijetno in ljubo, če ti je pa kamen spotike v skerbi za zveličanje. Nasproti pa voljno sprejmi vse zopemosti, da so le sredstvo za zveličanje . . . Dolžnost tvoja na zemlji je: Boga popolnoma častiti in ljubiti. To pa le tedaj storiš, če njegovo voljo popolnoma spolnuješ; to se zgodi, če dobro in hudo, zdravje in bolezen, srečo in nesrečo, češčenje in zasmehovanje, ljubezen in preganjanje sprejemaš z enako dobrovoljnim sereem. Premisli duša moja dobro to resnico.
Kako naj človek Bogu služi, to določevati ne gre človeku, marveč Bogu. Duša moja, tvoja dolžnost je, da Bogu tako služiš kakor on hoče, ne pa kakor bi se tebi zlju-bilo. Bog je tvoj Gospod, ti pa si njegov služabnik. Gospodu gre vkazovati, slugi pa vbogati.   Ta prelepi red spolnuje se v nebesih
25
natanjko. Tam sedijo nekteri angelji okrog sedeža božjega veličastva in hvalijo Boga neprenehoma ter ga časte in molijo ; drugi ljudi varujejo na zemlji, in sicer eni mogočne kralje, eni pa od vsih zapuščene siromake. Vsak angelj je zadovoljen se svojim opravilom, in služi toraj Bogu po načinu od njega mu odločenem. Ako ima Bog to neomejeno oblast v nebesih, je mari nima tudi na zemlji. Ker ga v nebesih vsi duhovi natanjko vbogajo, ali ni tudi naša sveta dolžnost vbogati ga, in toraj vse sprejeti, karkoli nam pošilja?
2. Oblast božja je neomejena, to pač veruješ. Če pa to veruješ, nehote moraš priznati, da njemu gre tudi določevati, kako naj mu služiš. Bog je stvarnik, ti pa si njegova stvar. Ali pa sme stvar ukazovati svojemu stvarniku, in kerčiti njegovo oblast? Lončar stori s posodo, ki je njegovo delo, kar se mu zljubi. Postavi jo, če hoče, na mizo, verze jo pa tudi t je v kot, ali celo v kakšno grapo; lončar hrani v posodi, ali najimenitniše ali pa najslabše reči, in če jo zdrobi na majhne koščeke, kaj more posoda zato ? Ako sme lončar s posodo, katero je sam naredil, ki je toraj delo njegovih rok, storiti, kar hoče, ali bi Bog ne smel enako storiti s človekom, ki
26
je ravno tako delo njegovih rok? — Duša moja! Bog sme pač s človekom storiti, kakor mu je ljubo in drago. Bog te pokliče v stan, v kterega hoče, in postavi v razmere, v ka-koršne hoče, ti pa si dolžan njega častiti in ljubiti, bodi stanu kteregakoli in v razmerah kterihkoli.
3. Bogu služiti po načinu od njega odločenem , pravi se Boga popolnoma častiti in ljubiti ter skerbeti za dosego svojega namena. Kar v to  ne spada, je  prazno , nehvaležno.
v
Ce ti je delo odločeno, stori ga zvesto, iz čiste ljubezni do Boga, in če ga tako storiš, služiš Bogu, kakor on hoče. Ce v sercu čutiš suhoto, če se skušnjave budijo in te obhaja žalost, terpi iz čiste ljubezni do Boga, in če tako terpiš, služiš Bogu po njegovi volji. Ce oboliš in terpiš pekoče bolečine, terpi iz čiste ljubezni do Boga, in s tem boš služil Bogu po načinu njemu najljubšem in se bližal svojemu namenu z najboljšim vspehom. Kolikor več namreč terpiš iz čiste ljubezni do Boga, toliko več storiš za svoje zveličanje; nasproti pa, kolikor bolj se vpiraš terpljenju, in se braniš piti kelih britkosti iz čiste ljubezni do Boga, toliko manj skerbiš za svoje zveličanje.
27
1.    Ti, o Bog, si moj najviši Gospod in moja največa dobrota. Tebi gre ukazovati, meni pa vbogati. Spoznam, živo spoznam, da je moja sveta dolžnost, služiti ti po načinu od tebe mi odločenem. Spoznam pa tudi tvojo neomejeno oblast, in jo molim v ponižnosti svojega duha. Gorje svojeglavcu, ki ti hoče služiti ne po tvoji, ampak po svoji volji! Poniževaje tebe, povzdiguje sebe. Sebe dela gospoda, tebe pa služabnika. Kdor tako dela, kakšno plačilo sme upati? Kaj pravim plačilo? Ne plačila, marveč najstrašneje kazni se ima nadjati.
2.    Jeli mogoče, o Bog, da bi te ktere osebe hotele po svoji, ne pa po tvoji volji častiti in ljubiti? Zalibog, da tacih oseb je obilo! Zalibog, da tudi jest spadam med nje. Sramujem se sicer, ali resnico moram priznati. Želim sicer častiti in ljubiti te, toda kako dolgo? Dokler sem zdrav, bolan ne več. Res, da želim častiti in ljubiti te, toda kdaj? Kadar tudi drugi mene častijo in ljubijo, za-
v                                                                          .    m
ničevan ne več. Želim častiti te in ljubiti, pa kako dolgo? Dokler veselje vživam med molitvijo in premišljevanjem; kakor hitro se pa suhota loti serca in temota duha, popustim molitev in se vdam skušnjavam.   Vsaj dosih-
28
mal sem bil tako nespameten. 0 moj Bog, podpiraj me se svojo mogočno milostjo, da se dalje ne bo tako godilo!
II.
Previdnost božja zaliteva, da dobro in hudo, srečo in nesrečo sprejemaš z enako dobro-voljnim sercem . . . Težko je zveličanje doseči, če ne odtergaš svojega serca od zemeljskega ; a enako težko ga je doseči, če serce odtegneš od vsega pozemeljskega. Da boš to resnico bolje razumel, premisli:
1.   Bog je vsegaveden, zato so mu znani najizdatniši pomočki za tvoje zveličanje . . . Vsa sredstva pospešujejo tvoje zveličanje: zdravje namreč in bolezen, čast in zaničevanje, služba zaničevana, kakor častna, sreča in nesreča, da se jih le prav poslužuješ. — Povej mi pa, če moreš, kaj je za te varniši na potu zveličanja, bolezen ali zdravje, slava ali zaničevanje, sloveča služba ali poniževalna? — Odgovoriti je težko, pa zakaj ? Ker ti, ne jest, in nobeden človek ne ve tega; Bog je to sebi prideržal.
2.   Bog je brezmerna ljubezen, in zato vselej odloči  najizdatniši potnoček  za   zveli-
29
čanje tisti duši, ki se da vladati njegovi previdnosti . . . Kar je mati otroku, kterega ljubi kakor punčico svojega očesa, to je Bog duši. Mati, ki otroka ljubi, ne da mu strupa; bo li Bog kaj škodljivega poslal tisti duši, ki se mu da vladati in voditi ? Da Bog tega ne stori, zanesi se duša moja. To je resnica, ktere nihče ovreči ne more. — Ce te toraj Bog z boleznijo obišče, zanesi se, da bolezen je najboljše sredstvo za tvoje zveličanje; če pripusti, da si zaničevan, je zaničevanje naj-zdatniše sredstvo, in če ti pošlje suboto v serce, zanesi se, da suliota je najboljši pomoček za tvoje zveličanje.
3. Bog je vsegamogočen, in kot tak pripeljal bo dušo do slednjega namena, če se mu le da voditi . . . Povej duša moja, ali more kdo Boga zaderževati od izpolnjevanja njegove volje? Ne angelj, ne človek, pa tudi nobena peklenska niti nebeška moč ne more Boga zaderžati, da bi svoje volje ne izpeljal; edini, ki to more, si ti duša, in ga res takrat zaderžuješ, kadar mu ne pustiš, da bi te vodil po svoji volji. Ce si v previdnost Božjo popolnoma vdana, o srečna, trikrat srečna duša; ti boš svoj namen tako gotovo dosegla, kakor je gotova resnica, da je Bog, in da je Bog
30
vsegaveden, vsegamogočen, da je Bog neizmerna ljubezen.
1.    O kako tolaživna je za me ta resnica! Moj voditelj je neskončno moder, toraj mi vselej voli najpripravniše pomočke za moje zveličanje. Ljubi moj me ljubi, in zato mi zaporedoma ponuja najizdatuiša sredstva. Moj vladar je vsegamogočen, in zato me varuje sleherne nevarnosti, če se mu le popolnoma izročim. Ker to veselo resnico spoznani, bom li dvome in strah zaradi zveličanja še redil v sercu ? Ne, ne, o moj Bog! Vsega, brez najmanjšega prideržka izročim se v naročje tvoje previdnosti, saj spoznam, da v nebesih me hočeš imeti, in sicer k visoki časti pov-zdignjenega. Res velika je tvoja ljubezen, pa tudi moje upanje je veliko. Ti si moj Oče, in po svoji očetovski ljubezni me boš pripeljal k sebi.
2.   Moje upanje je res veliko, je li tudi opravičeno? Večno zveličanje smejo le tiste duše upati, ki tebe, o Bog, časte in ljubijo, ki ti služijo, ne po svoji, ampak po tvoji volji, in ki se dado od tebe vladati in voditi. Sem li tudi jest med temi srečnimi ? Moje srce je različno od sere teh srečnih.   Kadar me ljudje
:sl
hvalijo, o koliko veselje čuti moje serce; nasproti pa koliko žalost, kadar me grajajo. Kadar mi gre po volji, o kolika zadovoljnost me obhaja, nasproti pa, kolika nezadovoljnost in nepoterpežljivost, kadar mi ne gre, kakor si želim. O Jezus, usmili se me! Daj mi novo serce; tako serce mi podari, ki te bo ljubilo, kakor zaslužiš ljubljen biti, in kakor je moja sveta dolžnost te ljubiti, sicer je moje zvelicanje v veliki nevarnosti.
ni.
Da naj dobro in hudo, srečo in nesrečo z enako dobrovoljnim sercem sprejemaš, zahteva tudi pravica božja . . . Ako se ne izročiš pravičnosti božji in ne sprejmeš pomočkov, ki ti je Bog za zvelicanje ponuja, pravica božja ti je za petami, in veš kaj se bo zgodilo ? Hudo za hudim te bo zadevalo, in sicer eno huje od druzega.   Pomisli toraj dobro!
1. Duša, ki se ne izroči božji previdnosti, terpi veliko več od one, ki se jej popolnoma izroči ... Če misliš, duša moja, znebiti se od Boga poslanih težav, ki so toraj najboljša sredstva za tvoje zvelicanje, motiš se zelo, ker bolečine, preziranje, zaničevanje in skušnjave, boš terpel, hote ali nehote.   Ce težave voljno
32
terpiš, Bogu dopadeš in storil te bo močnega, ter ti tudi dal novih milosti, ki bodo njegov jarem osladile in njegovo breme polajsale, da boš težave in bridkosti tu na zemlji lahko terpel, po smerti pa prejel in vžival neskaljivi mir. Ako pa z nejevoljo terpiš, ne dopadeš Bogu, in on te ne bo okrepčeval in tolažil, pa tudi obilniših gnad ne boš prejel, in kaj se bo zgodilo? Pod težo križev in nadlog boš opešal, in slednjič boš zapravil celo zveličanje.
2.   Visoka stopnja nebeške časti, ki je tvoj cilj in konec, je za večno zgubljena . . . Visoko stopnjo nebeške časti doseči je nemogoče, razna s poinočki, ktere Bog odloči. Ce toraj dobro in hudo ne sprejemaš z enako dobrovoljnim sercem, zastonj delaš, kar delaš za zveličanje, ker ne boš ga dosegel v tisti stopnji, v kteri ti je kot redovniku odločeno.
3.   V nevarnosti je pa tudi zveličanje nižje stopnje . . . Zakaj ? Zato, ker duša, ki se Bogu ne izroči, pade v mnoge in hude skušnjave. Kaj na primer, ne stori s tako dušo nejevolja in jeza ? Kaj žalost in maloserčnost, in kaj še le napuh in svojeglavnost ? Kakšen je sad hudega nagnjenja, ktero Bogu vdane duše komaj premagujejo? Da se hudo nagnjenje zmaguje, treba je posebne pomoči; meniš
33
pa, da bo Bog to pomoč dal tisti duši, ki se mu noče izročiti, ktera pripomočke, ki je njej pošilja, z nejevoljo zametuje in ki noče Boga za svojega, in sicer za svojega najvišjega Gospoda spoznati? Kdor to upati more, naj le upa, a gleda naj, da ga to upanje, ki nima zanesljive podlage, ne bo vkanilo.
1. O kolike nevarnosti vidim za svojo dušo! O kako zatemnjen je moj um in kako popačena moja volja! Bolezni in njih bolečine so največe hudo v mojih očeh, v tvojih pa, o Bog, so najboljše sredstvo za moje zveli-čanje. Zasramovanje in zaničevanje štejem v najhuje zlo; ti pa, o Bog, ga imaš za najboljše sredstvo, s kterim se doseže najviša stopnja zveličanja. Skušnjave, pravim tolikrat, bodo vzrok mojega pogubljenja; ti pa praviš, da ravno skušnjave pridobe mi največe zaslu-ženje za nebesa. — Moje in tvoje misli, o moj Bog in Grospod, so si v nasprotji. Kje pa je vzrok tega? O kaj prašam! Vzrok je v meni. Moj um je otemnel, in zato se tako motim. Moja volja je oslabela, in zato želim, kar zame ni dobro. Mesenost, svetna čast in slava, pokorščina po moji volji, skratka, kar je škodljivega za moje zveličanje, po tem
3
34
želi moje serce. Slab sem res, o moj Bog! Najškodljivši strup za mojo dušo pijem, najboljša zdravila pa zametujem.
2.   Kaj li naj začnem? Dvojega mi je, kakor spoznam, silno treba. Pervo je, da tebe, o Bog, častim, ljubim in ti služim, ne po svoji, ampak po tvoji volji; drugo pa, ker te prav častiti in ljubiti ne morem, dokler po svoji volji delam, da se tebi čisto in popolnoma izročim, in se poslužujem tistih sredstev, ktere mi tvoja dobrotljivost ponuja. Ako tega ne storim, nikdar te ne bom prav ljubil in toraj tudi ne svoje duše zveličal. — Ker je temu tako, odpovem se toraj vsemu posvetnemu. Svoj um in svojo voljo izročim tebi popolnoma. Čast in zasramovanje, bolezen in zdravje in pokorščina moji slabi volji še tako zopema, vse to mi bo enako ljubo. Terdno kakor najbolj morem, sklenem tebe, o moj Bog, ljubiti in ti tudi služiti ne več po svoji, ampak po tvoji volji. To želim in hočem zvesto spol-novati vsa leta, vse dni in ure in vsak tre-notek do tistega srečnega dneva, ko se bom s tabo sklenil in zedinil za celo večnost.
3.   Tako čista in popolna izročitev, o kolika sreča! To ravno je začetek in podlaga svetosti, to je tista ravna pot, ktera pelje k Bogu,
.%
in ki siromaškega človeka zedini ž njim, z neskončnim bitjem. — To veliko srečo, ki se edina sme sreča imenovati, »poznam,; spoznam pa tudi svojo preveliko slabost in globoko v meni vkoreninjeno nagnjenje do posvetnega. Se svojo močjo ni mi mogoče vresničiti mojih želja, le tvoja vsemogočnost more jili v meni dover-šiti. Zato o Jezus, zdihujem iz globočine serea k tebi. Odvzemi mi vso ljubezen do stvari in do vsega, kar mi moti serce! Vzemi moje serce popolnoma v svojo oblast, da ne bom druzega želel, razun tebi dopasti in se ne bal druzega, kakor še kdaj zgubiti tvojo ljubezen! O Jezus! O sladki, o usmiljeni Jezus, usliši me!
3*
36
II. Dan.
Namen sledečih premišljevanj je: 1. Da bi razsvetljen z lučjo sv. vere spoznal hudobijo greha. 2. Da bi spoznal hudobijo in število lastnih grehov, storjenih do današnjega dne, in da bi je po moči obžaloval ter objokoval, in 3. da bi terdno sklenil vse hudo in celo smert raje terpeti, kakor še kdaj smertno grešiti.
I. Premišljevanje.
O grehu, angeljev in j)ervili stariŠev.
Koliko hudo da je greh, priča kazen, ki je angelje zadela. — Stavi se duša moja nazaj v preteklost, v čudopoluo dobo, ko je Bog .angelje vstvaril. Kdo je bil srečnejši od teh blaženih duhov! Njih lepota bila je tolika, da noben človek bi je ne bil mogel gledati, da bi precej ne oslepil, ali celo umeri za preobilnim veseljem. Angeljev modrost je bila tako posebna, da je Salomonova v primeri ž njo nevednost. Njih bistvo bilo je tako, da so bili prosti vsake, tudi najmanjše slabosti, in njih stanovanje tako prijetno, da se ne da
37
opisati, pravi sv. Avguštin; nebesa namreč so bila njih stanovanje. Veliki so natorni darovi angeljev, še veči so darovi milosti božje. — Boga so popolnoma spoznali in ga plamteče ljubili, in prijaznost med Bogom in njimi bila je tolika, da je naš um celo umeti ne more; in kaj bi ne bila, saj so bili tesno zedinjeni ž njim. — Te dobrote so angelji zlorabili, Bogu niso hoteli služiti po njegovi volji, grešili so in zapadli kazni. Zberi duša vse svoje moči, in premisli prežalostne okoliščine te kazni.
1.   Kazen vzela je angeljem vse dobro . . . Naglo ko blisk spremenili so se najlepši duhovi v najostudniše pošasti; otroci tiste ljubezni, ki je le Bogu lastna, postali so otroci večne jeze božje, in v trenotku greha bili so pahnjeni z nebeške visokosti v brezdno peklenskega ognja.
2.  Kazen izlila je vse hudo nad angelje... Nesrečni angelji navezani so na pekel in ter-pijo muke, kakoršnih si ti še misliti ne moreš. Nesrečne terpinči spomin, spominjaje jih zgubljene sreče, ktere ne bodo nikdar več dosegli. Um jih terpinči, ker spoznavajo bistvo zgubljene sreče, pa tudi bistvo nesreče, ki je nje zadela, in ktere se ne bodo nikdar iznebili. Nesrečne terpinči tudi volja; spoznavajo namreč, kaj je pravo in dobro, ktero pa hoteti več ne
38
morejo. Z eno besedo, nesrečne angelje ter-pinči sleherna moč, s ktero jim je bilo mogoče vzderžati si podeljeno srečo.
3.   Kazen angeljev je bila brez usmiljenja . . . Ako bi bil Bog nesrečnim ange-ljem dal le nekoliko odloga, spoznali bi bili svoj greh ter ga obžalovali, in začeli bi bili Boga ljubiti, kakor so ga ljubili pred grehom. Ali pravica božja jim te sreče ni naklonila, marveč v trenotku, ko so grešili, zadela je nje jeza božja in kazen.
4.   Kazen angeljev je brez vsega upanja, da bi se kdaj zopet spravili z razžaljenim Bogom . . . Nad 4000 let goreli so že nesrečni v peklu, ko je Jezus prišel na svet, da bi greh zaterl in zanj zadostil pravici božji. Ali meniš, da kazen angeljev je zato nehala ? Usmiljeni Jezus, ki je toliko solz točil zavoljo hudobnega mesta Jeruzalemskega, ni ne ene solze pretočil v prid zaverženim angeljem. Pre-ljubeznjivi Jezus, ki je vso svojo kri prelil za svoje sovražnike, ni ne ene kapljice daroval v prid in tolažbo zaverženim angeljem. Greh angeljev trajal je en trenotek, njegova kazen je pa večna.
Postoj zdaj, duša moja! V mislih stopi doli v ognjeno ječo, ter pomisli, kolikor živo
39
moreš, nesrečo zaverženih angeljev . . . Njihova nekdaj prelepa podoba je zdaj tako ostudna, da je ni pogledati, njihovo terpljenje je toliko, da ga človevški um ne more umeti. Za tem pomisli, kdo so te pošasti. Te pošasti so bile prej najlepši duhovi, otroci večnemu Bogu čez vse ljubi in najizverstniši delo božjih rok, prebivavci so bili in kinč raja nebeškega. Kaj je, duša moja, angelje pahnilo v tako siroščino? Duša moja! Ravno ta strašanska sprememba živo ti kaže hudobijo greha. En sam trenotek, ena sama misel, en sam greh nepokorščine je vzrok vse te siroščine. Zavoljo enega samega greha gorijo nesrečni že nad 5000 let, in bodo goreli celo večnost. — Kaj misliš, kdo je sklenil to neusmiljeno sodbo ? Bog jo je izrekel. Toraj Bog ? Strašanska resnica! Tedaj ali Bog ni brezkončna modrost, pravica in usmiljenje, ali je pa greh tako neizmerno hudo. To, to zadnje, duša moja, je pravo.   G-reh je neskončno hudo.
1. Moj Bog! Moja največa in edina dobrota? Kaj li bi najprej občudoval? Ali tvojo ojstro pravico, ktero si tako živo nad angelji pokazal, ali pa tvoje usmiljenje, ktero me je dosihmal tako milo objemalo?   Najplemenitniši
40
duhovi, tvoje najlepše podobe, stvari tebi nad vse ljube, grešile so le enkrat in zavoljo enega greha zavergel si je večno; jest pa zemeljski prah grešil sem 10- 20- 30- 40- 50-, celo lOOkrat in prizanesel si mi milostljivo. Tvoje veliko usmiljenje in prizanesljivost tvojo sem zlorabil, kajti, odpustil si mi toliko grehov, in še nisem jenjal grešiti, grešil sem zopet 20- 30- 50krat. Tudi te grehe si mi milostno odpustil, in še zdaj me se svojim očetovskim očesom milo gledaš in svoje milostljive roke ponujaš v pomoč. — O vi angeljski duhovi in vsi izvoljeni božji! Ozrite se na me, glejte in občudujte usmiljenje božje, razodeto nad menoj ! Kolikor grehov sem storil, toliko vidite dokazov božje prizanesljivosti in njegovega usmiljenja nad menoj. Kar jest ne morem, storite vi! Hvalite, častite in poveličujte svojega in mojega Boga!
2. Ali ravno to usmiljenje napolnuje moje serce z grenko žalostjo. Boga, ki me bolj ljubi, kakor je ljubil tisuč najplemenitniših duhov, njega sem razžalil. Razžalil sem njega, ki me je milostno varoval vkljub tolikim mojim hudobijam; Boga sem razžalil, njega čisto ljubezen, ki me večno ljubiti želi. O kako si se upalo, prederzno serce, žaliti toliko dobroto in
41
jo zaničevati ? Moreš li misliti na tako velike hudobije, da bi tvoje oči ne točile solze serčne žalosti ? O Jezus! Zdaj spoznam svoje pregrehe, živo jih spoznam, pa tudi serčno obžalujem.
II.
Koliko hudo je greh, priča kazen, ki je zadela perve stariše. — Veče blaženosti ni bilo pod nebom in je ne bo mimo blaženosti naših pervih starišev.
1. O kako prijetno je bilo njih stanovanje! V prelepem raju ni bilo ne mraza, ne vročine, dežja, ne vetra; zlato solnce je vedno sijalo. Trud ni bil znan, drevje je rodilo najokusniši sad in zemlja je v obilnosti rodila brez težavnega obdelovanja.
O kolika je bila oblast pervih starišev nad živali! Na besedo priferčale so ptice skupaj in skazovale svojo pokorščino. Na besedo pritekle so zveri in se krotke polegle k nogam Adama in Eve. Na besedo priplavale so tudi ribe iz globočine k bregu in se jima pustile ogledovati, dokler sta hotela. Nobena žival, nobena zver, ki nam je dandanes nevarna, ni bila sovražna Adamu in Evi.
42
3.   O kako srečna sta bila na telesu! Ni-česa se jima ni bilo bati, ne dela, ne truda, ne žalosti, ne starosti, ne bridkosti, ki jo starost seboj prinese; celo smerti se jima ni bilo bati. Od drevesa življenja sta jedla, in se ohranila v mladosti vedno cvetoči.
4.   O kako srečna sta bila na duši! Jeze, serdu in hudega nagnjenja nista poznala. Boga sta dobro spoznala, ljubila ga plamteče, in edino to je želelo njuno serce, da bi Boga še bolj ljubila. Verhu vsega tega obljubil jima je bil Bog še to, kar doverši človeško srečo, da ju bo brez smertnih bridkosti v nebesa vzel z dušo in telesom. Za tolike dobrote, kaj sta povernila Bogu ? Storila sta volji božji nasproti. Služiti nista hotela Bogii po njegovi volji. Grešila sta in z grehom zapadla strašanski kazni. Da boš to kazen še bolj spoznal, oglej si jo od vseh strani.
1. Adam je grešil samo enkrat, in zavoljo enega samega greha ga je pahnil Bog iz raja... O kolika nesreča za Adama! Zemlja je pro-kleta, in rodi osat in ternje, čeravno jo terdo obdeluje. Telo je prokleto, ter obsojeno v razne bolezni in slednjič celo k smerti. Duša je prokleta in kot božja sovražnica pregnjana iz prijetnega raja v solzno dolino.
43
2.  Zavoljo enega samega Adamovega greha obsojen je v enake bridkosti ves človeški rod ... Misli si, duša moja, kraj, 10—15 ur dolg in širok, napolnjen 200, 300 sežnjev visoko z mertva-škimi glavami. Glav v tolikem prostoru je tisuč in tisuč, milijon in milijon. Glej, vsi ti so pili grenki kelih terpljenja, ktero je Adam zadolžil.
3.   Zavoljo Adamovega greha pogubi se veči del odraščenih . . . Sleherni, ki je pogubljen, pogubljen je zato, ker svojih počutkov ni krotil, kajti, ti so ga pahnili v greh, greh pa mu je odpeii peklenske duri. Kd6, duša moja, je pa hudo nagnenje zbudil v človeku ? Kdo je povzročil, da naši počutki več ne poznajo pokorščine? Kdo drugi, če ne greh per-vega očeta Adama? — Dalje. Ako bi se svet večno vzderžal, prišlo bo z vsakim letom skozi celo večnost tisuč in tisuč duš v pekel, in če prašaš po vzroku, glej vzrok strašanske nesreče je greh pervih starišev.
4.    Zavoljo Adamovega greha je Jezus Kristus na križu umeri ... O čudo čez vse čudo! Najvišega Gospoda, čigar sta nebo in zemlja, čisto nedolžnost in svetost, edinoroje-nega Sinu je Oče nebeški obsodil k najsra-motniši smerti, k smerti na križu. Zakaj ? Zavoljo ptujega Adamovega greha.
44
5. Kazni Adamovega greha so še dandanes v svoji moči . . . Prijetni raj zapert je tudi nam in odkazana nam je solzna dolina mnozega terpljenja. Naše življenje, kdo tega živo ne čuti, je napolnjeno z britkostimi, spomin na smert navdaja nas se strahom, zveli-čanje je dvomljivo, s pokoro in z grenkimi solzami si ga moramo pridobiti.
1.   O vera! Kako strašanske resnice mi odkrivaš! Najlepši duhovi pahnjeni so iz raja in vsemu človeškemu rodu so zaperta nebesa. Tisuč, milijon duš gori v peklenskem ognju. Edinorojeni Sin nebeškega Očeta je moral umreti na križu. Kdo je vsega tega kriv? Greh, greh je vse to povzročil. O greh, kako si strupen! O gorje meni! Ce svojemu edinorojenemu Sinu Oče nebeški ni prizanesel, in sicer zaradi ptujega greha, kaj bo storil z menoj, ki sem nestevilnokrat grešil, ki sem toliko let tičal v grehu, in ki sem po zadob-ljenem odpuščanji zopet in sicer tolikrat padel nazaj v prejšnje grehe!
2.   Zdaj, o moj Bog spoznam, da zame ni sredstva, razun, če se me ti vnovič usmiliš, in če se jest resnično spokorim. Pred tebe toraj pokleknem, revni zemeljski červič, in za-
45
veržem, preklicem in prekolnem, kar najbolj
v
morem, vse pregrehe. Živo namreč spoznam, kako hudobno sem žalil tebe, svojo neskončno dobroto. Tebi. moral bi bil darovati celo svoje življenje. Prej bi bil moral umreti, če tudi stokrat, kakor pa tebe razžaliti. O serce moje, le žaluj! Žaluj bolj ko moreš. In ve oči, le točite solze pokore!
in.
Zberi vnovič svoje moči, ter premisli:
v
1.   Ce se je Bogu nad enim samim grehom tako merzilo, kako zelo se mu merzi nad tvojo dušo. — Ce si samo enkrat grešil, zagrešil si toliko, kolikor je eden hudobnih duhov zagrešil; če si pa stokrat grešil, zagrešil si toliko, kolikor je sto hudobnih duhov zagrešilo. Ce si storil en greh, studiš se toraj Bogu ravno tako, kakor se mu je studil en hudoben angelj; ako si pa stokrat grešil, studiš se Bogu tako, kakor se mu je studilo sto hudobnih duhov in se mu še studijo. Ako si enkrat grešil, čerti te Bog tako, kakor čerti enega hudobnega angelja; ako si pa stokrat grešil, čerti te, kakor sto hudobnih angeljev.
2.   Ce en sam greh zasluži pekel, hvali Boga in moli njegovo usmiljenje.. .  Ako si
-h;
enkrat grešil, zaslužil si pekel, kakor vsak-teri izmed hudobnih angeljev; ako si pa grešil večkrat, zaslužil si pekel bolj, kakor kterikoli hudobnih angeljev; da pa še nisi med zaver-ženimi, kdo te je obvaroval? Tisti Bog, ki angeljem ni prizanesel, skazal je tebi svoje usmiljenje.
3. Ker je Bog zaradi enega samega greha angelje in perva dva človeka tako ojstro kaznoval, toraj boj se njegove pravice... Zakaj ? Več tisuč milijonov angeljev je Bog obsodil v pekel zaradi enega samega greha, zaradi ene misli, in zaradi enega trenotka, ne da bi jim bil dal časa pokore, brez najmanjše pomoči in brez vsega usmiljenja. Duša moja! Ce še kdaj grešiš, ali ne more, ali ne vtegne Bog tudi s teboj enako storiti?
1. Nebo in zemlja mi pričata, kako zelo se, o Bog, serdiš nad grehom. O, da bi le ena kapljica tvojega serda nad grehom padla v moje serce! O siromak, kaj sem storil? Razun tebe, o Jezus, ni reči, ki bi bila ljubezni vredna, in razun greha ni reči, ktero naj bi čertil. Jest pa, nespametnež, čertil sem tebe, greh pa ljubil. To je pač hudobija, vredna večnega ognja. — Vse to spoznam in
47
skesan objokujem. Bolje bi bilo za me, da bi bil prej, ko sem bil grešiti zmožen, segnil v hladni zemlji! O gorje meni! Prepozno namreč sem prišel k spoznanju! Grešil sem, mnogokrat sem grešil. — Odpusti, odpusti o Jezus skesanemu in potertemu grešniku!
"2. Moja nezmerna hudobija spominja me tvoje nekončue milosti, o Bog! Strahoma in trepetaje se spominjam ure, ko sem pervikrat grešil. O nesrečna ura, da bi te nikdar ne bilo! Ako bi bil takrat, o moj Bog, z menoj storil, kakor si storil z nesrečnimi angelji, o koliko let bi že bila moja duša v nevgaslji-vem ognju, v peklu! Ko strašansko nevarnost, v kteri je bila moja draga, edina in neumerjoca duša, premišljujem, groza preletava mi mozeg in kost! — Ti pa, o Jezus, si se me usmilil, ter mi dal odloga za pokoro. O koliko čast in hvalo sem ti torej dolžan!
3. Usmili, usmili se me o Bog; ker čeravno pozno, vender-le spoznam, kolika hudobija je greh. Strašanski ogenj, v kterem gorijo angelji, zaverženi od tebe, o Bog, siromaštvo in nesreča pervih starišev, po angelju z gorečim mečem iz raja zapodenih, bolečine in terp-ljenje Jezusa Kristusa na križu umirajočega, to priča mi dosti jasno o strašanski hudobiji
48
greha. Božji Sin umira na križu, zaradi mojih grehov umira! Bi li mogel večo hudobijo storiti mimo te, da Jezusa križam ? O greh, prokleti greh, ki si se, skrivaje neizrekljivo hudo, kazal prijetnega in sladkega! — O Jezus, po zasluženju ravno tiste svete Kervi, ktero si zaradi mojih grehov prelil, te prosim milosti, da bom svoje grehe po dolžnosti obžaloval in objokoval in da se bom vprihodnje vsacega greha bolj ogibal, kakor smerti!
II. Premišljevanje.
O lastnih grehih.
I.
Koliko hudo je greh, učijo te, duša moja, nasledki greha.   Premisli je resnobno.
1. Tisti hip, ko grešiš, spremeni se duša iz najlepše podobe božje v najostudnišo pošast. — Nemogoče je dušno lepoto s telesnim očesom spoznati, kajti ona je, dokler jo milost božja kinča, podoba božje lepote. Da bi tako dušo dobila, rekla je neka svetnica, dala bi tisuč življenj ter tisučkrat bi rada vmerla. Kolikor lepote dobiva duša od milosti božje, toliko gnusobe jej daje greli. Z grehom omadeževana
49
duša pa hudoba sta dve pošasti popolnoma si enaki. Ako bi bilo človeku dano videti hudobnega duha z vso njegovo gnjusobo, stre-petal bi in umeri prevelike groze, in tako bi se tudi zgodilo, ko bi videl z grehom oma-dežvano in oskrunjeno dušo.
