Francija sMenila premirje Naše zadnje poročilo z zapada smo končali z ugotovitvijo, da je sporočil predsednik francoske vlade maršal Petain nemškemu vrhovnemu vodstvu: Francija je pripravljena na sklenitev častnega miru, da se zaustavi prelivanje krvi. Ko je prejel vodja rajha Hitler sporočilo o želji francoske vlade, da pride do medsebojne pomiritve, se je obrnil takoj na Mussolinija. Voditelja nemškega in italijanskega naroda sta se sestala 18. junija v Monakovem, da določita mirovne pogoje. Monakovski sestanelt Za sprejem Hitlerja in Mussolinija je bilo Monakovo 18. junija v zastavah, vse glavne ulice so bile najlepše okrašene. Ob 11 dopoldne se je pripeljal v Monakovo kancler Hitler. V njegovem spremstvu je bil zunanji minister Ribbentrop, šef nemškega generalnega štaba general Keitel in še več drugih uglednih osebnosti. Na postaji je bil sprejet Hitler z velikimi svečanostmi. Po vseh ulicah do kanclerjevega zasebnega stanovanja so bili razvrščeni oddelki vojske v polni bojni opremi, skupine narodno-socialističnih napadalnih in zaščitnih oddelkov ter do sto tisoč ljudi. Isto dopoldne je dospel v Innsbruck v posebnem vlaku Mussolini z zunanjim ministrom grofom Cianom ter z drugimi spremljevalci. V Innsbrucku je bil Mussolini deležen svečanega sprejema na nemških tleh. V Mrmakovo se je pripeljal Mussolini ob 14. uri. Na postaji ga je sprejel Hitler s spremstvom. Po izmenjanih pozdravih se je odpeljal Mussolini v Hitlerjevem spremstvu do palače princa Karla, kjer je že stanoval ob svojih prvih obiskih v Monakovem leta 1938. in lani. Ob 15. uri sta se sestala Hitler in Mussolini v palači državnega vodje. Na trgu pred palačo je bila zbrana ogromna množica, ki je navdušeno pozdravljala oba voditelja. V Hitlerjevi delovni sobi so trajali razgovori o mirovnih pogojih nekaj nad tri ure. Hitler in Mussolini sta se glede teh pogojev popolnoma sporazumela. Oba sta zvečer dne 18. junija zapustila Monakovo in se vrnila, Mussolini v Rim, Hitler pa v glavni stan nemške vojske. Državna združNev Anglije in Francije Angleška vlada je storila pred ponudbo za premirje vse, da bi pomagala Franciji do nadaljevanja borbe. Angleži so poslali Francozom predlog za državno združitev obeh imperijev ali svetovnih vladarstev. Obvestilo, v katerem je bil stavljen ta predlog Franciji, pravi, da želi na ta način Anglija Franciji v najbolj težavnih trenutkih vsako pomoč v najvišji meri. AngleSki veleposlanik je predložil francoski vladi že sestavljen osnutek o državni združitvi. Ta načrt pravi med drugim: »Ob tem najusodnejšem trenutku v zgodovini sedanjega sveta vladi zedinjene kraijevi- ne in francoske republike dajeta izjavo o nerazdružljivi zvezi in o neomajni odločnosti za skupno obrambo pravic in svobode proti podjarmljanju. Obe vladi izjavljata, da Francija in Velika Britanija ne bosta več dve državi, temveč ena, ki se bo imenovala Francoskobritanska unija (združitev). Ustava unije bo določala skupne organe za obrambo, zunanjo, finančno in gospodarsko politiko. Vsak državljan Francije bo takoj užival pravice državIjanstva Velike Britanije. Vsak britanski državljan bo postal državljan Francije. Obe državi bosta prevzeli nase odgovornost, da se popravi opustošenje, ki ga je povzročila vojna, pa naj je prišlo do tega opustošenja kjer koli na njunem ozemlju. Sredstva obeh držav se bodo v ta namen enako porazdelila, kakor da so eno. Med vojno bo uniji vladala vojaška vlada. Vse britanske in francoske sile, suhozemske, pomorske in letalske, bodo pod poveljstvom te vojaške vlade. Vojaška vlada bo vodila vojno iz kraja, ki ga bo smatrala za najbolj pripravnega. Oba parlamenta bosta uradno združena. Narodi britanskega cesarstva že sestavljajo nove armade. Francija bo sile, s katerimi razpolaga, združila na bojišču na kopnem, na morju in v zraku. Unija prosi Združene države ameriške, naj pomnože gospodarska sredstva zaveznikov in naj pomagajo s svojo močno tvarno silo splošni stvari. Unija bo združila vse svoje sile proti silam sovražnika, brez ozira na to, kje bo prišlo do bitke. Tako bomo zmagali.