IV 78366 Glasilo jugoslovanske socialno demokratične stranke. Leto V. V TRSTU, v soboto dne 1. maja 1915./;^. St. 1. „ZARJA“ izhaja vsak petek z datumom naslednjega dne. — Letna naročnina K 4.80, polletna K 2.40, četrtletna K 1.20 — Naslov: Upravništvo ,,Zarje“ v Trstu. Delavski dom, ul. Madonnina15. Posamezna številka 8 vinarjev. Rokopise je poslati na naslov: Uredništvo „Zarje1, v Trstu, Delavski dom, ul. Madonnina 15. — Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Cena in-seratom: Enostopna petitvrstica 10 v., pogojeni prostor 30 vin., poslana in razglasi 20 v. Uradne ure za stranke od 6.-7. zv. — Reklamacije poštnine proste. Našim čitateljem. Pred vami je nova številka „Zarje“, pred vami je zastava nove misli, pred vami je mogočno stremljenje, krepka protesta, mladostno navdušenje borcev življenja in ideala... Ali bode naša misel brezuspešno izražena, ali bode naš glas premagan? Vemo da se nahajamo ob križpotju zgodovine, in da je nevarno stopiti v tem trenotku v boj. Toda ostati hočemo stranka aktivnosti in dejanja tudi v trenotku, ko je misel od vseh strani zatajena in ko se vpričo sedanjega položaja gleda v bodočnost z nezaupanjem in skepso. Le enkrat na teden bode zvenela iz skromnih predalov tega bojnega glasila nasa preobrazujoča in vzpodbujajoča beseda, le enkrat na teden nam bode začasno mogoče braniti načela stranke, tolmačiti cilje socializma, pobijati neresnične vesti in pretva-rjene pojme, ki jih širi meščansko časopisje. Vse preredkoma, vemo! Vkljub temu se nam pa zdi, da bi bilo neprimerno in nekoristno ostati brez strankinega glasila do časa, ko nam bodo razmere omogočile zopetno izdajanje dnevnika. Četudi bode list izhajal le enkrat na teden, obveljal bode vseeno ter koristil napredku stranke. Ob začetku vojske smo bili tudi mi, kakor vse druge stranke, primorani ustaviti vsako delo. Vez med stranko in delavstvom je bila pretrgana ravno v trenotku, ko je bil splošni položaj najnevarnejši in ko je bila medsebojna opora najbolj potrebna. Poleg vsega smo pa še ostali brez glavnega glasila, kar je splošno neskladnost strankinega dela še bolj pospešilo. Splošne izredne razmere so nam trenotno onemogočile nadaljevanje začrtanega dela, niso pa mogle preprečiti naš obstoj, ustaviti naš razvoj. Zavedali smo se tudi v najtežavnejših momentih, da smo mi šp edina stranka /vdnvpS*va in da tei#elji v neomajni zvestobi do principov mednarodne pravičnosti začetek ljudske sreče in miru. Osem mesecev je preteklo, odkar je izšla zadnja številka „Zarje“, in ravno tekom teh osmih mesecev so se doigrali dogodki ogromne zgodovinske važnosti, so se dovršila dejanja, kojih posledice bodo segale daleč preko sedanje dobe. Razmere so pa hotele, da smo mi ostali ravno v tem času brez svojega osrednjega glasila! Vam, slovenski proletarci, izročamo danes naš list, vam zaupamo ta prapor naše misli. Branite in podpirajte ga! V boj stopamo danes tudi mi, v boj za naš cilj! Naj znači delo, ki ga pričenjamo ob zori tega zgodovinskega 1. maja, prerojenje našega strankinega življenja, uresničenje naše nepremagljive mlade in jake volje in moči! BtrnimT) vrste in naprej! Uredništvo. Vodilna ideja I. maja — praznika dela in miru — bode letos še z vso močnejšo silo uplivala na naše mlado navdušenje, bode z vso večjo močjo oživljala v naših prsih uporno željo po zmagi luči in življenja, po porazu smrti in nasilja. Eno mišljenje in eni nagon bode spajal danes v skupnem skladu miljone vnetih in zavednih proletarcev vseh narodov. Misel o bratstvu in solidarnosti vseh . I. MAJ. Ostati hočemo zvesti našim načelam, braniti hočemo principe mednarodnega socializma in stremljenja