2.   V trenotku greha zapade duša največi jezi božji. —- Ne v nebesih, ne na zemlji ni stvari, ki bi spoznala stud, kterega ima Bog nad grehom, in po kterem kaznuje greh. — Misli duša, kar je pa nemogoče, da vsegavidni Oče nebeški bi vgledal v Jezusu en sam greh, kaj bi se zgodilo? Tisti hip bi se v Jezusu božja natora ločila od človeške in naglo ko blisk bila bi njegova natora v peklenskem ognju.
Bog sovraži greh in ga mora sovražiti, ker to zahteva njegovo bistvo. Bog je brezkončna svetost in mora dobro brezkončno ljubiti, hudo pa brezkončno sovražiti.
3.   V trenotku greha neha duša biti otrok božji in postane suženj hudobnega duha. — Siromaki so bili obsedenci, ki so noč in dan v sebi nosili prokletega, za vselej v pekel obsojenega duha; a veči siromak od teh je človek, ki je po grehu suženj hudobnega duha; ker pervi vtegnejo še postati otroci božji, in
4
50
kot taki smejo tudi upati, da kdaj pridejo v nebesa; drugi pa je božji sovražnik, in kot tak je vedno v nevarnosti, da ga njegov gospod, hudobni duh, potegne za seboj v večni ogenj. 4. V trenotku greha postane duša čez vse zaničljiva ... Ni je reči mimo greha bolj škodljive, pa tudi ne stvari od grešnika bolj zaničljive. Misli si, duša moja, da sleherni človek, ki te sreča, vidi v tvoje serce, in bere v njem vse pregrehe, ktere si storila do današnjega dne, z mislimi, besedami in djanji. O kolika sramota zate! Ali bi ne bival raje v oddaljeni puščavi, ali tičal v votlini skalovja, kakor da bi kazal svoje grehe, gerde in ostudne, tolikim ljudem? Kaj ne da? Ce to priznaš, umeš tudi, da ni reči mimo greha bolj škodljive in ravno tako ne stvari, od grešnika bolj zaničljive. Kolikor grehov te teži, toliko je nagibov, ki te morajo sramovati se pred Bogom, ker slehernega storil si pred njegovim očesom, ki hudobijo in stud greha gleda vedno in jasno.
1. Ktere grehe sem pa storil ? Moj Bog! Moja duša nima zmožnosti, in telo ne uda, s kterim bi te ne bil razžalil. Ti nesrečni spomin, o koliko hudobnih misli si mi zbudil! Ti nesrečna volja, o koliko tisuč hudobij si
51
želela! Ti nesrečni jezik, o koliko si govoril grešnih besed! Ve nesrečne roke, o koliko ste storile prepovedanih del! In ti nesrečno serce, o koliko stvari si neredno ljubilo! Ce te, o Bog, en greh tako hudo žali, in se ti človek, ki ga stori, tako zelo studi, o kakšna mora biti moja duša v tvojih očeh, ktero skruni toliko grehov! Kam li bi vbežal, kam bi se skril, da bi ti ne videl mojih pregreh in prevelikih hudobij!
2. O greh, kako prijetnega se hliniš, kako gerd in studen si pa v nasledkih! Sramujem se zaradi svojega nespametnega življenja in trepečem strahu in groze. Kako naj si pomagam ? Kam naj se obernem za pomoč ? Ni ga, ki bi mi pomagal. Tvoja nezmerna dobrota, o Bog, in tvoje brezmerno usmiljenje je edino moje upanje. In zato se zatečem k tebi ter te prosim, da mojemu sereu milostno podeli* toliko žalost, kakoršne je treba, da opere moje pregrehe. Usmili se me o Jezus, da bodeta nebo in zemlja nad menoj spoznala novi čudež tvojega neskončnega usmiljenja! Sliši, usliši me o Gospod!
t*
52
n.
Koliko hudo je greh, spoznal boš, če pomisliš, kako malovredna stvar je človek, ki se prederzne Boga, svojega najvišega Gospoda, žaliti. — Pomisli toraj, duša moja, kaj si, in od tega sklepaj na hudo, ktero storiš z vsakim grehom.
1.   Stvar si, ki nima nič dobrega na sebi... Ali veš, kaj si? Pest prahu si. Pred malo leti bil si še prazen nič, čez malo let nasite-vali se bodo červi s tvojim mesom in spremenil se boš v prah, ki se čisto nič ne loči od dru-zega prahu. Bitje si tako slabo, da najmo-drejši človek, in celo nebeški angelji ne poznajo tvoje slabosti v vsakem oziru. — Glej pa! Ta zaničljivi prah, ta nezmožni červ zemlje, ta malovredna stvar se prederzne zaničevati Boga in mu govoriti naravnost v obraz: Kdo je Gospod, kterega naj poslušam? Ne vem za nobenega in ne poznam nobenega.
2.   Stvar si, od Boga z neštevilnimi dobrotami blagoslovljena ... O koliko dobrot si duša moja dosihmal prejela od Boga! V vsem življenji ni bilo ne enega trenotka, da bi ti dobri Bog ne bil pošiljal dobrot, kterih ti dajati ni bil dolžan, ktere ti je toraj delil le po svojem
63
usmiljenji. Bog namreč te je ljubil od nekdaj. Bog ne potrebuje ne tebe, ne tvojih del, torej kar ti je dal, dal ti je le po svoji ljubezni do tebe. Vse tebi podeljene dobrote dal bi bil Bog, duša moja, lahko drugim, ki bi mu bili za nje bolj hvaležni od tebe. — Glej pa! — Tako dobrega, tako usmiljenega Boga, per-vega svojega dobrotnika si se prederznila žaliti in sicer tako hudo in tolikrat! O v kako veliko hudobijo bi prišteval otroku, ki bi se prederznil svojega očeta žaliti, ali biti ga na lice, ti, ki si človek! Ali nisi mari ti ta nehvaležni otrok ? Ali se ne obnašaš ravno ti tako hudobno in nehvaležno do svojega nebeškega Očeta, ki te je vselej ljubil in te še ljubi, in sicer s tako ljubeznijo, ki prekosi največo ljubezen zemeljskega očeta?
3. Stvar si, ki sleherno prednost, ktero imaš na sebi, imaš le od Boga . . . Duša moja! Vse, kar se vidi nad teboj, je od Boga. Vse ti je dal Bog, in on te vzdržuje. Moreš si li večo hudobijo misliti od hudobije, ktero vsakrat storiš, kadar darove milosti božje vpo-rabljaš v razžalenje njegovega veličastva? Kaj bi ti rekel, ko bi bil mertvoudni Jezusa križal z rokami, ktere mu je bil on ozdravil ? Kaj bi mislil o mutastem, ako bi bil ta kri-
54
žanega Jezusa preklinjal z jezikom, ki ga je on sposobnega storil za govorjenje? Kaj pa o sebi misliš in praviš? Jezik, s kterim si Boga tolikrat razžalil, kdo ti ga je dal ? Kdo ti podaril oči, ušesa, roke, telesne ude in duševne zmožnosti?
4. Stvar si, od Boga obvarovana peklenskega ognja . . . Duša moja! S pervim grehom, ki si ga storila, zaslužila si si pekel; da pa nisi še v njem, glej, božje usmiljenje te jo obvarovalo. Tega te uči sveta vera. Sveta vera pa tudi pravi, čim veči usmiljenje si prejel, tem veča je hudobija, s ktero zopet doprinašaš nove grehe. Ako bi Bog zaverženega angelja danes poklical iz pekla in mu odločil čas za pokoro, hudobni duh, namestu, da bi se pokoril, bi pa zopet grešil, kakor pervič: kaj praviš, bi li ne bil vreden in sicer ne le enega, temuč sto peklov? Glej, ta nehvaležni, hudobni angel j si ti, duša moja! Tebe je usmiljeni Bog pekla obvaroval in sicer ne samo enkrat, marveč obvaroval te je deset-, dvajset-, da tolikrat, kolikrat si smertno grešila. Za toliko usmiljenje kaj si Bogu storil, o človek?
55
1.    O Bog, moj najljubeznjivši Bog! Pred tvojim svetim obličjem veržem se v brezdno večnega ognja, saj druzega nisem vreden. Zemeljski prah sem, zaničljiva stvar sem, kar sem in imam, sem in imam le od tebe. Bil sem pa tako hudoben, da sem se puntal zoper tebe, ki mi novih dobrot deliš z vsakim tre-notkom, in ki si mi tolikrat s peklom pri-zanesel. Zdaj spoznam, živo spoznam, da bolj hudoben nisem mogel biti. Bes — zaslužil sem si ne enega, temuč sto peklov. Siromaki, zaverženi duhovi, vi niste hudobniši od mene, marveč jest sem hudobniši od vas; vi niste hujši od mene grešili, marveč jest sem grešil, hujši kot vi; toraj ste tudi vi prej usmiljenja vredni, kakor jest. Vi ste en sam trenotek za greh vporabili, jest pa toliko let; vi ste le enkrat grešili, jest pa neštevilno-krat; vi ste le enkrat milost božjo zadobili, jest pa sem jo tolikrat prejel; vas je Bog za-vergel zaradi pervega greha, meni pa je tolikrat prizanesel! In za te milosti, kaj delam ? Greh kopičim na greh. Več solz kakor ima morje kapljic, moral bi točiti, da bi izmil svoje pregrehe!
2.   Tebi, o Bog, ki preiskuješ obisti in vidiš  želje  serca,  znane  so  moje pregrehe,
56
Zdaj jih pa obžalujem, preklicem in zaveržem, kakor najbolj morem. O da bi mogel tako žalovati, kakor so vsi spokorniki skupaj žalovali ; ali ker tega ne morem, darujem ti v zadoščenje tisto žalost, tisti kervavi pot, ter tiste britkosti in tisto terpljenje, ktero je moj preljubi Jezus zaradi mojih grehov prestal na oljski gori!
m.
Kako veliko hudo je greh, spoznal boš, če pomisliš veličastvo božje, ki se z grehom žali. — Bolj ko je imenitna oseba, ki se žali, liudobniše je razžaljenje. Zaušnica dana mogočnemu kralju, je veče razžalenje od vdarca, ki bi se dal priprostemu hlapcu; to priznava zdrava pamet. Kdo je pa Bog, kteremu daješ zaušnice z vsakim grehom?
1. Bog je neskončno, na vse strani popolno bitje . . . Bog je brezmerna dobrota, neomejena mogočnost, neskončno usmiljenje in nerazumljiva lepota. Karkoli si moreš dobrega misliti, ima Bog v najvisi stopnji, ne samo, da ima vse dobro v najvisi stopnji; marveč on je vir vsega dobrega, ki se nahaja v njegovih stvareh. Sleherna zmožnost, sleherna dobrot-ljivost, sleherna svetost, sleherna radodarnost,
57
slelierno usmiljenje in sleherna lepota, ki se nahaja ali nad ljudmi, nad angelji, ali nad kterokoli stvarjo, je od Boga in ima v njem svoj začetek. Tako popolno bitje prostovoljno žaliti in z grehom zasmehovati ter zaničevati, o kolika hudobija!
2. Bog je neskončno veličastvo . . . Preseli se v mislih v nebesa ter si Boga misli na kraljevem prestolu, okrog njega pa več tisuč angeljev in ljudi, ki ga, zamaknjeni v njegovo krasoto, hvalijo in časte, kar najbolj morejo. Glej, vsi ti, videti, da so preslabi Boga vredno hvaliti in častiti, veržejo se na svoje obraze in spoznavajo svojo nezmožnost. Med tem, ko se v nebesih trudijo, da bi Boga slehern po svoji moči vredno hvalil in častil, vstane na zemlji reven človek, napade Boga in ga žali ter zaničuje z grehom. — O kakšna Inidobija! Hudobija takega človeka se ne da opisati, vendar jo boš iz sledečega vsaj nekoliko spoznal.
a) Misli si, da vsi angelji bi prišli v človeških telesih na svet, in da bi vsi ljudje, ki so kdaj živeli, vstali iz grobov, ter bi z angelji vred živeli več tisuč let v najojstreji pokori, in slednjič bi prelili svojo kri do zadnje kapljice.   Zasluženje bilo bi res veliko, ali meniš,
5S
da bi izbrisalo razžaljenje tvojih grehov ? Ne. Razžaljenje je neskončno, ker je tudi Bog neskončen.
b) Angelji imajo boljši um od najmodrej-šega človeka, in ako bi se celo večnost prizadevali, da bi hudobijo greha spoznali, misliš li, da bi jo spoznali ? Ne. Razžaljenje je neskončno in enaka je hudobija greha, ker tudi Bog je neskončen.
1. Luč svete vere, ktero si mi ti, o moj Bog, dobrotno podelil, uči me in kaže od ene strani tvoje neskončno usmiljenje, od druge pa mojo strašansko hudobijo. Razžalil sem te o Bog! Kdo te je razžalil ? Jest. Kdo pa sem jest, da sem tako prederzen? Mari Lucifer, pervi med angelji? Ne. Sem li Seraf, ali kteri drugi angelj ? Ne. Kdo pa sem ? Reven človek sem, čer v sem in zemeljski prah. — Razžalil sem te, o moj Bog! Kje? Mari na tihem, da ne veš? Ne. V pričo tebe sem grešil, pred tvojim obličjem in sicer takrat, ko so ti vse druge stvari dolžno čast in hvalo prepevale. — Razžalil sem te o moj Bog! Sčim ? Z očesom, jezikom, z ušesi, z roko, se sercem, oh z darovi tvoje neskončne dobrote sem te razžalil! — Razžalil sem te o moj Bog!   Pa
69
zakaj? Kaj me je zaslepilo? Sem te mari razžalil, da bi kraljestvo dobil, ki mi je bilo obljubljeno? Ali mari, da bi odšel zažugani kazni? Ne. Zavolj kratkega veselja, da bi me majhno zaničevanje ne zadelo, zaradi take malenkosti sem te in sicer tolikrat razžalil. Bazžalil sem te, o moj Bog! Pa kdaj ? Ko si mi telo vzderževal v najboljšem zdravju, na duši pa delil najobilniše milosti, in ko si hudobnega duha zaderževal, da me ni potegnil v večni ogenj. O Bog, kako velika je moja prederznost, nehvalcžnost, nespamet, in moja hudobija kako je gnjusobna! Že meni se zdi silno gerda, o kako še le tebi!
2.   Zelo, zelo slabo sem živel, o moj Bog!
v
Žalil sem te tolikrat, kako malo pa obžaloval svoje grehe. Semtertje sem še nekoliko žaloval in terkal na persi, ter te prosil odpuščanja, a kaj je pomagalo! Zanašaje se, da mi je vse odpuščeno, grešil sem vnovič in zopet brezštevilnokrat. In po tolikratnem raz-žaljenji sem li mogel s tako pičlim obžalovanjem zadovoljen biti? Serce moralo bi se mi žalosti topiti, ker razžalil sem neskončno bitje. O moj Bog! Ali te smem še imenovati svojega Očeta? O da bi te nikdar ne bil razžalil !
60
3. A kaj čem? Storjeno je storjeno. Po-željivost me je zmotila in premagalo me hudo nagnjenje. Odpusti, odpusti mi, o moj Bog! Po tvojem neskončnem usmiljenji, po zaslu-ženji presvete kervi Kristusove te prosim, da mi odpustiš! K tebi se zatečem in vpričo tebe sklenem, rajši smert terpeti, kakor kdaj več te žaliti. — Sklep je dober, je li tudi resnoben ? Je, o moj Jezus! Kar govori jezik, čuti tudi serce. Ti, o moj Jezus, si Gospod čez moje življenje in mojo smert, zato pa, če boš videl, da bi te kdaj mislil žaliti, vzemi me se sveta, preden bom grešil!
III. Premišljevanje.
O pervi mulci v peklu; o muhi izgube.
I.
Kakor nam tu na zemlji ni moči živo spoznati sreče tiste duše, ki Boga vživa, enako tudi ni mogoče spoznati muke tiste duše, ki Boga izgubi. Nekoliko da se vendar-le spoznati in zato zberi, duša moja, vse svoje moči ter prevdari, kaj se pravi Boga izgubiti.
1. Pogubljenec ne bo nikdar Boga vžival. Zveličani  duši  da   se  Bog   po vsih   lastno-
61
stih tako popolnoma spoznati, kakor ga le stvar spoznati more, in ji vname plamteče želje, da bi ga nepretergano vživala; te želje so pa tako velike, da bi jej bilo v nepopisljivo žalost, ako bi ga ne smela vživati za trenotek. Ker zveličana duša plamtece hrepeni po neskončni dobroti, ktero tudi že popolnoma vživa, in ker je verhu tega še zagotovljena, da jo bo večno vživala, zato se zbudi v njej toliko veselje, da takorekoč pozabi na vso drugo rajsko radost. — Kakor v nebesih, godi se glede" želja tudi v peklu. Tudi pogubljeni duši da se Bog popolnoma spoznati po vseh svojih lastnostih in jej vnema želje, da bi ga vživala, želje tako silne, da ji sleherni trenotek dela nepopisljive britkosti. Ker pogubljena duša tako željno po Bogu hrepeni, pa ve, da ga vživala nikdar ne bo, dela ji to toliko žalost in take britkosti jo obhajajo, da se ji vse drugo terpljenje v peklu dozdeva manjše od tega. Z eno besedo: Neizrekljivo veselje vživa zveličana duša v nebesih, neizrekljivo žalost terpi pogubljena duša v peklu.
2. Za pogubljeno dušo Bog več ne skerbi. Za človeka skerbi Bog ves čas njegovega življenja. Zdaj mu vzbuja dobre misli, v sercu mu vnema dobre želje, nagiba ga k dobremu,
62
tolaži ga in vterjuje. — Kakor hitro pa pride v pekel, neha vse to. — Za pogubljeno dušo ne skerbi Bog. — Dobra misel ji ne dohaja na spomin, svete želje se ji ne vzbujajo in dobrih del ne more več opravljati. — Spomin ji predstavlja najstrašneje reči, um jo muči z obupajočimi mislimi, volja pa jo vzderžuje zbegano in divjo. Nezadovoljnost, žalost in britkost je delež pogubljene duše.
3. Z Bogom nehajo tudi druge stvari ljubiti pogubljeno dušo. — Marija, za nas, njene otroke čez vse skerbna mati, angelji naši zvesti varuhi, svetniki, naši mogočni priprošniki, ljubijo človeka dokler živi; kakor hitro ga pa Bog pokliče se sveta, in verze v pekel, zapustijo ga vsi, za celo večnost ga zapustijo, nikdar se ga ne spomnijo, da bi mu pomagali. Kadarkoli se ga spomnijo, veseli hvalijo pravico božjo, njega pa čertijo in se posmehu-jejo njegovi nesreči. Celo matere gledajo brez usmiljenja z nebes na svoje, nekdaj tako ljube, zdaj pogubljene otroke, kakor da bi je ne bile nikdar poznale. Veliko huje godi se še le v peklu. V peklu ne pozna usmiljenja nikdo. V peklu duša nadleguje dušo, med seboj se terpinčijo zbegane in zdivjane.
63
4 S tem, da pogubljena duša izgubi Boga, pade v oblast hudobnemu duhu. — Sveta vera uči, da sleherna duša je ali pod božjo ali pa pod satanovo oblastjo. Ker Bog' pogubljeno dušo zapusti in se več ne zmeni zanjo, torej jo dobi satan v svojo oblast. O žalost! O nesreča ! Kako slabo se tu godi pogubljeni duši. Hudobni duh je prebrisana stvar, zvita in močna, besna jeze in sovraštva. Misli si, duša moja, kaj in kako dela hudobni duh z dušo od Boga mu pripuščeno.
1. O Jezus, kako zelo me straši tvoja pravica! O kakšna groza me obhaja, če premišljujem tvojo sodbo! O greh, kako si hudoben! Kako žalostni in grenki so tvoji nasledki! Nikdar več ne videti božjega obličja, nebesa za vselej izgubiti, nakopati si sovraštvo vsili nebeških duhov in verhu tega še terpinčenje hudičevo : pač žalostni nasledki greha, ki so plačilo zanj. Ali sem dosihmal to veroval? Ravno to, da sem veroval, množi mojo hudobijo. Veroval sem, da en sam greh me loči od Jezusa, veroval sem, da en sam greh mi zapre nebesa in odpre peklenske duri, vse to sem veroval, grešiti pa se nisem bal. Kaj li me je motilo in slepilo ?   Tega ne vem; vem pa, da edino,
64
kar mi še pomagati more, je tvoje usmiljenje, o Jezus!
2. Kaj naj toraj začnem in sklenem? Tebe, o moj Bog, hočem enkrat gledati, če me tudi stane življenje. Tebe, o moj Jezus, hočem večno objemati, če bi zato terpeti moral karkoli. Tebe o Marija, preljuba moja mati, in vas izvoljence božje hočem v nebesih gledati in ljubiti, četudi kri in življenje dam zato! — Da bi ta svoj namen dosegel, sklenem kar najbolj terdno morem, raje stokrat umreti, kakor enkrat smertno grešiti. Vi angelji božji, vi svetniki in svetnice božje ste priče mojega resničnega sklepa, ki se glasi: Rajši stokrat umreti, kakor enkrat grešiti.
n.
Pervi sovražnik pogubljene duše je Bog. Če v Bogu izgubiš pervega prijatelja, najdeš v njem pervega sovražnika . . . Jeli mogoče, da Bog, človekova največa dobrota in njegova doveršena sreča, postane njegova največa nesreča? Da je temu tako, spoznala boš duša moja, če pomisliš, kaj pogubljeni duši od Boga še ostane.
1. Pogubljena duša spozna neskončno lepoto božjo,  ktero vživati plamteče želi . . .
65
Ako bi pogubljena duša le toliko Boga spoznala, kakor ga je na zemlji, bila bi že s tem oproščena največega terpljenja; ker ga pa bolj, in sicer popolnoma spozna in ker v njem spozna tudi preveliko srečo, ktero doseči bilo je tudi njej mogoče, zato hrepeni po njem z vsakim trenotkom; in ker ga doseči ne more, terpi vsled tega hrepenenja največe muke. Misli si, duša moja, človeka za roke in noge privezanega, da se ne more ganiti. Privezani siromak terpi žejo in lakoto, pa ni ga, ki bi se ga usmilil. Na strani vidi najbolj okusne jedi, pa tudi pijačo, po kteri tako hrepeni; a kaj če, ko si zvezani siromak ne more pomagati. O kako hudo mu je! Cembolj ga žeja, tembolj hrepeni po pijači, ktero vidi blizo sebe; kolikor dalje pa hrepeni, veče je terpljenje in če bo to trajalo sto let, o koliko terpljenje! Duša moja! Terpljenje pogubljene duše in hrepeneče po Bogu je od tega terpljenja neumevno veče, ono se s tem ne more primerjati.
2. Pogubljena duša gleda razžaljeno obličje božje . . . Pogubljena duša je Boga do živega razžalila, in zato gre Bog na to, da bi jo preganjal in terpinčil; duša pa želi in išče, da bi se skrila njegovemu serdu, toda zastonj,
5
66
ker bolj, ko se od njega odmika, bolj se ji bliža, in sicer zato, da bi duša spoznala težo roke božje in bolj občutila grcnkoto njegovega serda. O kakšno terpljenje, duša moja! Ce en pogled napolni zveličane z neizrekljivim veseljem, napolni toraj tudi le en pogled razžaljenega obličja božjega vse pogubljene z nepopisljivim strahom in trepetom.
3.   Pogubljeno dušo pusti Bog večno živeti . . . Pred vsem želi si pogubljena duša smerti. Zakaj ? Zato, da bi jezo božjo potolažila in da bi se njegovemu serdu umaknila. Pa to ni mogoče. Dokler bo Bog živel, živela bo tudi pogubljena duša. Zveličani bodo v nebesih zato večno živeli, da bodo vedno novo veselje vživali, pogubljeni v peklu pa zato, da bodo z vedno novim terpljenjem terpinčcni.
4.  Nad pogubljeno dušo serdi se Bog neprenehoma . . . Pogubljena duša bo obžalovala svoje grehe že tisuč in tisuč let; prelila bo že britkih solz, da bi zemlja v njih vto-nila; v ognju gorela bo že tako dolgo, da bi prišlo tisuč let na vsaki greh; njena siroščina bo tolika, da bi se je usmilile celo skale ; glej, dasiravno je Bog neskončno usmiljen, vendar se je ne bo usmilil, čertil jo bo, kakor jo je prej; neprenehoma, večno jo bo čertil, — Duša,
67
videti tako jezo božjo, jezi se tudi ona, ter togoti, vpije, kriči, razsaja, divja, čerti Boga in čertila ga bo večno ter ga rotila in pre-klinjevala; zbegana, besna zdrobila bi Boga na tisuč koščkov, ko bi le mogla.
1. O kako dobro je imeti prijaznega, kako hudo pa razžaljenega Boga! O kolika sreča z Bogom dobiti radodarnega dobrotnika, in kolika nesreča ž njim dobiti čez vse ojstrega kaznovavca! O kakšno veselje je vživati neizrekljivo veselje, ktero Bog svojim izvoljenim vedno ponavlja; kako hudo pa, v peklu terpeti muke, ki pogubljene duše terpinčijo neprestano!    Sladkost je  čez vse  sladkosti,
v
Boga vživati in sicer večno! Žalost čez vsako žalost je, Boga ne videti in sicer večno! — Jeli še ktera pomoč, ki bi me otela te nesreče ? Duša moja! Pomoč- je še, toda le ena in še ta je silno, silno težavna. Po-boljšanje življenja, pa resnična pokora, to dvoje te zaniorc rešiti. A oboje je težavno. O naj le bo težavno! Vse liočem zmagati, saj imam v Bogu usmiljenega pomočnika, ki zamore, hoče in želi pomagati skesanemu grešniku. K tebi, o moj Bog, se zatečem, ter te pomoči prosim s popolno skesanim sercem!
5*
68
2. Vse grehe, storjene do te ure, preklicem, zaveržem in prekolnem, spoznavši, kako veliko hudo sem storil ž njimi. Greh, o Bog, je zate in zame največe hudo; zate, ker žali tvojo neskončno dobroto in tvoje brezmerno usmiljenje; zame pa, ker mi edino dušo pogubi za vso večnost. Zato zaveržem, preklicem in prekolnem še enkrat vsaki greh, kte-rega sem kdaj storil. O, da bi nikdar ne bil grešil! O, da bi tebe, moj Jezus, mojo naj-večo dobroto, nikdar ne bil razžalil! A kaj čem? Tebe, svoj cilj in konec, svojo naj-večo, da vso srečo, sem izgubil! Na potu resnične pokore te morem še najti. O le žaluj, serce moje! Žaluj, kar najbolj moreš, saj dostojno ne boš nikdar žalovalo. — Ti, o Jezus, si priča, da tisučkrat bi rad umeri, ko bi s tem mogel izbrisati svoje grehe. Moj Jezus! Moj ljubi Jezus! Nikdar ne morem zadosti žalovati. Ako bi bilo mojih solz, kolikor je kapljic v morju in v vseh rekah, potokih in studencih celega sveta, še bi tvoji pravici ne zadostile za moje grehe. — Kar je meni nemogoče, nadomesti ti, o Jezus! Namestu mojega pomanjkljivega kesanja, daruj ti Očetu nebeškemu svoje britkosti in vse terpljenje, pre-stano na Oljski gori in na Kalvariji!
69
3. Kaj bom odslej delal? Greha ne več, o moj Jezus! Ne, nikdar več nočem grešiti. Ako bi bila smert edina, ki bi me mogla zavarovati pred grehom, rad, prav rad jo sprejmem in sicer najbritkejo smert. Ako bi imel na izbiro, ali grešiti, ali pa zasmehovanje in muke terpeti, izvolim si poslednje in sicer take, kakoršne so vsi mučenci do današnjega dne prestali. Vse težave, bolečine, britkosti in tudi smert hočem raje terpeti, kakor tebe, o moj Jezus, kdaj še z enim grehom raz-žaliti. Vsa leta, mesece, dneve, ure in minute kočem odslej v tvojo čast in slavo porabiti! O moj Jezus, vtisni ta sklep globoko v moje scrce in ohrani mi ga!
70
III. Dan.
III. Premišljevanje.
O drugi muhi v peldu, o mulci bolečin na telesu.
I.
Bolečine na počutkih so v peklu strašanske, že glede njih bistva. — Misli si človek, da si na visoki skali, s ktere gledaš doli v nižavo. Ko gledaš, potrese se svet od vzhoda do zahoda, zemlja se razpoči in pred taboj odpre se strašansk prepad. V središči zemlje vidiš černo ječo, nekoliko milj dolgo, in ravno toliko milj visoko in široko. Njene stene so temne pečine, druga na drugo naslonjena in sicer tako tesno, da černi dim žvepljenega ognja, ki gori po vsem prostoru, ne more nikjer ven. V tej strašanski ječi misli si pogubljene duše, postavljene v tako dolgih ver-stah, kakor je pekel dolg, in visoko, versto nad versto, kakor je pekel visok. — Postoj zdaj, duša moja, ter prevdari ogenj, v kterem pogubljene duše gorijo!
1. Ogenj je splošen, v njem gori duša in telo.    Pogubljenec je v peklu  na  kraju   od
71
pravice božje mu odločenem . . . Kakor je riba v morju z vodo obdana od vseh strani, enako je pogubljenec z ognjem obdan, ki vedno gori, zgori pa nikoli. Glava, ušesa, oči, usta, ustnice in lica, vse je goreče; roka, noge, vse, vse je goreče. Slehern ud je, kakor razbeljeno železo, ki ga kovač ravno iz ognja potegne, slehern je boleč, opečen in ožgan. Česarkoli se dotakne, vse je ognjeno. — Se več. Kakoršen je zunanji ogenj, tak je tudi znotranji. Um, volja ter vse dušne moči so plameneče in goreče. — O koliko bi bilo terpljenje, ko bi ti bil tako prikovan k razbeljeni železni peči, da bi se pekla ena roka, deset, dvajset, sto ali celo tisoč let! O koliko veče so bolečine in koliko obilniši je terpljenje pogubljenca, kterega ne samo en ud, marveč slehern ud in sleherna duševna moč, peče in žge v plamtečem, pa nevgasljivem ognju! 2. Peklenski ogenj je veliko hujši, kakor si človeški um misliti more . . . Zemeljski ogenj, še tako pekoč, je senca proti peklenskemu. Zakaj ? Pervi vzrok je pravica božja. S peklenskim ognjem kaznuje Bog razžalenje, storjeno njegovemu veličanstvu, in zato mu daje toliko moč, da je naš plitvi um ne more razumeti.   Drugi vzrok je hudobija greha, ki je
72
tolika, da zemeljski ogenj je ne more kaznovati po zasluženju.
3. Postoj duša moja in odgovori mi . . . Tu pred saboj n. pr. vidiš vola iz kovine, v sredi je votel, pod njim pa velikanski ogenj. Vol je zelo razbeljen. Ako bi se ti na voljo dalo in reklo: Vsedi se v razbeljenega vola in če v njem pol ure zderžiš, dobiš obilo premoženja in bogastva, kolikor hočeš, tudi kraljestvo, če ga želiš. Odgovori odkritoserčno, ali bi sprejel to ponudbo ? Ali! Rekel boš, ne vdam se za nobeno ceno, tudi bi se ne vdal, ako bi bil gotov, da me Bog živega ohrani. Ali pa, če bi imel kraljestvo in ž njim vse premoženje kraljev in cesarjev, prišel bi pa sovražnik in ti rekel: Kaj ti je ljubše, v razbeljenem volu pol ure sedeti, ali pa vse premoženje meni v last prepustiti? Kaj bi storil? Mislim, da ne bi dolgo premišljeval, kaj bi odgovoril. Raji, rekel bi, raji živim v naj-večem uboštvu vse dni svojega življenja, in sicer kakor Job zaničevan in zasmehovan, rajši kakor da bi se vdal tacemu terpljenju. Od časnega, duša moja, oberni se na večno. Da bi pičle pol ure ne terpel, voljan si človek odpovedati se kraljestvu, odstopiti vse premoženje in terpeti uboštvo in vse nadloge,
73
ki so ž njo v zvezi, kako pa, da enako ne misliš o večnem? Glej! Bog ti ne preti samo z razbeljenim volom, temuč preti ti s peklom. Ali se tedaj ne splača vse opustiti, tudi najljubše in dražje, če ti Bog zapoveduje, in vse voljno terpeti, kar ti on pošilja, da le peklu odideš ?
1.   Te resnice, o moj Bog, sem vedel in veroval. Kako sem pa živel? Grešil sem, pekel sem si zaslužil. Zakaj pa ? Kaj me je slepilo in zapeljevalo ? Ali se mi je mar kraljestvo obetalo, če grešim, ali pretilo se smertjo ? () ne, ne! Zavoljo majhne, dostikrat nič vredne reči sem grešil. O kako sem bil zaslepljen in nespameten, pa neusmiljen do samega sebe! Upam, da si mi odpustil dosedanje grehe. Toda, Oče nebeški, kar me straši, je prihodnje. Grešiti vtegnem, pa tudi umreti v grehu in se večno pogubiti. Hudo nagnenje v meni ni še zaterto, ker sem ga dosihmal premalo krotil; pa tudi tvoji pravici nisem še zadostil, ker sem dosihmal premalo imel spo-kornega duha. O žalost, o nesreča, če zopet grešim, v grehu umerjeni in se pogubim!
