Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani / 7 I ' Nikolaj Zrinjski hrvatski junak:. Po raznih spisih sestavil V Ljubljani 1903. Zalomil in. proc3.nja.Ja.neae; Oiontini* Natisnil Iv. Pr. feampret v Kranju. j/O i'-'! OJ 110671 turški cesar Soliman. Eden najmogočnejših, pa tudi najgrozo- vitnejših turšk% cesarjev je bil cesar Soliman ali Sulejman. Azija, Afrika in Evropa so se mu pokorile; smrt in ogenj sta ga spremlje- vala po njegovih strašnih potih. Opustošil je Hrvatsko, Ogersko, Štajersko, Kranjsko, da ne govorimo o deželah v Aziji in Afriki. Komaj je vlado nastopil, vdaril je z grozno vojsko na krščanske dežele. Ogersko deželo je tačas vladal kralj Ljudevit. Ta kralj je nekaj nepremišljeno ravnal, da ni počakal na pomoč, ki mu jo je hotel prepeljati hrvaški junak Frankopan, pa še več krščanskih vladarjev, ampak s samimi Ogri postavil se Turkom nasproti. Tako je prišlo do grozne bitke pri Mohaču dne 28. avgusta 1526, ki je za kristijane irftela žalosten konec. Padlo je 30.000 krščan¬ skih vojakov, sedem škofov, cvet ogerskih ' vitezev in velikašev, pa ogerski kralj Ljudevit 4 sam, ki je s konjem vred utonil na begu v nekem močvirju. Prebivalci Belega grada v Serbiji, kjer Donava mimo teče, gledali so celi dan, kako je voda mimo nesla na tisoče mrličev. Dan po groznej bitki so razpeli poleg krvavega bojišča rdeči šotor cesarja Solimana. Šotor se je lesketal od zlata in dragih kamenov. Cesarjev prestol ali tron je bil od čistega zlata. Pred šotorom sultanovim pa je bil postavljen grozen spomenik: dva tisoč odsekanih krščanskih glav je bilo na kup položenih, med njimi glave sedmih škofov in mnogo imenitnih grofov in velikašev. Mladi cesar Soliman, lep človek pa brez človeškega srca, vsedel je na zlati prestol in sprejemal poklone in čestitke od svojih generalov in doglavnikov ter jih sijajno ob¬ daroval. Sedem dni in sedem noči so trajale neprestane veselice; Turki so bili kar pijani prevzetnosti nad veliko zmago, počenjali so grozne reči, skrunili vjete kristjanke in trpinčili možke kristjane, kar so jih v pesti imeli. Neprenehoma je tekla kri, ker so vjete vojake na veselje groznega sultana pred njegovimi očmi morili. Sedmi dan je sultan Soliman ukazal, naj bode počitek in mir. Toda za krvoločnika ni bilo dne, da bi ne prelival krvi. Ravno ta sedmi dan, ki je bil odločen za počitek, dal je štiri tisoč vjetih kristjanov poklati in se zabaval s tem, da jih je 5 slišal vpiti in stokati. Od vsakih tisoč pustil je samo enega živeti, torej vseh skupaj štiri, ka¬ kor bi se hotel norčevati iz človeškega občutka. Od Mohača vdarili so divji Turki na vse strani ogerske zemlje. Kamor so ti grozni krutniki prišli, povsodi se je valil gost dim proti oblakom, ker so požigali vse, kar so človeških bivališč dosegli; prebivalce pa so morili brez usmiljenja. Dežela med Donavo in Blatnim jezerom pokrila se je s pepelom ter je oglušila od vpitja nedolžnih žrtev, ki so jih Turki poklali. Mesto Pečuh (Fiinfkirchen) podalo se je na turško obljubo, da se ne bo nikomur nič zgodilo. Ko je pa Turek v mestu bil, nagnal je vse prebivalce na mestni trg ter jih pomoril vse brez usmiljenja. Tako so bili Turki flgamožje tudi v svojih obljubah. V puščavo ali pusto Marot je pribežalo okoli 25.000 ljudi, ker so mislili, da jih tukaj Turki ne bodo našli. Pa grozni Turki so jih zajeli in jih vseh petindvajset tisoč pomorili. Ropali so cerkve, skrunili božje podobe in počenjali take grozovitosti, da se še vse popisati ne dajo. Tisti čas je propadlo ogersko kraljestvo in se ni več vzdignilo kot samostojna država do leta 1867., ko je naš mili cesar Ogrom da) samoupravo. Gelih 200 let po tej bitki je ogerska dežela zdihovala pod turškim jarmom, ki je bil tako krut, da so morale pod bičem robovati najbolj plemenite rodovine. 