{/V •.*<* C.EAL ‘MLJOTHEK, Mibas&s Anton Bonaventura po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski, vsem vernikom srečo, mir in blagoslov v Gospoda našem Jezusa Kristusa. Ko vam po stari, lepi šegi o početku posta zopet izpregovorim pismeno, kaj vam hočem lepšega oznanjevati in deliti, kakor je sreča, mir in blagoslov v Jezusu Kristusu. Za srečo smo ustvarjeni in iz vsega srca po njej koprnimo; mir, domači mir je bistven za našo srečo na zemlji; blagoslov iz nebes pa nam pomaga ohraniti mir in pospešuje zaže¬ leno srečo. Toda sreče, miru in blagoslova ne dobimo razen po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Na svet je prišel, da nam prinese srečo, mir in blagoslov; učil nas je spoznavati pravo srečo; trpel je za nas bičanje, trnjevo krono, sra¬ motno smrt na križu, da nam pridobi in za¬ služi vse tiste milosti in pomoči, ki so nam potrebne v dosego teh nebeških darov. On nas vabi, da postanimo Njegovi učenci, da hodimo za Njim, ako hočemo biti deležni sreče, miru in blagoslova, ki prihaja od Njega. Pove nam pa tudi, da se moramo vsak dan zatajevati, da moramo vsak dan svoj križ no¬ siti, ako hočemo Njegovi učenci biti in k pravi sreči priti. Kajne, saj miru, blagoslova in sreče ni tam, kjer vlada strast, kjer je greh doma; ampak le tam, kjer se z zatajevanjem strast premaguje, kjer se vsakdanji križ nosi kot po¬ slan od samega Gospoda našega Jezusa Kri¬ stusa, v katerega verujemo in upamo, kate¬ rega ljubimo iz srca. Ali, ravno vero v Jezusa nam hočejo vzeti, ravno življenje po Jezusovem nauku nam ho- Naj se ta list vernikom prečita polagoma v dveh ali treh ko bi se pred vsakim oddelkom prav kratko in bistro naznanila /Lamh O^oO čejo onemogočiti, pa nas s tem pahniti v ne¬ srečo, v nemir, v prokletstvo. Pa, do tega ne sme priti! Zato naj vas opozorim 1. na mi¬ lost sv. vere, 2. na njene težave, 3. na njene nevarnosti, 4. na njeno utemeljenost, 5. na njeno preganjanje, da končno sklenemo vse to, kar je potrebno, da sv. vere ne izgubimo. 1. Vera je milost božja. V resnici, sv. vera je zunanja in notranja milost božja. Zunanja milost je krščanski nauk, ki nam ga daje sv. Cerkev. Saj ne moremo verovati, dokler ne vemo, da se je Bog res razodel in katere nauke nam je razodel. To pa zvemo in se prepričamo po krščanskem nauku svete Cerkve. Saj že sv. apostol Pavel * 1 ) trdi, „da je vera iz poslušanja, poslušanje pa po Kristu¬ sovi besedi “. Ta krščanski nauk pa obsega še več drugih zunanjih milosti: ko je človek zabredel v po¬ ganstvo, prišel je na svet sam Sin božji, da nas poduči; ustanovil je svojo cerkev, katera naj do konca sveta oznanjuje večne resnice vsem ljudem; in mi smo se rodili v tej cerkvi, pa prejemamo od nje zveličavne nauke. Kaj ne, koliko milosti božjih! Toda samo zunanja milost še ne zado¬ stuje. Mi potrebujemo še notranje milosti, ki nam našo voljo pripravi, da hočemo verovati, in nam um razsvetli, da verskim resnicam pritrdi. Poglejmo to bolj natanko. i) Rim. 10, 17. nedeljah počenši od nedelje Quinquagesima. Ne bilo bi napačno, njegova vsebina, da bodo verniki nauke lažje razumeli in uvaževali 1 ■ 2 Kajne, vero Bog poplača, nevero pa ka¬ znuje. Ali ne pravi Zveličar'): „Kdor veruje in se da krstiti, bo zveličan; kdor pa ne ve¬ ruje, bo pogubljen". To bi pa ne bilo pra¬ vično, ko ne bi tudi volja vplivala pri vero¬ vanju. Za vero je torej potrebna pripravljenost volje. Kjer te manjka, tam se bo človek veri ustavljal, naj bi bili dokazi še tako jasni. Kako prepričevalno je učil naš Gospod in Zveličar, še z čudeži je svoje nauke potrjeval, vendar mnogi niso verovali. Zakaj ne ? Zato, ker niso hoteli, ker niso imeli dobre volje, pa so se notranjemu nagibanju upirali. Ta pripravljenost volje ni samo naravno nagnjenje, ampak je poseben dar božji. Saj trdi Gospod 2 ) sam: „Nihče ne more k meni priti, ako ga ne vleče Oče, ki me je poslal." Seve, človek se mora nagibu milosti podati, vendar milost voljo prehiti, jo zbudi in okrepi, da hoče verovati. Torej kakor volja sploh na um vpliva, tako vpliva nanj tudi v krščanski veri. Vendar pa um ni edino od volje odviseD, da bi ji kar slepo sledil. Um more pritrditi le temu, kar spozna, da je resnično. Da, naukov v sebi razvidnih še tajiti ne more, mora jim pritrditi, n. pr. dvakrat dve je štiri. No, v sveti veri je pa precej resnic, ki so skrivnostne, pri ka¬ terih razum ne more doseči njihove notranje resničnosti, n. pr. da je en Bog v treh osebah, da je v presvetem Zakramentu Gospod Jezus pričujoč z dušo in s telesom, s krvjo in me¬ som, kakor Bog in človek. Sicer je zadostno in prepričevalno dokazano, da je tudi te skriv¬ nosti razodel Bog, neskončna resnica, in bi bilo zato nespametno o njih dvomiti; toda skriv¬ nost ostane skrivnost nam temna, in dokazi niso taki, da bi nam vero kar naravnost vsi¬ lili: odtod je mogoč dvom, sicer pameten dvom ne, pač pa dvom nespameten. Da pa razum takim, na