1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.453(Litija)"18":656.62 Prejeto: 22. 8. 2011 Boris Golec dr., izr. prof., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Novi trg 2, SI—1000 Ljubljana e-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Litija - trg ob reki od srednjeveških začetkov do zatona savske plovbe sredi 19. stoletja IZVLEČEK Med srednjeveškimi trgi slovenskega prostora je Litija posebna po tem, da v trgu in njegovi neposredni bližini ni bilo ne upravno-političnega ne cerkvenoupravnega središča. Trško naselje so priklicale v življenje dejansko samo gospodarske in prometne funkcije, tako pomen kopenske kot rečne poti. Bolj kot pri katerem koli drugem trgu lahko tu opazujemo tesno odvisnost obstanka in profila trga od spreminjajoče se prometno-gospodarske vloge reke. Sava je Litijo ustvarila, ji omogočala obstoj in kratek čas celo razcvet. Tako kot se je povečevala intenzivnost izkoriščanja potencialov reke, je rastel tudi pomen Litije, vse dokler ni rečna plovba s prihodom železnice slednjič prenehala. KLJUČNE BESEDE Litija, reka Sava, trg, rečna plovba, gospostvo Višnja Gora, mitnica ABSTRACT LITIJA - A MARKET TOWN ON THE RIVER FROM MEDIEVAL ORIGINS TO THE DECLINE OF THE SAVA RIVER NAVIGATION IN THE MID-19TH CENTURY Litija occupies a special place among medieval market towns in the present-day Slovenian territory in that there was no political or ecclesiastical administrative centre in the market town and its immediate surroundings. The market town was brought to life solely by its economic and transport functions, which were enabled by important land and river routes. The close interconnectedness between the existence and profile of Litija as well as the changing transport-economic role of the river can be observed much better here than in any other market town. The Sava River created Litija, ensured its existence and even brought it a short period of prosperity. The importance of Litija increased with the ever intensifying exploitation of the river's potentials, until the advent of the railway caused the cessation of river navigation. KEY WORDS Litija, the Sava River, market town, river navigation, seignory of Višnja Gora, tollhouse ¿011 Med trgi srednjeveškega nastanka - teh je v slovenskem prostoru velika večina - je Litija posebnost po specifičnem nastanku, ki mu ne bomo našli primerjave. Za utemeljitev tržne oziroma trške naselbine se je tu sicer sama po sebi ponujala lega ob plovni reki in ob prehodu kopenske poti čez Savo, kjer se Zasavsko hribovje na obeh straneh reke umakne manjši ravnini. Toda razen naravno zaščitenega in prometno ugodnega položaja ni bilo na tem mestu nobenih drugih funkcij - civilnouprav-nih, cerkvenoupravnih ali obojih, na katere se vzpostavitev trškega naselja navadno nasloni. Litija ni nastala v neposredni bližini gradu kot sedeža zemljiškega gospostva, kar je pri trgih tako rekoč pravilo, niti ni tu izpričan sedež urada (dvor) obsežnega de-želskosodnega gospostva Višnja Gora, pod katerega je vseskozi spadala. Poleg tega vse do tridesetih let 20. stoletja ni imela cerkvenoupravne funkcije, ki je vseskozi ostajala v približno tri kilometre oddaljenem župnijskem središču Šmartno.1 Vsi drugi srednjeveški trgi na Slovenskem, pa tudi peščica zgod-njenovoveških, nastalih iz farnih vasi in protiturških taborskih naselij, so bili nasprotno vezani vsaj na eno vrsto središča oblasti - bodisi svetne bodisi cerk-vene.2 Litijo bi morda lahko primerjali samo s kratkotrajnim, zgodaj propadlim trgom Kronovo na rečnem otoku Krke vzhodno od Novega mesta, ki se v virih omenja vsega dvakrat v 14. stoletju.3 Celo pri nastanku prav tako propadlega trga Trebnje (današnji Stari trg) sta imela nemajhno vlogo bližnje cerkveno središče in grad v Trebnjem,4 oba znatno manj oddaljena od trga kakor Šmartno od Litije. V litijskem primeru gre za trško naselje, ki so ga priklicale v življenje dejansko samo gospodarske in prometne funkcije, tako pomen kopenske kot rečne poti. Zapovrh lahko tu bolj kot pri katerem koli drugem trgu opazujemo tesno navezanost, pravzaprav življenjsko odvisnost obstanka in profila trga od spreminjajoče se prometno-gospodarske vloge reke. Vsekakor drži trditev, da je Sava Litijo ustvarila, ji omogočala obstoj in kratek čas celo razcvet. Tako kot se je povečevala intenzivnost izkoriščanja potencialov reke, je rastel tudi pomen Litije, vse dokler ni rečna plovba s prihodom železnice slednjič prenehala. Pričujoči prispevek ni celovit zgodovinski prikaz od zgodnjih začetkov do nastopa nove, industrijske dobe. Pri njegovem nastajanju je bilo občutiti zlasti veliko pomanjkanje predraziskav, zato se nekaterim problemom nujno posveča intenzivneje, drugih pa 1 Po J. Hoflerju je okoli leta 1380 z oznako »in sand Mertner Luteyer phar« mišljen še vikariat, sestavni del župnije Šentvid pri Stični, ki je bil leta 1389 skupaj z župnijo-materjo inkorporiran stiški cisterci, v samostojno župnijo pa verjetno povzdignjen v začetku 15. stoletja (Hofler, Gradivo, str. 2). 2 Prim. zlasti Curk, Trgi in mesta', Golec, Dolenjska mesta; isti, Nastanek in razvoj. 3 Golec, Dolenjska mesta, Rast XII (2001), str. 273. 4 Prav tam, str. 391-392. se le dotakne. Marsikatero vprašanje iz litijske preteklosti bo tako treba v prihodnje natančneje raziskati, pritegniti nove, tudi morebitne neznane vire in osvetliti določene probleme še v drugačni luči. Nastanek trga in njegov razvoj do začetka novega veka Prva omemba Litije kot trga leta 1386 je sicer znana že skoraj poldrugo stoletje, a je slovensko zgodovinopisje in domoznanstvo nista ozavestila vse do pred kratkim. Pogrešamo jo v referenčnem Ko-sovem Gradivu za historično topografijo Slovenije (1975),5 očitno zato, ker je bila zgodovinarjem dolgo znana le iz Bidermannove objave (1866), ki pa toponima »Luti« ne povezuje neposredno z Litijo.6 Letnice prve omembe trga temu ustrezno ni najti v Krajevnem leksikonu Slovenije (1971) in Enciklopediji Slovenije (1992).7 Pojavi se šele v Krajevnem leksikonu Slovenije leta 1995,8 isto leto, ko so Litijani obeležili drug jubilej, in sicer 850-letnico prve znane omembe kraja,9 ki pa je iz dveh razlogov sporna. Prvič, ker je »villa Littae« izpričana v darovnici patriarha Peregrina stiškemu samostanu že leta 1140, in ne šele v listini istega patriarha iz leta 1145, v kateri pravi: »Lite in parte Crenuch sitam«. Oba podatka se opirata na pozno nastali rokopis Idio-graphia stiškega patra Pavla Pucla iz 18. stoletja,10 listina iz leta 1145 pa je sicer znana že v prepisu iz 16.-17. stoletja iz arhiva samostana Rein.11 Upoštevaje Puclovo lokalizacijo toponima v Litijo, ki je pri njem izražena sicer samo pogojno (villa Littae aut fortasse rectius Littai), sta se za Litijo odločila F. Schumi (1882/83) in s pridržkom F. Kos (1915), nasprotno pa sta M. Kos (1937) in M. Mikuž (1946) menila, da je mišljena vas Trnovica pri Šentvidu pri Stični.12 M. Grebenc (1973) je dal pri razlagi to-ponimov Lite in Littae prednost Litiji, vendar je poudaril, da ne gre za samo Litijo, saj ta ni bila v posesti stiškega samostana, temveč za Gradec na levem bregu Save, kjer je Stični pozneje pripadalo pet kmetij.13 Za letnico prve omembe Litije je po 5 Kos, Gradivo, str. 326—327. 6 Bidermann, Carniolica, str. 26. Povezavo med omembo trga — po Bidermannu »den Markten /.../ Lûti (?)« — in Litijo je ozavestil šele B. Otorepec (ZRC SAZU, ZIMK, Božo Otorepec, Centralna kartoteka slovenskih listin 1246—1500, 1386 s. d., april 25. ?), preko katerega sem leta 1995 tudi prišel do prve omembe trga. 7 Krajevni leksikon Slovenije II, str. 270—272; Enciklopedija Slovenije 6, str. 212. 8 Krajevni leksikon Slovenije (1995), str. 218. 9 O tem: Godec, 850 let Litije, str. 543. 10 Grebenc, Gospodarska ustanovitev, str. 11, 12. 11 Bernhard, Documentapatriarchalia, št. S3, str. 257. 12 Grebenc, Gospodarska ustanovitev, str. 12; prim. Kos, Gradivo, str. 647. 13 Grebenc, Gospodarska ustanovitev, str. 213—214; prim. Mlinaric, Stiska opatija, str. 59—60. ¿Olí M. Kosu obveljalo leto 1256,14 ko je vojvoda Ulrik Spanheimski izdal samostanu v Reinu pri Gradcu dve darovnici, obe datirani istega dne, 6. aprila, prvo »apud Lutigiam« in drugo »apud Lvtyam«.15 Glede na Ulrikove spore z oglejskim patriarhom in njegovo zavzetje bližnjega patriarhovega gradu Vernek (pred 24. aprilom 1257),16 se je vojvoda vsekakor zadrževal nekje na območju Litije, postavlja pa se vprašanje, na kaj konkretno se nanaša predlog »apud« (pri). Litija namreč v srednjeveških in zgodnjenovoveških virih ni samo krajevno, temveč tudi širše pokrajinsko ime, na kar, kolikor je znano, še ni bilo ustrezno opozorjeno. Kostnica sv. Mihaela »v Litiji« (in Lutya, 1363) je zagotovo stala v Smartnu, z litijsko župnijo je mišljena sploh župnija Šmartno (1380: in sand Mertner Luteyer phar, 1444: in Leutteyerpharr), njeno središče v Smartnu pa je v virih locirano ne samo s predlogom pri Litiji, temveč tudi v Litiji: sand Mertterpharr in der Luttey (1449).17 Ce je »villa Littae« (1140) oziroma »Lite« (1145) res vas Gradec na levem bregu Save, se pokrajinsko ime ni omejevalo na desni breg reke, ampak je zajelo širši prostor, prejkone ves ravninski svet na obeh straneh Save.18 Pisanje nemškega toponima z i (Littai ipd). namesto z u (Lutya, Lutay, Lutey) ni izpričano v originalnih virih še vse do leta 1431,19 dokončno pa se je uveljavilo šele v 17. stoletju.20 Zato tudi ne more biti pravilno izvajanje etimologije imena Litija iz latinskega litus (breg) oziroma iz srednjevisokonem-škega lite (pobočje), kot bi se glede na geografske danosti sicer zdelo logično. Jezikoslovna znanost, oprta na izsledke zgodovinske, je v zadnjem času ponudila veliko prepričljivejšo razlago izvora imena. Po M. Snoju je glede na srednjeveške zapise topo-nima treba izhajati iz imena Ljutija, kar je po S. Torkarju razložljivo iz svojilnega pridevnika, tvorje-nega iz osebnega imena L'utovidt, torej kot »Ljuto-vidova (vas)«.21 Drugo vprašanje je, kje je stalo prvotno naselje, imenovano po Ljutovidu, če ni šlo morda že v samem začetku za večje (Ljutovidovo) naselitveno območje, ki je dalo dolgo rabljeno po- 14 Kos, Gradivo, str. 326. 15 Monumenta Histórica Ducatus Carinthiae IV, št. 2628, 2629, str. 492-493. 16 Prav tam, št. 2650, 2684, str. 507, 526-527. 17 Kos, Gradivo, str. 326-327. 18 Podobna pokrajinska imena na Slovenskem brez istoimenskega kraja so danes Bohinj, Dobrepolje ali Loški Potok, še v 20. stoletju tudi Ig. 19 Kos, Gradivo, str. 327. 20 Obliko Luthai najdemo še konec 16. stoletja v kupni pogodbi, ki so jo pečatili trije tržani (NSAL, ZA Šmartno pri Litiji, fasc. 22, Spisi 1540-1799, 8. 2. 1593), slovensko različico imena pa je z u (Lutia) dvakrat zapisal celo še Valvasor v 70. letih 17. stoletja, preden je Litiji v Slavi vojvodine Kranjske (1689) dal ime Litja (Valvasor, Topografija Kranjske, št. 154; isti, Topographia, št. 133; isti, Die Ehre XI, str. 342). 21 Snoj, Etimološki slovar, str. 236. krajinsko ime. To se je sčasoma, vsekakor šele v novem veku, omejilo samo na litijski trg. Trg je prvič omenjen v listini vojvode Leopolda III. Habsburškega, izdani 26. aprila 1386 v Bruggu v Aargauu. S tem dejanjem je vojvoda dovolil Katarini Celjski, vdovi po grofu Albertu III. Goriškem, in njenemu drugemu možu Ivanu (Hansu) Waldburškemu, da grofom Ortenburškim zastavita razne posesti na Dolenjskem. Te so Habsburžani okrog leta 1364 prepustili v dosmrtni užitek omenjenemu goriškemu grofu in po njegovi smrti leta 1374 še njegovi vdovi Katarini. Med posestmi se skupaj z gradom Višnja Gora, njegovim deželskim sodiščem in mitnico omenjajo tudi trije trgi na tleh višnjegorskega gospostva: Višnja Gora, Litija in Šentvid pri Stični (die vest der march Vichselberg mit dem lantgericht und der muth und zxen margt Luthy und ze Sant Vyd, da darzu gehoerent).22 Tako kot Litija je v tej listini kot trg prvič omenjena tudi Višnja Gora, slabih sto let zatem (1478) povzdig-njena v mesto,23 medtem ko sežejo posredne in neposredne omembe pozneje ugaslega šentviškega trga še v tretje desetletje 14. stoletja.24 Vsi trije trgi so nastali na tleh gospostva Višnja Gora, na prvotni posesti gospodov Višnjegorskih in od začetka 13. stoletja deželnih knezov Kranjske. Po zmagi nad »uzurpatorjem«, češkim kraljem Otokaijem II. (1278) so gospostvo pridobili Habsburžani in ga dali skupaj z deželo Kranjsko z Marko v zastavo Go-riško-Tirolskim.25 Kateremu od gospodarjev višnje-gorskega gospostva gre torej pripisati ustanovitelj-stvo treh trgov in kdaj natanko, ostaja vprašanje brez jasnega odgovora. Pri vzpostavitvi trške naselbine je nesporna samo vloga gradiščanov z višnjegorskega gradu, glede na zgodnejše omembe Šentvida pa lahko za čas nastanka drugih dveh trgov izhajamo iz analogije. Tako gre rojstvo litijskega trga po vsej verjetnosti iskati v prvi polovici 14. stoletja, v času Goriško-Tirolskih, če ne že pred koncem 13. stoletja. Omenjanje Litije pred Šentvidom in za Višnjo Goro v listini iz leta 1386 kaže na mesto, ki ga je imela med tremi trgi višnjegorskega gospostva po pomembnosti, potrjeno tudi v 15. stoletju. Ni odveč opozoriti na sicer že ovrženo trditev F. Zwittra (1929) o nastanku nekaterih kranjskih trgov iz vaškega predhodnika. Mednje je štel Tržič, Vipavo, Senožeče in Litijo, ker naj bi bili izpričani »že 22 Listina 1386 april 26., Brugg im Aargau, v: Hauptstaatsarchiv Stuttgart (HStAS), B 23 (Vorm. Österreichische Landesstelle II B Landvogtei), U 144. Povzeto po delni objavi listine v: Hruza, Die Herren von Wallsee, str. 378, op. 278. Po tej objavi tudi: Stih, Dežela grofija, str. 134, op. 97. Prim. Golec, Trga Višnja Gora, str. 90—91. 23 Prim. Golec, Trga Višnja Gora, str. 89—90. 24 Golec, Dolenjska mesta, RastXII (2001), str. 391. 25 Otorepec, Ob 500-letnici, str. 277—278. Objava vira iz leta 1311 v Monumenta Historica Ducatus Carinthiae, VIII, št. 47. ¿011 v prejšnji dobi kot večje vasi«.26 Med naštetimi prav Litija najizraziteje odstopa od Zwittrovega modela v trg povzdignjene vasi.27 Tudi če se je morda oprla na že obstoječi zaselek, ni namreč nobenih indicev, da se je litijski trg razvil iz prvotnega vaškega oziroma hubnega naselja. V prid tezi, da je šlo za novo načrtno naselbino, poleg tlorisne zasnove28 prepričljivo govori posestna enota oštat (Hofstatt), izpričana leta 1460, ko je Litija štela 30 oštatov (domcev).29 Ob verjetnem brodišču čez Savo torej ni zrastla vas, ampak obcestno trško naselje z nepravilno parcelacijo, ki ni imelo vaškega predhodnika. Prav tako ni v virih opore za domnevo, da sta bila od trga starejša dvorec Turn in podružnična cerkev sv. Miklavža, oba v samem trškem jedru, ki se prvič omenjata šele v 16. stoletju in o katerih bomo še govorili. Precej preden izvemo za njun obstoj, imamo več zgovornih virov o samem trgu. Za prvega pol stoletja po najzgodnejši omembi (1386) smo sicer prepuščeni retrogradnim sklepanjem. Iz dobrih treh desetletij, ko so imeli gospostvo v zastavi grofje Ortenburški, ni namreč znana nobena omemba Litije in prav tako ne iz prehodnega obdobja po njihovem izumrtju (1418), ko so si višnjegorsko gospostvo kot ortenburški dediči prisvojili grofje Celjski. Kronološko druga omemba litijskega trga je povezana z vrnitvijo gospostva v habsburške roke. Ko ga je Herman II. Celjski skupaj z drugimi posestvi moral vrniti Habsburški hiši, sta v listini, izdani pred 4. marcem 1431, navedena skupaj z gospostvom Višnja Gora tudi trga Litija in Šentvid.30 O Litiji odtlej ne manjka zanesljivih in zgovornih virov. Njen nekmečki značaj izkazuje popis deželnoknežjih prihodkov za leti 1438 in 1439, po katerem je višnjegorski gospoščinski oskrbnik Gašper Melz pobral v Višnji gori, Šentvidu in Litiji dajatev dvorni činž (hofczins ali zinspfening), skupaj dobrih 8 funtov. Po tej so se navedeni trije kraji jasno ločili od vasi višnjegorskega gospostva, četudi v popisu niso izrecno označeni kot trgi. Isti popis spričuje občutno premoč prihodkov, ki jih je Melz v 26 Zwitter, Starejša kranjska, str. 15, 20. 27 Za druge tri kraje gl. Goleč, Senožeče, str. 367; isti, Meščanska naselja, str. 202—203. 28 Prim. ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija, mapni list VI (1825). 29 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 123, I/70a, lit. W—XVII, urbar Višnja Gora 1460, s. p., Luttey. 30 Listina s. d., pred 4. marcem 1431 v: Tiroler Landesarchiv, Innsbruck (TLA), Fridericiana 31/1. Fotokopija listine je v posesti avtorja in v zapuščini Boža Otorepca, ZIMK, ZRC SAZU. Objava regesta: Kovač, Beiträge, str. 163. — V listini je začuda izpuščen višnjegorski trg. Tudi v dveh listinah iz let 1431 in 1433, ki urejata izročitev posesti Habsburžanom, ni višnjegorskega trga, a tudi ne litijskega in šentviškega, ampak govorita samo o gradovih in trdnjavah Kostanjevica, Višnja Gora, Statenberk in Novo mesto (ARS, AS 1087, Zbirka dopolnilnih mikrofilmov, Listine iz HHStA, 13 D/3, 1431 VII. 15., Innsbruck; 13 D/9, 1433 I. 6., s. l.). primerjavi z drugima dvema trgoma prejel od Višnje Gore. Medtem ko je bila Litija po davku (1 funt, 5 šilingov, 28 denaričev) primerljiva s Šentvidom (1 funt, 5 šilingov, 15 denaričev), ju je Višnja Gora z 10 funti davka prekosila za več kot petkrat.31 Do srede 15. stoletja je tudi po velikosti in obljudenosti precej prehitela svoja soseda. Tako je bilo po urbarju gospostva Višnja Gora iz leta 1460 v trgu Višnja Gora 51 oštatov, v litijskem trgu 30 in v šentviškem 16. Ti trije trgi se lahko tako še pred koncem srednjega veka pohvalijo z zanesljivimi kvantitativnimi podatki o svojem posestnem stanju.32 Višnja Gora se je po prehodu s Celjskih pod Habsburžane naglo razvijala tudi v pravno-politič-nem oziru, saj ji je kralj in poznejši cesar Friderik III. že leta 1444 potrdil »stare pravice, kot jih imajo drugi mesta in trgi na Kranjskem«, preselitev naselbine na sedanjo lokacijo in novi privilegiji v šestdesetih letih pa so ji tlakovali pot do pridobitve mestnih pravic in naslova deželnoknežjega mesta (1478).33 Podpora Habsburžanov Višnji Gori je neprimerno bolj kot Litijo prizadela Šentvid, ki je slednjič kljub odporu izgubil atribute tržne naselbine in slednjič celo trški naslov.34 Nasprotno je Litija veliko laže ohranila svoje funkcije zaradi oddaljenosti od novonastalega mesta in drugačne gos-podarsko-prometne podlage. Čeprav so jo v nemirnem 15. stoletju pestile nadloge, se je lahko oprla na podporo višnjegor-skega gospostva in deželnega kneza kot njegovega lastnika. Tako je kralj Friderik 28. avgusta 1443 v Dunajskem Novem mestu ustregel prošnji po podelitvi privilegija za nedeljski tedenski sejem, ki so jo nanj naslovili prebivalci litijskega trga (vnser leut gemaneckhlich in vnnserm marckht zu Luthey). Sejem naj bi že obstajal, potem pa je po navedbi v listini ugasnil zaradi vojn(e) (von khrieg wegen).35 Ni dvoma, da je trgovanje ob nedeljah segalo še v čas nastanka trga, saj so bili prav redni tedenski sejmi eden glavnih atributov trških naselbin. Na drugi strani pa se litijski sejmi kljub deželnoknežjemu privilegiju niso mogli obdržati. Sedemdeset let po prvi obnovitvi je bila potrebna druga, tokrat zaradi vojn 31 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 101, urbar gospostva Kamnik—Stari grad in nekaterih drugih deželnoknežjih posesti 1436—1439, fol. 17. Prim. Otorepec, Ob 500-letnici, str. 278—280; Golec, Dolenjska mesta, Rast XII (2001), št. 5 (77), str. 513—514. 32 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 123, I/70a, lit. W—XVII, urbar Višnja Gora 1460, s. p., Weychselberg, Luttey, Sannd Veitt pey Sittich. Prim. Golec, Dolenjska mesta, Rast XV (2004), str. 546, 548. 33 Otorepec, Ob 500-letnici, str. 279—283; Golec, Dolenjska mesta, Rast XII (2001), str. 514. 34 Golec, Dolenjska mesta, Rast XII (2001), str. 391; XIV (2003), str. 607. 35 Morda je šlo za celjsko-habsburško fajdo 1437—1443. Pre- pisa listine 1443 VIII. 28., Dunajsko Novo mesto v: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII—5; šk. 191, I/105a, lit. L XIII—1. ¿011 {der khrieg halben) in požarov {auch von wegen der prunst). Cesar Maksimilijan je 23. junija 1514 med postankom v Celju izdal obnovitveni sejemski privilegij, v katerem med drugim omenja svoj rudnik {vnnsers perckhwechs), ki mu bo litijski nedeljski sejem prav tako koristil.36 Istega dne je Maksimilijan zaščitil Litijane {vnnsern leutten zu Luthey) tudi pred zastavnim imetnikom višnjegorskega gospostva Jurijem Lambergarjem. Kranjskemu deželnemu vi-cedomu in upravitelju je namreč izdal ukaz, naj poskrbita, da Lambergar »v nasprotju z vsemi običaji« ne bo silil Litijanov k »neprimerni« tlaki na gradu Višnja Gora,37 povečani zaradi obnovitvenih del po nedavnem potresu {1511). Litijski trg se torej na prehodu v novi vek ni mogel ponašati z velikostjo in posebnim bogastvom, kaže pa se kot tržni kraj lokalnega pomena, ki mu dviga pomen izkoriščanje rude v bližnji okolici. O tedaj še skromni savski plovbi srednjeveški viri molčijo. Topografska, posestna in demografska podoba trga v novem veku V 16. stoletju viri končno spregovorijo o vrsti stvari, od katerih so nekatere neizpodbitno obstajale že veliko prej. Najprej so to seveda prebivalci trga, ki naposled dobijo imena in priimke.38 Urbarji višnjegorskega gospostva od leta 1566 dalje razkrijejo poleg imen gospodarjev posestno strukturo Litije, listine lokalne provenience spregovorijo o posestno-pravnih odnosih, drugi viri pa o pomembnih značilnostih kraja - o podružnični cerkvi sv. Miklavža, dvorcu Litija, mitnici, brodu, savski plovbi in trški {samo)upravi. V začetku 17. stoletja se kot temeljni vir o prebivalstvu in demografskih gibanjih pridružijo še matične knjige župnije Šmartno. V zvezi s topografijo Litije se najprej ustavimo pri cerkvi in dveh dvorcih kot najmarkantnejših stavbah malega obrečnega trga. Litija se ni mogla ponašati s sedežem župnije niti z gradom nad trgom, ki bi kot gospodar zaznamoval njeno veduto in življenje v trgu. Popotnike, naj so prišli po vodi ali kopnem, so namesto tega od daleč pozdravljali samo zvonik sv. Miklavža in dvoje nadstropnih poslopij. Valvasor jih v svoji Topografiji Kranjske {1679) najprej prikaže v podobi39 in deset let pozneje v Slavi vojvodine Kranjske {1689) še v besedi. O cerkvi ne izgublja besed razen omemb dveh požarov,40 pa tudi o obeh dvorcih ne ve povedati 36 Prepisa listine 1514 VI. 23. Celje v: ARS, AS 1, Vice-domski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-5; šk. 191, I/105a, lit. L XIII-1. 37 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-5, prepis ukaza 23. 6. 1514. 38 Pred tem je znan le en Litijan, Jurij, sin Štefana iz Litije, leta 1474 in 1476 omenjen kot duhovnik v Trebnjem (Koblar, Drobtinice, str. 31). 39 Valvasor, Topographia, št. 133. 