mednarodne stranke. V boj stopamo z odkritim čelom in pogumno voljo. Dvigniti hočemo brezobzirno naš glas v prid ideje. V idejo socializma edino zaupamo in v nepreprečljivo zmago naše stranke! In ker vemo da je ob pričetku težavnega dela in boja potrebno pojasniti v vsakem oziru svoje stališče, povemo takoj, da smo slejkoprej proti vsakemu izkoriščanju in zapostavljenju, proti vsakemu teptanju ljudskih pravic in da smo slejkoprej globoko prepričani, da je obstoj in uveljavljenje Internacionale poglavitni temelj našemu delu. Izhajajoč iz tega stališče sodimo, da bi se dalo o nekaterih izjavah nemške in francoske socialno demokratične stranke marsikaj izpregovoriti, in da so bili nekateri izrazi glasila nemške socialne demokracije v Avstriji «Arbeiter Zeitung» zelo neprimerni. Z neumorno silo zopet na delo! To je danes naše geslo. Z novim listom hočemo bistriti in razširjati pojme socializma, utrditi temelj mednarodnosti in potrebo narodne autonomije, tolmačiti program in cilje stranke in nepobitne vzroke razrednega boja. Pojasniti hočemo razloge kapitalističnega propadanja, porajanje novih družabnih oblik, kazati hočemo korak za korakom na razvoj delavske politične in gospodarske moči. Izobraziti in povzdigniti ljudsko maso, ustvariti novo krepkejšo ljudsko duševnost, to je glavni smoter našega lista! Ali bodemo naš namen dosegli ? Upamo močno, da ne bodemo zaman delali. Ob zori I. maja stopamo z novim listom na dan. Krepke proletarske roke naj dvignejo ob luči tega dneva ponosno v prosti zrak novo bojno zastavo ideala! Nad zrušeninah starih sistemov hočemo zidati novo stavbo bodočnosti! V neugodnem trenotku stopamo med sodrugi, v trenotku silne teme in silnih viharjev. Ali luč dneva se že vsenaokoli kaže; zlati obrobki nove zarje že svete na horizontu.... Kruta je zora tega I. maja! Vsenaokoli bujno prerojenje; večni akordi narave pojejo v vesoljnem skladu zmagovito pesem vstajenja in življenja. Krvavi so letos žarki delavskega dneva. Obstrmelo je človeštvo ob grozoti trenotka; uporna volja je omahnila. Ali hlepenje po svetosti človeškega življenja ni še nikoli tako mogočno razmahnilo svoje svetle peruti, kot ob tej uri postanka nove zgodovine. Kam drži križpotje sedanjega svetovnega trenotka? Drži v pogubo, ali k cilju? Zarja delavskega praznika suje svoje žarke po vsej zemlji, prinaša vsem ljudstvam svoj svetli, oživljajoči pozdrav. Sijaj tega dneva združuje vse narode. • V ideji in cilju I. maja j£ znamenje vstajenja... Tudi ob kruti zori tega I. maja vidimo znake probude in preporoda. Zato ne omahamo in ne obupamo. Ni nam danes prvič onemogočeno dvigniti prosto naš glas. Ni danes prvič* majniška prn*,«1.; preprečena pod razmahom kapitalistične sile. In nismo danes prvič primorani ustaviti trenotno naš korak. Mimoidočih porazov ne tajimo. Vtajiti pa se ne more niti dejstvo, da smo za vsakim porazom napravili hipoma velik skok naprej. Doslej smo na shodih I. maja leta za letom poudarjali zahteve organiziranega delavstva do boljših gospodarskih in političnih razrednih pogojev. Tolmačili smo na dan I. maja program dela, ki smo si ga bili določili in ki smo ga skušali udej-stviti. Zahtevali smo uvedbo splošnega 8 ■ urnega dela, zahtevali smo starostno in invalidno zavarovanje, določitev minimalne mezde, preskrbitev ljudstva z dobrimi in cenimi živilami. Odpravo ponočnega dela, izkoriščanja žen in otrokov, sploh izvedbo splošne razumne socialne politike. Zahtevali smo tudi, da bode ljudstvu ob vsaki priliki dana možnost, soditi in sklepati o javnih, življenja in interesov ljudstva se tičočih problemov. Zahtevali smo redno poslovanje državnega zbora in deželnih