2.   Ker je moje zveličanje v tako veliki nevarnosti, kaj naj storim, o moj Bog? Po usmi-
74
Ijenju bom klical k tebi. Noč in dan bom klical. O Jezus! Moj Bog in moje vse! Spominjaj se svojih pekočih ran, ki so ti bile zavoljo mene vsekane; spominjaj se velikih bolečin zavoljo mene prestanih in svoje presvete zame prelite Kervi! Spominjaj se, o Jezus, poter-pežljivosti, ki me je tako skerbno dozdaj varovala, milosti, ki mi je že tolikrat odpustila, dobrotljivosti, ki mi je podarila milosti, kakor snih sto in sto drugih ni prejelo ter brezkončne ljubezni, ki mi je tako dolgo spregledovala in ki me nevrednega vnovič vabi k pobožnemu življenju! Bo li vse to zastonj zame? Da, o Jezus, vse, vse bo zame zastonj, ako se me ne usmiliš! Oh, oberni torej svoje milostno oko v me siromaka in me reši, o Jezus!
II.
Terpljenje na počutkih je strašansko glede časa. — Največe hudo v peklu je večnost. Pogubljencc izgubi Boga za vselej, ter gori in bo gorel v strašanskem ognji večno. Kaj pa je večnost? Bistva večnosti dosihmal še nobena človeška modrost ni spoznala in ga tudi ne bo. Da bi ga vsaj nekoliko spoznal, premisli sledeče resnice:
75
1. Večnost nima konca . . . Strašanska resnica, ki je celo svetnike navdajala s trepetom ! Dan poslednje sodbe bo nastopil, sveta bo konec, pogubljeni se bodo pogreznili in razserdeni Bog bo z lastno roko zaklenil grozne peklenske duri. In potem, ko bo preteklo toliko let, kolikor je perja na drevesih, peska na bregovju, kapljic v morju in kolikor je solnčnega pralni, duša moja, kaj bo še ostalo ? Večnost. Se polovica večnosti ne bo pretekla, še za eno leto, kaj rečem, niti za trcnotek ne bo večnost prikrajšana. Večnost trajala bo dalje, trajala bo še enkrat tako dolgo in ko bo stokrat toliko časa preteklo, za koliko bo večnost krajša? Ne za eno leto, tudi ne za trenotek. Pogubljeni bodo goreli naprej, kakor so prej ; goreli bodo brez ne-hanja, večno, večno bodo goreli. O strašanska skrivnost! O strah! O groza! O večnost, kdo te ume! — Vzemimo, da nesrečni Kajn prelije na tisoč let eno solzo. Kajn je v peklu čez pet tisoč let in njegovih solz do današnjega dne je le pet. O koliko jih je še treba, da naraste iz njih reka, ki zalije studence, potoke in donese morju vode. Koliko solz bo treba, da nastane splošnja povodenj, ki bo zalila vasi, terge, mesta, dežele in da bo voda
76
stala čez sto sežnjev visoko nad najvikše gore. — Do solnca štejejo 20,000.000 milj. O koliko let bo treba, da Kajnove solze napolnijo vesoljno podnebje. Ta resnica je za tvoj slabi um neumevna, a gotova je tako, kakor je gotovo Bog v nebesih, ki ne more lagati. Prišel bi toraj čas, čeravno silno, silno pozno, da bi Kajnove solze napolnile vesoljno podnebje do solnca, ko bi Kajn na tisoč let prelil le eno samo solzo. — Misli si, duša moja, da povodenj Kajnovih solz so vleže in posuši do kapljice; Kajn pa začne vnovič jokati in sicer kakor prej, eno solzo na vsakih tisoč let in joka tako dolgo, da njegove solze zopet napolnijo celo podnebje noter do solnca. Ako bi se njegov jok ponavljal desetkrat, stokrat, da tisočkrat — glej, čez toliko let, da števila niti izgovoriti ne moreš, večnost ne bi bila krajša niti za en dan. Pogubljeni so goreli, gorijo in bodo dalje goreli, celo večnost bodo goreli.
2. V večnosti ni prenehanja ne polaj-šanja . . . Res, da čisto malo bi bilo poma-gano pogubljenim, če bi se jim terpljenje na vsakih tisoč let nekoliko zmanjšalo; a pogubljeni še tega upanja nimajo. Misli si v peklu od drugih odločeni kraj in v njem tri zaver-
77
žene. Pervi gori v žvepljenem ognju, drugi je na steber privezan, kterega dva hudobna duhova neprenehoma terpinčita in sicer tako, da eden mu svinec vliva v usta, eden pa ga ž njim poliva po vsem životu; tretjega ter-pinčijo kače; ena se ovija okrog njega, ena ga pika in grize, tretja pa prišla mu je do serca in ga pika v enomer. Vseh treh se Bog usmili ter jim da polajšanja za nekaj časa. Pervega izpusti iz ognja čez tisoč let, ter mu da požirk hladne vode, toda čez eno uro mora zopet nazaj. Druzega odveze, a samo za eno uro in tretjega popustijo kače, pa tudi samo za eno uro. Pičla, silno pičla bi bila taka pomoč. Glej duša moja, v peklu še te ni. V peklu je ogenj, ki nikoli ne preneha, v peklu ne prenehajo hudobni duhovi še za trenotek ne s terpinčenjem; v peklu ni za trenotek miru in sicer zato ne, ker v peklu ni božjega usmiljenja, temuč meč jeze in pravice božje visi nad pogubljenimi. Glej, tako, pa še veliko huje je bistvo pekla. V peklu ni konca, v peklu ni prenehanja. Večno, večno je vse v peklu.
1.   Zdaj, o Bog, spoznam kaj je pekel in kaj je večnost v peklu.   Pekel je kraj naj-
78
veče žalosti, kraj najhujših bolečin in popolnega obupanja. Pekel, ravno pekel je tisti kraj, kterega sem si se svojimi grehi že davno zaslužil in v kterem bi bil že več let gorel, da me ni varovala tvoja milostna roka. Te slednje besede ponavljal bom tisoč in tisočkrat. Tvoje serce me je ljubilo, tvoje usmiljenje mi je prizanašalo in tvoja presveta Kri me je že tolikrat spravila s tvojim nebeškim Očetom. Za tolike milosti zahvaljujem se ti zdaj in hvalo ti bom za nje prepeval vekomaj. 2. Za toliko usmiljenje kaj sem povernil Jezusu? Pekla me je otel! O nezmerna ljubezen! Za toliko ljubezen moral bi mu bil pač darovati svoje serce ter ga ljubiti z ljubeznijo svetih Seratbv; skerbeti bi bil pač moral, da bi mu bil dopadel v mislih, besedah in v djanju, in vse težave in britkosti moral bi bil prejemati z najdobrovoljnišim sercem. Ali namesto tega, kaj sem storil? O nehvaležnost! C) gerda nehvaležnost! Zapustil sem te, o moj Bog, in tvoje neskončno usmiljenje povračeval sem ti z razžalenjem ter z grehi. A zdaj spoznam, kaj sem storil; zdaj spoznam svojo hudobijo in jo iz serca obžalujem. Toliko solz, kolikor je kapljic v morju, ni zadosti za vse pregrehe, ktere sem
79
dosihmal storil in če to pomislim, ah! kaj mi pomaga moje žalovanje! Zato, o Jezus, zatečem se zopet k tebi in te ponižno prosim, skazi mi usmiljenje in zopet usmiljenje, saj terdno sklenem, da raji stokrat umerjeni, kakor da bi te še kdaj razžalil.
II. Premišljevanje.
y
Česa nas učijo dosedanja premišljevanja? I.
Doslej, duša moja, premišljevala si hudo, ki čaka duše, ktera zgreši svoj zadnji namen. Nesrečo spoznati je dobro, a pomagano še ni; treba je ogniti se nesreče in resnobno poprijeti se pomockov, ki služijo v dosego stavljene sverhe. Duša moja, premišljuj sledeče pred križanim Jezusom:
Pervi sad, kterega naj bi dosedanja premišljevanja v duši obrodila je kes nad grehi. Kakšna je tvoja vest, duša moja? Ako bi angelj prišel z nebes in ti rekel: Ljubi moj, v eni uri boš mertev in stal boš pred neskončno pravičnim Bogom; kako bi ti bilo pri sercu ? Ali bi se z vestjo, kakoršno imaš zdaj, upal  stopiti pred sodnika?   So li bile
80
tvoje spovedi vselej take, da moreš upati in se zanesti, da so ti grehi odpuščeni? Ti li vest ničesa ne očita? Ali te misel na sodbo nič ne straši? Odgovori mi! Pričo vsega-vednega Boga mi odgovori! Vedi duša moja, da perva stopnja k Bogu in toraj k svetosti in k notranjemu miru bo ta, če boš svoje serce tako očistil, da bi se vsaki dan upal iti se sveta, če tudi z naglo in neprevideno smertjo.   V to treba je sledečib dveh sklepov:
Pervi sklep.
V teku teh duhovnih vaj spovedal se bom tako čisto in natanjko, da bom dobre vesti smel upati, da Gospod Bog mi je milostno odpustil vse grehe. () duša moja, kako dobrotna je taka spoved! Taka spoved pover-nila bo tvojemu nepokojnemu sercu zaželjeni mir, ki je najbolje blago na zemlji. Taka spoved navdala ti bo pobito serce z najslajšim veseljem, ter ti vzbudila in vterdila upanje na zveličanje.
Drugi sklep.
Odslej spovedoval se bom vselej tako čisto, natanjko in skesano, kakor da bi sleherna spoved bila zadnja v življenju.
81
n.
Drugi sad, kterega naj bi dosedanja premišljevanja v duši obrodila, so želje Bogu zadostiti za grehe, kar najbolj mogoče. Stopi, duša moja, še enkrat v peklensko ječo in misli si: Žarek milosti božje predere v pekel in pravi Kajnu: Ker že čez pet tisoč let terpiš, naj bo, prizanesem ti, toda pod to pogojo, da greš na svet in boš voljno terpel težave, bolezni , britkosti, zaničevanje ter vse, kar si hudega misliti moreš, potem pa se te bom popolnoma usmilil, vse ti bom odpustil, in čez nekaj časa sprejel te bom k sebi v nebesa. O kakšno veselje bi te besede vzbudile v Kajnovem sereu! Radostnega serea bi klical k Bogu, rekoč: O neskončna dobrota! O neizmerna milost! Tisoč let rad terpirn na svetu vse hudo, kar je kdaj terpel kteri človek, ko bi le upati mogel, da bom peklenskega ognja kdaj oproščen prišel v nebesa. Duša moja, nisi ti že davno s Kajnom vred zaslužila pekel? Mar ni milost, da nisi s Kajnom vred v peklu, veliko veča od milosti, ktero bi Bog Kajnu podaril, če bi ga čez pet tisoč let rešil iz peklenskega ognja ? Ako spoznaš to neprecenljivo milost, zakaj se ne
6
62
trudiš za pokoro, ki te edina zamore oteti te strašanske nesreče. Zakaj voljno ne terpiš križev in nadlog, ki ti ponujajo najlepšo priložnost zadostiti božji pravici. O skleni, ter reci:
Pe r v i sklep:
Terdno sklenem, da se bom marljivo posluževal vseli sredstev, ktere mi bo Bog poslal v zadoščevanje za grehe. Pomočki pa so ti: 1. Zakrament sv. pokore. 2. Sv. maša. 3. Odpustki. 4. Popoln kes nad grehi. 5. Spo-korna dela in zatajevanje.
Drugi sklep.
Terdno sklenem, da hočem vse težave svojega stanu, zopernosti in sleherno hudo, ktero mi vtegne poslati previdnost božja, molče in voljno terpeti. V križili in nadlogah bom zdihoval ter govoril: O usmiljeni Bog! Kar sem z grehi zaslužil, je strašansko: večni ogenj v peklu; kar pa terpim, je majhen in lahek križ.
m.
Tretji sad, kterega naj si duša odbere iz dosedanjih premišljevanj, je terden sklep,
83
da se hoče varovati vseh tudi odpnstljivih grehov, zlasti tistih, ki napeljujejo v velike. — Kdor tega ne sklene, ta se bo težko zveličal. Zveličauje smemo upati, ako nas skerbi zavoljo odpnstljivih grehov in pa, če si prizadevamo za pobožno življenje, n. p. če nas veseli molitev, če se borimo se skušnjavami in krotimo pocutke, če se bolj in bolj vadimo v natančni pokorščini, vedno bolj zatajevaje lastno voljo, in če se vadimo v ljubezni do bližnjega in do Boga. — Neobhodno je potrebno, da se duša, ki se v tej vnemi vzder-žati želi, varuje sledečih grehov:
1. Natolcevanja, prederzne sodbe in zaničevanja bližnjega. 2. Nejevolje ali celo jeze naj ne derži v sercu. 3. Slabost bližnjega naj nikomur ne odkriva in kar sliši, nikomur ne razodeva. 4. Duhovnih vaj naj ne opušča iz malomarnosti in lenobe in kadar jih opravlja, skerbno naj se varuje radovolj-nega razmišljeuja. o. Svetne ljubezni naj ne pusti v serce, nečistim mislim ne daje priložnosti; kadar jo pa napadajo, stanovitno naj jih odganja in odločno. 6. O sebi naj ne misli visoko, bližnjega naj ne zaničuje. 7. Sv. zakramentov naj ne prejema brez dostojne priprave.   8. Težav in nadlog naj  ne
6*
84
prenaša z nejevoljo, da ne vniči namena previdnosti božje, ki ji želi najbolje. 9. Svojega hudega nagnenja naj ne prikriva premišljeno; čednosti naj ne išče svojeglavno, temuč na poti pokorščine, kjer se gotovo najdejo; svojih slabosti in zmot naj ne prikriva tistim, kterim grč vedeti za nje. — Oba, človek moj, sto-jiva pred Bogom, jest, ki to pišem in ti, ki bereš. Jest bom na odgovor poklican zaradi nauka, ki ti ga dajem, ti pa zaradi pokorščine ali nepokorščine, skazane prejetim naukom. Rečem ti pa naravnost, da duhovne vaje ti ne bodo kar nič pomagale, če terdno ne skleneš po vsej moči varovati se navedenih grehov. Brez tega sklepa ne boš dosegel notranjega miru; še do perve stopnje popolnosti ne boš dospel; to pa bo vzrok, da strah pred smertjo, kterega zdaj čutiš v svojem sercu, te ne bo hotel zapustiti. Ako pa imaš ta terdni sklep, potem vzemi v roko podobo križanega Jezusa in daruj mu svoje sklepe, rekoč:
O moj Bog! O moj križani Jezus! Tvoja milost mi je dala videti preveliko srečo, ktero dobim, če tebe najdem; pa tudi nesrečo, ki me neizogibljivo zadene, če te izgubim. Zdaj spo-
85
znam, da ie misliti ne smem, da bi te kdaj našel, ako terdno ne sklenem ogibati se omenjenih grehov na vso moč in tebi vsikdar zvesto ter vneto služiti. — Naj se toraj zgodi! Iz te ljubezni objamem te, o moj Jezus, ne zgrešnimi rokami, temuč se skesanim in po-tertim sercem, saj ti si moja največa dobrota, vredniša moje ljubezni od neba in zemlje. Ljubiti te želim bolj, kakor te izvoljeni in angelji v nebesih ljubijo! O, da bi te res tako ljubiti mogel! Kakor jelen hrepeni po hladni vodi, tako hrepeni moje serce po tebi, o moj Jezus! Ti edini si moj cilj in konec, s teboj se želim zediniti v nebesih; in če bi mi šlo za življenje, ne popustim te resnične in terdne volje. — Pred teboj sklenem in obljubim zvest ostati svojim dobrim sklepom! O Jezus, ki poznaš mojo veliko slabost, po-terdi me v tem sklepu in podari mi milost, da v svojem sklepu ostanem do konca stanoviten!
III. Premišljevanje.
O kraljestvu Kristusovem. S  tem   premišljevanjem   se  začne  druga vcrsta ali stopnja v duhovnih vajah.   Na pervi stopnji obžalovali smo pregrehe in se odločili, da
8fi
hočemo Boga iz celega serča ljubiti ter se prizadevati za dosego slednjega namena. Siromakom, ki ne spoznamo prave poti v sveta nebesa, poslal je Oče nebeški za voditelja svojega edinoro-jenega Sina, da bi hodili za njim. To bodi naše premišljevanje na drugi stopnji duhovnih vaj.
I.
Za Kristusom hoditi se spodobi. — O kako žalostno bi bilo za nas, ako bi Jezus Kristus ne bil prišel na svet! Pervi stariši so grešili, in s tem nebesa zapravili za-se in za nas. Milijon, tisuč milijonov ljudi je živelo pred nami; koliko jih bo živelo za nami, znano je le Bogu samemu. Izmed vseh pa bi ne eden ne prišel v nebesa, ako bi Jezusa ne bilo na svet. O kolika nesreča! Nikdo bi ne mogel v nebesa, in bi torej nikdo, razun angeljev, v nebesih Boga ne častil, če izvzameš Devico Marijo, ki ni bila nikdar pod oblastjo greha, pa svetega Janeza kerstnika, ki je bil že v maternem telesu očiščen. O koliko manj časti bi vžival Bog! O sreča! Jezus je prišelna svet, in zdaj je mogoče vsakemu priti v nebesa; duri nebeškega kraljestva so odperta in prišli bomo v nebeški Jeruzalem, če le za Jezusom  hodimo,   Cele trume,  ki so za Je-
87
zusom hodile na zemlji, so prišle v nebesa, kjer Boga neprenehoma hvalijo in častijo, in za njimi bomo prišli tudi mi, in bomo Boga večno hvalili in častili, če bomo za Jezusom stanovitno hodili. Duša moja! Je li kteri namen častitljivši mimo božje časti in našega zveličanja?   In glej, to oboje bo večno?
Drugo, ki nas za Jezusom hoditi naklanja in vzbuja je malenkost tega, kar on zahteva od nas. — Zemeljski kralji sede na svojih prestolih in če so preveč obloženi z važnimi opravili, ali pa če nevarnost preti deržavi, skli-čejo berzo svoje služabnike, odločijo vsakemu svoj posel, sebe pa varujejo. Drugače ravna Jezus. Nočem, govori Jezus z dejanjem, nočem, da bi bili slabeje od mene oblečeni tisti, ki hodijo za menoj, ali da bi njih stanovanja bila slabeja od mojega; tudi nočem, da bi več delali, več terpeli; ne ne, jest hočem pervi biti, jest hočem največ terpeti, da bo zlajšano njihovo terpljenje, in za vse to ne zahtevam druzega od njih, razun, da hodijo za menoj. O prečudna tirjatev! Jezus je nedolžen, jest poln greha; Jezus je vreden sto nebes, jest sto peklov, in tak Gospod noče, da bi jest več delal in terpel kakor on, temuč samo to malo zahteva, da naj hodim za njim!
88
1.   O moj Jezus! Ako bi me samo zato vabil hoditi za teboj, da bi enkrat povikševal čast tvojega nebeškega Očeta, že zato bi bil dolžan, te vbogati; saj on je moja največa dobrota, za ktero sem dolžan dati življenje, če bi prišlo na to; — a ne samo zato me, o Jezus, vabiš za seboj, marveč vabiš me, da bi zveličal svojo dušo, in da bi me ti deležnega storil svoje časti in slave v nebesih. — O koliko hvale, časti in slave sem ti zato dolžan!
2.   Po tvojih željah, o Jezus, naj se toraj zgodi! Za teboj bom hodil, in sicer zvesto, kar bom najbolj mogel, če bo še tako težko stalo mojo popačeno natoro. — Revna stvar sem, polna grehov, ktero si le po svoji milosti poklical v to, kar sem; da, stvar sem, ki si je že davno pekel zaslužila. Stvar tako siro-maška, tako nezmožna, se li sme in more vstavljati djanju in terpljenju, ktero si ti, čista nedolžnost in popolna svetost, Gospod nebes in zemlje, terpel v veliko veči meri?
3.   Ne. To se ne bo zgodilo. Tvoje življenje, o Jezus, je meni zgled, kaj in kako naj delam. Kar si ti delal, delal bom tudi jest, in kakor si ti terpel, tako bom terpel tudi jest.
89
II.
Za Jezusom hoditi je lahko. — Dvoje lajša hojo za Jezusom. Pervo je mir serca, zado-voljnost in veselje, s kterim Jezus že na tem svetu tiste poplačuje, ki hodijo za njim. Dokler je Jezus bival na zemlji, duša moja, tudi on ni vedno hodil po ternji, semtertje zadel je tudi na dišeče cvetlice, to je, terpljenju bilo je primešan o tudi veselje. Pri rojstvu, n. pr. so mu zaverženemu od vseh ljudi, angelji prepevali čast in slavo. V puščavi prišel mu je, nadlegovanemu od hudobnega duha, angelj na pomoč, in ga je okrepčal. Hudobno ljudstvo res da ga je klelo in rotilo; na Tabor-u pa se je spremenil in pokazal v nebeški časti. Ce je bilo med Kristusovo terpljenje vpleteno veselje, ne boj se toraj, da bi ti ostal brez njega; in da se to ne bo zgodilo, zagotovi te sam, rekoč: Da bi on, ki za menoj hodi, več terpel kakor jaz, tega nočem.
Resnično, človek moj! Zvesteje ko boš hodil za Jezusom, več in sladkejih tolažb boš prejel od nebeškega Očeta. Sliši, kaj ti govori Jezus; pravi namreč: „Moj jarem je sladak, in moje breme je  lahko". — Blizo
90
Jezusa biti, če ravno v bridkostih, je toraj sladko; daleč od Jezusa biti, dasiravno v najobilnišem veselju, je pa grenko in bridko.
Drugo, kar olajša hojo za Jezusom, je neskončna čast in neizmerna sreča, s ktero Jezus poplačuje tiste duše v nebesih, ki so na zemlji zvesto hodile za njim. — Se nekoliko let, pa sem v nebesih. O kako tolaživna misel! O kako olajšuje težave, križe in nadloge! Misli si, duša moja, da vidiš Jezusa obloženega s težkim križem, kterega je nekdaj nesel na goro Kaivarijo, in da Jezus zre v te milo, kakor je le njemu mogoče. Med tem, misli si dalje, odpr6 se nebesa, in v njih vgledaš tako prekrasen prestol, da njemu enacega ni videlo človeško oko; okrog njega pa nešte-vilno množico zveličanih. Ko to gledaš in stermiš, reče ti Jezus: Glej! Ta prestol bo tvoj sedež, in sedel boš večno na njem, ako ene leta hodiš za menoj. Oh, duša moja, ali bi te ta obljuba ne vzbujala in ne vnemala hoditi za Jezusom ? Ako bi se ta misel vre-sničila, misliš si, pač res bi postal ves drugačen. Kako pa, da te sveta vera ne spremeni? Ali te ne uči sveta vera, da tem, ki za Jezusom hodijo na zemlji, je pripravljeno
91
nebeško   kraljestvo,   kterega ne   bo   nikdar konec ?
1. Terdno verujem o Jezus, da tvoj jarem je sladak, in lahko tvoje breme, ker ti sam tako govoriš, ki si večna resnica. Tedaj me ne zaderžuje tvoj jarem, ne tvoje breme, temuč moja mlačnost, omahljivost in lastna ljubezen mi ne pusti hoditi za teboj. Le ene leta naj bi se premagoval, in spoznal bi, kako lahko je tvoje breme, in kako sladak je tvoj jarem. — Neprijetno in žalostno je bilo življenje devic, ki so zapustivsi svet, živele v puščavah in zemeljskih votlinah; toda le na videz, v resnici pa je bilo prijetno, ker njih serca so bila vesela; radovala so se namreč v zadovoljnosti, ktero si jim ti, o Jezus,   neprenehoma  delil.
v
Žalostno je bilo življenje mučencev, ki so ter-peli preganjanje in zatiranje, zaničevanje in zasmehovanje, lakoto in žejo, in verh tega še razne muke trinogov; a ravno te si, o Jezus, posebno ljubil, ravno tem si dal svojih milosti v najobilniši meri, da so ž njih pomočjo zmagali svet in hudiča ; če teh nisi zapustil, zakaj bi se jest bal, da bi me zapustil na poti za teboj, ki je semtertje nastlana s pelinom in ternjem?   Bom mar v skerbeh,   da bi me ti
92
ne tolažil v žalosti, v skušnjavah ne pokrepčal, in ne podpiral v boju se svetom in hudičem ? O vem, dobro vem, da moja bojazljivost je prazna in neopravičena; zato, o Jezus, upam in se terdno zanašam, da tvoje, že tolikrat nad mano razodeto usmiljenje mi bo olajševalo hojo za teboj.
m.
Za Jezusom hoditi je treba . . . Kristus Jezus je zato prišel na svet, da nam je pokazal pot, ktero naj hodimo, če nam je mar, da bi dosegli svoj namen. To veruješ, kaj ne? Morda se pa še po kteri drugi, lažji in varniši poti pride do namena? Ko bi še ktera druga pot peljala v nebesa, Jezus bi zanjo ali ne bil vedel, ali pa je ni hotel pokazati. Ce bi ne bil vedel zanjo, ne bi bil vse-gaveden; če bi je pa ne bil hotel pokazati, ne bi bil neskončno pravičen in usmiljen. O Jezusu eno ali drugo misliti, reklo bi se Boga preklinjati ? Kristus Jezus govori: „Kdor želi biti moj učenec, vzame naj svoj križ na se in hodi za menoj". Toraj, kdor želi k Jezusu priti po smerti, mora za njim hoditi v življenji, ker nikdo ne pride k Jezusu, razun njegov učenec;
93
2. Jezus je neskončna ljubezen in dobrota . . . Jezus nas ljubi tako, da nas ne more kaznovati, če nismo kazen zaslužili. Iz tega sledi, da bi nam Jezus v svoji preveliki ljubezni gotovo bil pokazal gladkejo in zložniši pot v nebesa, ko bi bila ktera najti; pa odkazal nam je pot ternjevo, pot križevo. — Duša moja! Bog ki je vsega-veden, je vedel, da lahka pot pelje v pogubljenje ; ker je pa Jezus ravno zato prišel na svet, da bi nas pogubljenja rešil in večno zveličal, zato nam je odkazal težavno pot; po križih in težavah namreč se pride v veselje. Težavno pot nam je odkazal, pot namreč, ktero je sam hodil ves čas svojega življenja. Zdaj pa, duša moja, postoj in si misli: Samo dva kraja sta. Eden je silno žalosten in v. vsakem ozira, nesrečen —- pekel; eden pa čez vse vesel in v vsakem ozira srečen — nebesa. Pervi kot drugi ima le eno pot, poti pa ste različni. Prijetna, gladka in vhojena je pot, ki pelje v pekel; težavna, slaba pa je pot, ki pelje v nebesa in malo jih gre po njej. Pomenljiva resnica. V nebesa derži tedaj ena sama pot in sicer tista, ktero je hodil Jezus, kakor sam pravi! „Nikdo ne more le Očetu, razun po meni"; to je, nikdo ne
94
more v nebesa, razun, kdor hodi pot, ktero sem jest hodil. — Kaj pa jest delam? Ktero pot hodim ? — Ktero bom pa odsihmal hodil ?
v
1.   O moj Jezus! Ce svoje življenje nekoliko premišljujem, o kolika žalost me obhaja! Molil sem te sicer kot svojega stvarnika, o Bog, ali kaj pomaga sama molitev, če pa življenje ni, kakoršno bi moralo biti. Nečast sem storil tvoji vsegavednosti in modrosti, tvoji dobrotljivosti in tvojemu usmiljenju, ker s tem, da nisem dobrovoljno prejemal in voljno terpel, kar si mi ti, o Bog, težavnega pošiljal, terdil sem, da ne veš, koliko zamorejo nositi moje slabe moči. O moj Bog! Moj zveličar in moj vselej zvesti voditelj ! Pričo tebe spoznam, da zelo, zelo sem se motil sebi na kvar. O kako žaluje moje poterto serce! O kako srečnega bi se smel šteti, če bi bil vselej hodil pot, ktero si hodil ti, o moj Jezus, in živel, kakor si živel ti, o moj zveličar!
2.   Kako dolgo se bom še vstavljal hoditi za Jezusom! Ti, o Jezus, si pot, resnica in življenje. Tebi se izročim z dušo in telesom, za teboj bom hodil, hodil bom odsihmal pot,  ktero  si ti hodil. — O Jezus,  le
95
hodi pred menoj ; jest pojdem za teboj, čeravno me popelješ v zasmeh, zaničevanje, v bolezni in terpljenje; in če me popelješ v tako pokorščino, da še misliti ne bom smel na svojo voljo, tudi tje hočem za teboj. Kjer si ti, o moj Jezus, moje življenje in moje vse, tam hočem biti tudi jest, in kar ti terpiš, hočem terpeti tudi jest. Eno, o Jezus, te še prosim; podari mi svojo milost, da ne opešam na poti, ktero sem izvolil.
>l >—; ^8^=^ i<
96
Četerti dan.
I. Premišljevanje.
O vdlovečenju Kristusovem in njegovi 'ponižnosti.
I.
Z včlovečenjem se je Jezus ponižal, kar se je najbolj mogel.
1. Pervo ponižanje je bilo včlovečenje. Tega Kristusovega ponižanja, ki je tolike skrivnosti, ne boš duša moja nikdar dosti občudovala, ter tudi ne razumela; v priliki ti ga želim nekoliko pojasniti.
V silno širnem kraljestvu bil je kralj mogočen, premožen, z vsemi lastnostimi, ki so kralju potrebne. Plemenitaži, podložni, tudi vojaki, od pervega do slednjega ljubili so ga sinovsko. Ta sloveči kralj sleče svojo kraljevo obleko, in obleče staro, ponoseno, stergano; zapusti kraljestvo, gre v ptuje kraje in stopi v službo za hlapca pri malo čislanem, priprostem kmetu, in v tej službi ostane nepoznan do smerti. Kdo more dosti občudovati ponižnost tega na dolgo in široko slovečega kralja. Duša moja, blagoslovljena se sveto vero, povej mi, kdo li
97
je novorojeni otrok v Betlehemskem hlevu? Edinorojeni Sin je Očeta nebeškega, tvoj in moj najviši Gospod in Bog. Ceščen in hvaljen od neštevilnih angeljev je zapustivši nebesa stopil na svet, kjer je v človeškem telesu nepoznan živel do sinerti Ali si more človeški um veče ponižnosti misliti?
2.   Drugo Jezusovo ponižanje je bilo ponižanje v podobi otroka. — Kdo, duša moja, je slabeji od novorojenega otroka? Novorojeni otrok ne more ne jesti, ne piti, in v nobeni potrebi si pomagati; drugi mu morajo streči. — Da molčim o drugih potrebah, omenim samo to, da mi, ki nam um ni bil vzbujen, smo otročje potrebe lahko prenašali, drugače je bilo z Jezusom. Jezus kot neskončna modrost je živo čutil vse potrebe in vso slabost. Vsegamogočni Jezus bi bil prišel na svet, če bi bil hotel, v podobi odraščenega in čver-stega moža; da tega ni storil, duša moja, vzrok je edini ta, da se je bolj ponižal.
3.   Tretje Jezusovo ponižanje je to, da je v slabo človeško natoro skril vse božje in človeške popolnosti ... Da boš to spoznal, poglej revno dete v Betlehemskih jaslicah. Duša moja, kdo je v tem otroku ? Vsegamogočni Bog je,  stvarnik nebes in zemlje,  ki
7
98
pa ne more hoditi, ne stati, ne besedice spregovoriti. Tisti mogočni Bog je skrit v tem otroku, ki z enim perstom vzderžuje vesoljni svet, njega pa nosijo materne roke. Brezkončna vsegavednost in modrost je v otroku, ki leži v jaslicah, otrok pa še jecljati ne zna. Brezmerno bogati Bog je ta otrok, s kterim v primeri so vsi zemeljski kralji in cesarji siromaški berači, vendar zdaj nima boljšega stanovanja, kakor je živinski hlev. O čudna ponižnost mojega zveličarja!
1. O Jezus! O moj najponižniši Jezus! Kako so moje želje različne od tvojih! Ti se ponižuješ tako globoko, da z nebes prideš na svet, iz kraja najpopolnišega veselja, prideš v solzno dolino; jest pa se poln napuha z Luciferjem povzdigujem nad zvezde! Ti se ponižuješ tako globoko, da podobo nespošto-vanega otroka nase vzameš, jest pa hrepenim po častitljivšem stanu! Ti vse svoje prednosti radovoljno prikrivaš, jest pa želim, da bi vsi vedeli za trohico dobrega, kar imam nad seboj. S kratka, ti se ponižuješ, jest se povzdigujem. Sramujem se, vendar je resnično, da niti sence tvojega duha ni v mojem
99
sercu. Med mojimi in tvojimi željami je tak prepad, kakoršen je med zemljo in nebom. 2. O zdaj spoznam, kako sem se motil. Zdaj živo spoznam, da pot, ktero sem dosih-mal hodil, ni pot, ktero si mi ti, o moj Jezus, odkazal. — Zdaj obžalujem vse nečimerne misli in želje, ki so se kdaj vzbujale v mojem sercu, vse besede, ki so merile na svetno hvalo in čast, in vse djanja, s kterimi nisem iskal tvoje časti. Tebi edinemu grč vsa čast in hvala. Tvoja prečudna ponižnost bo meni ogledalo, v njem se bom ogledoval in učil ponižnosti vse dni svojega življenja.
n.