40 Pri opisu župnije Šmartno pravi, da ima cerkev štiri oltarje, veliko. Pri prvem, ki ga imenuje grad Turn Litija {Schloß Thurn-Littey), se za zadnjih sto let od konca 16. stoletja sicer zelo podrobno razgovori o prehajanju z enega lastnika na drugega, pri drugem, nedoločno imenovanem dvor {ein Hof), pa navede le zadnja dva gospodarja.41 Podružnična cerkev sv. Miklavža, zavetnika brodarjev, mornarjev in zoper povodnji, seže vsaj v 15. stoletje, saj je bila leta 1523 ponovno posvečena, tedaj še z drugim patrocinijem, a že z Miklavževim oltarjem. Ko je škof iz Caorleja Danijel de Rubeis 11. septembra 1523 namesto oglejskega patriarha kot krajevnega škofa posvetil v Litiji {de Lutey) cerkev in oltarje, je namreč govor o cerkvi sv. Florijana, Boštjana in Kancijana ter o oltarjih sv. Miklavža, Krištofa in Barbare.42 Posvetitev več cerkva in kapel v šmarski in sosednjih župnijah je po J. Mlinariču vsekakor povezana s turškim pustošenjem, ki ga je to območje doživelo v istem in preteklem letu 1522.43 Potemtakem je razumljivo, zakaj litijske cerkve ni na seznamu cerkva, ki so malo zatem, leta 1526, prispevale cerkvene dragocenosti za boj proti Turkom, čeravno je bila med darovalkami sosednja, očitno neprizadeta cerkev sv. Katarine na Bregu.44 Kdaj je litijska podružnica zamenjala patrocinij, viri ne povedo. Po Bizancijevem popisu cerkva na Kranjskem iz leta 1581 je tedaj že bila posvečena sv. Miklavžu {Litai la chiesa di S. Nicolo).45 Nato je vso obravnavano dobo ostala zgolj navadna podružnica župnije Šmartno, krajši čas sicer z lastnim duhov-nikom-beneficiatom. Leta 1711 je namreč ljubljanski kanonik Franc Adam pl. Kürchberg pri kapeli Božjega groba v Litiji ustanovil beneficij s štirimi mašami na teden in mu za vzdrževanje duhovnika namenil poleg kapitala svojo graščino Turn s pripadajočimi zemljišči.46 Vizitacija goriškega nadškofa Attemsa iz leta 1753, neposredno po prenosu šmarske župnije pod goriško nadškofijo, priča o utečenem delu duhovnika-beneficiata.47 Toda Litiji ni bilo dano imeti lastnega duhovnika niti osemdeset let, kajti beneficij je Jožef II. dodelil Kranjskemu verskemu skladu, njegove obveznosti pa so leta 1788 prenesli na štiri bližnje novoustanovljene navede pa samo dva, sv. Miklavža in sv. Florijana, ki naj bi ga postavili, ko je trg okoli leta 1614 pogorel (Valvasor, Die Ehre VIII, str. 767); pri opisu trga v zvezi s požarom leta 1636 omeni, da je ognjeni ujmi ušla samo cerkev (Die Ehre XI, str. 343). 41 Valvasor, Die Ehre XI, str. 343—344. 42 Corgnali, Posvečevanje, str. 146; prim. Hofler, Gradivo, str. 2. 43 Mlinarič, Stiška opatija, str. 328. 44 Koblar, Kranjske cerkvene, str. 201. 45 Hofler, Trije popisi, str. 32—33. 46 NŠAL, NSAL 27, Ustanove, fasc. 281, 24. 11. 1711. — Maček, Mašne in svetne, str. 266, 501. 47 AAG, Atti pastorali di Attems 7 (22), fol. 145—145A, 142— 142A. — Za kopije se iskreno zahvaljujem kolegu Juretu Volčjaku. ¿011 lokalne kaplanije.48 Na usodo beneficija se torej neposredno veže tudi dvorec Turn, o katerem najdemo v literaturi o gradovih več netočnosti, nikjer pa omembe, da je bil v 18. stoletju beneficiatna hiša, sedež in domovanje Kürchbergovega beneficiata.49 Zgodovina obeh litijskih dvorcev, Turna in Apfaltrerjevega dvorca, je posebej zanimiva zato, ker ni šlo za imuniteti sredi trškega ozemlja. Tako kot druge trške hiše sta stavbi spadali z vsemi ur-barialnimi obveznostmi pod višnjegorsko gospost-vo,50 četudi je bil Turn obenem sedež manjše zemljiške gospoščine. Za nobenega od dvorcev ni potrjeno, da bi obstajal pred 16. oziroma 17. stoletjem, kot tudi ne, da bi imel nad trgom kdajkoli kakšno oblast ali upravne funkcije. Ni sicer izključeno, da je šlo pri Turnu prvotno za upravno stavbo gospostva Višnja Gora, a urbarji in drugi viri vztrajno molčijo o kakršnem koli gospoščinskem uradu Litija ali o morebitni tamkajšnji višnjegorski pristavi. Glede na dobro ohranjenost virov, zlasti urbarialnih, je njihov molk pomenljiv.51 Turn, katerega (prvi znani) lastnik je bil po Valvasorju Franc Wagen, in sicer poznega leta 1587,52 se po zadnjih ugotovitvah prvič omenja štiri leta prej, leta 1583, ko so ga Wagni kupili od Gallen-bergov, in sicer kot »Syz in der Letey«.53 Sami posesti, na kateri je stal, je mogoče slediti še nekoliko dlje v preteklost. Po višnjegorskem urbarju iz leta 1578 so namreč dediči Sigmunda pl. Gallenberga posedovali tri oštate, prej v lasti Andreja üstrarja,54 ki ga kot imetnika treh oštatov srečamo na istem mestu v urbarju leta 1566.55 Od leta 1587 do 1633 je bil Turn s krajšimi prekinitvami v rokah pl. Wer-nekov, nakar ga je imel do smrti leta 1649 Janez Adam Kirchberger.56 Le-ta mu je dal po požaru leta 48 Maček, Masne in svetne, str. 501. — Po šematizmu ljubljanske nadškofije za leto 1788 je bil tedaj beneficiatov namestnik v Litiji Janez Konda, ki je pet let pozneje (1793) prebival že v Šmartnu (Pokorn, Sematizem, str. 23). Na seznamu duhovnikov šmarske župnije iz leta 1795 ni več ne Konde ne Mjskega beneficija (NŠAL, NŠAL 10, ŠAL/Ž, fasc. 401, Šmartno pri Litiji, Tabela menstrua etc.). 49 Tudi J. Maček zamenjuje Turn z graščino Zalog v Moravški dolini (Maček, Masne in svetne, str. 266, 501). 50 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 34, 30. 9. 1757; No. 5, 29. 5. 1752. 51 Pri obravnavi litijskega gradu (Turna) navaja M. Smole kot »lastnike Litije« Ortenburžane, za njimi pa Celjske in od 1431 Habsburžane, vendar se navedbe ne nanašajo na grad (dvorec), temveč na trg (M. Smole, Graščine, str. 260). Nekritično jih je povzel Stopar, Grajske stavbe, str. 177. 52 Valvasor, Die Ehre XI, str. 343. 53 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 31, fasc. XVI, G—4/II, 9. 7. 1585, str. 14. 54 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Marckt Lutei. 55 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII—3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay. 56 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 49, fasc. XXVI, K—20, 28. 7. 1649; fasc. XLIX, W—16, 2. 5. 1645.; Valvasor v Slavi po- 163657 tudi novo podobo, tako da se v virih odtlej imenuje grad ali turn, prej pa le »plemiško se-lišče«.58 Njegova skromna posest osmih hub na obeh bregovih Save je bila sicer že leta 1649 v celoti odtuKena z zastavitvami, medtem ko so imeli Kirchbergerji sam Turn še v Valvasorjevem času.59 Gradič se prejkone skriva za tremi oštati in pol, ki jih je leta 1619 v trgu posedovala vdova Baltazarja pl. Werneka.60 V naslednjem urbarju iz leta 1705 se kot prvi in največji trški posestnik omenja tretji iz Kirchbergerjevega rodu, Janez Adam.61 Stavbo kot tako srečamo leta 1752 v terezijanskem katastru med podložnimi hišami gospostva Višnja Gora, in sicer kot največjo litijsko hišo, t. i. beneficiatno hišo,62 kar je postala leta 1711, ko jo je zadnji Kirchberger, ljubljanski kanonik Franc Adam pl. Kurchberg, podaril novoustanovljenemu beneficiju pri podružnici sv. Miklavža.63 O dvorcu Turn kot sestavnem delu ustanovnega fonda beneficija govori izrecno tudi potrditev ustanovnih pravic iz leta 1788. Tedaj je beneficij dejansko prenehal obsta-jati,64 ne vemo pa, kdaj in kako je prišla v druge roke beneficiatna hiša. Ker zemljiška knjiga višnje-gorskega gospostva ni ohranjena, si je treba pomagati z drugimi viri. Zanesljiv kažipot so hišne številke, ki se od prvega oštevilčenja leta 1770 do nastanka franciscejskega katastra (1825—1826) niso spremenile. Na hišni številki 28 najdemo v matičnih knjigah različne družine, a ne tudi podatkov, kdo je bil lastnik hiše.65 Hiša (dvorec Turn) je bila po drobno piše o lastnikih (Die Ehre XI, str. 343—344), Kirch- berg(erj)e pa zmotno imenuje Münchberg(er)ji. Pravilno ime navaja M. Smole, Graščine, str. 260. 57 O požaru, ki je 11. aprila 1636 uničil celoten trg skupaj z gradom, poroča Valvasor, Die Ehre XXI, str. 343. 58 Kot »syz in der Letey« in »sitz Lethey« nastopa v letih 1581—82 in 1583 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 31, fasc. XVI, G—4/II, 9. 7. 1585, str. 14; šk. 79, fasc. XXXIV, P—5, 20. 4. 1589, str. 13). Ob kupoprodaji leta 1627 se imenuje »guett oder edlmans siz Litey« (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 119, fasc. IL, W—16, 2. 5. 1645, str. 4), leta 1633 kot »guett Litey« in 1649 končno kot »das gschloß oder thurn Lithey« (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 49, fasc. XXVI, K—20, 28. 7. 1649, str. 1, 4, 7), kakor ga imenuje tudi Valvasor: »Schloß Thurn Littey genant« (Valvasor, Die Ehre XI, str. 343). 59 Valvasor, Die Ehre XXI, str. 344. — M. Smole se moti v podatku, da so bili v Valvasorjevem času lastniki Auerspergi, kar očitno izvaja iz sicer pravilne navedbe, da je tedaj »grad spadal pod višnjegorsko gospostvo« (Smole, Graščine, str. 260). 60 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 36, urbar Višnja Gora 1619, s. p., Marckht Lythey. 61 ÖStA, HHStA, FAA, A—15—23, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Marckht Lithey. 62 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 5, 29. 5. 1752. 63 NŠAL, Ustanove, fasc. 281, 24. 11. 1711. 64 Maček, Mašne in svetne, str. 501. 65 NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, R 1769—1787, R 1788— 1792, R 1793—1800, R 1801—1811, R 1812—1823. — 24. novembra 1779 je tu umrl beneficiat Jurij Bric (prav tam, M 1770—1787). ¿011 franciscejskem katastru številka hiše v lasti barvarja Urbana Ravnikarja (stavbišče št. 120).66 Imena Farbaijev grad torej stavba ni nujno dobila šele po Ivanu Jenku, ki se je ukvarjal z barvanjem platna in svile in naj bi jo priženil leta 1844,67 ampak so lahko litijski Turn imenovali s tem imenom že vsaj dve desetletji prej, ko je bil lastnik barvar Ravnikar. Ker je imela enak pravni status kot katera koli druga hiša v trgu, podsodna gospostvu Višja Gora, je razumljivo, da Turna zadnje stoletje pred zemljiško odvezo (1848) ne bomo našli v kranjski deželni deski, zemljiški knjigi za zemljiška gospostva,68 niti na uradnih seznamih zemljiških gospostev.69 Manj je znanega o manjšem dvorcu, ki ga Valvasor omenja poleg Turna kot »ein Hof«, tedaj (1689) v lasti Apfaltrerjev in pred njimi Barbov.70 Vse kaže, da gre za nekdanjo Plevnikovo hišo, najbližjo sosedo gradu, v kateri je po Valvasorjevih besedah leta 1636 izbruhnil požar in uničil ves trg skupaj z gradom.71 Adam Plevnik je namreč od leta 1638 vpisan v kranjsko imenjsko knjigo kot posestnik z območja Litije in je leta 1647 del posesti prodal Sigmundu Apfaltrerju (!),72 njegovi nasledniki pa leta 1672 preostanek dedičem Marije Sidonije pl. Siebenegg.73 Dvorec s pritiklinami so zagotovo tisti štirje oštati, ki so po višnjegorskem urbarju leta 1705 pripadali »gospe Kirchbergeijevi«, saj so pobotnice za davek od Kirchbergerjevih oštatov izpričane leta 1724 v zapuščini pokojne lastnice dvorca (ein haujl oder hoff in der Lithey) Ane Sidonije Garzarolli pl. Garzarollhof.74 Pod gospostvom Višnja Gora zasledimo dvorec tudi leta 1752, ko ga je kot drugo največjo hišo v trgu posedoval višnjegorski gospoščinski upravitelj Zaharija Cermelj75 in ga še isto leto prodal trškemu sodniku Gašperju Marnu.76 66 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija, mapni list VI (1825); zapisnik stavbnih parcel, 25. 3. 1826. 67 Stopar, Grajske stavbe, str. 178. — Zemljiška knjiga potrjuje Stoparjeve navedbe o lastnikih do leta 1994, povzete po časopisnem članku v Delu (Okrajno sodišče v Litiji, Zemljiška knjiga, k. o. Litija, gl. knj. 1—45, vl. 22). 68 ARS, AS 315, Deželna deska za Kranjsko, indeksi. 69 Prim. Instanz Schematismus 1798, str. 66; za leto 1836: Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel, str. 505. 70 Valvasor, Die Ehre XI, str. 344. 71 Prav tam, str. 343. 72 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619— 1661), fol. 377. — Plevnikova imenjska renta je bila leta 1638 prepisana na njegovo ime od nekega »gospoda« Hočevarja. Njegovo ime srečamo v šmarski krstni matici 23. novembra 1631, ko se mu je rodila hči Katarina (NSAL, ZA Smarno pri Litiji, R 1614—1636). 73 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 7 (Freisasser, 1662—1756), fol. 195. 74 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 36, fasc. XVIII, G—77, 20. 12. 1724. 75 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 5, 29. 5. 1752. — O upravitelju Čermelju: prav tam, šk. 89, BT, N 205, No. 1, 1. 5. 1752. 76 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 126, fasc. LI, W—129, 6. 6. 1760, str. 10. M. Smole, za^ njo pa tudi drugi avtorji, je kupoprodajo med Cermeljem in Marnom zmotno pripisala dvorcu Turn,77 vendar gre povsem jasno za »hof Litey« in ne za Turn, ki je že štiri desetletja prej postal beneficiatna hiša. Leta 1773 je bil dvorec v rokah Litijana Franca Vezjaka, v čigar zapuščinskem inventarju sta poleg regesta kupoprodajne pogodbe iz leta 1752 navedena tudi pripadnost gospostvu Višnja Gora in obseg posesti 5 oštatov in 3/4,78 tj. natanko toliko kot po terezijanskem katastru.79 Da je v Vezjakovih rokah res pristal nekdanji Apfaltrerjev dvorec in ne Turn, ob že povedanem o lastništvu Turna potrjuje hišna številka 27. Na tej je v krstni matični knjigi leta 1773 izpričan Franc Vezjak, ki je še isto leto umrl, od leta 1779 pa Janez Kobler.80 Leta 1826 je tu po franciscejskem katastru (stavbišče št. 119) gospodaril Franc Kob-ler,81 nakar je njegov priimek ostal pri hiši še globoko v 20. stoletje.82 Medtem ko so zdaj pojasnjene zmote v zvezi z obema dvorcema in je ugotovljeno, da je benefi-ciatna hiša istovetna s Turnom, pa iz razpoložljivih virov ni mogoče razbrati natančne lokacije četrte ključne točke v Litiji, savskega broda, prvič prav tako omenjenega šele v 16. stoletju. V urbarju viš-njegorskega gospostva iz leta 1460 o njem še ni sledu,83 kar nikakor ne pomeni, da tedaj ni obstajal. O prevažanju čez reko (Scheff furt) pove največ obhodni zapisnik po gospostvu iz leta 1573. Obhodni komisarji so obstoj broda zabeležili pri obravnavi litijskega trga, kar pomeni, da je moral biti neposredno povezan s trško naselbino. Samo iz tega vira je znana brodninska tarifa: brodnina (Vr-fuergelt) je znašala za mali sod tovora en krajcar in za velikega dva ali tri, pri čemer so najbližji sosedje plačevali za celoletno uporabo pavšalno pristojbino v pšenici. Toda nekaj je pri tem pomenljivo, kar kaže, da brod ni mogel biti v samem trgu. Zapisnik namreč pred omembo broda govori o dveh kmetih, ki posedujeta dve hubi (kmetiji) in poravnavata svoje obveznosti do gospostva v ribah, o brodu pa je 77 Smole, Graščine, str. 260; prim. Stopar, Grajske stavbe, str. 177-178. 78 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 127, fasc. LI, W-153, 24. 9. 1773, str. 1. — Pri Smoletovi je Vezjakovo lastništvo leta 1773 zadnji podatek (Smole, Graščine, str. 260). 79 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 34, 30. 9. 1757. 80 NSAL, ZA Šmartno pri Litiji, R 1769—1787, 18. 5. 1773, 4. 3. 1781; M 1770—1787, 7. 8. 1773, 1. 7. 1779. — Ni zanesljivo potrjeno, da se je Kobler poročil z Vezjakovo vdovo Notburgo, ker poročna matična knjiga za ta čas ni ohranjena, na vdovino verjetno poroko pa kaže njeno redko ime Notburga. 81 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija, mapni list VI (1825); zapisnik stavbnih parcel, 25. 3. 1826. 82 Okrajno sodišče v Litiji, Zemljiška knjiga, k. o. Litija, gl. knj. 1—45, vl. 39. Prim. Stopar, Grajske stavbe, str. 7—8. 83 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 123, I/70a, lit. W—XVII, urbar Višnja Gora 1460. ¿OII rečeno, da mu pripadajo tri njive, od katerih plačujejo) samo ribe (Vischdienst).84 Sedem let starejši urbar iz leta 1566 jasno pove, da brod ne spada k trgu, temveč k urbarski enoti »Brod pri Litiji« (Vrfar pey der Litay), ki v urbarju neposredno sledi litijskemu trgu (Marckht Littay) in obsega štiri hube. Na treh hubah so navedeni posestniki, od katerih je ime enega enako kot v zapisniku leta 1573. Taisti je skupaj z drugim kmetom naseljen na prvi hubi in uživa poleg te še njive brodniške hube (die hueben von Furt)-, tej je Sava odnesla več kot pol travnikov in je očitno nenaseljena. A to nikakor ne pomeni, da brod ne deluje, saj so na koncu izrecno omenjeni brodniki (die Fergen), in sicer v zvezi z uporabo gozda za izkoriščanje lesa.85 V naslednjem urbarju iz leta 1578 sta na prvi hubi navedena oba posestnika, ki ju pet let prej omenja obhodni zapisnik, od brodu pripadajoče manjše hube (ain Huebl zum Vrfar gehörig) pa služijo »oni« - očitno gospodarji ostalih treh hub skupaj (von diesen beeden stukhen diennen sy) - več kot pol manjšo denarno dajatev kakor od ostalih hub in 12 rib, vrednih po 20 krajcarjev. Poleg tega so ob pojezdi dolžni s hrano in vinom pogostiti gospoščinske hlapce ter nakrmiti njihove konje.86 Povsem enake so obveznosti pod-ložnikov »Broda pri Litiji« štiri desetletja pozneje, po urbarju leta 1619,87 medtem ko sredi 18. stoletja terezijanski kataster za višnjegorsko gospostvo ne pozna več kraja s takim imenom. Dva kraja, med katerima je bil naveden leta 1578 in 1619, sta zdaj popisana neposredno drug za drugim.88 Kje je torej treba iskati litijski brod in vas ali zaselek »Brod pri Litiji«? Glede na to da je obsegal štiri cele hube, ga nikakor ni mogoče v celoti umestiti v Podkraj, kjer je brod izpričan v 19. stoletju,89 saj je bilo tam prostora kvečjemu za eno hubo. Težko je tudi verjeti, da bi Sava v 17. ali 18. stoletju tako močno spremenila tok na škodo desnega brega, kjer bi torej izginile kar štiri hube. Vse kaže, da je šlo za hube ob Savi oziroma nad njo v prostoru med Litijo in St. Jurijem. Po letu 1619 so s prodajo ali zamenjavo prešle iz višnjegorskega pod drugo zemljiško gos- 84 Prav tam, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-5, s. p., 10. 7. 1573. 85 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W-3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Vrfar pey der Litay. 86 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p Vrfar bei der Lütei. 87 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 36, urbar Višnja Gora 1619, s. p., Vrfar bey der Littey. 88 V urbarjih 1578 in 1619 »Brod« ni naveden pri Litiji, ker je ta kot trg pomaknjena proti koncu urbarja, ampak med krajem Gabrje pri Jančah in župo Debeče, ki sta med seboj zelo oddaljena (gl. prejšnji opombi). Rektificirani urbar tere-zijanskega katastra iz leta 1757 ima enako zaporedje krajev, pri čemer je »Brod« izpuščen (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA N 205, No. 34, 30. 9. 1757). 89 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 314, Brilej, Spomin, str. 44, 96. postvo in so jih nato šteli bodisi k Velikemu Vrhu bodisi k St. Juriju, ne več kot samostojno krajevno enoto.90 Izključena je druga možnost, obstoj pozneje izginule vasi »Brod« nizvodno na Litijskem polju med Litijo in vasjo Breg. Prvič, ni mogoče, da bi hube tako pozno propadle brez sledu, in to tam, kjer so Litijani že v 16. stoletju izpričano imeli njive. Drugič, lokacija za brod na Litijskem polju bi bila povsem neprimerna, saj bi pot proti Smartnu zlahka obšla Litijo in s tem tudi tamkajšnjo deželskosodno mitnico. Odpade tudi brod vzhodno od vasi Breg, tik pred Ponovičami, saj to območje ni spadalo ne pod višnjegorsko gospostvo niti pod njegovo dežel-sko sodišče.91 Brod je bil vsekakor lociran više, nad Litijo, bržkone tam, kjer je obstajal v 19. stoletju. Približno na tem mestu, vsekakor vzhodno od Be-denovega grabna, je namreč leta 1744 vrisan na Florijančičevem zemljevidu Kranjske.92 Premoščal je kopensko prometnico čez Savo v smeri severozahod - jugovzhod, ki je šla torej nujno od brodišča vzdolž desnega brega reke pod Sitarjevcem in skozi Litijo.93 Topografski znak za brod na Florijančičevi karti je v 18. stoletju za zdaj tudi edino znano pričevanje o litijskem brodu. Vse kaže, da so ga po letu 1744 za nekaj časa opustili, saj na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz osemdesetih let pogrešamo vsako omembo brodov med tistim pod vasjo Breg nasproti Ponovič in brodom pri Kresnicah.94 Tudi na Zerovčevi karti savske struge iz leta 1807 ni tu ničesar, medtem ko je dobro viden brod pod Bregom.95 Ce je brod pri Litiji v tem času vendarle še obstajal, je moral močno izgubiti na pomenu, kar ne preseneča glede na spremenjene prometne tokove, ki jih je litijsko območje doživelo z vzponom rečne plovbe v 18. in prvi polovici 19. stoletja. Prehod čez Savo je postal za Litijo skoraj nepomemben v primerjavi s prometom po sami reki in dva broda v neposredni bližini preprosto nista bila potrebna. Kdaj je zaživel brod v Podkraju pri Kis- 90 Leta 1817 Veliki Vrh ni bil samostojen kraj, St. Jurij pa je bil deloma podložen Ponovičam in deloma Pogoniku (Alphabetische Ortschafts-Tabelle, fol. D2). Toda franciscejski kataster iz leta 1826 razkriva tudi kmete, ki so spadali pod graščino Thurnau pri Ljubljani in nekaj deželnih svobod-nikov (Stangen Freysaß). Zadnjim so pripadale tudi domačije na Velikem Vrhu, ki ležijo najbliže Litiji. Med njimi je bila današnja Bedenova domačija (stavb. parc. 75—77, h. št. 37), ki se ponuja kot najprimernejša za nekdanjo brodni-kovo hubo. — ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 142, k. o. Litija, zapisnik stavbnih parcel, 25. 3. 1826. 91 Leta 1817 so v vasi Breg živeli podložniki Slatne, Rakovnika in Pogonika (Alphabetische Ortschafts-Tabelle, fol. N). — Prim. meje deželskih sodišč v: Erläuterungen, Blt. 32. 92 Florijančič, Deželopisna karta. 93 Pot na desnem brezu Save je vrisana na jožefinskem vojaškem zemljevidu, ki pa nima več broda (Rajšp, Slovenija, sekcija 191). 94 Prav tam, str. 31, sekcija 191. 