zastopstev. Zahtevali smo širšo svobodo tiska in zborovanj. Stremeli smo po udejstvovanju politike v prid proletariata in ne samo gospodujočih. Kritizirali smo nepotrebne izdatke, mislili smo na blaginjo ljudsta, ki smo želeli, da bi bilo vse brez razlike združeno v boju za zmago dela in ciljev solidarnosti. Kje so sedaj za nami vse te želje, vsi ti boji? Izbruh evropske vojne potisnil je v ozadje vse te, za obstoj in blagor ljudstva tako pereče zahteve. Ali je pa zato bilo delo na polju socialne politike in javne svobode zaman? Naše smotreno in vztrajno delo na tem polju ni bilo brezuspešno. Da smo usilili vsem evropskim državam, tudi onim, ki so bile izvajanju modernejše politike najmanj pristopne, izvedbo javnih socialno političnih zahtev proletariata, je to ena najglavnejših zaslug mednarodne stranke. In naj ob tej priliki še konstatiramo, da so morale vojskujoče države v marsikaterem vprašanju ljudske oskrbe poseči po temeljih naše javne politike. Evropski konflikt je na eni strani nenadoma onemogočil izvedbo ljudsko socialnih postulatov, na drugi pa brezobzirno uničil vse one razredne predpogoje, ki si je ljudstvo znalo tekom desetletja ob uporu gospodujočega kapitalizma priboriti. Letošnji I. .maj, ki bi moral zgovorno pričati o neprestanem naraščanju proletarske armade, o nepretrganem političnem in kulturnem napredku delavskega razreda, ostane vsled vojske, ki razsaja po vsej Evropi, brez svoje navadne javne protestne in demonstrativne važnosti. Ali je pa zaradi tega odvzet protestnem prazniku dela svoj uporni značaj, svoj idealni pomen? Ce tudi ne bodemo na impozantnih javnih shodih izrekli odkrito naše težnje, bodemo vseeno prisegali v naših srcah neomajno zvestvo ciljam osvobojajočega socializma, stremljenjam razrednega pokreta in postanka. «Proletarci vseh dežel, združite se!» Neštetokrat so bile te besede ponavljane, ali še vedno vse premalo. Vrgli smo med maso osrečujočo besedo. Narodi pa jej niso hoteli slediti. Danes krvavi Evropa po lastni krivdi. Mesto solidarnega življenja, medsebojno uničenje... Čemu iskati vzroke izven ljudstva samega? Življenje bode sveto in uničenje nemogoče le ob zmagi internacionale. Ali ni bila simbolična slika o tisočerih združenih žuljevih rok "dovolj zgovorna? Proletarci sveta, dvignite kvišku prapor solidarnosti in življenja! Za nami je leto hudih dogodkov in nepremagljivo težavnih razmer. Ali če hočemo tudi ob priliki letošnjega I. maja pregledati vrste in delo stranke v zadnji dobi, vidimo da nas niti sedanji i-asi niso našli nesposobni za koristno razredno delo. Strokovne organizacije so ravno v tem času pokazale, da je njih temelj nerazrušljiv. Organizirani člani in njih družine so imeli v teh časih hude brezposelnosti in trajnega vpoklicanja .marsikdaj ; /itiko konstatirati koristi delavske vzajemne podporne organizacije. O koristnem delu, ki ga izvr-'•liejo sedaj na tem polju strokovne organizacije • le prilika še mnogokaj govoriti. Strokovne orga-\eije so ravno v tein času pokazale svoj. trdni i tovljeni obstoj, ki jim zagotavlja veliko bodočnost. Tudi na gospodarskem polju smo pokazali velik napredek in veliko moč. Ljudska oskrba je temeljila v zadnji dobi skoraj izključno v delavskih zadružnih ustanovah. Meščansko časopisje samo je moralo priznati, da so bile edine delavske zadruge, ki so v tem vojnem času uspešno skrbele za koristi in blaginjo ljudstva. V tem oziru se je delo proletariata na najzgovornejši način uveljavilo. Z mogočno silo se prikazuje neprestano nastajanje novega razreda. Nimamo zato niti ob tej uri povoda, da bi obupavali nad našo misijo. Naša moč ni uničena, haš razredni napredek ni