Spraševanje po smislu v fenomenološki filozofiji
E.Husserla
ANDRINA TONKLI
Frcge jc distinkacijo med pomenom (Bedeutung) in smislom (Sinn) uvedel in določil znotraj svojega koncepta logične utemeljitve matematike; taka utemeljitev jc možna pod pogojem, da sc logiko dokončno razmeji od psihologije in se jo očisti slehernega psihologizma.
Vprašanje Frcgcjcvcga vpliva na Husscrla je bilo že večkrat zastavljeno in jc mogoče cclo zanimivo, mislim pa, da nam "pravniška" obravnava vplivov ali vzpodbud (v skrajni konsckvcnci) nc more povedati o sami Husscrlovi filozofiji nič bistvenega, ker jc lc-tcj nujno vnanja; šc posebej pa nc tedaj, če takemu početju botruje podtikanje (ki seveda nima s samim Frcgcrjcm nobene zveze), da Husscrlovo filozofiranje ni nič drugega kot nejasna in komplicirana formulacija (v kateri takoj razpoznamo "metafizično" maniro) tega, kar je že Frcge izrazil "kratko in jedernato".
Če nas Husscrl nc zanima kot morebitni matematik, logik ali cclo teoretik jezika, ampak kot filozof, tedaj to pomeni, da nas zanima Husscrlov konccpt smisla, kakor fungira znotraj njegove filozofije, tj. kolikor je predmet temeljnega filozofskega in ne parcialno znanstvenega spraševanja. Filozofije ni mogoče reducirati na eno imed partikularnih znanosti, šc manj pa ne kakršnekoli parlikularnc vplive in je torej tudi ni mogoče z njimi pojasniti. Filozofije ni mogoče dojeti kot partikularno znanost zato, ker njen predmet ni nikoli dani parcialni del realnosti, ampak vselej spraševanje po realnosti kot taki; filozofski medij ni ckzaktnost faktografijc in malcmalizacije, ampak domišljcnost, principiclnost in konsekventnost misli.
Morebitni ugovor, ki odreka filozofiji avtonomno mesto v intelektualnem globusu, češ daje kot taka zgolj nepotrebni nebulozni presežek, pa pobijamo tako, da mu vrnemo njegovo lastno sporočilo: ta ugovor nc zadeva filozofije, ker jc izrečen iz zavesti, reducirano na zdravorazumarsko stopnjo, tam pa filozofije vendar nikoli ni bilo, ker je nc morebiti.
Vprašanje, ki sc nam v zvezi z mestom in funkcijo smisla v Husscrlovi filozofiji najprej zastavlja, jc: ali je Husserl sploh konsekvento razlikoval med pomenom in smislom? Husscrl dejansko uporablja na določenih mestih ta dva izraza "sinonimno", in siccr znotraj področja formalne logike in apofantike (oz. na terenu "logosa" sploh). Navedli bomo daljši citat iz "Idej I.", ki nas napotuje na interpretacijo, da distinkcija med pomenom in smislom pri Husserlu ni izvedena znotraj "sfere izraženega", ampak jc
za to potrebna razlika med "sfero stavka" kot tako in fenomenološko pojasnitvijo le-te, oz. fenomenologijo sploh. Pri tem je seveda treba vedeti, da fenomenološka filozofija ne gradi ( tako kot tradicionalna) na logiki, ampak skuša prodreti na področje predpredikativnega, od koder je šele mogoče pojasniti logični, oz. predikativni način mišljenja v njegovi lastni predpostavki.
