List 37.
Postava zastran požiganja ljubljanskega mahu.
Mah (morast) požirati je spet dovoljeno. Njih eksc. gospod deželni poglavar so blagovolili z razpisom od 5. t. m. tudi c. kr. kmetijski družbi na znanje dali, da preklicejo prepoved predlanskega in lanskega leta, in da dovolijo za obdelovanje mahu potrebno požiganje proti temu, da se spolnuje vse to natanko, kar postava veleva. Ta postava je pa, kakor gospod deželni poglavar v omenjenem razpisu pravijo, le začasna, ker si. ministerstvo notranjih oprav še le bo to zadevo do dobrega razsodilo, in dokler ne pride iz Dunaja ukaz, naj velja ta, zdaj oklicani.
Čeravno bo pa ta postava tistim posestnikom, ki imajo kaj zemlje na mahu, po njih kantonskih gosposkah in mestnem magistratu na znanje dana, se nam vendar potrebno zdi, da tudi ^Novice" ob kratkem razglasijo, kako in kaj.   Tako-le je:
Kdor hoče požigati, mora poprej za to prositi svojo kantonsko gosposko ali pa magistrat. Kan-tonske gosposki (ljubljanske okolice in pa verhniška) ali pa magistrat bojo to prošnjo berž izročile c. k. ko m is ji, ki je za posušenje mahu že več let postavljena; ta komisija bo ogledala vsak tak kos, kteriga kdo hoče žgali, in po tem ogledu še le bo dala gospodarju pismo (licenc) za požiganje, v kterem bo zapisano: kaj sme žgati in kdaj, in vse drugo, kar ima gospodar vediti. En prepis vsacega dovolitnega pisma bo dobila tudi dolična kantonska gosposka ali magistrat, enega pa tudi žandarmerija. Vse to, se ve da se bo prav hitro in brez pomude zgodilo.
Zgati se sme močirni svet le toliko, da se mu maho-vina do dobrega požge, tedaj se srne za navadno le enkrat žgati; le tamkaj, ker se z enim žganjem mahovina ne da^ pokončati, se sme požiganje ponavljati.
Ca s požiganja je na 6 tednov določen, namreč od t. dneva tekočega mesca septembra noter do sv. Terezije, to je, 15. prihodnjega mesca oktobra. Po sv. Terezii se noben kos mahii ne sme več požigati.
Pri delitvi dovoljenj za požiganje mahovja ima komisija na to gledati, da ne da vsem posestnikom na enkrat dovoljenja, ampak tako, da se požiganje po nekakem redu versti.
Za to, da se po požigu mahovja kje kako poslopje, pod, kozolc ali kaj tacega ali tudi sosedno polje ali kaka žetev ne uname, morajo tisti porok biti, ki p o žiga j o, zraven pa še cela tista soseska ali srenja, na ktere svetu mah gori; od njih se bo vselej terjalo povračilo škode in pa, da ustavijo ogenj. Zato mora vsaka taka soseska na stroške požiga j očih gospodarjev postaviti dostojno število poljskih čuvajev, kteri imajo čuti nad tem, da se požiganje v vsem po danem dovoljenji opravlja, in da varujejo, da ogenj ne seže dalje kakor sme. Poznali se bojo ti čuvaji po posebnem znamenji.
Kdor kakor koli prestopi postavo, tega čaka ojstra pokora, ktera pa mora vselej v pravi primeri biti s š k o d o, ki se je zgodila po prestopu postave, ali pa z dobičkom, ki ga je kdo   s prestopkom postave mislil doseči.    Pa tudi
župani  bojo odgovor dajali,   če se v okrajni njih soseske kaj napačnega zgodi.