prenehal. Zgodovina delavskih bojev in delavskega maja pa ni še končana... Ne verjamemo v nepremagljivost kapitalistične sile. Verjamemo v naš nepreprečljivi postanek in razvoj. Kaste nepretrgoma naša moč! Zbor neštevilnih glasov čujemo; skladajo se neprestano v vedno mogočnejšem ritmu; od zemlje do zemlje odmeva mogočna simfonija... Ali ne pozdravljajo bodočnost, ali ne kličejo v življenje vse mlačne in nezaupne? Zora prvega maja je planila raz gore; žar novega dneva vstaja... Naj počiva kladivo, naj deluje misel... Bili smo neznatna jata borcev, pa smo postali armada. Le poguma je treba in neomahljivega prepričanja. Brez besed in pozivov se bodemo letos spomnili pomena I. maja, spomnili stranke in programa in pravic, ki smo jih zahtevali. Za nami je maj strankinega postanka in preporoda, maj velikih bojev in nepoznanih žrtvovanj; pred nami je maj velikih sporov in odločilnih zmag. V vrste, sodrugi! Ura vstajenja ni še odzvonila. Ideja ni še dovolj razširjena. Spomnimo se ta dan stranke in bodočnosti, pripravimo z delom za socialistično misel novo zgodovino delavskega maja... 2IVELI I. MAJI i M ii ii d D D D K i * D D 'i D D D D D D ii D Ali je mednarodnost nemogoča ? Po izbruhu evropske vojske se je pričelo zopet mnogo govoriti o utopiji internacionalizma. Ni ga gostilniškega političarja, ki ne bi danes z vso gotovostjo trdil, da je Internacionala uničena in da je vsako stremljenje po združitvi narodov brezuspešno. Ni le našo delavsko internacionalo, koja že sedaj kaže znake mogočnega pre-rojenja ki se na tak enostavni način odpravlja, temveč tudi možnost, da bi mogle kedaj evropske države biti združene v skupni zedinjeni federaciji. »Človeštvo je še divje — Moderni človek ni nič boljši od svojega predavnega pradeda — Vojske so bile v preteklosti in vojske bodo tudi v bodočnosti. Ljudstva se bodo i. vedno večjo vnemo pobijala — Zadnja beseda ostane še vedno topovom!“ itd., Te vrste globokih izre- kov in premišljenih aforizmov je slišati ob vsaki priliki iz ust vseh onih neštevilnih in različno nadarjenih poli-tičarjev, ki rešujejo javne probleme z „neizinotljivim“ presojanjem zgodovinskih dogodkov. In je vendar resnica — četudi se bode zdela komu taka trditev v tem trenotku predrzna — da je šele danes mogoče upati z vso gotovostjo v zmago onih načel, o katerih misli večina, da so neuresničljive. Treznemu opazovalcu sedanjih svetovnih dogodkov se ravno v teh časih zgovorno kaže vsa trhlost trditve, da je svetovno solidarno združenje nemogoča stvar. Ako razumemo pod besedo mednarodnost ono naravno združenje vseh narodnostih v mirno neodvisno skupnost, tedaj moramo priznati, da so ravno v sedanji dobi neštevilni faktorji, ki četudi z nasprotujočim smotrom, z enako silo in neprenehoma pospešujejo razvoj človeške družbe v tej smeri. Delavstvo samo je predvsem razumelo, da mora biti boj za mednarodno enakopravnost glavni smoter njegove socialne misije. Že ustanovitelji socializma sami so posebno poudarjali, da je naloga proletariata rešiti nele njegova specifična razredna vprašanja, marveč tudi vse druge splošne probleme človeštva. Združitev armade . delavstva je mo- goča le pod eno samo zastavo. Dejstvo, da se mora delavstvo v boju za svoj obstoj združiti v skupno mednarodno falango, pa izklučuje vsak narodni partikolarizem. Kako bode v bližnjem času nova proletarska Internacionala udejstvovala svoje težnje ni mogoče sedaj prerokovati. Ali nekaj je gotovo. Med faktorji, ki bodo odločilno uplivali na rešitev mednarodnih skupnih problemov, je vpoštevati v prvi vrsti mednarodno združeni proletariat. Toda pri temu prihaja v poštev še nekaj druzega. V enako smer kakor