sebi temnim in nerazvidnim naukom kot od Boga razodetim čvrsto in brez dvoma pritrdi, pomaga mu Bog, ki ga z lučjo vere razsvetli. Ta luč vere je zopet dar božje milosti, katere ravno tako potrebujemo, kakor pri¬ pravnosti volje, ako hočemo in da moremo tako verovati, kakor je za zveličanje potrebno. To je nauk sv. katoliške Cerkve; čujmo samo vatikanski cerkveni zbor: „Nikdo ne more oznanjevanju evangelija tako pritrditi, kakor je v dosego zveličanja potrebno, ako ga ne razsvetli in ne navdihne Sv. Duh, kateri verno pritrditev resnici vsakemu zaslaja". Ta nauk nam je tudi Jezus Kristus sam kar naravnost razodel, saj trdi 1 ): „Kdor je od Očeta slišal in se od njega naučil, on pride k meni". In sv. Petru je jasno rekel 2 ): „Blažen si, Simon, Jonov sin, ker tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." Ta velika milost, namreč luč sv. vere in pripravnost na njo, se nam že pri zakramentu sv. krsta podeli; saj se v sv. krstu naša duša ne le od vsega greha očisti ampak tudi v tem¬ pelj Sv. Duha posveti in okrasi z vsemi Bogu dopadljivimi čednostimi, torej tudi s čednostjo sv. vere, ker so vse čednosti z milostjo božjo nerazdružljivo spojene. Razen te milosti sve¬ tega krsta nam za poedina dejanja vere Bog podeli še posebno dejansko milost, ki raz¬ svetljuje naš razum in nagiba voljo , za ne¬ ovrgljivo resnico imeti vse, kar nam je on razodel in nam po sv. Cerkvi verovati zapo¬ veduje. 2. Vera je težka. Vera je torej velika zunanja in notranja milost božja; posebno velik vpliv na čvrsto, neomahljivo vero ima volja. Toda volja naša je pa taka, da je sama po sebi pripravljena upirati se zahtevi, da verujemo, upirati se mi¬ losti, ki jo k veri nagiba. To pa zato, ker je vera sama po sebi težka in je mnogo dru¬ gih nevarnosti, ki bi voljo od vere mogle od¬ vrniti. Poglejmo najpoprej težave, ki izhajajo iz vere same. a j Vera je težka, ker so oni dogodki, radi katerih moramo verovati, tako daleč od nas. Mark. 16, 16. 2 ) Jan. 6, 44. 1) Jan. 6, 45. 2 ) Mat. 16, 17. 3 Kajne, mi verujemo Bogu, ki se nam je raz¬ odel po očakih, po prerokih, nazadnje po svo¬ jem božjem Sinu in po apostolih. Toda mi teh ne vidimo, ne slišimo. Kedaj so že živeli očaki in preroki! Koliko stoletij je preteklo od smrti Kristusove in apostolov! Da je Bog res govoril po očakih in prerokih, da je Sin božji zares na svet prišel nas zveličat in da je nadaljevanje svojega dela izročil apostolom in njihovim naslednikom, za to imamo dosti zgodovinskih dokazov; toliko jih imamo, da pameten dvom ni mogoč. Ker so pa vsi ti dogodki v davno prošli zgodovini in jih ne gledamo z lastnimi očmi, so vendar z nekako meglo pokriti in to posebno za one, ki do- tičnih dokazov ne proučujejo, jih slabo ra¬ zumejo in rajši razne ugovore proti razodenju premišljujejo. V le teh se more zbuditi dvom, akoravno neosnovan in zato nespameten. b) Dalje se nam v veri tudi skrivnosti oznanjujejo; teh pa mi ne moremo spoznati po njihovi notranji resničnosti; naš um jim mora pritrditi, ker jih uči Bog, večna resnica, in nam jih oznanja po svoji cerkvi. Za ver¬ nike sploh po deželi in po mestih, za vernike vseh, tudi najvišjih stanov velja isto tudi za večino drugih naukov, ki sami po sebi niso skrivnost, ki pa zahtevajo posebne bogoslovne in modroslovne izobrazbe, da se morejo toč¬ no razumeti in dokazati: vsi ti morajo nau¬ kom pritrditi, ne zato, ker jih spoznajo po njihovi notranji resničnosti, ampak ker jih je Bog razodel in jih oznanjuje njegova sveta, ne¬ zmotljiva Cerkev. Kdo od vas pa more sam dokazati, da je osebni Bog, da je iz nič ustvaril nebo in zemljo, da ima človek neumr- jočo dušo? To vprašanje stavim tudi omika¬ nim krogom. Zavoljo te okolnosti je sv. vera zopet težka. V nas je tako nagnenje, da bi pritrdili samo onim naukom, katere sami spoznamo po njihovi notranji resničnosti; neradi pa pri¬ trdimo onim, katerih sami ne razvidimo, am¬ pak nam jih le drugi oznanjujejo. Ti nauki nam niso tako jasni in kaj lahko se zbudi vprašanje: Ali je res, kar nas ta človek uči? Ali on to zna, ali hoče resnico povedati? Kdor to razmišljuje, in ni dovolj znanstveno pod¬ učen o vseh okolnostih božjega razodetja, on more dvomiti, njemu je vera posebno težka. c) Ta težava raste, ako pomislimo, da nam vera daje posebno navodilo in postavo za vse naše mišljenje in življenje. O Bogu, o svetu, o nalogah našega življenja ne smemo po svoje misliti, ampak ravno tako, kakor nas uči vera. Pa tudi živeti ne smemo po svoje, marveč po zahtevah sv. vere, ki so pa željam našega spačenega srca prav pogostokrat kar naravnost nasprotne. Vera torej določuje umu gotova pota, vera stavi neomejeni naši pro¬ stosti tesne meje, pa je zato težka, jako težka nam, ki čutimo silen nagib le po svoje misliti, le po svoje živeti. d) Vera nam nadalje pokazuje namen, ka¬ terega moramo doseči, ki je pa nadčuten, nad¬ zemeljski, šele v večnosti. Saj pravi sv. apo¬ stol Pavel: 1 ) „Vera je trdno čakanje onega, kar se upa in dokaz onega, kar se ne vidi." Ali, kakor govori na drugem kraju: 2 ) „Iščite, kar je gori, kjer je Kristus . . ; hrepenite po tistem, kar je zgoraj, ne pa po tem, kar je na zemlji." Ako je pa človeku težko, prepričati se o tem in verovati, kar je nevidno, koliko bolj težko je zanj, pustiti to, kar vidi in okuša, pa težiti za tem, česar ne vidi, ne okuša, ne čuti! In ali niso pogani očitali kri- stijanom kot največjo neumnost to, da zaniču¬ jejo imetje in uživanje, ki jim je na zemlji kar zagotovljeno, pa namesto tega iščejo nekaj negotovega, kar jih menda onstran groba čaka. e) Še bolj težka pa nam je vera, ker ne¬ beške dediščine, ki nam jo je pripravil Jezus Kristus, ne moremo doseči razen po poti premagovanja, zatajevanja, po poti križa. Ta pot nas plaši, nas odbija, zdi se posvetnemu človeku nespametna. Ali ni bil križ in je še judom v pohujšanje, nevernikom nespamet. 3 ) 1) Hebr. 11, 1. 2 ) Kološ. 3, 1.2. 3) 1. Kor. 18, 23. 1 4 In vendar mora biti nam kot največja mo¬ drost! Kaj trdi sv. apostol Pavel? 1 ) „Beseda od križa je sicer njim, ki se pogube, nespa¬ met; njim pa, ki so oteti, to je nam, moč božja. Pisano je namreč, pokončal bom mo¬ drost modrih in razumnost razumnih bom za¬ vrgel. Kje je modri? Kje pismoučeni? Kje pre- iskovavec tega sveta? Ali ni Bog storil, daje neumna modrost tega sveta ?“ Ako je pa že težko sprejeti nauk, ki na¬ klada težke dolžnosti, kako težko bo šele sprejeti vero v Križanega, ki pravi, da smo le tedaj Njegovi učenci, ako se vsak dan zata¬ jujemo, vsak dan vzemamo križ na svoje rame in hodimo za Njim po potu križa na Kalvarijo! Še bolj težko pa je vero ohraniti živo in neomahljivo radi premnogih, hudih nevarnosti, kiji prete od vseh strani posebno današnji čas. 3. Yeri prete nevarnosti. Katere so pa te nevarnosti? Treba jih je spoznati, da se jih moremo ogibati. a) Splošna nevarnost za vero so naše strasti. Saj je znano iz vsakdanje izkušnje, kako strast premaga voljo, jo oslabi in tudi razum potemni, strastna volja namreč ogle¬ duje vse le od one strani, ki je njej ugodna, njej prijetna; drugih strani še pogledati noče, um od njih obrača in ga nagiba, da njej v prid sodi. V vsakdanjem življenju imate do¬ volj zgledov, kako strasten človek, n. pr. sko¬ puh, lakomnež, sovražnik, požrešnik, mladenič o ponočevanju, dekle o grešnem znanju vse drugače sodi, kakor pa človek, v katerem te strasti ne plamte. Ker pa sv. vera zahteva strasti premago¬ vati, ker jih ona obsoja in pobija, obme se strast proti njej, jo začne prezirati in se jej izkuša izmekniti. Ali ni res, da strasten člo¬ vek ne mara za pridige, ki njegovo strast v vsi grdobi razkazujejo? Ali ni res, da začne sovražiti duhovnika, ki se njegovi strasti upira? Ali ni res, da v družbi rad govori zoper du¬ i) 1. Kor. 1, 18 -20. hovnike, zoper cerkev in nazadnje tudi zoper vero? Ali ne verjame prav rad, ako kdo trdi, da ni res, kar duhovnik govori, da ni treba hoditi k službi božji, da ni treba prejemati sve¬ tih zakramentov? Vidite, kako je vsaka strast veri nevarna! b) Velika nevarnost za sv. vero je navi¬ dezna znanost. Kajne, znanost na nas močno deluje; znanosti iščemo; saj naš razum po znanju hrepeni; od tod privlačna sila izobra¬ ževalnih društev; od tod spoštovanje do mož, ki so se znanstvu posvetili in v njem načelu- jejo; od tod tudi ponos vseh onih, ki kaj znajo. Toda kaj potem, ako učen mož v svo¬ jih preiskovanjih pride do zaključkov, ki se z vero ne ujemajo? Ako se zaveda človeške slabosti in se spomni, kako se učenjaki motijo, bo spoznal svojo zmoto in šel iznova preiskovat, da jo najde. Toda, ako je na svojo učenost prev¬ zeten, ali bo pripoznal svojo zmoto? Ali ne bo marveč začel misliti, da je verski nauk napa¬ čen, da je vera znanosti nasprotna, da mu ne pusti svobodnega raziskavanja, ampak ga hoče s svojimi nauki omejevati? Ali prevzetna si¬ rota ne bo trdil, da torej vera nič ne velja, in ker ne more reči, da se moti Bog, ki je večna resnica, trdil bo, da se Bog ni razodel, da Boga sploh ni, daje napačno, kar Cerkev uči. Tako pride v nasprotje s Cerkvijo, pa jo začne prezirati, grditi, preganjati; da reši svojo zmoto, zavrže vero in njene resnice. c) Tudi beseda napredek nas slepi. Saj nas naša narava sama žene, da poizkušamo napredovati. Peče nas, ako se nam očita, da smo zaostali za napredkom časa; sram nas je tega očitanja. In glejte! to je zopet nova ne¬ varnost za sv. vero. Kdo se ne bi čudil ne¬ pričakovanemu napredku naših dni! Poglejmo tovarne z njihovimi stroji! Poglejmo uporabo vodnih moči, uporabo elektrike! Tega napredka vera nič ne omejuje, nič ga ne preprečuje. Ako pa učeni ljudje v dozdevnem napredku začnejo tajiti Boga, dušo, večnost, tedaj se mora Cerkev, se mora duhovnik, se mora kri- stijan upreti in reči: To je zmota, ker nezmot- 5 ljiva vera nas drugače uči; ti nauki niso na¬ predek