95 ARS, AS 1068, Zbirka načrtov, 2/228 (Litija), 2/229 (Breg). ¿011 L UfM Litija v Valvasorjevi skicni knjigi (1678—79). Bakrorez v Valvasorjevi Topografiji Kranjske (1679). ¿011 letovi hiši, bo treba še raziskati. Odgovora žal ne daje franciscejska katastrska mapa iz leta 1825, ker na tem območju ne prikazuje nobenih brodov.96 Cenilni operati malo po letu 1830 omenjajo le okrajno cesto, ki vodi iz ljubljanske kresije (z levega, gorenjskega brega Save) v Litijo in seka ozemlje katastrske občine od juga proti severu, ne govori pa o mestu, kjer cesta prestopi v litijsko občino.97 Cez reko so seveda vseskozi pluli tudi v sami Litiji, a je šlo za zasebne prevoze z manjšimi čolni, ne za običajen prehod, namenjen javni rabi. Ba-krorezna upodobitev Litije v Valvasorjevi Topografiji iz leta 1679 prikazuje nekako v višini cerkve sv. Martina, nekoliko niže od mesta, kjer danes stoji most, privezan čoln, na drugem bregu reke pa pot, ki vodi do vode od graščine Ribče.98 Te poti ni na bakrorezu v Slavi vojvodine Kranjske (16 89)99 niti ni vrisana na jožefinskem vojaškem zemljevidu slabih sto let pozneje. Ta ima le pot mimo Ribč vzporedno z reko proti vzhodu, od katere se malo pred Po-novičami odcepi pot k že znanemu brodu pod vasjo Breg na desnem bregu reke.100 Prehod čez reko pri Litiji je neposredno povezan tudi z vprašanjem lokacije mitnice v rokah viš-njegorskega gospostva, izpričane od srede 16. stoletja do sedemdesetih let 18. O njej bomo govorili posebej pri obravnavi gospodarstva. Kje natanko je stala oziroma ali je bila ves čas na istem mestu, iz virov ni razvidno. Bržčas se je njena lega spreminjala tudi odvisno od tega, kdo je bil zakupnik. Kot bomo videli, je v 18. stoletju močno pridobila na pomenu kot vodna mitnica, zato jo gre iskati ob reki, v tistem delu, kjer so pristajali savski čolni in ladje. Tedaj se ji je za nekaj časa pridružila še ena mitnica, in sicer državna, katere lokacija je prav tako neznana. Neprimerno več kot o brodu, mitnici in prista-jališču rečnih plovil vemo o posestni in demografski podobi trga. Litiji pripada med kranjskimi trgi prednostno mesto po strukturi in širokem časovnem razponu numeričnih virov, ki govorijo o posesti in posestnikih. Gre za eno od treh trških naselbin na tleh višnjegorskega gospostva, za katere poznamo število oštatov že iz zgodnjega leta 1460, in hkrati za enega ne prav številnih trgov na Kranjskem, katerega posestno stanje je do srede 18. stoletja, ko je nastal terezijanski kataster, dokumentirano vsaj enkrat na stoletje. Terezijanski kataster, ki kot prvi omogoča relevantne primerjave velikosti in obljudenosti vseh trgov v deželi, Litijo z vsega 39 96 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija, mapni list VI (1825). 97 Prav tam, Cenilni operati, N 142, k. o. Litija, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 6. 98 Valvasor, Topographia, št. 133. 99 Valvasor, DieEhre XI, str. 343. 100 Rajšp, Slovenija, str. 31, sekcija 191. hišami jasno umešča med manjše trške naselbine. Tudi v dolenjskem okrožju, kjer so bili trgi v povprečju najmanjši, kar štirje celo z manj kot 20 domovi, se je komajda uvrstila v zlato sredino. Največ domov je premogel Žužemberk (97), za njim Ribnica (93), Mokronog (72), Raka (61), Radeče (57) in Dolenjske Toplice (46), pri čemer sta Raka in Dolenjske Toplice uživala trški naslov kratkotrajno, oba šele v novem veku. Za Litijo so se po številu hiš oziroma posestnikov zvrstili Stari trg ob Kolpi (30), Vinica (27), Turjak (16), Pobrežje ob Kolpi (11), Kostel (10) in propadlo Svibno z vsega tremi domovi.101 Videti je, da je imela Litija že ob svojem nastanku 30 posestnih enot - oštatov, kolikor jih je sumarno izpričanih leta 1460.102 V kolikšni meri je številu oštatov ustrezalo število gospodarjev, je seveda drugo vprašanje. V mlajših urbarjih sledimo namreč nebistvenim odstopanjem od seštevka 30 oštatov, vendar je bilo posestnikov v resnici manj. V urbarju iz leta 1566 je vsota oštatov denimo enaka kot prej in izrecno navedena tudi v naslovu (Marckt Littay sein 30 Hoffsteti), a je poimensko navedenih samo 20 gospodarjev, ti pa so posedovali tudi po več oštatov in njihovih polovičnih delov.103 V naslednji preglednici sta obseg litijske posesti in število gospodarjev prikazana za pet časovnih izsekov, kot ju podajajo urbarji gospostva Višnja Gora in terezijanski kataster (1566-1757). V dveh temeljnih ozirih ni prišlo do sprememb celih tristo let. Število 30 oštatov se je do terezijanskega katastra ohranilo skoraj nespremenjeno, z rahlimi odstopanji navzgor in navzdol (od 28 oštatov do 33 in pol). Hkrati ni bilo nič manj stabilno število gospodarjev (16-20), tako da so še največje spremembe zadevale same oštate, ki so se od konca 16. stoletja opazneje delili in se - kot celote ali po delih -združevali v rokah večjih posestnikov. Pomenljivo je predvsem dejstvo, da je izhodiščna kvota 30 oštatov skoraj povsem zadoščala za poznejše posestne delitve in demografske širitve Litije, ki je tako ostala eden redkih trgov brez mlajšega, kajžarskega elementa. Samo leta 1578 sta med podružniki (Vnder-sasen) posebej navedena dva iz Litije (zu Lüthei), prvi s hišico na zemlji lastnika poldrugega oštata in drugi, ki je plačeval zgolj odvetščino zase (dient Vogthei für sein Person).104 101 Golec, Družba, str. 624; prim. isti, Trg Mokronog, str. 65. - Pri številu hiš so mogoča manjša odstopanja od dejanskega stanja. 102 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 123, I/70a, lit. W-XVII, urbar Višnja Gora 1460, s. p., Luttey. 103 Prav tam, šk. 124, I/70a, lit. W-3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay. 104 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Zu Luthei. ¿011 Leto/obseg posesti 1566105 1578106 1619107 1705108 1757109 5 oštatov 3/4 - - 1 1 1 5 oštatov 1 1 - - - 4 oštati - - - 1 1 3 oštati 1/2 - - 1 - - 3 oštati 1/4 - - - - 1 3 oštati 5/24 - - - - 1 3 oštati 1/8 - - - 1 - 3 oštati 2 2 - - - 2 oštata 3/4 - - 2 1 - 2 7/8 in 1/3 oštata - - - 1 - 2 oštata 1/2 - - 1 1 1 2 oštata 1/8 - - - - 1 2 oštata 1 1 2 1 1 1 1/2 oštata 4 4 1 - 1 1 11/24 oštata - - - - 1 1 1/8 in 1/3 oštata - - - 1 - 1 1/4 oštata - - 3 1 1 1 oštat 10 8 3 1 2 23/24 oštata - - - - 1 5/6 oštata - - - - 1 3/4 oštata - - - 1 - 1/2 oštata 2 2 4 4 5 5/8 in 1/3 oštata - - - 3 - 1/6 oštata - - - - 1 Skupaj posestnikov 20 16 18 18 20 Skupaj oštatov 30 28 29 1/2 32 1/2 33 1/2 Takšno podobo dajejo urbarialni viri, vendar v resnici ni povsem realna. Za trg Litija obstaja namreč popis t. i. donosa od hiš, nastal leta 1752 za potrebe terezijanskega katastra, ki posestno stanje sočasnega urbarja postavlja tako rekoč na glavo. Število hiš namreč močno odstopa od števila 20 posestnikov oštatnih zemljišč - med njimi sta Miklavževa cerkev in beneficiatov dvorec -, izpričanih v katastrskem urbarju (1757). Pod gospostvom Višnja Gora so leta 1752 popisali kar 37 hiš ali skoraj dvakrat toliko, kot je bilo gospodarjev oš-tatov, ob njih pa sta se na popisu znašli še dve hišici podložnikov bližnje graščine Grmače. Dva hišarja, podložna Višnji Gori, sta posedovala po dve hiši in manjšo od obeh oddajala v najem, medtem ko je imel samo en Litijan v lastni hiši najemnika-gos-tača.110 105 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk 124, I/70a, lit. W XXIII-3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay. 106 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Marckt Lutei. 107 Prav tam, No. 36, urbar Višnja Gora 1619, s. p., Marckht Lythey. 108 OStA, HHStA, FAA, A-15-123, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Marckht Lithey. 109 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA N 205, No. 34, 30. 9. 1757. 110 Prav tam, šk. 134, RDA, N 205, No. 5, 29. 5. 1752. - Po Tolikšna razlika, ki pomeni skoraj dve hiši na urbarialno posestno enoto, nujno postavlja vprašanji, kako je do tega prišlo in ali ni bilo dejansko število domov nemara že v času prejšnjih urbarjev večje od števila popisanih posestnikov oštatnih zemljišč. Vzrok takega stanja posredno pokaže primerjava imen 37 hišarjev z imeni 20 posestnikov. Med hišarji-posestniki oštatov in hišarji brez zemlje je šlo v veliki večini za sorodstvena razmerja. Po eden ali dva sorodnika sta v kar desetih primerih posedovala hišo na posesti, ki je pripadala nosilcu z enakim priimkom, največkrat gotovo očetu ali bratu. Drugih osem hišarjev je imelo priimke, kakršnih med oštetarji ni najti, vendar moremo tudi tu računati vsaj na nekaj priženjenih zetov ali svakov, medtem ko so bili nekateri hišarji pač v pravem pomenu besede podružniki, imetniki hišic na tuji zemlji, od katere je dajatve v celoti poravnaval njen gospodar. Zakaj se posest tudi uradno ni delila, je bilo lahko posledica več vzrokov, končno tudi nasprotovanja zemljiškega gospostva ali samih Liti-janov. franciscejskem katastru ni bila leta 1826 nobena stavbna parcela v Litiji podložna Grmačam, ampak vse Višnji Gori (ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 142, k. o. Litija, zapisnik stavbnih parcel, 23. 3. 1826). ¿011 obdobje/rojstva 1709-13 1714-18 1709-18 1751-55 1756-60 1751-60 trg Litija 22 21 43 39 34 73 župnija Šmartno 592 520 1.112 642 518 1.160 Sorodstvene vezi med hišarji-posestniki in hi-šarji na tuji zemlji na drugi strani pričajo, da tudi zato marsikje še ni bilo potrebe po cepitvi očetne zemlje med brate ali drugo sorodstvo. Bržčas je kakšna od teh hišic obstajala tudi že v času urbarja leta 1705, vendar vse kaže, da moramo nastanek večine iskati šele v prvi polovici 18. stoletja, bliže popisu hiš iz leta 1752. Poleg sorodstvene prepletenosti Litijanov, ki sama po sebi še ni zadosten argument in je nedvomno obstajala tudi v preteklih stoletjih, govori v prid časovno pozni širitvi stavbnega fonda več drugih dejstev. Na prvem mestu je treba opozoriti na skokovit porast novorojencev v primerjanih desetletjih 1709-1718 in 1751-1760, ki ga prikazuje zgornja preglednica. Medtem ko so v drugem obdobju našteli v Litiji kar za 69% več krščencev kot v prvem, so v celotni župniji Šmartno zabeležili komaj opazen porast 4%, a še ta gre večinoma na račun litijskega trga.111 Najstarejša šmarska krstna matica se sicer začenja že leta 1614, vendar taka primerjava zaradi nedoslednega navajanja krajev rojstva za 17. stoletje ni izvedljiva. Za sredo tega stoletja se lahko vendarle opremo na pomenljiv in zanesljiv podatek, s katerim je med pravdanjem z Litijani postregel njihov zemljiški gospod, grof Volf Engelbert Auersperg. Po njegovih besedah vsega 18 ali 19 majhnih litijskih kajž (!) ni zaslužilo posebnega upoštevanja, vse skupaj pa naj bi bile vredne komaj kakšnih 200-300 goldinarjev.112 Toda v zvezi z očitano skromnostjo trških domov je treba upoštevati, da gre za čas deset let po katastrofalnem požaru, ki je po Valvasorju leta 1636 upepelil vse razen cerkve.113 V tedaj aktualnem urbarju iz leta 1619 resnično ni bilo vpisanih več kot 18 posestnikov, tako da med urbarjem in dejanskim stanjem domov tedaj slejkoprej še ni razlike. Potemtakem je Litija vsaj od srede 16. stoletja posestno stagnirala na približno 20 skromnih domovih, kar utegne biti manj kot v poznem srednjem veku, če je tedaj na vsakem od 30 oštatov (1460) resnično še živel naseljen posestnik. Za širitev hišnega fonda in demografski porast dotlej domala miniaturnega trga so šele v prvi polovici 18. stoletja obstajali tehtni razlogi gospodarske narave, pove- 111 NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, R 1703-1719, R 17371769. 112 OStA, HHStA, FAA, A-X-31, Konv. 1, Process deren von Litej etc.,30. 5. 1646. 113 Nesrečni požar je zaradi nepazljivosti poslov izbruhnil 11. aprila 1636 v hiši Adama Plevnika, ki je stala najbliže gradu, ter pogoltnil celoten trg z gradom in bližnjim hrastovim gozdom. Tako naj bi bilo uničeno vse razen cerkve sv. Miklavža, ki se je komajda rešila objema plamenov (Valvasor, Die Ehre XI, str. 343). zani z močnim povečanjem plovbe po Savi, o čemer bomo govorili pri obravnavi gospodarstva. Letni donos od hiš, ki so ga za potrebe tere-zijanskega katastra leta 1752 ugotavljali za vsa kranjska mesta in tri trge (poleg Litije še za Radeče in Tržič), omogoča tudi zanimivo primerjavo tržne vrednosti stanovanjskega fonda. Letni donos so namreč izračunavali glede na dejanske višine najemnin v posameznem naselju. Litija, kjer je letno povprečje na hišo znašalo 2,94 goldinarja, se je znašla sicer pri dnu lestvice, a je pomenljivo, da je pustila za seboj dve mesti, Lož (2,81 gld) in Črnomelj (2,59 gld), pa tudi obsežno predmestje Metlike (1,83 gld), medtem ko sta jo opazno prekosila druga dva trga, Radeče (4,50 gld) in zlasti Tržič (12,92 gld), ki se je znašel še v prvi četrtini mest in trgov.114 Medtem ko se od srede 18. stoletja dalje v slovenskem prostoru na splošno poveča nabor virov za posestno in demografsko podobo, smo pri Litiji za zadnje stoletje obravnavane dobe precej prikrajšani. V letih po prvem hišnem oštevilčenju (1770) je najvišja ugotovljena hišna številka v trgu 40.115 Število je rastlo zelo počasi, po ena hiša na desetletje, saj je štel trg po uradni statistiki, objavljeni leta 1817, še vedno samo 44 hiš, šele iz tega leta pa imamo tudi prvi podatek o številu prebivalcev -255.116 Med 17 trgi na Kranjskem je bila Litija po številu hiš šele na 15. mestu, po številu prebivalcev pa na 13. Primerjati se je mogla z Motnikom in Vačami, ki sta oba premogla rahlo več hiš (47) in nekaj manj ljudi - Motnik 243 in Litiji sosednje Vače 236, sicer pa je močno zaostajala za povprečjem dolenjskih trgov (83 hiš, 454 prebivalcev) in še bolj za kranjskim (117 hiš, 700 prebivalcev), ki so ga dvigovali notranjski trgi. Na drugi strani pa se Litija ni odrezala slabo s povprečjem 5,80 prebivalca na hišo, s katerim je med 17 trgi zasedla 10. mesto; kranjsko povprečje je znašalo skoraj 6 oseb (5,99), dolenjsko nekaj manj (5,57). Visoko povprečje sicer ni vedno merilo gospodarske razvitosti, a je precej pogosto njen pokazatelj. Tako je najvišje povprečje (7,84 oseb na hišo) izkazoval izrazito neagrarno usmerjeni Tržič s 177 hišami.117 V predmarčni dobi, ki jo zaradi vrhunca savske plovbe lahko upravičeno imenujemo »zlata doba Litije«, je litijski trg rastel s hitrejšim tempom kot 114 Golec, Zemljiški katastri, str. 292-296. 115 Hišna številka 39 je v krstni matični knjigi prvič izpričana 23. julija 1772, številka 40 pa 1. novembra 1781 (NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, R 1769-1787). 116 Haupts-Ausmeis, fol. M. 117 Izračuni na podlagi statističnih podatkov v Haupt-Ausrneis. - Upoštevani so samo tisti kraji, ki jih med trge prišteva sodobna uradna statistika (Alphabetische Ortschafts-Tabelle). ¿011 dotlej. Po franciscejskem katastru je imel leta 1826 sicer le 41 stanovanjskih zgradb in prav toliko hišnih številk (skupaj z graščino Gerbin zunaj trga),118 po ljudskem štetju 1830 pa so tu našteli 48 hiš. V teh je bilo 65 stanovanj in skupno 322 prebivalcev (148 moških in 174 žensk),119 tj. za 67 ali kar za dobro četrtino več kot trinajst let prej, leta 1817. Povprečno število stanovalcev na hišo se je tako s 5,80 povzpelo že na 6,71, kar je zgovoren dokaz ugodnih možnosti za preživetje. Ker trg ni premogel civilnoupravnih in cerk-venoupravnih funkcij, so tu šolani ljudje predstavljali še večjo izjemo kot v drugih trgih v deželi. Najti jih je bilo v obeh dvorcih in v beneficiatovi hiši, med tržani pa le tu in tam koga, ki je znal brati in pisati. Tudi šola pred koncem obravnavane dobe ni izpričana, ampak so se vse oblike javnega pouka odvijale pri župniji v Šmartnu.120 Imena in priimki Litijanov dajejo vtis, da so se med njimi šele proti koncu obravnavane dobe naseljevali prišleki od drugod z neslovenskimi priimki, a še ti izjemoma. V terezijanskem katastru leta 1752 je bil tak kvečjemu priimek Karaša, v franciscejskem leta 1826 pa vrvarski priimek Scharumbosky oz. Szarambossky. V vseh petih popisih posestnikov od leta 1566 do 1826 bomo našli priimek Šega in do leta 1752 Kožel. Od rodbinskih imen hišnih posestnikov iz leta 1826 so bili v trgu sto dvajset let pred tem (1705) Sega, Ravnikar, Tičar, Urbajs in Primožič. Od priimkov Litijanov leta 1705 pa so 127 in 139 let prej (1578 in 1566) izpričani trije: Šega, Kožel in Malic.121 118 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija, zapisnik stavbnih parcel, 25. 3. 1826. 119 Prav tam, Cenilni operati, N 142, k. o. Litija, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3. 120 Natančnejša poročila o šmarski šoli imamo kot za večino šol na Slovenskem šele iz terezijanske dobe. V letu izida prvega šolskega zakona, leta 1774, je župnija Šmartno poročala, da bi bilo zelo koristno, ko bi imeli sposobnega učitelja, da pa doslej ni bilo tu nobene šole niti učiteljev (šolmoštrov), temveč zgolj napol vešč (halbkundiger) organist, ki je 15 let hkrati opravljal službo mežnarja (ARS, AS 14, Deželno glavarstvo za Kranjsko, šk. 12, PP Lit. F, Nr. 12, Vol. 1, Šole, 16. 4. 1774). Višnjegorsko gospostvo pa je za območje svojega deželskega sodišča navedlo, da je po župnijah, med drugim v šmarski, nekaj naslovnih »šolmoštrov« (betitlte Schulmeisters), ki skrbijo le za glasbo pri bogoslužjih in so obenem večinoma tudi mežnarji (prav tam, 21. 4. 1774). V leta 1822 napisani topografiji šmarske dekanije župnika Franca Praprotnika (v Šmartnu od 1799) najdemo o šoli naslednji zapis: »Kolikor daleč ljudje pomnijo, je bil tu vedno organist in 'šolmošter', da je otroke poučeval branja, pisanja in računanja, sicer pa ni za zdaj mogoče navesti nobenih posebnih podatkov. Stanje šole je odvisno od znanja in prizadevnosti učitelja. Tako je bila v letih 1795, 1794 itd. tu zgledna šola, ker so imeli zelo sposobnega učitelja Venclja Rihterja, pozneje prestavljenega v Ribnico.« (NŠAL, NŠAL 10, ŠAL/Ž, fasc. 401, Šmartno pri Litiji 1739—1825, Topographia etc., 11. 9. 1822). 121 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W—3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay; AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N Gospodarstvo Litije v novem veku Kot majhen podeželski trg je bila Litija razumljivo življenjsko odvisna od lastnega agrarnega gospodarstva. To za večino trških prebivalcev ni predstavljalo samo dopolnilne dejavnosti, ampak poglavitni oziroma sploh edini vir preživljanja. Litijanom resnično ni primanjkovalo obdelovalne zemlje, ki so ji jo očitno že ob nastanku trga odmerili na Litijskem polju. Četudi so leta 1566 gospoščinskim uradnikom potožili, da jim voda povzroča veliko škode in jim nalivi odtrgajo več kot polovico polja z ograjami in njivicami vred, je urbar, v katerem so se znašle te besede, zrcalo njihove dobre preskrblje-nosti z obdelovalnimi površinami. Zemljo so premogli vsi trški gospodarji, pri čemer je bila njena površina odvisna od tega, koliko oštatov jim je pripadalo. Dva soseda, ki sta posedovala vsak le po en oštat, Blaže in Martin Šega, sta imela denimo za en dan oranja (približno en oral), prvi eno njivo, drugi tri, vsak pa tudi dva travnika, ki sta zahtevala pri Blažetu dva dni koščevega dela in pri Martinu poldrugi dan. Največji gospodar Marko (eden redkih brez priimka) s petimi oštati je temu ustrezno premogel pet njiv, ki jih je preoral v petih dneh, in pet travnikov za štiri dni košnje. Ker niso imeli lastnega gozda, je Litijanom primanjkovalo samo lesa za kurjavo in plotove.122 Po terezijanskem katastru dvesto let pozneje je slika zelo podobna, mogoča pa je tudi primerjava z agrarnim gospodarstvom drugih trgov na Kranjskem. Posevek zimske rži kot skupni imenovalec posejanih površin pokaže, da so bili litijski gospodarji med trškimi v povprečju daleč največji. Kar 12 ali 60% jih je posejalo več kot deset mernikov in 15 ali tri četrtine več kot pet, le eden manj kot mernik. Za primerjavo naj rabi samo podatek, da je v Žužemberku, drugem trgu po agrarni moči posestnikov, izkazovalo nad deset mernikov 15% gospodarjev, nad pet mernikov pa slaba polovica, medtem ko je bila v Mokronogu in Radečah več kot polovica gospodarjev sploh brez lastnega posevka.123 Pri tem je seveda treba upoštevati, da navaja urbarski del katastra za Litijo le 20 posestnikov, napoved donosa od hiš pa skoraj še enkrat toliko, 39 stanovanjskih hiš. Sodeč po ponavljajočih se 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Zu Luthei; prav tam, No. 36, urbar Višnja Gora 1619, s. p., Marckht Lyt-hey; OStA, HHStA, FAA, A—15—123, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Marckht Lithey; AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 6, 29. 5. 1752; AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija, zapisnik stavbnih parcel, 25. 3. 1826. 122 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII—3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay. 123 Golec, Družba, str. 607. Prim. Golec, Trg Mokronog, str. 98. ¿011 Trg Litija v višnjegorskem urbarju iz leta 1566. priimkih je šlo med gospodarji oštatov in hišarji brez posesti, kot že rečeno, v zelo veliki meri za sorodstveno razmerje. Posest je sicer ostala v rokah enega, dejansko pa je lahko stalo na njej tudi po več hiš. V tej luči je treba gledati na izjemno visok individualni posevek litijskih gospodarjev. Obdelovalne površine so bile v praksi nedvomno že razdeljene med več obdelovalcev, če že ne tudi med več lastnikov. A kljub temu je šlo, gledano v celoti, za obilen posevek. Poleg tega so Litijani redili tudi veliko živine, 46 glav goveje in 2 konja, kar je precej nad hišnim povprečjem dolenjskih trgov in glede na obsežne njivske površine pričakovano.124 Dejavnost, s katero Litija, nasprotno, ni imela posebne sreče, so bili sejmi, atribut vsake prave trške naselbine oziroma njena ključna sestavina, brez katere so trgi lahko sčasoma izgubili celo trški naslov. Kot smo videli, je nedeljski tedenski sejem kar dvakrat ugasnil že do začetka novega veka, česar zagotovo niso zakrivile samo vojne in požari, standardni prikladni izgovori in opravičila prosilcev 124 Golec, Družba, str. 610. Prim. Golec, Trg Mokronog, str. 99. za podelitev ali obnovo raznih privilegijev. Tudi leta 1514 drugič obnovljeni tedenski sejem je namreč v 16. stoletju ponovno propadel, najpozneje v drugi polovici stoletja, ki sicer kljub postopnemu zatonu zgodnjega kapitalizma ne velja za gospodarsko neuspešno. Ugasnitev nedeljskega sejmarjenja v tržcu ob Savi potrjuje neomenjanje sejma v spisih urba-rialne reformacije leta 1573 in v pet let mlajšem višnjegorskem urbarju (1578),125 posredno pa je izpričana tudi v poročilu lastnika gospostva Gamberk iz leta 1580; ta je podprl prošnjo trga Vače po pridobitvi tedenskega sejma z utemeljitvijo, da med Vačami, Ljubljano, Kamnikom in Višnjo Goro ni nobenega tedenskega sejma.126 Tako so litijski tržani deželnega kneza leta 1616 spet prosili za sejemski privilegij, tokrat že tretjič, in mu v prepisu predložili privilegija iz let 1443 in 1514. Kot pravijo v prošnji, naj bi sejem iz različnih razlogov, zlasti zaradi požarov, opustili »naši starši«, zdaj pa jim delajo veliko škodo novonastali sejmi po okoliških vaseh. Očitno so ugotovili, da se v kraju brez župnijske cerkve sejmi ob nedeljah ne obnesejo, zato govori prošnja nadvojvodi Ferdinandu o novem sejmu ob ponedeljkih, obenem pa so prosili še za podelitev pravice do štirih letnih sejmov: pozno jeseni v nedeljo po sv. Miklavžu, spomladi v nedeljo letare in na praznik sv. Florijana (4. maj), zgodaj jeseni pa v nedeljo po sv. Mihaelu.127 O letnih sejmih v virih dotlej ni bilo sledu, kar ne pomeni, da jih prej nikoli ni bilo, a v novih časih jih je kazalo »legalizirati«. Ker je dvorna komora upoštevala ne-strinjanje mesta Ljubljane in trga Vače glede dveh sejmov, je dobila Litija leta 1619 samo privilegij za dva letna sejma (v nedeljo letare in po mihaelovem) in za ponedeljkov tedenski sejem, čeprav je slednjemu nasprotovala Višnja Gora, češ da nihče ne pomni, da bi tak sejem v Litiji kdaj že obstajal.128 Vse tri sejme je leta 1642 potrdil tudi Ferdinand III., vendar pa Litijanom v sodnem procesu z grofom Volfom Engelbertom Auerspergom, novim lastnikom gospostva Višnja Gora in s tem novim trškim gospodom, ni uspelo ubraniti nepisane pravice, da so sejmarji prosti plačila vsakršne mitnine, ki jo je zdaj uvedlo višnjegorsko gospostvo.129 125 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII—5, s. p., 10. 