Jezus je zaničevanja voljno sprejemal. — Pomisli:
1. Kako je svet Jezusa sprejel ob njegovem rojstvu ? — Je li ktero zaničevanje veči od zaničevanja, ki zadene človeka, kterega domačini zaveržejo, kterega v domači deželi, v domačem mestu, niti za eno uro pod streho ne vzamejo? Glej, to zaničevanje zadelo je Jezusa. Starček in mladeneč, možak in žena, bogatin in revež sta dobila prenočišče v Bet-lehemu, Jezus edini se svojo materjo in se svojim rednikom se je moral zadovoljiti s hle-
7»
100
vom za živino za silo pripravljenim, in kako je Jezus prejel to zaničevanje ? Vesel in zadovoljen, saj je bil sam tako pripustil. Naj bi bil samo mignil, trume angeljev bi bile šle pred njim Betlebemeanom oznanovat njegovo rojstvo, dovolj bi bila samo ena misel, in grom in tresk bi bil pretresel neusmiljena serca in jih vnel za njegovo čast. Da se tako ni zgodilo, zaderževala je njegova globoka ponižnost.
2. Pomisli, kako so z Jezusom delali po njegovem rojstvu. — Duša moja, še gerje, kakor ob rojstvu. Nova zvezda se prikaže na nebu. Trije modri pridejo ga molit iz oddaljene dežele. Nenavadna svetloba naznanja njegovo rojstvo v temni noči. Angelj nebeški se oglasi in govori: „To noč vam je rojen Odrešenik sveta". No, si misliš, kako je neki ljudstvo skupaj vrelo! Iz Jeruzalema je gotovo vse hitelo k hlevu, počastit in molit željno pričakovanega Odrešenika. Duša moja, nikar se ne moti! Izmed tisoč in tisoč Jeru-zalemcev ni ne eden šel počastit ga in molit, marveč posvetovali so se, na kakšen način bi ga spravili izmed živih; in Jezus, komaj da je rojen, moral je bežati iz domače dežele, da mu glava ni ostala pod mečem.
101
3. Pomisli, kaj je ljudstvo o odraslem Jezusu mislilo. — Jezusa so vsi imeli za navadnega otroka. Jezus, stanujoč pri svoji materi in svojem redniku Jožefu služil si je namreč vsakdanji živež s tem, da je Jožefu pomagal pri tesarskem delu. Gledati ga dan za dnevom pri tako priprostem delu, komu bi se bila zbudila misel, da v podobi otroka je skrito božje bitje. Oče nebeški sam je prikrival to skrivnost, Marija in Jožef sta molčala o njej, Jezus pa tudi ni ničesa razodel. Govorili so edino le, da je v Nazaretu mladeneč, ki je svojemu očetu po-strežljiv pri vseh njegovih delih. Glej, duša moja, vsa čast, ktero je Jezus trideset let vžival, bila je v tem, da je veljal za tesarje-vega sina, ne pa za stvarnika nebes in zemlje.
1. O Jezus! Kako neprijetna in gnjusobna ti je vselej bila in ti je še svetna čast in hvala! O kako ljubo ti je bilo ponižanje in zaničevanje! Kdo ti je branil, od strani zemeljskih prebivalcev nakloniti si čast in hvalo? Lahko bi jo bil vžival, vendar ničesa nisi storil, da bi si bil ljudsko hvalo pridobil, marsikaj pa, da bi se je ognil. V eni uri lahko bi bil storil toliko in  tako znamenitih
102
čudežev, da bi bili vsi popadali na kolena in te spoznali ter molili kot svojega vsega-mogočnega Boga; a tega nisi storil, marveč si svojo neomejeno moč skril v podobo rokodelca, da bi se bolj varno odtegnil svetni časti. O kako me osramotuješ, o Jezus! Ti se ogib-lješ časti, jest jo iščem. Ti iščeš zaničevanje, jest pa se ga ogibljem bolj ko morem. O Jezus, ko to premišljujem, žalosti mi poka serce. Če so tvoje želje, kar terdno verujem, pot v življenje, tedaj so moje pot v pogubljenje; če je tvoja ponižnost ključ do nebes, tedaj je moj napuh ključ do pekla.
v
2. Zelje po ponižnosti. — Dasiravno sem od tebe, o Jezus, spoštovan, vendar nisem zadovoljen. V moji osebi spoštuje se duhovski stan in to mi donaša dovolj spoštovanja; oh, kdo je pa tebe spoštoval in častil, ki si se prikazal v podobi priprostega rokodelca. O gorjč meni, ki hrepenim po časti, kakorsne ti nisi imel. Spoznam svoj napuh, o Jezus, a pomagati si ne morem. Zavoljo svoje časti-hlepnosti zanemarjam tvojo čast, dopadajenje tvojega Očeta in skerb za svojo nevmerjoco dušo. O pekoče in nevarne rane! Nikdo, razun tebe, o moj Jezus, jih ne more ozdraviti.
103
m.
Preiskovanja glede ponižnosti. — Jedro duhovnega življenja imaš, duša moja, zdaj pred seboj; prosi Boga razsvetljenja in premisli dobro!
1. Bogu je ponižnost človeške duše najbolj všeč. Ko bi bili mi živeli pred Kristusom, in Oče nebeški, da bi nas prepričal o našem napuhu, bi nas bil vprašal, v kakšnih okol-ščinah naj pošlje svojega Sina na svet, kaj bi mu bili odgovorili? Ne dvomim, da en sam glas bi se bil slišal, in sicer: Njegov rednik naj bo najmogočniši vladar, mati najbolj sloveča cesarica, stanovanje najkrasneje na svetu, angelji naj pridejo v trumah ozna-novat njegovo rojstvo, ljudje naj pridejo od vseh delov sveta častit ga in molit, on pa naj odkrije svoje veličastvo, pokaže svojo oblast, vsegamogočnost in modrost, ter naj prične vladati z oblastjo, ki je le njemu lastna. Kako pa je odločil Oče nebeški ? Mati mojemu Sinu naj bo revna devica, stanovanje boren hlev, postelja pest slame, pokoren naj živi, zasmehovan in zaničevan do smerti. Oh duša moja, kako zelo smo zaslepljeni! Mi ljubimo in  želimo  svetno   hvalo  in  čast   in   delamo
104
nevtrujeni, da bi si jo pridobili; Oče nebeški gre pa na to, da bi njegov Sin, čeravno je rekel, da ima vse dopadajenje nad njim, ne bil češčen in hvaljen, marveč da bi bil zasmehovan in zaničevan. — Duša moja, ozri se na Jezusa, kaj vgledaš na njem? Kaj druzega, če ne ponižnost, zasmehovanje in zaničevanje. Ravno ta dar, duša moja, je najljubši nebeškemu Očetu, in ta dar je človeškemu rodu zaslužil večno zveličanje.
2. Najbolj zoperna pa je Bogu častihlep-nost človeške duše. — Manj ko je duša Kristusu podobna, bolj jo čerti Oče nebeški. Častihlepna duša je li kaj podobna Kristusu ? Jezus je mislil le na ponižnost, želel zaničevanje in terpljenje po nedolžnem; zaničevan je jel živeti, zaničevan je tudi umeri. — Tvojih lastnosti, duša, ne omenim niti z eno besedo, marveč rečem: Stopi poleg Jezusa, in kmalo boš spoznala, koliko si Jezusu podobna.
1.   Serce  mi  trepeče, o Jezus!   Raji  bi
v
jokal ko govoril. Zelje mojega serca so željam tvojega nasprotne. Tvoje serce sovraži svetno čast in hvalo, hrepeni pa po poniževanju in zaničevanju, moje sovraži oboje in se topi veselja, če zanje čast in hvalo. — Kar mojo
105
siroščino množi, je ravno to, da najboljše zdravilo mi ni všeč. Najboljše zdravilo za moj napuh je poniževanje in zaničevanje, a ravno tega se bojim in skerbno ogibljem, in s tem zametujem zdravilo, ljubim pa bolezen na duši. — O moj Jezus! Je li še ktera pomoč za me? — Po tvojem usmiljenji spregledal sem danes vsaj toliko, da spoznam svojo veliko siroščino in obžalujem svoje napačno življenje. — Zdaj zaveržem in preklicem vse nečimerne misli in želje, in ž njimi vse veselje, ki me je obhajalo, ko sem bil hvaljen in češčen, kakor tudi vse djanje, ki sem ga opravljal, ne tebi na čast, temuč sebi. — Ti moj Bog, si začetek in vir vsega dobrega, tebi gre toraj vsa čast in hvala, meni siro-maškemu grešniku zaničevanje in zasramo-vanje.
2. Ce sem te, o moj Jezus, kdaj kaj prosil, prosim te danes in sicer nekaj nenavadnega. Prosim te ponižnosti, ktere mi tako manjka. Ponižnost kaže, če imam kaj tvojega duha, ponižnost priča, če in kako tebi na-sledvam, ponižnost je ključ do tvojega serca in do vrat nebeških; zato pa duša, ki nima prave ponižnosti, ne more stopiti v zaželjeno prijateljsko zvezo s teboj, prevzetna duša je namreč
106
gnjusoba v tvojih očeh. Da bi si ponižnost pridobil, ki je temelj sleherne kreposti, sklenem, o Jezus, to dvoje:
v
1. Častihlepnih misli ne bom nikdar vzbujal, še manj redil v svojem sercu, sebi na čast ne bom govoril besedice in ničesa ne bom delal, kar bi ne bilo tebi na čast. 2. Vse neprijetnosti sprejemal bom z dobrovoljnim sercem in jih voljno prenašal. Sklepe delati, o Jezus, je lahko; bom jih pa tudi dopolnoval? Ti, o Jezus, si moje upanje, moja podpora in pomoč, na te se zanesem.
II. Premišljevanje.
O skritem življenju Kristusovem in o njegovi čudoviti pokorščini.
L
Težo popolne pokorščine terpel je Jezus pred menoj, in jo tudi premagal iz ljubezni do svojega nebeškega Očeta in iz ljubezni do mene. — Lastno voljo zatreti, prostost vni-čiti in vse dni zemeljskega življenja delati po ptuji volji res ni brez mnozih težav. A duša moja, kaj moreš ti zato? Saj vse te težave  so delo božje previdnosti,  in vse je
107
tudi Jezus zavoljo tebe terpel in zmagal.   Premisli nektere teh težav.
Perva težava so opravila, zapovedana pod pokorščino . . . Marsiktera pod pokorščino ukazana opravila dozdevajo se nam premalo važna, za našo osebo premalo častita, in sicer zato, ker se čutimo sposobne za važniša in častitljivša opravila, ki so pa drugim manj sposobnim podeljena. Tako? Opravilo ti je preslabo ? Poglej, poglej Jezusa! Kdo je Jezus, in kakšna so njegova opravila ? Kralj je vseh kraljev, vladar nad vse vladarje, Grospod je nebes in zemlje, tako učen in moder, tako mogočen, da z eno besedo, z eno mislijo za-more vsem ljudem tako modrost podeliti, da bodo Boga bolje spoznali, kakor so ga spoznali pervi učenjaki in modrijani. Gospod tako mogočen, da zamore s čudeži vse dežele ta in on kraj nezmernega morja prepreči, in tako učen, da zamore vse grešnike spokoriti in njih serca vneti z gorečo in plamtečo ljubeznijo do Boga. Jezus, neskončna modrost, učenost in moč, kakšna opravila je prejemal in opravljal ? Do tridesetega leta stanoval je nepoznan v hiši svojega rednika, mu stregel in pomagal pri nečislanem rokodelstvu. Semkaj, v ro-kodelčevo hišo stopi, duša.moja!   Opazuj Je-
108
zusova opravila, in potem toži, če se ne sramuješ, čez opravila, ktera tvoj napuh imenuje preslaba, premalo važna in čislana.
Druga težava popolne pokorščine so predstojniki. — Res je, da dobimo tudi take predstojnike, kterih vladanje nam ni kaj ljubo. Eni n. pr. niso dosti modri, in ne poznajo značaja posameznih podložnih, zato jih ne morejo vspešno vladati in voditi; enim manjka ljubezni in sočutja, in zato skerbijo premalo za postrežbo bolehnim sobratom; drugi zopet niso dosti ponižni, pohlevni in prijazni, in zato si ne pridobijo sere podložnih. Predstojnika brez vse napake, duša moja, nikdar ne boš našla, pomisli pa, da tudi ti nisi brez nje, in da mnogokrat so tvoje slabosti vzrok, da nisi s predstojnikom zadovoljna. Naj pa velja, da je predstojnik vzrok tvoje nezadovoljnosti, v tem slučaju, kaj veleva pokorščina? Najlepši zgled imaš nad Jezusom. Glej ga. Nedolžen stoji pred sodnikom; grešni Pilat sodi pravičnega, svetega, in ga obsodi k smerti. Ali bi si Jezus ne bil mogel pomagati? Ali ne bi bil mogel dokazati svoje nedolžnosti, nasproti pa krivice Pilatove obsodbe? Mari bi ne bil mogel krivičnega Pilata tisti hip, ko je  vnebovpijočo  obsodbo   izrekel,   pahniti  v
109
večni ogenj? To je Jezus zamogel, pa ni storil. Pilatova obsodba mu je bila obsodba nebeškega Očeta, in zato jo je sprejel z do-brovoljnira sercem. Jezus je bil Pilatu pokoren, pokoren mu je bil do smerti in sicer do smerti na križu. — Ce je bil Jezus pokoren najkri-vičnišemu sodniku, ki je bil kdaj na zemlji, kako li se ti upaš tožiti svojega predstojnika ? Tretja težava popolne pokorščine je pokorščina sama. — V našem stanu veleva se nam kterikrat, kar se z našimi mislimi ne vjema, ker se nam nepotrebno in nekoristno dozdeva; veleva se nam, kar nam je že po natori nepovoljno in zoperno in zato silno težavno, zlasti če velja za daljšo dobo ali celo za celo življenje. Duša moja, ozri se na Jezusa, in oglej si v duhu, koliko je on iz pokorščine terpel zate in zavoljo tebe. Je li bilo Jezusu laliko toliko let živeti poleg revnega tesarja in ter-peti pomanjkanje? Mu je li bilo lahko tri leta občevati se zagrizenimi sovražniki in poslušati njihove psovke, kletev in rotenje? Mu je li bilo lahko terpeti tako preganjanje in sicer tako dolgo, da je še le smert storila konec? Duša! Se po enem te prašam, tipa odgovori, kakor misliš, in sicer: je li za Jezusa bilo  lahko  poslušati obsodbo k smerti,
110
k najbolj sramotni smerti na križu ? — Dasi-ravno je to Jezusu delalo velike težave, vendar jih je sprejel in prestal brez vgovora in godernanja. — Glej, duša moja, in prevdari, kakšna je tvoja pokorščina?
1.   Od kterekoli strani ogledujem svoje serce, ne najdem, da bi bilo tvojemu kaj podobno. — Vem, dobro vem, kaj bi bil moral storiti? Lastno voljo moral bi bil zatajiti, v svojih predstojnikih tebe spoštovati in njihova povelja na pervi migljej spolnovati, ker ti zahtevaš to od mene, in ker sem se se slovesno obljubo zavezal, da bom tako delal. O kolikrat, tebi o Jezus je znano, sem se pregrešil v tem oziru! O kolikrat sem bil svojeglaven, ustavljal sem se poveljem; če to ne, vsaj ugovarjal sem, drugim tožil, in zapovedano z nejevoljo in poveršno opravil. Ko bi mi drugi grehi ne težili vesti, že ti mi dovelj vzbujajo strah in grozo pred tvojo sodbo.
2.   Nezvest sem bil svoji obljubi, to spoznam in obžalujem. Pregreški dozdevali so se meni majhni, v tvojih očeh, o Bog, so pa veliki. Ne ljudem, marveč tebi sera obljubil pokorščino in zato, kadar sem z nepokorščino žalil predstojnike, žalil sem bolj tebe, o Bog,
111
kakor nje in kadarkoli sem preziraje želje in mnenja predstojnikov bolj cenil svoje mnenje, zaničeval sem tvojo modrost . . . „Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje." Te besede so tvoje, o večna resnica, in one me učijo spoznati, kaj sem storil. One me bodo pa tudi sodile in znabiti že v kratkem. O kako sem bil nespameten! O kako malo sem spoznal svoje pregrehe! Zdaj jih pa spoznam in tudi serčno obžalujem.
n.
O veliki sreči duše, ki živi v popolni pokorščini. — Pokorščino Kristusovo spoznaš, duša moja! Pomisli še preobilen sad, kterega pokorščina rodi.
1. Pokorna duša ve, da voljo božjo spol-nuje. — Vzemimo, da angelj, ki je neviden varuh človeka, je tebi viden, in ti v vsaki okoliščini pripoveduje, kaj je prav in kaj ni prav, ter kaj ti storiti Bog veleva, kaj pa prepoveduje. Dobro. Ali še hraniš sveto vero v sercu? Da, praviš. Ce pa to, potem bodi zagotovljen, tega te uči vera, da spolnuješ božjo voljo, če živiš v popolni pokorščini. Ta resnica je tako gotova, kakor da bi ti jo angelj sam zaterjeval.   Da božjo voljo spol-
112
nuješ, ako živiš v popolni pokorščini, tega smeš biti tako prepričan, kakor so bili apo-steljni prepričani resnice Jezusovih naukov, ki so je slišali iz njegovih lastnih ust; ali kakor je bil Jezus gotov, da spolnuje voljo nebeškega Očeta.
2. Pokorna duša pridobi pri Bogu neprecenljivo vrednost svojim djanjem. — Pokorščina je nekaj posebnega. Najmanjše delo, storjeno iz pokorščine, zadobi pri Bogu posebno vrednost; nasproti pa važno delo, opravljeno zoper pokorščino, je prazno v očeh božjih. Iz pokorščine zmerno piti in jesti je velike vrednosti v božjih očeh; postiti se ob kruliu in vodi zoper pokorščino, je brez vse vrednosti, četudi traja leto in dan. Skledo pomiti, sobo pomesti je delo samo po sebi brez vse važnosti in vrednosti; iz pokorščine storjeno je pa v očeh božjih veče vrednosti, kakor če bi zoper pokorščino prehodil vasi, mesta in dežele, oznanovaje svet evangelij. Kar vrednost daje našim delom, je volja božja. Ako bi n. pr. Bog tebi velil prinesti kozarec vode in ti bi jo prinesel, glej, s tem si storil delo take vrednosti v očeh božjih, da noben človek na svetu in noben angelj v nebesih bi mu ne mogel kaj ljubšega storiti.   Stopi  še eu-
113
krat v borno hišo sv. Jožefa in poglej Jezusa. Jezusova dela so po sebi majhna, nečislana, brez posebne vrednosti; v očeh nebeškega Očeta so pa take vrednosti, da bi Jezus ne bil mogel boljših storiti, dasiravno je bil Bog. Ali veš zakaj, duša moja? Zato, ker ravno ta dela je Oče nebeški zahteval od njega, in ne družili.
3. Pokorna duša doseže zanesljivo, in sicer v kratkem popolnost in svetost. — To se zgodi iz dveh vzrokov. Pervi vzrok je bistvo popolnosti. Popolen je, ki vselej in v vseh rečeh voljo božjo spolnuje, toraj, ki dela kar in kakor Bog hoče. Pokorna duša ničesar ne želi, ne išče in ne dela, razun kar Bog hoče; spat gre, kadar Bog hoče in vstane, kadar Bog hoče; dela, kadar Bog hoče in moli, kadar Bog hoče; kdor pa vselej in v vsem voljo božjo spolnuje, je svet, in taka je tudi pokorna duša. Drugi vzrok je posebna skerb, ktero ima Bog za tako dušo. Kakor ljubi mati svojega otroka, tako ljubi Bog pokorno dušo, in kakor skerbi mati za svojega ljubega otroka, tako skerbi Bog za dušo, ktero ljubi, nosi jo vedno v naročji svoje previdnosti. Naj se peklenske moči vzdigujejo zoper pokorno dušo, naj jo stiskajo hudobni ljudje,  četudi
8
114
njeni predstojniki, opravili ne bodo nič, ker pokorna duša je v varstvu neskončno modrega, vsegamogočnega in brezkončno dobrotnega Boga, ki jo bo že na tem svetu pripeljal na visoko stopnjo popolnosti, na onem pa k posebni časti in slavi.
1. Moji predstojniki me toraj vladajo, ne v svojem imenu, ampak v Jezusovem, in mi ukazujejo, ne po svoji, temuč po oblasti Jezusa Kristusa. — Karkoli mi predstojniki za-povedo, zapove mi Jezus, in zato moram sleherno povelje dobrovoljno sprejeti, in sicer ne zato, da bi voljo vikših dopolnil, temuč da bi dopolnil voljo Jezusa Kristusa, ki mi jo po predstojnikih razodeva. Takole je in nič drugače; tako mora tudi biti, ker besede Jezusove: ,,Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje", so dosti umevne, in kdor bi jih v tem pomenu ne hotel umeti, bi dolžil laži njega, ki je je izrekel. Tej resnici vdam se popolnoma. Terdno verujem, da je volja mojili predstojnikov tvoja volja, o Jezus, da naklepi in naredbe mojih predstojnikov so tvoje naredbe in tvoji naklepi ; verujem pa tudi, da se tvoji sveti volji, o Jezus, vstavljam, če se vstavljam volji pred-
115
stojnikovi.   To verujem, in sicer na tvojo besedo, o Jezus!
2.   Kakor terdno verujem, enako terdno pa tudi upam na tvojo besedo, o Jezus. Tebi sem obljubil svojo pokorščino, tebi sem daroval svojo voljo; ti pa, o moj Jezus, si milostno sprejel ta dar, ter mi obljubil, da me boš vodil in vladal po svojih namestnikih, ki so moji predstojniki. Glej! Zato se vdam popolnoma tvoji sveti previdnosti. Ti o Jezus si neskončno moder in kot tak spoznaš, kterc naredbe mojih predstojnikov so najkoristniše zame. Ti si brezkončna dobrota in kot tak boš vodil moje predstojnike vselej tako, da mi bodo velevali vselej le to, kar je zame najkoristnisi; in ker si neskončno svet in zvest v svojih obljubah, dopolnil boš svojo obljubo s tem, da boš moje predstojnike tako vladal, da me bodo po najkrajši in najvarniši poti vodili, ki me pelje do mojega namena, svetih nebes, kjer te bom večno gledal in vžival.
3.  V tem zaupanju ponižan se pred teboj, o Jezus, kar se najbolj morem, in se ti darujem brez najmanjšega prideržka. Vnovič ti obljubim pokorščino, in sicer popolno, v najmanjših rečeh tako dobro, kakor v največih.
8*
116
Svoj um zapustivši in ž njim svojo voljo in vso prostost, izročim se njim, ktere mi boš ti postavil za predstojnike. Glas predstojnikov veljal mi bo kot tvoj glas, njihova volja veljala mi bo za tvojo voljo; želel, govoril in delal bom, kar mi boš ti, o Bog, po predstojnikih vkazoval. — To je dar, kterega tebi, o Jezus, vnovič položim na altar, tebi, ki si moja edina dobrota, ktero na tem svetu popolnoma ljubiti, na onem pa večno vživati želim. O Jezus, ohrani to voljo vedno v mojem sercu!
III. Premišljevanje.
O javnem Kristusovem življenji in o negovi čudapolni ljubezni in pohlevnosti do ljudi.
I.
Dolžnost bližnjega ljubiti ima za seboj marsiktero grenkost in težavo. Dopolnjevanje te čednosti, brez ktere si prave svetosti niti misliti ne moremo, je jako težavno. Tudi v tej zadevi imamo nad Jezusom najlepši izgled. Duša moja, ozri se toraj na Jezusa in skleni ravnati se po njegovem izgledu.
1. Perva težava je vkvarjati se z ljudmi, pri kterih se z vsem trudom nič ne opravi...
117
Koliko se je Jezus trudil, da bi spreobernil Jude. Cele tri leta je hodil od vasi do vasi, od terga do terga in od mesta do mesta, ozna-novaje edino zveličavni nauk in sicer se zgovornostjo, ki je bila le njemu lastna. Kamor je prišel, delil je dobrote v vsej obilnosti, delal čudeže in ljudi po očetovsko vabil v naročje svojega usmiljenja; pa kaj je dosegel? Eni so ga zasmehovali ter govorili: Tesarjev sin je, kje li se je naučil takih reči; drugi so zasmehovali njegov sveti nauk. Farizeji so ga imenovali hudobnega človeka, ki se ne derži postav; veliki duhovni so mu nasprotovali in ljudstvo podpihovali, da naj se ga varuje, one pa, ki so vanj verovali, izobčili so iz svoje družbe; malo, silno malo se jih je spokorilo, večina je ostala terdovratna. O kako je težko ljubiti take nasprotnike! Navadno ljubi oče svojega sina s posebno ljubeznijo; ko bi pa sin očetove nauke zasmehoval, svoje sobrate od njega odvračeval, in ga žalil dan za dnevom, bi ga li oče mogel gledati s prijaznim očesom? Kar oče ne bi storil sinu, storil je Jezus sovražnikom.
2. Druga težava je s takimi ljudmi opravka imeti, ki iz jeze in nevošljivosti vse slabo sodijo ...   To težavo terpel je Jezus dan na
118
dan, dokler je javno učil. — Iz ljubezni je ozdravil bolnika v saboto, pa kakšno zalivalo je dobil za to dobroto? Ta ne more biti iz Boga, ker ne posvečuje praznika, govorili so hudobneži o njem. Da bi grešnike spreo-bernil, vsedel se je za mizo, in jel ž njimi, in kaj so govorili? Pijanec je, djali so, kte-remu je mar le za jed in pijačo. — Da bi razodel svojo božjo natoro, storil je čudež za čudežem; meniš pa, da so mu verovali ? Kaj še. Rekli so, da s pomočjo Belcebuba dela ta čuda. Vse, karkoli je Jezus storil, so grajali, in vsakemu cljanju so podtikali najslabši namen. —
3.   Tretja težava je z ljudmi se truditi, ki dobrot ne spoznajo, in ki dobro povraču-jejo s hudim ... V Nazaretu je učil Jezus tako ljubeznjivo, kakor je le njemu mogoče, in kaj je zato prejel? Peljali so ga na visoko skalo, da bi ga pahnili v prepad! — V Jeruzalemu je učil, da je on božji Sin in obljubljeni odrešenik. Pa kako zalivalo je prejel zato? Psovali so ga bogokletneža in segali  po kamnih,  da bi  ga ž njimi pobili.
4.   Ceterta težava je, vbijati se z ljudmi, ki imajo hinavsko serce . . . Jezus je dobro vedel,   kaj Judež  kuha v svojem  lakomnem
119
sercu, in kaj naklepa; vedel je, da on ga bo v kratkem izdal v smert za nektere srebernike. 5. Peta težava je, z ljudmi se vkvarjati. ki so zagrizeni sovražniki... V tajnem zboru so veliki duhovni in pismouki Jezusa že davno k smerti obsodili in tudi razglasili, da slehern bodi izobčen, ki posluša njegov nauk; tudi so bili ukazali zapeljivca Jezusa vjeti. Duša moja, take ljudi ljubiti, ki so vredni večne jeze božje, o kako težko je stalo Jezusa! Vendar je je ljubil, in sicer ljubil, kakor oče ljubi sina, ki mu ni nikdar kaj zalega storil.
1. O kako velika in plamteča je bila tvoja ljubezen, o Jezus! Kako plitva in merzla je pa moja! Z ljudmi si se vkvarjal, ki so te zasmehovali in preklinjali, ki so te raz-upili kot zapeljivca in bogokletneža, ki so te sovražnikom hinavsko izdali, in se zarotili, da ne jenjajo prej, dokler te ne vidijo na križu. — A vse te in druge vnebovpijoče hudobije niso mogle pogasiti tvoje ljubezni, še na križu si je ljubil, umirajoč si je ljubil. — Kako je pa z mano *? O kako malo, o Jezus, imam tvoje ljubezni! Neprijazen pogled, raz-žaljiva beseda, nepričakovan odgovor me že razkači, zaduši ljubezen in me spravi v neje-
120
voljo, mnogokrat celo v sovraštvo. Toliko milosti prejeti, kolikor sem jih jest doslej prejel od tvoje dobrote, o Jezus, pa tako slab ostati, to zame ne more biti dobro.
2. Bo li, o moj Jezus, vedno ostalo pri tem? Bo li moje serce vedno tako mlačno in merzlo? Bom li do temnega groba tako občutljiv? Mar ne bom nikdar imel tolažbe, da je moje serce pohlevno in vterjeno v ljubezni? O kakšna nesreča, če ostane pri tem? O Jezus! Poklical si me v tak stan, čegar namen je tebi v ponižnosti in ljubezni služiti; bom se li upal pred te stopiti, če si ne prilastim teh čednosti? O kako težak odgovor me čaka zaradi obilnih milosti, ktere sem zlorabil! Tebi, o Jezus, darujem moje serce, vnemi ga z ognjem svoje ljubezni!
II.
O čudovitih lastnostih ljubezni, s ktero je Jezus ljudi ljubil. — Prizadevaj si, duša moja, da spoznaš Jezusovo serce in uči se od njega ljubezni. Vkljub tolikratiiemu razžaljenju je Jezusova ljubezen ostala vedno enako velika. Čudno zares. Vsegavedni Jezus je videl vsak dan več tisoč ljudi, ki so ga sovražili, za-peljivca,   sleparja,  celo bogakletneža  imeno-
121
vali; več tisoč jih je videl, ki so ga zasmehovali, zaničevali, ter tudi preklinjali in rotili; je li zato njegova ljubezen pešala? Nikakor ne, marveč ljubil je nje vedno enako. Plam-teče je je ljubil. Ko bi ti ljudi videl, ki bi te pri vsakem koraku psovali, preklinjali, rotili, ali ti eelo po življenju stregli, kaj bi storil? Glej, duša moja! Jezusa je vse to zadelo, bil je pa vedno prijazen in ljubeznjiv, v besedi in v vsem občevanji. Spominjaj se, duša moja, še enkrat hinavskega Judeža. Tri leta ga je imel Jezus poleg sebe. Hudobno njegovo serce je poznal dobro, dobro je toraj vedel, da on ga bo izdal; vendar pa ni njegova ljubezen do njega kar nič opešala, ljubil ga je kakor druge aposteljue in kakor drugim aposteljnom, dal je tudi njemu moč in oblast čudeže delati. Da Jezus ni delal nobenega razločka med Judežem in drugimi aposteljni, priče so aposteljni, ki niso vedeli, da je Judež tisti izdajavee, o kterem je Jezus govoril pri zadnji večerji, rekoč: ,,Eden izmed vas me bo izdal". Vsi iznenadeni so popraševali, rekoč: „Gospod! Sem mar jest?" — Ko je Judež na Oljski gori Jezusa druhali pokazal, skazal mu je Jezus svojo ljubezen, ker ga je poljubil, kakor da bi bil njegov najzvestejši prijatelj.
122
Tej nehvaležnosti vkljub je ostal Jezus dobrohoten in radodaren ter je hudo povra-čeval z dobrim. — Hudobni, nehvaležni Judje so se nad Jezusom jezili in togotili, a bolj ko so divjali, več dobrega jim je storil. Za njihovo zveličanje prosil je sleherni dan; delal je čudež za čudežem, samo, da bi ga spoznali za obljubljenega odrešenika; da bi njih terda serca omečil, skazoval jim je dobrote dan za dnevom, in kadar so mu največ hudega storili, takrat je bil do njih posebno dobrotljiv. Hlapec Malh bil je pač dosti hudoben, da je z drugimi hudobneži vred Jezusa vezal; pa kaj mu je Jezus storil ? Uho, ktero mu je bil Peter odsekal, je pobral, nazaj pritisnil in popolnoma zacelil.
1. Zdaj o Jezus, spoznam, kaj se pravi bližnjega ljubiti. Ako le tiste ljubimo, ki nas ljubijo, ali ki nam dobro store, ljubimo po načinu Judov in nejevernikov. Prava ljubezen pa, ki je tvoji, o moj Jezus, podobna, je tista, s ktero ljubimo cel6 sovražnike, ki govore zoper nas in nam hudo žele. Kakšna je bila moja ljubezen dosihmal ? O kako popačeno je moje serce! O kako pomanjkljiva je moja ljubezen!   Večidel sem ljubil po na-
123
činu Judov in nevernikov, in malokdaj tako, kakor mi ti, o Jezus, z besedo in izgledom velevaš ? Tedaj grešil sem tudi glede ljubezni do bližnjega. O siromak, zaostal sem v čednosti, ki je temelj kerščanstva, vogeljni kamen redovnega življenja, in brez ktere je popolnost nemogoča. To, o moj Jezus, spoznam zdaj živo, ter tudi serčno obžalujem. Po zasluženji tvoje svete Kervi te prosim, odpusti, odpusti mi, o Jezus!
2. Perva moja skerb bo odsilimal, da bom tebe, o moj Bog, ljubil iz celega serca in čez vse, bližnjega pa kakor sam sebe. To sta dve najimenitniši zapovedi, ki si jih ti, o Jezus, učil in z lastnim izgledom poterdil. Obe sprejmem ponižno, in obe hočem nemudoma spol-novati. — Glej, o Jezus, ljubim te iz celega serca; tako plamteče te ljubim, o Jezus, da sem voljan iz ljubezni do tebe v tem tre-notku dati svoje življenje. Tebe, o Jezus, ljubim čez vse, ker si vse ljubezni vreden, bližnjega pa kakor sam sebe, ker mi ti zapoveduješ ljubiti ga. Ti, o Jezus, ljubil si vse ljudi, ker za vse si terpel, in za vse vmerl; tudi meni si zapovedal, da naj ljubim vse ljudi; toraj jih ljubim, zavolj tebe jih ljubim in sicer tako, kakor sam sebe.  Vseh, o Jezus,
124
se usmili, slehernemu podari toliko časne in večne sreče, kolikor si je želim sebi.