"Ozrimo se izrecno na 'pomenjenje' (Bcdeutcn') in 'pomen' (Bcdcutung'). Izvorno se ti dve besedi nanašata le na jezikovno sfero 'izraženega'. Toda malodane neizogiben in pomembnejši je tisti korak spoznanja, ki razširi pomen teh dveh besed in ga ustrezno modificira, in sicer tako, da ju je mogoče aplicirati na celotno noetsko-noematsko sfero: torej na vse akte, pa če imajo zvezo z izražajočimi ali ne. Tako smo tudi kar naprej govorili o 'smislu' - beseda, ki se jo v splošnem uporablja enakovredno s 'pomenom'. Zaradi razločnosti pa hočemo dati besedi pomen prednost, ko govorimo o starem pojmu in posebej o 'logičnem'ali 'izražajočem' pomenu. Besedo smisel pa uporabljamo tako prej kot slej v širšem obsegu." (I.str. 285)
To neznatno distrikcijo razširimo v naslednjo tezo (ki jo bomo skušali kasneje preveriti z razgrnitvijo določenih poglavij iz "Idej"): Fenomenološko spraševanje je prav spraševanje po smislu (stvari same). To je dosledno ponavljanje transcendentalnega vprašanja KAKO (jc stvar sama možna). Dosledno ponavljanje tega vprašanja nas zadrži na pred-teoretski ravni. Teoretska raven jc namreč raven objektiviranja, nas kot fenomenologe pa ne zanima kar naravnost, DA neka stvar jc in KAJ jc njen realni atribut, ampak se sprašujemo ravno po predpostavkah, namreč po: kako pred-danosti tega objekta, te te rci; z drugimi besedami: ne zanima nas direktno pomen stvari po sebi, ampak njen smisel za nas.
Fenomcnologija se torej sprašuje po smislu sveta, po smislu bivajočega, kot se le-ta konstituira za nas, in ne kar naravnost (schlcchthin) po najpomembnejšem, najvišjem,... bivajočem, po najbolj bivajočem. Vprašanje po predpostavki, oz. po izvorni konstituciji sveta kot sveta pa terja sestop na predstavni teren.
Pri tem velja opozoriti to, da razlika svetno - predsvetno in onološka, tj., ta razlika ne eksistira kot podvajanje sveta, ampak gre le za miselno naravnanost, za način gledanja onkraj utečenih načinov, ki naj pojasni taisti svet v njegovi izvorni danosti. Jasno je, da gledališče, s katerega naj se pojasni sama predpostavka sveta, ne more bili situirano znotraj preddanega sveta, tj. znotraj sveta kot predsodka.
Osnovna fenomenološka maksima: "K stvarem samim!" pove, da cilj fenomenologije ne more bili izumljanje in konstruiranje novih stvari; fenomenološka filozofija jemlje prav "stvari tradicionalne filozofije (svet, resnica, subjektiviteta) kot vodila pojasnjevanja in eksplikacije, da bi jim v tej pojasnitvi in cksplikaciji prišla do Živega (jih razgrnila v njihovem lastnem življenju).
Tu hočemo podali predvsem eksplikacijo smisla, kol jo najdemo v "Idejah I.", in sicer v poglavjih: "Noesis in noema", "K problematiki noetsko-noematskih struktur" ter "Noematski smisel in odnos do predmeta" (str. 2(X) do 310).
Da bi zaslutili teren predpredikativnosli, vzemimo najprej za primer fenomenološko pojasnilev predicirajoče sodbe! Vsaka sodba jc sodba o nečem: nekaj sodi, prilika neke predikate nekemu subjektu,... Pustimo zdaj to prcdiciranje, naj se ravna po svojih logičnih pravilih, in poglejmo tisto živo ozadje, ki v sami logiki ne pride nikoli do besede. Izvorno jc sojenje življenja v aktih sojenja, je doživljaj sodbe (ki ga ne smemo izenačiti s psihološkim doživljajem - to bi bilo zgolj reduciranje ene znanosti na drugo -
ampak ga moramo dojeti kot izvorni fenomen pred vsakršno znanstveno interpretacijo). Vsakemu doživljaju sodbe pripada "sojeno kot tako", to običajno imenujemo enostavno - sodba. Sojeno kot tako pa zopet ni isto kot presojeno, namreč predmet.
