Kakovostna starost, let. 26, št. 2, 2023, (73-78) © 2023 Inštitut Antona Trstenjaka SKRB ZA STAREJŠE V NEMCIJI V oktobru smo se štiri predstavnice Medgeneracijskega društva za kakovostno starost Ribnica udeležile strokovne ekskur­zije v severno Nemcijo, kjer so nam pred­stavili dve zanimivi obliki skrbi za starejše. Ker se mi zdi zadeva zanimiva tudi za naše okolje, bi vam to rada predstavila. V Hildesheimu smo si ogledali neke vrste dom za starejše, ki ga je pred 40-imi leti projektiral mlad arhitekt, ki si je zadal nalogo, da bo gradil tak dom, kjer bi tudi sam želel na starost bivati. Dom je v sredi-šcu mesta ob zelo prometni ulici. Projekt je zastavljen tako, da je enonadstropna stavba grajena okrog cudovitega vrta. V kleti so garaže in drugi pomožni prostori. V pr-vem nadstropju si starejši lahko najamejo oskrbovano stanovanje v velikosti od 40 do 110 m2 in najemnina za tako stanovanje je od 4,5 do 8 EUR na m2. V nadstropje vodi dvigalo. Okrog in okrog stavbe je hodnik, ki blaži hrup ulice, istocasno pa omogoca gibanje dementnim osebam. Stanovanja so prilagojena invalidom; npr. ravna tla v kopalnici (brez tuš kadi), umivalniki, ki omogocajo lažji dostop za tiste, ki so na vo­zickih, in na vec mestih so vrvice za priklic pomoci. V tem stanovanju je telefon, ki ima rdeci gumb, s katerim stanovalec poklice ustrezno pomoc, npr. cišcenje, nego, hrano in drugo, ter zeleni gum, na katerega se mora sam oglasiti do neke dogovorjene ure v dnevu; ce se do takrat ne oglasi, pride nekdo preveriti, ali je kaj narobe. Iz vseh prostorov je izhod na balkon s pogledom na vrt. Ko stanovalec potrebuje še vec pomoci, se lahko odloci, da se premakne v pritlicje, kjer delujejo štiri gospodinjstva. V vsa­kem gospodinjstvu je od 8 do najvec 13 stanovalcev. Najpomembnejša zaposlena oseba je po poklicu gospodinja, ki je s stanovalci ves cas. Arhitekt je raziskoval, kje se starejši najvec zadržujejo, dokler še živijo sami. Ugotovil je, da je to štedilnik oz. da se velik del življenja giblje okrog pri­prave hrane. Na podlagi teh ugotovitev je nacrtoval tudi ta štiri gospodinjstva. Tako je osrednji prostor v tem gospodinjstvu kuhinja, ki je s štedilnikom obrnjena proti dnevnemu prostoru. Stanovalci si lahko sami izberejo, kaj bodo kuhali. Pri pripravi hrane lahko po svojih moceh gospodinji pomagajo, vonjajo hrano, opazujejo, kaj se za štedilnikom dogaja. Na vozicek dajo tudi tiste stanovalce, ki bi sicer samo še ležali v svojih posteljah. Tako tudi ti, namesto, da gledajo v strop, opazujejo življenje okrog sebe. Dnevni prostor je projektiran precej razgibano in lahko se stanovalec umakne kam k oknu in opazuje vrvež na ulici, lah­ko gleda TV, se s kom igra kako igro, bere casopis, klepeta ali le opazuje. Iz dnevnega prostora je izhod na pokrito teraso, od tam pa na vrt, ki ima v sredini paviljon. Iz dnevnega prostora je izhod tudi na hodnik, ki se razteza okrog in okrog stavbe. Iz tega hodnika pa se pride v sobe stanovalcev, ki so praviloma enoposteljne. V njih imajo stanovalci lahko nekaj svojega pohištva in tudi domace živali. Tudi iz teh sob je izhod najprej na pokrito teraso in nato na vrt. Poleg hrane je bila estetika drugo vodilo arhitekta, da bi ustvaril pogoje za prijetno bivanje v domu. Menil