v znanosti, ampak napredek v zmoti. In sedaj se začne vpiti, da je vera na¬ predku nasprotna, da so verni ljudje nazad¬ njaški ljudje, da so mračnjaki, ki za znanost ne marajo! In sedaj se očita cerkvi, da hoče ljudstvo v neznanju, v nevednosti, v mrač¬ njaštvu pridržati! In ta klic je mnoge v veri omajal; in ta klic je tudi za vas nevaren! V marsikom, ki ne ve, od kod ta klic in kaj pomeni, ki ne ve, kako je zmoten in lažnjiv, je vero omajal. d) Je pa še en klic še bolj nevaren: klic namreč po svobodi, po neomejeni svobodi v mišljenju, govorjenju in življenju. Kajne, na¬ gon po svobodi je posebno močan nagon. Ze otrok hoče biti svoboden od volje očetove in materine. Kaj pa šele krepki mladenič in čila dekle! Kako vse v njih kipi! Po prostosti, po svobodi, po neodvisnosti koprne; kako ne¬ znosna jim je zapoved ali prepoved staršev, kako neznosna beseda pridigarjeva, ki jih pred neomejeno svobodo svari, ki jim kaže voljo božjo in njegovih namestnikov kot mejo, v kateri se morajo gibati, katere ne smejo pre¬ koračiti! Kako pa jih vleče vabilo, svobodno poleteti med svobodni svet! In tudi mož, kako težka mu je borba proste volje s postavo cer¬ kveno, z zapovedjo božjo, kakor mu jo dušni pastir oznanja. Ker je taka naša narava, zato je prene¬ varen klic, osvoboditi se od predsodkov ver¬ skih, osvoboditi se od pretežkega jarma cer¬ kvenih zapovedi, osvoboditi od nasilstva du¬ hovniškega. Ali ni ta klic že premnoge zape¬ ljal, da se obračajo od cerkve, od cerkvenega življenja, od cerkvenih naukov, od duhovnika svojega in polagoma tudi od vere same? Ta klic jih moti in zaslepi, da ne zapazijo, kako jih vleče od resnice v zmoto, od srečnega življenja po zapovedih božjih v življenje po sprideni svojevoljnosti, od prostosti otrok božjih v sužnost hudih strasti. e) Nevarnost raste, ako neštete prikrite zmote širijo in branijo in v sladkih besedah priporočajo časopisi, knjige, društva. Kako laskavo in prevarljivo znajo pisati oni, ki so že na potu od vere, ki so jo v srcu, morda tudi na zunaj javno že zavrgli! Kako preme¬ teno umejo uporabljati besede: napredek, svo¬ boda, znanost; kako prebrisano umejo huj¬ skati zoper rimske verige, zoper mračnjaštvo, zoper oblastnost Cerkve in duhovnikov; kako znajo uporabiti vsako malenkost, da v še ver¬ nih srcih vzbude dvom in sum in sramovanje pred vsem, kar jim je do sedaj bilo sveto! Borba v srcu, borba za vero in proti veri se začne; kakšen bo izid? f) V tej nevarnosti pogineš, ako ne moliš, ako dobro in prisrčno ne moliš, ako ob ne¬ deljah ne hodiš k sv. maši in pridigi, ako opu¬ ščaš sv. zakramente. Naše strasti so tako grozne in naša volja je tako slaba, da vseh izkušnjav odbiti, vseh strasti premagati ne moremo, ako nam ne pomaga Bog s svojo milostjo, ki nam um razsvetli, da spoznamo, kaj je prav in dobro, in nam voljo nagne in okrepi, da spo¬ znano dobro hočemo in storimo. To prepo¬ trebno pomoč pa dobimo le po molitvi in po sv. zakramentih. V zakramentu sv. krsta se nam podeli milost sv. vere, namreč luč po¬ trebna, da verske resnice radi sprejmemo; v sv. birmi se nam podeli posebna milost, da se uspešno vojskujemo zoper nevarnosti svete vere; v sv. Rešnjem Telesu se prav posebno vnema ljubezen do Boga in z njo tudi po¬ množi milost sv. vere; v sv. -pokori se nam izgubljena milost zopet nazaj podeli; sv. maša nam izposluje posebnih milosti, da ostanemo v zvezi z Bogom in da sv. zakramente vredno prejemamo; z molitvijo moremo od Boga vse izprositi, saj je obljubil dati nam vse, česar ga bodemo prosili; v pridigi se pa podučujemo o vsem, kar je za versko življenje potrebno. Ako ne moliš, ne prejemaš sv. zakramen¬ tov, sv. mašo opuščaš, od pridige bežiš, teh posebnih milosti ne dobiš, smrtno grešiš; strasti se razvijajo, volja se vedno bolj k hu¬ demu nagiba, um se od verskih naukov obrača proč in premagajo ga preslepljive besede: zna¬ nost, napredek, svoboda, neodvisnost! Ti se pa počasi izgubljaš, dokler se popolnoma ne izgubiš. 6 g) Ne morem si kaj, da ne bi omenil še ene nevarnosti za edino pravo in edino zve- ličevalno sveto vero: ta nevarnost je vsa naša javna vzgoja. Kaj s tem mislim? Mi imamo ustavo: cesar ne vlada sam, ampak mi sami posegamo v vlado, posegamo v postavodajstvo. Pravico imamo, da si izbe¬ remo svoje zastopnike, ki naj branijo in po¬ spešujejo naše koristi, naše pravice. Pri tem se govori o ljudski volji, ki se mora zgoditi; ljudska volja je nekako nad vse in ne vpraša se, da li je pravična, da li se ujema s pra¬ vimi koristmi, posebno, da li se ujema z voljo božjo, s sv. evangelijem, z večno resnico ? In od tod dve nevarnosti za sv. vero. Prvič se navadimo zahtevati, da se naša volja mora izpolniti, ako ne, smo hudi, gro¬ zimo in pretimo. Drugič se nam izgublja spo¬ štovanje do državnih in cerkvenih oblasti, ki so nam od Boga postavljene, da naj skrbe za splošno našo korist, za vseh nas časni in večni blagor. Navadimo