7. 1573. — Litije v urbarju iz leta 1578 ni med kraji, v katerih gospostvo na letnih sejmih pobira stojnino (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Marckt Lutei). 126 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 285, I/145, lit. W III—2, 12. 8. 1580. 127 Prav tam, šk. 191, I/105a, lit. L XIII—1, s. d., predstavljeno 10. 12. 1616. 128 Prav tam, 6. 3. 1617, 28. 3. 1617, 19. 4. 1617. — ARS, AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, 1619 IX. 18., Dunaj. 129 OStA, HHStA, FAA, A—X—31, Konv. 1, Process deren von Litej etc., 30. 5. 1646. ¿011 Kot vse kaže, so v Litiji v 17. stoletju samovoljno uvedli še dva sejma, pač po zgledu prenekaterega kraja v deželi, ki je začel s sejmarjenjem brez de-želnoknežjega privilegija. Od štirih litijskih živinskih sejmov, navedenih pri Valvasorju (1689),130 je cesarski privilegij leta 1619 privilegiral samo prvega in zadnjega, medtem ko so Litijani dva vpeljali samovoljno: na florijanovo in v nedeljo po sv. Reš-njem telesu. Leta 1646 so priznali, da zanju resnično nimajo svoboščin, da pa sta se »v vseh časih« odvijala neovirano.131 Isti štirje sejmi so se ohranili še dolgo. O njih govori poleg Valvasorja urbar gospostva Višnja Gora leta 1705, ki jih umešča med 17 letnih proščenj na tleh višnjegorskega deželskega sodišča,132 in nato še poročilo trškega sodnika dolenjskemu okrožnemu komisarju iz leta 1752.133 Nasprotno pa od srede 17. stoletja ni več poročil o tedenskem sejmu, ki ga sto let pozneje zanesljivo ni bilo več in je tako ugasnil že tretjič, zdaj očitno enkrat za vselej. Vizitacijski komisar za mesta je namreč leta 1752 zapisal, da je v trgu pet letnih sejmov in nobenega tedenskega, stojnino in mitnino (zoll) pa daje gospostvo v letni zakup.134 Isto leto nastalo poročilo litijskega trškega sodnika govori sicer še vedno le o štirih sejmih in navaja iste se-manje dneve kot Valvasor.135 Štiri dokaj dobro obiskane letne sejme omenja tudi H. G. Hoff leta 1808,136 a je podatek bržkone preprosto povzel po Valvasorju. V uradnem poročilu upravitelja višnje-gorskega gospostva iz leta 1782 so denimo navedeni samo trije: v ponedeljek sredi posta, na florijanovo in mihaelovo.137 V tridesetih letih 19. stoletja najdemo v kranjskih letnih šematizmih najprej štiri stalne datume litijskih sejmov - 2. april, 4. maj (florijanovo), 25. junij in 1. oktober (po mihaelo-vem)138 - nato v letih 1837-1840 poleg naštetih še peti sejem na nedeljo po miklavževem,139 od 1841 dalje pa spet nekdanje sejemske termine, vendar namesto nedelj ponedeljke: ponedeljek po nedelji le-tare, florijanovo, ponedeljek po sv. Rešnjem telesu, 130 Pfvj se je odvijal v nedeljo letare, drugi 4. maja na praznik sv. Florijana, tretji v nedeljo po sv. Rešnjem telesu in četrti v nedeljo po sv. Mihaelu (Valvasor, Die Ehre XI, str. 343). — Iste sejme navaja na drugem mestu kot proščenja pri podružnici sv. Miklavža (prav tam, VIII, str. 767). 131 ÖStA, HHStA, FAA, A—X—31, Konv. 1, 30. 5. 1646. 132 Prav tam, A—15—123, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Herrschafft Weixelberg landtgerichts jahrs khirchtag. 133 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 88, fasc. XXVIII, 7. 11. 1752. 134 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 5, 29. 5. 1752. 135 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 88, fasc. XXVIII, 7. 11. 1752. 136 Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemaehlde, str. 112. 137 ÖStA, HHStA, FAA, A—X—32, Konv. 5, 24. 9. 1782. 138 Schematismus 1834, str. 220; Schematismus 1835, str. 228; Schematismus 1836, str. 238. 139 Schematismus 1837, str. 242; Schematismus 1838, str. 246; Schematismus 1839, str. 257; Schematismus 1840, str. 281. ponedeljek po mihaelovem in ponedeljek po mi-klavževem.140 Peti sejem in spremenjeni datumi so vsekakor povezani s potrditvijo cesarja Franca I. za pet letnih sejmov (1833),141 katere vsebine ne poznamo. O tedenskem sejmu nasprotno do konca obravnavane dobe ni več nikakršnih poročil. Glavna referenca za njegov neobstoj so cenilni operati franciscejskega katastra, ki kmalu po letu 1830 kot najbližji tržni kraj s tedenskim sejmom navajajo Novo mesto in za njim Ljubljano.142 Litija je torej od 17. stoletja stavila na letne namesto na vedno znova propadli tedenski sejem, ni pa ji uspelo od sejmarstva iztržiti toliko, kot je pričakovala, saj jih je z novimi lastniki višnjegorskega gospostva od štiridesetih let 17. stoletja dalje prizadela novouvedena sejemska mitnina ali sejmarina. Prav s sejmi je povezana prva znana omemba Litije v kakšnem slovenskem besedilu143 - »v Litije« (Vlitye) - ki jo kaže omeniti samo zaradi tega zanimivega dejstva. Povod za to so dali višnjegorski meščanski čevljarji in usnjarji, ko so se marca 1706 na letnem sejmu v Litiji uprli, da bi gospoščinski zastopniki pregledali njihovo usnje, višnjegorskega upravitelja Pura pa so celo fizično napadli. Začel se je sodni spor pred vicedomskim sodiščem v Ljubljani, ki je po zaslišanjih in zaprtju storilcev privedel 21. aprila 1708 do njihove prisege, da bodo spoštovali vicedomsko razsodbo o pregledovanju usnja in plačali nastale sodne stroške. Devet Višnjanov je glasno ponovilo naslednje zapisane besede: »... per-sežem Gospud Bogu eno čisto persego, de se jest očem temo abšido, gliha kateri je ta desete dan tega mesca aprila v tem lete 1706. per vicdamije naprej šau, toku dobro v Litije (7litye) koker tudi na vseh drujeh semneh višenskega gospostva rihte ta leder skoze gospoda Pura flegaija jenu rihtniga namestnika te grešine Višne Gore vizitirat ali pregledat pestiti jeno nemo gospudu Puro neč sam, tudi ne skuzi eniga druziga za tega vola kaj sturiti, per tem tudi te ekspenze plačati oblubem ...«.144 140 Schematismus 1841, str. 277; Schematismus 1842, str. 290; Schematismus 1843, str. 307; Provinzial-Handbuch 1844, str. 318; Provinzial-Handbuch 1846, str. 356; Provinzial-Hand-buch 1847, str. 366; Provinzial-Handbuch 1848, str. 376. 141 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 314. 142 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, Cenilni operati, N 142, k. o. Litija, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 7. 143 V šmarskih župnijskih matičnih knjigah, pisanih v latinskem jeziku, je toponim Litija izpričan že prej: 4. junija 1651 beremo »ex Lithya« (NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, R 1614-1636), pri Valvasorju pa v skicni knjigi (1678-79) in na bakrorezu v Topografiji (1679) »Lutia« in v Slavi (1689) »Litja« (Valvasor, Topografija Kranjske, št. 154; isti, Topo-graphia, št. 133; isti, DieEhre XI, str. 342). 144 Golec - Okoliš, Turjaški arhiv, str. 122-124; Golec, Slovenska prisežna, VGO-CEV-1, točki 2 in 6. ¿011 Kot vse kaže, je bilo prav usnjarstvo dejavnost, ki je pred razcvetom savske plovbe najbolj zaznamovala litijsko neagrarno gospodarstvo, nato pa, presenetljivo, povsem prenehala. Po višnjegorskem urbarju iz leta 1619 je pri Litiji (Marckht Lythey) poleg dajatev od oštatov sumarno navedena še dajatev usnjarina (Ledrergelt), ki jo izrecno plačujejo (samo) prebivalci trga (alda im Markht Lythey). Vsakemu litijskemu usnjarju je gospostvo naložilo letno obveznost 8 krajcarjev, pri čemer je pomenljivo visoka skupna vsota, kar dva goldinarja in pol. Ce jo namreč delimo z 8 krajcarji, kolikor naj bi plačal vsak posameznik, bi jo moralo plačevati 18,75 mož. Kako so jo izračunali, žal ne vemo, očitno tudi ob upoštevanju različnih zaslužkov usnjarjev in njihovega spreminjajočega se števila. Kakor koli že, v trgu s samo 18 posestniki, je moral biti delež usnjarskih hiš zelo visok.145 Primerljivih kvantitativnih podatkov nimamo žal ne iz časa prej ne pozneje. Urbar iz leta 1578 govori le na splošno o usnjarjih in čevljarjih v višnjegorskem deželskem sodišču, ki že »od nekdaj« letno plačujejo dvanajst črnih šilingov.146 Da se obveznost nanaša tudi na litijske obrtnike, priča navedba v obhodnem zapisniku ob urbarski reformaciji pet let prej (1573): vsak čevljar v trgu (mišljeni so seveda tudi usnjarji) plača ob binkoštih 12 šilingov.147 Ko bi litijske usnjarje in čevljarje zajel urbar iz leta 1705, prvovrsten vir za spoznavanje podeželske obrti v višnjegorskem deželskem sodišču, ne bi bili prepuščeni ugibanju, kdaj je ta obrtna panoga v trgu ugasnila. Tako pa v urbarju, kjer so navedeni vsi plačniki letne stojnine, imenovane »letenca« (Le-tenza), ni podatkov ravno za Litijo, katere obrtniki pač niso veljali za podeželske, temveč za trške. Zanimive podatke najdemo v urbarju za bližnje Šmartno, podeželski kraj z 18 ali največ obrtniki v vsem višnjegorskem deželskem sodišču. Najštevilnejši so bili šmarski vinotoči (5) in takoj za njimi usnjarji (4), Šmartno pa je po obrti precej prekašalo drugi dve župnijski središči, nekdanji trg Šentvid pri Stični z 12 in Šmarje z 8 obrtniki, kraja z najbolj razvito neagrarno dejavnostjo.148 Farna vas Šmartno je bila sicer vseskozi močan konkurent litijskemu trgu, kjer so se zagotovo tudi zato tem raje in laže preusmerili v dejavnosti, povezane z reko, pri katerih jih od Save odmaknjeno Šmartno ni moglo ogrožati. 145 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 36, urbar Višnja Gora 1619, s. p., Marckht Lythey. 146 Prav tam, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Marckt Lütei. 147 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII—5, s. p., 10. 7. 1573. 148 ÖStA, HHStA, FAA, A—15—23, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Landtgerichtliche jahrlich verglichene Standtgeldtge- bührnuß etc. Ob pomanjkanju drugih virov lahko le domnevamo, kdaj po letu 1619 je litijsko usnjarstvo doživelo zaton. Sredi 18. stoletja, ko so nastali zelo zanesljivi popisi obrti in obrtnikov, močno preseneti ugotovitev, da niso v Litiji popisali niti enega predstavnika usnjarske ali čevljarske obrti. Litije, kakršno smo spoznali v začetku 17. stoletja, očitno ni bilo več. Poročilo o obrtni in trgovski dejavnosti, ki ga je za okrožni urad v Novem mestu 7. novembra 1752 sestavil trški sodnik kot predstojnik trške samouprave, navaja vsega pet različnih neagrarnih poklicev in poimensko njihove nosilce. Najštevilnejši so bili čolnarji (Schiffleite), lastniki rečnih plovil,149 po številu sedem, za njimi štirje vinotoči in tkalci ter po en mesar in barvar platna. Proizvodne obrti torej skoraj ni bilo več, o nekdanji živahni usnjarski dejavnosti, ki so jo urbarji posebej izpostavljali, pa zdaj sploh ni sledu. Kot najbolj donosna kombinacija se očitno kaže naveza čolnarstva z vinotočem, izpričana pri dveh Litijanih, Gašperju Marnu (trškem sodniku) in Hanžetu Jerancu, medtem ko je edini mesar Hanže Repina sočasno imel še vinotoč. Od skupno 29 v seznamu navedenih oseb, od katerih sta bila dva podložnika Grmač, se jih je z neagrarno dejavnostjo ukvarjalo 14 ali slaba polovica. Poročilo navaja tudi prej omenjene letne sejme, pri čemer ne pozabi pripomniti, da na njih (domačinom) večinoma konkurirajo obrtniki in kramarji iz drugih krajev in vasi, mitnino in stojnino pa pobira višnjegorsko gospostvo, ne trg.150 Več kot očitno je, da so bile prioritete Li-tijanov zdaj drugje — na Savi in ob njej. Vsak četrti mož s seznama je naveden kot čolnar, vsak sedmi je točil vino. Nekaj mesecev prej je za potrebe terezijanskega katastra nastal tudi popis obrtnega davka, ki ne navaja imen, temveč le številke. Podatki so skoraj enaki kot v malo mlajšem poročilu, le število vino- 149 Colnarji je bil uveljavljen slovenski naziv za nemškega Schiffmann. Na litijskem območju je pojem izpričan že v najstarejši krstni matici leta 1634 v poklicnem priimku Covnar: »patris Thomae Zounar« (NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, R 1614—1636, 6. 7. 1634). Za 18. stoletje je temeljni sodobni referenčni vir za ustrezno poimenovanje terezijanski čolnarski patent iz leta 1766, ki izraz 4chiGGmann prevaja kot čolnar (Zhounar), tega razlikuje od čolnarskega hlapca — Schijfknecht (Zhounarjki Hlapiz), Schiff pa slovensko imenuje čoln (Zhoun) (ARS, AS 14, Deželno glavarstvo za Kranjsko, šk. 304, Patenti, 23. 3. 1766). Ko pa so se savska plovila v 18. stoletju občutno povečala, se je namesto čolna upravičeno uveljavil izraz ladja (prim. Mullner, Die Zukunft, Argo VIII (1900), stolpec 105). Tudi v slovenski prisegi, dani leta 1801 pred krajevnim sodiščem župnije Šmartno pri Litiji, najdemo za nemški Schiff slovensko ladjo: »Prozhjemaine te u Toshbe stojezhe Ladie«, »te u Toshbe sapopadene Ladie«, »teiga nafsai Postauleina al nafsaidaina te Ladie« (NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, fasc. 23, Spisi 16. stol. — 19. stol. II., prisega Janeza Klančarja, 10. 7. 1801). 150 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 88, fasc. XXVIII, 7. 11. 1752. ¿011 točev je za enega višje (5) in čolnarjev za enega manjše (6), očitno zato ker je bil sedmi čolnar podanik graščine Grmače, in ne gospostva Višnja Gora, na podanike katerega se popis nanaša. Kot je mogoče razbrati iz višine obrtnega davka, bi bila najdonosnejša ali pa vsaj najbolj obdavčena dejavnost barvanje platna (17 krajcarjev), nato točenje vina (10 kr), mesarstvo (6 kr), tkalstvo (5 kr) in šele nazadnje čolnarstvo (3 kr). Od vseh trških obrtnikov je bil cehovsko povezan (zunftmessig) samo bar-var, vključen v barvarski ceh v Ljubljani, vsi drugi pa izrecno necehovski (unbezunfft).151 Popis obrtnega davka poznamo sicer za vsa kranjska mesta, od trgov pa ga — pomenljivo — pre-moreta le dva obsavska — Litija in Radeče, poleg Tržiča tudi edina, za katera so ocenili letni donos od hiš.152 Zgovorne so ugotovitve, da je v večjih Radečah s 67 hišami število obrtnikov znašalo 41, v Litiji z 39 domovi pa le 17 (nekateri so zaradi dveh dejavnosti šteti dvakrat). Poleg tega so se lahko Radeče pohvalile s širokim naborom kar 17 različnih obrti in še s tremi kramarji, medtem ko je v Litiji živelo le pet obrti, kramarja pa ni bilo sploh nobenega. Toda na drugi strani opazimo med trgoma občutno razliko glede razmerja med trgom in reko. Radeče imajo res devet vinotočev, a samo enega čolnarja.153 Se bolj preseneti spoznanje, da ni v terezijanskem katastru izpričan niti en (poklicni) čolnar v mestu Krško154 in po popisu hiš iz leta 1754 prav tako nobeden v mestu Brežice na štajerski strani Save.155 Isti vir za Štajersko žal ne vsebuje podatkov o poklicih v drugih dveh štajerskih obsav-skih trgih — Sevnici in Rajhenburgu,156 da bi lahko poklicno podobo Litijanov ustrezno umestili v po-klicno-gospodarsko sliko vseh mest in trgov vzdolž plovnega dela reke. A kakor koli, Litija je sredi 18. stoletja poleg izrazite agrarne usmerjenosti zelo očitno vezana na Savo in na koristi, ki jih je prinesla nova doba s povečano in posodobljeno rečno plovbo. Ni naključje, da se je število prebivalcev in zagotovo tudi hiš od začetka do srede stoletja tako močno povečalo. Poleg tega je mogoče sklepati, da so se Litijani šele v tem času odpovedali tradicionalni usnjarsko-čevljarski dejavnosti in jo prepustili kmečkim okoličanom. Njihov skromni, pozabljeni tržec je dobil novo, drugačno vlogo in podobo ži- 151 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 6, 29. 5. 1752. 152 Goleč, Zemljiški katastri, str. 287, 292. 153 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 123, RDA, N 168, No. 22, 5. 6. 1752. 154 Prav tam, šk. 140, RDA, N 239, No. 8, 1756; No. 3, 3. 1. 1749. 155 StLA, Landschaftliches Archiv, Antiquum, Häuserzählung 1754, K 18, H 71, C 149 (Stadt Rann); prim. Goleč, Podoba brežiške, str. 47—49. 156 StLA, Landschaftliches Archiv, Antiquum, Häuserzählung 1754, K 18, H 70, C 88 (Markt Lichtenwald), H 71, C 154 (Markt Reichenburg). vahnega stičišča, ki mu jo je uspelo obdržati do velike prelomnice sredi 19. stoletja. V prvi polovici 18. stoletja je namreč močno pridobila na pomenu plovba po Savi in presegla dotedanje lokalne potrebe. Interes države za rečni promet, ki je naše dežele in rastoče pristanišče Trst povezal z novo osvojenimi habsburškimi pokrajinami v Panonski nižini, je rodil načrte za obsežno regulacijo reke. Vzdolž njenega toka so tako od tridesetih let gradili vlečne poti za vleko čolnov proti toku, na litijskem odseku na desnem bregu reke in tako torej skozi samo Litijo.157 Savska rečna plovba je Litijo v 18. in prvi polovici 19. stoletja temeljito predrugačila. Kot rečno pristanišče izpostavlja litijski trg sicer že Valvasor (1689), ki prav v pristajanju rečnih ladij išče razlago za nastanek krajevnega imena: »Kar zadeva ime, ne najdem nobenega nemškega izvora, ampak sem v pomanjkanju le-tega izvor prisiljen izpeljati iz latinske besede Littus, ki označuje breg ali privoz (ein Ufer oder Anfahri), kajti trg je zgrajen na bregu reke Save, zato tu pristajajo ladje, ki vozijo navzgor in navzdol in uporabljajo litijski trg za pristan.«158 Čeprav za plovbo po Savi nimamo pričevanj pred 16. stoletjem, ni dvoma, da je v določeni meri obstajala že v srednjem veku, če upoštevamo, da je na primer iz 15. stoletja znano splavarjenje na Savinji.159 Prva savska plovila na daljše razdalje so bili splavi, med prvimi po imenu znanimi splavarji pa je tudi Litijan Tomaž Zapor (Thoma Zapor de Lythia), ki je sredi 16. stoletja (1557—1560) z lesom oskrboval Zagreb.160 Mitninska knjiga vodne mitnice v Krškem za petletje 1569—1574 razkriva še eno ime iz iste družine, Litijana Jožefa Zaporja. V omenjenem obdobju je plulo mimo Krškega 25 njegovih splavov s trgovskim blagom. Večkrat je vozil skupaj z ljubljanskim splavarjem Mihaelom Wuschakom, edinim, ki je s svojimi 45 splavi omenjen v mit-ninski knjigi pogosteje kot on.161 Preseneča, da priimka Zapor ne srečamo med litijskimi posestniki oštatov v urbarjih iz let 1566, 1578 in 1619,162 prav tako pa tudi ne med Litijani, vpisanimi v kranjsko imenjsko knjigo 1546—1618.163 157 Umek, Plovba po Savi, str. 233 sl. 158 Valvasor, DieEhre XI, str. 342—343. 159 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 153, 154. 160 Laszowski, Povjesni spomenici, str. 73, 300, 308, 320, 351, 386; prim. Kosi, Potujoči srednji vek, str. 153. 161 Umek, Promet po Savi, str. 264. 162 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII—3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay; ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Marckt Lutei; prav tam, No. 36, urbar Višnja Gora 1619, s. p., Marckht Lythey. 163 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (1546— 1618), fol. 360—362. ¿011 Kdo so bili litijski savski prevozniki, ne vemo zatem vse do nastanka terezijanskega katastra sredi 18. stoletja (1752), ko je v trgu živelo sedem čolnarjev (Schiffleite). Viri višnjegorskega gospostva in šmarske župnije so namreč o rečni plovbi zelo molčeči, kar je glede na njihovo naravo povsem razumljivo. V tem pogledu povedo vse do tere-zijanske dobe komaj kaj tudi podatki o litijski mitnici višnjegorskega gospostva, izpričani od srede 16. stoletja dalje. Glede na to, da je bila mitnica de-želskosodna, meja deželskega sodišča Višnja Gora pa je tekla po Savi,164 bi lahko upravičeno pričakovali, da so na njej pobirali mitnino tako od blaga, ki je reko prečkalo, kot od tistega, ki je po njej prihajalo, bodisi v rečnem tranzitu bodisi od tod namenjeno po kopenskih poteh v notranjost dežel-skega sodišča. Ponuja se namreč analogija z enako mitnico v Krškem, ki je pokrivala kopenski in rečni promet in za katero poznamo iz kratkega obdobja 1569-1574 natančen popis pobrane rečne mitni-ne.165 Toda za mitnico v Litiji nasprotno vse do štiridesetih let 18. stoletja ni nobenega indica, da bi bila upravičena zahtevati kakršno koli pristojbino od rečnega prometa. Zelo zgovorna je razlika v vsebini mitninske tarife krškega gospostva iz leta 1575 in treh mitninskih tarif višnjegorskega gospostva z začetka 17. in začetka 18. stoletja. Medtem ko govori krška tudi o blagu na splavih,166 navajajo višnje-gorske tarife le tovore, tovornike, sode in podob-no.167 Se več, pripis v tarifi iz začetka 17. stoletja pravi, da gre tod skozi zelo malo železa in jekla, ker se vse pošilja navzdol po Savi.168 Se eno jasno znamenje torej, da savski tranzitni promet po meji višnjegorskega gospostva in deželskega sodišča tedaj ni mogel biti podvržen plačevanju deželskosodne mitnine. Mitnino na litijski mitnici so plačevali kvečjemu tovorniki, ki so tu prevzemali blago s savskih plovil in ga nato tovorili po kopnem. Tudi zato so bili prihodki litijske mitnice skromni. V drugi polovici 16. stoletja je letna zakupnina - znana je za štiri leta - nihala med dobrimi 12 in 15 goldinarji in bila vsakokrat nižja od zakupnine za sosednjo mitnico v Zavrstniku. Litijska mitnica je med sedmimi tedanjimi mitninskimi postajami deželskega sodišča prinašala sploh najmanj za mitnico v Leskovcu oziroma pozneje Osredku. V letih 1552/53 in 1553/54 jo je imel v zakupu domačin Martin Tratar, za obračunsko leto 1558/59 Marko Pah ter za leto 1572/73 Mihael 164 Meje deželskega sodišča gl. v: Erläuterungen, Bit. 31, 32; prim. Goleč, Trgovski promet, str. 81, 88. 165 Umek, Promet po Savi, str. 263 si. 166 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, urbar Krško 1575, s. p. Meuth und Vrfargelt; prim. Koropec, Krško, str. 56. 167 Goleč, Trgovski promet, str. 91-92; ÖStA, HHStA, FAA, A-15-123, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Mauth Ordnung oder Taryfa der Herrschaft Weixelberg. 