« Z Monakovim isiočasni 4ogodki v Franciji šn Angliji V času, ko je čakala francoska vlada na nemško-italijanske mirovne pogoje in se je posvetovala o ponudbi Anglije glede združitve obeh imperijev, so se sovražnosti na zapadnem bojišču nadaljevale. Vrhovno poveljstvo francoske vojske je objavilo 18. junija preko francoskih radijskih postaj ukaz: »Vsi francoski in angleški vojaki na kopnem, na morju in v zraku! Sprejmite na znanje, da Se ni sklenjeno nikakršno premirje in da še nismo položili orožja. V načrtu so samo pogajanja za mir, ki pa še niso začela, zato naj vsakdo nadaljuje z odporom!« 18. junij ni bil zgodovinsko važen samo radi sestanka Hitler-Mussolini, ampak tudi radi govora angleškega ministrskega predsednika Churchilla pred nabito polnim parlamentom v Londonu. G. predsednik je podal zelo važno in pomenljivo izjavo o poteku vojne in o dogodkih, ki so bili v zvezi s pogajanji med Francijo in Nemčijo. Ob koncu svojega navdušeno odobravanega govora se je Churchill obrnil do Francije z besedami: »Francija namerava kreniti na svojo pot in hoče zase urediti svojo usodo. Če Francija ne namerava nadaljevati vojne in hoče žrtvovati izredno ugodno priliko, da bi nadaljevala vojno ob naši strani v skladu z obvezami svojih pogodb, ki jih bomo mi vse izpolnili, tedaj moram izjaviti, da mi nismo opustili nobene od svrjih pravičnih zahtev. Vse, kar se je zgodilo v Franciji, sem predvideval pred 14 dnevi, ko sem rekel, da se bomo vojskovali naprej, pa se naj zgodi kar koli v Fran* ciji. Vse zavojevane države bodo osvobojene. Bitka za Francijo je mimo, bitka za Anglijo pa se začenja. Če izgubimo to bitko, bo ves svet obenem z Ameriko zdrknil v novo dobo črne teme. Vsi moramo opraviti svojo dolžnost. Kajti če bo živel angleški imperij še tisoč let, tedaj bodo vsi ljudje govorili, da je bila ta ura največja ura v njegovi zgodovini.« Po sesfanltu Hiiler - Mussolini Po sestanku Hitler-Mussolini v Monakovem je pričakovala javnost, da bo takoj zvedela za mirovne pogoje in za usodo Francije, kar se pa ni zgodilo. Francoska vlada v Bordeauxu je prejela preko Madrida 19. junija odgovor nemške vlade. Po tem obvestilu je bila nemška vlada pripravljena sporočiti francoski vladi pogoje za prenehanje sovražnosti, čim bo zvedela za imena oseb, ki bodo pooblaščene za pogajanja. Zatem bo nemska vlada tudi določila kraj, kjer bodo te pooblaščene osebnosti sprejete. Francoska vlada ja nato na ministrski seji odredila svoje pooblaščence. Ker sporočilo Nemčije ni vsebovalo pogojev za premirje, je bilo takoj jasno, da orožje ne bo položeno, dokler se ne sestanejo pooblaščenci in sprejmejo ali zavrnejo nemškoitalijanske pogoje. Sigurno je bilo že 19. junija, da je določitev francoskih pooblaščencev povsem neodvisna od nemških pogojev in od ustavitve sovražnosti. Najbrž po poteklo nekaj dni, preden bo prišlo do pogajanj in bo pred njimi zavzet od Nemcev še precejšen del Francije. Nemško prodiranje proti jtigovzhodu Francije ima namen vzpostaviti zvezo z italijansko vojsko. Vojski se bosta združili še pred sklenitvijo premirja. Dogodki 20. in 21. junifa Po sestanku Hitler-Mussolini se dogodki niso razvijali naglo, ampak bolj počasi. Francoska vlada je določila 20. junija pooblaščence, ki naj sprejmejo nemške pogoje. Med pooblaščenci so bili: 60 letni general Huntzinger, ki je član vrhovnega vojnega sveta, 53 letni veleposlanik Leon Noel, podadmiral Le Luc in letalski general Bergeret. Pooblaščenci so se odpeljali z letalom, kojega krila so bila belo pobarvana, v gozd pri Compiegnu, severno od Pariza. Pogoji za premirje so bili izročeni francoskim pooblaščencem v istem jedilnem železniškem vagonu, v katerem je maršal Foch 11. novembra 1918 pod poniževalnimi pogoji narekoval mir nemškim pooblaščencem. Na ukaz vodje rajha je šef vrhovnega poveljstva general Keitel prečital najprej uvod, kako so leta 1918 Francozi na istem mestu ponižali čast nemškega orožja in vojske. Po uvodnih stavkih je oznanil tri točke namena nemških zahtev: 1. Preprečiti ponovljenje borb proti Nemčiji. 