211 SPOLNO NASILJE NAD MOŠKIMI Opredelitve spolnega nasilja nad moškimi, miti ter pregled raziskav SEXuAL VIOLENCE AGAINST MEN Definitions of Sexual Violence Against Men, Myths and an Overview of Studies Maša Bartol , dipl. soc. ped. masabartol@outlook.com Ajda Černe , dipl. soc. ped. ajda.cerne@gmail.com Tara Jurjaševič , mag. prof. soc. ped. jurjasevic.tara@gmail.com Maša Piskule , dipl. soc. ped. masa.piskule@gmail.com Kaja Prašnikar , dipl. soc. ped. kaja.prasnikar@gmail.com Eva Senica , mag. prof. soc. ped. eva.senica@gmail.com povzetek Članek obravnava spolno nasilje nad moškimi, ki je v dana - šnjem času še vedno močno spregledan pojav. Na začetku komentira definicije spolnega nasilja in na kratko oriše raz - lične definicije, ki jih posredujejo nekatere slovenske organi - zacije, ki se ukvarjajo specifično s to tematiko. Pogledamo si komentar kazenskega zakonika, ki opisuje, kako se je zakon o spolnem nasilju skozi zgodovino spreminjal in kot osebe z izkušnjo spolnega nasilja začel poleg žensk dojemati tudi druge spole. Članek v nadaljevanju povzema vidike in izsledke raziskav najrazličnejših avtorjev (Weiss, Peterson, Bullock in Beckson), ki delujejo predvsem v zahodnem, anglosaškem delu sveta. Mednaslov Miti o posilstvu zajema različna pre - pričanja, ki so del družbe, in jih skuša kritično spreobrniti ter pojasniti, zakaj so neustrezna za naslavljanje spolnega nasilja (nad moškimi). V delu Moškost in spolno nasilje avtorice pod drobnogled vzamejo sovplivanje omenjenih pojmov in skozi prizmo raznolikih teoretičnih vidikov kritično ovrednotijo koncept maskulinosti kot odgovornega za spregledano spolno nasilje nad moškimi. V nadaljevanju se članek osredotoči na ženske kot storilke spolnega nasilja nad moškimi in nato naslovi tudi spopadanje moških z le-tem. Za konec avtorice povzamejo še nekaj ključnih priporočil za delo z moškimi, ki imajo izkušnjo spolnega nasilja.  kLJUČNe B eSeD e: spolno nasilje, moški, moškost, #jaztudi, patriarhat. ABSt RAC t The article deals with the topic of sexual violence against men, which is still a highly overlooked phenomenon. In its introduc - tion, the paper comments on the definitions of sexual violence and briefly outlines the different definitions provided by some Slovenian organisations that deal specifically with this topic. It looks at the penal code commentary, which describes how the law on sexual violence has changed throughout history and has been extended from considering exclusively women SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 212 as victims of sexual violence to all persons. The present paper summarises the research aspects and findings of a variety of authors (Weiss, Peterson, Bullock and Beckson), who operate mainly in the Western, Anglo-Saxon part of the world. The section titled 'Myths about Rape' covers different beliefs that are part of society and seeks to critically evaluate them and explain why they are unsuitable for addressing sexual vio - lence (against men). In the section 'Masculinity and Sexual Violence', the authors take a close look at the interplay of these concepts and critically evaluate the concept of masculin - ity as responsible for the overlooked sexual violence against men through the prism of diverse theoretical perspectives. The paper then focuses on women as perpetrators of sexual violence against men and addresses how men deal with this. Finally, the authors summarise some key recommendations and guidelines for working with men who experience sexual violence.  keYW oRDS: sexual violence, men, masculinity, #metoo, patriarchy. Uvod V zadnjih letih smo priča močno povečanemu javnemu diskurzu o spolnem nadlegovanju v družbi. Gibanje #jaztudi (ang. #metoo) se je začelo v anglosaškem prostoru z opozarjanjem na spolne zlorabe in nasilje, ki so ga bili moški in ženske deležni s strani bolj javno izpostavljenih in uspešnih oseb. Z gibanjem se je začelo opozarjanje na dotično tematiko vse bolj širiti po zahodnem svetu, tudi geografsko bliže nam. Tako se je na Balkanu pojavilo gibanje #nisamtražila ali #nisisama, ki opozarja na spolno nadlegovanje v akademskem prostoru. V Sloveniji so aktivni različne nevladne organizacije, kot je Inštitut 8. marec, in profili na Instagramu, kot je železnicezlom, ki o problematiki ozaveščajo z objavljanjem pričevanj posameznikov_ic z izkušnjo spolnega nasilja. Osebe, ki z drugimi delijo svoje zgodbe, so večinoma ženske. S statističnega vidika to T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 213 ni ravno presenetljivo, saj ima na svetu približno ena od treh žensk izkušnjo spolnega in/ali fizičnega nasilja ( Violence against women, 9. 3. 2012). Kljub temu pa niso samo ženske tiste, ki imajo takšne izkušnje. Osebe z izkušnjo spolnega nasilja, čeprav manj opazne, so tudi moški. Nanje se med drugim pozablja v raziskovalni sferi, na kar je opozorila Svetovna zdravstvena organizacija v svojem poročilu o nasilju in zdravju, z izjemo teme spolnega nasilja nad otroki (World Health Organization, 2002). Glede obstoječih sta - tistik pa smo lahko zadržani, saj mnogi strokovnjaki menijo, da le-te prikazujejo stanje v hudo okrnjeni meri.  V prispevku bomo večinoma uporabljale têrmin moški. Zave - damo se, da s tega vidika članek deluje po binarni spolni matrici, a želele smo raziskati aspekte spolnega nasilja zgolj nad osebami moškega spola oz. osebami, ki se identificirajo z moškim spolom.  Če bi presegle omenjeno spolno binarnost in pri tem upoštevale celotni kontinuum spolne identitete, bi se naš članek ukvarjal tudi s populacijo, ki izvirno ni bila predmet našega raziskovanja.  Podatki raziskave med širšo ameriško populacijo (National Crime Victimization Survey) govorijo o tem, da 9 % oseb z izkušnjo posilstva ali spolnega nasilja predstavljajo moški (U. S. Department of Justice, Bureau of Justice Statistics [BJS] 2003, v Weiss, 2010). Kljub družbenim predstavam o ženskah kot pasivnih tako v fizič - nem kot tudi seksualnem smislu ter o moških kot ekskluzivnih spolnih napadalcih izsledki raziskave med ameriško populacijo (Weiss, 2010) kažejo drugačno sliko. 54 % moških namreč utrpi spolno zlorabo s strani moškega, medtem ko je pri ostalih 46 % storilka ženska. Na drugi strani pa so ženske v kar 99 % spolno zlorabljene s strani moškega. Da je spolno nasilje nad moškimi pri nas prisotno, ugotavljamo tudi avtorice članka. Z namenom pregleda stanja v slovenskem prostoru smo izvedle spletno anketo Izkušnja spolne zlorabe pri osebah moškega spola, ki jo je ustrezno izpolnilo 260 udeležencev ter udeleženk. V anketnem vprašalniku smo zastavile devet vpra - šanj, s katerimi smo preverjale demografske značilnosti vzorca ter zbirale informacije glede pogleda na spolno nasilje nad moškimi ter razširjenosti samega pojava. Ugotovile smo, da je od 76 anke - tiranih moških 7 % takšnih, ki so imeli izkušnjo spolnega nasilja, SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 214 22 % anketirancev_k je poznalo moškega s takšno izkušnjo, 5 % pa jih je imelo izkušnjo spolnega nasilja in so poznali_e tudi moškega s to izkušnjo. Čeprav podatki nacionalne študije o prevalenci spol - nega nadlegovanja in nasilja med leti 2000 in 2018 v ZDA kažejo, da je 81 % žensk in “zgolj” 43 % moških poročalo o izkušnji spol - nega nadlegovanja in/ali nasilja (Kearl, 2018), so anketiranci_ke v naši anketi mnenja, da so moški v približno podobni meri izposta - vljeni različnim oblikam spolnega nasilja kot ženske. Vrste spolnega nasilja, ki so mu po mnenju anketirancev_k izpostavljeni moški, zaobjemajo neželeno dotikanje, poljubljanje, neprimerno namigo - vanje na spolnost, siljenje v spolne prakse, posilstvo, neprimerno razkazovanje golega telesa in razkazovanje genitalij, masturbacija v prisotnosti moškega brez njegove privolitve, zahteva, da moški masturbira pred storilcem, čeprav tega ne želi. Podatki so pokazali, da je imelo 5 % moških nezaželen spolni odnos, 23 % vprašanih pa pozna nekoga s takšno izkušnjo. V anketnem vprašalniku smo preverjale tudi poznavanje organizacij/ustanov, ki se ukvarjajo s področjem spolnega nasilja. Izkazalo se je, da je 45 % sodelujočih poznalo vsaj eno organizacijo, pri katero bi lahko poiskali ustrezno pomoč, 46 % pa nobene.  