je, da lepe stvari dvigajo duha in tako cloveka odvracajo od misli na bolezen, starost. Tako je hiša zelo prijetno opremljena in lepo dekorirana. Za dekoracijo v hiši skrbijo prostovoljci. Na prostovoljstvu sloni kar veliko stvari v tem domu. Prostovoljci tudi vsak dan kuhajo kavo med 14. in 17. uro popoldan in sicer za stanovalce, njihove svojce in tudi druge mešcane, ki so v domu dobrodošli. Skrbijo tudi za vrt, za izdajanje njihove revije, sta­novalce vozijo na sprehode v mesto, jim kaj berejo in še kaj. Ce opravijo prostovoljnih ur vec, so tudi nagrajeni. Ogledali pa smo si tudi bielefeldski model, ki ga izvajajo v mestu Bielefeld. Do tega modela je prišlo, ko je neko vecje zdru­ženje, ki ima v lasti 120.000 stanovanjskih enot, zacelo opažati, da se iz neke moderne stolpnice izseljujejo starejši ljudje. Zadevo so raziskali in ugotovili, da so bili starejši v tej stolpnici zelo osamljeni. Na podlagi teh ugotovitev so v sodelovanju z mestno oblastjo izdelali projekt, ki poskuša biti prijazen do starejših mešcanov. Ko stano­vanjsko združenje gradi nova stanovanja, jim mesto sofinancira približno tretjino stroškov gradnje, ce zgradijo tretjino oskr­bovanih stanovanj in jim daje priporocila pri najemu kreditov pri bankah. Pogoj je, da so oskrbovana stanovanja grajena po primernih standardih za invalide oz. starej­še ljudi in da najemnina v teh stanovanjih ne preseže 4,45 EUR na m2. V novem naselju zgradijo »kafetarnico« – to je prostor v velikosti dveh povprecnih stanovanj, v katerem imajo stanovalci naselja možnost za druženje, hranjenje in za druge oblike pomoci. V »kafetarnici« je kuhinja s štedilnikom obrnjenim v dnevni prostor. Tudi tu gospodinja skupaj s stano­valci kuha in povprecno dnevno pripravi od 25 do 30 kosil. Je pa ta prostor tudi cen­ter, kamor nekdo od doma poklice pomoc, si naroci hrano itd. Tu je neke vrste servisna tocka, ki je stanovalcem na razpolago 24 ur. Vsako storitev, ki jo stanovalec naroci, tudi posebej placa. Obstaja tudi vec izvajalcev pomoci in stanovalec sam izbira, koga bo poklical. Placilo storitev je urejeno po­dobno, kakor pri nas: najprej krije stroške stanovalec sam s svojimi dohodki; ce ti ne zadošcajo, so mu dolžni pomagati svojci; ce še ti tega ne zmorejo, ali je oseba samska, pa doplaca razliko mesto oz. država. Taka oblika skrbi za starejše je bistveno cenejša kakor domska, pa še veliko prijaznejša je. V svojem stanovanju lahko stanovalec ostane do konca življenja. Pomoc je orga­nizirana tako, da se mu ni potrebno seliti v dom za starejše. Tudi v starejših naseljih so v pritlicju izpraznili dve stanovanji in v njih uredili »kafetarnico«. Pri bielefeldskem modelu igrajo veliko vlogo prostovoljci. Ker smo si tako »kafetarnico« imeli mo-žnost ogledati, smo se pogovarjali tudi s prostovoljci, ki so npr. prišli pripraviti mize za zajtrk za naslednji dan. Pogovarjali pa smo se tudi z gospodinjo, ki je tudi v tem modelu pomembna oseba, in s socialno delavko, ki vodi razlicne programe, tako za starejše kakor za druge, npr. za mlade iz ulice. Tako je »kafetarnica« res medge­neracijsko središce, ki združuje starejše in mlajše. Tako središce deluje v krogu enega kilometra, kar pomeni, da je pomoc možna v nekaj minutah. V Bielefeldu, ki je po