2. Nemčija mora dobiti Tudi Belgija razdvojena Belgijska Pierlotova vlada se mudi še vedno nekje v Franciji. Belgijski minister za ljudsko zdravje Jaspar pa je zapustil svoje tovariše v Franciji in se je podal v London. Iz Londona je imel 24. junija po radiu govor, v katerem je izvajal: »Netočna poročila pravijo, da je belgijska vlada, ki je zdaj v izgnanstvu, sprejela sklep, da se ustavijo boji. Nasprotno, vojna za osvoboditev naše domovine se nadaljuje in se bo nadaljevala do zmage. Prišel sem v Anglijo, da to zagotovim in pričakujem tu svoje tovariše, ki bodo z uspehom poakušali, da se mi pridružijo. Očividno je, da nam temeljna načela časti narekujejo našo nalogo. Naše mesto je ob tistih, ki se bore za svobodo in neodvisnost.« Na to Jasparjevo izjavo je razglasila Pierlotova belgijska vlada, da je Jaspar izključen iz vrst belgijskih ministrov, ker je zapustil svoje mesto, ne da bi bil obvestil o tem svoje tovariše, in je odpotoval na svojo roko v London. Jaspar nima nobenega poslanstva belgijske vlade, ki odreka veljavnost vsem njegovim izjavam, katere je podal iz lastnega nagiba. vsa zagotovila, da bo lahko nadaljevala vojno proti Angliji. 3. Ustvariti je treba pogoje ta nov mir, s katerim se bodo popravile krivice, ki so bile storjene Nemcem. Ko je general Keitel prečital beleženo, je zapustil Hitler vagon in godba je zaigrala himno »Nemčija nad vse«. Po odletu pooblaščencev je imel francoski maršal in ministrski predsednik Petain po radiu govor, v katerem je objasnil vzroke poraza Francozov. V pojasnitev zloma francoske vojne sile je navedel številčno moč francoske armade v svetovni vojni in danes. Maršal je rekel: »V maju 1917 smo imeli pod orožjem 3,280.000 mož kljub temu, da je vojno klanje trajalo že tri leta. V tej bitki ob Sommi in Aisnei smo imeli pol milijona manj. V maju 1918 smo imeli ob sebi 85 angleških divizij, v maju 1940 pa je bilo ob naši strani samo 10 angleških divizij. V letu 1918 smo iir.eli na naši strani 58 italijanskih divizij in 42 ameriških divizij. Podrejenost našega vojnega materiala je postajala vsak dan večja in ta podrejenost je bila večja od podrejenosti naših vojakov. Francosko letalstvo se je moralo boriti proti premoči, ki je bila šestkrat večja.« Podpis premirja med Francšjo in Nemčijo Pogajanja za premirje med Francijo in Neračijo so se nadaljevala 21. junija pozno v noč in so bila prekinjena šele po polnoči. Francosko odposlanstvo je prenočilo v Parizu in se je vrnilo 22. junija v Compiegne, kjer so se nadaljevala pogajanja. Francoski pooblaščenci so bili v neprestanem stiku potom telefona in radia s svojo vlado v Bordeauxu, ki je tudi proučevala pod predsedstvom predsednika republike Lebruna nemške pogoje za premirje. Do podpisa sporazuma za premirje je prišlo 22. junija ob 17.50 v Compiegnu. Z nemške strani je podpisal sporazum kot Hitlerjev pooblaščenee generalni polkovnik Keitel, s francoske strani pa pooblaščenec francoske vlade general Huntzinger. Ustavitev sovražncsti ni bila združena s tem podpisom. Sovraštva bodo ustavljena šest ur potem, ko bo prejelo nemško vrhovno poveljstvo od italijanske vlade sporočilo, da je sklenjeno tudi francosko-italijansko premirje. Podrobna vsebina premirja ob tej priliki ni bila objavljena. Nato je krenilo francosko odposlanstvo z letali v Italijo, kjer se je sestalo z italijanskijni pooblaščenci. Francozi v Irfalifi Francoski pooblaščenci pod vodstvom generala Huntzingerja so se odpeljali v treh nemških letalih v Rim in pristali na tamkajšnjem letališču 23. junija zgodaj popoldne. Poleg že iz