6 Nekoliko so bili pa tudi Ogri sami svoje nesreče krivi, ker niso bili med seboj edini, ampak se razcepili v dve stranki, in ena teh strank je še Turke na pomoč klicala zoper drugo stranko, tako da je turški sultan So- liman si pridobil nekako pravico, vmešavati se v ogerske zadeve. Ko je namreč ogerski kralj Ljudevit padel v bitki pri Mohaču, zbrali so se nekateri ogerski grofi v Tokaji in si izvolili grofa Janeza Zapoljo za novega kralja. Drugi plemenitaši' pa s to volitvijo niso bili zadovoljni ter so v Požunu izbrali avstrij¬ skega vladarja Maksa II. za ogerskega kralja. Nobeden teh dveh izvoljenih kraljev se dru¬ gemu ni hotel umakniti; ker je pa Maks II. kot avstrijski vladar imel veliko pomoč za sabo, poiskal si je tudi Janez Zapolja, erdeljski grof, tako pomoč ter je Turke poklical na pomoč in obljubil turškemu cesarju, da hoče njega pripoznati kot svojega vrhovnega gospodarja in le podkralj biti, samo če prežene Maksa in njegove pristaše iz dežele. To je pa prišlo sultanu Solimanu kakor nalašč, ker je že tako vedno želel, pasti po krščanskih deželah, zdaj pa je povod za to našel, ker so ga kristjani sami klicali. Z veliko močjo je Soliman zgrabil mesto Bu¬ dim, pregnal Avstrijance in postavil Zapoljo za kralja, pa ta je moral Turkom pokorščino obljubiti. 7 Toda bodisi prijatelji ali sovražniki, Turki so ostali povsod Turki, povsod so požigali in morili, ropali in plenili. Ne samo Ogerska, tudi Hrvatska in slovenske dežele krvavele so iz tisoč ran, koderkoli se je prikazal Turek. Mnogi prebivalci so bežali v tuje kraje, mnogo opustošenih gradov in hiš se ni kmalu več postavilo, polje je ostalo zanemarjeno, najbolj pa polje dušev¬ nega napredka, ker prebivalci v vednem strahu pred Turki niso utegnili baviti se z vednostjo in umetnostjo. Žalostno je bilo tačas življenje v jugoslovanskih deželah. Spomin na te grozne čase se je v našem narodu ohranil še do današnjih dni, in mnoge na¬ rodne pesmice opevajo trpljenje naših pra¬ dedov in dejanja hrabrih vojakov, ki so se možato v bran postavljali turški sili. Če¬ ravno pa je Turek podoben Turku, vendar je bil najsilovitejši med turškimi cesarji spi¬ tan Soliman. Celo njegovo življenje je bila vojska in jok; prelivanje krvi sledilo je, njegovim stopinjam. Ves slovanski jug je neznansko mnogo prestal pod udarci turške silovitosti. Mnogi zgodovinarji hvalijo cesarja Soli- mana ter ga imenujejo „Solimana Velikega*. Te je preslepil zunajni blišč, s katerim se je Soliman obdajal, in njegove velike zmage. Vendar pa ta trinog ne zasluži nobenega 8 spoštovanja, ker ni imel iskrice človeškega občutja, ker je imel bolj tigrovo kakor človeško srce. To se najbolje vidi iz njegovega rav¬ nanja proti lastnim sinovom. Z enako ne¬ usmiljenostjo, kakor tuje ljudi, preganjal je namreč tudi lastno kri. Ne zadosti, da je svoje vojake v smrt gonil brez ozira, kakor v mesnico, ne zadosti, da je dal po¬ klati na tisoče vjetih kristjanov, ukazal je zadaviti tudi lastnega sina in prestolo¬ naslednika princa Mustafo, ki je bil priljubljen pri vojakih in pri narodu. Bal se je namreč, da mu bo sin še pred njegovo smrtjo vzel krono in vladarstvo. Cesar Soliman je gledal s peklenskim veseljem izza pregrinjala, kako so njegovi sužnji zamorci planili po njegovem sinu Mustafi, ko je, nič hudega sluteč, prišel obiskat svojega očeta, ter mu vrgli zanjko okoli vrata in ga zadavili. Ravno tako malo, kako Mustafa, za¬ krivil je drugi princ Bajezid, vendar ga je brezsrčui oče preganjal kakor divjo zver in ni prej miroval, dokler ni umoril njega in njegove štiri majhne otroke. Tako je cesar Soliman v večnem preli¬ vanju krvi postal dvainsedemdeset let star, tedaj prišel v leta, ko si človek že žali po¬ čitka. Toda v Solimanu niso mirovale še divje strasti. Poželel si je še enkrat, napasti svoje oči z moritvijo brezštevilnih kristjanov. 9 Nameril se je udariti na Ogerko, to deželo spraviti pod svojo oblast in potem napasti cesarsko prestolnico Dunaj ter ž njim po¬ teptati srce krščanskih dežel. Tako je prišel z velikansko vojsko pred trdnjavo Siget, kjer se mu je z majhno četo v bran postavil hrvatski junak Nikolaj Šubic, grof Zrinjski. Nikolaj Zrinjski. Nikolaj je bil naslednik bogatih hrvaških grofov Šubicev. Oženjen je bil z grofico Jelico Rosenberško, katera mu je povila dva otroka, grofico Meno in enega sina, ki je ob času Zrinjskega smrti bival na dvoru cesarja Maksa na Dunaju. Za tistih časov se je videlo vnovič, kako slaba je človeška duša, kako redko so sejani pravi, trdni značaji med svetom. V jugoslovanskih deželah je bilo' tačas silno