se, od oblasti kar za¬ htevati, da se nam mora dati, kar hočemo. Tako se posebno zahteva od cerkvenih obla¬ sti ; in ako se tudi dokaže, da dotična ljudska volja ni utemeljena, ni upravičena, ni posebno pametna, to nič ne velja, ampak ljudska volja se mora zgoditi, tudi cerkvena oblast se ji mora upogniti, kakor da je ljudska volja nad njo. Ako se pa cerkvena oblast iz prevažnih razlogov tem neopravičenim zahtevam podati ne more, podati ne sme, tedaj jeza na cer¬ kveno oblast, tedaj grožnja, da se izvoli druga cerkev, da se preide k stranki socialnih de¬ mokratov, torej k oni stranki, ki taji dušo, Kristusa, Boga, večnost! In ravno ta javna vzgoja, ki izvira iz ustavnega življenja, je v naših časih ena naj¬ večjih nevarnosti, da se odvrneš od svojega duhovnega pastirja, odvrneš od cerkve in po¬ časi odvrneš od same sv. vere. 4. Vera je dovolj utemeljena. Pokazal sem vam razloge, zaradi katerih je vera težka, opozoril sem vas na silne ne¬ varnosti, ki ji prete od vseh strani. No, božja previdnost je pa vse tako uravnala, da nam vse te naštete težave in nevarnosti ne morejo škodovati, ter jih vse prav lahko premagamo, ako na dotične božje naredbe pazimo. Ozrimo se na nekatere. a) Ne more se tajiti prečudna zgodovina judovskega ljudstva. Vsi stari narodi, tudi naj¬ bolj olikani, so se pogreznili v poganstvo, v malikovavstvo. Le en narod je ohranil čisto vero v enega večnega, osebnega Boga, vse¬ mogočnega stvarnika nebes in zemlje, gospo¬ darja vseh rodov in večnega sodnika vseh ljudi; edino ta narod je v sebi gojil čvrsto nado na prihod posebnega poslanca božjega, odrešenika od prokletstva, ki tlači vse narode. Da, še več: popolnoma jasno je tudi to, da so med njimi vstali možje, ki so prihodnje stvari oznanjevali, posebno o prihodnjem Odre¬ šeniku: eni so označili čas, kdaj pride, drugi rodovino, iz katere se rodi, in kraj, kjer pride na svet; tretji so opisovali njegovo življenje in trdili, da bo učil, da bo čudeže delal, da ga bode njegovo ljudstvo zavrglo, da ga bodo izdali nevernikom, da bode umrl smrti na križu, da pa bo vstal od mrtvih in šel v nebesa; opominjali so, da bodo zavoljo tega hudodelstva judje zavrženi, da si bo pa on izmed poganov dobil vernikov, ustanovil svojo cerkev, ki se bo razširila po vsem svetu in ostala do konca sveta. Tako so nam naslikali prihodnjega Od¬ rešenika očaki in preroki, ki so živeli 2000, 1000, 800, 600, 500 let pred njegovim pri¬ hodom. Njihove knjige so bile vsaj že v dru¬ gem stoletju pred rojstvom Kristusovim pre¬ ložene na grški jezik in razširjene po vsem poznanem svetu. Vse to je čisto zgodovinsko in se ne da utajiti. b ) Ravno tako zgodovinsko je in se ne more utajiti, da se je vse to, kar so preroki prerokovali izpolnilo nad osebo Kristusovo, in sicer vse do pičice. Pa o tem vam ne bom govoril, saj ste bili o tem že v otroških letih podučeni. Vprašam le, kaj iz tega sledi? Ali ne nauk, da je torej Kristus oni obljubljeni poslanec 7 božji, da je On naš Učenik in Odrešenik, da je On pravi Bog, Sin živega Boga. To je pa tudi On sam jasno dokazal. Naj omenim le njegovo nad vse čednostno življenje, njegov čist, resničen, vzvišen, vsake zmote prost nauk, njegova prerokovanja, njegove čudeže, nje¬ govo smrt, njegovo vstajenje od mrtvih. Se enkrat vprašam, ali ni dovolj in jasno doka¬ zano', da je On zares pravi Bog, Sin živega Boga? Kogar ne motijo strasti, kdor išče res¬ nico, mora vse to priznati. Kaj ne, sedaj pa minejo one težave za vero? Saj veljava Boga, kije neskončna res¬ nica, presega vse in naš um se Bogu rad poda, in rad pritrdi Njegovim naukom, akoravno so skrivnostni, akoravno jih sam ne razvidi v njihovi notranji resničnosti, akoravno nam obeta srečo šele onkraj groba in zahtevajo od nas v življenju premagovanje, zatajevanje, poni¬ ževanje. O, Bogu radi darujemo svoj um, svojo voljo, sebe vse: tega ne storiti bi bilo nespametno. Da, tem bolj lahko to storimo, kolikor bolj jasno vidimo, kaj je Kristus sam za nas storil: jaslice in križ preglasno oznanjujejo ljubezen, dobrotljivost in usmiljenost Kristu¬ sovo do nas. To spoznanje nas pa kar na¬ ravnost primora, da Kristusu radi darujemo vse, tudi življenje. c) Nazadnje se ne more utajiti in je zgo¬ dovinska resnica, da je narod judovski za¬ vržen in tava po svetu, ker nima svoje zemlje, nima svojega kralja, nima svojega duhovni¬ štva, nima svojega tempeljna, in daje Kristus med poganskimi narodi utemeljil svoje kra¬ ljestvo, svojo cerkev, ki je katoliška cerkev. Saj mi to s svojimi lastnimi očmi gledamo. In tako je On storiti moral, ako je hotel, da Njegovo delo odrešenja ne propade in da bode zares Odrešenik vsem ljudem in narodom do konca sveta. Kaj ne, moral je kaj storiti, da bi se nadaljevalo delo, ki ga je On začel, da bi se oznanjala resnica vsem ljudem, da bi se ponujale milosti sprave z Bogom vsem ro¬ dovom in se pokazala pot k večni sreči vsem časom