Ob prebiranju rezultatov omenjene ankete naj opozorimo, da le-ta ni bila izvedena kot ključni del našega raziskovanja in da njeni izsledki niso reprezentativni ter posplošljivi na občo populacijo. Je pa delovala kot iniciacija dotičnega članka, saj smo preko nje spoznale, da se v slovenskem prostoru poraja manko vednosti o spolnem nasilju nad moškimi. S tem člankom torej želimo odpreti javni diskurz o tej problematiki.  V njem se bomo dotaknile definicije spolnega nasilja in kako se je le-ta skozi zgodovino spreminjala ter bila zaznamovana v kazen - skem pravu. S statističnimi izsledki iz raznovrstnih raziskav, ki so se ukvarjale s spolnim nasiljem nad moškimi, podkrepimo teoretske vidike, ki jih omenjamo v članku. To so predvsem preizpraševanje vpliva moškosti oziroma patriarhata na zaznavanje moških kot oseb z izkušnjo spolnega nasilja in njihovega nadaljnjega soočanja s travmatično izkušnjo. Ob tem se dotaknemo tudi izkrivljenih ver - jetij o spolnem nasilju, ki so jih avtorji_ce preobračali_e v mite in T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 215 argumentirali_e njihovo napačnost. Dodamo tudi nekaj priporočil za delo z moškimi, ki so doživeli spolno nasilje. Definicija/e spolnega nasilja Spolno nasilje je resna kršitev človekovih pravic, problem javnega zdravstva s kratkoročnimi in dolgoročnimi posledicami na fizično, duševno, reproduktivno in spolno zdravje osebe, ki mu je bila izpo - stavljena. Ne glede na okoliščine, v katerih se spolno nasilje poja - vlja, gre za bolečo in travmatizirajočo izkušnjo za tistega_o, ki ga je doživel_a (World Health Organization, 2002). Različni_e strokovnjaki_nje, raziskovalci_ke in organizacije imajo različne definicije spolnega nasilja, zaradi česar je težko oceniti prevalenco spolnega nasilja. Prav tako je zaradi občutljive narave tematike, kakršna je spolno nasilje, težko določiti incidenco tega pojava (Le Mat, 2016). “Spolno nasilje je nezaželen poseg v posameznikovo spolno integriteto” (Kuhar idr., 1999, str. 18). Gre za vsako dejanje ali ravnanje, s katerim se udeležena oseba ne strinja in je storjeno proti njeni volji ter se občuti kot prisila (prav tam).  Zaviršek (1994) spolno nasilje opredeli kot tisto, kar oseba doživi kot nasilje in občutek, da je funkcija, da je njeno telo le inštrument zadovoljevanje potreb, interesov drugega_e. Gre torej za vse tisto, kar oseba sama zase definira kot zlorabo. Zmotno, a zakoreninjeno prepričanje o motivaciji povzro - čitelja_ice spolnega nasilja je spolnost v ožjem pomenu besede – potreba po seksu, nezmožnost nadzora lastnih impulzov in želja po spolnosti. V splošnem pa velja, da je pravi vzrok in ozadje spol - nega nasilja moč in nadzor ene osebe nad drugo. Spolno nasilje je nasilno, sovražno in agresivno dejanje, katerega namen je razvre - dnotiti in podrediti tistega, proti komur je uperjeno (Repič, 2008).  Spolno nasilje je definirano kot kakršnokoli dejanje, ki je pove - zano s spolnostjo oziroma je usmerjeno na posameznikovo spol - nost in seksualnost, zanjo pa je značilna uporaba prisile. Slednja ni definirana enoznačno, ampak se razprostira na kontinuumu. Poleg uporabe fizične sile se spolno nasilje dogaja tudi preko čustve - nega izsiljevanja, groženj, psihičnega zastraševanja, prav tako za SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 216 spolno nasilje veljajo dejanja, za katera oseba ne poda prostovolj - nega soglasja, recimo v psihofizičnem stanju, ko tega ni zmožna. Povzročitelj_ica spolnega nasilja je kdorkoli in je lahko v različnih odnosih z osebo, ki je bila izpostavljena spolnemu nasilju. Prav tako ni vezano na določeno okolje, ampak se lahko dogaja v vseh sferah posameznikovega življenja, vključno z delovnim mestom in domom (World health organization, 2002).  V slovenskem prostoru je več organizacij, ki se ukvarjajo s področjem nasilja. Med definicije spolnega nasilja smo vključile tudi delovne različice, ki jim pri svojem delu sledita dve izmed slovenskih nevladnih organizaciji, ki se podrobneje ukvarjata s tematiko spolnega nasilja. Združenje za moč pojem spolnega nasilja uporablja kot krovni pojem, ki zajema različne oblike spolnega nasilja, kot so npr. spolni napad, posilstvo, spolno nadlegovanje, spolna zloraba otrok itd. Spolno nasilje konceptualizira kot zlorabo različnih vrst moči (fizično, čustveno, ekonomsko),  zlorabo položaja, znanja in vpliva na drugo osebo. Tako v ospredju ni spolnost kot taka, ampak nad - vlada ene osebe nad drugo, podrejanje ene osebe drugi in prisila, ki pa se udejanja skozi različne oblike vedenj, dejanj s spolno vsebino (Spolno nasilje, b. d). Podoben pogled na spolno nasilje (specifično na posilstvo) ima tudi Foucault, ki izpostavlja pomen nadzora in moči ter se zavzema za deseksualizacijo posilstva (Javaid, 2019). Društvo za nenasilno komunikacijo spolno nasilje opredeli kot “vsakršno vedenje, ki ga oseba doživlja kot vdor v njeno telesno integriteto, ki omejuje njeno pravico do odločanja o lastnem telesu ter prekorači osebne meje” in pa kot “vsa dejanja, povezana s spol - nostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo” (Kaj je spolno nasilje, b. d.). Spolnega nasilja pa ne smemo povezovati (samo) s silo/prisilo, čeprav je kot takšno – navkljub njegovim mnogim spremembam in posodobitvam v preteklosti – še vedno definirano v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije ([KZ-1-UPB2], 2012). V 70. letih prejšnjega stoletja se je v slovenskem javnem pro - storu začelo intenzivneje ukvarjati s tem, ali so posamezna spolna ravnanja ustavno-pravno nedopustna in če nesprejemljivo pose - gajo v svobodo drugega posameznika. Postopoma se je pričela uve - ljavljati uporaba kazenskega prava, preizpraševanje moralnosti, T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 217 čistosti in normalnosti posamičnih spolnih ravnanj namreč ni več zadostovalo (Korošec idr., 2018). Kasneje se je pojavila tudi težnja po vzpostavitvi večje spolne nevtralnosti v kazenskem pravu. V ospredju je bila pomembnost prepoznavanja in spoštovanja različnih oblik življenja, spolne usmerjenosti in samoopredelitve. V kazenskem pravu je torej prišlo do prelomnice in z njo se je odpravila diskriminirajoča spolna morala na področju pravnega diskurza. V Sloveniji je do poime - novanja, ki ga kazenski zakonik ohranja tudi danes, prišlo leta 1995 (19. poglavje: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (Korošec idr., 2018) pojmovanje problematizira, saj se pojem “nedo - takljivost” uporablja le pri spolnosti, s čimer jo po nepotrebnem še dodatno stigmatizira. Korošec idr. (prav tam) namesto nedotaklji - vosti uporabljajo nekaj primernejših izrazov, kot so spolna svoboda, spolna integriteta, spolna samoodločba ali preprosto spolnost. Ta poimenovanja so ustreznejša zato, ker bolj usmerjajo inkriminacijo v svobodo posameznika. Po osamosvojitvi leta 1991 je Slovenija s kazenskim zakonikom iz leta 1995 na novo opredelila posilstvo. V Kazenskem zakoniku Socialistične republike Slovenije iz leta 1977 je opredelitev osebe z izkušnjo spolnega nasilja “ženska”, po novem pa se je to spreme - nilo v “osebo drugega ali istega spola”. Takšne opredelitve, ki so prevladovale pred posodobitvijo leta 1995, odražajo družbo, ki ne priznava možnosti moškega kot osebe, ki lahko doživi spolno nasilje, oz. ne priznavajo možnosti istospolnega nasilja. Takšen vzorec pa se ni pojavljal le v Sloveniji, temveč po celotni Evropi. Leta 1995 se je v novem kazenskem zakoniku začel uporabljati pojem “spolno občevanje”, ki je imelo v mislih odmik od konservativnega, zgolj vaginalnega penetriranja. Vključevalo naj bi tudi analno in oralno spolno občevanje in se, kot že omenjeno, razširilo od pojmovanja žensk kot edinih, ki lahko doživijo spolno nasilje, in moških kot storilcev (Korošec idr., 2018). Slovenska sodna praksa se je na spremembe v letu 1995 odzvala zelo konservativno. Na to so sestavljalci_ke novega kazenskega zakonika odgovorili tako, da so poleg spolnega občevanja v leta 2008 dodali še poimenovanje “z njim izenačena spolna ravnanja” ter  SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 218 v primeru osebe z izkušnjo spolnega nasilja začeli izrecno navajati oba spola; to pa pri storilcu_ki manjka in se še vedno navaja kot vseznačni zaimek “kdor”, torej oba spola nista izrecno izražena (Korošec idr., 2018). Ko govorimo o definiciji spolnega nasilja, se osredotočimo bolj na strinjanje oziroma privolitev osebe v različna spolna vedenja in dejanja. Velikokrat oseba z izkušnjo spolnega nasilja ne izrazi svojega nestrinjanja, kar pa še ne pomeni, da je v dejanje privo - lila. Ob travmatičnem dogodku, kot je spolno nasilje, se zgodi, da oseba v strahu velikokrat otrpne in se ne more aktivno braniti (Kaj je spolno nasilje, b. d.; Kaj pomeni model “Ja pomeni ja”?, b. d). Februarja 2021 so se po celotni Sloveniji zbirali overjeni podpisi za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva. Akcijo, ki je uspela, je sprožil Inštitut 8. marec, ki se je zavzemal za model “Ja pomeni ja” oz. za model prostovoljno podanega soglasja (ang. affirmative consent). Marca 2021 je opozicija vložila v parlamentarno proceduro predlog nevladnikov, a sočasno je podoben, toda formalno pomanj - kljiv predlog, vložila tudi vlada, zato je parlamentarna procedura stekla za predlog nevladnih organizacij. Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1H) je sprejel Državni zbor Republike Slovenije 4. 6. 2021, v veljavo pa je stopil 30. 6. 2021 in s tem uzakonil model prostovoljno podanega soglasja. To pomeni, da vsi udeleženi v spolnih aktivnostih izrazijo svojo privolitev (verbalno ali neverbalno) oz. soglašajo z aktivnostmi, v katere so vpleteni. Predpostavlja torej konstantno komunikacijo med ude - leženimi in zmanjšuje ter preprečuje spolno nasilje, poudarja pa bolj pozitiven diskurz v spolnosti, kjer sta v ospredju vzajemni užitek in skrb za partnerjevo_kino počutje ter izkušnjo (Javidi idr., 2020; Kaj pomeni model “Ja pomeni ja”?, b. d.). Inštitut 8. marec izpostavlja: “Uvedba modela Ja pomeni ja predstavlja velik korak za splošno družbeno občutljivost in razumevanje spolnega nasilja, saj jasno in enoznačno sporoča, da je telo vsake osebe brez njene svobodne privolitve absolutno nedotakljivo” (Kaj pomeni model “Ja pomeni ja”?, b. d.). Ta preskok v dojemanju spolnega nasilja se nam zdi ključnega pomena ne samo za ženske, ampak za vse spole.  V nadaljevanju izpostavljamo samoumevno prisotnost dis - kurza o dominantni moškosti, spolnih stereotipih in mitih o T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 219 posilstvu ter kako ravno zaradi teh prepričanj in dojemanja spol - nega nasilja moški velikokrat ne prepoznajo svoje izkušnje kot posega v svojo osebno integriteto in v skladu s tem tudi ne iščejo ustrezne pomoči, s katero bi naslovili posledice tovrstnih dogodkov. Razširjenost spolnega nasilja nad moškimi K pregledu različnih statističnih podatkov o prevalenci spolnega nasilja moramo pristopiti z določeno mero previdnosti, saj podatki variirajo glede na definicijo spolnega nasilja. Podatki iz raziskav med drugim niso poenoteni zato, ker se nekatere raziskave osre - dotočajo samo na spolno nasilje nad moškimi, povzročeno s strani drugih moških ali specifičnih skupin (npr. zaporniki, istospolno usmerjeni moški). V Sloveniji ni zaznati nobene večje raziskave, ki bi se ukvar - jala prav s spolnim nasiljem nad moškimi. Delno je temo v svoji magistrski nalogi raziskala Suhadolc (2019), ki je na vzorcu 250 moških ugotovila, da jih ima 1,6 % izkušnjo spolnega nasilja: “Ti moški večinoma poročajo o otipavanju, nadlegovanju in prisilnem slačenju s strani poznanih moških (66,7 %) in žensk –družinskih članic (33,3 %) ali poznanih žensk (33,3 %), nasilje pa se je v večini odvijalo doma (66,7 %)” (Suhadolc, 2019, str. 40). Nekaj malega pa so o tej temi uspeli raziskati tudi Bernik idr. (2018), ki so v sklopu raziskovalnega projekta "Intimni življenjski stili študen - tov in študentk v Sloveniji" pripadnike_ce študentske populacije med drugim vprašali po njihovih izkušnjah s spolnim nadlegova - njem in nasiljem. Avtorice in avtorji so anketirancem in anketi - rankam pustili prostor, da so se sami_e odločili_e, kaj spada pod spolno nadlegovanje, hkrati pa so opozorili_e, da je definicija spol - nega nadlegovanja danes za marsikoga širša kot kadarkoli prej. O spolnem nadlegovanju je poročalo približno trikrat več žensk kot moških. Na anketo je odgovarjalo 1462 moških, od katerih jih je 0,3 % poročalo o tem, da so bili pogosto spolno nadlegovani, 5,3 % nekajkrat, 6,0 % enkrat in 88,4 % nikoli. 2,4 % od 1482 moških jih je poročalo, da so bili prisiljeni k spolnim aktivnostim, in 0,2 %, da SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 220 so bili žrtve posilstva (0,4 % jih na vprašanje o izkušnji posilstva ni želelo odgovoriti). 35 moških je nato odgovorilo tudi na vpra - šanje, kaj so v primeru zadnje izkušnje s spolnim nasiljem storili. Izbrati je bilo mogoče več odgovorov, rezultati pa so pokazali, da jih je 5,7 % dejanje prijavilo policiji, 2,9 % jih je za pomoč prosilo društva, 28,6 % pa se jih je zaupalo bližnji osebi, nihče ni o tem govoril z zdravnikom_co, 48,6 % pa jih je izbralo odgovor “drugo”.  