168 Goleč, Trgovski promet, str. 91. Tratar.169 V 17. stoletju je izpričana še nekajkrat, neposredno leta 1609, posredno z imenom mitni-čarja Andreja Tratarja v letu 1626/27 in zadnjič v letnih obračunih 1670/71 in 1671/72, ko jo bila v zakupu litijskega trškega sodnika Janeza (Hansa) Kožela in je zakupnina znašala 19 goldinarjev in pol.170 Glede na to, da je v 16. stoletju sočasno z litijsko izpričana mitnica v Zavrstniku, leta 1626/27 pa v Smartnu, torej na križiščih tovornih poti južno od Litije, je z mitnico v Litiji lahko mišljena samo mitninska postaja v samem trgu ali kvečjemu ob brodu nekoliko nad Litijo, vsekakor na meji de-želskega sodišča, ki je tu tekla po Savi. Prav mogoče je, da je bila celo starejša od same trške naselbine. Mitnino v celotnem deželskem sodišču je imelo skoraj poltretje stoletje v zakupu višnjegorsko mesto, ki jo je dobilo še kot trg leta 1461 od cesarja Friderika III., začasni zakup pa je nato dejansko postal trajen.171 Litijski zakupniki so bili tako v resnici podzakupniki, dokler ni gospostvo Višnja Gora leta 1706 prevzelo pobiranja mitnine spet v neposredno upravo in začelo samo sklepati zakupne pogodbe z zasebniki.172 Tako je leta 1709 neki Franc Anton De Giorgio za čednih 100 goldinarjev vzel v zakup mitnino v trgu Litija, Smartnu in na Vačah, sicer že v ponoviškem deželskem sodišču, a tudi tam v rokah Višnje Gore.173 Resda je šlo za tri mitnine skupaj, toda višina zakupnine pritegne pozornost ob primerjavah z zakupnino štiri desetletja prej in z mitnico v Višnji Gori. Vsota 100 goldinarjev leta 1709 se sicer nanaša na mitnino v treh krajih, ne samo v Litiji, a je pomenljivo višja od one v Višnji Gori, na glavni dolenjski prometnici, ki je v istem času, v letih 1706-1717, znašala samo 70 goldinarjev na leto, neupoštevaje sejme.174 Bila je tudi več kakor petkrat višja od zakupnine litijske mitnice (samo v Litiji?) štiri desetletja prej (1670-72), ko ta ni dosegala niti 20 goldinarjev. Ko je zakupnina izpričana naslednjič, leta 1755, je šlo za vsoto 112 169 Golec, Trgovski promet, str. 83-85. — Ime Martina Tratarja, posestnika poldrugega oštata v trgu, je navedeno tako v urbarju leta 1566 kot 1578. Marko Pah utegne biti identičen z največjim posestnikom Markom, ki je po urbarju leta 1566 posedoval pet oštatov in mu daje mlajši urbar priimek Maurer. Mihaela Tratarja v urbarjih iz druge polovice 16. stoletja še ni, je pa posestnik s tem imenom izpričan v urbarju za leto 1619. — ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay; ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Marckt Lutei; prav tam, No. 36, urbar Višnja Gora 1619, s. p., Marckht Lythey. 170 Golec, Trgovski promet, str. 87. 171 Prav tam, str. 78. 172 Prav tam, str. 94. — Natančneje o tem v urbarju iz leta 1705: OStA, HHStA, FAA, A-15-123, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Mauth Gefehl; A-XI-4, s. d., Pro Memoria, po 29. 10. 1757. 173 OStA, HHStA, FAA, A-XI-10, Konv. 3, 4. 7. 1709. 174 Prav tam, A-XI-4, Konv. 3, 4. 7. 1706, 4. 7. 1707, 4. 7. 1715, 20. 6. 1716, 4. 7. 1716, 4. 7. 1717. ¿011 goldinarjev, iste tri mitnice pa je tedaj zakupil Litijan Gašper Marn.175 Na dlani je, da so se mit-ninski dohodki na območju Litije močno povečali, kar gre očitno pripisati tudi pobiranju mitnine od rečnega prometa. Vprašanje, kdaj jo je višnjegorsko gospostvo uvedlo in kako, se izmika jasnemu odgovoru. Morda kmalu po letu 1706, ko je prenehalo dajati celotno mitnino v pavšalni zakup mestu Višnja Gora, ali pa že nekoliko prej. Poznejših pričevanj Litijanov iz leta 1772, da je vodna mitnica obstajala od nekdaj,176 ne gre jemati za suho zlato, saj so bile dane v specifičnih okoliščinah in s povsem določenim namenom. Bile so tudi edini dokaz za starost in upravičenost pobiranja vodne mitnine in ker gospostvo ni moglo predložiti nobenih pisnih dokazov, so mu mitninjenje rečnega blaga nazadnje prepovedali. Pomenljiva je ugotovitev, da zanj pred 18. stoletjem ni nobenih indicev. Tako je mitninska tarifa v urbarju iz leta 1705 skoraj povsem enaka obema starejšima tarifama z začetka 17. stoletja, brez omembe česar koli, povezanega z rečno plovbo.177 Tem bolj je zato pomenljiva mitninska tarifa, ki jo je upravitelj višnjegorskega gospostva izdal 19. junija 1742 samo za mitnico v Litiji. V oči pade, da je enaka kot prejšnje, da pa sta na samem začetku dodani dve postavki, za čoln z vinom (Von Ein schiff Wein) 12 krajcarjev in za čoln z žitom (Von Ein Schiff GetreiE) 8 krajcarjev, vrhu tega obe med najvišjimi.178 Vse, kar se je dogajalo pozneje, potrjuje domnevo, da je višnjegorsko gospostvo svoji obstoječi mitnici dodalo novo funkcijo, in sicer pobiranje pristojbine tudi od blaga, ki potuje po reki, ne samo čeznjo. Formaliziralo jo je najpozneje s tarifo leta 1742, potem ko jo je, glede na višino zakupa mitnine in poznejše izjave prič, zanesljivo prakticiralo že prej. Najbrž ni naključje, da je omenjena (nova) tarifa nastala le nekaj tednov zatem, ko je država po izvedenih obsežnih regulacijskih delih na Savi uvedla plačevanje vodne mitnine na postajah v zgornjem toku reke med Zalogom in Radečami. Mitninske prejemnike je nastavila v Klečah, Litiji in Radečah, potem ko sta bila litijski in radeški kameralni mit-ninski urad (vsaj formalno) ustanovljena že štiri leta prej (173 8).179 V Litiji sta torej od leta 1742 nekaj časa delovali dve mitnici, ena državna - vodna in druga gospoščinska oz. deželskosodna, za kateri za zdaj ni potrjeno, da bi bili operativno ali kako drugače povezani. Iz povsem praktičnih razlogov bi ju sicer prav lahko upravljal isti zakupnik, sicer pa sta 175 Prav tam, A-XI-10, Konv. 3, 1. 1. 1755. 176 Prav tam, A-XI-4, Konv. 3, 3. 10. 1772, 7. 10. 1772, 16. 10. 1772. 177 Prav tam, A-15-123, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Mauth Ordnung oder Taryfa der Herrschaft Weixelberg. 178 Prav tam, A-XI-4, Konv. 3, Tariffa der Herrschaft Weixlbergischen Landgerichts Maut zu Littay, 19. 6. 1742. 179 Umek, Plovba po Savi, str. 247. bili po namenu in tarifah povsem različni. Državno vodno mitnino so prvič odpravili že leta 1754, a so jo leto pozneje ponovno uvedli, mitnica v Litiji pa je nato izpričana še sredi šestdesetih let. Tedaj je imel mitninski prejemnik letno plačo 15 goldinarjev, zelo skromno v primerjavi s prejemnikom v Klečah pri Dolskem, ki so mu namenili štirikrat več (60 gld).180 Očitno sta obe mitninski postaji ugasnili še pred letom 1781, ko so vodno mitnino pobirali le v Radečah.181 Nizvodno od Litije je v drugi polovici 18. stoletja močno pridobila na pomenu postaja Prusnik (nedaleč od današnje železniške postaje Zagorje ob Savi), kjer je že sredi stoletja izpričan sedež inšpektorja rečne plovbe,182 od leta 1766 pa je imel tu sedež čolnarski urad, dobro desetletje z zelo pomembnimi funkcijami.183 Po kranjskem šematiz-mu za leto 1795 sta na Savi obstajala dva navigacijska (mitninska) urada, prvi v Zalogu in drugi v Prusniku,184 ob zgornjem teku nad Radečami pa ni bilo nobene (navadne) državne mitnice, kakršne so bile ob spodnji Savi v Radečah, Impoljci in Krškem ter na štajerski strani v Sevnici, Rajhenburgu in Brežicah.185 Tudi v prvi polovici 19. stoletja je med Zidanim mostom in Zalogom obstajala ena sama državna mitninska postaja, navigacijski urad v Prus-niku, ki je deloval samo do leta 1829.186 Precej več vemo o litijski zasebni, tj. o de-želskosodni mitnici gospostva Višnja Gora. Gos-poščinski upravitelj je leta 1752 dolenjskemu okrožnemu uradu v Novem mestu poročal, da je postavljena ob reki Savi (zu Littay an dem Saustrohm) in da je ena od treh mitnic v deželskem sodišču, poleg višnjegorske na komercialni cesti in mitnice na (Zgornji) Krki na stranski cesti.187 Leta 1758, ko je bil njen zakupnik Litijan Gašper Marn, naj bi zakupnina prinašala gospostvu 40 goldinarjev, v Višnji Gori 70 in na Krki 25.188 Za enako zakupnino je Marn, tedaj litijski trški sodnik, vzel mitnino v zakup leta 1764. Ker se je zakupna pogodba nanašala na tri mitnice, v Litiji, Šmartnu in na Vačah, je višina zakupa presenetljivo nizka glede na 112 goldinarjev zakupnine za iste tri mitnice, za kolikor je Marn zakupil mitnino še devet let prej, leta 1755,189 de Giorgio pa leta 1709 za 100 goldinarjev.190 Še posebej, ker se med letoma 1706 in 1758 ni spremenila višina zakupnine za mitnico 180 Prav tam, str. 253. 181 Prav tam, str. 260. 182 Prav tam, str. 251, 253. 183 Prav tam, str. 257-258. 184 Schematismus 1795, str. 57. 185 Prav tam, str. 56. 186 Schematismus 1807, str. 73; Schematismus 1826, str. 163; Schematismus 1827, str. 172; Schematismus 1829, str. 51; Schematismus 1830, str. 51. 187 ÖStA, HHStA, FAA, A-XI-4, Konv. 3, 9. 6. 1752. 188 Prav tam, 10. 3. 1758. 189 Prav tam, A-XI-10, Konv. 3, 1. 1. 1755. 190 Prav tam, 4. 7. 1709. ¿011 na komercialni cesti v Višnji Gori, ki je obakrat znašala 70 goldinarjev.191 Za tolikšen upad pri Litiji najdemo verjetno, a gotovo ne edino razlago v besedah novega gospoščinskega upravitelja Jožefa Globočnika, ki je leta 1773 omenil težave zaradi neplačevanja, tj. izogibanja plačevanju mitnine, tako da so tedaj vse zakupnine skupaj prinašale precej manj kot nekoč, le še 124 goldinarjev.192 Kot izkazuje poročilo istega upravitelja tri leta pozneje (1776), se je v zadnjih 15 letih povečala samo zakupnina na Krki (30 gld), višnjegorska in litijska pa sta se zmanjšali za približno sedmino, prva na 60 in druga na 34 goldinarjev.193 V resnici je šlo za skupno kar 15 mitninskih postaj, oddanih trem zakupnikom. Delovale so tako, da je plačilo mitnine na eni od njih veljalo za prehod po celotnem de-želskem sodišču. Po besedah upravitelja Globočnika naj bi zdaj gospostvo prejemalo veliko manj mitninskih dohodkov kot prej, in sicer zaradi odvzete vodne mitnine v Litiji (wegen abgesprochener Wasser Mauth zu Littay) in zmanjšane tarife.194 Kaj se je torej zgodilo z vodno mitnino, o kateri ni pred letom 1742 nobenega sledu, leta 1776 pa je o njej govor kot o odvzeti? Najsi so se višnjegorsko gospostvo in Litijani še tako trudili dokazati, da je obstajala »od nekdaj«, jo je gospostvo slednjič izgubilo, ker ni moglo utemeljiti njene upravičenosti. Ko bi imelo v rokah trdne pisne dokaze za njeno pravno podlago, bi jih sredi stoletja vsekakor predložilo dunajskim centralnim organom, ki so tedaj potrjevali stare mitninske privilegije. Tako pa je v novi tarifi privatne mitnine gospostva Višnja Gora, izdani 29. oktobra 1757 na Dunaju, govor samo o konjski in živinski mitnini ter o oprostitvah plačevanja le-te, med tarifnimi postavkami pa ni nobenega čolna!195 Višnjegorsko gospostvo si očitno ni upalo predložiti v potrditev samovoljno dopolnjene mitninske tarife iz leta 1742, ki je zapovrh veljala samo za Litijo. Zdi se več kot verjetno, da je prav z novo tarifo iz leta 1757 povezan prej omenjeni nenadni padec zakupnine na treh mitnicah - Litija, Šmartno in Vače - med letoma 1755 in 1758 s 112 na vsega 40 goldinarjev. Prevozniki so se očitno upirali plačevati vodno mitnino, za katero gospostvo Višnja Gora ni imelo pravne podlage. Na drugi strani pa se gospostvo oziroma litijski mitninski zakupnik mitninje-nju rečnega blaga nista kar tako odpovedala. Pomenljiva je vsebina pisma, ki ga je leta 1767 na kranjsko 191 Prav tam, A-XI-4, Konv. 3, 4. 7. 1706. - Po zakupnih pogodbah za višnjegorsko mitnico od leta 1706 do 1766 se je zakupnina z izhodiščnih 70 goldinarjev povzpela med letoma 1717 in 1736 na 80, kolikor je znašala še leta 1744, za leto 1766 pa 60 goldinarjev (prav tam). 192 Prav tam, 7. 12. 1773. 193 Prav tam, s. d., Pro memoria, po 22. 10. 1776. 194 Prav tam, 18. 11. 1776. 195 Prav tam, 29. 10. 1757. deželno glavarstvo naslovil višji poštni upravitelj Franc Jožef Amignon. Od radeškega tržana Jožefa Kukovca, ki je zanj peljal čoln, naložen z medom in vinom, je višnjegorski mitninski prejemnik v Litiji (Zolleinnehmer zu Littey) zahteval plačilo pristojbine (Zollgebühr), enako pa tudi od drugih ladij, ki so šle mimo. Amignona je presenetilo, da bi bilo viš-njegorsko gospostvo tu upravičeno pobirati kakšno mitnino, saj postaja Litija ni bila navedena v patentu z 12. maja 1757.196 Očitno tudi ni bil edini, ki je litijsko pristojbino problematiziral. Tako je okrožno glavarstvo v Novem mestu leta 1770 naslovilo na gospostvo Višnja Gora vprašanje, kakšno vodno mitnino od čolnarjev pobira v Litiji (Wasser-Mauth von denen Schiff-Leuthen), kakšno mostnino in cestno mitnino v Šmartnu (zu St. Märthen eine Bruck und Weeg-Mauth), kakšne so tarife in iz katerega naslova izhajajo.197 Odgovor gospoščinskega upravitelja se je glasil, da se mitnina pobira na podlagi urbarja iz leta 1618 in odtlej nespremenjeno. Cesarski patent z 12. maja 1757 da sicer res ne navaja pristojbine od čolnov v Litiji (die Abnahm von der Schiffen zu Littay), vendar ravna tamkajšnji mitninski zakupnik enako kot pred rektifikacijo. Od ne-oproščenih natovorjenih čolnov, ki plujejo mimo, pobira po 12 krajcarjev, v Šmartnu, skozi katerega ne vozijo vozovi, pa zahteva od vsakega natovoijenega konja po en krajcar mostnine (Bruckmauth).198 Ker se državna oblast s tovrstnimi odgovori ni zadovoljila, je moral inšpektor Auerspergovih posesti v Ljubljani leta 1772 na ukaz Dunaja predložiti dokaze o pravicah višnjegorskega gospostva do vodne pristojbine. Ker pa razen sklicevanja na urbar iz leta 1618 - ta vodne mitnice in mitnine seveda ne omenja - ni bilo drugih verodostojnih pričevanj, je višnjegorski gospoščinski upravitelj priskrbel izjave zapriseženih prič, in to v kratkem času kar dvakrat. Pet starejših Litijanov, starih med 60 in 80 let, je pod prisego pričalo, da je gospostvo takšno mitnino pobiralo »od nekdaj« (von unerdenklichen Jahren). Njihov lastni spomin je segal od 40 do 60 let v preteklost, od svojih staršev in prednikov pa naj bi slišali, da je omenjena vodna mitnina (Wasser Mauth) za blago, ki je potovalo navzgor in navzdol po reki, obstajala »v vseh časih« (zu allen Zeit-hen).199 Naslednje leto je gospoščinski upravitelj kot »Pro memoria« zabeležil, da štirje prevozniki iz Zaloga, Dolskega in iz ljubljanskih predmestij Sv. 196 Prav tam, s. d., prejeto 16. 3. 1767. 197 Prav tam, 13. 12. 1770. 198 Prav tam, 12. 1. 1771. — Po navedbi E. Umek, ki se opira na podatke deželnega glavarstva iz leta 1772, je knez Auersperg pobiral v Litiji od čolna, naloženega z vinom, pristojbino v višini 17 krajcarjev (Umek, Plovba po Savi, str. 261). 199 Prav tam, 3. 10. 1772, 7. 10. 1772, 16. 10. 1772. — Zanimivo je, da je pričevanja najprej 3. oktobra 1772 pisno potrdil trški sodnik Gašper Marn, nato pa za vsako pričo posebej le nekaj dni zatem, 16. oktobra, še upravitelj graščine Grmače kot naprošeni podpisnik. ¿011 Peter in Krakovo zavračajo plačilo vodne mitnine v višini 12 krajcarjev, ki jo je tedaj kot zakupnik pobiral trški sodnik Gašper Marn.200 Novi upravitelj gospostva je še isto leto na zahtevo okrožnega urada v Novem mestu poročal, da prejema Marn samo 12 krajcarjev od vsakega neoproščenega čolna, sicer pa pobira pristojbino od različnih vrst blaga glede na tarifo iz leta 1757. Zaradi neplačevanja naj bi zakup mitnine v celotnem deželskem sodišču od rektifikacije dalje padel z dobrih 226 goldinarjev na vsega 124, tako da trpi gospostvo zaradi tega veliko škodo.201 Da se vodna mitnina v Litiji resnično pobira že od nekdaj, naj bi bilo zdaj pripravljenih pričati že 12 ljudi.202 Vendar takšni majavi dokazi državnim oblastem niso zadoščali, saj je kranjsko deželno glavarstvo takoj zatem od inšpektorja Auerspergovih posesti v Ljubljani zahtevalo, naj o litijski vodni mitnici predloži »cesarsko potrditev« (eine allerhöchste Bestätigung) in mu zaradi dotedanje neizpolnitve ukaza zagrozilo z ostrejšimi ukrepi.203 Mesec dni pozneje, 4. marca 1774 je sprejelo sklep, da ima knez Auersperg za višnjegorsko gospostvo sicer pravico pobirati mitnino po kopnem, nikakor pa ne vodne pristojbine v Litiji (die Wasser-Gebühr zu Littay), ki je zato do izdaje dvorne resolucije povsem odpravljena.204 S tem ko je zavrnil potrditev pravice do vodne mitnine, je dvorni dekret takšno odločitev 11. junija 1774 samo potrdil. Gospo-ščinski upravitelj je dve leti pozneje sicer sestavil osnutek prošnje za posebne privilegije205 in ga najverjetneje tudi odposlal, vendar prav nič ne kaže na uspeh. Konec istega leta 1776 je lahko v izkazu o mitnicah v gospostvu Višnja Gora zgolj ugotavljal, da gospostvo zdaj prejema veliko manj mitninskih prihodkov zaradi odvzete vodne mitnine v Litiji in zmanjšane tarife. Kot smo videli, se je celotna viš-njegorska zakupnina od leta 1758 znižala za približno sedmino. Neprimerno večjemu upadu sledimo pri zakupnini litijske mitnine: leta 1755 še 112 goldinarjev, leta 1764 le 40, 1776 še manj — 34. Leta 1776 so v domeno njenega zakupnika, neimenovanega trškega sodnika — spadale tri mitninske postaje: poleg Litije še Zavrstnik in Smartno ter živinska stojnina na Vačah onstran Save.206 Koliko je k zadnjemu znižanju zakupa mitnine prispevala odprava vodne mitnine v Litiji, iz virov žal ni razvidno. Tudi o poznejšem delovanju tamkajšnje kopenske mitnice v doslej uporabljenih virih ni poročil, kar seveda ne pomeni, da je ne bi bilo. 200 Prav tam, 30. 3. 1773. 201 Prav tam, 7. 12. 1773. 202 Prav tam, 19. 1. 1774. 203 Prav tam, 4. 2. 1774. 204 Prav tam, 22. 3. 1774. 205 Prav tam, s. d. 1776. — V osnutku je naveden tudi dvorni dekret z datumom 8. julij 1774. 206 Prav tam, 18. 11. 1776. 18. stoletje in modernizirana savska plovba sta bila vsekakor tista, ki sta povzdignila veljavo Litije in njenemu precej povečanemu prebivalstvu prinesla relativno blagostanje. H. G. Hoff, nemški poli-histor, ki je kot uradnik služboval na Kranjskem, ni brez razloga poudaril, da temu obsavskemu trgu ni šlo še nikoli tako dobro. V svojem historično-topografsko-statističnem orisu Kranjske iz leta 1808 je Litiji namenil naslednje besede: »Trg Litija leži ob Savi pod hribom in je zelo udobno pristajališče blaga (Waarenniederlage) za trgovske ladje, ki tu počivajo. Ob povečanju trgovine in ladijske plovbe po Savi prihaja trg do občutno večje blaginje, ki je prej ni bilo. Štirikrat na leto se tu odvijajo dokaj dobro obiskani sejmi. Trg pripada knezu Auer-spergu, lastniku gospostva Višnja Gora. V njem je tudi grad, imenovan Turn v Litiji (Thurn zu Littay), nenavaden zaradi številnih lastnikov, ki so ga doslej posedovali. Njegovi prvi lastniki so bili v 16. stoletju gospodje »von Wagensberg«, nato pa jih je zelo hitro menjaval.«207 Medtem ko je Hoff kratko zgodovino Turna in podatek o štirih letnih sejmih prepisal od Valvasorja, po katerem je nekritično povzel tudi slovensko ime trga — Litja (!), mu gre vsekakor verjeti, ko govori o gmotnem napredku, povezanem z rečno plovbo. O tem so ga poučili sodobniki, ki so še pomnili prejšnje čase ali pripovedovanje o njih, o živahnem utripu kraja pa se je zanesljivo prepričal tudi na lastne oči. V čem vse je Litija napredovala in kako so se spremembe odrazile sicer, razen v povečanju števila hiš in prebivalcev, je težko ugotavljati brez primerljivih kvantitativnih podatkov. Te pogrešamo še zlasti za gonilo razvoja — savsko plovbo. Rečni promet na Savi je namreč za prvo polovico 19. stoletja še precej neraziskan,208 posebej njegov obseg in vpliv brodarstva na socialne razmere obrečnega prebivalstva. Raziskovalnih izzivov je vsekakor še veliko, saj temelji naše vedenje predvsem na opisih sodobnikov in drugih sekundarnih virih. Po I. Vrhovcu so po odhodu Francozov (1813) vzporedno z modernizacijo plovbe dobili večjo težo nekateri drugi kraji na račun zdaj manj pomembne brodarske postaje pri Prusniku. »Povzpetniki« naj bi bili trije kraji z brodarskimi uradi, in sicer najbolj izrazito Zalog, nato Litija, ki jo Vrhovec imenuje »pravo selišče savskih brodnikov«, in od leta 1830 tudi Krško. Kar zadeva brodarske urade, so Vrhovčeve navedbe zelo približne, saj je šlo za različni vrsti uradov, mitninsko-davčne in gradbeno-vzdrževalne. Navigacijska urada mitninske narave sta sprva obstajala samo v Zalogu (s prekinitvijo 1841—1845) in Prusniku (do 1829) in šele po letu 1830 (izmenično) tudi v Radečah, Im- 207 Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemaehlde, str. 212. 208 Gl. zlasti Müllner, Die Zukunft. ¿011 poljci in Jesenicah, od 1846 spet samo v Zalogu, nikoli pa v Litiji in Krškem.209 Navigacijski gradbeni urad (sprva komisariat) v Radečah, podrejen gradbeni, cestni in navigacijski direkciji v Ljubljani, pa je imel med svojim osebjem vsaj od leta 1822 t. i. navigacijskega asistenta v Krškem in od leta 1824 kot tretjega, poleg radeškega in krškega, še navigacijskega asistenta v Litiji, ki se mu je med zaposlenimi vzdrževalci vlečnih poti sočasno pridružil en litijski rudar.210 Tako za Litijo ni mogoče govoriti o kakšnem »brodarskem uradu« v pravem pomenu besede, ampak le o maloštevilnem gradbeno-vzdrže-valnem osebju - dveh oziroma eni osebi. Mesto navigacijskega asistenta namreč niti ni obstajalo kontinuirano,211 poleg tega pa ne asistent ne vzdrževalec (rudar oziroma delovodja) nista vedno prebivala v trgu.212 V drugi polovici 30. let so uslužbenci ukinjenega navigacijskega gradbenega urada v Radečah postali neposredno podrejeni gradbeni direkciji v Ljubljani kot njeno t. i. vodno gradbeno osebje (Wasserbau-Personal).213 209 Npr. Schematismus 1807, str. 73; Schematismus 1827, str. 172; Schematismus 1829, str. 51; Schematismus 1830, str. 51: Schematismus 1840, str. 79; Schematismus 1841, str. 83; Schematismus 1842, str. 82-83; Schematismus 1843, str. 91; Provinzial-Handbuch 1844, str. 95; Provinzial-Handbuch 1845, str.95; Provinzial-Handbuch 1846, str. 95; Provinzial-Handbuch 1847, str. 97; Provinzial-Handbuch 1848, str. 97. 210 Sprva sta obstajali le dve asistentski mesti, šele šematizem za leto 1822 pa razkriva, da sta asistenta delovala v Krškem in Radečah; litijski je kot tretji asistent prvič izpričan leta 1824 (Schematismus 1820, str. 189; Schematismus 1821, str. 157; Schematismus 1822, str. 170; Schematismus 1823, str. 171; Schematismus 1824, str. 166; Schematismus 1825, str. 167; Schematismus 1826, str. 134; Schematismus 1827, str. 145; Schematismus 1828, str. 66). 211 V letih 1829-1832, ko so bila pri radeški navigacijski komisiji (komisariatu) zasedena vsa tri mesta navigacijskih asistentov, ni v Litiji najti nobenega (v Radečah dva, v Krškem enega), ampak Ke izpričan le rudar (Schematismus 1829, str. 43; Schematismus 1830, str. 43; Schematismus 1831, str. 45; Schematismus 1832, str. 56 ). Od leta 1833 je bil eden od treh asistentov vedno tudi v Litiji, le da je njegovo mesto v letih 1844 in 1846 navedeno kot nezasedeno; rudarja je leta 1841 zamenjal navigacijski delovodja (Navi-gations-Werkfürer), (Schematismus 1833, str. 59; Schematismus 1834, str. 57; Schematismus 1835, str. 60; Schematismus 1836, str. 62; Schematismus 1837, str. 62; Schematismus 1838, str. 62; Schematismus 1839, str. 62; Schematismus 1840, str. 67; Schematismus 1841, str. 68; Schematismus 1842, str. 68; Schematismus 1843, str. 77; Provinzial-Handbuch 1844, str. 81; Provinzial-Handbuch 1845, str. 81; Provinzial-Handbuch 1846, str. 84; Provinzial-Handbuch 1847, str. 84; Provinzial-Handbuch 1848, str. 84). 212 Prvi litijski navigacijski asistent Valentin Stubel (gl. op. 210) ni bil v katastrski občini Litija (trg in St. Jurij) leta 1826 ne hišni ne zemljiški posestnik (ARS, AS 176, Fran-ciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija). Leta 1840 je navigacijski gradbeni delovodja (k. k. Navigationsbauwerkführer) ^ Anton Prašnik, v šematizmih označen kot rudar, umrl v St. Juriju, leta 1842 pa je Antonija Potočnik, soproga »navigaciKskega gradbenega asistenta litiKskega dis-trikta«, preminila v Smartnu (des Navigationsbau=Assistent-en des Distrikel Litai) (NSAL, ZA Smartno pri Litiji, M 1830-1842, fol. 78, 94). 