Poglejmo nek enostavnejši primer, npr. zaznavanje jablane na vrtu (s88). V običajni "naravni naravnanosti", v kateri smo sc navadili živeti, jc jablana za nas nekaj realno obstoječega, v neki prostorski stvarnosti izven nas (torej nam transcendentna), na drugi strani pa jemljemo zaznavanje kot psihično stanje, ki pripada realnemu (psihofizičnemu) človeku; med realnim človekom in realno jablano obstajajo torej realni odnosi. Če hočemo priti do izvorne fenomenološke naravnanosti, moramo privajeno naravnanost, ki seje zakorcninila kol nekaj samoumevnega, odstranili: svet, ki ga vedno dojemamo kot nekaj dejanskega, moramo postaviti v oklepaje, vzdržati sc moramo običajnega odnosa do stvarnosti - vršiti moramo epohe. "Deobjcktivizacijo" pa jc treba izvršiti tudi na strani zaznavajočega človeka - njegovo psiho-fizično realnost postavimo v oklepaj. Z opisano redukcijo se nam razpre fenomenološko polje čistih doživljajev, ki jih zdaj podvržemo fenomenološki analizi.
Doživljaj jc intcncionalcn - je vedno doživljaj nečesa. Inlcncionalnost jc splošna struktura zavesti kot "zavesti o nečem" in tako tudi splošna struktura vseh doživljajev zavesti. Zavest o nečem kol intcncionalna zavest pa takoj pokaže neko dvojnost: namreč samo intcncijo in tisto intendirano. Doživljaj (kot intcncionalni doživljaj) sestavljata dve bistveno sopripadni komponenti: noesa in noema. Nocsa pa jc sama sestavljena iz noetične intcncionalnc forme, to jc iz intcncije same in iz ncintencionalne senzualne materije, čutne vsebine. Vsak intcncionalni doživljaj jc zaradi neotičnega momenta prav nocličcn, kar pomeni, da v sebi skriva smisle in jc tako smiscldajajoč. Noctičncmu momenlu doživljaja uslrcza na strani tega "o nečem" nocmaLski korclat - noema. Če jc noetični moment doživljaja dajanje smisla, potem je njegov noematski korclat prav smisel (intcnciji dajanja smisla ustreza intendirani korclat tj. smisel kot tak).
Noema ni realen objekt narave (ta zapade oklepajem), ni pa niti rcclcn moment doživljaja, čeprav mu neločljivo pripada.
NocmaLski korclat namreč pripada doživljaju inlcncionalno in ne imanentno (rcclno). (Reclni moment doživljaja jc samo nocsa, njena forma in materija).
Po redukciji torej dobimo različne vrste čistih doživljajev, ki jim intcncionalno pripada doživljcno kot tako (v fantaziji fantazirano kot tako, v zaznavanju zaznano kot tako, v spominjanju spominjano kot tako,...). Čeprav gre npr. vedno za isto drevo, pa so nocmaLski korclati lahko zelo različni (doživljcno kot tako se pojavlja enkrat kot fiktum, potem kot "živa dejanskost", pa zopet kot spominska rcprczcntacija,...).
Doživljaj, ki sc jc na začetku morda zdel nekaj enostavnega, sc nenadoma kaže kot kompleksen; vprašanje, kako ga bomo opisali pa postane odvisno od tega, na kateri moment v doživljaju bomo naravnali svojo pozornost.
Pozornost (atcncionalnosl) pa jc zopet treba dojeti kot doživljaj ali akt pozornosti, in sicer je to akt čistega jaza kot pogled (Blickstrahl), ki osvetli predmet pozornosti. Pogled čistega jaza nosi v sebi zavzemanje stališča; zavzemanje stališča jc tako akt jaza samega. Jaz "živi" v takih aktih, v intcncionalnih doživljajih, ki imajo splošno formo cogita, živi kot "prosto bistvo". Prosto bistvo pa nc pomeni nič drugega kot odprli horizont vseh življenjskih modusov, spontanih storitev, izkustva objektov nasploh. Vse, kar jc deležno pozornosti jaz-pogleda, spada k jaz-aktualnosti, ostalo pa k njegovi polencionalnosti.
Obrnimo zdaj našo pozornost na noemo; noema siccr ni samostojna (Jc z8°li korclat), vseeno pa jo lahko analiziramo posebej.