3. To, moj Jezus, mislim in želim in sklenem ; a to še ne zadostuje, ljubezen se mora v djanju razodevati. Kaj toraj naj storim bližnjemu, da mu bom svojo ljubezen pokazal ? Kaj druzega, razun kar "sebi želim. Zase želim, da bi vsi dobro mislili o meni, zato bom tudi jest vselej dobro mislil o bližnjem; natolcevanje, krive sodbe in kar ljubezni nasprotuje, naj se nikdar ne vzbuja v mojem sercu. Zase želim, da bi z menoj bil vsak človek prijazen in ljubeznjiv; prijazen in lju-beznjiv bom toraj tudi jest z vsakim; neprijazna, še manj zbadljiva beseda naj nikdar ne pride iz mojih ust. Zase želim, da mojih slabosti in pregreškov ne bi nikdo raznašal, zato sklenem, da tudi jaz o slabostih bližnjega ne bom nikdar govoril. Zase želim, da bi mi sleherni dobro storil, zato obljubim danes, da bom tudi jaz odslej vsakemu in pri vsaki priložnosti dobro storil, kolikor mi bo mogoče. O Jezus! Ljubi moj Jezus! Daj mi milost, da bom vselej bližnjega tako ljubil, kakor si ga ti ljubil!
125
Peti dan.
I. Premišljevanje.
Dosihmal, duša moja, si občudovala sijajne zglede nad Jezusom; premisli še, kako jih posnemati.
1.   Kolikor imaš Jezusovega duha, toliko
v
imaš popolnosti in svetosti. — Ce imaš malo Jezusovega duha, malo imaš tudi popolnosti in svetosti; če pa imaš obilo Jezusovega duha, obilo imaš tudi popolnosti in svetosti, in ako se vse v tebi vjema z Jezusovim duhom, potem upaj in zanesi se, duša moja, da si dospela na stopnjo popolnosti in svetosti. — Jezus je doveršena svetost ter ogledalo svetosti in bolj ko si mu človek podoben, sve-tejši si.
2.   Kristusovega duha imaš toliko, kolikor imaš njegove pokorščine, ponižnosti, krot-kosti in ljubezni. — Res, da v Jezusu so bile vse čednosti enako terdno vkoreninjene, vendar za te štiri nam je zapustil najsijajniši izgled, in dve izmed njih priporočal nam je tako, kakor da je v njih zapopadena vsa sve-
126
tost.    „Učite  se  od  mene",  rekel je,   „ker jest sem krotak in ponižen iz serca".
3. Iz tega, duša moja, laliko povzameš, zakaj je tudi med redovniki tako malo svetili mož. — Večidel se redovniki zadovoljujejo z vajami, ki s popačeno natoro niso močno na-vskriž; premišljujejo namreč, molijo, delajo, zvesto opravljajo zaukazano delo, pokore se po nauku redovnega vodila; — a lastno voljo zatirati, predstojnike na migljej ubogati, časti-lilepnost popolnoma zapustiti, zaničevanje do-brovoljnim sercem terpeti, jezo, nevosljivost s korenino izruvati, lastni ljubezni slovo dati, in hudo z dobrim povračevati, to so vaje, kterih se malo malo redovnikov resno loti. Ker toraj svojega serca ne očistijo hudega nagnjenja in ga ne olepšajo s čednostimi, ki Bogu zlasti dopadejo, zatoraj se jim Jezus ne da okusiti, marveč jih pusti živeti in umreti, ne da bi bili dosegli kerščansko popolnost in svetost.
Ce ti je, duša moja, res mar, da bi svoj namen dosegla, to je, če ti je res mar, da bi popolnost dosegla in se po sinerti z Bogom ze-dinila, treba ti je za Jezusom hoditi in ga marljivo posnemati v njegovih prekrasnih izgledih. Kako ti je to mogoče, učijo te sledeči sklepi.
127
Pervi sklep glede pokorščine.
1.   Božji previdnosti izroči se tako, da boš z dobrovoljnim sercem sprejemal vsako-verstna povelja svojih predstojnikov.
2.   Boga spoznavaj v svojih predstojnikih v vsaki zadevi, in terdno veruj, da volja predstojnikov je volja božja.
3.   Povelja sprejemaj spoštljivo, ter naglo in zvesto spolnuj.
Drugi sklep glede ponižnosti.
1.   V pričo Boga terdno skleni, da lastni hvali, ali dopadajenji nikdar ne boš dal mesta v svojem sercu, in da ne boš najmanjše reči delal sebi na čast in hvalo.
2.   Svoje dobro ime in svojo čast izroči Bogu tako popolnoma, da boš pripravljen vse terpeti, karkoli ti vtegne Bog poslati.
3.   Skleni z dobrovoljnim sercem sprejemati ponižanje in zasmehovanje, naj pride od kterekoli strani.
Tretji sklep glede krotkosti in ljubezni.
1. Do bližnjega imej dobro serce, serce, ki prostovoljno nikdar ne sumniči, krivo ne sodi,   se  ne jezi  in  bližnjega  ne zaničuje.
128
2.    V vseh okolščinah bodi z bližnjim prijazen in ljubezniv.
3.   Terpi voljno, kar ti bližnji nepovolj-nega  povzroči,   in povračaj   hudo z   dobrim.
To je Jezusov nauk, jedro Jezusovih čednosti, in v tem obstoji hoja za Kristusom. Te je li volja, duša moja, posnemati ta nauk in postati živa Jezusova podoba ? — Če te je volja, potem poklekni k Jezusovim nogam in se mu daruj, rekoč: To tedaj hočeš od mene, o Jezus! To zahtevaš, da zapustivši svojo se naj vdam ptuji volji, da naj sem krotak, da naj razžaljenje molče terpim, vse priserčno ljubim, in hudo z dobrim povračujein? — Resnično, to je tvoj nauk, o Jezus, tvoj duh, tako si ti ljubil, in tako moram tudi jest ljubiti, če želim po tvojem izgledu živeti. — Ne le tvoj nauk in tvoja volja je to, marveč je tudi edina pot k ljubezni, in edino sredstvo, ki dušo s teboj zedini. Ti si svet, in zato ne greš v seree, preden ni očiščeno hudega nagnjenja in ozaljšano s čednostimi. O kako veliko ljubezen bi že imel, in kako tesno bi bil že zedinjen s teboj, ko bi bil sebi odmeri in živel po tvojem nauku! O kako sem nesrečen! Kakšne dobrote sem zamudil! Vsa čast in hvala tebi, o Jezus, moja največa do-
129
brota! Ni še prepozno. Po tvojem usmiljenju spoznam zdaj tvojega duha in pot, ki pelje vanj. Se mi je mogoče serce si očistiti vse nesnage in hudega nagnjenja, še mi je mogoče, sprijazniti se s teboj, celo s teboj se zediniti mi je še mogoče. — Jest, ki sem tebe, o Jezus, tolikrat razžalil, ki sem toliko tvojih milosti zapravil in ki sem toliko let odmikal ušesa od tvojega ljubeznjivega vabila, o dobrotljivi in miloserčni Jezus, jest nastopim danes novo pot, pot, ki me pelje k tebi, in želim s tvojo pomočjo svoje terdne sklepe natanjko dopolnovati.
II. Premišljevanje.
I.
Za Kristusom hoditi, to je, živeti po nje-njegovem duhu, mogoče ti je le potem, če mnoge težave in razne neprijetnosti velikodušno terpiš. V tem je dal Jezus najlepši izgled; toraj nikar se ne brani za Kristusa terpeti, ker on je zate prej terpel.
Namen tega premišljevanja je, tebe vneti, da bi za Kristusom hodil in živel po njegovem duhu, če ravno te s težka stane. Duša moja!   Dva voditelja se ti ponujata na pot v
9
130
"večnost. Kristus namreč, pa hudobni duh. Ta dva imata različne namere; po njih sodi, kterega vodnika si izberi.
Kakšne so te namere?
1.   Jezus želi, da bi vsi ljudje njega in s tem tudi nebeškega Očeta ljubili in se zveličali. — To želi Jezus iz dveh nagibov. Pervi nagib je ljubezen, s ktero svojega nebeškega Očeta popolnoma ljubi. Vsled te popolne ljubezni želi, da bi vsi ljudje na zemlji nebeškega Očeta iz celega serca ljubili, po smerti pa, da bi ga poveličevali v svetili nebesih. Drugi nagib je njegova ljubezen do nas, ki smo njegovi bratje in sestre. Vsled te ljubezni želi, da bi mi vsi po najboljši moči skerbeli za svoje zveličanje, enkrat pa, namreč po smerti, da bi se vdeležili njegove večne časti v nebesih.
2.   Namen hudobnega duha je pa ta, da bi vsi ljudje, stopivši pod njegovo zastavo, Boga zapustili, zaničevali in se s tem večno pogubili. K temu ga nagiba njegovo dvojno sovraštvo. Hudobni duh sovraži Boga in človeka. Boga sovraži zato, ker ga je iz nebes pahnil, in vsled tega sovraštva ne more ter-peti, da bi človek ljubil in častil Boga. — Hudobni duh ve,  da čast,  slava in nebeška
131
blaženost, ktero je on za vselej zgubil, pripravljena je nam; to srečo nam zavida, zato nas sovraži in se trudi na vso moč, da bi nas odtegnil od nje in večno pogubil.
Duša moja! Obeh namen sedaj spoznaš. Kterega si boš toraj izvolila za voditelja? Mlademu Tobiju, pripravljenemu na daljno pot, pridružil se je angelj Rafael in se mu ponudil za voditelja. Vzemimo, da mesto enega an-gelja pridružila bi se mu bila dva mladenča, kterih eden bi bil Rafael, drugi pa hudobni duh; ako bi se bil Tobija zapustivši pervega, druzega izvolil za voditelja, bi li ne bila velika nesreča zanj ? Duša moja! Tudi ti potuješ, in sicer daleč v neznano deželo, v večnost. Na tej poti ponujata se ti dva voditelja, Jezus namreč in hudobni duh. Kterega si izvoliš? Naglo se odloči, čakati se ne more brez velike nevarnosti za tvoje zveličanje.
1. Popotnik sem tu na zemlji. Pot je dolga, nevarna in tako važna, da od nje je odvisna zame vsa večnost. Na pot ponujata se mi dva voditelja, Jezus in hudobni duh. Jezus, edinorojeni Sin Očeta nebeškega, čista svetost, ki me priserčno ljubi, želi mi večno srečo.   Bom se li premišljeval izvoliti  si  ga
9*
132
za vodnika ? — Drugi, ki se mi ponuja za voditelja, je satan, zagrizen sovražnik božji in vsega človeškega rodu. Satan mi želi pogubljenje. Bom li njega izvolil za vodnika? Ne, nikakor ne. To bi se reklo pot življenja popustiti in nastopiti pot pogubljenja, česar ne storim za ves svet. Ti, o Jezus, si pot, resnica in življenje; ti si pot, ki pelje k tvojemu in mojemu Očetu. Ti si resnica, ki mi naznanja nevarnosti. Ti si življenje, v kterem edinem najdem večno srečo. Vzemi me, o Jezus, pod svojo zastavo! Tebe se hočem deržati!   Za teboj bom hodil do slednje ure.
n.
Kterega voditelja se poprimi, Kristusa, ali satana, uči te namen, b kterenu te želi pripeljati vsak po svojem potu. — Med vabilom Kristusovim in satanovim je neskončen razloček; enak je pa tudi razloček med namenom, h kteremu te želi pripeljati Kristus in med onim, h kteremu te želi pripeljati satan. Premisli oboje, duša moja!
1. Voditelj Jezus zahteva, deloma pa priporoča, kar je popačeni natori grenko in težavno ; n. pr. radovoljno uboštvo, slepo pokorščino, nepretergano zatajevanje, ponižnost, lju-
133
bežen do Boga v sreči in nesreči. To je Kristusov duh; kdor hoče za Kristusom hoditi, on mora tega duha imeti. Duša moja, tega duha moraš biti tudi ti, če ti je res mar, da bi hodila za Kristusovo zastavo. Ce te pa ta težava straši, pomisli, kaj pride za težavami ? — Večno veselje. Toraj težave te bodo pripeljale k sladkemu in zaželjenemu koncu. Kaj tedaj Jezus namerja, ko veleva to, kar je popačeni natori grenko in težavno. On namerja troje in to troje premišljuj ves čas svojega življenja. Jezus namerja, a) da bi te otel pogubljenja, b) da bi te deležnega storil svoje sreče v nebesih in sicer c) oboje za celo večnost. 2. Hudobni duh priporoča in zahteva, kar je prijetno naši popačeni natori. — Satan obeta svojim nasledovalcem blaga in premoženja, svetne hvale in časti, obilo veselja, prosto življenje ter vse, kar diši po sladnostih. Tak-le je satanov duh. Kteri je pa konec, ali kaj satan namerava ? O duša! Derži se zdravega uma, kterega ti je dobrotni Bog dal, in ne daj se vkaniti! Satan želi in skuša vzeti ti neskončno srečo, vzeti ti nebesa in te pahniti v neskončno nesrečo, v pekel in sicer za celo večnost. — Postoj, duša moja, in misli si, da vidiš  odperta nebesa  pred  seboj.    Tu  vidiš
134
Jezusa na desnici Očetovi, poleg pa trume zveličanih duhov, ki se radujejo v neizrekljivi časti in slavi. Kdo so tisti, ki tako blizo Jezusa sedijo ? O čudo! Aposteljni so, ktere je ljudstvo preganjalo od mesta do mesta, zapiralo je v temne ječe, terpinčilo in sled-nič umorilo. Menihi so in puščavniki, ki so zasramovani, zaničevani in gerdo obrekovani čast božjo shili na zemlji. Device so, ki so hrabro se vojskovaje s trojnim sovražnikom zmagale najhujše skušnjave, prestale zaničevanje in neverjetne britkosti. — Vsi ti so terpeli z Jezusom na zemlji, zdaj pa tudi z Jezusom vživajo veselje v nebesih, neumevno človeškemu umu. Od nebes, duša moja, ozri se doli v pekel. Tu vidiš brezdno, napolnjeno se žvepljenim ognjem, sredi njega hudobnega duha in okrog njega neštevilno trumo nesrečnih, ki terpijo neizrekljive bolečine. Kdo so, ki terpijo se satanom vred? O duša moja, kakšen razloček med temi in onimi, tedaj med pogubljenimi in med izvoljenimi, in kakšen razloček med tem in onim svetom! Ti, ki terpe, so mogočni gospodje in imenitne gospe, kterim se je na zemlji vse vklanjalo, in ki so živeli v vsej obilnosti; a ravno to je nje pahnilo v ognjeno morje.   Gospodje so, ki so
135
imeli perve službe in ki so vživali vso mogočo čast; a ravno visoka čast je nje zapeljala v napuh, napuh pa jih je pahnil v strašansko nesrečo. Možje so in žene, mladenči in dekleta, ki svojega mesa niso krotili in ravno to jih je pogubilo. Satana so poslušali v življenji, se satanom pa  tudi  terpijo po smerti.
1. O Jezus! Čimbolj te ogledujem in premišljujem, timbolj spoznavam, kako slab je moj um in kako slaba je moja volja. O kako malo sem doslej spoznaval resnico, in kako malo ljubil čednost! — Pomanjkanje, uboštvo, bolečine, zaničevanje in britkosti so ti ljube in drage, nje imaš za sredstvo in poroštvo previsoke nebeške časti; bogastvo, čast, svetna hvala, mehkužno življenje, in življenje ki pokorščine ne pozna, imaš pa za najnevarnišo zapeljivost, ki ljudi pahne v pekel. Tako sodiš ti, o moj Jezus! Tako tudi učiš, in tako je tvoje serce. Kakšno je pa moje? Sram me je. Celo pogledati te se ne upam. Kar ti zaničuješ, jest čislam. Kar ti ljubiš, jaz čertim. Kar ti iščeš, tega se ogibljem. Satanovo vabilo mi je ljubo in prijetno, tvoje mi je nepovoljno in zoperno. Ce dobro pomislim, kaže se, kakor da bi bil sklenil tebe
136
zapustiti in se hudobnega duha okleniti. Kaj mi je storiti o Jezus! K tebi moram priti, naj velja kar hoče in da pridem, ljubil bom, kar ti ljubiš in čertil, kar ti čertiš. Pred te, o Jezus, pokleknem; tebe se hočem deržati, nikdar več te ne zapustiti, nikdar več!
m.
Tudi namen redovnega stanii, v kterega te je Bog poklical, uči te, koga se derži, Boga ali hudobnega duha. — Spominjaj se, duša moja, še enkrat svojega namena, ter namena redovnega stanu. V redoven stan poklican si edino zato, da bi Boga ljubil, častil in hvalil in sicer bolj od svetnih ljudi; v večnosti pa da bi ga vžival v visi stopnji od drugih izvoljenih, ki so med svetom nebesa zaslužili. To, duša moja, smeš potem upati, če zdaj Jezusa posnemaš in za njim hodiš. Da je temu tako, učijo te sledeče resnice, ktere dobro pomisli.
Perva resnica. Popolnost je velika in posebna milost božja. — Bog je v moči in v modrosti neskončen, nevsaliljiv vir je vsega dobrega. Dasiravno ima te in druge lastnosti v največi meri, vendar mi ne more več dati, kakor to,  da ga popolnoma  ljubim in da se
137
ž njim tesno zedinim. Ta milost je nad vse druge, ona obsega vse druge, zaklad je vsega bogastva božjega. Resnično, duša, ki je dosegla popolnost, dosegla je tako čast, da naj-mogočniši svetni vladarji niso nič proti  njej.
D r u g a r e s n i c a. Ta visoka čast zadobi se le s pomočki od Boga odločenimi. — Da duša pride na stopnjo popolnosti, zgodi se le po božjem usmiljenji. Kakor n. pr. mogočni zemeljski kralj ni zavezan v zakon vzeti revno, priprosto, kmetiško deklico, tako malo je Bog zavezan, dati ti milost kerščanske popolnosti. Dasi Bog ni zavezan, vendar ti iz usmiljenja da pomočke; teh se moraš poslu-žiti,  iko hočeš doseči  kerščansko popolnost.
Tiet j a resnica. Od Boga predpisani pomočki obstoje v nasledovanji Kristusovem. ,,Jest sem vrata", pravi preljubi naš Izveličar, ,,ako kd:> skozi me gre noter in ven, bo zveličan, in bo hodil noter in ven in našel bo pašo." — ,,Ta je moj preljubi Sin", govori Oče nebeški, ,,nad kterim imam dopadajenje, njega poslušajte". Glej tedaj, duša moja! Vraia, edina vrata, skozi ktere se pride v nebesa, je Jezus. — Izgled svetosti, kterega je Oče nebeški  poslal,  je Jezus. — Edini
učenik svetosti, ki uči pot resnice, je Jezus.
i I
138
Ako ti je ljubo iti skozi ta vrata, našel boš popoplnost, ter čisto ljubezen in zedinil se boš z Bogom. Pomisli pa, da to so edina vrata v nebesa, druzih ni.
v
1.   Živo spoznam, o moj Jezus, kako različne so moje misli od tvojih; a ker si večna resnica,   zato se zanesem,   da tvoje  misli so
Y
prave, moje pa napčne. Živo torej verujem, da pravo bogastvo je uboštvo, prava čast zaničevanje, pravi mir preganjanje, prava prostost pokorščina, prava pot k svetosti je v tem, da tebe posnemam, ljubim težave, zoper-
v
nosti in zatajevanje samega sebe. — Živo verujem to, o moj Jezus, ker si ti tak? učil, tako ljubil in tudi tako živel. Ako bon? 'ljubil, kar si ti ljubil, živel, kakor si ti živel, in ter-pel, kakor si ti terpel, imel bom tvojega duha, in potem smem pač upati, da bo prišla za me tista srečna ura, ob kteri se bom popolnoma zedinil s teboj.
2.   Zate, o Jezus, se toraj odločba, ti, si moja največa in edina dobrota. Po tebi hrepenim, tebe prejeti iz celega serca želim. Naj velja kar hoče, ljubil te bom že na tem svetu, in sicer popolnoma te bom ljubil, na onem pa te želim vživati na tisti stopnji nebeške slave,
139
ktero si za me odličil od vekomaj. Vem, da pot za teboj je ternjeva; svojo voljo namreč zatreti, zaničevanje molče terpeti, z nepriljud-nimi osebami prijazen biti in celo sovražnike ljubiti, to so reči, ki zahtevajo velikodušnega premagovanja. Vendar naj se tudi vstavlja popačena natora, kar sem sklenil, to velja. Tebe, o Jezus, bom posnemal, zakaj bi te tudi ne? Bo li meni težko človeka vbogati, ko si bil ti pokoren najkrivičnišemu, ki ga je kdaj zemlja nosila? Bo li meni težko zate terpeti, ko si ti celo zame vmerl? Bo li meni težko vsakteremu prijaznost skazovati, ko vidim tebe ljubiti svoje morivce? Kako bi se mogel vstavljati, da bi ne terpel zate, kar si ti prej zame terpel ? Ljubim te, o moj Jezus, preserčno te objamem in nikdar več ne popustim. Kar si ti storil, storil bom tudi jest, in kar si ti terpel, terpeti hočem tudi jest. — Oh, samo svojega duha mi podeli; daj mi milostno ponižnega, krotkega, ljubeznjivega duha, potem mi bo vse mogoče.
140
II. Premišljevanje.
Trojna verski ljudi. I.
Perve verste so tiste duše, ki kažejo, da jim je mar za popolnost, toda le z besedo, v sercu ne. — Duša moja! Ako želiš spoznati te verste ljudi, stopi z menoj v bolnico. Glej, tu leži bolnik, zelo zelo zdelan od merzlice; slabost nastaja z vsako uro veča, in sleherni, ki ga vidi, maje z glavo, češ, zadnja ura je blizo. Tudi zdravnik pride, ga ogleda in preišče, a on je druzega mnenja. Bolezen, pravi, je sicer nevarna, nemogoče pa vendar r.i, da ozdravi; ta in ta zdravila mu bodo zanesljivo pomagala. Bolnik se pa brani zdravil; kar slišati več noče o njih, toraj reče zdravniku: O ljubo zdravje! Da bi te še kdaj zadobil! Se zdravili pa, prosim vas, nikar me ne silite, zdravila vživati ne morem in nočem. Zdaj pa sam sodi o tem bolniku. Kaj meniš mu je li res mar za zdravje? Iz bolnice se podaj v celico redovne osebe. Grlej! Sirota leži, rekel bi, zakopana v mlačnost že več let. — Naznani se ji, da ni še vse zgubljeno. Bolezen je ozdravljiva, dasiravno je po besedah
141
božjih nevarna; Bog pravi namreč, da mlačna duša je najbližja pogubljenja. Duhovni zdravnik ji priporoča, naj več in pobožniši moli, kar jej pokorščina naklada. Kdor dela zavoljo Boga in njemu na čast, kdor vedno živi v božji pričujočnosti, po njem pogosto hrepeni s kratkimi zdihljeji, kroti svoje počutke in se vsaki dan Bogu daruje, ta je na poti k svetosti. Mlačni duši pa ravno to ne do-pade, zatorej pravi: Serčno, priserčno želim popolnost doseči, nasvetovanega pa lotiti se ne morem in nočem. Kaj, je li tej duši res mar za popolnost ? O gorje taki duši! Ona želi popolnosti le s prazno besedo, serce pa ne ve za to. O kako strašanski so nasledki njene mlačnosti!
1.  Mlačno dušo pusti Bog pasti v smertne grehe. — To prežalostno resnico kaže Bog v dveh prilikah. Zemlja, pravi, ki pomočena z večkratnim dežjem, ne rodi, je najbližja pro-kletstva. In zopet: O, da bi bil ali merzel, ali gorak; ker si pa mlačen, pljunil te bom iz svojih ust. Duša moja, kdo to govori ? Kdo je ta zemlja in kdo mlačni ? Komu velja to prežalostno žuganje ? Pomisli dobro, morda si ti?
2.   Mlačno dušo pogubi . . . Tudi to resnico kaže Bog v dveh prilikah.   Drevo na
142
polji, ki je imelo lepo perje, sadii pa ne, je Jezus preklel, rekoč: „Na vekomaj naj ne bo sadii na tebi". Druga prilika je drevo na vertu. Tri leta zaporedoma našel ga je brez sadu in nejevoljen zaradi nerodovitnosti obernil se je k vertnarju ter mu rekel: „Posekaj drevo, čemu jemlje prostor zastonj". Vprašanje ponovim še enkrat. Kdo to govori? O kom se govori? Duša moja, mar nisi ti to nerodovitno drevo?
1.  Strah me obhaja, o Bog, ko to premišljujem. Pogubiti se tedaj vtegnem in sicer jest, kterega si po svojem prevelikem usmiljenju izmed mnozih izvolil in v redoven stan poklical; jest, ki sem toliko milosti prejel od tebe; jest se vtegnem pogubiti, kterega si namenil za tako visoko čast v nebesih. Spoznam, da se to vtegne zgoditi. Moja velika mlačnost me bo pogubila. O gerda mlačnost, tako prekanjeno skrivaš svoje strašno   žrelo.
2.   O moj Jezus, ker si že toliko poterpel z menoj, poterpi še nekoliko. Svojo zaniker-nost obžalujem iz dna potertega serca. Spoznam, živo spoznam, da sem živel, kakor da bi mi ne bilo mar ne za tvojo čast, ne za zveličanje svoje duše, a odslej ne bo več tako.
143
Tebe, o moj Jezus, preljubi, presladki Jezus se  oklenem,   tebe  hočem v vsem  posnemati.
n.
Druge verste so osebe, ki želijo popolnost doseči, toda njih volja ni splošna in velikodušna. — Stopi še enkrat v bolnico duša moja! Tu leži bolnik različen od prejšnjega. Serčno želi zdravja, rad vživa tudi zdravila, a on ne more ozdraveti, če se mu ne obrežejo in ne ožgo rane. Tega pa ne pusti po nobeni ceni. Kaj praviš o tem bolniku? Voljo ima sicer dobro, je li pa tudi dostojna? Ne. Pomanjkljiva je, premalo je serčna, ker se noče po-služiti vseh sredstev. — Temu bolniku so po-
v
dobne marsiktere redovne duše. Želijo sicer doseči kerščansko popolnost. Pripravljene so tudi poslužiti se potrebnih pripomočkov, toda ne vseh. Notranjo puščobo, dolge in hude skušnjave, poniževanja in preganjanja terpeti, to jim je pretežko. Kaj praviš o teh osebah ? Kaj ne, volja je dobra, a splošna ni. Taka volja je le polovičarska in kaj je nasledek tega?
2. Take osebe živijo brez tolažbe . . . Kdor se popolnoma ne uda Bogu, hudo nagnjenje v njem ne bo nikdar končano.   Napuh,
144
častihlepnost, svojeglavnost, surovost in pre-derznost, jeza, nepriljudnost, te in enake napake spremile so ga v samostan, in čez deset, dvajset, trideset, petdeset let redovnega življenja, ne razodeva najmanjšega napredka. Pa ne samo, da tak redovnik ne napreduje v dobrem, marveč enako zdravemu drevesu, ki raste in z vsakim letom postaja veče in širje, rastejo in se širijo napake tudi v mlačnem redovniku. Pokorščina mu je od dne do dne težja; poniževanje in preganjanje vedno bolj zoperno; v besedi je bolj in bolj neobtesan in zbadljiv. — Je li mogoče, da bi tako serce vživalo mir in tolažbo? Kar je gad telesu, to je hudo nagnjenje mlačni duši. Dokler gad miruje, ne stori nič hudega; kakor hitro se pa zbudi, pika nesrečnega človeka, grize in terpinči. Kako dolgo pa vživa človek z neukrotenim nagnjenjem notranji mir? Dokler hudo nagnjenje miruje. Ce se mu pa kaj nepovoljnega veli, če ga zadene ponižanje, ali če je malo žaljen, tedaj se vname v njem hudo nagnjenje enako ognju, in ga spravi ob vso zavednost. — O kolikrat žalujemo in tožimo zdaj čez to, zdaj čez ono, poprasevaje po vzroku, zakaj se tako godi. Vzrok iščemo povsod,  le tam ne,  kjer je,  namreč v sebi.
145
2. Take duše živijo, ne da bi napredovale v popolnosti . . . Duša moja, Bog je rekel in rečenega ne bo nikdar preklical: Kdor se ne odpove vsemu, ne more biti moj učenec; to je: kdor se ne odpovč vsem stvarem in se ne izroči meni brez vsega pri-deržka, ne bo deležen moje ljubezni, pa se tudi ne bo zedinil z menoj. Zakaj ne? Vzroka sta dva: a) Bog ima neomejeno oblast; nikdo mu ne more ukazovati, zato pa daje svoje milosti komur hoče, zlasti milosti, ki so potrebne v dosego kerščanske popolnosti. Ako je pa Bog sklenil svoje milosti dati le tistim dušam, ki se mu popolnoma izroče, kdo more kaj zoper to ? b) Bog je največi gospod, toraj se spodobi, da mu darujemo celo serce z vsem, kar je v njem; on to zahteva od nas, rekoč: „Moj sin, daj mi svoje serce!" Bog se ne bo nikdar odpovedal pravici, po kteri ta dar od nas zahteva; zato pa tudi ne bo pripustil, da bi se ktera duša ž njim zedinila, če se ni popolnoma njemu izročila.
1. Omenjeni bolnik je živa podoba moje duše. Moja duša želi, da bi ozdravela, toda po kakšnem načinu ? Rada bi ozdravela brez vsega terpljenja, brez truda in brez potrebnih
10
146
pomočkov. Oh, tak bolnik sem jest. Želim, da bi bil ponižen, poniževati se pa nočem; rad bi bil vbogljiv, ne pustim pa, da bi mi kdo ukazoval. Tudi krotek bi bil rad iz serca, razžalenja pa nočem prenašati. Z eno besedo: svet bi bil rad, toda brez vsega terp-ljenja, brez truda. Duša moja! Tako ne gre in nikdar ne bo šlo. Brez terpljenja se doslej nikdo ni posvetil, toraj se tudi jest ne bom. Ce mi je res mar za popolnost, tedaj moram terpeti in mertviti svoje počutke, brez tega ne bo šlo. Tako me učiš ti, o moj Jezus, ti si mi odkazal to pot. Ker me toraj ti, o Jezus, učiš, ki si resnica in življenje, terpel bom, premagoval se bom in se tako dolgo boril, da hudo nagnjenje vkrotim, zatarem in vničim.
2. Zakaj bi pa tudi ne storil tako ? Bom se li manjšega križa ogibal, pa izvolil večega, čeravno vem, da mi je manjši koristniši? O moj Bog, razsvetli mi um, da bom spoznal, kar doslej nisem spoznal! Zatajevanje, ki ga tirja od mene ponižnost, krotkost in pokorščina, me stane manj truda, kakor mi ga nalaga napuh, jeza in svojeglavnost, ki me verhu vsega še vznemiri, tare in terpinči. Ce že moram terpeti za čednost kakor za greh,
Ui
terpel bom raji za čednost, za nebesa;  zate, o moj Jezus, bom voljno terpel.
m.
Tretje verste so osebe, ki imajo resnično lirepenenje po kersčanski popolnosti, ki pa tudi store, kar jim Bog veleva in terpe, kar jim težavnega pošilja previdnost božja. Dobiček za take duše je sledeči:
1.  Taka duša doseže nedvomljivo stopnjo popolnosti. — V kolikeršni meri se človek izroči Bogu, v tolikšni se tudi Bog da človeku. Te verste človek se izroči popolnoma Bogu brez najmanjšega prideržka in je voljan vse storiti in vse terpeti, kar mu pošilja previdnost božja; za to popolno vdanost se mu pa tudi Bog vsega da, in ga v kratkem povzdigne na stopnjo popolnosti.
2.  Taka duša se z Bogom zanesljivo zedini. Z Bogom zediniti se, in ž njim zedinjen ostati je plačilo, ktero je Bog obljubil za popolno ljubezen. „Kdor mene ljubi", govori Jezus, „njega bo tudi moj Oče ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala". Duša moja! Kdo pa ima popolno ljubezen? Gotovo tisti, ki se Bogii popolnoma izroči.
10*
143
3. Taka duša zadobi se mnogo drugih milosti in sicer v obilni meri... Bog je neskončno radodaren in kot tak vliva v obilni meri svoje milosti v tisto serce, ki mu je popolnoma izročeno. Te milosti so: Serce je mirno in veselo, vnema se za dobro bolj in bolj, ima plamtece želje po Bogu in prejme še druge darove svetega Duha. Glej, duša moja, ti darovi so tisto „stotero", ktero je Jezus njim obljubil, ki zapustivši sebe in vse svoje, gred6 za njim.