delavstvo opažamo da koraka tudi kapitalizem. Ce se na eni strani proletariat mednarodno združuje, vidimo da se na drugi tudi kapitalizem mednarodno razvija in uveljavlja. Značilni pojavi v kapitalističnem gospodarstvu nam ta preobrat zgovorno predočujejo. Kapitalistični produkcijski sistem ne trpi državnih mej. Produkti ene države so namenjeni ljudstvam in obratom v drugi. Medsebojni interesni stiki med kapita" listom različnih držav postajajo vsled tega vedno tesnejši. Kapitalizem mora biti že po svoji naravi mednaroden. Gilj. gospodarske ekspanzije temelji v splošni vedno obširnejši interesni zvezi kapitalizma. Te interesnt^zreze s> . 'Inv C.'i J,,'t r-riV' 1' vojna ne more pretrgati. Evropska vojska, ki je nastala večinoma vsled medsebojnega kosanja različnih interesov, ni rešila doslej ne ene sporne točke kapitalistične ekspanzije. Provzročila je nasprotno neprestano toliko novih konfliktov in pro- blemov, da se moramo nazadnje prepričati, da ne more niti največja vojaška premoč obveljati napram vsem tem nepretrgoma se porajajočim novim interesnim sporom. Vidi se pač, da je konflikte, ki segajo v mednarodno življenje, mogoče rešiti le mednarodno. To načelo je zagovarjal tudi Emanuel Kant, ko je že leta 1884 v svojem znanem spisu o novem pravu zahteval uvedbo medna- rodnega pravnega veda. V tem spisu trdi Emanuel Kant, da je ravno „družabna nedružabnost“ (ungesellig Gesel-ligkeit) ki daje povod pravnemu redu! Federacija vseh držav je ravno zaradi ureditve medsebojnega razmerja ter preprečenja konfliktov potrebna in neizogibna. Uspeh od vojske je pričakovati le v gotovih razmerah in mejah, ako se prekorači te razmere in meje postane vsaka vojska nemogoča. Sedanji zgodovinski moment nam pravi, da se bližamo našemu cilju z urnimi koraki. Boji delavstva in silni razvoj kapitalističnega gospodarstva pospešujeta neprtrgoma spremembo splošnih socialnih stikov in razmer. Internacionalizem se udejstvuje. Mednarodnost ni premagana, mednarodnost je mogoča in neizogibna! Smotri socializma. O načinu emancipacije življenja imamo različne pojme. V glavnem pa vidimo, da se skuša doseči srečo in blagostanje ljudstev le potom dvojih načinov: Potom reorganizacije države na eni strani, in potom medsebojne samopomoči na drugi. V prvih početkih socialističnega gibanja je bilo nemalo takih sanjačev, ki so pričakovali edinole od države pomoč za bedno ljudstvo, ki so mislili, da je le od reorganizacije državnega ustroja po volji gospodujočega razreda odvisna emancipacija ljudstev. Koliko brezuspešnih pozivov na vladajoče je bilo takrat izrečenih, in koliko ponesrečenih programov državnega socializma je bilo sestavljenih ! Država naj bi sama skrbela za potrebe ljudstva? Odkar so na svetu države se ni še to zgodilo. Toda že veliko preden, nego so se utopisti državnega socializma prepričali, da je le v organizirani bojujoči masi temelj novega družhbnega ustroja, je delavstvo uvidelo, da je iskati način osvobojenje v medsebojnem združenem podpiranju. Na Angleškem, kjer je ta nova misel prvič prodrla, se je takoj pojavilo znano chartistično gibanje, ki je stremelo po reorganizaciji državnega ustroja pod pritiskom združenega delavstva na državno zakonodajo. Razredno zrelo delavstvo je že razumelo, da ni pričakovati boljših razmer od naklonjenosti vladajočih. Delavstvo je skušalo uveljaviti svojo moč potom svojih strokovnih in gospodarskih organizaciji. Zidalo je pogumno svojo razredno stavbo, čisto neodvisna od države. Moč novega faktorja je tako v vsaki smeri nepretrgoma rastla. V obstoječi kapitalistični državi se je pojavljal ustroj nove družabne oblike. Cilji in boji razrednega socializma