žalostno. Ker je turška sila vse pre¬ magala, zato so vsi grofi in bogataši izdali svojo domovino, nekateri celo svojo vero ter se poklonili turškemu čaru. Le uboga para je veri in domovini ostala zvesta, pa ni imela moči, da bi branila oboje. Srbski velikaši so sprejeli mohamedansko vero, da so le ohra¬ nili svoje imetje, tudi hrvaški plemenitaši so se uklanjali sultanu. Še celo stari Šubic, 10 oče Nikolaja Zrinjskega, živel je s Turki v prijaznosti, da bi ne izgubil življenja in premoženja. Nič bolje ni bilo na Oger- skem. Protikralj Janez Zapolja je bil zaveznik Turkov in ž njim velik del ogerskih velikašev. In prav ti so klicali in vabili Turke na Ogersko, da bi cesarju Maksu odvzeli oblast in kraljestvo. Tako je bilo vse Turkom prodano v sramoto svetega križa in slovan¬ skega imena. Bilo pa je še nekaj hrabrih duš, ki so iz celega srca črtili Turka, in bolj ko je zmagoval, bolj so mu obetali pogin in celo življenje svoje posvetiti v ta namen, da bi škodovali Turkom. Taki hrabri in neupogneni možje so bežali v hribe in odtod so Turke napadali. Največ jih je bežalo v tiste silne in nepristopne hribe, ki se skupaj „Crnagora“ imenujejo, in nasledniki teh beguncev so da¬ našnji Črnogorci, cvet slovanske hrabrosti. Med tiste hrabre duše, ki so z žalostjo gle¬ dale propad slovanske svobode in teptanje krščanskega križa, sme se šteti tudi mati Zrinjskega, stara grofinja in žena starega Šubica. Njo je peklo v srce, ko je videla, kako se njen mož pajdaši s Turki, in vzgojila je svojega sinka Nikolaja tako, da je že iz mladosti gorel za čast krščanske vere, za svobodo domovine in za vojsko proti okrut¬ nim Turkom. 11 Kakršno seme se položi v mlado srce, tako tudi vzraste; zato je vzgoja otrok velike važnosti za usodo narodov in njih zgodo¬ vino; kajti en sam plemenit in hraber mož zna domovini več koristiti kakor tisoč lahko- živcev, ki skrbijo le za sebe in so priprav¬ ljeni, zatajiti Boga in dom, ako se drugače ne morejo rešiti. To vidimo na vzgledu našega Nikolaja. Še čisto mlad boril se je s Turki že leta 1530., ko so oblegali Dunaj. Pozneje se je odlikoval v vseh bitkah in odločil zmago pri Pesti. Ni še dobro stopil v možka leta, in že je njegovo ime zaslovelo po celem cesarstvu. S hrabrim srcem je bila združena prevdarna pamet, plemenit čut, trdna volja, globoka in resnična pobožnost. Komaj tri¬ deset let star, dosegel je hajvišio čast, ki jo Hrvat more doseči, postal je.JlrVaški ban, to je: cesarski namestnik »/•Hfya#ke, Sla¬ vonije in Dalmacije, najvišjij&iviipT d n vo¬ jaški poveljnik. V najnovejšfem času ni hr¬ vaški ban več, nego kak drpgi cesarski namestnik; v prešnjih časih pa je'bij »lian poveljnik vseh vojakov, kar jih je Krnska, dajala, in ker je štela samo Vojna ..Gramca 100.000 oboroženih mož brez civilne Hrvatske, ki je bila tudi banu podložna, sme se reči, da se je vzdignilo na migljaj hrvaškega bana stoindvajset tisoč oboroženih mož na noge. 12 Tako moč so hrvaški bani imeli še leta 1849., ko je ban Jelačič vodil vso hrvaško vojsko proti Madjarom. Taka oblast tedaj se je iz¬ ročila Nikolaju Šubicu grofu Zrinjskemu; se ve, da tačas ni imel tolike vojakov na raz¬ polaganje, ker Vojna Krajina ni bila še osno¬ vana. Bolj sposobnega moža si cesar v tistih burnih časih ni mogel izbrati za hrvatskega bana. Ko je Zrinjski nastopil vlado, bilo je na Hrvaškem vse v neredu. Poštenja skoro ni bilo najti. Boljarji ali velikaši so bili od Turka podkupljeni, brat je sovražil brata, nikjer ni bilo najti pravice, nihče si ni bil svest življenja in premoženja, razven tistih, ki so stali pod mogočnim turškim zaščitom. Ko je pa Zrinjski dobil vajete v svoje železne roke, iztrebil je nezvesto svojat, preganjal turške zaveznike in prijatelje ter zbiral okoli sebe krščanske junake ter jih navduševal za krščansko vero in za svobodo domovine. Roparje in tolovaje je uničeval, sirote in udove pa branil. Začela se je zopet raz- cvitati krščanska hrabrost in hrvaško ro- doljubje, med tem ko je srbsko pleme zdi¬ hovalo pod robstvom turškim. Turški cesar je škripal kar z zobmi, ko je slišal in videl, kako se Hrvaška vzdiguje in novih moči nabira proti njemu, kako ga zapuščajo mnogi uplivni velikaši