Peterson idr. (2011) so pregledale 87 študij, ki so raziskovale spolno nasilje nad moškimi. Študije so bile narejene v Severni Ameriki in Evropi ter so vključevale različne vzorce (različne sku - pnosti, univerzitetne študente, samo homo/biseksualne osebe, zapornike, brezdomce, osebe, ki so iskale psihiatrično pomoč, itd.). Študije so se razlikovale glede na metodologijo in uporabo definicije spolnega nasilja. Nekatere pod slednje štejejo le neželeno penetra - cijo, druge pa vse neželene spolne dotike, izkoriščanje osebe pod vplivom substanc, zmanipuliran spolni odnos s strani stalnega_e partnerja_ke itd. Posledično so se med študijami pojavile znatne razlike v ocenah razširjenosti spolnega nasilja nad moškimi. Med raziskavami v skupnostih so ocene variirale med 0,2 % in 30 %. Na vzorcih univerzitetnih študentov_k je bila razlika še večja, med 2 % do 73 %. Tudi med študijami, ki so uporabile podobne defi - nicije spolnega nasilja (posilstvo z uporabo sile), je razširjenost med univerzitetnimi študenti variirala med 1 % in 14 %. Razlike v prevalenci so lahko tudi posledica raziskovalne metodologije in strukturiranja vprašanj, ki so subjektom raziskave lahko poma - gala ali oteževala definiranje svoje izkušnje kot izkušnje spolnega nasilja. Bullock in Beckson (2011) sta med drugim pregledala in povzela trinajst raziskav, ki so naslavljale razširjenost spolnega nasilja nad moškimi. Približno 3 do 7 % moških poroča o izkušnji spolnega nasilja v odraslosti (v primerjavi s 13,5 do 22 % žensk). Nižji odstotki se pojavljajo v študijah, kjer so uporabljene ožje definicije spolnega nasilja. Različne raziskave kažejo, da je med določenimi populacijami (homoseksualni in biseksualni moški, zaporniki, vojni veterani in moški, ki iščejo pomoč pri mentalnem zdravju) bistveno več moških z izkušnjo spolnega nasilja (Peterson idr., 2011). Pregle - dane raziskave poročajo, da ima 18 do 74 % moških, ki so doživeli T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 221 spolno nasilje, izkušnjo oralne ali analne penetracije. Prav tako vse raziskave kažejo, da se spolne zlorabe tako moškim kot ženskam pogosteje dogajajo v zgodnji odraslosti (v njihovih dvajsetih in zgo - dnjih tridesetih letih) (Bullock in Beckson, 2011). Če povzamemo, spolno nasilje nad moškimi ni tako razširjeno kot spolno nasilje nad ženskami. Menimo, da je tudi to pokazatelj patriarhalnosti družbe oz. družbenih vzorcev. Kljub temu si avtorice prizadevamo izpostaviti spolno nasilje nad moškimi kot pomembno temo. Miti o posilstvu Miti o posilstvu so se prvič pojavljali v relaciji do spolnega nasilja nad ženskami in so služili opravičevanju le-tega. Predstavljajo ste - reotipe in lažna, neupravičena prepričanja o posilstvu, o osebah z izkušnjo posilstva in o napadalcih_kah. Stereotipi so prisotni tako v vrednostnih sistemih širše družbe kot tudi med strokov - njaki_njami, ki se z osebami z izkušnjo spolnega nasilja ukvarjajo, med storilci_kami in so ne nazadnje tudi institucionalizirani v zakonih (Burt, 1980).  V obstoječi literaturi lahko zasledimo veliko mitov, ki jih avtorji_ce različno kategorizirajo. Turchik in Edwards (2012) sta vzpostavila 9 kategorij:  1. moški ne morejo biti posiljeni,  2. pravi moški se lahko ubranijo pred spolnim napadom,  3. samo geji/homoseksualni moški lahko doživijo posilstvo ali so njegovi storilci,  4. moški ne občutijo posledic spolnega nasilja (oziroma v manjši meri kot ženske),  5. ženske ne morejo spolno napasti moškega,  6. posilstvo moških se dogaja samo v zaporih,  7. če te spolno napade oseba istega spola, to povzroča istospolno usmerjenost,  8. istospolno usmerjeni in biseksualni moški si zaslužijo biti posiljeni, saj so nemoralni in odklonski,  SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 222 9. če se moški telesno odzove na spolni napad, je to gotovo želel. Kassing idr. (2005) opisujejo mit, ki se navezuje na telesne odzive na spolni napad: erekcija ali izliv avtomatsko pomenita konsenz s strani osebe, ki je doživela spolno nasilje. Navkljub tovrstni bio - loški reakciji občutijo strah, sram, ponižanje, tesnobo, jezo, tudi grozo (Fuchs, 2004). Obstaja veliko različnih razlag in pogledov na moško erekcijo in ejakulacijo med spolnim napadom. Pomembno je poudariti, da telesna reakcija ni per se pokazatelj privolitve v spolni odnos (prav tam). Zmotno mišljenje o erekciji kot znaku privolitve v spolni odnos sovpada tudi z nerazumevanjem spolnega nasilja, kot smo ga opre - delile zgoraj. Biti izdan s strani lastnega telesa v obliki nenamer - nih seksualnih reakcij med spolnim napadom avtor Herlof Ander - sen (2007) označi kot morda najmočnejšo manifestacijo izgube nadzora. Slednja se večinoma veže na nezmožnost odhoda iz nasil - nega odnosa in je pogosto ključna točka, ki osebo vodi v občutek lastne nevrednosti, krivde in sramu. Družba težko sprejme, da je moški lahko posiljen, saj se pred - postavlja, da bodo moški vedno odprti za vse heteroseksualne aktiv - nosti (Connell, 2012; Davies in Rogers, 2006; Javaid, 2015; Weiss, 2010). Takšna prepričanja ohranjajo moškega v vlogi plenilca ter žensko v vlogi plena seksualnega lova in ne dopuščajo scenarijev, v katerih bi bile vloge lahko zamenjane (Weiss, 2010). V sklopu raz - iskovanja različnih mitov o posilstvu so v ameriški raziskavi med študentsko populacijo ugotovili, da je 25 % udeleženih mnenja, da bi moški uživali v prisilnem spolnem odnosu ali če bi jih posilila ženska (Walfield, 2018).  Nekateri od izpostavljenih mitov se nanašajo na spolno usmer - jenost osebe, ki je spolno nasilje doživela. Te vrste mitov predposta - vljajo, da moški, ki so posiljeni, sami prosijo za to in so potemtakem istospolno usmerjeni ali pa vsaj dajejo tak vtis navzven. Podobno se verjame tudi za moške napadalce, ki morajo biti, da storijo kaj takega, tudi homoseksualci (Krueger, 1985, v Kassing idr., 2005). Za moške, ki se sami identificirajo kot istospolno usmerjeni, se poja - vljajo še dodatni predsodki oziroma miti. Raziskave so pokazale, da se predpostavlja, da so bolj krivi za napad kot heteroseksualni T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 223 moški, da jim napad predstavlja več užitka in je to tudi manj trav - matična izkušnja (Mitchell idr., 1999). V angleški raziskavi, ki sta jo izvedli Anderson in Lyons (2005) med študenti_kami Univerze v Birmighamu, se ugotavlja, da so udeleženci_ke bolj krivili osebe, ki so izvajale spolno nasilje nad ženskami, kot tiste, ki so ga izvajale nad moškimi. Avtorici to pri - pisujeta nekaterim mitom o posilstvu. Omenjata možnosti, da anketiranci_ke težje sprejmejo posilstvo moškega kot ženske ali pa verjamejo, da so moški v svoji spolni zlorabi bolj aktivno udele - ženi. To pomeni, da so bolj krivi za samo dejanje, da so ga morebiti izzvali sami. Nesprejemanje moškega v vlogi žrtve se kaže tudi v manj empatičnem dojemanju slednjih v nedominantni vlogi, ki se pač ne sklada z družbenim pogledom na vlogo moškega kot domi - nantnega in močnega udeleženca. Zaznavani so kot nekdo, ki mu je spodletela dolžnost maskulinuma, da se nasilno ubrani napada. Omenjata še zanimivo predpostavko, ki zna biti razlog za dobljene rezultate, in sicer, da se moški pogosteje predajajo priložnostnim spolnim odnosom kot ženske. Razlike med spoloma se pokažejo tudi v odstotkih prijave spolnega nasilja. Weiss (2010) iz podatkov o ameriški populaciji razbere, da 30 % žensk spolno nasilje prijavi policiji, medtem ko je takšnih moških le 15 %.  