Noetično jc polje enotnost konstiluirajočega mnoštva aktov zavesti (zaznavanje, spominjanja, ...), ki se ravna na en in isti predmet (npr. na drevo). Ta inlcncionalni identični predmet pa se potem pojavlja zaznavanju primerno, spominjanju primerno... Identični intencionalnni objekt se torej zopet daje v mnoštvu različnih danostnih načinov (ki niso ne realni ne reelni - niso načini zavesti, ampak načini, v katerih se daje samo zavestno kot tako). Zavest torej postavlja enotnost (bolje: vsebuje intencijo enotnosti), sama pa vedno kaže podobo mnoštva (aktov), intendirana enotnost pripada le intcncionalncmu objektu ali "predmetnemu smislu", tj. identičnemu "objektivnemu v kako pojavljanja". To jc nova fenomenološka objektivnost ki bi jo lahko imenovali idealna v nasprotju z realno ali reelno).
Identično kot tako imenuje Husscrl noematsko jedro, ki kot enotnost zbira okrog sebe različne načine karakteriziranja, noematske karakterje (skozi katere se ta enotnost pojavlja ali daje: zaznavanju primerno, domišljanju primerno...).
Nocma se torej razplasti v intencionalno jedro (ki zaenkrat še kaže podobo enotnosti) in v karakterje (mnoštvo načinov dajanja tega identičnega). Zakaj označi Husscrl to identitetno jedro za idejno, bomo odgovorili na koncu.
Noematsko jedro, "inlcncionalni predmet kot tak" jc nosilcc noematskih karakterjev. Vrste teh karakterjev so zelo različne, ker pripadajo popolnoma različnim dimenzijam karakteriziranja. Omenjali smo že karakteriziranje po "časovni osi": direktno zaznanemu kot takemu pripada karakter sedanjega, spominjanemu - preteklega. Posebno pozornost bomo posvetili skupini karakterjev, ki se od omenjenih popolnoma razlikujejo - gre za "doksične" karakterje ali karakterje vere/prepričanja ali korclalivno rečeno: karakterje biti.
V novi vrsti karakteriziranja gledamo zaznavanje kot "gotovo vero", ki ji ustreza noematski korelat: pojavljajoči objekt v bitnem karakterju "dejanski". Isti noetično/noematski karakter lahko pripada tudi gotovemu spominjanju kot veri - "tisto, kar jc bilo dejansko",... Tak način karakteriziranja imenuje Husscrl bit-"postavljajoči" akti ali "tetični" akti (s 102,..)
Izraz "tetični akt" ("bit postavljajoči akt") nas hkrati napotujc na sam akt, na stališče, iz katerega se določena "teza" poslavlja, obenem pa je narava tetičnosti (težnosti) prav ta, da svoje lastno izhodišče pušča izven ozira, ga nc tematizira.
Zaznavanju primerno pojavljajoče je imelo do zdaj vseskozi karakter "dejansko" bivajočega. Način "gotove" vere pa lahko preide v zgolj predpostavljanje, domnevo, vprašanje, dvom, pojavljajoče (naj bo originarno, reproduktivno ali kako drugače karakterizirano) pa privzame modalitete biti, kot so: možno, verjetno, vprašljivo, dvomljivo... Gotovost vere igra pri tem vlogo ncmodificirane, nemodali/.iranc praforme možnih načinov vere. Temu ustreza korelat - bitni karakter nasploh: "gotovo" ali "dejansko" bivajoče.
Gibljemo se v predznanstvenem svetu doksc. V fenomenološki pojasnitvi dokse vidi Husscrl temelj za pojasnitev cpistcmc. Frapantno sporočilo: vsa t.im. cpistcmc sloni na doksi. Doksa je temelj vse znanosti (znanosti, vzete kar najširše). Zaničevana in preskočena doksa je nemišljcna predpostavka za znanstvene nadgradnje, ki zaradi te fundamcntalnc nedomišijenosli sama nc more biti nič drugega kot mnenje.
Tetična narava zavesti nas neprenehoma sili v izvrševanje pred-postavk in tako onemogoča brczinlcrcsno, netendenčno opazovanje izhodišč. Tctičnost smo "razkrinkali " že s tem, da smo jo uzrli kot akt, akt pa je vedno atcncionalcn in kot tak zmeraj nosi v
sebi zavzemanje stališča (ki pa se v samem izvrševanju teze prikrije). S tem smo si odprli nov horizont možnih temalizacij. Za kaj gre?