ter se pridružujejo Zrinj¬ skemu, ki. jih je z lepimi besedami in grož- 13 njami opominjal, naj popuste turško pri¬ jateljstvo ter naj se oklenejo krščanskega meča in križa. Bolj pa, ko je ves slovanski jug bana Nikolaja Zrinjskega ljubil in hvalil, ker je videl v njem bodočega rešitelja iz turške sile, bolj so bana začeli sovražiti in črniti cesarski dvorniki, kateri so banu delali vse mogoče ovire in ga črnili pred cesarjem, da hoče postati hrvaški kralj in da se niti ne zmeni za svojega gospodarja, cesarja na Dunaju. Tako je Zrinjski za svoj rodoljubni trud žel le črno nehvaležnost, kakor se je godilo že marsikateremu plemenitemu možu pred njim in za njim. Namesto da bi bana na vso moč podpiral v njegovih domoljubnih namenih, začel ga je cesarski dvor le sum¬ ljivo gledati in njegove korake zalezovati in nadzorovati. S krvavečim srcem je ban Zrinjski vse to videl, pa si ni mogel pomagati; zato je storil, kar bi bil vsak poštenjak na njegovem mestu, odložil je bansko čast in se umaknil kot zasebnik na svoja posestva. Ni ga bolelo, da je izgubil bansko oblast, ampak bolelo ga je to, ker se je bal, da pride banska oblast v roke nesposobnega moža, ki bo zopet po¬ kvaril in podrl, kar je bil on s tolikim trudom zidal v bran domovine. 14 Grozna turška vojska se privali. Nikolaju Zrinjskemu ni bilo treba dolgo čakati na zadoščenje užaljene svoje časti; kajti kmalu je prišel čas, ko je cesar Maks zopet potreboval svojega hrabrega in zvestega služabnika. Turški cesar Soliman je zbral strašno vojsko in se namenil ter zaklel, da hoče ž njo pogaziti in podjarmiti celo Evropo. Bila je to trinajsta vojska, ki jo je stari Soliman še sam vodil. Y neštevilnih trumah valila se je armada iz Carigrada proti Belemu gradu. Spredaj je hodilo pet tisoč janičarjev v krasni obleki, s širokimi modrimi hlačami, rdečimi nogovieami, jopice zlatom obrobljene, na glavi visoke, bele čepice. Oboroženi so bili s puškami, sabljami in samokresi. Lepo osnaženo orožje se je že od daleč lesketalo v solnčnem svitu. Za temi so hodili tesarji in pionirji, ki so znali rezati prekope, nainetavati nasipe in delati mostove, kjer so prišli do kake vode. Za temi je šla cela vrsta strežajev in velblodov, ki so nosili razne potrebščine za turške generale. Vsak paša je imel več služabnikov, ki so nosili pred njim eno zastavo, na katereh je bilo zapisano ime in grb tistega paše. Tudi so strežaji vodili po več arabskih kdnj za vsa¬ kega generala. Potem so nosili krasni cesar- 15 jevi šotor, ki je bil narejen iz dragocenih preprog in se svetil v najlepših barvah. Pet¬ deset konj je nosilo samo tiste reči, s ka¬ terimi se je imel olepšati in preskrbeti ce¬ sarjev šotor. Za temi so šli cesarjevi strežaji, mladi sužnji, ki so nosili opice, papige, morske mačke in več takih živali, ki so bile pripravljene, da kratkočasijo cesarja. Potem so peljali petdeset cesarjevih arabskih konj, da tako lepih še nihče ni videl. Potem je sledilo v zaprtih vozovih nekaj cesarskih žena in brez števila njihovih strežajev. Za temi so jahali trije' paše ali generali na črnih konjih. Bili so to Ferhad paša, Hasan beg in Ahmed paša. Pred vsakim teh generalov je jahal pisano oblečen Arbanas ali Albanec, ki je vsak na visokem drogu pred njimi nosil po tri konjske repe, da je naznanil čast in do¬ stojanstvo teh generalov. Za njimi pa so tekli sužnji zamorci v belih hlačah in zelenih jopicah ter so nosili za svojimi gospodi pipe za tobak in steklenice s hladilno in okrepčevalno pijačo. Potem je prijahal na velikem konju debeli paša Mahomed, eden najbogatejših Turkov tistega časa; na njegovi strani pa veliki vezir (prvi minister) Mehmed Sokolovič paša. Ta Sokolovič paša je bil rojen Srb, kot otrok od Turkov odpeljan v sužnjost in tam se je, poučen v turški veri, tako odli¬ koval pred vsemi drugimi janičarji, da je hitro 16 lezel navzgor od časti do časti in je na¬ zadnje postal prvi minisier turških cesarjev ter jim dobro služil dolgo let, pa v škodo svojim rojakom Srbom in drugim Slovanom, katere je le še zatiral, ker se ni hotel več spominjati svojega slovanskega rodu. Ta ve¬ liki vezir Sokolovič nam je zopet dokaz, kako smo Slovani pogosto le za to rodili