4H«
Ivanka: K. /.enskcniu vpvašnJH.
K ženskemu vprašanju.
Spisala  Ivanka.
Emancipirana ženska :
Ta izraz je danes znan pač vsakemu količkaj   izobra-
ženemu čkn^eku ; a pravi pojem imajo le malokateri.
Mnogim je ženska emancipacija le nekak divji izrastek mode.
kojej^-a treba odrezati pra\- ob korenu. Da le slišijo to besedo, že so
pripravljeni pikro u^'ovarjati in zabavljati a na obrazu jim je brati
zaničevanje", preziranje, nevoljo.
Ivaj neki je temu vzrok ?
l^onajvečkrat ,t;-otovo dejstvo, da se dotičniki še nobenkrat niso
])otrudili, natančneje razmotrivati o stvari ter jej priti do dna. Časih
je pa temu kriva tudi kaka žalostna ali neprijetna iskušnja pod
firmo ženske emancipacije.
Dobri stvari na korist reči moram prvim, da ni pra\-ično izre-
kati sodbo brez skrbne preiskave ; a drug'im zat>-otovljam, da so na-
leteli na kri ve, ponarcjane firme.
ivaiika; K_ žeiisUcmu v|)nisaiiju. 489"^
Obdelujmo stvar nekoliko obširneje. —
/\ko primerjamo moderno z emancipirano žensko, najdemo mej
njima toliko nasprotstva in razlike, kakoršna je med dnevom in nočjo.
Modernej ženski je svet, življenje nekaka gledališčna predstava,
pri kojej menijo, da jim pripada le uloga — gledalca. Ako si na-
roče ložo ali plačajo vstopnino, menijo, da so storile več nego do-
volj, in potem se hote le še zabavati ob trudu in naporu igralcev. ..
A ig-ra jim niti ni vselej glavna zabava ! Cesto zabijo na igro
ter se vtope — v lastne in tuje liluze in frizure, v lastne in tuje
opazovalce in čestilce ... V tem premišljevanju so tako rekoč doma
in to je, kar jih najdalje zanima. —
Da, modernej ženski treba obožavanja in toalete kakor ribi
vede ui ako jej vzameš to dvoje, ostane ti le še mrtva, brezpomembna,
mnogokrat niti lepa podoba. Ob tem jedinem je pač v/.rastla in ob
tem sploh neha njena misel. Pomilovanja vredna stvar! .. .
Kako drugačna je emancipirana ženska! Njej je življenje občna
delalnica za občni blagor, v kojej morajo delovati \-si stanovi, naj-
višji in najnižji.
Med tem, ko smatra moderna ženska ljudmi nekako le one
oscV)e, ki zavzemajo v družbi ž njo isto, \'išje ali vsaj ne mnogo
nižje stališče in so jej najnižji sloji le nekake neprijetne, nadležne
prikazni, s kojimi niti od daleč ne bi hotela j)riti v dotiko, ve eman-
cipiran^l ženska, da je vse človeštvo jedna s;ima velika rodbina,
razdeljena sicer v narode in stanove, ne pa v gospt)do in nekaka
borna, brezpravna bitja. Ona ve, da mora vsak ud te rodbine skr-
beti ii\ neumorno delovati za njen blagor sploh ter posebej za blagor
onega iiarotla, l<ojega mati ga je r(.)dila . . .
lunancipirana ženska se popolnoma zaseda dolžnosti, katere j(;
prejela z življenjem \red . . . Zaveda pa se tudi svoje zmožnosti in
moči v spolnovanje in dopolnitev teh dolžnosti. Ona hoče biti kori-
sten ud svojega naroda in člo\'eške družbe. -—
rCako pa pride ona do te vz\'išene zavednosti ?
Po trudu in resnem dušnem delu. —
Ona išče najprvo sama sebe; a ne v koristi in zabavi, marveč
v duševnem svojem svetu. Skrbno, skrbno raziskuje svoja nagnjenja
in svoj talent, hoteč najti ono smer delovanja, za kojo se čuti pred
vsem drugim poklicano in sposobno. To je jako \-ažno.
(jotovo je namreč, da skoro vsaki človek tako rekoč prinese s
seboj na svet neko posebno veselje in tudi zmožnosti za kak poklic.
In ako se po lastnej ali krivdi druzih izneveri temu s\'ojemu nag-
njenju, spozna kasneje zmoto ter često toži. da je  zgrešil  svoj  cilj.
490 Ivanka. K. ženskomu \prašanju.
<TOtovo je nadalje, da kdor mnojjfo stvari začenja, na\'adno le malo
ali nič ne dokonča ter da zamore posamezni človek le v -jednej sa-
mej stvari doseči popolnost. Tako n. pr. modroslovee ne more biti
ob jednem glasbenik, zß'odovinar, zvezdoslovec, slikar, zdravnik itd.