213 Radeški navigaciKski gradbeni urad Ke v šematizmih zadnKič Vrhovec omenja tudi pomenljivo razliko med Litijo in precej večjim ter pomembnejšim Krškim. Čeprav se je brodnikov »v Krškem kar trlo«, naj bi znal le malokateri tamkajšnji meščan »obrniti to v svojo korist«, medtem ko so dajali Litijani povsem drugačen vtis, saj je »vsa Litija živela skoro samo ob brodarstvu«. Vrhovec se je pri zadnji trditvi oprl na sodobnega opazovalca, domoznanca Henrika Costo, oziroma na njegov opis službene poti z rečno ladjo od Zaloga proti hrvaški meji. Costa je leta 1838, torej v litijski »zlati dobi«, doživel svoj kratek postanek v Litiji takole: »Po približno štirih urah in pol smo dosegli mu-nicipalni trg Litija, ki leži na desnem bregu reke, ob vznožju hriba Sitarjevec. Tu je prav tako prista-jališče (ein Landungsplatz;) in tako rekoč gojišče (die Pflanzstätte) kranjskih savskih čolnarjev. Tu zgradijo večino savskih ladij in tu so tri pomembne vrvarske delavnice, v katerih izdelujejo 20 do 30 sežnjev (38-57 m) dolge in poldrugo colo (4 cm) debele vrvi za vleko ladij, izključno iz italijanske konoplje. Zaradi svoje naloge sem se moral v Litiji kratek čas zadržati, pri čemer sem si imel priložnost ogledati trg s starim istoimenskim gradom in se veseliti podjetnosti ljudi. Prebivalci trga dolgujejo svoj zaslužek najprej savski plovbi; če je ta odprta, to pomeni, da reka ni zamrznjena ali da voda ni prenizka ali previsoka, dnevno pripelje mimo 10 do 15 ladij, od katerih jih je večina tukaj doma ali pa se tu ustavijo.«214 Leto pozneje (1839) Costo dopolnjuje opis potovanja od Zaloga do Krškega, ki ga je v Carniolii objavil H. Kronberg. Tudi ta je Litijo predstavil kot pomemben čolnarski kraj, omenil tri tamkajšnje vrvarne in še podkrepil Costove trditve o lastništvu savskih plovil in zaslužku od plovbe: »Tega trga pri opisu Save ne smemo preskočiti, saj je glavno domovanje (Hauptaufenthalt) kranjskih čolnarjev. Od okoli 40 kranjskih trgovskih čolnov, ki vozijo po Savi, je v povprečju četrtina vedno v posesti prebivalcev Litije in ko so v prejšnjih časih ceh (die Innung) savskih čolnarjev zastopali štirje predstojniki, so jih največkrat izvolili iz vrst Litijanov. Čeprav se nekateri prebivalci trga ukvarjajo tudi z obdelovanjem zemlje, daje glavni zaslužek vendarle samo rečna plovba, od katere živi petina, poleg dnevnih delavcev pri c. kr. ustanovi za navigacijske gradnje (k. k. Navigations-Bauanstalt). Tukaj so tudi tri vrvarske delavnice, iz katerih, tako kot iz zaloških, prihajajo colo do poldrugo colo debele (2,6-4 cm) ter 40 do 60 sežnjev (76-113 m) dolge vrvi za vleko kranjskih ladij proti toku.«215 Dragocen je Kronbergov podatek o Litijanih kot pred- naveden leta 1837, nato pa je govor o vodnem osebju (Wasser-Personal) gradbene direkcije (gl. op. 211). 214 Costa, Reiseerinnerungen, str. 93-94. 215 Kronberg, Die schiffbare Save, str. 355. ¿011 stojnikih čolnarskega ceha, s katerim je bilo mišljeno združenje čolnarjev pri leta 1766 ustanovljenem čolnarskem uradu v Prusniku.216 Kar zadeva pomen reke za Litijo in poklicno usmerjenost njenih prebivalcev, najdemo potrditev Costovih in Kronbergovih besed v cenilnih operatih franciscejskega katastra, nastalih v začetku tridesetih let, malo pred njunima popotovanjema. Prednost Save je bila rečna plovba, ki prebivalcem litijske katastrske občine ni omogočala samo ugodnejše prodaje produktov, ampak je vir zaslužka predstavljala tudi vlečna živina za vleko čolnov po reki na-vzgor.217 V katastrski občini Litija, ki je poleg trga vključevala vas Št. Jurij, se je dobri dve tretjini od skupno 118 družin (od tega 65 v Litiji) preživljalo samo s kmetijstvom, slaba tretjina (32) pa s kmetijstvom in obrtjo. Med obrtniki je bilo največ čolnarjev (11) in krčmarjev (10), sledili so po trije vr-varji in mlinarji ter en kovač, krojač, mizar, mesar in klobučar.218 Zgovorna je primerjava s sosednjim Šmartnim, ki ga kot močno obrtniško središče z 18 obrtniki kaže že urbar iz leta 1705.219 Leta 1830 se je v šmarski katastrski občini — obsegala je Šmartno z znatno manjšim Ustjem — ukvarjala z obrtjo četrtina družin, tudi tu skupaj s poljedelstvom. Od skupno 44 obrtnikov so našteli največ krčmarjev (19), kovačev (5), kramarjev (4) in strojaijev (3), dve družini sta tudi tu živeli od čolnarstva. Poveden je še podatek, da je imelo Šmartno 108 hiš ali več kot enkrat več od Litije (48), prebivalcev (641) pa skoraj natanko enkrat toliko (322).220 Litije žal ni mogoče primerjati s Krškim, ki ga cenilni operati upravičeno označujejo kot »pomemben trgovski kraj, ker je pristajališče in preto-varjališče savskih ladij«, ne povedo pa, s katerimi obrtmi so se ukvarjali mestni prebivalci.221 Za trg Radeče je slika podobna kot v terezijanskem katastru sredi 18. stoletja. Tu sicer leta 1830 srečamo družino uradnika pri navigacijskem uradu in dve družini uradnikov mejnega carinskega urada, nihče pa ni živel od čolnarstva ali od kakšne z njim povezane proizvodne obrti.222 216 Prim. Vrhovec, Čolnarji in brodniki, str. 135. 217 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 142, k. o. Litija, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 5. 218 Prav tam, & 3. 219 OStA, HHStA, FAA, A—15—23, Urbar Weixelberg 1705, s. p., Landtgerichtliche jahrlich verglichene Standtgeldtge-buhrnufi etc. 220 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 154, k. o. Šmartno pri Litiji, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3. 221 Prav tam, N 84, k. o. Krško, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3. 222 Prav tam, N 227, k. o. Radeče, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3. I_ Litija na Zerovčevi karti toka reke Save iz leta 1807. Vprašanje savske plovbe je tesno povezano tudi z vprašanji iz litijske topografije. Toda če želimo vedeti, kje v Litiji naj bi izdelali večino savskih ladij in kje so stale tri vrvarske delavnice, ostanemo vsaj za zdaj skoraj na začetku poti. Zerovčeva karta iz leta 1807 je v tem pogledu bolj ali manj »nema«,223 presenetljivo malo pa pove tudi franciscejski kataster z mapo, nastal sredi dvajsetih let. Tudi v litijskem primeru se je namreč potrdilo, da je kataster kot vir tovrstnih podatkov pogosto zelo malo uporaben.224 Pri Litiji bomo zaman iskali parcele z oznako pri-stajališče in podobno. Rečni privozi in stranske ulice v trgu niti ne štejejo za samostojne parcele, ampak so očitno samo nekakšni podaljški edine poti skozi trg, označene kot pot od Št. Jurija do Litije in od Litije do Šmartna, od katere se v Litiji odcepi pot proti gradu Gerbin. Če ne štejemo cerkve sv. Miklavža s pokopališčem in kovačije na vzhodnem robu trga, so tudi podatki o stavbiščih na moč skromni, saj so stavbe pri vseh navedene zgolj kot stanovanjske in gospodarske, nekatere še z omembo dvorišča. Poleg tega so poklicne oznake posestnikov redko drugačne kot kmet (Bauer) in kajžar (Keu-schler). Le Urban Ravnikar, že omenjeni lastnik 223 ARS, AS 1068, Zbirka načrtov, 2/228. 224 Prim. Golec, Zemljiški katastri, str. 368—377. ¿011 Turna (h. št. 28, stavb. št. 120), je naveden kot bar-var, vrvar Vincenc ScharumboskZ oziroma Szaram-basskZ pa ima blizu Save drugo poleg druge dve stanovanjski hiši z isto hišno številko 23 (stavb. št. 118 in 125), zgrajeni ob privozu za nekdanjim Apfaltrerjevim dvorcem. Pristajališče rečnih ladij je bilo vsekakor na praznem prostoru ob njegovih dveh hišah, drugo pa po vsej verjetnosti na manjšem prostoru ob Savi, od koder se je po privozu prišlo naravnost do cerkve.225 Imena lastnikov čolnov bo treba iskati v drugih virih, zlasti v šmarskih župnijskih maticah,226 franciscejski kataster pa bo lahko nato rabil za identificiranje lokacij njihovih domov. Po A. Mullnerju sta v Litiji v tem času bivala lastnika čolnov in hkrati vrvarja brata Kobler, od katerih se je eden priženil v Šegovo hišo.227 V »zlati dobi« rečnega prometa in s tem litijskega trga, v prvi polovici 19. stoletja, se vidni napredek kraja kaže tudi v njegovi zunanji podobi. Skoraj polovica stavb v trgu je po franciscejski katastrski mapi zidanih, lesene so le manjše in tiste na vzhodnem robu trga proti Šmartnu.228 V cenilnih operatih z začetka tridesetih let, ki skupaj obravnavajo Litijo in Št. Jurij, pa je o stavbnem fondu povedano, da je v Litiji več hiš zgrajenih iz lom-ljenega kamna in pokritih s skodlami. Druge stavbe, vključno z gospodarskimi poslopji, so v srednje dobrem gradbenem stanju, zgrajene iz lesa in pokrite s slamo. O naprednem razmišljanju Litijanov priča navedba, da je za primer požara zavarovanih kar 13 stanovanjskih in 20 gospodarskih poslopij,229 kar je zlasti za dolenjske razmere zelo visok delež.230 Nič pa ni moglo Litije zavarovati oziroma obvarovati pred radikalnimi spremembami, ki jih je v življenje tega obsavskega trga prinesla izgradnja Južne železnice do Ljubljane leta 1849. Železniška postaja Litija na drugem bregu Save in most,231 ki je 225 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija, zapisnik stavbnih parcel, 25. 3. 1826; zapisnik zemljiških parcel, 1. 3. 1826; mapni list VI (1825). 226 V krstnih maticah so med botri pogosto navedeni »Schiffleute« oziroma »Schiffman« in drugi poklici (NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, R 1801-1811, R 1812-1823, R 18231842, R 1841-1844, R 1844-1855). 227 Mullner, Die Zukunft, "rgo VIII (1900), stolpec 106. 228 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 142, k. o. Litija, mapni list VI (1825). 229 Prav tam, Cenilni operati, N 142, k. o. Litija, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 13. 230 Medtem ko je bila v Novem mestu zavarovana dobra četrtina hiš (68 od 240), sta bili v Krškem takšni le dve od 118 (prav tam Cenilni operati, N 170, k. o. Novo mesto, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 13; N 84, k. o. Krško, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 13). 231 Še pred zgraditvijo železnice se je litijskemu gostilničarju in tedanjemu trškemu rihtarju Martinu Šegi porodila zamisel, da bi čez reko zgradil ladijski most na vrvi (Seilschiffbrucke). Znana je le iz ukaza okrajne gosposke Stična nadrihtarju na Grmačah, naj si s komisijo, ki jo bodo sestavljali litijski trški rihtar in dva občinska odbornika, ogleda lokacijo in o predlogu izrazi mnenje (ARS, AS 153, Trg Litija, šk. 1, 1/35, 22. 6. 1846). kmalu zatem povezal oba bregova (1852), nista mogla niti približno odtehtati izgub, ki jih je utrpel litijski trg, s tem ko je ostal na »napačnem« bregu. Za ponazoritev vstopa v »novo dobo« si sposodimo besede I. Vrhovca: »V kratkem času je [železnica] popihala s Save ladije in kričeče poganjače ob nje obrežju. Po hrumeči in poprej tako živi savski dolini je postalo tiho, kakor bi prišla kuga nad njo. Gostilne v Zalogu in Litiji so se hitro praznile in trava je začela rasti pred hišami, kjer se je le še malo let poprej trlo oblastnih in zapravljivih brodnikov, tovornikov, voznikov in popotnih ljudi.«232 V gospodarskem pogledu si je morala Litija od srede 19. stoletja poiskati drugačen »modus vivendi« z novimi časi. Upravna podoba trga do srede 19. stoletja Kljub majhnosti in poudarjeni agrarni podobi se je Litija uvrščala med tiste kranjske trge, ki so se v razmerju do svojega zemljiškega gospostva lahko pohvalili z eno najvišjih stopenj avtonomnosti. Raziskave kažejo, da sta imela na Dolenjskem od skupno samo petih upravno-sodno avtonomnih trgov večjo samoupravo od Litije Mokronog kot edini trg s temeljnim privilegijem in Radeče, edini imetnik trškega pomirja. Litijski trg se je lahko primerjal z Žužemberkom, katerega trška samouprava je bolje dokumentirana in ki je imel določene prednosti, a ga je ovirala tesnejša navezanost na zemljiško gospostvo. Zadnja od te peterice je bila Ribnica,233 od drugih kranjskih trgov pa so podoben položaj kot Litija uživale Vače, njen prvi trški sosed na gorenjski strani Save.234 Tako kot za veliko večino trgov na Kranjskem tudi za Litijo močno pogrešamo dokumente domačega, trškega izvora, da ne govorimo o kakšnem ohranjenem trškem arhivu. Arhiv Republike Slovenije sicer hrani arhivski fond z imenom Trg Litija z dokumenti iz časovnega razpona 17791849, a je poimenovanje povsem neustrezno. V resnici gre namreč za gradivo nadrihtarskega urada za litijsko območje s konca predmarčne dobe, med katerim se je znašlo nekaj sodobnih in tudi starejših dokumentov, povezanih z litijskim trgom.235 Ugotovitve o upravnem razvoju trga skozi stoletja do končne odprave trške avtonomije (1811) temeljijo tako predvsem na gradivu višnjegorskega gospostva, v znatni meri shranjenem v Auerspergovem rodbinskem arhivu na Dunaju, in na dokumentih župnije Šmartno pri Litiji. 232 Vrhovec, Čolnarji in brodniki, str. 142. 233 Golec, Družba, str. 381-402. 234 Pokorn, Regesti listin; Mal, Privilegiji. 235 ARS, AS 153, Trg Litija, šk. 1-2. ¿011 Litija je stopila v novi vek kot razmeroma majhen trg, kar pa zadeva vedenje o njenem pravno-upravnem položaju, skorajda kot nepopisan list. Zgledovala se je lahko po sosednjem mestecu Višnja Gora, ki se je izločil iz skupnega gospostva in deželskega sodišča Višnja Gora, in po bližnjem trgu Vače, ki je kljub majhnosti verjetno že zgodaj dosegel precejšnjo stopnjo avtonomije,236 toda posnemanja »dobrih zgledov« ni moglo biti brez volje in pristanka trškega gospoda, gospostva Višnja Gora. Spremembe, ki so jih trgi dosegli v 16. stoletju v okrepitvi upravnih in sodnih pristojnosti, so v litij -skem primeru zagotovo pomenile tudi utrditev dotlej šibkega statusa trga in tržanov. Glede na slabo dokumentiranost v poznem srednjem veku, ko ne poznamo imena niti enega Litijana, ampak samo trško srenjo, dobimo vtis, da trg tedaj ni poznal pojma tržana. Tega sicer ni moč utemeljevati zgolj z dejstvom, da je prvi znani tržan (burger inn der Luthey) izpričan šele sredi 16. stoletja.237 Bolj pomenljivo je naslavljanje, ki so ga uradniki cesarja Maksimilijana I. namenili Litijanom leta 1514 ob obnovitvi privilegija tedenskega in oprostitvi prekomerne tlake. V obeh dokumentih namreč pogrešamo oznako tržani (Bürger), ki jih nadomeščajo zgolj »naši podaniki v trgu Litija« (vnnser Leut gemainen-klich wnnsers Marckhts zu Luthey) oziroma preprosto »naši podložniki v Litiji« (wnnsern wnnderthanen zu Luthey).238 Pri sklepanju o stopnji avtonomije in o upravnih razmerah nikakor ne smemo prezreti temeljne okoliščine, in sicer oddaljenosti od gospo-ščinskega sedeža na višnjegorskem gradu. Noben trg srednjeveškega nastanka na Kranjskem ni bil od svojega trškega gospoda toliko odmaknjen in hkrati zaradi naravnih ovir na poti tudi težko dosegljiv. Litija je torej živela precej samostojno življenje na meji deželskega sodišča, daleč od nadzora svojih gospodarjev oziroma njihovih organov. Ni izključeno, da je trgu zato že v poznem srednjem veku na-čeloval nekakšen sodnik, ne sicer v smislu avtonomnega sodnega organa in predstavnika trške skupnosti navzven, temveč kot uslužbenec višnje-gorskega gospostva.239 Višnjegorsko gospostvo vsekakor ni moglo dosledno nadzorovati prometa s prostolastno posestjo Litijanov. Tako je ta prehajala 236 Mal, Privilegiji, str. 116-119. 237 Kot toženka zaradi nekega fevda se je pred ograjnim sodiščem za Kranjsko znašla Katarina, vdova tržana Andreja Kosma (Andreen Cassamb Burgers Inn der Luthey) (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, protokoli št. 6 (15551560), 26. 7. 1558). 238 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-5, prepis listine in ukaza 1514 VI. 23., Celje; prepis iste listine tudi v šk. 191, I/105a, lit. L XIII-1. 239 V najbližjem trgu Vače onstran Save je denimo sodnik prvič izpričan leta 1467 (regest 1467 VIII. 24. v: Pokorn, Regesti listin, str. 213. iz rok v roke tudi s pisno overitvijo tretjih oseb.240 Potem ko je leta 1566 v urbarju prvič izpričan litijski trški sodnik, oproščen dajatve od svojega oštata (ain Hofstatt die ain Richter hat, ist frey),241 se kmalu odpre še vpogled v njegove civilnopravne in kazenskopravne pristojnosti, in sicer ob poglavitni ugotovitvi, da ni leta 1578 v reformiranem urbarju višnjegorskega gospostva niti besede o litijskem trškem sodstvu. Po tem se Litija ne razlikuje od večine trgov, ki so bili tedaj del deželnoknežjih komornih gospostev, gre pa za bistveno razliko z Radečami in Mokronogom, katerih trško sodstvo je imelo avtonomen položaj, zapisan tudi v urbarjih leta 1575 oziroma 1610.242 V gospostvu Višnja Gora je veljalo za eksemptno le sodišče istoimenskega mesteca z lastnim pomirjem, medtem ko je litijskemu trgu pripadala samo »standardna« pravica starejših dolenjskih trgov do sodnega prisedništva. Tako sta mestno in deželsko sodišče Višnja Gora vabili za prisednike h krvnim pravdam po nekaj tržanov iz Litije in Šentvida (etlich burger won der Luthey),243 takšno določilo pa v naslednjem urbarju iz leta 1619 že pogrešamo.244 Litijski trg je vse upravne in sodne pristojnosti kasnejšega časa pridobil in utrdil v času, ko je bil skupaj z gospostvom v rokah deželnega kneza in je spadal pod dvorno komoro (do 1618). Doseženo stanje, ki v očeh reformacijske komisije ni zadoščalo za vnos v temeljni urbar, se potrjuje z odsotnostjo Litije in Litijanov v vicedomskih sodnih protokolih.245 Za tržec s 30 oštati in okoli 20 gospo-darji246 bi bilo pravzaprav iluzorno pričakovati obstoj avtonomnega prvostopenjskega sodstva, katerega razsodbe bi na drugi stopnji razsojalo vice-domsko sodišče v Ljubljani. 240 Tak je bil vsaj primer poldrugega oštata v Litiji, ki ga je Gašper Pišek, tržan z Vač, leta 1534 prodal dedičem Matije Suška z Brega pri Litiji. Čeprav se je letni činž plačeval gospostvu Višnja Gora, je kupoprodajo pečatil oskrbnik z gradu Lebek, uradnik prodajalčevega zemljiškega gospoda (prepis listine 1534 VI. 18. v: OStA, HHStA, FAA, A-X-31, Konv. 1, Process deren von Litej etc., 30. 5. 1646). 241 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay. 242 Golec, Družba, str. 381-382, 384-385; isti, Trg Mokronog, str. 34-37. 243 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Statt Weixlburg Purckhfridts ausweisung, Malefiz rechtens furderung. 244 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 36, urbar Višnja Gora 1619. 245 V protokolih je zaslediti samo zasebno tožbo litijskega tržana Marka Laha zaradi neke hiše v Šmartnu pri Litiji (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 373, protokoli zaslišanj 1582-1584, fol. 80, 28. 3. 1582). 246 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578, s. p., Marckt Lutei; No. 36, urbar Višnja Gora 1619, s. p., Marckht Lythey. ¿011 In vendar so Litijani znali tiho uveljaviti prene-katero pravico zaradi oddaljenosti od Višnje Gore. Svoje nepisane pravice in svoboščine so povečevali v praksi ob nenasprotovanju gospoščinskih upraviteljev, ne da bi o njih obstajal kak privilegijski akt. Ko je denimo deželnoknežja komisija hotela leta 1573 videti privilegije o dajatvah trga, so se Litijani spretno izgovorili, da so jih pred veliko leti (vor langen j aren) dali v potrditev Joštu Lilienbergu in jih z njegovo smrtjo izgubili. Zapisi te objezdne komisije so sploh najpopolnejši izkaz trških upravnih razmer v zgodnjem novem veku. Očitno je trški sodnik že tedaj pobiral glavno urbarialno dajatev, denarni činž, saj mu je pripadal delež v višini 40 šilingov.247 Poleg binkoštne dajatve, ki so jo plačevali samo trški čevljarji, je komisija zabeležila še obveznost od vsakega oštata na letni veči (pan-teiding). O morebitnih volitvah sodnika na veči, tedaj že uveljavljenih v Radečah,248 zapisnik molči, zato pa posredno pove nekaj več o sodnikovem delokrogu. Sodnik (richter zur Lythei) se je moral zagovarjati pred obtožbo višnjegorskega oskrbnika, da je dal brez njegove vednosti v zakup nekaj vinskih vrčev z napačno mero in da je nekoga izpustil iz »ječe« (auji dem stokh zuschlahen). Da gospostvo ni moglo vedno učinkovito nadzirati dogajanja v trgu, je spričo oddaljenosti razumljivo. Kot že od srednjega veka je imel trg edino delovno obveznost v obliki stavbne tlake na višnjegorskem gradu,249 ki pa je tržani (die burgerschafft in der Lythey) tedaj že več let niso opravljali.250 Po domačinih, zakupnikih mitnice, je gospostvo pobiralo v Litiji tudi mitnino, kar je kontinuirano izpričano od srede 16. sto-letja.251 Vprašanje, kdaj je Litija dobila trškega sodnika in ali so ga tržani od samega začetka volili sami, presega naše spoznavne možnosti. A če se opremo na omenjeno objezdo leta 1573, ki se pri višini trškega činža sklicuje na stari reformirani urbar, takoj zatem pa pove, kolikšen delež pripada sod-niku,252 ni izključeno, da je funkcija sodnika obstajala še pred koncem srednjega veka. Zadnja obsežnejša reformacija deželnoknežjih gospostev, na katero se običajno nanašajo poznejše oznake »stari reformirani urbarji«, je namreč potekala v zadnjih letih 15. stoletja.253 Glede na oddaljenost Litije od 247 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-5, s. p., 10. 7. 1573. 248 Golec, Dolenjska mesta, RastXV (2004), str. 391. 249 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-5, s. p., 10. 7. 1573. 250 Prav tam, dopis oskrbnika Karla Mihaela Pleškoviča zastavnemu imetniku Hansu Khislu z dne 10. 7. 1573. 251 Golec, Trgovski promet, str. 84, 85, 87. 252 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-5, s. p., 10. 7. 1573. 253 Prim. Umek, Reformirani urbarji, 312. - Višnjegorski urbar iz leta 1619 se denimo sklicuje na »Relation im 1498« (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar 1578, s. p., Marckt Lutei; No. Višnje Gore in s tem povezane potrebe bi bila uvedba trškega sodnika povsem realna. Veliko bolj kočljivo je sklepanje o času uvedbe voljene funkcije, oprto zgolj na analogije iz soseščine. Za trg Višnja Gora je denimo potrjeno, da mu je Friderik III. priznal pravico do sodniških volitev leta 1461,254 medtem ko za sodniške volitve na Vačah ni zanesljivega dokaza, da so res segale še v 15. stoletje.255 Za Litijo je gotovo le to, da je v drugi polovici 16. stoletja imela tako lastnega trškega sodnika kot institucijo trškega sodišča. Potem ko v letih 1566 in 1573 zasledimo sodnika, vemo za obstoj sodišča od osemdesetih let dalje. Pomenljiva je ugotovitev, da si je trško sodišče vsaj v določeni meri uspešno prilastilo del civilnopravnih pristojnosti, ki so ostale drugod trdno v rokah zemljiškega gospostva. V Litiji se je namreč pred trškim sodiščem in ob njegovi overitvi odvijal promet z nepremičninami, sicer urbarialno zavezanimi višnjegorskemu gospostvu. Ali je šlo za utečeno prakso ali zgolj za izjeme, ne vemo, saj poznamo samo dva primera listin iz let 1582 in 1612, s katerima so Litijani sredi 17. stoletja dokazovali prostolastno naravo svoje trške posesti. Obe listini so z osebnimi pečati overili trški sodnik (marktrichter) in posamezni tržani (mitbur-ger), toda pred trškim sodiščem (markhtgericht in der Lithey, in markht Littey vor gericht) in leta 1582 povrhu tega z izrecnim lociranjem nepremičnin na Litijsko polje pod (litijsko) jurisdikcijo (!) (im Litheyer feldt vnnd jurisdiction)256 Iz 16. in 17. stoletja poznamo iz arhiva župnije Smartno sicer še nekaj pogodb tržanov in okoličanov, ki so za pe-čatelje zaprosili trškega sodnika in druge tržane, vendar kot zasebnike, ne kot institucijo trškega so-dišča,257 trški sodniki pa nekajkrat tudi sami nastopijo kot pogodbeniki.258 36, urbar 1619, s. p., Vischwaid gegen Weixelberg ge-horund). 