so pokazali novo smer v razvoju človeške družbe. Pričetek medsebojne razredne organizacije delavstva znači pričetek nove države, ki absorbira polagoma obstoječo kapitalistično državno premoč. Tako vidimo, n. pr., da je država prisiljena pod pritiskom strokovnih organizacij, ki poleg vzdižitve razrednega boja, podpirajo delavstvo tudi gmotno v slučaju brezposelnosti, stavki, itd., priznati delavskemu razredu bolniško, nezgodno in invalidno zavarovanje. Vidimo tudi, n. pr., da je pametna trgovinska politika sama, ki veleva 2 2 ARJA kapitalistični državi da je priznavati delavskim zadrugam, ki imajo nalogo preskrbeti ljudstvo z dobrimi in cenimi živilami, posebne ugodne pogoje. Vidimo na tak način, da je razredna politika delavstva ki neprenehoma in skoraj neopaženo spreminja državno obliko in državne tendence gospodujočega razreda. Ko se je na angleškem prvič uvedlo 10 urno delo pri vseh obratih, je Karl Mara opravičeno poudarjal, da znači določitev tega minimalnega delovnega urnika — takrat je delavstvo na angleškem delalo po 14 in celo 16 ur na dan — triumpf socialističnega principa, ker je bila pač takrat država prvič prisiljena sprejeti zahtevo razrednih organizacij po minimalnim delovnim urnikom. Ravno ta zakon nam predstavlja pričetek one socialne politike, ki jo razredne organizacije od tedaj neptenehoma izvršujejo. Paralelno z organizacijo in razvojem delavstva se razvija in izpreminja tudi obstoječi državni ustroj. Po-četki socialne politike in splošne oskrbe temeljijo v delu in težnjah razredne organizacije. Država je primorana, za rešiti svoj obstoj, udejstvovati polagoma socialna načela mase, ki se je pokazala sposobna ustvariti si tudi v kapitalistični družbi svoje posebne življenjske pogoje. V tem spoznanju tiči tudi vsa nevarnost za obstoj kapitalizma. Ko bode zgradba razredne stavbe proletariata dovršena, bode zmanjkala obstoju sedanje družbe sama-posebi vsaka podlaga. Cim silnejše bodemo mi zidali našo gospodarsko in politično stavbo naprej, tem prej bode novi socialistični družabni ustroj nadomestil sedanji sistem. Proletariat sam je nositelj nove bodočnosti! Mednarodni Kapital. Y meščanskem časopisju se je udomačila sedaj navada, da zmerja Ameriko, ki pošilja kljub svoji nevtralnosti trojni zvezi vojni material. Popolnoma prav razlagajo to dejstvo s tem, da je kapital brez vesti, da ne hrepeni po drugem nego po profitu. Le to napako ima ta razlaga, da pripoznava to svojstvo edino le ameriškemu kapitalu. To je seveda zelo površna sodba, kajti kapital in želja po čim večjem profitu sta nerazdružljiva kakor siameška dvojčka. Žeti profit kjerkoli, to svojstvo kapitala osvetljuje silno zanimivo Ameriški dopisnik dunajske „Arbeiter-Zeitung“, ki piše iz Nujorke, sredi marca, tole: „Ce niso že zdavnej razbile evropske centralne velesile zapadne velesile in Rusijo, tedaj niso vzrok tega težki topovi, ki jih namerjajo na zapadne velesile mnogi, v Ameriki živeči Nemci, Avstrijci in Ogri. Seveda so ti topovi le besedičenje in jezikanje, med tem ko nekateri od njih oskrbujejo te sovražnike s pravimi, jeklenimi topovi, seveda za dober denar. Med dobavatelji sovražnikov Avstro-Ogrske in Nemčije je tudi Oger Teodor Kundtz, lastnik tovarne za avtomobile v Klevelandu, kjer je bila izbruhnila tudi pred kratkim stavka. Stavka je pripravila tudi to na svetlo, da morajo garati delavci gospodu Kundtzu, ki je dobil visok red od ogrske krone, noč in dan, da dobiva Rusija dovelj avtomobilov. Kako spravlja v soglasje ta gospod svoje postopanje z visokim ogrskim redom, to je težko razrešljivo vprašanje. Ker pa proizvajajo danes v razlaganju in opravičevanju najdrznejše