do konca sveta. In zares, zgodovina nas uči, da je On vse to jako modro uredil. Določil je, da svojo resnico, svoje milosti in svoje zapovedi izroči ljudem ki naj g^edo med vse narode, pa naj one, ki bodo vero¬ vali in Njega pripoznali kot Odrešenika, kot Sina božjega, po sv. krstu sprejmejo v Nje¬ govo cerkev, v Njegovo kraljestvo. Da bi pa med njimi ohranil edinost, jim je dal pogla¬ varja, ki naj bo Njegov namestnik in vidni poglavar vse Njegove Cerkve. Vse to je zgodovinska resnica. Saj vidimo v zgodovini apostole in prvaka med njimi sve¬ tega Petra; mi vidimo, kako Peter vso Cerkev vodi in kako je tudi njegov naslednik rimski papež vso to vrhovno oblast nad vso Cerkvijo od njega podedoval; mi vidimo apostole, kako so se razšli po vsem svetu, kako so za na¬ slednike poskrbeli, namreč za škofe, katerim so s pokladanjem rok podelili vso od Kristusa prejeto oblast. Peter torej in papeži, apostoli in škofje imajo pravico in oblast učiti, po sv. zakra¬ mentih milosti deliti in oznanjevati ljudem voljo božjo. Da pa to morejo, jih je Gospod Jezus pooblastil, da v imenu Njegovem, v obla¬ sti Njegovi med narode stopijo ter jih vabijo v Njegovo edino resnično, edino zveličevalno cerkev; obljubil jim je, da ostane pri njih do konca sveta, da jim pošlje Duha resnice, ki jih bo učil vse resnice in jih obvaroval zmote v ozir verskih in nravnih naukov; zagotovil jih je, da Cerkve Njegove peklenska vrata ne bodo premagala. To je torej katoliška Cerkev, kraljestvo večne resnice na zemlji. Skozi vsa stoletja je ona na čelu napredka — znanosti in umetnosti; ona je prinesla omiko vsem narodom; ona navdušuje za borbo zoper strasti, ki nam grenč osebno, družinsko in družabno življenje; ona uči in zahteva ljubezen do vseh, posebno do ubogih, do vdov in sirot; ona prepove¬ duje oderuštvo, prepoveduje tlačiti delavca, odtrgati mu od zaslužka; ona uči oblasti, kako so pred Bogom odgovorne za svoje delo, da je le ljudstvom v korist, pa tudi podložnikom s zapoveduje pokorščino do postavnih oblasti in sicer radi Boga, od katerega vsa oblast pri¬ haja; ona deli sv. zakramente, edino ona sprav¬ lja grešnika z Bogom večnim sodnikom, ker edino ona ima zakrament sv. pokore; ona nam vliva v srca čisto, osrečevalno ljubezen božjo po molitvi in posebno po zakramentu presve¬ tega Rešnjega Telesa, ki je zakrament neraz¬ umljive, neizmerne ljubezni božje; edino ona nas vodi skozi življenje k srečni smrti in k srečni večnosti. Kolika dobrota je torej katoliška Cerkev! Ako sebi dobro hočemo, ali ne bodemo ve¬ selo in željno poslušali njenih naukov v cer¬ kvi in zunaj cerkve ? ali ne bomo iz srca radi izpolnjevali vseh zapovedi božjih in cerkvenih? ali ne bodemo zvesto molili, hodili k sveti maši in sploh k službi božji in k njenim pre¬ krasnim obredom? ali ne bodemo hrepeneli spraviti se z Bogom v zakramentu sv. po¬ kore, z Njim se zedinjevati z večkratnim sve¬ tim obhajilom? Da, kar nam Cerkev ponuja in podaja po svojih služabnikih, po duhovnikih namreč, ki so v ljubezni in pokorščini zvezani s svojim škofom in po škofu s papežem, to ni nobeno breme za nas, to ni omejevanje, ampak po¬ speševanje prave svobode, to ni nasilno obla- stvo duhovnikov in Cerkve, ampak največa dobrota božje ljubezni in previdnosti, to ni nazadnjaštvo, ampak edino pravi napredek na potu resnice in pravice! 5. Vera se preganja. Resnica torej, katero je sam Sin božji na svet prinesel, pa milost odrešenja in sprave z Bogom je edino v katoliški Cerkvi, ki nam po svojih duhovnikih oznanjuje resnico in deli milosti po sv. zakramentih. Iz tega je jasno kot beli dan, da se vera in Cerkev ločiti ne moreta. Kdor zaničuje, izpodkopuje in pre¬ ganja Cerkev in njen vpliv, zaničuje, izpod¬ kopuje in preganja sv. vero Kristusovo. Cerkev so vedno preganjali. Saj je Go¬ spod sam jasno povedal, da se bodo zoper Njegovo Cerkev borile same peklenske moči, toda naravnost je tudi obljubil, da je prema¬ gale ne bodo. Preganjanje sv. Cerkve je važen dokaz, da je ona res Kristusova. Od vseh preganjanj najbolj grozno in stra¬ hovito je ono današnjih dni. Nasprotne temne sile, namreč prostozidarji in njihovi prijatelji po celem svetu so se združili v ta namen, da Cerkev uničijo, da vero v Kristusu izpodkop¬ ljejo, da celo vero v Boga popolnoma zadušč. Združili so se in skovali točne načrte, kako bodo složno po vseh državah v dosego pe¬ klenskega in bogokletnega svojega namena postopali. O zlobnem, krivičnem, krutem preganjanju na Francoskem čitate po časopisih. Enako na- silstvo, enako strahovanje se napoveduje tudi drugod, posebno v naši Avstriji, kjer se že čuje klic po razporoki, klic po svobodni šoli. Poslušajte, kakšen načrt so si leta 1886, v Lipskem skovali, pa bote marsikake napore in razna prizadevanja tudi pri nas bolje ra¬ zumevali. Njihov načrt obsega nastopnih pet toček: a) Razbiti se mora cerkvena avktoriteta, cerkvena veljava in cerkven ugled, ki