velike može, da so izdali in zatirali naš rod. Tudi za Mahomedom tedaj in za Sokolovičem je hodila cela tropa strežajev. Potem so prišli divji čavši, ki so na stran pehali gledajoče ljudi in streljali v okna, če je kdo gledal doli, da bi se nihče ne mogel pohvaliti, da je na mogočnega sultana gledal od zgoraj doli. Zdaj so ozna¬ njevale zastave in na dolgih, pozlačenih drogih pribiti polumesci, da se bliža cesar Soliman sam. Na desni in na levi tekli so črni sužnji, oblečeni v krasno obleko in noseči na dolgih drogih solnčnike od indiške svile, da so ce¬ sarju delali senco. Cesar Soliman, star mož s sivo brado, jahal je na belem konju, ki se je ves lesketal od biserov in demantov, da ga pri solncu še pogledati ni bilo mogoče. Sedlo, jermeni in uzda, pa vsa druga oprava tega konja bila je tako posejana z žlahtnimi kamni, da se je svetil v brezštevilnih zvezdah. Ravno tako je bil cesar ves v demantih. Odet je bil z rdečim plaščem, ki je bil 17 s popelicami podšit. Pod plaščem je nosil višnjevo jopo, na kateri so bili pripeti visoki redovi, ki jih sme le cesar nositi. Njegovo pokrivalo na glavi, t. j. njegov turban, lesketal se je ves v demantih, smaragdih, rubinih in biserih. Vrh turban a pa je kvišku štrlelo krasno perje. Na desni pri cesarju je jahal paša z golim mečem, ki je pomenil cesarsko moč in oblast, na levi pa Ali paša, podkralj egiptovski. Za njimi je jahal Kislar-aga, po¬ veljnik harema in vseh cesarskih strežajev; za tem je šla neštevilna množica -c esarskih strežajev. Potem so prišli ■ jih nosili na belih nosilnicah. Konečno je . prišel zlati voz za cesarja, da je vanj sedel, kadar se je naveličal jahati. Razun cesarja ni smel nihče v ta voz sesti in, kdor bi bil to poskusil, stalo bi ga bilo življenje. Ta zlati voz je suitah? od francoskega kralja dobil v dar in ga imet v visoki časti. Potem je prišel oddelek telesne straže cesarjeve in za njo spet cela vrsta strežajev, ki so gonili dvesto z zlatom obloženih mezgov. Šele za temi je prišla cela armada vojakov. Bilo jih dvesto tisoč mož in osemdeset tisoč konj. Za tiste čase bila je tako velika armada, kakršne noben cesar ali kralj ni premogel. Pred Belim gradom se je ta silna armada ustavila, da se odpočije. Cesar Soliman je 2 Nikolaj Zrinjski. 18 dal svoj krasni šotor in svoj zlati prestol postaviti na tisti grič, kjer je nekdaj stal grad Hunijadskih grofov. Vsa ostala vojska se je utaborila okoli tega hriba tik velike reke Donave. Tukaj je sultana pozdravit in se mu poklonit prišel tisti Žiga Zapolja, ki je bil od ene stranke ogerskih plemenitašev za ogerskega kralja izvoljen. Ker je bil namreč sam preslab, da bi bil premagal svojega protikralja, cesarja Maksa, iskal je svojo pomoč pri turškem sultanu, kakor že poprej njegov oče Ja^ez Zapolja. Ta nesrečna rodo¬ vina je rajši izdala ves krščanski svet, nego bi bila odstopila od svoje dozdevne pravice do ogerskega prestola. Zadosti sramotno se je moral senčni kralj Zapolja ponižati pred turškim cesarjem, in šele potem, ko mu je obljubil, da bode vedno podložnik turškega cesarstva, obljubil mu je sultan Soliman, da mu bode pomagal proti cesarju Maksu in mu izročil ogersko kraljestvo kot sultauu pod¬ ložnemu podkralju. Zapolja je bil v turškem taboru seveda s častjo sprejet,, ker se je tudi turški cesar nadejal nekoliko pomoči od njega v vojni proti cesarju Maksu. Ko je bila pogodba z Zapoljem storjena, sklical je Soliman svoje generale v posve¬ tovanje. Sultan je hotel pri Petrovara- dinu prekoračiti Donavo. Prašal je gene- 19 rale, kaj mislijo. Bili so različnih misli. Na to jim sultan reče: »Meni sta znani le dve poti, ali pustimo obe trdnjavi, Siget in Djulo, na strani in marširamo naravnost proti Dunaju, ali se pa vrzimo z vso močjo na te dve trdnjavi, ker v njih se skriva najboljša moč Hrvatov in Madjarov. Kadar te uničimo, gremo lahko brez ovire cesarju Maksu naproti, ki pri Dunaju zbira močno vojsko proti meni. Kaj misliš ti, Sokolovič?" — »Močni moj vladar," odvrne prvi minister, poturčeni Srb Sokolovič, »jaz mislim, da bo treba najprej udariti na Ogre, sicer nismo varni za hrbtom, če kar naravnost proti Dunaju gremo, Ogre pa na strani pustimo. Trdnjavo Siget