velikosti podobno Ljubljani, imajo 22 takih centrov, v njih pa sodeluje 600 prostovoljcev. Verjetno se ob tem sprašujete, kako dalec do podobnega smo še v Sloveniji? Mnenja sem, da bi se obe obliki skrbi za starejše dalo z malo dobre volje in ma-lenkostnimi zakonskimi popravki vnesti tudi v naš prostor. Nekatere obcine so že zainteresirane za gradnjo domov 3. in 4. generacije. Predvsem je pomembno, da poskušamo v svojih glavah razmišljati, kaj bi sami potrebovali in želeli, ko bomo obnemogli. Mogoce bo tako hitreje prišlo do prijaznejših ustanov. Toda, tudi v obsto­jecih domovih za starejše ljudi bi se dalo z malo reorganizacije marsikaj postoriti prav v stilu zgoraj omenjenih oblik. Obcutek imam, da se pri nas veliko bolj komplicira kot po Evropi. Pri nas bi našli vse mogoce sanitarne ovire, pa tržne in še kaj. Nemci so poudarili, da imajo stroge kontrole, vendar za nekatere stvari so se dogovorili z željo, da bo njihovim državljanom lepše. Glede na dejstvo, da populacija starejših ljudi na­rašca in da jim zaradi prezaposlenosti mlaj­ši ne morejo vec nuditi ustrezne pomoci, je skrajni cas, da vsi skupaj razmišljamo, kaj storiti, da nas ne bo strah starosti in da ne išcemo le ovir, ceš da to pri nas ni mogoce, ampak le-te odstranjujemo. mag. Majda Vrh PROSTOVOLJSTVO IN MEDGENERACIJSKO POVEZOVANJE NA BIOTEHNIŠKEM IZOBRAŽEVALNEM CENTRU LJUBLJANA Biotehniški izobraževalni center Lju­bljana (BIC Ljubljana) je vzgojno izobraže­valni zavod, ki združuje štiri organizacijske enote, dve srednji šoli, višjo strokovno šolo in medpodjetniški izobraževalni center. Izvajamo 9 srednješolskih in dva višješol-ska izobraževalna programa. V celotnem zavodu je vec kot 200 zaposlenih za mno­žico dijakov, študentov in udeležencev izobraževanja odraslih. Na Živilski šoli sem se zaposlila kot šolska svetovalna delavka pred 20 leti, pred tem pa sem bila zelo aktivna na po­drocju socialnega varstva. Veliko izkušenj s prostovoljstvom in medgeneracijskim povezovanjem sem dobila v sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka, kjer sem opravila tecaje prostovoljsko družabništvo ter usposabljanje za prostovoljsko voditelji-co medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. Tako sem veselje in ljubezen do dela na podrocju medgeneracijskega so-delovanja prenesla tudi na šolo, kjer smo razvijali prostovoljstvo v razlicnih oblikah. Spominjam se, da sem pred skoraj de­setletjem razmišljala o tem, kako bi našim prostovoljcem v šoli sporocili, da so njihova dejanja pomembna za vse nas: za posame­znika, za širšo skupnost, za celoten družbe­ni sistem; povezovanje je nadvse aktualna tema za dobrobit današnje družbe. Skupaj z nekaj somišljeniki smo se v letih 2012­2014 lotili vzpostavitve organiziranega prostovoljstva, evidentiranja prostovoljcev, mentorjev, aktivnosti. Trud, vztrajnost in sodelovanje so pokazali rezultate. Prosto­voljske aktivnosti smo zaceli povezovati v vseh enotah zavoda, širili prostovoljstvo in ga skrbno negovali pod našo skupno streho BIC Ljubljana. V ta namen smo vzpostavili skupino za razvoj prostovoljstva, ki tudi danes skrbi za delovanje in razvoj pro-stovoljstva. Povezovanje med šolami in enotami znotraj našega centra, sodelovanje dijakov, mentorjev, delo skupine za razvoj