cirkuške umetnosti, zato leliko razlagamo postopanje gospoda Kundtza na sledeči način: Rusi izgubivajo trajno toliko vjetnikov in vojnega materiala, da pridejo končno avtomobili iz Klevelanda le v prave roke. Dalje imamo obče znanega gospoda Schwaba, čigar nemško ime se z najboljšo voljo ne more poangležiti. V kraju, z nedolžnim imenom Betlehem, fabricira ta gospod za račun angleške vlade najraznovrstnejši vojni material in zlasti'ogr<*^e' topove, ki jilt pošiljajo uh velikih pni nikih v Evropo, da jih montirajo na angleških bojnih ladjah. „Wall Street Journal“ trdi, da je kapital te betlehemske tovarne v posesti Neamerikancev, a največji del last nemških kapitalistov. Nemški delež cenijo na dvajset od sto. „Vsak strel en Rus!“ In vsak strel od angleške strani zanese nekaj dolarjev v žepe nemških kapitalistov. Čudovito! Nujorški list „Call“ pristavlja k temu dejstvu: „Vzemimo, da pogreznejo nemški podmorski čolni nekaj tucatov onih angleških ladji na dno morja, ki vozijo vojno municijo, napravljeno v Betlehemu. Ali bi ne bili vsled tega prizadeti Nemci — in sicer najvišje stoječe osebe med njimi ?“ Med podjetij, ki grabijo danes kar skupoma, je tudi harvejška družba za oklopne plošče, katere prava lastnica je pravzaprav betlehemska jeklarska družba. Ta družba ima le 4300 akcij harvejške družbe, med tem ko imata nemška tvrdka Krupp in še neka druga nemška tvrdka 7500 akcij. Mnogo več harvejških akcij je v posesti Nemcev kakor Amerikancev. Da ostajajo akcije in obligacije ameriških orožarskih podjetij v rokah prejšnjih lastnikov, to je popolnoma očitno iz nujorških borznih poročil. Seveda naganja visoki ktirzni dobiček k prodaji. Vsak nemški lastnik bi zaslužil danes lehko, če proda svoje ameriške papirje v Nujorku, prav čedne vsote. Ali tej vabi nasproti je dejstvo, da smatrajo vsi kapitalisti ameriške papirje za najvarnejšo in najizdatnejšo vlogo. Tako ali tako, kapitalist nima izgube. Razborit jurist bi imel tukaj lepo nalogo, da raztolmači vprašanje, kako spraviti v soglasje razvoj finančnega kapitala z zakoni o veleizdaji. Seveda bi ne smeli prikrivati raziskovalcu, da se mu lehko zgodi tako kakor dvomečemu Indijcu, ki ne sme izpraševati deje nego do šelve, na katerej stoji slon, ki nosi svet.“ Četrtstoletno praznovanje I. maja. Odkar je heinfeldski strankin zbor socialne demokracije sprejel načelo, da naj bode I. maj svetovni praznik proletariata, so proslavljali delavci svoj veliki dan z vedno večjimi sprevodi, z vedno impozantnejšimi zborovanji. A danes? — Komaj so se črni oblaki razpršili in je razsvetljevala obzorje jasnejša luč, komaj smo pričeli dihati jasnejši in svobodnejši zrak, pa so se že zopet pojavili temni oblaki, silni viharji. Cetrtstoletje smo se bojevali proti temi in viharjem. Bili smo nazadnje zmagoviti. Naša ostra protesta proti socialnemu zlu, proti kapitalističnim stremljenjam je bila ta dan s krepkim glasom izražena. Zavedne množice so s ponosnim navdušenjem korakale po ulicah ter tako pričale o krepki osvobojevalni volji ljudstva. Socialni boj je bil ta dan na najzgovornejši način povdarjen. Kakšna razlika z letošnjimi razmerami! Letos vsega tega ne bo. Veliki sprevodi, impozantna zborovanja morajo zaostati. Ali cilj in pomen I. maja, naše razredno čustvovanje in stremljenje po osvo-bitvi proletarskih mas, bode tudi letos, kakor v prejšnjih časih, prešinjala naša srca. Isti smotri in isti cilji nas še danes prevevajo in navdušujejo. Zakaj tudi praznujemo I. maj? Ze na znanem pariškem mednarodnem socialističnem zboru se je poudarjalo, da je določiti posebni dan za praznik dela. Na drugih strankinih zborih, ki so se vršili