1. O kako ljubeznjiv in milostljiv si mi ti, o Bog! Po tvoji milosti poznam zdaj pot k svetosti in spoznam, da to pot bom našel, če se tebi popolnoma izročim. Pa tudi to spoznam, da ti, o Jezus, nič bolj ne želiš, kakor da bi me že skoraj videl na visoki stopnji popolnosti. O koliko usmiljenje! O kolika milost! Pa ravno obilnost tvojih milosti me straši. „Od njega, ki je veliko prejel, bo se tudi veliko tirjalo." Tako govoriš ti, o Jezus! O kolika nesreča zame, če bodo obilne milosti vzrok mojega pogubljenja, ko bi mi morale biti pomoček k zveličanju. Duše namreč, ki v obilnosti prejemajo božje milosti, pridejo ali visoko v nebesa, ali pa glo-
149
boko v pekel. Visoko v nebesa pridejo duše, ki s prejetimi milostimi marljivo delujejo, one pa, ki je zanemarjajo, pridejo globoko v pekel. Med ktere spadam jest ? Ker ne vem gotovo, če sem med pervimi, zatoraj nastopim precej danes po tvoji milosti spoznano pot. Zdaj, v tem trenotku izročim se ti, o Jezus, popolnoma. Samo tega te prosim; po svojem obilnem usmiljenji podeli mi milost, da te bom v življenji popolnoma, ljubil, po smerti pa se s teboj zedinil za celo večnost. Vse drugo prepustim tvoji sveti volji. Karkoli mi boš težavnega poslal, sprejel bom voljno in molil tvojo previdnost. O Jezus, ohrani me pti tej volji!
150
Šesti dan.
I. Premišljevanje.
O tretji stopnji ponižnosti, ali o ljubezni do zaničevanja.
I.
Spodobi se, da zaničevanje ljubimo. — Duša moja! V kerščanskem duhu umo tako opešali, in napuh se je tako vkorenin.il v naših sercih, da imamo zaničevanje, ki n£,s zadene semtertje, za veliko nesrečo, čeravno nimamo na kaj opirati svojega mnenja. Pri luči svete vere pa spoznamo, da zaslužimo zaničevanje, ne pa čast. Zaslužili smo si ga v toliki meri, da nas ves svet ne more dosti zaničevati. Pomisli in globoko si vtisni v spomin sledeče resnice:
1. Bog mora greh kaznovati. — Sveta vera uči, da je Bog neskončno pravičen; je-njal bi pa pravičen biti, ko ne bi dobrega poplačeval, hudega pa kaznoval in sicer na-tanjko po zasluženju. Ali veruješ to, duša moja?
151
2.   Bog kaznuje greh s čimur hoče. — Božja oblast je neomejena, in zato kaznuje greh ali z boleznijo na telesu, ali pa z duševno zapuščenostjo, suhoto in žalostjo, ali pa tudi se zaničevanjem. Najpripravniša kazen je slednja. Človek namreč z grehom Boga zaničuje, in zato se spodobi, da je tudi on se zaničevanjem kaznovan.
3.   Kadar misli Bog grešnika kaznovati, posluži se v to, kogar se hoče. — Davida je kaznoval po njegovem lastnem sinu; neubogljivega Jona po velikanski ribi, ki ga je po-žerla; in hudobnega Heliodora po angelju, ki ga je tepel do smerti. — Ravno tako zamore Bog tudi mene kaznovati, ter pripustiti, da me ta ali oni kaznuje.
4.   Naj že Bog greh kaznuje kakorkoli, popolnoma po zasluženji ga nikdar ne kaznuje. Ko bi ti do sodnjega dne živel zaničevan, preganjan, zasmehovan in zapljuvan, s tem bi Bogu še ne zadostil za zaničevanje, ktero si mu skazal z najmanjšim grehom. Zberi se duša moja in odgovori. Mari nisi nikoli grešila? Čudno vprašanje. Ne enkrat, praviš, marveč več stokrat. Če si pa tolikrat grešila, da sama ne veš števila, te li Bog ne sme kaznovati, kakor hoče,  toraj tudi se zaničevanjem?   In
152
če ti pošlje tudi najhujše zaničevanje, vendar s tem ne boš še kaznovana popolnoma po zasluženji. — Duša moja, česa te uči ta resnica? Uči te, da se ne pritožuj, kadar si zaničevana, marveč da hvali Boga, ki te manj kaznuje kakor zaslužiš; da terpi tiho in voljno.
1.   Zdaj spoznam, o Bog, da zaslužim veči zaničevanje, kakor sem ga dozdaj prenašal. O Jezus! Ko bi me ti sodil po svoji pravici, kje bi bil jest zdaj? Serce mi pravi, da bi bila zdaj že zaveržena moja duša. Pa kdo me je obvaroval te strašanske nesreče? Kdo drugi, če ne tvoje usmiljenje, o Jezus! Namestil večnih kazni pošiljaš mi semtertje kakšno majhno zaničevanje; oh, ali se ne spodobi, da ga dobrovoljiio sprejmem, ker mi ga ti pošlješ v moj prid?
2.   Grešil sem, o Jezus! Zaslužim, da bi me vsi angelji in nebesčani, ter tudi vsi zaverženi duhovi večno zasramovali. Tega se bom spomnil, kadarkoli me bo zadelo zaničevanje, in hvalil bom tvojo milost, častil in molil povsodi in vselej.
153
n.
Zaničevanje moramo ljubiti, ker ono je koristno za nas. — Res da je zaničevanje neprijetno in grenko, res je pa tudi, da ljubimo marsikaj neprijetnega, če nam obeta dobiček. Nevarno bolnemu boš najbolj pomagal, če mu podaš zanesljivo zdravilo, četudi zoperao in grenko. Zakaj pa ne bi ljubili zaničevanja, ki obrodi za nas toliko dobrega? Kaj pa obrodi zaničevanje?
1. Zatare napuh. — Največi sovražnik popolnosti je napuh. Bog tako dolgo ne mara stanovati v tvojem sercu, dokler ni častihlep-nost popolnoma zaterta. Častihlepno serce studi se namreč Bogu, zato mu ne da dobrih misli, svetih želja, tudi ne posebnih milosti. Ali si moreš misliti večo nesrečo za dušo, ki hrepeni po popolnosti ? — Ti je li znano, duša moja, kaj te obvaruje te nesreče? Veliki ogenj pogasi najhitreje naliv; glej napuh pogasi pa zaničevanje. Kadar ti zdravnik zob izdira, čutiš veliko bolečino; vendar se mu zahvališ. Zakaj pa? Zato, ker ti je izderi zob in te rešil hudih bolečin. Daša moja! Je li ktera bolezen veča in nevarniša od napuha?    Napuh je korenina in vir vsega hu-
154
dega, raATio zaničevanje pa zaduši to korenino in posuši ta vir. Ali ne boš ljubil tega pomočka? Vesel bi moral biti, kadar te zadene zaničevanje. Hvali toraj, časti in moli Boga, kadar ti ga še pošlje.
2. Zaničevanje vterduje čednost. — Pot k popolnosti je ponižnost. V ponižno serce gre Bog z veseljem in ga napolni z obilnimi milostimi. Ponižno serce je podobno dolini, v ktero se voda steka od vseh strani. Naj še tako dežuje, na hribih ne ostane voda, vsa se steka v dolino. Enako popusti milost božja hrib napuha, in se steka v dolino ponižnosti. V ponižnem sercu se zbirajo božje milosti. Ali ni to neprecenljiva dobrota za dušo, ki hrepeni po Bogu ? Sčim se pa ta dobrota najbolj gotovo zadobi? Na Jezusa zri duša moja, in od njega se uči ljubiti zaničevanje. Jezus je priporočal sleherno čednost in za vsako odkazal je tudi pomoček. Ali ti je znan po-moček, s kterim se dobi ponižnost? Grlej, ta pomoček je zaničevanje. Ce zaničevanje voljno terpiš, zanesi se, Kristus ti bo dal svojega duha, duha ponižnosti, in ko hitro bo ta čednost v tvojem sercu, prišle bodo za njo druge.
155
1.  Živo spoznam, o Jezus, kaj ti ne dopade v mojem sercu, in kaj ti brani vanj priti. Na poti so ti moje želje, vsled kterih bi bil jaz najraji povsod pervi, od vseh češčen in hvaljen; zoperna ti je moja občutljivost, ki ne prenese nobene žaljive besede. O gerda častihlepnost, koliko milosti si mi že odvzela, koliko notranjih tolažb odnesla, in kako daleč si me odvernila od Boga! Kaj bi še rada storila z menoj ? Zastonj delam in zastonj se trudim, da bi se s teboj, o Jezus, prijateljsko sprijaznil, dokler ne zaterem tega nagnjenja. O Jezus, ali ti predrugaei svoje seree, da bo napuh ljubilo, ali pa moram jest spremeniti svoje, da bo ljubilo zaničevanje in zasramo-vanje. Pervo je nemogoče, ker ti, o Jezus, si sama svetost, toraj moram jest spremeniti svoje serce.
2.   Kako bom to storil, o moj Jezus? Glej, sebi ne morem več verovati. Nesrečni strup častihlepnosti tiči tako terdno v mojem sercu, da ga ne morem vničiti. Tisočkrat že sem delal sklepe, pa kaj je pomagalo ? Preslabi so moji sklepi, prazne besede so. Ko bi bili moji sklepi boljši, hvaležen bi bil slehernemu, ki me je poniževal, ker ponujal mi je s tem lepo priložnost, vaditi se v čednosti,
156
ki tebi čez vse dopade. — Naj premišljujem, kakor hočem, resnica je, da sem slab, in ta moja slabost je tebi znana, o Jezus. Oh, oberni svoje milostno oko name siromaka in zaduši v mojem sercu napuh v korenini z vsem, kar tebi ne dopade v njem, in ti edini prebivaj odslej notri.
III.
Ljubimo zaničevanje, ker ima pred Bogom veliko vrednost. — Ko bi spoznali, kako ljuba je zaničevana duša Bogu, in kako bogato jo poplačuje, veseli bi prejemali vse zopernosti, kterim se sicer naše hudo nagnjenje vstavlja na vso moč.   Premisli, duša moja:
v
1. Ce zaničevanje voljno terpiš, daš Bogu najprijetniši dar. Vsak človek želi vsled svoje prirojene slabosti, da bi kaj veljal pri ljudeh in da bi ga ljudje spoštovali. Marsikteri lahko premaguje meseno poželenje; marsikteri mertvi svoje telo s postom, z bedenjem ter z drugimi pokorili; so osebe, ki od svetnega šuma ločene, veliko molijo; o kterih ljudje mislijo, da stojijo na verhuncu popolnosti, osebe v terpljenju stanovitne kakor hrast; če pride pa majhno zaničevanje, ali ena sama žaljiva beseda, ne morejo je prenesti.   V tem oziru je
157
njih čednost preslaba; na tem kamenčku se razbije vsa njihova svetost. Glej, duša moja! Tako globoko v sercu je vkoreninjena časti-hlepnost. Sleherno drugo slabo nagnjenje za-tare se laglje. Za to pa je treba nenavadne sile. Cemveč pa je premagovanja, temveči je zasluženje.
2.  Zaničevanje voljno terpeti je pervo, kar Kristus tirja od duše, ki ga želi posnemati in za njim hoditi. Ce premišljuješ Kristusovo življenje, prepričal se boš, da je zaničevanje Jezusa povsodi spremljevalo. Pridi-goval ni povsodi, tudi ne molil in terpel bolečine; povsodi pa je terpel zaničevanje. — Zaničevan je bil kot otrok v Betlehemskem lilevu, zaničevan na begu v Egipt, zaničevan kot mladeneč v hiši svojega rednika, zaničevan kot učenik, zaničevan celo v smertnih britkostih na križu. — Zaničevan je bil zavoljo svojega nauka, zavoljo čednosti, zavoljo čudežev, zavoljo njegove človeške in božje natore. Jedro Kristusovega duha je bilo zaničevanje in ti si ne boš pridobil Jezusovega duha, dokler se boš bal zaničevanja.
3.  Zaničevanje, če ga voljno terpimo, odpre nam Kristusovo serce in nas ž njim zedini. — Kdor ne ljubi zaničevanja, zastonj išče Kri-
168
stusa. Bediti, moliti in postiti se ne zadostuje, temuč sebi moramo odmreti, se zaničevanjem si moramo odmreti. Kristusovega duha se moramo navzeti, če nam je resnično mar, da bi se zedinili ž njim, ker le take duše ljubi Jezus, jih razsvetljuje, razodeva jim svojo čast in slavo; take duše tolaži in jih napolnuje se sladkostjo svoje ljubezni in s takimi dušami se prijateljsko seznani in zedini. Te so tiste duše, nad kterimi se že tu na zemlji spolnujejo Kristusove besede, besede namreč: ,,Grlej, pred durmi stojim in ter-kam; ako kdo moj glas sliši in mi odpre, šel bom notri in bom jedel ž njim, on pa z menoj". Povej mi, duša moja, ali nismo slepi in nespametni, ter vsega obžalovanja vredni, da tolikrat in tako zelo žalujemo zavoljo zaničevanja? Ali se nam ne spodobi, da bi z veseljem prejemali in ljubili, kar je Jezus tolikanj ljubil?
1. Spoznanja podaril si mi dosti, o moj Jezus! Zdaj vem, da ti ne moreš v me, in jest ne v te, dokler je častihlepnost v mojem sercu. Ven toraj ž njo in želje po zaničevanju naj zasedejo njeno mesto. To se mora zgoditi, naj velja kar hoče.   Slušaj me,  o moj
169
Jezus, in dar,   kterega ti ponižno predložim, prejmi dopadljivo!
a)   Iz celega serca zaveržem vso časti-hlepnost, nikdar več naj se mi ne vzbuja taka misel. Nihče me naj več ne hvali in časti, niti z najmanjšo besedo; in če bi se kdaj primerilo, da bi me kdo hvalil, seveda zoper mojo voljo, že zdaj zaveržem dopadajenje nad to hvalo.
b)   Serčno želim zaničevanje, in kolikor mi ga boš poslal, terpel ga bom zadovoljen in tebe bom hvalil in častil.
c)  Pravico spoštovanje zahtevati zaradi mojega stanu izročim tebi, jest pa se ne bom zmenil za to. Ta dar postavim zdaj pred te, o moj Jezus, sprejmi ga milostno!
2. Tako-le sklenem, tako bom tudi delal. Zaničevanje bom vselej ljubil. Ali kdo mi poda moči, da ostanem stanoviten. Brez tebe, o moj Jezus, so moji sklepi, čeravno so resnični, dim v zraku, ki se hipoma zgubi; brez tebe nikdar ne bom dopolnil svojih sklepov, brez tebe mi ni mogoče stanovitnemu ostati niti eno uro. Milostno se ozri name, o Jezus, in daj mi novo serce, serce namreč tvojemu podobno! Stori, da bom ljubil, kar si ti ljubil, in zaničeval,  kar si ti zaničeval in
160
da bom zaničevanje ljubil po tvojem izgledu! Te milosti te prosim, in prej ne neham prositi te, dokler mi je ne podeliš.
II. Premišljevanje.
O notranjem, terpl/en/u Kristusovem.
I.
Vse težave, ktere terpi duša na potu popolnosti, terpel je že Jezus pred nami. — Misli si, duša moja, pred seboj Kristusa na Oljski gori, in sicer bolj ko moreš živo. Glej v njegovo serce in premišljuj njegove strašanske težave. — Res, da v Jezusu je bila poleg božje tudi človeška natora, a kakor zveličana duša nič ne pomaga svojemu nekdanjemu zdaj v zemlji trolmečemu telesu, enako tudi božja natora ni pomagala Jezusu v terpljenju. Kar je terpel, terpel je po človeški natori, kakor da bi božje ne bil imel.
Perva britkost Jezusova je bila njegova neizmerna žalost . . . Vzrok žalosti je bil dvojen. Pervi vzrok je bila njegova plam-teča ljubezen. Pod milim nebom ni matere, ki bi svojega otroka tako ljubila, kakor je Jezus ljubil slehernega človeka.
161
Drugi vzrok je bila njegova vsegavednost. Jezus je vedel, da večji del ljudi bo pogubljen, čeravno on toliko terpi; in ta zavest ga je napolnila s tako žalostjo, da vsled nje same bi bil umeri brez druzega terpljenja. — Da boš Jezusovo žalost vsaj nekoliko spoznal, misli .si mater čveterih otrok, ktere vse pri-serčno ljubi. Nekega dne, ko se otroci pred hišo brez vsega varuha igrajo, pridere sovražna zver, je napade, razterga in požre do kosti. Sirota pride domov, gleda po otrocih, je kliče, pa zastonj ; išče je skerbno, pa najde samo bele koščice. Kdo zamore opisati žalost nesrečne matere? Glej duša, tolika in se veča je bila Jezusova žalost, ko je videl, da milijon in milijon ljudi bo pogubljenih, čeravno bo on toliko terpel.
Druga notranja Jezusova britkost je bila bojazljivost. . . Človeka najbolj straši bližnja smert. Strah pred smertjo je tako velik, da mnogim, ko so zvedeli dan in uro smerti, se je glava v eni noči vbelila, mnogo jih je pa strepetalo in umerlo. Kako, dragi moj, bi bilo pa tebi pri sercu, če bi zvedel, da jutri boš vpričo neštevilne množice umorjen, prej pa neusmiljeno terpinčen? Enak strah terpel je tudi Jezus, ko je videl pred seboj neusmi-
11
162
ljeno terpinčenje besnili trinogov in sramotno smert na križu sredi dveh najbolj nevarnih razbojnikov.
Tretja britkost je bil notranji boj . . . Človeška Jezusova natora se je namreč borila z
v
milostjo. Človeška, po ljudski nehvaležnosti užaljena natora se je branila ierpljenja, s tem ga pa tako pomnožila, da je Jezus jel pešati, in je v veliki britkosti zdilmil k nebeškemu Očetu, rekoč: ,,Oče, če je mogoče, odvzemi mi kelih terpljenja". Ker pa milost ni privolila v to, preklical je prošnjo ter rekel: „Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi". Tri ure je trajal ta boj, med tem pa je Jezus oslabel in kervav pot ga je polil po vsem životu.
v
Ceterta Jezusova britkost je bila smertna britkost . . . Hujega ni od smertne brikosti. Misli si človeka v smertnih težavah. O kolika britkost! Celo mu poliva merzel pot, v persih hrušči, serce poka, z velikim trudom diha; tebi, ki ga gledaš, je tako hudo, da se ti beseda zapre in serce vpade. — Pusti umirajočega in ozri se na Jezusa. — Namesti pota poliva mu kri presveti obraz. Noge in roke so oterpnile, pomagati si kar več ne more.   Jezus pade obnemogel na tla,  serce
163
mu poka, smertna britkost ga obdaja, in res, Jezus bi bil umeri, da ni prišel angelj z nebes, ki ga je okrepčal in mu življenje otel za daljše terpljenje.
1. O Jezus, kako veliko je tvoje terpljenje in kako čudovita tvoja stanovitnost! O kako majhno je pa moje terpljenje, in še v tem omahujem! Otožnost, žalost, bolečine, smertna bridkost obhaja tvoje serce; zapuščen si od ljudi, zapuščen od svojega nebeškega Očeta, brez vse tolažbe si in brez vsake pomoči. Vkljub vsemu ostaneš stanoviten, sklepaš roke in moliš voljo nebeškega Očeta, spolnuješ svoje sklepe in se pripravljaš na smert. — Ta ljubezen je prava; to je stanovitnost, o kteri pravi sveto Pismo: „Kdor ostane stanoviten do konca, on bo kronan v nebesih"; tako-le se išče in najde božje dopadajenje. — V primeri s tvojim, o Jezus, kaj je moje terpljenje ? Cisto majhno je, pa še temu se vstavljam! Mlačnost v molitvi, opuščanje dobrih sklepov, mlačnost ter zanikernost v krotenju in zatiranju hudega nagnjenja, omahljivost v dobrem in nezaupnost v te, o moj Bog, to je sad moje nepoterpežljivosti, ki izhaja iz pomanjkljive ljubezni do tebe.   Ti zgolj in čista lju-
11*
164
bežen in nedolžnost terpiš bridkosti v vsakem ozira; jest grešnik pa, ki sem že davno pekel zaslužil, želim tolažbe in hrepenim po veselju! 2. O kakšna sramota zame! Jezus, prost najmanjšega greha, je v bridkostih žaloval do smerti; jest grešnik pa želim živeti brez vsake težave. O kako sem nespameten! Nikdar se ne bom pritoževal čez notranjo suhoto, zapuščenost. — Jezus je oboje terpel zavoljo mene, jest pa bi ne terpel iz ljubezni do njega? Odsehmal bom skerbel le za to, da Jezusu dopadem. Jezusa bom iskal, Jezusa bom ljubil, naj se mi godi dobro ali slabo; naj ter-pim notranjo zapuščenost, ali pa vživam tolažbo. To sklenem terdno, o moj Jezus, in pri tem naj ostane!
II.
Notranja zapuščenost je koristniša mimo tolažbe. — Ko bi mi dobroto notranje zapu-ščenosti spoznali, o kako bi bili mirni! Sledeče resnice ti jo bodo pojasnile vsaj nekoliko.
Perva resnica . . . Duša, ki terpi notranjo zapuščenost, da Bogu lepši dar od duše, ki vživa tolažbo. — O kako se motimo v zadevah svoje duše!   Kdaj je mirno naše serce?
165
Kaj ne, takrat, kadar imamo tolaži vne občutke ali pa, če se nam vtrine solzica. O kolika sreča, mislimo si. Bolje bi pa sodili in storili, če bi si občutkov in solz ne šteli v srečo. Zakaj? — Duša moja! Kadar si polna občutkov, takrat ti Bog deli dobrote, ti pa njemu ničesar ne daš. Bog te povabi takrat k sebi, daje ti okušati svojih sladkosti, in je radodaren do tebe; ti pa nikakor nisi radodarna do njega. Bogu ne manjka taeih duš, ki bi rade vživale tolažbo in sladkost; zelo mu pa manjka takih, ki bi mu zveste ostale ob času notranje zapuščenosti. Pobožno in stanovitno moliti, če tudi brez tolažbe in sladkosti, to je dar, ki Bogu najbolj dopade. Ce ostaneš v molitvi stanoviten, dasi skušnjave motijo serce, če v premagovanji ne pešaš, akoravno te vznemirja hudo nagnjenje kakor valovi barko ; če se ne naveličaš mertviti se in zatajevati v vsakem oziru: takrat duša moja, pokladaš pred Boga najprijetniši dar.
Druga resnica. Duša, ki terpi notranjo zapuščenost, doseže popolno ljubezen do Boga gotovo in prej, kakor duša, ki vživa tolažbo . . . Boga popolnoma ljubiti pravi se, skerbeti za to edino, da bi duša Bogu do-padla  v  vsakem  oziru,  in  vsaki okolščini.
166
Ali ne ponuja li temu ravno notranja zapuscenost najlepšo priložnost? Taka duša se sama odpove vnanji tolažbi, notranjo pa ji odvzame Bog; je toraj kakor bi bila križana, in vsled tega odvmre sčasom sebi in vsem stvarem in nikjer ne najde veselja, razun v Bogu in v njegovem dopadajenju; vtopi se tako rekoč v Boga in počiva v njem, zedinjena ž njim s popolno ljubeznijo.
Tretja resnica. Duša, ki terpi notranjo zapuščenost, se gotovo in praj zedini z Bogom kakor duša, ki vživa tolažbo . . . Ce potegneš pregrinjalo od okna, solnce posije v sobo in razsvetli vse, kar je v njej. Enako pošlje Bog žarke svojih milosti v serce tistega človeka, ki je stvarem odmeri in se z Bogom zedinil s popolno ljubeznijo. Glej duša moja, kakšna dobrota je notranja zapuščenost. Kakor ogenj požge nesnago in očisti zlato, tako očisti notranja zapuščenost dušo vse nesnage in hudega nagnjenja.
1. Kaj mi je storiti? Jezusa vidim zapuščenega in žalostnega do smerti; vidim pa tudi, da notranja zapuščenost je zame koristna, ker le ona me zamore zediniti s teboj, o Jezus. Zakaj se je torej branim?   V tem  trenotku,
167
kleče pred tvojimi svetimi nogami, darujem se ti, o Jezus, vsega in popolnoma. Voljan sem živeti brez vse notranje tolažbe, brez vsega veselja, tudi brez tistega, ki mi ga dati morejo časne reči. Voljan sem terpeti na telesu in na duhu; pripravljen sem terpeti zapuscenost, suhoto in puščobo serca, skušnjave in žalenje; vse sem voljan terpeti, kar mi ti hudega in težavnega poslati misliš. Moja edina tolažba naj bo tvoja sveta volja, kteri se vklonim; moje edino veselje bodi steboj in zavoljo tebe ostati brez vse tolažbe.
2. Serce, oči in roke obračam k tebi,   o
v
Jezus, in te prosim milosti.   Živo sem je po-
v
treben. Živeti brez vse tolažbe od zgoraj, na svetu pa tudi nobene iskati, terpeti suhoto, zopernost in zapuscenost serca, vendar pa vneto moliti; po stoterih mislih raztresen in obsut od raznih skušnjav ohraniti se v tvoji pričujočnosti; v sercu terpeti nejevoljo, izburjenost in želje po maščevanji, vendar pa biti prijazen in krotak: o to so pač lepe čednosti, ktere doseči je pa jako težavno! Da si duša te čednosti pridobi, odmreti mora sebi in vsem stvarem ter si prizadevati za čisto in popolno ljubezen do Boga. To pa ni mogoče po lastni moči.   To premorem le po tvoji
168
posebni milosti iti zato se obernem k tebi, o Jezus, in te prosim v ponižnosti svojega duha, ne odreci mi svoje pomoči!
III. Premišljevanje.
O vnanjem terpljenju Kristusovem. I.
Kar je Kristus terpel, mi ne bomo nikdar terpeli. — Da boš Jezusove bolečine vsaj nekoliko spoznal, pomisli pazljivo:
1. Jezus je terpel na vseh udih . . . Duša moja, ozri se na Jezusa in poglej ud za udom na njegovem telesu. Lica so otečena, usta terpijo silno žejo, in to terpljenje množi grenki, z jesihom pomešani žolč, kterega mu dajo piti; oči zalivajo kervave kaplje; glava je krog in krog s ternjem prebodena; roke, žile in kite so pretergane; pleča, persi in herbet, vse je razmesarjeno; život je kakor z grebenom raztergan in tu in tam se vidijo gole kosti. O kako pekoče bolečine! Pa to še ni dosti. Jezusove bolečine so bile take, da je že prerok Izaija moral tako-le tožiti: ,, Videli smo ga zaničevanega in naj zadnjega med ljudmi, moža bolečin in skušenega v slabosti
169
in kakor skrito je bilo njegovo obličje in bil je zaničevan. Resnično, on je prevzel naše bolezni, mi pa smo si ga mislili gobovega in vdarjenega od Boga in ponižanega."
2.  Jezusove bolečine so bile tolike, da se ne dajo primerjati z nobenimi bolečinami, ktere je kdaj prestal človek na zemlji. Primera pa je nemogoča iz dveh vzrokov. Pervič: Jezus je bil zelo rahlega telesa in zato nenavadno občutljiv. Sv. Bonaventura pravi, da Jezus je bil bolj občutljiv na podplatih, kakor je občutljiva punčica v očesu navadnega človeka. Drugič: Najbolj občutljive ude zadelo je največe terpljenje. O kakšne bolečine so bile v glavi, ker ternje je bilo prebodlo kožo in čutnice! Kolike v rokah, ktere so rabeljni prederli se zebli! Kolike v nogah, kajti ranjena je bila koža, ranjene kite in kosti! O kakšne bolečine so bile po životu; visel je namreč na žebljih z vso težo triintrideset-letnega moža.
3.   Jezusovo terpljenje je bilo brez vsega polajšanja. — Jezus visi na križu že drugo uro; kri mu je že odtekla in nevgasljiva žeja ga muči. V tolikem terpljenji zdihne s komaj umljivim glasom in prosi pijače. Požirek vode bilo bi pač slabo krepilo za umirajočega Boga!
170
A se vode ni dobil Jezus. Dali so mu žolča v jesih namočenega, da bi kakor vse druge, tudi slednjo britkost terpel nepokrepčan.
1. Kaj mi je storiti v očigled tvojega ter-pljenja, o Jezus? Ko bi bil ti, moj ljubi Jezus, toliko grešil, kakor sem jest, in tako hudo razžalil nebeškega Očeta, kakor sem ga jest, ali bi bil mogel več terpeti ? Terpel si, karkoli hudega si je moglo zmisliti neusmiljeno serce trinogov, pa ne zase, ker si neskončno svet, temuč terpel si zavoljo mojih grehov. — Je li res ? Da, res je, sveta vera me tako uči. Zavoljo mojih grehov je Jezus potil kervavi pot; zavoljo mojih grehov je bil bičan po celem životu, in zavoljo mojih grehov je umeri na križu, tedaj umeri smerti, ki je bila odločena za največe zločince. O Jezus, moj preljubeznjivi Jezus! Kako dobrotnega, kako vsmiljenega si se mi skazal! Sto jezikov si želim, da bi te zamogel dostojno častiti in hvaliti; ker pa imam le enega, hvalim in častim te s tem, kar najbolj morem. Serčno se ti zahvaljujem za vse zaušnice, za vse vdarce, za vse zaničevanje, žalenje in zasra-movanje,   ter  za vse  terpljenje  in  britkosti,
171
ki si je zame in zavoljo mene terpel ves čas svojega življenja.
2. Toda ni še zadosti. Jezus ni le molil zame, marveč tudi terpel. Terpeti moram tudi jest, da mu vsaj nekoliko povernem ljubezen. — Zdaj, ta hip sklenem, in kar sklenem, ne bom nikdar preklical. 1. Tebi o Jezus je znano, ktere nadloge, križe, in bolezni mi namerava poslati tvoj in moj Oče nebeški. To namero Očeta nebeškega častim in molim in želim, da se nad menoj popolnoma dopolni. 2. Znano ti je, o Jezus, s kakšno smertjo me misli Oče nebeški iz sveta poklicati. Glej, tudi ta sklep nebeškega Očeta častim in molim, ter se mu vdam popolnoma. Terpeti in umreti želim iz čiste ljubezni do tebe, ker tudi ti si terpel in umeri iz čiste ljubezni do mene.
n.
Jezusovo terpljenje je bilo hudo in veliko, njegova poterpežljivost je bila pa še veča. — Sledeče ti bo pojasnilo Jezusovo poterpežljivost vsaj nekoliko.
1. Jezus je terpel vse bolečine molče, ne z eno besedo se ni pritožil čez nje. — Sveti Duh  ga  primerja z jagnjetom.   Jagnje,  ne-
172
dolžna živalica, da se ostrici in peljati v mesnico, liho gre in mirno na morišče, ne kriči in tudi brani se ne. Enako mirno pustil se je tudi Jezus prijeti, zvezati, peljati pred sodnika in od njega na goro Kal varijo; privolil je, da so ga na križ pribili in slednjič umorili. Kar nič se ni branil; tudi pritožil se ni z najmanjšo besedo zoper vnebo-vpijočo krivico. Bičali so ga, kose mesa so tergali od njegovih kosti; Jezus pa je molčal. Ternjevo krono so mu pritiskali na glavo; Jezus pa je molčal. Na raztergane in ker-vaveče rane naložili so težak križ; Jezus pa je molčal. Roke in noge so mu prederli silovito; Jezus pa je molčal. O kolika sramota zame!
2. Jezus ne kaže in ne čuti najmanjše nejevolje. — Noben človek ni imel veljavniših vzrokov, tožiti zoper storjeno krivico, kakor jih je imel Jezus ves čas življenja, zlasti pa viseč na križu. 1. Sto in sto oseb je stalo pod križem in on je videl v serce slehernega. Kaj je pa videl v sercih? Jezo, sovraštvo, veselje nad njegovim terpljenjem in goreče želje, da bi bil njegov nauk prej ko mogoče tako zatert, da bi ne bilo več spomina o njem. 2.  Farizeji in pismarji so ga zasramovali, z
173
glavami majali in govorili: No, saj si rekel, da tempelj božji razrušiš in v treh dneh zopet postaviš; glejte ga, drugim je pomagal, sebi pa ne more pomagati; in zopet: Ako si res Sin božji, stopi s križa. — V tolikih bolečinah poslušati tako gerdo zaničevanje, kdo bi to mirno prenesel? Kaj pa stori Jezus? Jezus se ne jezi, se ne pritožuje čez bolečine, ne čez zaničevanje, temuč voljno terpi popolnoma vdan v voljo nebeškega Očeta. Serce mu sicer žaluje in se topi v veliki žalosti, toda ne zavoljo terpljenja, temuč zavoljo pogubljenja svojih sovražnikov. Zdaj se spolnuje, kar je rekel med potom ženam: ,,Ne jokajte zavoljo mene, marveč jokajte zavoljo sebe in svojih otrok".
3. Jezus je terpel serčno in bil je pripravljen še več ter peti . . . Jezus visi na križu; telesne moči so oslabele, bolečine so nesterpljive, smertne britkosti ga obhajajo. Kakšno je pa serce? Poglej ga duša in občuduj junaško serčnost! Serce gori dvojne ljubezni, in dvojna želja neti ta ogenj. Jezus ljubi svojega nebeškega Očeta in ta ljubezen vzbuja mu želje po obilniših telesnih močeh, da bi mogel še več terpeti. Jezus ljubi tudi nas;  ta ljubezen mu pa vzbuja  želje,  da bi
174
dalje živeti in za nas terpeti mogel. — Ta dvojna želja je izvabila žalostni zdihljej iz njegovih ust; „Oče, zakaj si me zapustil!" Oče, zakaj me ne pokrepčaš, da bi mogel dalje in več terpeti?