Compiegnea znanega francoskega odposlanstva se je pripeljal v Rim tudi nekdanji vojaški zastopnik pri francoskem poslaništvu v Rimu general Parisot. Na letališču so jih pričakovali dva višja častnika italijanskega generalnega štaba in dva višja uradnika iz italijanskega zunanjega ministrBtva. Z letališča se je podala vsa družba v spremstvu oboroženih motociklistov v neko vilo, ki je oddaljena 20 km od Rima, v kateri so bili francoskim pooblaščencem izročem italijanski pogoji za premirje. Od italijanske Btrani so bili prisotni: zunanji minister grof Ciano, načelnik generalnega štaba Badoglio, načelnik štaba vojne mornarice general Cavagnari, načelnik štaba vojnega letalstva general Picolo in general Rotta. Francoski pooblaščenci so bili iz zgoraj omenjene vile v telefonski zvezi s svojo vlado v Bordeauxu. Koj po pristanku francoske vlade na italijanske pogoje je bilo tudi to premirje podpisano dne 24. junija ob 19.35. Borbe so prenehale po preteku šestih ur od podpisa premirja. to ic v tor»k. 25. junija, ob 1.35 na vseh bojiščih, na eni strani med Fraucijo in Nemčijo, na drugi strani pa med Francijo in Italijo. Točno ob tej uri so vse nemške in italijanske radio-postaje oddajale po vsem svetu se razlegajoč znak trobente, ki je oznanjala konec sovražnosti med temi državami. llgibanja o določhah premirja Celotno časopisje naglaša, da so določbe premirja trde in to bo tudi resnica, ker je francoska vlada po podpisu premirja odredila 24. junij (dan podpisa) za dan narodne žalosti. V vsej Franciji so se vršile številne žalne spominske slovesnosti. Kljub temu, da o pogojih premirja ni bilo mogoče dobiti ne od Nemčije, ne Italije in ne od francoske vlade v Bordeauxu besedila določb premirja, so razglasili angleški uradni krogi o premirju naslednje podatke: Nemčija bo začasno zasedla vso francosko zahodno obalo ter vse ozemlje severno od črte Zeneva-Tours, to je približno polovico Francije. Strov;ke za zasedbo bo morala nositi Francija. Vsa francoska vojska bo demobilizirana in razorožena. Samo nekaj malega čet bo lahko odšlo v nezasedeno Francijo. Noben francoski oddelek ne sme zapustiti francoskega ozemlja. Francosko vju o brodovje mora vlada poklicati v francoske vode. Brodovje bo razoroženo in internirano pod nemškim in francoskim nadzorstvom. V Veliko Britanijo ne sme Francija poslati nobene ladje in pomorskega materiala. Francoska vojska bo morala izročiti Nem- cem v dobrem stanju vse toj_ ve, tanke, letala in strelivo. Francoske ladje ne smejo zapustiti pristanišč. Ladje, ki so izven Francije, morajo biti poklicane -1omov. Francoska vlada bo morala organizirati prevoz blaga za Nemčijo in Italijo po morju. Del francoskega brodovja, ki ga bosta dodoločili nemška in italijanska vlada, bo ostal na razpolago Franciji za varstvo njenih koristi v kolonijah. Vsi nemški vojni ujetniki morajo biti izpuščeni, francoski vojaki pa bodo ostali V ujetništvu do podpisa miru. Italijanske čete bodo po sporazumu z Nemčijo zasedle vso francosko sredozemsko obalo. Nemški motorizirani oddelki ne bodo prodirali dalje od Grenobla na jug in na vzhod. Iz francoske Savoje in Nice ter dela pokrajine Dauphine naj bi se po vojni ustanovila na videz samostojna državica, ki bi bila odvisna od Italije. Vladal bi ji italijanski knez. Francoska vlada bo obdržala oblast na majhnem ozemlju, a bo docela odvisna od Nemčije. Francoska vlada bi utegnila dobiti za prestolnico spet Pariz. Francoske pomorske oblasti bodo morale Nemcem dati vse podatke o minskih poljih v zavezniških vodah. Francija bo morala Nemčiji prepustiti vse zaloge blaga, ki bi lahko služilo za nadaljevanje voine, in dati na razpolago Nemeiji vsa oporišča, ki prihajajo za ta namen v poštev. Nemčija lahko vsak trenutek odpove premirje, ki se bo začelo izvajati po sporazumu med Francijo in Italijo, če bi se ji zdelo, da francoska vlada ne izpolnjuje prevzetih obveznosti.