do sedaj še prav močno vpliva na življenje narodov. To naj se vrši z besedo in pismom, na shodih in po časopisih, kjer naj se črni, grdi, zasme¬ huje, zaničuje vse, kar zadeva Cerkev in du¬ hovnike, v to naj služi tudi laž, obrekovanje in zavijanje dogodkov. b) Šola naj se od Cerkve popolnoma loči. Zato se mora duhovniku izpodbiti vpliv do šole, duhovnikom naj se ne dajo učiteljska mesta, oni naj se ne volijo v šolske svete, naj ne bodo šolski nadzorniki, redovniki obo¬ jega spola naj se iz šole izpode; kjer to ni mogoče, naj se jim pouk v šolah kar se da otežuje, vse šole naj pridejo v roke svobodo¬ miselnih učiteljev, ki naj se z duhovniki prav nič ne pečajo. c ) Pouk v krščanskem nauku naj se iz šole odstrani. Krščanski nauk namreč zadržuje svobodni polet otroškega razuma in zadušuje razvoj njegovih čuvstev! Zato naj bodo šole brez vsake veroizpovedi, tudi v knjigah naj se 9 izbriše vsak sled kake veroizpovedi, svete zgodbe in katekizem naj se iz šol popolnoma izključijo. d) Iz družin naj se odpravi vsak znak krščanstva. Poroke naj ne bodo cerkvene, ampak samo pred županom ali okrajnim pred¬ stojnikom, razporoka naj se dovoli; v družini naj ne bo molitve, družina naj se ne udele¬ žuje nedeljske božje službe, pač pa naj se ob nedeljah prirejajo izleti, zabave, veselice, igre, plesi; v hiši naj ne bo nobenih svetih podob, noben duhovnik ne sme v hišo. e) Tudi ženske naj se emancipirajo, naj se osvobode krščanskega mišljenja in življenja. Zato naj se za deklice ustanove učni zavodi brez verskega značaja, kjer naj se vzgajajo od oseb, ki so se krščanskih nazorov in kr¬ ščanskega življenja že osvobodile; deklice naj se uče pred vsem tega, kar je prijetno za telo; v roke naj se jim dajo napredno pisane knjige. Nadnaravni namen človekov naj se iz pouka in vzgoje popolnoma izključi. To je bojni načrt. Kaj ne, ko bi se iz¬ peljal, bi krščanska vera popolnoma izginila. V šolah se o krščanski veri, o Jezusu, o Bogu, o stvarjenju in duši ne bi ničesar slišalo, v družinah bi od krščanstva nobenega sledu več ne bilo, ženska bi se popolnoma brez krščan¬ ske vere izobrazila, cerkvena veljava, ugled in vpliv duhovnikov bi bil uničen: zares, satan¬ ski načrt! Toda, kako nameravajo ta načrt izpeljati? S postavami, sklenjenimi v državnem zboru. Pa kako? Po volitvah morajo priti v državni zbor in na ministrske stole možje, ki so se katoliški Cerkvi in krščanstvu že odpovedali, ako ne javno, vsaj v srcu, pa so pripravljeni ta načrt izpeljavati. Vidite torej, kako važne in dalekosežne so volitve v deželni, še bolj volitve v državni zbor! Francosko ljudstvo ni poslušalo Cerkve; volili so v državno zbornico može, katere so priporočali prostozidarji in njihovi listi. Kaj se je zgodilo, pa se še godi, to veste. Po¬ gnali so redovnike iz dežele, zaprli njihove šole in pograbili njihovo premoženje. Župni¬ jam so vzeli cerkve; zaplenili premoženje, po¬ trebno za vzdržavanje službe božje, za kar so ga verniki darovali; iz cerkvenih hiš so po¬ gnali škofe in duhovnike; zaprli so semenišča za bogoslovce, po cerkvah izkušajo službo božjo onemogočiti; iz šol so vrgli sv. križ, mladina v šoli nikoli ne moli, nikoli ne čuje imena Bog, Kristus, duša. In vse to grozno nasilstvo se godi v imenu prostosti, v imenu napredka in kliče se: Sedaj smo se oprostili od nasilstva duhovniškega, oprostili od strahu pred peklom in večnostjo! Kar je na Francoskem, to se tudi pri nas namerava. Začetek je storjen s tem, da se tudi naša država kot taka v svojem življenju ne ozira na nobeno veroizpoved. Sedaj se pa kliče po razporoki, po svobodni šoli! Vpije se proti Rimu, proti Cerkvi, proti duhovnikom! In ako po volitvah pridejo v zbornico možje tega duha, bomo v malo letih v taki strašni verski borbi, kakor so sedaj Francozi. In kdo bo kriv? Volivci, ljudstvo, ki bi take može izvolilo in jih kot svoje zastopnike poslalo na Dunaj v poslaniško zbornico. Ali spoznate sedaj, kakega pomena je vsem dana volilna pravica in kolika je odgovornost vašega gla¬ sovanja pred Bogom, večnim sodnikom in pred celim svetom! 6. Sklep. Pokazal sem vam, kaj je vera; razkril sem vam težave in nevarnosti sv. vere; doka¬ zal sem, da je v«.ra popolnoma utemeljena in da se edino v katoliški cerkvi nahaja; opisal sem vam grozen naskok na katoliško Cerkev in sv. vero; opozoril sem vas na važnost vo¬ litev: sedaj pa hitim k sklepu in vprašam, kaj nam je storiti, da v veri ne omahnemo, da ostanejo krščanske naše družine, krščanska naša država in ne pridejo do oblasti sovražne moči? Odgovor naj bo kratek: a) Nikoli ne pozabimo na resnico, da je Kristus pravi Bog, da je torej katoliška Cer¬ kev božja Cerkev, da ima edino ona čisto in nepokvarjeno resnico o Bogu, o človeku, o dolžnostih naših na zemlji in o namenu več- 10 nosti. Kar se torej govori in piše proti veri, proti Cerkvi: vse je zmota in laž. b) Nikar naj vas ne preslepe besede: svoboda, svobodomiselnost, napredek! Saj veste, kaj se pod temi lepimi besedami pri¬ kriva: misli se svoboda od Boga in od več¬ nih resnic, svoboda od zapovedi božjih in cerkvenih, svoboda mesa in strasti; misli se napredek na potu od Boga, napredek v zmoti, napredek nazaj v staro poganstvo. O groz¬ nega napredka! c) Proč od mož, proč od časopisov in knjig, proč od društev, kjer se grdi Cerkev Jezusova, kjer se blatijo cerkveni služabniki, kjer se zahteva svobodna šola, kjer se kliče po razporoki! Proč od njih, da se ne preva- rite, ne okužite in ne izgubite svojega Jezusa za se in za vaš rod! d) Oklenite se mož, kupujte časopise in knjige, snujte društva in pristopajte k onim, ki branijo pravice božje in cerkvene, ki zah¬ tevajo krščansko šolo, krščansko družino, kr¬ ščanski zakon, krščansko življenje, ki torej branijo pravo svobodo in pospešujejo pravi napredek na potu resnice in čednosti. Spo¬ minjajte se svojega krščanskega prepričanja in svoje odgovornosti pred Bogom prav po sebno pri volitvah in dobro premislite, ka¬ kemu možu smete dati svoj glas, da vas za¬ stopa v postavodavstvu. e) Ne pozabite, da je sveta vera in stano¬ vitnost v nji, posebno v naših zapeljivih ča¬ sih, posebna milost božja. Mi uživamo to milost, zato pa bodimo zanjo Bogu hvaležni: Molimo radi, posvečujmo nedelje in praznike, prejemajmo sv. zakramente, ki nam dele in pomnožujejo milost sploh in milost sv. vere posebej; varujmo se greha, posebno greha sovražnosti, nezmernosti, nečistosti, da se nam volja ne razbrzda, da nam um ne potemni in ne postanemo nesposobni, nesprejemljivi za milost in za sv. vero in ne ostanemo trdo¬ vratni do konca. f) Častite posebno presveto Srcejezusovo, ki nam je neskončno svojo ljubezen razodelo ravno za sedanje grozno nevarne čase, ko gine ljubezen do Boga in se širi sovraštvo do Boga, sovraštvo med narodi, sovraštvo do bližnjega, sovraštvo vsepovsod. Jezus, Njegova res¬ nica in Njegova ljubezen naj vlada v srcih naših! Da, o Gospod Jezus, pridi k nam Tvoje kraljestvo in sicer po Mariji, Materi Tvoji. Res, za Jezusovim sv. Srcem častimo najbolj prisrčno in odkritosrčno prečisto Devico Ma¬ rijo! Ona nam bo z notranjim razsvetljenjem pomagala, da premagamo strasti, da krščansko živimo, da ostanemo zvesti Jezusu, našemu Odrešeniku in Bogu našemu Stvarniku. Milost vsemogočnega Boga naj pride nad vas in naj nad vami zmeraj ostane. V Ljubljani, na praznik presladkega Imena Jezusovega, 20. januarja 1907. t Anton Bonaventura knezoškof. 11 Postna postava za ljubljansko škofijo. Pooblaščen od svetega Očeta dne 14. ju¬ nija 1906 morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto gledč posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe: 1. Dnevi strogega posta t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititi, so: • 1. Pepelnična sreda in zadnji trije dnevi velikega tedna. 2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu. 3. Srede, petki in sobote v kvaternih tednih. 4. Vse od cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred binkoštmi, pred praznikom svetega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred božičem. II. Dnem nekoliko polajšanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so: 1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj. 2. Srede v adventu. III. Dnem same udršnosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se na¬ sititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so: Vsi ostali petki celega leta. IV. Ob zgoraj (pod I. in III.) prepo¬ vedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti: 1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik. 2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona, ali pa je semenj. 3. Nekaterim osebam in sicer: vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo- kopih in v tovarnah, sprevodniki po želez¬ nicah, popotniki, kadar morajo jesti v želez¬ niških gostilnah; vsi, ki so z družino in po- strežniki zavoljo zdravja v kopelih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostil¬ nah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi. V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo. VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso. Kar se tiče večerje o dneh nekoliko po¬ lajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer meso ne bi jedlo; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen duhovnikom svetnim in redovnim, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe. Vse one, ki se bodo danih polajšav po- posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli, na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat „Oče naš“ in „Češčena Marija" na čast pet ran Jezusovih, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom. Gospodje župniki in spovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor mčni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat. f Anton Bonaventura, knezoškof.