1. Videti na križu tvoje sveto Telo, o Jezus, obhaja me strah in čutim se osramo-tenega. Kaj si storila presveta glava, da si tolikrat s ternjem prebodena ? Kaj ste zagrešile, presvete oči, da vam kervave kaplje ne puste" gledati zlatih solnčnih žarkov. In ve roke in noge, kaj ste hudega storile, da so vas prebodli železni žeblji ? Jezus je nedolžen in nedolžen je slehern ud njegovega presvetega Telesa. Glava je nedolžna, slaba misel se ni nikdar v njej zbudila; nedolžne so oči, slehern pogled bil je svet; nedolžen je jezik, slabe besede ni nikdar izgovoril; roke so nedolžne, rabil je nje vselej v pomoč ubogim; nedolžno je serce, ki je ljubezni vedno plani-telo; vse, vse je nedolžno. Zakaj pa tako terpljenje? Kje je vzrok? — Gorje meni! Zavoljo mene terpi Jezus. Moji grehi so ga bičali, s ternjem kronali, na križ pribili in umorili.
175
2. Jest, o Jezus, sem kriv vsega tvojega terpljenja. Toliko hudobij sem storil, terpeti pa le nočem; celo spoznati nočem, da sem dolžan terpeti; ravno zato je toliko veči moja hudobija. Tako je bilo dosihmal, zdaj pa spoznam, da ni na vsem svetu terpljenja, kterega bi ne bil zaslužil. Majhno terpljenje, ktero sem semtertje terpel, ne zadostuje še za en greh, kako za veliko število mojih grehov! O kako neopravičena je toraj moja tožba zavoljo terpljenja! Tebi, o Jezus, ki veš, koliko pokore potrebujem, vdam se popolnoma. Hvaležnega serca bom terpel, karkoli mi boš težavnega poslal.
176
Sedmi dan.
I. Premišljevanje.
O zasramovanju in krivic/] ktero je Jezus trrpc/.
I.
Noben človek ni dosilimal, in noben ne bo posilnnal terpel toliko zasramovanja in zaničevanja, kakor Jezus. — Ker se vse zaničevanje, ktero je Jezus terpel, ne more sprejeti v eno premišljevanje, premisli toraj le eno ali drugo; saj to bo zadostovalo, da boš spoznal svoj napuh.
1. Jezus je bil krivično tožen . . . Pravični in nedolžni najtežje prenaša očitanje pregreh, na ktere še ni mislil. Duša moja! Stopi v hišo Ane in Kajfe in poslušaj, kterili ne-zaslišanib pregreh dolžijo nedolžnega Jezusa. Priče so tu, pa kaj govorijo? Jezus je pijanec, ljubi slabe druščine in zahaja na po-jednje k javnim grešnikom. Jezus je poln napuha in se dela Boga. Jezus trosi napačni nauk in namerava vpeljati v Izraelu novo vero. Jezus je v zvezi s hudičem in dela čudeže z  njegovo  pomočjo.   Jezus je  zapeljivec   in
177
gre nato, da bi zaterl izvoljeno ljudstvo. Tako so zoper Jezusa govorili v sodnji hiši velikih duhovnov in v Pilatovi, in tako se je kričalo po Jeruzalemskih ulicah.
2. Jezus je bil zasramovan ... Ni bilo še zadosti, da so nedolžnega Jezusa dolžili raznih hudobij in celo bogakletstva; razglasili so ga še za norca. Glej, Jezus stoji pred nevernim kraljem in ker po svoji neskončni modrosti voljno terpi vse krivične tožbe, zadene ga še ta sramota, da ga imenujejo ne-spametneža in norca. „Cemu", pravi Herod, „si daste toliko opravka s tem možem, ne-spametnež je, norec je." To slišati iz ust razserdenega kralja, ogemejo Jezusa z oblačilom, kakoršno je bilo odločeno za blazne, in besna druhal ga zaničevaje in zasramovaje vodi po javnih mestnih ulicah. — K temu pristopi še drugo zaničevanje. Od Judov na-šuntani vojaki se zbero v Pilatovi hiši in za-sramujejo ter zaničujejo nedolžno Jagnje satansko, ne človeško. Ogernejo ga z razter-ganim škerlatnim plaščem; mesto kraljeve palice dajo mu terst v roko, ternjevo krono mu denejo na glavo, bijejo ga v obraz, v usta mu pljujejo; in da bi bilo zaničevanje še bolj razžaljivo, vklanjajo se pred njim, po-
12
178
zdravljaje ga kralja. — Nebo se trese in angelji žalujejo videti svojega Boga tako gerdo zasramovanega; ljudstvo pa se posmehuje in množi Jezusu bolečine s peklenskim zasmehovanjem.
3. Jezus je bil obsojen k najsramotniši sinerti. . . . Pilat, spoznavši Jezusovo nedolžnost, predstavi ga ljudstvu na vzvišenem prostoru poleg vbijavca Baraba, in vpraša ljudstvo, rekoč: ,,Kterega naj izpustim, Jezusa ali Barabo ?" Mislil je namreč, da ljudstvo si bo izbralo Jezusa, obsodilo pa Barabo. Pilat se je pa zelo motil. Ljudstvo je kričalo: „Barabo izpusti, Barabo izpusti!" Kdo je pa Baraba, da se ljudstvo tako zanj poteguje? Javni grešnik je, ropar in vbijavec. Tedaj zločinec, za pekel že davno dozoreli vbijalec naj živi? Tako zahteva ljudstvo, in tako se mora zgoditi. Baraba naj živi, umre pa naj Jezus. — Ker že Jezus mora umreti, kakšne sinerti naj umre? Dosti bo neusmiljeno, če se mu življenje vzame z mečem. Ne, ta način je prečasten zanj. Umre naj najsramotniše sinerti. Največhn zločincem odločevala je postava smert na križu; na križu naj umre tudi Jezus, in da se bo spoznalo, kako silen hudobnež da je,   umre  naj   sredi
179
dveh razbojnikov. Tako je sklepalo hudobno ljudstvo, in Pilat je poterdil sklep. — Jezus vzame križ in gre ž njim obložen na mo-rišče, spreniljevan od nestevilne množice, ki vpije in razsaja, zaničevaje in zasmehovaje nedolžnega Jezusa. Zdaj se je dopolnilo, kar je kraljevi prerok govoril o Jezusu, rekoč: „Cerv sem, in ne človek, zasmeh ljudi in izveržek ljudstva''.
Prenehaj duša moja in odgovarjaj: Pervič vprašam: Je-li Oče nebeški krivično delal, da je svojemu edinorojenemu sinu poslal toliko zaničevanje ? Nikakor ne. Jezus je naše grehe vzel nase. Greh pa zasluži tako kazen. Drugo prašanje. Ali bi tebi Oče nebeški delal krivico, ko bi ti poslal enako zasmehovanje in zaničevanje? Pač ne. Greh zasluži zaničevanje, to spoznaš nad Jezusom; da si pa grešil, in sicer mnogokrat in zelo hudo, pove ti lastna vest. Toraj kakšen napuh, če se ustavljaš majhnemu zaničevanju, in kako gerda nehvaležnost, če se serdiš zaradi vsacega raz-žalenja, ki ga nočeš terpeti iz ljubezni do Jezusa, dasiravno je on veliko več terpel iz ljubezni do tebe.
12*
180
1.   O Jezus, moj preljubi Jezus! Kakšna čuda mi odkriva tvoja ponižnost! Ti neskončna modrost, ki vladaš nebo in zemljo, pustiš se imenovati nespametneža, norca, kralja se pustiš imenovati, zaničevati, pljuvati si pustiš v presveti obraz. Ti neskončna svetost, vir vseh milosti, pustiš se psovati hinavca, pijanca in tožiti kot zapeljivca in bogoklet-neža in poslednič se daš umoriti enako vbi-javcu! O kako velika je tvoja poterpežlji-vost! Vse terpiš voljno, najmanjše pritožbe ni slišati iz tvojih ust, pa tudi ne videti najmanjše nejevolje. Res, tvoja poterpežljivost je izgled, ki bi vse ljudi vnel za ponižnost, če bi ga resnobno premišljevali.
2.  Bolj ko si ti, o Jezus, poterpežljiv in ponižen, bolj se ti studi moj napuh . . . Jezusa, neskončno modrega vlačijo po ulicah v zaničevani obleki blaznih; jest pa siromak, neveden v najpotrebniših rečeh, želim, da bi me spoštovali in častili kot učenjaka in modrijana ! Jezusa tožijo kot zapeljivca in bogokletnega ; jest pa poln pregreh in hudobij, želim, da bi me hvalili in častili! Jezus se da umoriti, in sicer na najsramotniši način na križu, ktero smert je postava določevala največim zločincem; jest se pa prevzetno po-
1R1
vzdigujem! Tak napuh, o kako ostuden je v tvojih očeh, o Jezus! Usmili se me toraj, podeli mi milostno drugačne misli in želje, daj mi čisto novo serce!
n.
Vse zasmehovanje, zaničevanje in brit-kosti je terpel Jezus tako, kakor še nobeden. Prečudno .Jezusovo ponižnost je kraljevi prerok opisal s temi besedami: „Postal sem človek, ki ne sliši, in ko mutast, ki ne odpre svojih ust". Te kratke besede opišejo prav dobro Jezusovo ponižnost. Pomisli, duša moja, Jezusovo molčanje in stermi!
1.  Jezus je bil nedolžen ... V Jezusovem sercu ni bilo nikdar slabe misli, iz ust mu ni prišla nikdar najmanjša grešna beseda, in v vsem življenji ni nikdar storil graje vrednega. — Pregrehe, kterih so ga dolžili, zmislili so si bili njegovi zagrizeni sovražniki. Lahko bi je bil Jezus po svoji modrosti in nebeški zgovornosti zavernil vpričo vseh sovražnikov, in jasno dokazal svojo nedolžnost.
2.   Jezus je bil vsegamogočen . . . Eno samo besedo naj bi bil izgovoril, ali pa le eno misel obudil v svojem sercu, in strela bi bila švignila z neba ter pobila vse sovražnike.
182
Na pervo besedo bi ga bili spoznali vsi ljudje za svojega tako dolgo pričakovanega Odreše-nika in ga molili.
3. Jezus je bil vsegaveden . . . Vedel je, da njegovo molčanje ne bo njemu v korist, temuč da bo služilo sovražnikom, ki ne bodo odje-njali, dokler ga ne vidijo mertvega na križu. Vedel je, da njegova mati z aposteljni vred bo ravno zavoljo njegovega molčanja terpela zaničevanje in preganjanje. Vedel je, da zavoljo molčanja bodo zasmehovali vse storjene čudeže in zavergli njegovi nauk za vražo in zmoto, ter tudi ojstro preganjali ravnokar vsta-novljeno sveto cerkev. Vse to je vedel Jezus tako dobro, kakor da bi videl dopolnjeno pred seboj. Dasiravno je vse vedel, vendar ni govoril; molčal je, niti z eno besedo se ni zagovarjal.
O Jezus! Moj najljubeznjivši Jezus! Kako lep nauk in izgled si nam zapustil! O da bi te posnemali! Ali kje so duše, ki bi razža-lenje in zaničevanje z Jezusom molče terpele? Mnogo je duš, ki se vadijo v vsem, vadijo se pobožno moliti, zbrano premišljevati in kar moči krotiti pocutke; a malo jih je, ki bi zaničevanje, zasmehovanje, krivično obdolženje molče terpeli, ali celo ljubili. Čeravno je ne-overgljiva resnica, da je Kristus pot in izgled
183
svetosti, vendar kako malo jih je, ki ga posnemajo in za njim hodijo! Kdor te poti ne pozna, in kdor noče po njej hoditi, ko jo vendar pozna, ne more upati, da bi se kdaj povzdignil na stopnjo popolnosti.
1.   O kako častitljiv, o Jezus, je tvoj nauk! Tvoj nauk prekosi vso modrost svetnih modrijanov. — Zaničevanje, zasmehovanje in krivico terpeti je tebi ljubo in drago. Ena beseda iz tvojih presvetih ust bi bila zadostovala, in vsi ljudje bi te bili častili in hvalili. A za čast ti ni bilo mar, iskal si poniževanje; tvoje serce je bolj želelo krivico terpeti, kakor vživati čast. Po tvojem izgledu delal bom tudi jest. Mislil, ljubil in delal bom po tvojem izgledu. Zaničevanje bom prejemal kot pomoček, s kterim bom premagal za dušo najbolj nevarnega sovražnika, namreč napuh ; zaničevanje mi bo najzdatniši pomoček, ki mi pridobi največo čast in slavo gori v nebesih.
2.   O kako sem bil dosismal zaslepljen! O kako malo sem se trudil za ljubezen, s ktero te Serafi ljubijo v nebesih! O Jezus! Ali ti morem večo ljubezen skazovati, kakor če ljubim zaničevanje? Vem, da ne. Zakaj ga  pa  doslej  nisem  ljubil?    Najbolj  srečni
184
trenotki pač res niso bili za me tisti, ob kterih je moje serce vživalo tvoje sladkosti, bolj srečni so bili oni, ko so se s teboj obsojala moja dela in ko sem bil zasmehovan in zaničevan; ker s tem mi je bila dana priložnost, najlepši in najprijetniši dar položiti pred te. Ko sem žaloval, naj bi bil vesel; česar sem se ogibal, naj bi bil iskal, in ko sem se izgovarjal, naj bi bil molčal. O kako ljub in prijeten bi bil tebi. ta dar! Kaj naj storim v prihodnje, ker sem doslej toliko zakasnil ? Kar si ti o Jezus storil v svojem terpljenju, storil bom tudi jest v mojem, kadar me zadene. Da svet spozna, kako ljubim svojega Očeta, vstanimo in pojdimo. Tako si govoril ti, o Jezus, ko je bila prišla ura brit-kega terpljenja; in tako bom tudi jest govoril ob času zaničevanja. Da bodeta nebo in zemlja spoznala mojo ljubezen do Jezusa, mojega preljubega ženina, vstani duša moja in prejmi z veseljem zaničevanje.
185
I!. Premišljevanje.
O čudoviti ljubezni, Irtero je Jezus na križu skaziti svojim sovražnikom,.
I.
Jezusova ljubezen do sovražnikov je čudež ljubezni. — Podaj se, duša moja, na goro Kal-varijo in glej čudež vsili čudežev! Jezus visi na križu ves kervav, ves ranjen, na vsem životu ni za perst zdravega; bolečine so strašanske, smert se bliža, tri ure še in — Jezus je mertev. Od Jezusa ozri se po gori. Tu vidiš tisuče ljudi; mlade in stare, plemenitega in priprostega stanu. Jude vidiš, Farizeje, pismarje, starešine ljudstva, ter velike duhovne ; vsi pa, z malo izjemo, so zagrizeni Jezusovi sovražniki. — Pomisli še druge okol-ščine, in uči se spoznati, kako težko je bilo Jezusu sovražnike ljubiti.
a) Jezusovi sovražniki so preobilega veselja ploskali z rokami . . . Duša moja! Ne misli si Jezusa samo človeka, temuč tudi Boga, ki je videl v serce slehernega in v njem najbolj skrito misel. Kaj vidi Jezus v sercih ? Brezmerno hudobijo. Eni se veselijo, da Jezusa vidijo na križu, ker to so že davno
186
želeli. No, govorijo med seboj, sedaj bo po goljufivcu. Eni ploskajo z rokami in pravijo: Tak zločinec, bogokletnež in slepar pač ni druzega vreden, kakor da visi med razbojniki. Eni se veselijo nad Jezusovimi bolečinami, in videti, da se žolč z jesihom daje umirajočemu Jezusu, je njih veselje toliko veče. Eni že z nejevoljo pričakujejo zadnjega zdihljeja. Jesus vidi vse to, ne samo v enem sercu, tudi ne v nekterih sercih, ampak v vseh ser-cih, za ktere je iz ljubezni prišel na svet, kterim je storil dobrot, celo čudežev brez števila; v sercih tistih vidi vse te hudobije, za kterih zveličanje terpi in umira.
b) Sovražniki zasmehujejo Jezusa . . . Umirajoči siromak smili se vsakemu, če tudi je bil vbijavec; vse je tiho, nikdo se ne gane, le zdihljeji se slišijo semtertje, ki pričajo, da se hudodelec smili gledavcem. A kar velja o drugih, ne velja o nedolžnem Jezusu. Veče ko so nastajale smertne britkosti, bolj so se posmehovali sovražniki. Tako-le namreč mu govore: ,,Saj si se bahal, da razrušeni tempelj postaviš v treh dneh; zdaj, zdaj pokaži svojo moč, pomagaj si, če si moreš". — Drugi so kričali: ,,V Boga je zaupal, zdaj naj pride in ga otme, saj seje delal Sinu božjega". —
187
Veliki duhovni so se derli in rekli: ,,Drugim je pomagal, sam sebi pa ne more pomagati; ako je res kralj Judovski, stopi naj s križa in verjeli mu bomo".
c) Jezusovi sovražniki so bili terdovratni... Dasiravno so sovražniki ostali pri svoji termi, terpel je Jezus tako krotko, kakor da bi ga nič ne zadevalo, kar se godi okrog križa. Jezus odpusti sovražnikom; še več, on moli za nje. Natora kaže sočutje; nebo namreč žaluje, solnce otemni in zemlja se trese. Sovražniki vse vidijo in čutijo; ali meniš, da jim kaj gre k sercu ? Prav nič; še posme-bujejo se in zaničujejo Jezusa do slednjega trenotka. — Da bi vsaj mertvega ne sovražili. Jezus bi imel vsaj nekoliko tolažbe; pa tudi te niso privoščili Jezusu. — Jezus je vedel, da tudi po njegovem ustajenju bodo zasmehovali njegove čudeže, aposteljne pa sovražili in preganjali. Jezus je vedel, da terdo-vratnost sovražnikov ne bo jenjala tudi po njegovi smerti, temuč, da jih bo spremila v večnost, v pekel, in da tudi v peklu ga bodo večno preklinjali. O nesrečni, brezbožni ljudje, kako težko vas stane ljubiti svojega Boga! Postoj, duša moja! Ozri se še enkrat na goro Kalvarijo!   Poglej okrog križa stoječe!
188
Kdo so ti? Judovski veliki duhovni so, ki se vesele, da so nedolžnega spravili na križ. Hinavski Farizeji so, ki zasramovaje Jezusa kimajo z glavami. Pobijavci so in roparji z drugimi zločinci že davno zreli za enako smert. Od ljudi se ozri na križ. Koga vidiš na njem? Nedolžno Jagnje vidiš na križu, čigar pohlev-nost občudujejo vsi nebeški prebivavci. Jezusa vidiš, s kervjo oblitega od verha do tal; ne jezi se nad sovražniki, temuč moli za nje, da bi jim njegova prelita kri pridobila večno življenje. — Za temi poglej tudi sebe in pomisli: kdo so ti, ktere ljubiti te tako težko stane. Kdo so? Mar so krive priče, ki so te radi krivega nauka tožile pri sodniji? Mar so hudobneži brez vsega sočutja, ki so ti v smertnih britkostih ponujali žolča z jesihom, mesto po-žirka hladne vode? Ali so besni rabeljni, ki te hočejo križati ? Ne. — Kdo so tedaj ? Osebe so, ki so ti rekle nepovoljno besedo. Ce je pa Jezus ljubil svoje zagrizene sovražnike, zakaj ne bi ti svojih razžalnikov ?
1. O Jezus! Kako velika je tvoja ljubezen, kako pičla in omahljiva je pa moja! Tvoje serce sprejema vsacega človeka, in tvoje ljubezni  ne more  pogasiti  nobena  hudobija.
189
Pred seboj imaš ljudi, ki te čertijo že več let, kakor da bi bil pervi zločinee na svetu; ljudi, ki so te ranili po vsem životu, in ki te zasramujejo celo v smertnih bridkostih. To vidiš, to slišiš, o Jezus! Serd, jeza, sovraštvo, ktero je v njihovih sercih, ti je znano; tvoja ljubezen pa vendar ne opeša; ti se ne jeziš, ne tožiš, in se ne maščuješ nad njimi. Izmed toliko sovražnikov ni ne enega, kte-rega bi ne objemala tvoja ljubezen, in za kte-rega bi ti ne daroval svoje svete Kervi. Tako velika, in tako močna je tvoja ljubezen, o Jezus! Kakšna je pa moja ? V lastno sramoto moram priznati, da je slaba, plitva in merzla, da ne zasluži imena ,,ljubezen". Neprijazna beseda, nepriljuden pogled jo rani in vgasi.
2. Siromak sem toraj, ki nima ljubezni v sercu. O žalostna resnica! Kdo pa sem jest, da tako naglo zamerim? Duša sem, ktero si ti, o Jezus, izmed tisuč drugih izvolil. Oseba sem, ki se je svetu in vsemu, kar je njegovega, prostovoljno odpovedala, in si tebe, križanega Jezusa izvolila za svojega ženina. Oseba sem, ki tebe že toliko let, odkar sem v redu, občudujem, da si zamogel svoje zagrizene sovražnike tako priserčno ljubiti. —■
190
Mlačen, silno sem mlačen, ker še zdaj sem brez ljubezni, dasiravno sem prejel že toliko lepili naukov, toliko milosti in notranjega na-vdihovanja in imel toliko pomočkov na ponudbo. Sedaj pa mora biti konec moje mlačnosti.
n.
Jezusova ljubezen je čudež ljubezni glede okoliščin, v kterih je ljubil sovražnike. — Pomisli, duša moja, nektere okoliščine.
1.  Premisli, kdaj je Jezus molil za sovražnike ... Na križ povzdignjen in pribit govoril je Jezus z mnogimi pod križem stoječimi. Grovoril je s križanima razbojnikoma. Očetu nebeškemu je priporočil svojo dušo. Mariji je za sina izročil sv. Janeza, njemu pa Marijo za mater. Tudi z drugimi je govoril ter jih prosil pijače, da bi si vsaj za največo silo ugasil pekočo žejo. Vendar perva njegova beseda, kaj praviš komu je veljala? „Oče", to je bila perva beseda, „Oče odpusti jim, saj ne ved6, kaj delajo". Pred vsem je toraj molil za svoje sovražnike.
2.   Premisli hudobijo Jezusovih sovražnikov, ki ga niso jenjali sovražiti, čeravno jih je plamteče ljubil... Duša moja, ti si morda misliš V svojem sercu: Jezus naj bi bil tako dolgo
191
počakal odpuščanja prositi svojim sovražnikom, da bi ga bili usmiljenja prosili, spoznavši svojo hudobijo. Duša moja! Ko bi Jezusova ljubezen ne bila obilniša od tvoje, storil bi bil pač tako; a Jezusovo serce ni moglo dalje čakati, ljubezen mu ni dopuščala odloga. Ljubim jih in jim odpustim, govoril je Jezus; zdaj v tem trenotku jih ljubim, ter jim odpustim, ko jih slišim preklinjati me in rotiti; zdaj, ko jih slišim zasmehovati me in zaničevati, zdaj v tem trenotku jih ljubim in jim odpustim; zdaj, ko njihovo surovost in bes-nost najbolj čutim, zdaj jih ljubim, zdaj jim vse odpustim, zdaj molim zanje, zdaj darujem svojo kri za nje.
3. Premisli, s čim izgovarja Jezus hudobijo svojih sovražnikov ... Da so Judje Jezusu storili vnebovpijočo krivico, ne da se tajiti. Mnogi Jezusovi čudeži, ktere so videli z lastnimi očmi, neomadežano Jezusovo življenje, ktero je celo nejeverni glavar pripo-znal, izmišljene tožbe: vse to razodeva pač jasno hudobijo Jezusovih sovražnikov. Jezus je pa vendar le ne čerti in ne zametuje, marveč moli za nje: „Oče, odpusti jim, saj ne ved6, kaj delajo". Oče, govori Jezus nebeškemu Očetu;  res da so grešili; zelo,  zelo
192
so grešili, vendar pa njih hudobija ni tako velika, kakor je videti; vsega vzrok je bolj njihova nevednost. Zato, Oče! Prosim te, odpusti jim, kakor jim jest odpuščam in ljubi je, kakor jest nje ljubim. O prečudna ljubezen ! Duša moja! Ozri se na Jezusa in uči se ljubiti! Kaj je videl Jezus nad sovražniki, da jih je tako ljubil? Premisli dobro, duša moja! Jezus je videl nad sovražniki, kar tudi ti vidiš nad slehernim človekom, naj bo tvoj prijatelj ali sovražnik. Človeku prirojeno slabost je Jezus videl nad sovražniki, ktera slehernega Adamovega otroka napeljuje v hudo od mladih nog, in zaradi te slabosti se jih je usmilil in je ljubil. Dušo, neumer-jočo, po božji podobi vstvarjeno in za večno slavo v nebesih odločeno dušo je videl nad svojimi sovražniki, in zavoljo neumerjoče duše se je usmilil nesrečnežev in je ljubil. Slednjič je videl nad sovražniki veliko število grehov, ktere vse je radovoljno nase vzel, in kterc pravičnost nebeškega Očeta nad njim kaznuje, ravno s pomočjo Jezusovih sovražnikov. Duša moja! Glej, zato se je Jezus usmilil sovražnikov, je ljubil in minil za nje in prosil nebeškega Očeta usmiljenja.
193
1.   O moj Jezus! zdaj spoznam, zakaj me tako težko stane ljubiti sovražnike. Sam sem kriv, krivično sem mislil o njih. Spoznaval naj bi bil, da Oče nebeški mi po sovražnikih pošilja kelih terpljenja, in da pravica božja namerava po njih kaznovati nad menoj moje pregrehe; o kako lepo bi se bil vadil v čisti ljubezni in kako bi že bilo moje serce podobno tvojemu, o Jezus! Kakšno je pa zdaj? Kakoršna ljubezen, tako serce. Raji bi molčal, kakor govoril, ker sramujem se ne malo, s teboj govoriti, o Jezus! xV kaj mi hasne, 6e molčim? Bolje je, da govorim in priznavam svojo nesramnost, tebe pa ponižno prosim odpuščanja. O moj Jezus! Tvoj prekrasen izgled premišljeval sem že večkrat, dosihmal pa še ne posnemal.
2.  Kako bo pa odslej? S pomočjo tvoje milosti, o Jezus, za ktero se ti priserčno zahvaljujem, mislim in sklepam zanaprej ravnati se po tvojem izgledu ves čas svojega življenja. Svoje sovražnike hočem ljubiti, krotak in pohleven postati, molče prenašati sleherno zasramovanje in hudo povračevati z dobrim. Tako si ti delal, o Jezus, in po tvojem izgledu delal bom tudi jest. Vendar, ako me ti ne razsvetliš, ako mi ti ne vnameš  serca,  brez
13
194
vspeha bodo moji sklepi. Zato pritečein k tebi, moj Jezus, moja ljubezen in učenik čiste ljubezni ! Po tvoji čudapolni krotkosti, po tvoji ljubezni, s ktero si ljubil svoje sovražnike; po molitvi, ktero si opravil za nje in po tvoji sveti za nje in zame preliti Kervi te ponižno prosim: podeli mi milost, ki prejema vse, prenaša vse, terpi vse in ki hudo vselej povra-čuje z dobrim. Te ljubezni te prosim, o moj Jezus! Nikar ne presliši moje ponižne prošnje!
III. Premišljevanje.
Duša moja, zdaj sva prišla do najvaž-nišega pota v duhovnem življenju. Zdaj velja za Jezusa se odločiti, Jezusa posnemati, toraj po njegovem izgledu voljno terpeti puščobo serca, neprijetnosti in telesne bolečine ter zasmehovanje in zaničevanje, serd in sovraštvo. Kdor nima serčnosti, da bi nastopil to pot, nikdar ne bo našel Boga, še manj pa dosegel čisto ljubezen, ki je glavni namen duhovnih vaj in redovnega življenja. Pomisli toraj sledeče resnice in skleni terdno, s križanim Jezusom krepkodušno nastopiti to pot in po njej neutrujeno hoditi, da te Bog pokliče iz sveta.
195
Perva resnica. Pot terpljenja je naj-častitljivša . . . Božji Sin Jezus Kristus je prišel na svet, da bi nebeškemu Očetu skazal čast, kakoršna gre najvikšemu bitju, in pa da bi človeku dal izgled največe svetosti, za ktero naj bi se trudil. Da bi ta svoj cilj in konec dosegel, kaj si je izvolil? Pot terpljenja, ki se je začela ž njegovim spočetjem v deviškem telesu, končala pa se smertjo na križu. Ker si je neskončna modrost Jezus Kristus terpljenje izvolil, mora pač terpljenje biti najčastitljivša pot.
Druga resnica. Pot terpljenja je za dušo najkoristniša . . . Nemogoče je popisati v kratkem prekrasen sad, kterega dobiva duša na potu terpljenja. Kar se da s kratkimi besedami povedati, je to-le: Preden se Bog zedini z dušo in jo objame s presladko ljubeznijo, zahteva dvoje od nje. Serce namreč ima biti brez najmanjšega madeža, ozaljšano mora biti s čistimi čednostimi. Oboje se naj-loži doseže s terpljenjem. Na potu terpljenja ne najde namreč duša ničesar, kar bi jo veselilo, razun Boga in njegovo dopadajenje; uči in vali se toraj odvmreti vsem stvarem, kakor tudi tolažbi in veselju, in oberni se do Boga z vsem serceni, ker le pri njem in
13*
196
v njem najde zaželjeni mir nepokojnemu šercu. Terpljenje očiščnje toraj serce. Dalje. Da se čednost v sercu ohrani, treba je junaškega premagovanja; ravno s premagovanjem se pa čednost vkorenini v sercu, in tako pride duša v kratkem na stopnjo kerščanskc popolnosti. Tretja resnica. Pot terpljenja je najbolj zanesljiva... Razsvetljevanja in notranje tolažbe pi^evarile so že marsiktero dušo, terpljenje pa ni še storilo tega. Mnogo oseb je bilo obdarovanih s posebnim spoznanjem in z nenavadnimi tolažbami; a kaj se je zgodilo ? V ponižnosti in v drugih čednostih premalo vterjene premagal je napuh, in kakor visoko so prej stale, tako nizko so padle. Kdor pa pot terpljenja hodi, njemu se tega ni bati. Terpljenje je koristna in zanesljiva pot. S terpljenjem vterdujejo se glavne čednosti, ponižnost namreč, krotkost, ljubezen in vdanost v voljo božjo; s temi čednostimi vloži se vogelni kamen, na kterega se varno zida svetost; s temi čednostimi pripravi se njiva, na kteri milosti božje rodijo stotem sad. — S terpljenjem se Jezus resnično posnema. — Terpljenje je od Jezusa z ukom in izgledom odkazana pot, na kteri ne zajde nikdo. Duša moja,  če si te resnice dobro premislila,  idi
V.)7
dalje  ter  premisli,  s čim  moreš  sama sebe navduševati v terpljenju.
1.   Po mnogem premišljevanji sestavi si, predragi, nektera pravila; globoko v serce pa si vtisni resnice, s kterimi se misliš navduševati v terpljenju. Taka pravila so na priliko : 1. Toliko nikoli ne bom terpel, kolikor sem dol-. žan terpeti za Boga; in ko bi terpel najhujše muke, kaj bi bile one v primeri z vrednostjo neskončnega bitja? 2. Kolikor je Jezus zame terpel iz ljubezni, jest ne bom nikoli terpel. 3. Kolikor seui terpeti zaslužil, nikdar ne bom terpel; kaj je namreč terpljenje sveta v primeri s terpljenjem pekla, kterega sem toli-krat zaslužil! Te resnice premišljuj dan za dnevom, posebno tedaj, kadar te bo zadelo terpljenje.
2.   Vsakdanje majhne težave terpi molče in krotko, da se boš oserčeval in pripravljal na veče. V težavah spolnuj to troje: 1. Ravno prej omenjeni]) pravil spominjaj se naglo. 2. Daruj Bogu težave; to se zgodi, ako obudiš ser-čno ljubezen in ponoviš čisti namen, iz kterega želiš terpeti. 3. Molči, ne toži z najmanjšo besedico in ne povej nikomur kar terpiš.
3.   V dolgih in hudih težavah daruj se Bogu vsaki dan. — V ta namen:   a)  Vsaki
198
dan zjutraj izroči se v presveto božjo voljo in med dnevom ponavljaj izročitev, b) Vsako uro s tem daruj svoje terpljeiije Bogu, da obudiš serčno ljubezen in ponoviš dober namen, c) Ne pritožuj se ne čez Boga, ne čez človeka, d) To troje ponavljaje čakaj po-lajšanja z otročjim zaupanjem v očetovsko božjo ljubezen. Duša moja, to so čednosti, s kterimi se Kristus posnema; to je pot, po kteri se pride k Bogu. Ako ti navedene čednosti dopadejo, daruj se precej križanemu Jezusu rekoč:
1. O Jezus! O moj preljubi Jezus! O kakšen čudež, tebe videti na svetem križu! Zaterto je vse veselje, vir veselja vničen in bistvo prave sreče je vžaljeno do smerti. Čistost brez najmanjšega madeža je obsojena k smerti, brezkončno veličastvo visi na križu med dvema razbojnikoma in sovražeua je neizmerna ljubezen. — Vse to terpiš zame, o Jezus! Zame je tekla presveta Kri, zame si terpel bolečine in britkosti, zasmehovanje in zaničevanje. — Res da verujem vse to, a kaj mi pomaga, če te pa ne ljubim, kakor sem dolžan ljubiti te. O gerda mlačnost! Odkod izhajaš?   Ah,  že vem  odkod.    Sebe  preveč
inn
ljubim, sile si ne delam nobene, terpeti nočem, in odtod izhaja pomanjklivost moje ljubezni do tebe, o Jezus! Bom li zmiraj tak ostal ? Ali ne bom sebi nikoli odmeri? Se li ne bom nikoli odločil zate terpeti ? O Bog, kako gerdo in žalostno je tako življenje! Človek, že davno vreden pogubljenja, se brani terpeti! Človek, vreden da bi ga zaničevale vse stvari, se skerbno ogiblje najmanjšega zaničevanja in nima nobenega poterpljenja se slabostimi bliž-nejga! O kolika sramota! O kako gerda nehvaležnost do tebe, o moj Jezus! Hvala, čast in slava tebi, o Jezus vekomaj, da wi mi spoznati dal, kako nespametno sem živel doslej. Vsi nebeščani naj ti pričajo, da serčno obžalujem svojo merzloto, pa tudi o mojem terdnem sklepu, da hočem odslej posnemati tvoj izgled. K tebi, o Jezus, se zatečem; ti si moja edina ljubezen.