pozneie, se je pa formuliralo še druge postulate. Zahtevalo se je uvedbo osemurnega dela, politično enakopravnost v vseh javnih zastopstvih, svobodo zborovanja in tiska, itd. Nekaj teh zahtev smo tekom časa deloma že izvojevali, toda zahtevane najglavnejše nove pravice, nam pa doslej v nobenem oziru še niso bile priznane. Naj omenimo med drugimi zahtevo glede svobode tiska. Oglejmo si nekoliko naša časopisja pa bodemo imeli takoj pred očmi pravo sliko prostosti, ki jo v tem pogledu uživamo. Kaj se je pa zgodilo tekom zadnjih dveh letih s politično enakopravnostjo? Hudi so časi v vsakem oziru. Delavstvo je zapostavljeno, na najprdrznejši način izkoriščano, na drugi strani pa raste in raste draginja. Nikjer pa pravega zastopstva, da bi mogli povzdignuti svoj glas, varovati naše interese. Zares žalostni so sedanji časi. Na eni strani nas tare skrb za obstoj, na drugi pa strah za našimi sinovi na bojiščih. Koliko jih bode nazaj živih in zdravih? Žalostni so časi; priznamo. Toda ali naj zato obupamo? Ne! Obupati ne moremo, ne smemo! Pričeto delo moramo nadaljevati do uveljavljenja našega cilja, da bodemo potem lahko sami odločevali o naši usodi, sami varovali naš obstoj. Ne obupajmo! Povrnili se bodo zopet boljši časi. In tedaj bodemo lahko o vsem jasnejše govorili, za našo stvar krepkejše agitirali! Vstrajajmo pri delu. Združimo se v naših strokovnih in političnih organizacij, da bodemo pripravljeni za bližnje čase. Za gospodarsko in politično neodvisnost stremimo. Za dosego tega cilja smo vedno delali za uve-ljanje našega programa bodemo tudi zanaprej pogumno agitirali. Letošnje praznovanje I. maja naj bode znamenje, da si žele proletarci boljšeh, za človeško življenje sreč nejše čase, čase ko ne bodemo več odvisni le od volje kapitalizma. Delavstvo vzdržuje svet, delavstvo naj tudi o svetu odločuje. V zmislu tega načela praznujemo le tošnji I. maj. Naj živi I. maj, naj živi proletarjat! Zagorje ob Savi. M. Cobal. DELAVSKIM ŽENAM. Kakor neugnan vihar pretresa svetovna vojna človeško družbo in jej kaže v jarki luči vse njene blodnje in zmote. Tja v dan, brez odgovornostnega čuvstva za blagor skupnosti, brez usmiljenja za trpljenje miljonov ljudi in brez razumevanja za kulturno povzdigo najširših plasti ljudstva, ampak samo za nasičenje lastnih malenkostnih želj je živela večina in bo živela tudi še nadalje tako. Hrepenenje po neoviranem uživanju je bila gonilna sila. Najostudnejši egoizem je označeval človeško dejanje in nehanje. Taka življenska načela vodijo k najumaza-nejši konkurenci med posedujočimi sloji in silovit boj za čim večji dobiček se je izkresal v mednarodnem kapitalu. Posledice teg. nebrzdanega boja nosimo danes vsi. In tem hujše so te posledice za nas, ker smo majhni v vsakem oziru. Ali ne smemo misliti, da bo po vojni bolje, da postanejo iz profitažejnih kapitalistov menihi, ki se bodo zadovoljili s sladkimi koreninicami in pretegnenimi kobilicami, češ, tako gorje je prišlo deloma po naši krivdi nad človeštvo in zato ne bomo nič več izžemali ljudi in stegali svoje roke po tuji lastnini. Ne, tako ne bo! Konkurenčni boj se bo nadaljeval prav tako kakor prej in bo uničeval neposedujoče razrede slej ko prej. Kapitalizem se zmeni za moralne pridige prav toliko kakor tat za izpovednico. Delavski razred bo po vojni prav oni tlačan kakor pred vojno. Le če se strne v krepkejšo armado, le če zanese idejo o osvoboditvi iz kapitalističnega in imperialističnega jarma med vse svoje vrstnike, le tedaj sme upati na lepšo bodočnost. Pri tem velepomembnem delu proletariata pa ne sme manjkati delavskih žen, ki so bile doslej — zlasti na Slovenskem — vso premalo delavne