Moškost in spolno nasilje   Normativni diskurz moškosti Herlof Andersen (2007) označi kot verjetno najvplivnejši diskurz, ki deluje na področju spolnih zlorab moških. Pod koncept normativne moškosti spada tudi hegemona moškost. Kimmel (2001, v Javaid, 2015) hegemono moškost defi - nira kot tisto moškost, ki je v določeni družbi zaželena in predsta - vlja standard, ob katerem se druge moškosti merijo in vrednotijo. Znotraj dominantne kulture se hegemona moškost izrazi kot belo - polt moški srednjih let, ki pripada srednjemu razredu in je hetero - seksualec. To je oblika moškosti tistih moških, ki imajo moč, in je zato standard, h kateremu stremimo.  SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 224 Moški spolni ud ali falus, kot ga v omenjenem kontekstu pogosto imenujejo, na simbolni ravni reprezentira moč. Moški naj bi v posilstvu oziroma prisilnem spolnem aktu penis uporabili kot orožje zoper ženske. To pomeni, da je posilstvo odraz moške moči nad žensko – prisvajanje oziroma osvajanje ženske in njenega telesa ali (z drugimi besedami) zmagoslavje njegove moškosti. Takšni dis - kurzi navkljub spremembam v zakonodaji, ki je z leti pričela pri - znavati tudi druge oblike posilstva kot zgolj penetracijo s penisom, še vedno vplivajo na nedojemanje moških kot oseb, ki so lahko posiljene (Brownmiller, 1975, v Weare, 2018). V kontekstu patri - arhata, ki moške povzdiguje v nosilce moči in dominance, je zelo težko razbiti socialne ideale, ki v tem primeru žensko postavljajo kot diametralno nasprotje moškemu. Ona s svojo feminilnostjo sovpada s pasivno vlogo žrtve (Brownmiller, 1975, v prav tam).  Connell (2012) omenja, da v novoveški ameriški in evropski kulturi maskulinost in femininost obravnavamo kot dve polarizi - rani značajski spolni kategoriji. Zaradi tega pričakujemo, kako se bo neka oseba vedla oziroma kako se ne bo vedla na podlagi tega, katerega spola je.  Normativna moškost se ohranja kot del sociokulturne dedi - ščine. Edley in Wetherell (1997) pišeta o tendenci samodefiniranja v negativnem smislu – biti drugačen od nekoga drugega. “Drugi” torej definirajo “nas”. Zanimivo je, da se moški v povezavi z moškostjo ne primerjajo z ženskami, temveč z moškimi, ki so zaznamovani z manj maskulinimi značilnostmi, izpostavi Mosse (1996). Moškost bi najbolje razumeli skozi njegovo pluralnost (Kimmel, 2000; Connell in Messerschmidt, 2005), ki je v nekaterih primerih bliže kulturno preferiranim opisom, spet drugič bolj oddaljena od tega. Vendar pa se skoraj nikoli ne pojavi sprejemljiva verzija moškosti, ki bi videla moške kot osebe, ki so doživele spolno nasilje. Izkušnja spolne zlorabe je namreč lahko interpretirana kot kršitev “kodeksa moško - sti” (Pollack in Levant, 1998, v Herlof Andersen, 2007). Kot rezultat normativnega diskurza so se razvili že prej ome - njeni miti, ki moškim, ki so doživeli spolno zlorabo, še otežujejo to, da bi spregovorili o svoji izkušnji. Zdi se, da se od moških z izkušnjo spolne zlorabe pričakuje, da bi se morali biti zmožni tega fizično ubraniti in tako preprečiti zlorabo. Še posebej to velja v T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 225 primerih, ko moškega, ki je doživel spolno nasilje, po videzu ozna - čimo za dovolj močnega, da to stori. Na ta način zlorabljeni moški dobijo sporočilo, da bodo v primeru razkritja svoje izkušnje spolne zlorabe morda celo sami pristali v vlogi krivca (Herlof Andersen, 2007; Javaid, 2019).  Na podlagi analiziranih intervjujev s petnajstimi moškimi z izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu ali mladostništvu Herlof Andersen (2007) izpostavi pri intervjuvancih prisotnost strahu pred poškodovano ali zmanjšano moškostjo, v splošnem smislu kot posledico izkušnje zlorabe. Nekateri izpostavljeni konstrukti pri tem so dvom o lastni sposobnosti, biti dober spolni partner (izvirno “sexual performance”), občutek izgube dostojanstva in strah pred tem, da posameznik ne zgleda dovolj možato. Poleg tega avtor izpostavi še strah oseb, ki so doživele spolno nasilje, pred oznako, ki se ji ne morejo izogniti, če delijo svojo zgodbo. V očeh drugih na ta način oseba izgubi vrednost, podobno kot rabljeno blago (Herlof Andersen, 2007). Družbene predstave o spolu še posebej pripomorejo k temu, da moških nismo zmožni videti v vlogi žrtve, pravi Weiss (2010). Socialni konstrukt ženstvenosti ustreza splošni predstavi žrtve spolne zlorabe – obema se pripisujeta fizična šibkost in spolna ranljivost. Na drugi strani socialni konstrukt moškosti nasprotuje splošni predstavi, ki jo imamo o osebah, ki doživljajo nasilje, še posebej pa o moških, ki imajo izkušnje spolnih zlorab. Moški naj bi bil močan, samozadosten in naj bi se izogibal vedenjem, ki se povezujejo z ženstvenostjo. Moška viktimizacija ne vzdrži domi - nantnih idealov o moškosti (Javaid, 2015). Weiss (2010) med izsledki svoje raziskave na ameriški popu - laciji navaja, da je pri moških trikrat bolj verjetno kot pri ženskah, da bodo v pripovedi o izkušnji spolne zlorabe razkrili, da so pred dogodkom uživali alkoholne pijače ali droge. Kot razmišlja avto - rica, to morda le nakazuje dejstvo, da moški na splošno pogosteje uživajo alkoholne pijače ali droge, mogoče pa je tudi, da moški spolne zlorabe lažje priznajo, če sta bili njihova presoja in zmo - žnost upiranja zmanjšani zaradi konzumiranja alkoholnih pijač SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 226 ali drog. Z maskulino aktivnostjo (pitjem alkohola) uravnotežijo feminilne konotacije, vezane na spolno zlorabo, in pozitivno vpli - vajo na samoreprezentacijo ter ponovno prevzamejo moškost. Na ta način vsaj delno opravičijo svojo viktimizacijo, še posebej pa to velja v primerih, ko je napad storila ženska. Še eno vedenje, ki moškim pomaga izraziti svojo maskulinost v situacijah, ki lahko vodijo v spolno zlorabo, je fizično upiranje oz. borba ali povračilo, nadaljuje Weiss (2010). Na ta način moški pokažejo, da so imeli nadzor nad situacijo in so lahko sami poskr - beli zase na zelo maskulin način. Bolj verjetno je, da bodo moški fizično silo uporabili, kadar je storilec moški, in manj, kadar je to ženska. Razlog za to lahko tiči v normi, da moški ženske ne sme udariti. Prav tako heteroseksualni moški ogorčeno brani svojo heteroseksualnost, ki jo moški napadalec ogroža. Kljub temu da je seksualna pozornost s strani ženske lahko neželena, obstaja možnost, da moški obenem občuti zvišanje statusa zaradi izraže - nega spolnega zanimanja ženske. Nasprotno moški storilec ogroža maskulino identiteto žrtve, še posebej, kadar le-ta ni gej 1. V luči percepcije moških kot tistih, ki so fizično močnejši od žensk, se pogosto pojavlja vprašanje, kako je sploh mogoče, da ženska posili moškega, če se pa le-ta lahko brani. Dognanja pa kažejo, da to ni res in da moški prav tako kot ženske v primeru spolnega nasilja otrpnejo ter so nezmožni reagirati in se braniti pred nadlegovanjem (Mezey in King, 1989, v Weare, 2018). Primeri, ko je storilka spolne zlorabe ženska, so bili v ame - riški raziskavi (Weiss, 2010) prijavljeni le v 7 %, medtem ko je v primeru spolne zlorabe moškega s strani moškega prijavljenih 22 % primerov. Avtorica to povezuje z normo moškosti in občutkom sramu, ko moški s to normo ni skladen. Prav tako je verjetno, da v primerih spolne zlorabe s strani moškega