200
Osmi dan.
I. Premišljevanje.
O Kristusovem vstajenju.
I.
Veliko in britko je bilo Kristusovo terp-ljenje; veselo in častitljivo pa vstajenje. — Kristusovo terpljenje je bilo čvetero. Na telesu je terpel pekoče bolečine, na duši brez-merno žalost, na časti zasramovanje in verli vsega še sovraštvo. Pomisli, duša moja, v koliko čast se je po vstajenju spremenilo terpljenje.
1. Jezus je vstal od mertvih prečudno lep na telesu. — Da bi predučno Jezusovo lepoto po vstajenju vsaj nekoliko spoznal, premisli sledeče: a) Spremenjeno telo izvoljenega človeka je tako lepo, da bi zemljo bolj razsvetljevalo, kakor jo razsvetljuje solnce, če bi na njegovem mestu stalo na nebu. b) Ko bi Bog lepoto in svetlobo vsili izvoljenih dal enemu telesu, bila bi vsa ta lepota senca v primeri z Jezusovo. — Grlej, duša moja, kako
201
lep je obraz, ki je bil pred tremi dnevi za-pljuvan in zasramovan, in kako je lep život, ki je bil pred tremi dnevi raztepen in raz-tergan.
2.  Jezus je vstal od smerti nezmerno vesel na duši. Ako želiš Jezusovo veselje po vstajenju nekoliko spoznati, premisli prej njegovo
v
žalost, ktero je terpel pred smertjo. Žalost Jezusova na Oljski gori je bila tolika, da bi bila, če tudi razdeljena med vse ljudi na enake dele, vsacega posameznega umorila. Ta žalost pa se je po vstajenji spremenila v neizmerno veselje. Ko bi bilo to veselje enakomerno razdeljeno med vse ljudi, vsak bi prejel tolik del, da bi od samega veselja umeri. Grlej, duša moja, tako veliko je bilo Jezusovo veselje po vstajenju od smerti.
3.  Po vstajenju od smerti je bila Jezusova čast poveličana. — Z vstalim Jezusom veselijo se angelji, ki so pred triintridesetimi leti, zapustivši nebesa, stopili na zemljo, da so naznanjali njegovo rojstvo. — Z vstalim Jezusom se veselijo očaki, ki ga častijo, prestavljajo in molijo kot svojega odrešenika. — Po vstajenju postal je Jezus sodnik živili in mertvili, pred kterega se bomo vsi pokazali. Jezus je veselje vseh  izvoljenih,   ki  ga  ča-
202
stijo in ga bodo častili in molili vekomaj. — Ta od smerti vstali Jezus je tisti Jezus, kte-rega je pred tremi dnevi Herod imenoval blaznega, kterega so vojaki zaničljivo kralja pozdravljali in zapljuvali; tisti Jezus je, ktarega so Judje pred tremi dnevi križali kot najbolj nevarnega zločinca.
4. Po vstajenju od mertvih je vse ljubilo Jezusa. — Ne omenjam ljubezni angeljev in očakov, ki se je zlasti ta dan vnela; mislim marveč tisto ljubezen; ki se je v nebesih začela na dan Jezusovega vstajenja. — Vso večnost bodo izvoljeni z največim veseljem mislili na Jezusa in ga preslavljali, molili in preserčno ljubili.
1. Terpljenje, o Jezus, je ponehalo in napočil je dan popolnega veselja. Tvoje telo se sveti lepše od zvezde na nebu in prekosi vso zemeljsko lepoto; krasota je nebeškega raja. Tvoja duša se veseli, serce se raduje, čast kraljuje, ime tvoje se moli od jutra do večera, središče si izvoljenih, po kterem željno hrepenijo ti, ki so na zemlji, oni v nebesih ga pa veseli vživajo. Tvoja čast je tudi moje veselje.   Iz globočine  serca  ti jo  pri-
203
voščim, vživaj jo večno! Toliko si storil iz ljubezni do svojega Očeta, vreden si take časti. 3. O kolika sreča zame, če bom tudi jest častitljivo vstal od smerti! Kdo more umeti veselje presrečnih, ki Jezusa gledajo od obličja do obličja in poslušajo presladke besede ljubezni iz njegovih ust! Kdo more opisati srečo izvoljenih, ki Jezusa ljubijo, ktere pa tudi Jezus ljubi! Kdo more izgovoriti blaženost nebeščanov, ki pri Jezusu stanujejo in se ne bodo nikdar ločili od njega! O blaženi tre-notek! Po tebi željno hrepenim, ti si cilj in konec mojega serca!
n.
Duša moja, dozdaj si premišljevala častitljivo vstajenje Jezusovo, zdaj se pa ozri nase in premisli:
1. Kakor gotovo je Jezus častiljiv vstal, tako gotovo boš vstal častitljiv tudi ti, če Jezusa posnemaš v življenju. Po aposteljnu Pavlu vemo namreč, da on, ki je Jezusa obudil, bo z Jezusom obudil tudi nas. O kako tolažljiv je ta nauk! Toraj z očmi, s kterimi gledaš zdaj, gledal boš enkrat nebeški raj, z rokami, ki je imaš zdaj, objemal boš enkrat Jezusa, s temi  ušesi  poslušal boš  enkrat  angeljsko
204
petje,  in s temi ustmi bos enkrat vžival nebeške sladkosti.
2.   Kakor gotovo je Jezus po terpljenju in križu dosegel slavno vstajenje, tako gotovo bo obhajal svoje častitljivo vstajenje tudi tisti, ki križe in nadloge voljno terpi . . . Porok zato je sveto Pismo, ki pravi: „Ako ž njim vmerjemo, bomo tudi ž njim živeli; in ako ž njim terpimo, bomo tudi ž njim kraljevali." Duša moja, kaj si boš mislila na srečni dan, ko se bo to dopolnilo? O predrage bolečine, boš zdihovala takrat, o presrečno zaničevanje, o preblaženo razžalenje, ti, ti si mi pridobilo tako čast!
3.   Kolikor si Jezusu podoben v terpljenju, toliko mu boš po vstajenju podoben v časti. Poslušaj, kaj govori apostelj Pavel v nekem oziru: „Naše upanje za vas je terdno, ker vemo, da ste tovariši v terpljenju, tako bodete tudi tovariši v tolažbi". Toraj čemveč bolečin terpiš z Jezusom v življenju, temveč boš veselja prejel po vstajenju, in bolj ko si zaničevan in ponižan v življenju, veča bo tvoja čast in slava po vstajenju. — Povej zdaj, duša moja, kaj je težava, bolečina, razžalenje, zaničevanje in puščoba serca! Mar ni božja na-redba?   Mar ni božje  pripusčenje?   Mar  ni
Ž05
najbolji pripomoček k svetosti, in zagotovilo večnega življenja? Zakaj toraj žaluješ in tarnaš, če te zadene terpljenje? Rajši skleni roke in moli usmiljenje božje, ki ti ponuja nebeško slavo. Dalje. Kdo so oni, ki te žalijo , zaničujejo, s terpljenjem napolnujejo ? Glej, Bog je je odbral, da bi po njih dopolnil nad teboj svoje namene; po njih ti ponuja naj-izdatr.iši pomoček k svetosti? Glej, duša moja, perve dobrotnike imaš za največe sovražnike; tako zelo te slepi lastna ljubezen, prikriva ti najkoristuiše resnice, in daleč te zapelje s poti zveličanja!
1. Jezus je vstal od smerti in šel v nebesa, tam pa živi v neskončni časti in slavi. To verujem terdno, ker ti, o Jezus, me tako učiš, ki si večna resnica. Pa tudi jest bom vstal od smerti in šel v nebesa, tam pa bom gledal svojega Jezusa z ravno temi očmi. Tudi to verujem terdno, ker ti, o Jezus, si mi porok. O kakšno plačilo za moje sedanje terpljenje! Za časne bolečine prejel bom večno srečo, za majhno zaničevanje večno čast, in za kratko žalovanje veselje, ki ne bo jenjalo nikdar in kterega se ne bom nikdar naveličal. O Jezus, terdno verujem tudi to, ker mi ti obljubujes,
206
ki si zvest v svojih obljubah! O srečna, o blažena ura, ob kteri se bo vse to dopolnilo! 2. Ko to premišljujem, o kolika groza me obhaja! Sveta vera me uči, da po vstajenju bo Bog povernil sleherno zatajevanje in sleherno bolečino s primernim plačilom. O koliko tisuč in tisuč plačil sem že zapravil z nejevoljo in se zapeljivo lastno ljubeznijo! Ce je res, —■ živo to verujem — da vsako ponižanje in najmanjše zaničevanje bo Bog po vstajenju venčal s posebno krono, o koliko prekrasnih kron sem zapravil se svojo nečimernostjo in se svojim napuhom! Ce je res, da po vstajenju bo Bog sleherno premagano skušnjavo poplačeval s posebnim veseljem, o koliko veselja sem zapravil sč svojo lenobo in omahljivostjo! Pač je zguba strašanska! O kdo mi da potokov solz, da bi jo vredno objokoval!
II. Premišljevanje.
O ljubezni in dobroti jivosti božji do nas.
Dvoje nas zlasti priganja Boga ljubiti. Namreč dobrotljivost božja do nas, in pa do-brotljivost božja ob sebi.   Najpervo bova zdaj
207
premišljevala dobrotljivost božjo v pervem oziru, namreč do nas.
I.
Bog je vreden naše ljubezni zaradi njegove neskončne ljubezni in dobrotljivosti, ktero nam je dosihmal skazoval. Duša moja! Da bi vsaj za nekoliko spoznala to resnico, premisli:
1. Ljubezen in dobrotljivost božja do nas je večna. — Kakor Bog ni nikdar biti začel, temuč je sam od sebe od vekomaj, tudi ljubezen in dobrotljivost božja do tebe nima začetka, temuč je stara, kakor Bog; je namreč večna. Pomisli sto let nazaj, kaj si bil takrat? Nič po duši, nič po telesu. Kaj pa je Bog že takrat zate storil? Ljubil te je, tako priserčno te je ljubil, da je cel6 svojo presveto Kri zate dal do zadnje kapljice. — Pomisli še bolj nazaj; zamisli se v začetek sveta. Kaj je bilo začetkom ? Začetkom ni bilo nebes, ne zemlje, ni bilo ne angeljev, ne človeka: Kaj je pa Bog že takrat storil zate? Ljubil te je, tako priserčno te je ljubil, da je zate vstvaril nebo in zemljo in ti na zemlji od-kazal kratko stanovanje, nebesa pa ti je prihranil za večno življenje. Misli še dalje nazaj; misli nazaj  v večnost,  tako  daleč,   kar  le
208
moreš ; kaj je bilo takrat ? Nič ni bilo. Bival je edini Bog", ki je vreden vse hvale in časti. In kaj je že takrat Bog storil zate? Ljubil te je, vso večnost te je ljubil; ves čas je mislil na te, že takrat je sklenil večno srečnega te storiti.
2. Ljubezen in dobrotljivost božja do tebe je radodarna. — Da bi to resnico spoznal, ni ravno treba spominjati se prav vseli do današnjega dne od Boga prejetih dobrot; zadosti bo, če se živo spominjaš Jezusovega včlovečenja in ga dobro premisliš. Misli si uradnika, ki bi bil svojega kralja za deset tisoč goldinarjev ogoljufal. Tacega goljufa de-nejo pod ključ v temno ječo, da leto in dan ne vidi solnčne svetlobe in še druga pokorila in kazni mu naložijo, ker nima denarja, da bi škodo povernil. Pa glej, usmili se ga bogati in plemeniti gospod, čigar premoženje znaša ravno deset tisoč goldinarjev. Gospod proda vse, plača in reši siromaka iz temne ječe, sam pa, ubožec brez vsega premoženja, služi si vsakdanji kruh v potu svojega obraza. O kolika ljubezen! Ali veš, duša moja, nad kom se je ta ljubezen pokazala? Ali veš, kdo je bil ta nasrečni jetnik? Morda si bil ti?   Premisli in prevdari!
209
3. Ljubezen in dobrotljivost božja do tebe je poterpežljiva in prizanesljiva. Poslušaj me pazljivo, povem ti čudež posebnega usmiljenja. Zemlja se trese, skalovje poka in pekel se odpre pred teboj. V njem vidiš tisuč in tisuč pogubljenih, ki terpijo v strašanskem ognju. Glej duša in stermi! Jezus zapusti nebesa, stopi doli in vzame seboj izmed toliko nesrečnih duš le eno; to pa zedini s prejšnim telesom, postavi jo na svet in ji da časa za pokoro. Kdo more vredno hvaliti toliko ljubezen? Ta človek je bil eden najpregrešniših v pogubljenju. Vendar vsi drugi ostanejo v peklu brez upanja, da se jim kdaj polajša kazen, ali da bi jim kdaj bil podeljen čas za pokoro; edini ta je zadobil usmiljenje. — Kaj ne; kako zelo ga je Bog ljubil. — Glej to ni pravljica, marveč resničen dogodek. Mar ne ? Mnogo jih je v pogubljenju, ki niso toliko zagrešili, kakor ti; ki niso tako dolgo mlačno živeli, kakor ti, in ki niso toliko milosti zavergli, kakor si jih ti, in jih še zame-
v
tuješ do tega dne. Ce moreš, reci da ni res. Dasiravno je res, vendar-le živijo v neugasljivem ognju brez upanja, da bi bili kdaj rešeni, ti pa živiš v obilnosti božjih dobrot. Ali ne velja  o tebi,  kar so Judje rekli o
14
210
Jezusu,  ki je  Lazarja  objokoval,   namreč: Glejte,  glejte,   kako  priserčno  ga je ljubil?
1.    O Bog, vse kar si, kar imaš in kar delaš, vse je čudapolno; pred vsem pa občudujem tvojo ljubezen do mene. O kako velika je tvoja ljubezen! Ljubil si me in me še ljubiš z večno ljubeznijo. Dosihmal ni bilo ne enega trenotka, da bi me ne bil ljubil. O kako radodarna je tvoja ljubezen! O kako drago te je pa tudi stala! Iz ljubezni do mene postal si človek in bil rojen v zanič-ljivem hlevu kot nezmožen otrok. Iz ljubezni do mene terpel si vboštvo in iz ljubezni do mene daroval si celo svoje življenje na križu. O kako poterpežljiva je tvoja ljubezen do do mene! Tolikrat in tako hudo sem grešil; toliko, kar sam dobro veš, sem zanemaril tvojih milosti, mnogokrat jih celo zlorabil; vendar mi nisi odtegnil svoje ljubezni in svojega usmiljenja! Zavoljo tolike ljubezni si pač vreden, da te ljubim, da te ljubim z vsem sercem in iz vse duše. O da bi te mogel tako ljubiti, kakor sem te ljubiti dolžan!
2.   O gerda nehvaležnost, da svojega Boga doslej nisem ljubil iz celega serca! O moj Bog,   kako  sem ti nehvaležen!   Človeka, ki
211
mi ni nič dobrega storil, sem ljubil; Boga pa, ki mi je dal, kar sem in kar imam, njega pa nisem ljubil. Stvari sem ljubil, ki so me v nesrečo zapeljale, Boga pa nisem ljubil, ki je celo umeri zame! O gerda nelivaležnost! Zdaj pa, moj Jezus, si me premagal. Zdaj mislim, zdaj želim drugače. Moje seree je odslej tvoje. Tebi ga darujem, darujem ti ga vsega, brez najmanjšega prideržka ti ga darujem. Zate se je vnelo, zate naj gori zdaj in celo večnost.
H.
Bog je vreden naše ljubezni zavoljo neskončne ljubezni, s ktero nas hoče še dalje ljubiti. — Ta ljubezen spozna se po dobrotah, ktere nam misli dati v prihodnje. Kaj pa, duša moja, ti misli Bog še dati? Eno besedo zgovorim in ž njo povem vse. Duša moja! Bog misli in želi dati ti samega sebe. Zberi se v duhu ter premisli skrivnost v sveti veri najbolj tolaživno.
1. Boga dobiti je cilj in konec naših želja . . . Kakor hitro se duša loči od telesa, zadobi ceznatorno razsvetljenje in spozna v trenotku, da je Bog največa dobrota in človeka edina sreča; in ko to spozna, vname se
14*
212
v nji silno hrepenenje po Bogu. — Te neizmerne želje nasiti Bog s tem, da se zedini se zveličano dušo, in ji da vživati svojo božjo sladkost. V trenotku, ko se to zgodi, postane nad vse zadovoljna in ne želi si ničesar več.
2.   Boga prejeti, se pravi Boga gledati in ga ljubiti . . . Celo večnost ne bo trenotka, da bi duša ne vživala novih čudežev božje vsegamogočnosti, dobrotljivosti, lepote in drugih popolnosti; to jo pa nasituje z neizrekljivo sladkostjo. — Celo večnost ne bo trenotka, da bi se duša ne vnemala za Boga z novimi žarki popolne ljubezni, in to jo tako-rekoč potopi v največe veselje.
3.   Boga imeti se pravi, imeti doveršeno srečo . . . Sreča, duša moja, ktero boš vživala v nebesih', je ravno tista, ktero Bog vživa. Tisto veselje, tisto sladkost in tisto blaženost, ktero Bog vživa, vživala boš tudi ti. O koliko veselje! O kolika sreča! Slušaj, duša moja, resnico, sicer nepoznano, vendar pa gotovo. Ena kapljica tega veselja napravila bi pogubljencem večo mero veselja, kakor jim žalosti dela vse peklensko terpljenje; in ena mervica tega veselja zamore vse ljudi srečne storiti  za  vso  večnost.   Ta  sreča je
213
tako velika, da celo Boga,  ki je  neskončno bitje, zadovoljuje popolnoma.
4.  Boga imeti se pravi, priserčno ljubljen biti od Boga . . . Bog ljubi človeka kakor najljubšega mu otroka, kakor osebo, kteri želi dati vse svoje zaklade, in kakor nevesto, nad ktero ima največe veselje in dopadajenje. Ves svet nima stvari, ki bi se mogla meriti z ljubeznijo, ktero ima Bog nad izvoljeno dušo. Bog je neomejena mogočnost, ki se celo primerjati ne da z mogočnostjo vseli zemeljskih kraljev; glej, taka je tudi njegova ljubezen do izvoljene duše. — On sam ima oblast, dušo sprejeti v serce; on sam ji more dati takih sladkosti, kakoršnih si prej ni mogla misliti; Bog sam zamore nasititi serce človekovo.
5.   Boga imeti, se pravi živeti, dokler bo Bog živel, in imeti popolno srečo, dokler bo Bog ... Z Bogom zedinjena duša ima tedaj tisto srečo, ktero ima Bog. Kakšna je pa ta sreča ? Božja sreča je brezkončna, nepreneh-ljiva in nezmanjšljiva. Duša moja! Enaka bo tudi tvoja sreča. Brezkončna bo tedaj tvoja sreča. Misli si let, kolikor je peska na morskih bregovih, prahu v zraku in kapljic v potokih sveta. Vsa ta leta bodo prešla, tvoje sreče pa še polovica ne bo minulo, kajti
214
tvoja sreča, tvoja blaženost bo večna. — Tvoja sreča bo neprenebljiva. Sleherni, tre-notek spoznovala boš nove lepote; Bog- namreč je neskončno bitje, in zato ti bo nove lepote odkrival skozi vso večnost. — Vsak trenotek se bodo vnemali v tebi novi žarki ljubezni, ker Bog je neskočna dobrota, in zato boš vedno kaj novega, ljubezni vrednega našla nad njim. — Vsak trenotek boš dobivala novo veselje, ker je morje božje sladkosti neizmerno. Tvoja sreča bo nezmanjšljiva; vedno se boš štela srečno, da imaš Boga, in da ga vživaš brez skerbi in strahu, da bi ta sreča kdaj prejenjala.
1. O moj Bog! Kako sem bil dosihmal zaslepljen! Spoznal nisem ne tebe, ne tvoje dobrotljivosti, zdaj pa spoznam. Kaj mi je toraj storiti ? Nič druzega, kakor ljubiti moram to neizmerno in čudapolno ljubezen in sicer ljubiti, bolj ko morem. Moj Bog! K tvojim nogam položim dar, ki ga tvoja ljubezen od mene zahteva. Ljubim te, iz celega serca te ljubim. Vse misli in želje, ki niso merile nate, zaveržem in studim. Tebe samega ljubim in te bom ljubil vse dni svojega življenja. Moja jed bo dopolnjevanje tvoje svete volje.
215
2. Čeravno ostanem, seveda le po tvojem usmiljenju, zvest svojemu sklepu, čeravno te bom ljubil, oh kaj bo moja ljubezen v primeri s tvojo druzega, kakor tema v primeri se solncem. Zato želim, serčno želim imeti ljubezen angeljev in vseh izvoljenih. Ali kaj čem, prazne so in prazne ostanejo moje želje, ako se me ti, o Bog, ne usmiliš. Ti edini za-moreš v mojem sercu vneti tisto ljubezen, ktere si vreden. O moj Bog, usmili se me, saj ne želim druzega, kakor tebe tako ljubiti, kakor sem te ljubiti dolžan.
III. Premišljevanje.
O dobrotljivosti in ljubezni božji sami po sebi.
L
Bog je ljubezni vreden zavoljo svoje neskončne dobrotljivosti. — Kaj se pa pravi: Bog je neskončna dobrotljivost ? To se pravi: Bog je bitje, ki ima vse popolnosti v najviši stopnji; bitje, ki svojih popolnosti ni od nikogar prejelo, temuč je ima samo od sebe. Pomisli duša nektere popolnosti božje.
1. Bog je neizrekljivo lep . . . Božja lepota se ne da opisati, ne dokazati,   le v po-
216
dobah se da o njej govoriti; pa tudi podobe ti jo zamorejo tako malo odkriti, kakor malo more slepec govoriti o barvah.
P e r v a podoba. Preblažena Devica Marija vidi več lepote božje, kakor vsi angelji in izvoljenci; zato je tudi njena čast in njeno veselje veči od časti angeljev in svetnikov. Ko bi Bog v tem trenutku začel razsvetljevati njen um, in bi jej dajal z vsakim trenotkom od svoje lepote videti polovico več od prejšnega trenotka, in če bi to ponavljal tisoč in tisoč let: ali misliš, duša moja, da bi Marija čez toliko let spoznala vso lepoto božjo. O ne. To bi bil le kozarec vode, vzet iz neizmernega morja.
Druga podoba. V nebesih je več milijonov angeljev. Zadnji izmed njih je pa tako lep, da bi človek videti vso njegovo lepoto, strepetal in umeri. Ko bi pa Bog vstvaril novega angelja in ga okrasil z vso lepoto dosedanjih angeljev, kaj bi bila lepota novega angelja v primeri z božjo? Bila bi le senca božje lepote. Dalje. Ako bi Bog z vsakim trenotkom vstvaril milijon angeljev, med kte-rimi bi bil drug od drtizega toliko lepši, kolikor je lepši Seraf od človeka; in ko bi se to  ponavljalo  tisoč let,   in po  preteklih  teh
217
letih bi Bog vstvaril zopet novega angelja, ki bi bil tako lep, kakor vsi prejšni skupaj; ali misliš, da bi lepota tega angelja dosegla lepoto božjo? Ne! Lepota tega angelja v primeri z božjo bila bi kakor tema v primeri se solncem. Ponavljaj duša moja, to misel, celi dan, celo leto, celo večnost; do lepote božje ne boš prišla, ker Bog je neskončno lep.
2. Bog je vsegamogočen . . . Tudi v tem slučaju si moraš pomagati s primerami. Vze-miva, da vseh ljudi od Adama do slednjega, ki bo rojen, bilo bi dvestotisoc milijonov. Strašansko število! Njih duše so ene v nebesih, ene v peklu, trupla pa so strohnela. Za tem nastopi sodnji dan. Angeljeva trobenta zabuči s krepkim glasom po vsem svetu, in kaj se zgodi? Hipoma so po konci vsa trupla; duše se zedinijo ž njimi in dvestotisoc milijonov ljudi zopet živi. Česa potrebuje Bog za ta čudež ? Zadostuje mu ena beseda. „Vsta-nite", ta beseda zbudi vse. — Misli dalje. Bog zapusti nebesa, stopi na peščeni breg morja in reče: Kolikor je tu peščenih zernec, toliko naj bo ljudi; in kaj se zgodi ? Tisti hip stalo bi toliko ljudi, kolikor je bilo peščenih zernec, ne enega ne bi manjkalo. — Duša  moja!    Ponavljaj  si  tako   vstvarjenje
218
ljudi, kakor dolgo hočeš, tako daleč ne prideš, da božja vsega mogočnost ne bi mogla dalje. 3. Bog je neskončno usmiljen . . . Duša moja, da bi to lastnost božjo spoznala, pomisli: a) Kako milostno Bog grešnika prenaša. — Bog vidi sleherni dan sto in sto ljudi, ki njegovo sveto ime zaničujejo in preklinjajo. Bog je vidi ponavljati to hudobijo dvajset, trideset, štirideset, petdeset, nektere še več let. In on, kaj stori? Molči, kakor da bi nič ne vedel o tem, vzderžuje jim življenje, oskerbuje je z vsem potrebnim, ter je lju-beznjivo vabi in kliče, kakor da bi jih potreboval, h) Bog sprejema grešnika. Misli si človeka nad sto let starega, ki je grešil vsak dan, ki je preklinjal, rotil in sicer tako, da je bila groza; ki je celo Boga preklinjal, na pokoro pa nikdar mislil. Ura njegovega življenja se steče, že pojema, en zdihljej še, in — mertev je. Kaj misliš, duša moja, ali je nesrečnežu še mogoče zadobiti odpuščanje grehov ? Cuj in občuduj usmiljenje božje. Ako nesrečnež en samkrat skesanega serca zdihne, Bog mu odpusti vse, pozabi na vse, in k sebi ga sprejme prej ali slej. c) Bog poplačuje pravične. Misli si človeka, ki svoj živ dan ni storil  nič  dobrega.   Vse,   kar je dobrega
219
nad njim, je en zdiljej, in ta zdihljej o kako ga Bog poplača! Nebesa mu da, samega sebe mu da, in sicer za celo večnost. Glej, tako usmiljen je Bog.
1.   Sveta vera me uči, o moj Bog. da si največa dobrotljivost, ki ima vse lastnosti v najviši stopnji in si torej vse ljubezni vreden. Kako pa, o moj Bog, da je moje serce ne-občutjivo in merzlo, dasiravno je vstvarjeno tebe ljubiti? Samota mi ne dopade, in v duhu s teboj se zgovarjati me ne veseli. Vsega mi manjka, kar bi me v ljubezni vnemalo. Spoznam zdaj svoje veliko, veliko siromaštvo, o moj Bog! Kako dolgo bom še tako reven in nesrečen? Moj Bog! Moj Bog! Ce ti ognja svoje ljubezni ne vnameš v mojem sercu, nikdar ne bom boljši. O kdaj te bom pričel popolnoma ljubiti!
2.  Kdaj? Ne prej, dokler ne odmrem sebi in vsem stvarem; ne prej, dokler se me ti ne usmiliš in dokler v mojem sercu ne vnameš svoje ljubezni. O da bi te skoraj ljubil! Kar mi je moč, ljubim te že zdaj in iz ljubezni ti darujem svoje serce brez pri-deržka. Iz ljubezni do tebe, o Bog, zaveržem, preklicem   in  obžalujem vse  misli,   želje  in
220
občutke, pa tudi besede in djanja celega življenja, ki niso poviševala tvoje časti. Cilj in konec mojih misli, želja in občutkov bo od-sihmal tvoja ljubezen in tvoje presveto dopa-dajenje. — Ali moji najboljši sklepi ostali bodo le sklepi, če se me ti, o Bog, ne usmiliš. Ozri se name z milostnim očesom! Spomni se, da si mi dal serce, da bi tebe ljubilo! Spomni se, da si svojo sveto Kri prelil zato, da bi jest, spoznavši tvojo brezkončno ljubezen, priserčno ljubil tebe. Pokaži nad menoj svojo čudovito milost! Zateri v mojem sercu vse, kar tvoji ljubezni nasprotuje in vnemi ga se svojo ljubeznijo! Zate naj gori, in zate goreti naj nikdar ne jenja!
II.
Bog je tudi zato vse ljubezni vreden, ker je edina dobrotljivost. — Ta resnica, dobro premišljena, vname serce za popolno ljubezen do Boga.   Pomisli toraj:
1. Nič ni dobrega v nebesih, ne na zemlji; ne nad angeljem, ne nad človekom, še manj nad ktero drugo stvarjo, kar bi ne bilo od Boga. — Ozri se po zemlji in opazuj stvari. Oglej si razna drevesa in sadeže, cvetlice in   druge   rastline.   živali   na   zemlji,   ptice
221
v zraku in ribe v vodi. — Od zemlje ozri se na nebo in oglej si čudež za čudežem, zlato solnce, bledo luno in mergoleče zvezde. Od neživih stvari ozri se na ljudi, in preglej razne jim podeljene darove: lepoto, modrost, ljubezen, dobroserčnost in druge natorne in nadnatorne milosti. —■ Poslednič stopi v nebesa, poglej angelje in izvoljene, ter premisli njih prekrasne kreposti, zasluženje, čudovito svetost, ter njih čast in blaženost; potem pa, ko vse ogledaš, reei: Kje so bile te stvari in bitja pred osem tisoč leti ? Ni jih bilo, in še dandanes bi jih ne bilo, ako bi jih vsega-močnost in dobrotljivost božja ne bila vstvarila. 2. Kar imajo stvari dobrega na sebi, kaj je to? Izliv je božje milosti. Lepota stvari je žarek neizmernega solnea božje milosti, in svetost stvari je kapljica neizmernega morja božjega usmiljenja. Bog edini je dober, sleherna dobrota na stvareh je izliv božje milosti. Duša moja, tega te uči sveta vera. Kaj sledi iz tega ? Pomisli in nikdar ne pozabi: a) Bog je vreden vse ljubezni, kar tudi zdrav um priznava, rekoč: Dobro se ljubi; ker pa je Bog neizmerna dobrotljivost, vreden je toraj neizmerne ljubezni, b) Ako Boga po vsej moči ne ljubim, ne ljubim ga, kakor sem
222
ga ljubiti dolžan, e) Ako ne mislim in želim, kar meri na Boga, ako spregovorim besedo in delam, kar nima Boga za cilj in konec, ne dopolnujem svoje dolžnosti, še manj, če se temu božjemu naklepu ustavljam.
1.   O moj Bog, zdaj dobro vem, koliko si vreden in kako sem te dolžan ljubiti. — Duša, ki te prav ljubi, ustavlja se najmanjši misli, ki ne pride od tebe, o Bog, in ki se v te nazaj ne zliva; tudi ne dela, kar bi tebi ne dopadlo. Taka duša išče vselej iu povsodi tvoje sveto dopadajenje, zato pa se vda vselej tvojim svetim naklepom in miruje v naročji tvoje previdnosti. — O prelepo serce, kako si srečno! O sveta ljubezen, kako si lepa! O kako te pa tudi poželim! Koliko je te ljubezni v mojem sercu ? Koliko ur sem Boga v svojem življenju ljubil s tako ljubeznijo? Koliko del sem iz take ljubezni opravil, in koliko križev in nadlog preterpel? — O siromak, kje dobim solze, da bi zamogel zadosti objokovati svojo vnemarnost!
2.  Preveč ne bom žaloval, saj zamorein še nadomestiti, kar sem zamudil. Kar je sto in sto mladencev in devic storilo v cvetočih letih, zakaj bi jest ne storil? ,,Sam iz sebe ne premorem ničesar; vse pa zamorem ž njim,
223
ki me pokrepčuje", pravi apostelj Pavel, in ž njim govorim tudi jest. V tem zaupanju, o moj Bog, moja moč in moje vse, pričnem te zdaj ljubiti, ter ti darujem svoje serce in vse moje telesne in dušne zmožnosti. Prejnii, o moj Bog-, moj spomin, moj um in mojo voljo! Vse sem prejel od tebe, vse tudi tebi darujem, saj ne želim druzega, kakor tvoje ljubezni; ako mi to podeliš, nasičeno bo moje serce. 3. Tolažnik sveti Duh pridi v me, in vnemi moje serce z ognjem božje ljubezni! Stori z menoj, kar ti je ljubo; vsemu se vdam, da le ostanem v tvoji ljubezni. V tvoji ljubezni želim živeti, umreti in s tabo zedinjen večno ostati!