Kdor bi si hotel vse znanst\'ene stroke popolnom.a os\-ojiti, živeti bi
moral dolga stoletja. —
Vsekako je seveda treba, da se o vsem toliko poučimo, kolikor
nam je le možno; a jednej stvari, in to tistej, za ktero imamo največ
.sposobnosti in poklica, posvetiti moramo posebno svoje moči, in o
dobrem vspehu ni dvomiti.
Neko gotovo smer si toraj izbere emancipu'ana ženska, in
zato je tudi njeno delovanje gotovo, vstrajno in vspešno. Tako na-
stajajo doktorice, profesorice, pesnikinje, pisateljice, razne umetnice,
človekoljubkinje, politično uplivne ženske ter ženske, okrog katerih
se tako rad zbira umetniški in izobraženi svet. S(>li more in sme
taka ženska prezirati ali celo zaničevati ? Ne ! Njih imena bode s
spoštovanjem in občudovanjem izgovarjala zgodovina.
Izobraziti, duševno omikati se hoče emancipirana ženska, a ne
radi osebne časti in dobička, marveč zato, da tem ložje in wspesneje
deluje v prid naroda svojega ter vsega človeštva. Ona se z znano-
stjo noče ponašati, pač pa koristiti. Njej ni dovolj, da so jej znane
razne razmere, ona jim išče vzroka in odpomoči.
Pa, oporekalo se mi bode, da bi morali potemtakem prepustiti
možki studiranje in svoje službe ženskam ter prijeti doma za kuhalnico in
šivanko. .\ temu ni tako. Prvič, ker še dolgo, dolgo ne bo toliko
izobraženih ženskih, da bi izpodri\'ale možke iz služb ; drugič pa, ker
je ženska sama preveč navezana na domača dela in glede njih pre-
natančna, da bi jih pustila iz\Tševati ali tudi le samo nadzirati —
možkim. Ona zraven svojih študij še vedno najde dovolj časa za
urejevanje domačih opravil in dolžnosti.
Med tem, ko moderna ženska po divanih in oknih jirodaja svoj
dolg čas malemu psetu aH mimoidočim, in oni čas, kojega možki
pretolčejo po gostilnah in kavaiMuili, porabi emancipirana ženska \-
to, da se suče marno in urno po domu s šivan!<o, gladilnikom, ku-
halnico in jednakim, ter umno in premišljeno oskrbuje gospodinjstvo.
Ker razume svojo stvar in jej je čas dragocenost, naredi več in
bolj v d\eh urah, nego kdo drugi v poldnevu.
Ne bojte se tudi, tla bi emancipirana ženska hotela navzeti si
možke manire in običajev. Ne, ne ! Emancipirana žt-nska hoče biti
le ženska, a popolna, plemenita ženska.
Ivanka: K ženskemu vprašanju. 4!)1
Ona tudi želi in hoče, da se občuje in postopa ž njo kot z žen-
sko, a ne z neumno, brezmiselno igračo.
Tudi za gospodarstvo in svoje pravice se vam, gospodje, ni prav
nič bati. Po teh niti v sanjah ne hrepeni emancipirana ženska - le
mej ne stavite nasilno njenemu duhu in njenemu delovanju.
Kaj ne, da mislite tudi, da vas ženska emancipacija oropa do
cela ženske — ljubezni ? O kako malo pač poznate koprneče srce iz-
obražene ženske !
Ona, ki tako skrbno in zvesto goji blaga in nežna čustva v
svojem srcu; ona, ki jej je duša tako polna lepih mislij in idealov;
ona, ki tako hrepeni odpočiti si od truda in napora na zvestem lju-
bečem srcu — ona nuj bi ne znala, ne hotela, ne mogla ljubiti ! ?
Ah — kolika ironija !
Res je pač, da je njej ljubezen dragocen zaklad, kojega zvesto
čuva in zapira v svojem srcu, boječ se, du ga ne izda lahkomiselno,
nevredno . , .
A zato nji'j ljubimec ni le z o p e t n ioboževateij in novo krat-
kočasje, kakor onim lahkim, nakinčanim stvarem ; njej j<' ljubimce
mož - ideal, izbran in ljubljen izmej milijonov. . .
Le izvolite si torej v družico emancipirano žensko ! Prinese vam
ne vselej denarja, kojega prijateljstvo itak ni zanesljivo, — a vsikdar
vam prinese bogatstvo ljubezni in dušnih dragotin, kar vam ostane
celo po nje smrti.. .
Ideal emancipirane ženske je naroda in človeštva blagor. In
najlepše in najprostranejše polje delovanja v tem smislu se jej od-
pira ravno v zakonu. Zato pa je ona tudi vzorna soproga in vzorna
mati. —
Pogk'jmo še, ako more biti ženska tudi kot /.vna. in mati eman
cipirana ?