pride do resnejših fizičnih poškodb, moški pa zlorabo s strani moškega dojemajo kot resnejši prekršek kot pa zlorabo s strani ženske. Avtorica predvideva, da 1 V pregledani literaturi se vsebina večkrat nanaša ali na heteroseksualno ali homoseksualno usmerjene moške, ob tem pa avtorice članka želimo opozoriti še na druge spolne usmeritve, ki so tu spregledane. Predvidevamo, da se tudi osebe, ki svojo spolno usmerjenost definirajo drugače od naštetih dveh možnosti, znajdejo v vlogi žrtve ali storilca spolnega nasilja. To je še en pokazatelj heterogenosti skupine moških z izkušnjo spolne zlorabe, na katero se pozablja. T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 227 zato, ker spolna zloraba s strani ženske ne ogroža heteroseksualne identitete moškega. K vsemu temu doda še pričakovanje posmeha in stigme zaradi viktimizacije s strani ženske. SPOPRIJEMANJE moških z izkušnjo spolnega nasilja Pogosto se pojavljajo napačna sklepanja o tem, kako (ali če sploh) so moški lahko prizadeti zaradi spolnega nasilja. Pri ženskah so kot rezultat lahko fizične poškodbe nožnice, nosečnost in podobno. Moški sicer ne zanosi, je pa zanositev še vedno lahko posledica nekonsenzualnega spolnega akta, pri čemer ima moški, ki je bil posiljen, bistveno manj besede pri tem, kaj se z (ne)želeno noseč - nostjo zgodi (Weare, 2018). Kot zelo jasno telesno posledico spol - nega nasilja se omenja tudi spolno prenosljive okužbe, ki se pojavijo tako pri moških kot ženskah, ki imajo izkušnjo spolnega nasilja, in ravno tako lahko posameznikovo psihofizično stanje močno negativno zaznamujejo (Amar in Wolbert Burgess, 2009, Ledray, 2005, v Weare, 2018). Moški z izkušnjo spolnega nasilja poročajo o težavah spo - prijemanja s svojimi občutki glede izkušnje. V teoriji zasledimo pojem “lucky boy syndrome” ali v približnem prevodu sindrom srečnega fanta, ki moškim, ki so doživeli spolno nasilje, ne prizna, da so bili prizadeti, temveč sklepa, da moškemu pač ni bilo treba narediti nič za to, da je seksal. Teza o srečnih fantih izhaja iz tega, da mladeniči nujno uživajo v seksu in jim zatorej agresivne ženske ta del olajšajo. Zaradi tega se zgodi, da moški ne prepoznajo svoje izkušnje kot spolne zlorabe (Weare, 2018). Na njihovo percepcijo torej močno vplivajo nasprotujoči si občutki glede same izkušnje in spremembe dojemanja le-te. Neka - teri na primer poročajo, da so izkušnjo šele pozneje v življenju (v luči pridobljenega novega znanja) interpretirali kot travmatično oz. kot spolno nasilje. Preko tega spreminjajo in prilagajajo svoje dojemanje moškosti (Petersson in Platin, 2019). Sprejetje moškega, da je bil posiljen, in opredelitev sebe kot osebe, ki ima izkušnjo spolnega nasilja, zanj pomeni, da se je spolni zločin res zgodil.  SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 228 Moški svojo viktimizacijo še lažje opredelijo kot posilstvo, če so ob tem pokazali lastnosti, ki podpirajo hegemono moškost (kot je npr. alkoholiziranost v času spolne zlorabe). Skozi ta izpogajana dejstva, družbene odnose in spolna pričakovanja se oblikuje samo - zaznava viktimizacije moških in, ki tudi vpliva na odločitev glede prijave zlorabe. Moški se z upiranjem storilcu_ki oddalji od nega - tivnih konotacij viktimizacije, ki osebi pripišejo pasivnost, nemoč in šibkost, ter se bolj približajo opredelitvi “preživelega” (izvorno “survivor”). Z zavračanjem vloge žrtve si povrnejo občutek, da lahko sami poskrbijo za situacijo in da ni potrebe po prijavljanju dogodka policiji. Kadar se moški odloči, da spolne zlorabe ne bo prijavil, se izogne preizpraševanju svoje hegemone moškosti (Javaid, 2015). Herlof Andersen (2007) viktimizacijo in rabo izraza “žrtev” vidi onkraj njune sposobnosti odvzema avtonomije osebi in izpostavi pozitiven učinek, ki ga lahko ima na posameznika_co. Zasedanje položaja žrtve lahko predstavlja odskočno desko na poti k obliko - vanju nove zgodbe posameznika_ce po izkušnji zlorabe, namesto da bi predstavljal predvsem stigmo. Z videnjem sebe kot žrtve si človek dopusti, preložiti občutek krivde, ki je povezan s spolno zlorabo, s sebe na storilca_ko.  Priporočila za nadaljnje delo na področju spolnega nasilja nad moškimi Za boljši pregled stanja in več ozaveščenosti na področju spolnega nasilja nad moškimi bi bila v Sloveniji potrebna izvedba obširne raziskave o tej temi. Na splošno tudi Peterson idr. (2011) ugotavljajo, da je potrebnih več raziskav, ki bi se ukvarjale s spolnim nasiljem nad moškimi. Predvsem bi bila nujna standardizacija definicije spolnega nasilja nad moškimi, saj so nekatere študije k problemu pristopile zelo široko in z ohlapnimi definicijami, druge pa so upo - števale le zakonsko opredelitev spolne zlorabe oziroma zakonsko opredelitev posilstva. Standardiziran pristop bi moral zajeti širok spekter izkušenj s spolnim nasiljem, razlikovati bi moral med izku - šnjo v otroštvu oziroma v odraslosti ter med spolom storilcev_k.  T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 229 Peterson idr. (2011) navajajo več težav pri raziskovanju posledic, ki jih spolno nasilje povzroči moškim: 1. Težko je ugotoviti povezave med spolnim nasiljem in posledi - cami na duševno in fizično zdravje ter na samo spolnost. Avto - rice se sprašujejo, ali je spolno nasilje povzročilo problem (npr. pretirano rabo alkohola kot način spopadanja s travmo spol - nega nasilja) ali pa je ravno ta problem (recimo pijano stanje in manjša zmožnost obrambe) bil tisti ogrožujoč dejavnik, ki je moškega izpostavil zlorabi.  2. Dejanske prijave spolnega nasilja so lahko odvisne od posledic, ki jih nasilje pusti. Avtorice predvidevajo, da se moški navadno odločijo za prijavo šele v hujših primerih spolne zlorabe, kot je na primer posilstvo. V teh primerih so tudi bolj pripravljeni sodelovati v raziskavah, medtem ko osebe, ki imajo izkušnjo spolnega nasilja drugih oblik, le-te pogosto ne prijavijo in tako niso vključene v raziskave. Takšni podatki nam lahko dajo neizdelano sliko vseh tistih moških, ki so doživeli spolno nasilje.  3. Veliko vlogo igra tudi spol. Pogosto se pojavljajo predvideva - nja, da moški zaradi spolnega nasilja utrpijo manj negativnih posledic. Obstaja pa verjetnost, da moški samo pogosteje niso pripravljeni priznati, da občutijo negativne psihološke posle - dice, če te niso v skladu s stereotipi, ki veljajo za njihov spol. Tako bodo na primer (v primerjavi z ženskami) bolj pripravljeni priznati težave, kot sta neobvladovanje jeze ali alkoholizem.  Walker idr. (2005) opozarjajo, da osebe moškega spola z izkušnjo spolne zlorabe navajajo, da bi bilo potrebno izboljšati dostopnost podpornih služb, vzpostaviti podporne skupine, 24-urne telefonske linije, izboljšati dostop do strokovne pomoči ter usposobiti zapo - slene na policiji za delo z moškimi, ki so doživeli spolno zlorabo.  