254 Golec, Dolenjska mesta, Rast XIV (2003), str. 607. 255 Cesar Leopold I. je Vačam leta 1667 potrdil domnevno vsebino privilegija, ki jim med drugim dovoljuje volitve trškega sodnika; tak privilegij naj bi imeli Vačani že pred 188 leti (1479), a so jim ga menda uničili Turki (ARS, AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, 1667 IX. 21., Dunaj; prim. Mal, Privilegiji, str. 119). 256 Prepisa listin 1582 V. 14., Litija in 1612 XI. 16., Litija v: OStA, HHStA, FAA, A-X-31, Konv. 1, Process deren von Litej etc., 16. 1. 1651. - V listini iz leta 1582 je naveden prvi po imenu znani litijski trški sodnik Mihael Tratar. 257 NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, fasc. 22, Spisi 1540-1799, 8. 2. 1593 (kupno pismo), 30. 10. 1626 (zadolžnica), 10. 3. 1638 (zadolžnica); fasc. 23, Spisi 16.-19. stol. II, 16451698, 10. 5. 1645 (poročna pogodba).^ 258 Trški sodnik Adam Matič: NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, fasc. 22, Spisi 1540-1799, 8. 2. 1593, 10. 1. 1622; Adam Plevnik: prav tam 30. 10. 1626; trški sodnik Andrej Koželj: prav tam, 10. 3. 1638; prav tam, fasc. 23, Spisi 16.-19. stol. II, 1645-1698, 10. 5. 1645; nekdanji trški sodnik Matija Šega: prav tam, fasc. 22, Spisi 1540-1799, 21. 8. 1651; prav tam, fasc. 23, Spisi 16.-19. stol. II, 1645-1698, 7. 2. 1656. ¿011 V navedenih listinah pogrešamo trški svet in občino, tedaj že uveljavljena organa v upravno avtonomnih trgih Radeče in Mokronog.259 Tako kot je deželni vicedom leta 1515 imenoval v svojem ukazu le litijsko sosesko (nachberschafft in der Luthey),260 je tudi leta 1582 prevzemnik hiše v Litiji dal obljubo zgolj pred sodiščem in sosesko (vor gericht vnd nachperschafft). Glede pravne narave funkcije trškega sodnika in vprašanja njegove izvoljenosti oziroma postavljenosti s strani zemljiškega gospostva je pomenljiva prošnja Litijanov deželnemu knezu za sejemske pravice iz leta 1616, v kateri se naslavljajo samo kot tržani litijskega trga (n. die burger des markhts in der Littey).261 Litija je tedaj nedvomno premogla trškega sodnika, a ta očitno (še) ni imel predstavniških pristojnosti navzven, t. j. pred deželnimi in centralnimi oblastmi. Takšen značaj sodniške funkcije ni nujno povezan z (ne)izvoljenostjo s strani tržanov. Litijani so svoje sodnike vsekakor že tedaj volili, zemljiško gospostvo pa potrjevalo, vendar je sodnik še vedno veljal predvsem za gospoščinskega, ne za trškega predstavnika. Ko se je trg v štiridesetih letih 17. stoletja z novim gospodarjem grofom Auerspergom zapletel v sodni spor, namreč ni bilo sporno, da Litijani gospoščinskih dajatev ne nosijo sami v Višnjo Goro, ampak prihaja lastnik v Litijo ponje in ob tej priložnosti potrdi trškega sodnika (damahlen den richter zu confirmiern).262 Da bi si tržani izborili pravico do volitev sodnika šele potem, ko je višnje-gorsko gospostvo leta 1618 prišlo iz deželnoknežjih rok v zasebne, je komaj verjetno. O tem, da so nekateri Litijani veljali za tržane (civis), drugi pa ne, pričajo posredno že najstarejše matice župnije Šmartno pri Litiji.263 Na delitev na tržane in netržane kaže tudi zadolžnica Marka Božiča iz leta 1638, ki je označen zgolj kot stanujoč v Litiji (wonhaft in der Littey), listino pa je pečatil trški sodnik.264 Še bolj očiten je primer iz leta 1640, ko je v odpovednem pismu Janže Matič naveden le kot Litij an (von Lyteu), pri dejanju pa sta bila navzoča dva tržana (Burger zu Lythey).265 O sprejemanju med tržane ne vemo sicer nič in se lahko opremo zgolj na analogije s podobno ustrojenimi trgi. Šele leta 1772 končno naletimo na omembo tržanske prisege (mit einem bürgerlichen jurament), in sicer v primeru, ko je nekaj tržanov 259 Golec, Družba, str. 383—385; isti, Trg Mokronog, str. 50. 260 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII—5, prepis ukaza 6. 3. 1515. 261 Prav tam, šk. 191, I/105a, lit. L XIII—1, s. d., predstavljeno 10. 12. 1616. 262 OStA, HHStA, FAA, A—X—31, Konv. 1, Process deren von Litej etc., 30. 5. 1646. 263 NŠAL, ZA Šmartno pri Litiji, npr. P 1660—1720, 24. 11. 1660, 16. 1. 1673. 264 Prav tam, fasc. 22, Spisi 1540—1799, 10. 3. 1638. 265 Prav tam, 30. 4. 1640. nastopilo kot priče.266 Pravnoformalna delitev družbe na prave tržane in netržane je bila v mali Litiji sicer težko izvedljiva, saj je število vseh trških hišnih gospodarjev znašalo komaj kaj več kot za trški svet. Tudi zadnji je v virih komajda izpričan. V prizivu notranjeavstrijski vladi v Gradcu so se Litijani leta 1645 podpisali kot »N. Richter, Rath und Gemeine Burgerschaft des Markhts zu Lytay in Crain«.267 Sodnik in svet sta omenjena še sedem let zatem (1652) v sporu z grofom Auerspergom.268 Kjer deluje trški svet, mora seveda obstajati tudi občina polnopravnih tržanov, a so ti v Litiji izpričani le posamič, nikoli pa kot občina. Kot rečeno, se je litijska trška samouprava svo-bodneje razvijala v času, ko je bilo gospostvo Višnja Gora še deželnoknežja last in so ga posedovali zastavni imetniki. Prisotnosti gospostva, katerega sedež je bil precej oddaljen, tržec tako rekoč ni občutil. Krajevno oblast je domala v celoti utelešal trški sodnik, ki je pobiral gospoščinske dajatve in overjal posestne spremembe. Litijani so svoja zemljišča »de facto« uživali kot prostolastna, sodnik ali kdo drug iz njihovih vrst pa je imel v zakupu tudi trško mitnico, za katero se zopet ni pogodil z gospostvom, temveč z mestom Višnja Gora; le-to je namreč do začetka 18. stoletja nastopalo kot krovni zakupnik vseh mitnic v deželskem sodišču.269 Spremembe so nastale po letu 1631, ko je višnjegorsko gospostvo postalo last žužemberške veje grofov Auerspergov. Uvedba desetega pfeniga za posestne spremembe ter sejemske mitnine za tuje sejmarje, ki so ju imeli Litijani za samovoljo novih lastnikov gospostva, sta pripeljali do sodnega procesa pred deželnoglavarskim sodiščem v Ljubljani. Litijani so s starimi kupnimi pismi dokazovali, da so »pravi lastniki« svojih zemljišč in ne enaki podložnikom na hubah, saj se sicer ne bi imenovali tržani. Trdili so, da svojih zemljišč ne uživajo ne po zakupnem ne po kupnem pravu, temveč jih imajo v popolni lasti in jih smejo kot take kupovati in prodajati brez pristanka zemljiškega gospoda.270 Deželnoglavarsko sodišče je leta 1646 razumljivo razsodilo v prid grofa Volfa Engelberta Auersperga, za plačilo nastalih sodih stroškov pa je rubežnik deželnih stanov Litija-nom zaplenil kar sedem glav živine.271 Nenalaganje kakršnih koli obveznosti je bilo namreč v preteklosti zgolj tiha koncesija zastavnih imetnikov gospostva oziroma svoboščina, ki so jo Litijani tem laže uveljavili zaradi oddaljenosti od Višnje Gore. Poslej pa je obveljala obveznost desetega pfeniga, značilnost 266 OStA, HHStA, FAA, A—XI—4, Konv. 3, 3. 10. 1772. 267 Prav tam, s. d. (prejeto 16. 6. 1645). 268 Prav tam, A—X—31, Konv. 5, 16. (manjka mesec) 1652. 269 Golec, Trgovski promet, 78, 83—85. 270 OStA, HHStA, FAA, A—X—31, Konv. 1, 30. 5. 1646. 271 Prav tam, A—XI—4, Konv. 3, 17. 11. 1646. ¿011 kupnopravnega razmerja, ki jo potrjuje tudi terezi-janski kataster sredi 18. stoletja.272 Litijani so se torej leta 1646 morali ukloniti obema zahtevama novega zemljiškega gospoda,273 nakar so si z neuspelo apelacijo pri notranjeavstrijski vladi nakopali samo še dodatne stroške.274 Stvar se kljub vsemu ni povsem polegla vsaj do leta 1652, ko je notranjeavstrijska vlada v Gradcu vnovič posegla v pobliže neznani spor med deželnim upraviteljem ter sodnikom in svetom trga Litija glede tlake in desetega denariča.275 Omemba sporne tlake navaja k sklepu, da je grof Volf Engelbert Auersperg hotel tržanom vsiliti tudi to ponižujočo obveznost, ki je Litijani po lastni navedbi v procesu leta 1646 dotlej niso poznali. Ce izvzamemo dva podložnika Gr-mač, vse kaže, da Litijani v zgodnjem novem veku res niso imeli nikakršnih delovnih obveznosti, saj pogrešamo njihovo omembo tako v urbarjih276 kot pozneje v terezijanskem katastru.277 Spor z grofom Auerspergom odstre zaveso tudi nad osebnopravnim položajem prebivalcev litijskega trga. Zgovorna je oznaka, ki jo je novi trški gospod grof Volf Engelbert o njih zapisal leta 1646. Po njegovem niso Litijani brez sejemske pravice nič drugega kot navadni kmetje (pur lauterpauern), med katerimi nihče ne zna ne brati ne pisati, vsi skupaj in vsak posameznik pa so tako s prvo sodno instanco kot s činžem, davkom, tlako in vsemi drugimi obveznostmi podrejeni grofu. O njihovem prepričanju, da jim ob posestnih spremembah ni treba plačevati desetega pfeniga, je Auersperg na obtožbo odgovoril: »V deželi sploh ni znana oblika premoženja, ki bi s činžem, davkom, tlako, personalno in realno instanco pripadalo določenemu zemljiškemu gospostvu in se hkrati imenovalo lastna posest pod-ložnika. Litijani namreč niso 'rimsko ljudstvo, svobodno državno mesto, republika ali kaj podobnega', temveč 'censiti et coloni'. Razen svoboščine tedenskega sejma so po naravi, običajih in dolžnostih trški kmetje ali kmečki tržani (burgerlichepaurn oder peuerliche burger), takšni ljudje pa si ne morejo sami 272 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 5, 29. 5. 1752. 273 OStA, HHStA, FAA, A-X-31, Konv. 1, 30. 5. 1646. 274 Prav tam, s. d. 1650 (dopis grofa V. E. Auersperga deželnemu glavarju po 27. 9. 1649). 275 Prav tam, A-XI-3, Konv. 5, 16. (manjka mesec) 1652. 276 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205, No. 35, urbar 1578, s. p., Marckt Lutei; No. 36, urbar 1619, s. p., Marckht Lythey. - Že leta 1514 je Litijanom uspelo pri cesarju izposlovati oprostitev od stavbne tlake na gradu Višnja Gora (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII-5, prepis ukaza 23. 6. 1514). 277 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 205; šk. 89, BT, N 205. - Pri graščini Grmače so bila sredi 18. stoletja vsa zemljišča zakupna in podvržena primščini, eden od obeh litijskih podložnikov pa zavezan tudi k denarni tlaki (prav tam, šk. 114, RDA, N 137, No. 8, 18. 11. 1756). predpisovati nikakršnih statutov (kheine statuta schmiden) in so torej dolžni plačevati tudi deseti de-narič.«278 Nizka stopnja osebnih pravic je bila v stoletjih zgodnjega novega veka nasploh značilnost trškega prebivalstva. V tem pogledu skoraj ni zaznati razlik med prebivalci trgov z razvito sodno-upravno avtonomijo in formalnopravno družbeno diferenciacijo na eni ali prebivalci nominalnih tržcev na drugi strani, saj so bili oboji z redkimi izjemami zgolj rojenjaki (erbholden) svojih zemljiških gospodov. Oseba, rojena v katerem koli trgu, je z rojstvom postala osebno odvisen rojenjak, čigar navezanost na zemljiškega gospoda je lahko prenehala samo z odpustom iz rojenjaškega razmerja, največkrat povezanim z odkupom.279 Tako so se marsikdaj komajda razlikovali od navadnih podložnikov ali sploh ne. Navzlic videzu, da je litijski trg z razsodbami v letih 1646-1649 utrpel škodo na svojih pravicah, gre le za eno plat medalje. Pravo je bilo dejansko na strani mladega grofa Auersperga in ta je samo v praksi uveljavil pravice, ki so že prej pripadale zemljiškemu gospodu, a se jih višnjegorsko gospostvo v praksi ni posluževalo. Litija tako odslej ni imela slabšega položaja od drugih kranjskih trgov, ampak se je z njimi po stopnji pravic pravzaprav šele izenačila, pred tem pa je uživala zgolj nepisane predpravice. Auerspergi so se vsekakor ravnali po praksi v svojem domačem trgu Žužemberk, zato niso mogli dovoliti, da bi imela mala Litija večje pravice kot Žužemberčani.280 V pogledu avtonomnih pravic se ni spremenilo takorekoč nič, saj Auerspergi vanje niso posegli. Litijski tržani so mogli še naprej vsako leto voliti trškega sodnika, ki ga je potrjeval zemljiški gospod, odločati v trškem svetu kot prvi sodni instanci in nemoteno uživati sejemske pravice. Prva sodna instanca nad Litijani je kot dotlej pripadala trškemu sodniku, druga ali prizivna instanca pa gospostvu Višnja Gora. Najbolj jasno je razmerje izraženo leta 1648 v zapuščinski zadevi za umrlim tržanom Janezom Matičem. Skrbniške račune sta »justificirala« gospostvo Višnja Gora kot višja sodna instanca (als obern Instanz) in trško sodišče kot nižja (Markhtgericht in der Littey vntern Instanz), en izvod ratifikacije je prejel skrbnik, drugega trg, dokument pa je v trgu Litija podpisal in pečatil višnjegorski gospoščinski oskrbnik.281 V bolj podrejeni vlogi se kaže Litija nekaj desetletij pozneje, leta 1682, ko je cenitev zapuščine 278 OStA, HHStA, FAA, A-X-31, Konv. 1, 30. 5. 1646. 279 O pojmu rojenjaštva prim. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 79, 384. - O rojenjaštvu govori denimo listina kneza Hein-richa Auersperga o obveznostih Litijanov (ARS, AS 153, Trg Litija, šk. 1, 1779 V. 19., Dunaj). 280 Prim. Golec, Trg Žužemberk, str. 31-33. 281 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, fasc. 22, Spisi 1540-1799, 29. 2. 1648. ¿Olí tržana Matije Matiča uradno podpisal višnjegorski gospoščinski upravitelj (von Ambt wegen), trije trža-ni pa so navedeni samo med skupno petimi cenil-ci.282 Gospostvo je bilo tudi prvostopenjska instanca nad litijskim trškim sodnikom, če je bil ta tožena stranka. Zaradi nasilnega odvzema cinaste steklenice nekemu svojemu podložniku je lastnik graščine Hotič Janez Andrej pl. Lilienstein leta 1661 tožil upravitelju višnjegorskega gospostva litijskega trškega sodnika Matica, nakar je upravitelj kot prva instanca razpisal sodni narok in obtoženca nanj poklical s pečatom, ne le preko sodnega sluge.283 Odmaknjenost tržca od gospoščinskega in dežel-skosodnega sedeža se je od nekdaj potrjevala kot njegova prednost za samostojno opravljanje prene-katere upravne funkcije zemljiškega gospostva. Tako je gospoščinski pisar vsake toliko prihajal v Litijo, da je po upraviteljevem naročilu pregledal »papirje« (gewise(r) Litheysche(n) schrüjften)284 Kdo je Litijanom vodil trško pisarno, iz razpoložljivih virov ni razvidno. Služba trškega pisarja kot takšna ni namreč nikjer omenjena in formalno morda sploh ni obstajala. Nemara jo je pogosto opravljal kar trški sodnik sam, nikjer pa ni rečeno, da so bili vsi trški sodniki pismeni. Litija tudi skoraj zagotovo ni premogla lastnega trškega pečatnika, saj so vsa znana pečatenja opravili tržani z osebnimi pečatniki. V 18. stoletju je nastajanje dokumentov pri trških organih in posameznikih slabše dokumentirano s konkretnimi primeri, ohranjenimi dokumenti, moralo pa je biti precej utečeno. Na to kaže tudi listina kneza Heinricha Auerperga iz leta 1779, dokument, ki se je očitno ohranil v Litiji285 in katerega vsebino domoznanska literatura že dolgo razlaga zelo izkrivljeno, tako rekoč v popolnem nasprotju z dejansko vsebino, za povrh še z napačno letnico 1778.286 Ko je gospodarski direktor Auer-spergovega fideikomisa (združenih gospostev) spomladi 1778 opravljal pregled stanja, se je pokazalo, da se beneficiat in tržani trga Litija (Burger im Marckt Littay) upirajo izpolnjevati obveznost do višnjegorskega gospostva, h kateri so zavezani kot njegovi rojenjaki in podložniki (Urbarsholden), tj. 282 Prav tam, fasc. 23, Spisi 16.-19. stol. II, 1645—1698, 23. 7. 1682. 283 OStA, HHStA, FAA, A—XI—2, Konv. 2, 11. 1. 1661, 19. 1. 1661. 284 Ko je marca 1698 je višnjegorski upravitelj poslal svojega pisarja v Litijo, da bi v hiši Gregorja Sege pregledal nekaj litijskih pisanj, je v hišo vstopil »gospod« Franc Kirchberger (lastnik dvorca Turn) in mu jih vzel iz rok, kar je dalo povod za upraviteljevo pritožbo (OStA, HHStA, FAA, A—XI—2, Konv. 2, 9. 6. 1698, 17. 1. 1698). 285 Listina 1779 V. 19., Ljubljana v: ARS, AS 153, Trg Litija, šk. 1, 1/1 (hrani se v skladišču Zbirke listin: AS 1063). Delni prepis tudi v: OStA, HHStA, FAA, A—XI—1, Konv. 11, 13. 7. 1779. 286 Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 314; Župančič, Mesto Litija, str. 7; Krajevni leksikon Slovenije II, str. 271. plačevanju dajatev od svojih kupnopravnih zemljišč ob vsakokratnih posestnih spremembah. O sporni zadevi sta se 20. novembra v Ljubljani posvetovala Auerspergov gospodarski direktor in odvetnik, ki je zastopal Litijane. Ker so bili argumenti na strani kneza, so se morali Litijani z direktorjem poravnati, knez pa je o zadevi naslednje leto 19. maja v Ljubljani izdal listino, v kateri je preciziral njihove obveznosti. Tako sta bila inventariziranje zapuščin umrlih in sestavljanje vseh pogodb v zvezi z lastništvom v trgu Litija v izključni pristojnosti višnje-gorskega gospostva proti plačilu ustreznih pristojbin, ki jih ^gospostvo sicer prejema od kupnopravnih zemljišč. Še naprej pa je gospostvo tržanom (ihnen Littay Märcktlern) priznavalo izvzetost od vsakršne naturalne tlake, razen od v deželi običajne stavbne tlake. Litijani so torej dotlej neredko zaobšli gospo-ščinsko upravo pri sestavi in overitvi raznih pogodb, prepričani, da jim takšna pravica pripada, leta 1778 pa so jo dokončno izgubili. Pozornost pritegne dejstvo, da jim gospostvo Višnja Gora v posestnih pogodbah ni priznavalo naslova tržani, ampak jih je obravnavalo enako kot druge podložnike: »v trgu Litija stanujoči podložnik gospostva Višnja Gora (der Herrschaft Weixelberg in dem Markt Littay wohnhafter Unterthan)287 Nasprotno še srečujemo oznako tržan (Bürger) v nekaterih sodnih zade- vah.288 Trškemu sodniku je sicer ostajala omejena prva sodna instanca, ki jo lepo ponazarja primer iz leta 1773. Trgovec Matija Klemenc je pri inšpektorju Auerspergovih posesti v Ljubljani tožil sodnika Gašperja Marna, potem ko pri slednjem ni dosegel sodnega zadoščenja zoper litijskega čolnarja Gregorja Šego, s katerim se je pogodil za prevoz blaga po Savi, sodnik pa je skupaj s še enim Litijanom (sodnim prisednikom?) odločil, da ima prednost pri prevozu Ljubljančan, ki je Šegi prvi plačal aro.289 Tudi po jožefinskih sodnih reformah sredi osemdesetih let, ko so se gospoščinska sodišča preoblikovala v t. i. krajevna sodišča (Ortsgericht),290 litijski trški sodnik ni izgubil čisto vseh pristojnosti. Tako je leta 1789 sodnik Marn podpisan pod zadolžnico tržana Antona Urbajsa, ki je na dražbi odkupil posest svojega zadolženega brata Franca in se kupnino zavezal plačati v dveh letih.291 Sam stečaj Franca Urbajsa in vse tožbe s tem v zvezi pa je obravnavalo 287 ÖStA, HHStA, FAA, A-XI-3, Konv. 2, Patrimoniales Urkundenbuch Weixelberg 1787-1795. 288 Prav tam, A-XI-3, Konv. 2, Fragmente von Prozessen 1657-1843, 24. 4. 1783, 8. 4. 1789, 26. 10. 1789. 289 Prav tam, 24. 4. 1783. 290 Prim. Žontar, Struktura uprave, str. 136-138. 291 ÖStA, HHStA, FAA, A-XI-3, Konv. 2, Fragmente von Processen 1657-1843, 26. 10. 1789. ¿011 « Listina grofa Auersperga, Ljubljana, 19. maj 1779. krajevno sodišče gospostva Višnja Gora.292 Izpričana je tudi še stara praksa, da trški sodnik v trgu pobira gospoščinske dajatve. Iz leta 1786 je namreč ohranjeno potrdilo že znanega sodnika Marna za prejeto plačilo vinskega daca.293 Čeprav ni dokumentirana, se je takšna praksa skoraj brez dvoma obdržala do sodno-upravnih reform v času francoske zasedbe, ko so bila vsa patri-monialna sodišča odpravljena, sodstvo in uprava pa podržavljena (1812). Sklepamo lahko, da je litijski trški sodnik do konca »starega režima« razsojal v manjših zadevah, kolikor mu jih je seveda prepuščalo višnjegorsko krajevno sodišče, pobiral dajatve za gospostvo, vodil trško blagajno, predvsem pa 292 Prav tam, 24. 3. 1789, 8. 4. 1789. 293 Prav tam, 8. 8. 1789. skrbel za red in mir v živahnem obrečnem kraju, kjer so se stekali ljudje od blizu in daleč. Ohranitev sodniške funkcije je bila potrebna že zavoljo tega. Sodeč po poznejši praksi v predmarčni dobi so se vseskozi obdržale tudi sodniške volitve, o katerih ni sicer nobenih neposrednih pričevanj razen omembe iz srede 17. stoletja, da (izvoljenega) sodnika potrdi gospostvo.294 Ko je francoska zasedbena oblast na prelomu leta 1811 in 1812 prilagodila upravno in sodno strukturo Ilirskih provinc francoskim vzorom,295 je prenehala obstajati tudi litijska trška (samo)uprava. Ob oblikovanju prvih upravnih občin z od zgoraj imenovanim županom (maire) je nastala občina Li- 294 Prav tam, A—X—31, Konv. 1, Process deren von Litej etc., 295 30. 5. 1646. 295 Prim. Zontar, Struktura uprave, str. 201. ¿011 tija, ki je pokrivala širše ozemlje in katere župan je, sodeč po izdanih dokumentih, le izjemoma uradoval v Litiji, sicer pa običajno v graščini Slatna. V začetku se je nekajkrat podpisal tudi kot župan v Litiji in Prežganju.296 Po restavraciji avstrijske oblasti so francoske občine leta 1814 ukinili in namesto teh ponovno uvedli okraje, ki so jim zdaj podredili na novo oblikovane glavne občine s (pod)občinami. Litija je postala podobčina, v katero je poleg trga sodila vas St. Jurij, pet podobčin (Litija, Šmartno, Sv. Peter in Pavel, Liberga in Jablanica) je skupaj sestavljalo glavno občino Litija, ta pa je s še dvema občinama, Veliki Gaber in Stična, sestavljala okrajno gosposko Stična s sedežem v nekdanjem cistercijanskem samostanu, zdaj državnem gospostvu v rokah Verskega sklada.297 Na okrajne gosposke so prešle vse upravne in davčne pristojnosti ter pristojnosti pa-trimonialnih sodišč iz časa pred francosko upra-vo,298 torej tudi sodne zadeve krajevnega sodišča gospostva Višnja Gora in omejene pristojnosti litijskega trškega sodnika. Čeprav je nastala glavna občina Litija kot ena od treh v obsežnem stiškem okraju, se pomen same Litije v upravnem pogledu, tako kot že pod Francozi, ni povečal, ampak prej narobe. Sedež glavne občine, nadrihtarski urad, namreč po dosedanjih ugotovitvah ni bil v trgu, temveč na bližnjih graščinah. Njeno delovanje je pobliže znano le za zadnje desetletje predmarčne dobe, ko je imel predstojnik z nazivom nadrihtar (Oberrichter) izmenično sedež na Slatni in Grma-čah, nazadnje pa v Šmartnu.299 Litija kot taka je bila le (pod)občina, a so ji kot drugim trgom priznali nekaj več veljave.300 Obdržala je premoženje iz časa pred Francozi, smela se je naslavljati trška občina (Marktgemeinde), njen občinski predstojnik ali rihtar je nosil naziv trški rihtar (Marktrichter) in tega so tu enako kot pred francosko dobo volili. Volitve trškega rihtarja so izpričane leta 1847, ko je okrajna gosposka v Stični po odstopu rihtarja Antona Zagorca naložila nadrih- tarskemu uradu na Grmačah, naj določi dan za nove volitve, volivni zapisnik pa v osmih dneh pošlje v Stično v potrditev. Koliko oseb je imelo volivno pravico in katere, ni izpričano, ampak je govor le o volitvah »po občini Litija« (durch die Gemeinde Lit-tai).301 Čeprav je v litijsko občino spadal tudi Št. Jurij, so bile volitve zelo verjetno pridržane samo določenemu krogu oseb iz samega trga.302 Tako kot večina drugih (pod)občin je imela v tem času vsega dva odbornika (Ausschusmdnner), a še posebnega rihtarjevega pomočnika v Št. Juriju (Richtergehilfe), kar sicer ni bilo izjema.303 Med posebnosti je sodilo lastno finančno poslovanje s trško blagajno (Markt-cassa). Polnila se je predvsem s prihodki od sejemskih stojnin (Standgelder) — tega privilegija trg v preteklosti ni imel — in zakupi raznih trških zemljišč, upravljal pa jo je trški rihtar sam. Nadzor nad trškimi financami je pripadal okrajni gosposki v Stični in nadrihtarju glavne občine Litija.304 Postavlja pa se vprašanje, ali so v predmarčni dobi v Litiji še individualno podeljevali trške pravice kot v nekaterih drugih trgih. Glede na strukturo virov tržanov kot takih ne najdemo. Pomenljivo je, da jih po letu 1810 ni zaslediti niti v šmarskih župnijskih maticah.305 Leto 1849, ko je mimo Litije pripeljal prvi vlak in je savska plovba razen splavarstva prenehala, je bilo tudi leto velikih upravno-sodnih reform v Avstrijskem cesarstvu. Te so Litiji prinesle določene prednosti, čeravno ne takoj. Leta 1850 je dobila samo moderno občino z izvoljenim občinskim odborom in županom, šele čez slabi dve desetletji, ko je postala sedež litijskega okrajnega sodišča in okrajnega glavarstva, pa so se v trg, prvič v njegovi zgodovini, prenesle tudi širše upravne in sodne funkcije.306 Litija se je preobrazila v upravno-sodno središče obsežnega zaledja na obeh bregovih Save, kar je pripomoglo tudi k njenemu povečanemu pomenu v gospodarskem in kulturnem oziru. 