bomo lahko nenadoma vzeli, ker sem zvedel, da Zrinjskega ni v njej, ampak da se ta ne¬ ustrašni naš sovražnik mudi zdaj na Dunaju." »Če Zrinjskega ni v Sigetu," reče Ali Portuk paša, »potem bi tudi jaz mislil, da bomo Siget vzeli v prvem naskoku. Zato le udarimo na Siget!" »Če Zrinjskega ni," reče Beglerbeg, »potem bomo vzeli Siget; če je pa notri, mislim, da zadostuje, če pustimo posadko okoli trdnjave, z veliko armado pa gremo naprej." »Kaj imate s tem Zrinjskim?" reče sultan srdito, »ali se bo cela moja armada bala ešcev, vojvoda ferarski in vojvoda mantovanski pa sta sama prišla. Iz Francoskega je prišlo mnogo hrabrih vitezov s svojimi hlapci. Luka in Genova sta poslali denar, sv. Oče papež so poslali sami 50.000 cekinov denarja. Pa vsak dan še prihajajo prostovoljci in de¬ narni darovi. Skoraj bo kakih 80.000 mož skupaj. Glavni poveljnik je cesarjev brat nad¬ vojvoda Ferdinand; drugi imenitni generali so vojvoda Miroslav Pomorski, grof Ginter Schwarzburg, pa vojvoda Pavel Zaderski. Pravijo, da pojde ta vojska na Ogersko in da se bo pri Rabu utrdila in Turke pri¬ čakovala. “ „Ali niste nič o mojem sinu zvedeli?" praša Zrinjski znova. 39 „Mladi grof Jurij je pri cesarski telesni straži," odvrne poročnik. „On bi bil rad z mano šel v Siget, pa ni smel. Y.se vas prav lepo pozdravlja." »Lepa hvala, Vilacky,“ reče Zrinjski in ponudi poročniku roko, „saj boste pri nas ostali v Sigetu?" „Pod vašim praporom, svetli ban, se vedno rad vojskujem," reče Vilackj; Jaz sem najraje tam, kjer vidim red in modro poveljništvo. V cesarskem taboru pa je vse zmešano, nobeden ne ve, kaj mu je storiti in kje je njegovo mesto, vsi narodi so križem pomešani in se drug druzega ne razumejo. Kjer pa vi gospodujete, tam vsak ve, kje ima stati in kaj storiti, in tudi ve, da od vas ni pozabljen, ker vi mislite na vse." „ Vi me preveč povzdigujete, “ reče Zrinjski na to, „pa moja sreča je v istini ta, če vidim okoli sebe take junake, kakor ste vi. S takimi možaki bi celo hudobi napovedal vojsko. Veste, kak posel boste prevzeli? Huzarski stotnik Lascy je zbolel za mrzlico; vi boste prevzeli njegove konjike in jih vodili, saj vem, da to dobro znate. Da bodo pa huzarji več zaupanja do vas imeli, pustil vas bom kmalu na Turke planiti, da bodo vaši ljudje spoznali, da imajo vrlega stotnika. Bodite mi torej po¬ zdravljen, Vilacky! Ti, Praprotnik, pa poglej po nasipih in zidovih, če je vse v redu." 40 Stotniki, ki so prej okoli Zrinjskega stali, ko je govoril s cesarskim poročnikom, odstopili so zdaj, ko je Vilacky odšel. Zrinjski pa je odprl cesarsko pismo. Resen in zmirom bolj resen je postal obraz junakov, ko je prebiral pismo; čelo, prej tako jasno, se mu je zgubančilo. Pismo je bilo namreč žalostne vsebine in se je glasilo: „Dragi grof Zrinjski! Držite se v Sigetu, dokler morete, da nam pridobite toliko časa, da moremo krščansko vojsko zbrati. Ne upajte v pomoč, ampak branite se do zadnjega moža. Naša vojska je še preslaba, da bi se mogla s turško na prostem polju meriti. Usode celega krščan¬ skega sveta ne smemo na igralno kocko enega samega dneva staviti. Utaborili se bomo pri Rabu in tam pričakovali prihoda sultanovega. Poznam vas, vaše Hrvate in Madjare; na vas se zanašam. Zdaj je prišel čas, ko je treba za domovino junaški umreti." — To pismo prebravši stal je Zrinjski dolgo časa zamišljen. Potem pa je rekel sam pri sebi: „ Maksimilijan, veliko ti od mene zahtevaš! Pati veš, da se Zrinjski ne straši. Moja sveta vera in domovina mi je več, ko vsi zakladi tega sveta. Mil ujem samo svojo ženo in svojo nedolžno hčer, ki bo morala umreti v cvetu svoje mladosti. Ako pa ženski spravim iz trdnjave, potem bodo vsi Sigetski 41 prebivalci izgubili pogum in nad svojo srečo obupali. Zato morate moji ženski ostati tukaj. Že dvakrat me je sovražnik napadel, pa ženski niste obupali. Ge sila pride, vem za skrivna pota pod zemljo, da ju rešim. Ali pa naj se cela moja hiša žrtvuje za krščansko vero, za hrvatsko domovino in za dokaz moje nepremakljive zvestobe in pokorščine! Torej z Bogom naprej! “ Turki pred Sigetom. Dan pozneje prikorakala je sprednja straža turške vojske pred Siget. Zrinjski je poslal Turkom naproti