Da, ravno tu bode koristila z emancipacijo neizreklji\'o mnogo.
Prepričajmo se.
Moderna koketka ostane v zakonu taka, kakoršna je bila pred
njim,  kar  je  naravno,  ker njena duša nima druzega spoznanja.
Kakor je prej nervozno stremila za tem, da je imela ona prva
najnovejše iz mode, tako bode tudi soprogu ob vsakem izprchodu
obstajala pred raznimi izložbami ter ga trapila s prošnjauii in grož-
njami za novo prelerino, novo bluzo ter za jjrvikrat v razložbi izpo-
stavljeni klobuk. In mož, boječ se daljega nadlegovanja, privoli
zopet in zopet ter se morda skriva pred —- upniki.
Tudi se, vajena vedni izpremembi, kmalu naveliča svojega moža.
4'J2 Ivanka: K ženskemu v])rašanju.
ter hode prijazno sprejemaUi pol<k)ne in mogoče še kaj druzega od
raznih priUznencev in čestilcev.
A ne tako emancipirana ženska. Ako je že prej življenje smat-
rala resnim, bode se tembolj prizadevala v zakonu biti popolna.
Ona se ni omožila za to, da bi bila preskrbljena, ker zna za se
v vsakem oziru sama skrbeti. Ona se je prvič omožila zato, ker je
ljubila, drugič pa zato, ker \^e, da je sposobna spolnovati dolžnosti
soproge in matere. Njej ni mož le nekak dobroten, prijazen kasir,
marveč srčno drag in ljubljen drug, kojega volji se rada in prosto-
voljno vklanja... Ona noče poznati le prijetnosti zakona, ona pozna
natanjčno tudi njega dolžnosti, in njeg^a neprilike jej niso nikdar čez
glavo. —
In kako vzvišena, nedosegljiva je ona kot mati ! Ko so nervoznej,
jezljivej, le na zunaj omikanej ženski otroci le ljuba prijazna bitja
in se njih nepokoja in naivnega vpraševanja takoj naveliča ter po-
polno prepušča njih oskrbo in vzgojo plačanim ljudem, — je duho-
vita, duševno izobražena ženska vsa prevzeta najpopolnejše in naj-
sladkejše materinske ljubavi . . . Njej so otroci neizrekljiv drag'ocen
dar, najdražji zaklad, za kojega skrbi neumorno noč in dan. Ona ve,
da je nje najsvetejša dolžnost, vzgojiti ta mala nežna bitja v krepke
in koristne ude človeške družbe in da jo čaka glede teg"a težka od-
govornost.
In kje bi pač zamogla bolj plodonosno in na bolj plemenit na-
čin vporabiti svoje znanje, svoje prepričanje, svojo ljubezen do milega
naroda neg'o pri vzgoji svoje dece!? Kako se uprav tu veseli, ko
vidi, da se ni zaman trudda, zaman nabirala in spravljala — saj
ima sedaj svojim otrokom kaj podariti !
Xje znanje, nje plemeniti nazori, nje domovinska ]juba\-, \-se to
preneseno v te male, angeljske glavice v ta nežna, nedolžna srca —
kolik hasek,!, kako lep sad in kako sladko zadoščenje /p trud in
napor ! . . .
Emancipirana ženska se mnogo uči in mnogo čita. A ona m
sprejema slepo se zaprtimi očmi, kar se jej tu nudi ! .Sama si poišče
resnice, in tej resnici je neomajno zvesta ! In ako je bila v njej de-
setkrat prevarjena, bode jej še stokrat verovala — verovala v resnico,
ne v prevaro !
Ker toraj sama ne pozna omahovanja in negotovosti, bode tudi
v duše svojih otrok vcepila trdnost prepričanj ter postavila narazru-
.šljiv temelj plemenitemu značaju.
Kako neprecenljive vrednosti je to za poznejše življenje nje-
nih otrok! Ko se drugi bore in mučijo s tisoč dvomi ter se nazadnje,
493
siti napora in pri'var, izneverijo vsemu ter ostane v njih duši le
temna praznota — se mirno in samo-zavedno ozirajo sinovi in hčere
emancipirane ženske v zvezdo, katero jim je pokazala mati ... In
ko že ona blaga, vzvišena žena davno počiva v ozkem grobu,
spominjajo se je s svetim spoštovanjem in neminljivo ljubeznijo ter
jo blagoslovljajo . ..
Vže iz teh skromnih, nepopolnih vrstic je razvidno, da eman-
cipirana ženska nikakor ne zasluži preziranja in posmeha, mar\'eč v
vsakem oziru simpatij in priznanja. Zato pa :
Na dan, prava, plemenita ženska emancipacija !