296 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, fasc. 23, Maire Litija in Štanga, 9. 1. 1812, 10. 1. 1812, 17. 1. 1812, 24. 1. 1812, 1. 2. 1812, 2. 2. 1812, 9. 5. 1812, 16. 5. 1812, 19. 10. 1812. 297 Haupt-Ausweis, fol. M. 298 Prim. Žontar, Struktura uprave, str. 227—230. 299 ARS, AS 153, Trg Litija, šk. 1, 1/13, 17. 10. 1839; 1/16, 9. 3. 1845, 25. 5 1845; 1/25, 26. 5. 1845 (nadrihtar Križman v Šmartnu); 1/26, 30. 10. 1845; 1/31, 21. 8. 1845; 1/32, 19. 12. 1845; 1/13, 3. 2. 1846; 1/34, 16. 7. 1846, 25. 7. 1846, 1. 8. 1846, 9. 9. 1846, 22. 9. 1846, 27. 10. 1846; 1/35, 22. 1. 1846, 21. 5. 1846, 20. 5. 1846, 1/39, 10. 4. 1846; šk. 2, 2/75, 9. 10. 1847; 2/77, 7. 8. 1847; 2/86, 24. 3. 1847; 2/89, 16. 4. 1847; 2/117, 25. 11. 1849 (nadrihtarski uradov Šmartnu); 2/127, 12. 9. 1849 (nadrihtarski urad v Šmartnu); 2/130, 9. 6. 1846. 300 Prim. Žontar, Začetki občin, str. 72—73. — Za Žužemberk gl. Golec, Trg Žužemberk, str. 38, 41. 301 AS 153, Trg Litija, šk. 2, 2/87, 8. 5. 1847. 302 V precej večjem trgu Žužemberk je imelo leta 1814 volivno pravico 16 mož, volitev pa se jih je udeležilo le 10 (Golec, Trg Žužemberk, str. 38). 303 ARS, AS 153, Trg Litija, šk. 2, 2/147, Župani in odborniki, s. d. (pred 8. 5. 1847). 304 O finančnem poslovanju trga vsebuje največ podatkov zapisnik zaslišanja trškega rihtarja Martina Šege pred nad-rihtarjem na Grmačah zaradi očitkov treh Litijanov (prav tam, 2/141, 11. 2. 1846). O trški blagajni (Gemeindekassa des Marktes Litaj) tudi: prav tam, šk. 1, 1/39, 10. 4. 1846. 305 Prim. NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, R 1801—1811, R 1812 —1823,R 1823—1842, R 1841—1844, R 1844—1855. 306 Prim. Župančič, Mesto Litija, str. 8. ¿011 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AAG - Archivio Arcivescovile di Gorizia Atti pastortali di Attems: 7 (22). ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: sk. 101, 123, 124, 191, 285, 373. AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani: sk. 88. AS 14, Deželno glavarstvo za Kranjsko: sk. 12, 304. AS 153, Trg litija: sk. 1-2. AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: st. 4, 5, 7. AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: sk. 114, 123, 134. AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: N 142; Cenilni operati, N 84, N 142, N 154, N 227. AS 306, ügrajno sodišče za Kranjsko: protokoli st. 6. AS 309, Zbirka zapusčinskih inventarjev Deželnega sodisča v Ljubljani (= Zap. inv.): sk. 31, 36, 49, 119, 126. AS 315, Deželna deska za Kranjsko: indeksi. AS 1063, Zbirka listin: Kronoloska serija: 1619 IX. 18., Dunaj; 1667 IX. 21., Dunaj. AS 1068, Zbirka načrtov, 2/228-229. AS 1087, Zbirka dopolnilnih mikrofilmov, Listine iz HHStA: 13 D/3, 1431 julij 15., Innsbruck; 13 D/9, 1433 januar 6., s. l. NŠAL - Nadskofijski arhiv Ljubljana NŠAL 10, ŠAL/Ž: fasc. 401. NSAL 27, Ustanove: fasc. 281. ŽA Šmartno pri Litiji: fasc. 22, 23; R 16141636, R 1703-1719, R 1737-1769, R 17691787, R 1788-1792, R 1793-1800, R 18011811, R 1812-1823, R 1823-1842, R 18411844, R 1844-1855, M 1770-1787, M 18301842. ÖStA, HHStA - Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien FAA - Fürstlich Auespergsches Archiv: A-15-23, A-X-31, A-X-32, A-XI-1, A-XI-2, A-XI-3, A-XI-4, A-XI-10. StLA - Steiermärkisches Ladesarchiv, Graz Landschaftliches Archiv, Antiquum Häuserzählung 1754 : K 18 = gl. op. 155. TLA - Tiroler Landesarchiv, Innsbruck Fridericiana: 31/1. ZRC SAZU, ZIMK - Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Zgodovinski institut Milka Kosa Božo ütorepec, Centralna kartoteka slovenskih listin 1246-1500. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Alphabetische Ortschafts-Tabelle von Krain und des Villacher Kreis. Laibach, 1818, 1819. Bidermann, Dr.: Carniolica. Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain XXI (1866), str. 24-26. Bernhard, Günther: Documenta patriarchalia res gestas slovenicas illustrantia : listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Stični in Gornjem Gradu (1120—1251) = Patriarchenurkunden von Aquileia für Slowenien und die Urkunden der Klöster Sittich und Oberburg (1120—1251). Dunaj = Wien : Slovenski znanstveni institut = Slowenische Wissenschaftsinstitut; Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Brilej, Martin: Spomin na Litijo. Litija in okoliški kraji na starih razglednicah. Ob 850-letnici prve omembe Litije v pisnih virih. Litija : Villa Litta klub - fondacija Litija, 1995. Corgnali, G. B.: Posvečevanje in potrditev kapel v Sloveniji l. 1523. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 17 (1936), str. 143-148. Costa, Heinrich: Reiseerinnerungen aus Krain. Laibach : Eger'sche Gubernial-Buchdruckerei, 1848. Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Maribor : Obzorja, 1991. Enciklopedija Slovenije 6. Krek—Marij. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1992. Erläuterungen zum historischen Atlas der Osterreichischen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest. Wien : Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744, Faksimile (Monumenta slovenica VI). Ljubljana : Slovenska knjiga, 1995. Godec, Ivan: 850 let Litije. Rast. Revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja (Novo mesto) VI (1995), str. 543-546. Golec, Boris: Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku. Rast. Revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja (Novo mesto) XII (2001), st. 1, str. 125-129; st. 2, str. 269-276; st. 3-4, str. 391-395; st. 5, str. 511-515; st. 6, str. 637-641; XIII (2002), st. 1, str. 91-97; st. 3-4, str. 355362; st. 5, str. 499-506; st. 6, str, 633-640; XIV (2003), st. 1, str. 109-113; st. 2, str. 227-231, st. 3-4, str. 357-362; st. 5, str. 481-488; st. 6, str. 603-608; XV (2004), st. 1, str. 118-126; st. 2, str. 261-268; st. 3-4, str. 391-397; st. 5, str. 544-552; st. 6, str. 690-697. Golec, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. ¿011 stoletja (doktorska disertacija). Ljubljana, junij 1999. Golec, Boris: Meščanska naselja Vipavske in njihove posebnosti do konca fevdalne dobe. Kronika 55 (2007), str. 201-230. Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih meščanskih naselij - naslednikov protiturškega tabora: Zgodovinski časopis 54 (2000), 1. del, str. 369-393, 2. del, str. 523-562. Golec, Boris: Podoba brežiške mestne družbe do jožefinske dobe. V: Župnija sv. Lovrenca v Brežicah. Ob 220-letnici župnijske cerkve (Brežiške študije 1). Brežice : Župnijski urad, 2003, str. 11-49. Golec, Boris: Senožeče in Prem - nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih. Kronika 54 (2006), str. 365-384. Golec, Boris: Slovenskaprisežna besedila trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin. Ljubljana : Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU : 2011 (http://nl.ijs.si/e-zrc/prisege 2/index-sl.html). Golec, Boris: Trg Mokronog od nastanka do odprave trške avtonomije. V: Kapus, Marko (gl. ur.): Trg Mokronog skozi stoletja (Zbornik župnije Mokronog. 2. zvezek). Mokronog : Studio 5 Mirna, 2003. Golec, Boris: Trg Žužemberk v dobi trške samouprave (do 1849). V: Legan, Marjan - Rozman, Jože: Zužemberški grad. Suhokranjski zbornik 2000. Žužemberk : Občina, 2000, str. 30-45. Golec, Boris: Trga Višnja Gora in Žužemberk sta potrjeno zgodnejšega nastanka. Rast. Revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja (Novo mesto) XXI (2010), št. 3, str. 89-92. Golec, Boris: Trgovski promet na širšem območju Višnje Gore do konca 18. stoletja v luči dežel-skosodnih in mestnih mitnic. Zgodovinski časopis 49 (1995), str. 75-98. Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanistično zgodovino slovenskega ozemlja - 1. del. Arhivi 32 (2009), str. 283-338; 2. del. Arhivi 33 (2010), str. 339-396. Golec, Boris - Okoliš, Stane: Turjaški arhiv na Dunaju in njegovi slovenski dokumenti. Arhivi XIX (1996), str. 118-133. Grebenc, Jože M.: Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135. Stična : Samostan, 1973. Haupt-Ausweis über die Enteilung des Laibacher Gouvernementsgebiethes in Provinzen, Kreise, Sectionen, Bezirks-Obrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser- und Seelenzahl im Jahre 1817 [Laibach, 1817]. Hoff, Heinrich Georg: Historisch-statistisch-topographisches Gemaehlde vom Herzogthume Krain und demselben einverleibten Istrien. Ein Beytrag zur Voelker und Laenderkunde. Laibach : Johann Retzer, 1808. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo pred-jožefinskih župnij na Slovenskem. Peti del: 'Dolenjska II. [Ljubljana] : prva redakcija, oktober 1997 (elaborat). Hruza, Karel: Die Herren von Wallsee. Geschichte eines schwäbisch-österreichischen Adelsgeschlechts (1171-1331). Linz : Oberösterreichisches Landesarchiv, 1995. Instanz Schematismus für das Herzogthum Krain 1798. Laibach : Anton Degotarsi, 1798. Koblar, A.(nton): Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko I (1891), str. 1-38. Koblar, Anton: Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko V (1895), str. 20-33, 77-83, 116-118, 143-153, 195-205, 237-259. Koropec, Jože: Krško v obdobju velikih slovenskih kmečkih vstaj. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477-1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško : Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 45-59. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 1998. Kovač, Karl: Beiträge zur Geschichte Krains, I. Teil. Carniola II (1911), str. 159-172. Krajevni leksikon Dravske banovine. Krajevni reper-torij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tuj-skoprometnimi podatki vseh krajev Dravske banovine. Ljubljana : Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. II. knjiga. Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del. Ljubljana : DZS, 1971. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana : DZS, 1995. Kronberg, Heinrich: Die schiffbare Save in Krain. Carniolia. Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater u. geselliges Leben, 1839, Nr. 88, str. 350-351; Nr. 89, str. 354-355; Nr. 90, 358-359; Nr. 91, str. 362-364; Nr. 92, str. 366-367. Laszowski, Emilij: Povjesni spomenici slob. kralj. grada Zagreba prijestolnice dalmatinsko-hrvatsko-slavonske. Svezak trinaesti (Računi god. 1535.1560). Zagreb : Slob. i kralj. grad, 1931. Maček, Jože: Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri. Urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem in v Avstrijski Istri do leta 1809. Prispevek k obravnavi državnega cerkven-stva na Kranjskem. Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba, 2005. ¿011 Mal, Jos.: Privilegiji trga Vače. Carniola NV III (1912), str. 116-121. Mlinarič, Jože: Stiska opatija 1136-1784. Novo mesto : Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1995. Monumenta Historica Ducatus Carinthiae, I-XI. Klagenfurt : Ferd. V. Kleinmayr [etc.], 1896-<1972>. Müllner, Alfons: Die Zukunft der Stadt Laibach. Argo VII (1899), stolpci 122-133, 144-147, 158-162, 174-179; VIII (1900), stolpci 21-26, 64-70, 87-91, 104-109, 128-132, 144-146. Otorepec, Božo: Ob 500-letnici mesta Višnja Gora. Zbornik občine Grosuplje X. Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika. Grosuplje : Občinska konferenca SZDL občine Grosuplje, 1978, str. 277-294. Pokorn, Franc: Regesti listin župnega arhiva na Vačah. Carniola NV III (1912), str. 212-215, 283292. Pokorn, Frančišek: Sematizem duhovnikov in duhov-nij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ljubljana : Knezo-škofijski ordinariat, 1908. Provinzial-Handbuch des Laibacher Gouvernements im Königreiche Illyrien für das Jahr 1844; 1845; 1846; 1847; 1848. Laibach : Egger' sche Guber-nial-Buchdruckerei. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Opisi, 2. zvezek. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1996. Schematismus des Laibacher Gouvernements-Gebieths für das Jahr 1819; 1820; 1821; 1822; 1823; 1824; 1825. Laibach : Leopold Eger. Schematismus für das Herzogthum Krain 1795 mit verschiedenen nützlichen Nachrichten geographischen und statistischen Inhalts. Laibach : Ignaz Merk, [1795]. Schematismus für das Laibacher Gouvernement-Ge-bieth im Königreiche Illyrien für das Jahr 1830; 1831; 1832; 1833; 1834; 1835; 1836; 1837; 1838; 1839; 1840; 1841; 1842; 1843. Laibach : Eger'sche Gubernial-Buchdruckerei. Schematismus für das Laibacher Gouvernement-Ge-bieth im Königreiche Illyrien (Jahr) 1828; 1829. Laibach : Leopold Eger. Schematismus für Krain, Görz und Gradiska auf das Jahr 1807. Laibach : Leopold Eger, [1807]. Schematismus von Krain und Kärnten vom Jahre 1826; 1827. Laibach : Leopold Eger. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz : Selbstverlag, 1905. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1982. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana : Modrijan, Založba ZRC, 2009. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Druga knjiga. Med Bogenšperkom in Mokricami. Ljubljana : Viharnik, 2001. Stih, Peter: Dežela grofija v Marki in Metliki. V: Rajšp, Vincenc, Bruckmüller, Ernst (ur.): Vilfanov zbornik: pravo — zgodovina — narod = Recht — Geschichte — Nation. Ljubljana : Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999. Umek, Ema: Promet po Savi in mitnina v Krškem (1569-1574). V: Mihelič, Darja (ur.): Gestrinov zbornik. Ljubljana : Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999, str. 263-270. Umek, Ema, Reformirani urbarji deželnoknežjih gospostev na Kranjskem. Zgodovinski časopis 36 (1982), str. 311-321. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1678— 1679. Skicna knjiga (Faksimiliran natis originala iz Metropolitanske knjižnice v Zagrebu). Ljubljana : Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksimilirana izdaja, Ljubljana : Cankarjeva založba, München : Dr. Dr. Rudolf Trofe-nik, 1970). Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog-thums Crain, I-XV. Laybach, 1689. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana : Slovenska matica, 1961. Vrhovec, Ivan: Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi. V: Temni oblaki. Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi (Zabavna knjižnica, IX. zvezek). Ljubljana : Slovenska matica, 1895, str. 97-143. Zwitter, Fran: Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Ljubljana : Leonova družba 1929. Zupančič, Jože: Mesto Litija. Statistični, zemljepisni, zgodovinski, kulturnoprosvetni in gospodarski podatki. [s. l. : s. n.], 1952. Zontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1998. Zontar, Jože: Začetki občin na Kranjskem. Arhivi 29 (2006), str. 65-75. ¿Oil SUMMARY Litija - a market town on the river from medieval origins to the decline of the Sava River navigation in the mid-19th century Litija occupies a special place among medieval market towns in the present-day Slovenian territory in that there was no political or ecclesiastical administrative centre in the market town and its immediate surroundings. The market town was brought to life solely by its economic and transport functions, which were enabled by important land and river routes. The close interconnectedness between the existence and profile of Litija as well as the changing transport-economic role of the river can be observed much better here than in any other market town. The Sava River created Litija, ensured its existence and even brought it a short period of prosperity. The importance of the market town increased with the ever intensifying exploitation of the river's potentials, until the advent of the railway (1849) caused the cessation of river navigation. As has only recently been discovered, Litija was first mentioned as a market town in 1386, while its establishment dates back to at least the first half of the 14th century. The name Litija was originally a provincial designation that only gradually became limited to the market settlement, which did not evolve from a pre-existing village but emerged as a new settlement at the Sava River crossing. Other most recent conclusions that significantly differ from the hitherto findings concern the etymology of the name. According to the medieval records of the toponym (Lutigia, Lutya, Lutey and so forth), one has to assume that the original name was Ljutija rather than Lutija, a derivative of the personal name L'utovidt. Belonging to the seignory of Višnja Gora (Weixelberg) throughout its existence, the market town was under ducal jurisdiction until 1618 and later passed into private ownership, enjoying a considerable freedom due to its distance from the seat of the seignory. Until the Sava River navigation reached its peak, Litija's economy was more or less non-existent. It was already in 1443 that the duke had to renew the privilege of hosting a weekly fair, which was followed by two ducal privileges in 1514 and 1616, but to no lasting avail. Until the very end of the period under discussion, annual fairs (Jahrmärkte) recorded much greater success. In 1460 the market town counted thirty farmsteads (Hoffstatt), whose number remained largely unchanged for a long time. In the 16th and 17th century the number of landowners was even as low as twenty. The population and the number of houses increased significantly only in the first half of the 18th century. Thus, in 1752 the market town had thirty-nine houses and by 1830 their number rose to forty-eight. Litija remained one of the smallest and yet most recognisable market towns in Carniola for its specific activities. By the mid-18th century it had drastically changed its economic orientation and retained it until the cessation of river navigation one hundred years later. While sources from the 16th and 17th century contain many references to tanners, they had all but disappeared by 1752. With the rise and modernisation of river navigation, which had in the first decades of the 18th century passed under state jurisdiction, the inhabitants of Litija began to engage in river transport and hospitality business. In 1752 the seventeen local tradesmen included seven boatmen (Schiffleute), i.e. river boat owners, and four wineries; in 1830 the cadastral municipality of Litija counted eleven boatmen, ten innkeepers and three rope makers, i.e. ship rope manufacturers. Descriptions of Litija from the first half of the 19th century reveal a flourishing river harbour with rope-makers' workshops and a residential quarter housing a significant share of Carniola's shipowners. On the other hand, there are no documents confirming the existence of a so-called navigation office (Navigationsamt) that is mentioned in popular literature. Furthermore, according to the most recent findings, the river ferry most likely neither remained in the same location for the entire time, nor was it ever located in the market town itself. The tollhouse of the seignory of Višnja Gora, which must have been built at an early date and was administered under lease by local inhabitants, often the market town judge, appeared in written sources from the mid-16th century onwards. In addition to collecting road toll (Wegmaut), before 1742, the inhabitants also began to use it on their own to collect the so-called river toll (Wassermaut) from the passing river vessels, a practice that the state eventually prohibited in the 1770s. In political administrative terms, Litija was one of autonomous market towns in Carniola, which was largely owing to its geographical distance from the seat of the seignory. The position of the market town judge was first documented in 1566. It became electable prior to 1618, when the seignory of Višnja Gora came into private possession, and its origins may reach back as far as the Middle Ages. The market town judge was granted limited first-instance jurisdiction and the right to collect levies for the seignory of Višnja Gora. Written sources also make mention of the market town council (Marktrat), but not of a specific market town ¿011 municipality (Marktgemeinde), as the number of full inhabitants hardly sufficed to fill the market town council. Litija was likewise not granted its own market town seal. Having passed under the jurisdiction of the Counts or Dukes of Auerspergs as owners of the estate (from 1631 onwards), the inhabitants of Litija lost part of their unwritten rights. Hence, their hitherto freehold property (freieigener Besitz) became subject to the right of purchase (Kaufrecht), and in 1778 the seignory issued a prohibition on trade in market town's real estate without its acknowledgement. Following the abolition of town and market town autonomies during the French occupation (1811) only a few modest signs of the market town's (self-administration were preserved until the end of the pre-March period. 1849 brought about a radical change in administrative and especially economic life. Savska dolina na razglednici, odposlani okoli leta 1910 (Brilej, Spomin na Litijo, str. 105).