nekaj konjikov, ki so turško stražo razkropili na vse strani. Dne 5. avgusta prišla je cela turška armada. Daleč na okoli, kakor daleč je segalo oko, bil je šotor pri šotoru, koča pri koči. Ru- melski beglerbeg se je z 90.000 možmi in 300 kanoni postavil na Šmihelski hrib v severu od Sigeta, Ali paša iz Egipta je slal na zapadu in jugu, Ali Portuk s 100 topovi pa na jugu in vzhodu. Ko se je sultan Soliman pred Sigetom pokazal, vihrala je iz stolpa Sigetske trdnjave mogočna zastava z velikim križem na sredi. Zidovi trdnjave so bili preoblečeni z rdečim suknom. S tem je hotel Zrinjski pozdraviti 42 Solimana. Eu sam, silno grmeč strel iz ve¬ likega topa »zmaja" so Sigetčani sprožili v pozdrav Turkom. Turški cesar je mislil, da ga Zrinjski s tem zasmehuje, zato je ukazal,, naj se hitro delajo priprave za obleganje. Zrinjski je pustil vse vojake, kar jih ni bilo na straži, in vse Sigetsko ljudstvo skli¬ cati na dvorišče trdnjave, da bi jim naznanil cesarsko sporočilo in svoj sklep. „Tako slovesnega in resnega, kakor danes, nisem še videl grofa, “ reče stari Alapi okoli njega stoječim stotnikom, ki so bili zbrani na povelje svojega zapovednika. »V mnogih bitkah sem že stal na njegovi strani, pa tako navdušeno se mi njegovo oko še ni bliščalo, ko danes. “ „Lev je vedno goreč, če vidi sovražnika pripravljenega pred seboj,“ reče na to Juranič; »meni je tudi tako, vojna trobenta me z neko čudno močjo navdaja*. „To je mlada kri,“ reče Praprotnik. »Zrinjski pa ni več tako mlad, da bi hre¬ penel po boju zavoljo boja; on ima višje misli in namene v glavi." »To je velika krvava žrtev za vero in domovino," reče Vilacky. V tem je prišel Zrinjski z grada na dvorišče. Ljudstvo in vojaki so zaklicali z enim glasom; »Živio! Zrinjski, naš po¬ glavar !" „ Ali ste vsi možje zbrani, kar vas je vojakov in drugih za hrambo sposobnih mož iz mesta?" praša Zrinjski z močnim glasom. „Vse je zbrano," odgovore stotniki. „Dobro," reče Zrinjski, „poslušajte torej svojega poglavarja. Resne so besede, ki jih imam govoriti z vami. Znano vam je, da stoji turški cesar z velikansko armado pred Sigetom. Njegov namen je, pokončati Siget in nas vse, ki ga branimo. Zdaj, možje, je treba pokazati, kdo je junak! —■ Cesar Maks gre s svojo vojsko proti Rabu, da se bo tam utaboril in utrdil z nasipi ter prihod turške armade pričakoval. Cesarska vojska je pa še preslaba, da bi se mogla s Turki na prostem polju meriti. Cesar nam torej ne more na pomoč priti. Zanaša se na našo hrabrost in zvestobo; ve in upa, da se mi ne bojimo umreti za lepo ime Jezusovo, za našo do¬ movino in svobodo. Ne bojte se velike turške sile; saj se tudi neizmerno morje brez uspeha zaganja v skalo, pa je ne more premakniti. In če je Turkov prav sto na nas enega, ne obupajte, Bog je z nami in nas bo branil, če trdno zaupamo vanj. Ves krščanski svet gleda s trepetom na nas, peščico pogumnih možakov. Kjerkoli se sveti križ časti, kjer¬ koli gledajo bele cerkvice s hribov doli v doline, povsodi leži krščansko ljudstvo na kolenih in moli za našo zmago. Stopite tedaj 44 kot možje v trdi boj in ne strašite se smrti. Ako bi mene prej dohitela smrt, ko vas, potem vedite, da postavim starega tovariša, stotnika Alapija za poveljnika trdnjave, ter vam ukažem, da ste mu pokorni, kakor meni. To je moja prva beseda. Druga naj bo ta: brez reda ni zmage; vsak od vas je torej dolžan, svojega predstojnika brezpogojno ubo¬ gati. Kdor se zoperstavi le z eno besedo, mora brez usmiljenja umreti. In kdor na straži zapusti svoje mesto, mora umreti. Kdor kako turško pismo vzame in bere, aii kdor tako čez zid vrženo pismo najde, pa ga ne prinese precej neodprtega meni, mora umreti. In kdor se s svojim tovarišem na¬ dihoma in skrivnostno pogovarja, mora umreti. Kajti mi smo umirajoči in nimamo nobenih skrivnosti. Z našimi sovražniki ne poznamo nobene milosti. Vsak Turek, ki v naše roke pride, mora umreti. Tistih 300 Turkov, ki sta jih Juranič in Alapi pri Šiklosu vjela, mora umreti, kajti mi nimamo kruha za Turke in ne potrebujemo sovražnikov med našim zidovjem.