Organizacije, ki delajo z osebami z izkušnjo spolnega nasilja, bi morale zagotoviti varen prostor, kjer bi moški lahko izrazili svoje strahove, pretresenost, ranljivost, hkrati pa iskali strategije spo - prijemanja s svojo izkušnjo (Javaid, 2019). Če ta pričakovanja ne bodo izpolnjena, bodo moški precej verjetno izpostavljeni občutku SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 230 sramu, manj verjetno pa bodo deležni empatije ter razumevanja s strani policistov_k ali drugih strokovnih delavcev_k (Javaid, 2016). Moški, ki so bili podvrženi spolnemu nasilju, so lahko izpostavljeni tudi sekundarni viktimizaciji s strani policije zaradi nedoseganja standardov in zahtev hegemone moškosti (Javaid, 2015). Walker idr. (2005) so v Veliki Britaniji izvedli deskriptivno študijo s štiride - setimi osebami moškega spola, ki so imele izkušnjo analne spolne zlorabe v odraslosti. Podatki so pokazali, da je 35 (37,5 %) anketiran - cev vsaj eni osebi razkrilo spolno zlorabo, 5 (12,5 %) anketirancev pa do sodelovanja v raziskavi izkušnje ni razkrilo nikomur. Zaskr - bljujoči so podatki, da se je izmed 40 anketirancev le 5 oseb odlo - čilo za prijavo policiji. Izmed teh je imela zgolj ena oseba pozitivno izkušnjo z obravnavo. Ostali štirje so navedli, da je bila policija v postopku nesočutna, nezainteresirana in homofobna.   Malo verjetno je, da bodo moški sami od sebe pripravljeni razkriti svoje izkušnje spolnega nasilja, preden bo do odkritega priznavanja teme prišlo med raziskovalci_kami in terenskimi delavci_kami. Zato je zelo pomembno, da se zavedanje o spolnem nasilju nad moškimi razširi v izobraževalni sistem, družbene sto - ritve in v akademski prostor. Ozkogledni fokus, ki spolno nasilje obravnava zgolj v kontekstu žensk kot žrtev, se mora preusmeriti. Molk o spolnem nasilju nad moškimi le še utrjuje mite, ki trdijo, da “pravi” moški ne more biti posiljen (Javaid, 2015). Sklepi V članku smo želele osvetliti tematiko spolnega nasilja nad moškimi, ki je kljub številnim družbenim spremembam v preteklih letih še vedno tabuiziran in skrit pojav. Na to pri nas nakazuje tudi pomanj - kanje slovenske strokovne literature o tej problematiki.  Pri deljenju oseb z izkušnjo spolnega nasilja na moške in ženske sicer poglabljamo dihotomijo spolov, kljub temu pa se nam izkušnjo moških zdi pomembno raziskati posebej, saj se ljudi, ki doživijo spolno nasilje, pogosto predstavlja kot homogeno skupino, ki v marsikaterem diskurzu ne zajema moških in tako zanemari vidik spola ter spolne identitete. T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 231 Opozorile bi rade tudi na kontekst nastalega prispevka, saj smo večino vključene literature črpale iz zahodnega sveta, torej Evrope in ZDA. Zaznale smo pomanjkanje literature, raziskav in študij iz drugih delov sveta, pri čemer se sprašujemo, ali je manko litera - ture povezan z ne-prepoznavanjem spolnega nasilja nad moškimi.  Socialna pedagogika je veda, ki se ne ukvarja le s posamezni - kom_co in različnimi družbenimi skupinami, ki v danem času in prostoru posedujejo manj družbene moči, so potisnjeni na obrobje, ampak tudi s širšo družbo, družbenimi strukturami in neenako - merno porazdelitvijo moči med različnimi družbenimi skupinami. Do širše družbe, njenih institucij in mehanizmov zavzema kritičen odnos (Razpotnik, 2007). Zaradi prevladujoče patriarhalne uredi - tve in dominantnega diskurza o normativni moškosti je na prvi pogled težko prepoznati moške kot tiste, ki so na obrobju in z manj družbene moči. V primerih spolnega nasilja se moški praviloma pojavlja v vlogi storilca, ki obenem deluje kot urejen, uspešen in prijazen posameznik, kar pa ga še oddalji od stereotipne podobe delikventa. Na drugi strani ima oseba, ki je doživela spolno nasilje, pogosto položaj z manj družbene moči, t. j. na primer ženska ali moški, katerega življenjski slog ne sovpada z družbenimi predsta - vami moškosti. Pripovedi obeh prič o spolni zlorabi sta si naspro - tujoči, družbena moč pa je na strani storilca (Podreka, 2018). Nav - kljub temu so moški skozi prizmo spolnega nasilja dojeti precej enoznačno: navadno kot storilci, velikokrat pa spregledani kot (potencialne) osebe, ki so lahko izpostavljene spolnemu nasilju, pri čemer so marginalizirani, pozabljeni in stigmatizirani.  S prispevkom nismo želele še dodatno stigmatizirati in vikti - mizirati moške populacije, ampak opozoriti na dominanten diskurz o normativni moškosti, ki je vpet med posameznike, skupine in širšo družbo, ter ob tem pokazati, kako ta skupek prepričanj vpliva na dojemanje spolnega nasilja nad moškimi. Pri tem želimo opo - zoriti, da tudi socialni_e pedagogi_nje na dominantne diskurze o moškosti, mite o spolnem nasilju, spolne stereotipe in predsodke nismo imuni_e.  Nalogo socialnih pedagogov_inj vidimo v prepoznavanju spolnega nasilja nad moškimi kot širši družbeni problem, ki ga ne rešujemo zgolj na ravni posameznikov (moških), ki imajo izkušnjo SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 232 spolnega nasilja, tako da jim zagotavljamo ustrezno psihosocialno pomoč in podporo 2 . Predvsem je pomembno, da prepoznavamo izvor spolnega nasilja nad moškimi v širši družbeni strukturi in ga obravnavamo kot takšnega. Tako naloga socialnih pedagogov_inj ni reševanje ljudi kot žrtev sistema, ampak spreminjanje sistema kot takega. Sistema, kjer bo prepoznano ter naslovljeno vsakršno spolno nasilje tako nad moškimi kot tudi ženskami, ki so po izsledkih različnih raziskav še vedno tiste, ki so v večji meri izpostavljene različnim oblikam spolnega nasilja. Velik pomen pripisujemo tudi preventivnemu delu na področju spolnega nasilja ter dela s storilkami in storilci. Razpotnik (2007) vidi takšen pristop kot zelo pomemben za socialno pedagogiko, iz njega pa lahko izluščimo dva pomembna koncepta: “vzgajanje družbe kot celote’’ in “ozaveščanje lastnega deleža in lastne odgo - vornosti pri določenem družbenem pojavu/problemu” (prav tam, str. 31). Kot eno izmed temeljnih kompetenc in nalog socialnega_e pedagoga_inje prepoznavamo refleksijo lastnega strokovnega dela, svoje osebne in strokovne drže ter stroke same, zavzemanje kri - tičnega pogleda do širše družbe, njenih struktur in institucij. Pre - izpraševati moramo, kako diskriminatorni družbeni diskurzi (in prakse) izključujejo določene skupine iz obravnavanih pojavov (Klemenčič, 2007). Zato se nam zdi ključnega pomena, da kritično reflektiramo svoje predsodke, spolne stereotipe, dominantne dis - kurze o moškosti, mite o spolnem nasilju itd. Pričujoč prispevek je aktualen in relevanten za vse socialne pedagoge_inje, ne glede na mesto zaposlitve in posameznike_ce/skupine, s katerimi delajo.  2 Čeprav je tudi to zelo pomembno in avtorice preko literature predpostavljamo, da bo potrebno še veliko dodatnih programov pomoči v slovenskem prostoru, ki bodo usmerjeni v obravnavo moških z izkušnjo spolnega nasilja, izobraževanj strokovnih delavcev_k in organizacij za delo z moškimi, ki so doživeli spolno nasilje. T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 233 Lite RA t URA Anderson, I. in Lyons, A. (2005). ‘The Effect of Victims’ Social Support on Attributions of Blame in Female and Male Rape’. Journal of Applied Social Psychology, 35(7), 1400–1417. https:// www.researchgate.net/publication/49290279_The_Effect_of_ Victims%27_Social_Support_on_Attributions_of_Blame_in_ Female_and_Male_Rape   Bernik, I., Kogovšek, T., Kuhar, R. in Švab, A. (2018). Intimni življenjski stili študentov in študentk v Sloveniji. Fakulteta za družbene vede, Založba FDV . Bullock, C. M. in Beckson, M. (2011). Male Victims of Sexual Assault: Phenomenology, Psychology, Physiology. Journal of the American Academy of Psychiatry and the Law Online, 39(2),  197–205. https:// citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/download?doi=10.1.1.1039.6804&r ep=rep1&type=pdf  Burt, M. R. (1980). Cultural myths and supports for rape. Journal of Personality and Social Psychology, 38(2), 217–30. http://web.