“ „ Velika rdeča zastava z belini križem v sredi vihra z našega stolpa; to pomeni, da moramo preliti svojo rdečo kri, da umi¬ jemo svoje grehe in pridemo v sveta nebesa in vidimo svetli križ našega gospoda Jezusa. Stojte trdno na braniku krščanskega sveta, 45 da bodo kruti Turčini vedeli, s kom imajo opraviti. Zdaj pa poslušajte mojo prisego, ki jo pošiljam iz globočine svojega srca v roke vsemogočnega Boga!“ Pri teh besedah se vsi odkrijejo, in stare kakor mlade groza pretresa, ko se Zrinjski odkrije, potegne svojo sabljo, poklekne na tla in govori to-le prisego: „Jaz Nikolaj Šubic grof Zrinjski pri- sežem troedinemu Bogu, cesarju in domo¬ vini zvestobo do smrti. Bog me naj zapusti in mi naj odtegne svojo milost, ako vas bom jaz kdaj zapustil ali izdal. Prisežem pri Bogu in pri svoji neumrjoči duši, da hočem Siget braniti do zadnje kaplje krvi in do zadnjega zdihljeja! In zdaj, tovariši, za¬ htevam enako prisego tudi od vas!“ Na to so stopili stotniki Alapi, Juranič, Vilacky in Praprotnik pred grofa, pokleknili na tla in enako storiti veleli vsem vojakom. Zrinjski je pa zdaj stal. Stari Alapi poprime za besedo in priseže v imenu vse vojske, drugi pa so govorili za njim: „ Grof Zrinjski, mi ti prisežemo zvestobo do smrti. Pokoriti se hočemo vsem tvojim ukazom in rajši umreti za lepo ime Jezusovo, za cesarja in domovino, ko kdaj tebe za¬ pustiti ali se ti ustaviti. Tako gotovo, kakor nam Bog pomagaj!“ 46 Po tej resni prisegi, ki je vseh srca pretresla, vstali so vojaki od tal, in Zrinjski jim je še rekel: „Bog je slišal vašo prisego. Gorje tistemu, kdor bi jo prelomil!" V tem hipu je zagrmel prvi turški top s Šmihelskega hriba semkaj. Sigetski junaki so hiteli vsak na svoje mesto. Prvi naskok. Tudi cesar Soliman je zbral svoje ge¬ nerale in jim tako govoril: „Poglejte, v to orehovo lupino so se skrili hajduki, ti ne¬ verni, krščeni psi pod svojim besnim pogla¬ varjem Zrinjskim, mojim nezvestim hlapcem. Njegov oče se je meni pokoril in me za milost prosil, in jaz sem mu prizanesel, ka- vrini; pa po njegovi smrti mi je njegov sin odrekel pokorščino in šel med hajduke in zdaj hajdukuje po mojem cesarstvu in nagaja meni. Danes je prišel za njega dan plačila. Kdor od vas je žejen krščanske krvi, kdor si želi prerokovega raja in njegovega sladkega nasmeha, ali kdor si želi krščan¬ skega blaga, danes mu je prilika, da si pribori eno ali drugo. Naskočite torej to haj- duško gnezdo in razdrite je, Zrinjskega pa mi dovedite živega, da ga bo moj minister Sokolovič zaklal pred mojimi očmi in da se bom pasel nad njegovimi mukami. Vse druge 47 pa obesile na koke. Kdor se umakne ali zaostane, mora umreti. Hajdite, hlapci, in hitro opravite, nam se mudi na Dunaj!“ Ko je bilo to sultanovo povelje raz¬ glašeno, začela se je premikati vsa grozna turška vojska, da se je kar zemlja tresla na okoli pod pritiskom konj in vojnikov. Pa tudi sigetski zidovi so zašuraeli pod vikom možakov in žvenkov orožja. Kakor morski valovi, ki jih nevihta podi, valili so se Turki truma za trumo proti sigetskemu novemu mestu, ker le od te strani je bilo mesto pristopno, kajti druge strani je globoko moč¬ virje branilo. Stari krvnik, besni car Soliman, se je sam vsedel na konja iti svoje neštevilne čete gnal pred seboj na bojišče. Peklenski po¬ smeh se mu pozna na ustnicah, ko se do¬ misli, da bo morda še danes trpinčil starega svojega sovražnika, grofa Zrinjskega. Pa ta hudobni posmeh mu kmalo izgine z lica, nosnice se mu razširijo, črna usta se mu odpro in pene tišče iz njih, divje oko pa se mu sveti v groznem žaru! Kaj to pomeni? Pogled na sigetskc zidove nam bo to razjasnil. Truma za trumo, val za valom divjih janičarjev je že z divjim naskokom treskal ob sigetske zidove ter izkušal v mesto prodreti, pa hrabra posadka je vse napade odbila. Krščanski junaki stoje kakor pribiti, ,48 in turški car mora gledati z lastnim očesom,, kako njegove ljudi kar kupoma čez ozidje doli mečejo. In zopet se prižene nova truma, več tisoč Turkov, kakor mravlje se spenjajo drug nad druzega, kakor opice lezejo hitre po lestvicah do površja zidu, vse črno jih je že blizo pod vrhom — zdaj skočijo r zid — gledalec bi sodil, da je krščansis posadka izgubljena ; —• pa v tem hipu priurvi Zrinjski s celo svojo četo na ozidje — % Jtor bi trem' -"ate vsi Turki kar z:' ,