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/ehost/ pdfviewer/pdfviewer?vid=1&sid=57e299b0-a109-4649-b1ff- 70fb044a7815%40sdc-v-sessmgr02  Connell, R. W. (2012). Moškosti. Založba Krtina. Connell, R. W. in Messerschmidt, J. W. (2005). Hegemonic masculinity: Rethinking the concept. Gender & Society, 19(6), 829–859. https:// www.jstor.org/stable/27640853?seq=1#metadata_info_tab_contents  Davies, M. in Rogers, P . (2006). Perceptions of male victims in depicted sexual assaults: a review of the literature . Aggression and Violent Behavior, 11(4), 367–77. https://doi.org/10.1016/j. avb.2006.01.002  Edley, N. in Wetherell, M. (1997). Jockcying for position: The construc - tion of masculine identities. Discourse & Society, 8(2), 203–217. https://www.jstor.org/stable/42888109 Fuchs, S. F . (2004). Male Sexual Assault: Issues of Arousal and Consent. Cleveland State law review, 51(1), 93–121. https://engagedscholar - ship.csuohio.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1305&context=cle vstlrev  SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 234 Herlof Andersen, T. (2007). Speaking About the Unspeakable: Sexually Abused Men Striving Toward Language. American Journal of Men's Health, 2(1), 25–36. https://doi.org/10.1177/1557988307308107 Javaid, A. (2015). The Dark Side of Men: The Nature of Masculinity and Its Uneasy Relationship With Male Rape. The Journal of Men’s Studies, 23(3), 271–292. https://doi. org/10.1177/1060826515600656  Javaid, A. (2016). Voluntary agencies’ responses to, and attitudes toward male rape: issues and concerns. Sexuality and Culture, 20(3), 731–48. https://rdcu.be/cfDHC  Javaid, A. (2019). What Support? Foucault, Power, and the Construc - tion of Rape. Qualitative sociology review, 15(1), 36–60.  http:// dx.doi.org/10.18778/1733-8077.15.1.02 Javidi, H., Maheux, A. J., Widman, L., Kamke, K., Choukas-Bradley, S. in Peterson, Z. D. (2020). Understanding Adolescents’ Attitudes Toward Affirmative Consent. The Journal of Sex Research, 57(9), 1100–1107. https://doi.org/10.1080/00224499.2019.1711009  Kaj je spolno nasilje. (b. d.). https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/ spolno-nasilje/33 Kaj pomeni model “ja pomeni ja”?. (b. d.). https://www.samojapome - nija.si/#tri  Kassing, L. R., Beesley, D. in Frey, L. L. (2005). Gender role conflict, homophobia, age, and education as predictors of male rape myth acceptance. Journal of Mental Health Counseling, 27(4), 311–328. https://doi.org/10.17744/mehc.27.4.9wfm24f52kqgav37  Kazenski zakonik (KZ-1). (2008). Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20. Kearl, H. (2018). The facts behind the #metoo movement: A national study on sexual harassment and assault. Stop Street Harassment. Kimmel, M. S. (2000). The gendered society. Oxford University Press.  Klemenčič, M. M. (2007). Refleksija strokovnega dela kot ena temeljnih kompetenc. V M. Sande idr. (ur.), Socialna pedagogika: Izbrani koncepti stroke (str. 159–168). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.  T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 235 Korošec, D., Filipčič, K., Zdolšek, S., Koritnik, B., Ambrož, M., Sijerčić - -Čolić, H., Fišer, Z. in Šelih, A. (2018). Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) (str. 905–914). Uradni list Republike Slovenije: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Kuhar, R., Guzelj, P ., Drolc, A. in Zabukovec, K. (1999). O nasilju: priročnik za usposabljanje (1. ponatis). Društvo za nenasilno komunikacijo. Le Mat, M. L. J. (2016). “Sexual violence is not good for our country’s development”. Students’ interpretations of sexual violence in a secondary school in Addis Ababa, Ethiopia. Gender and Education, 28(4), 562-580. https://doi.org/10.1080/09540253.2015.1134768 Mitchell, D., Hirschman, R. in Nagayama Hall, G., C. (1999). Attributi - ons of Victim Responsibility, Pleasure, and Trauma in Male Rape. The Journal of Sex Research, 36(4), 369–373. https://www.jstor. org/stable/3813721  Mosse, G. L. (1996). The image of man: The creation of modern masculi - nity. Oxford University Press.  Petersson, C. C. in Plantin, L. (2019). Breaking with Norms of Mascu - linity: Men Making Sense of Their Experience of Sexual Assault. Clinical Social Work Journal, 47(4), 372–383. https://doi-org. nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1007/s10615-019-00699-y Peterson, Z. D., Voller E. K, Polusny, M. A. in Murdoch, M. (2011). Prevalence and consequences of adult sexual assault of men: Review of empirical findings and state of the literature. Clinical Psychology Review, 31(1), 1–24. https://www.sciencedirect.com/ science/article/pii/S0272735810001443  Podreka, J. (2018). Odsotnost spolno zaznamovane perspektive v sodobnih razpravah o nasilju nad ženskami. Ars & Humanitas, 12(1). https://doi.org/10.4312/ars.12.1.26-55 Razpotnik, Š. (2007). Izzivi socialni pedagogiki: Biti glasnica družbe - nega obrobja. V M. Sande idr. (ur.), Socialna pedagogika: Izbrani koncepti stroke (str. 23–36). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.  Repič, T. (2008). Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Celjska Mohorjeva družba.  Spolno nasilje. (b. d.). https://zamoc.si/portfolio-item/spolno-nasilje/  SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2022 LETNIK 26, ŠTEVILKA 3–4 236 Suhadolc, T. (2019). Nasilje nad moškimi [Magistrsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede]. https://dk.um.si/ IzpisGradiva.php?lang=slv&id=75527 Turchik, J. A., in Edwards, K. M. (2012). Myths about male rape: A literature review. P sychology of Men & Masculinity, 13(2), 211–226. https://doi.org/10.1037/a0023207 Violence against women. (9. 3. 2012). https://www.who.int/news-room/ fact-sheets/detail/violence-against-women Walfield, S. (2018). “Men cannot be raped”: Correlates of male rape myth acceptance. Journal of interpersonal violence, 00(0), 1–27. https://doi.org/10.1177/0886260518817777 Walker, J., Archer, J. in Davies, M. (2005). Effects of Rape on Men: A Descriptive Analysis. Archives of Sexual Behavavior, 34(1), 69–8. https://doi.org/10.1007/s10508-005-1001-0 Weare, S. (2018). “‘Oh you're a guy, how could you be raped by a woman, that makes no sense’: towards a case for legally recognising and labelling ‘forced-to-penetrate’ cases as rape”. International Journal of Law in Context, 14(1), 110–13. https://doi.org/10.1017/ S1744552317000179 Weiss, K. G. (2010). Male Sexual Victimization: Examining Men’s Experiences of Rape and Sexual Assault. Men and Masculinities, 12(3), 275–298. https://doi.org/10.1177/1097184X08322632  World Health Organization. (2002). World report on violence and health: Summary. World Health Organization. Zaviršek, D. (1994). Ženske in duševno zdravje: o novih kulturah skrbi. Visoka šola za socialno delo. p reglednI znanstvenI članek, prejet apr Ila 2021 T. VEC, M. ANDrINEK: VPLIV SKuPINSKE DINAMIKE NA NASILjE V rAzrEDu 237