Mi lahko po eni strani živimo npr. v zavestni verjetnosti (v domnevanju) ter sc tako živeči ravnamo na to, kar jc verjetno. Po drugi strani pa se lahko preusmerimo na karakter verjetnosti kot tak. To pomeni, da uvidimo samo verjetnost ter jo ckspliciramo na objektnem smislu (verjetnem kot takem) kot verjetno bit (bivajoče karakteriziramo kot verjetno bivajoče). Z drugimi besedami: uvidimo samo verjetnost verjetnega. (To seveda velja za vse doksične postavke biti kot: gotove-dejanske, dvomljive, vprašljive...).
Vsak intcncionalni doživljaj jc torej prav doksičen, jc mnenje, ki postavlja menjeno kot tako (objektivni smisel) v različnih karakterjih biti. Tcmatizacija dokse pa nam pokaže, da objektivnost objekta ni nekaj samoumevnega, nekaj, kar je stvarem tako rekoč podarjeno (ob stvarjenju), ampak ima svoj izvor v tetični naravi same zavesti. ,
Da bi prišli do terena, na katerem se pravkar gibljemo, smo morali uvodno izvršiti redukcijo, "poudarjeno" objektivnost in realnost smo morali postavili iz akcijc, da bi jo lahko tematizirali. Pri tem smo se intuitivno posluževali neke modifikacije zavesti (telične zavesti), ki jo bomo zdaj cksplicirali. Gre za čisto posebno modifikacijo v sferi vere; njena posebnost je v tem, da sc tiče prav doksične sfere, a ji ne pripada. Ta modifikacija jc ncutralizacija, ki ukine vso doksično modalnost (vendar ne na način negacije - ncgacija jc lc tetični modus in postavlja nebit, ki je zgolj modus biti). Ncutralizacija jc protiutež vsem zavestnim storitvam; te storitve neutralizira, jim vzame moč. Ncutralizacija pomeni zavestno: vzdržati-sc-storitcv, postaviti-iz-akcijc, "dati-v-okicpaje", "zgolj-misliti"-popolnoma brezinteresno. Ncutralizacija je torej modifikacija zavesti, ki omogoča redukcijo, ki zaustavi direktno postavljanje objektov kot tako ali drugače že bivajočih; s to "blokado" odpre možnost za tcmatizacijo same tetičnosti zavesti, iz katere sc pojasni konstitucija predmetnosti.
Zavest sama se nam zdaj kaže kot dvojna: kot pozicionalna in kot ncutralna. Na eni strani imamo doksične, dejansko postavljajoče akte, na drugi strani ncutralnc modifikacije lc-tch, na eni strani dejansko noemo, na drugi lc njeno protisliko, tj. "zgolj mišljeno".
V dosedanjih analizah doživljaja smo govorili o noesi, ki ji bistveno pripada noematska "vscbina"-smiscl kot korclat. Noema jc intendirano kot tako, ki sc najprej kaže kol enotni korclat mnoštva intcncionalnih aktov; mnoštvu intcncionalnih aktov pa ustreza na strani nocmc mnoštvo noematskih karakterjev, ki to enotno jedro noeme potegnejo v tok modifikacij. Doslej smo govorili lc o karakterjih, zdaj hočemo govoriti o tem jedru samem.
Na začetku smo rekli, da zavesti pripada zavestno kot tako, tj. njena vsebina ali smisel, skozi katerega se zavest nanaša na svoj predmet, na svoj intcncionalni identični "kaj".
Odnos noesa-noema sc nc pokriva z odnosom zavest-predmet: pogled jaza sc ravna na predmetno tako, da prebije noematsko jedro, ker mora priti do najbolj notranjega momenta noemc. To pa ni jedro samo (čeprav se jc prej kazalo kot identični nosilec karakterjev), ampak NEKAJ, neka ccntralna točka jedra kol nosilcc modifikacij "menjenega kot takega" (tj. modifikacij smisla). Čim postanemo pozorni na jedro in kakor postanemo, sc nam le-to "razplasti".
Če torej živimo v cogitu, se ravnamo na predmetnost (k njegovi ncomi spada "predmetnost"), ki jo opisujemo v teh mejah: "mnenja predmetnosti, točno tako, kakor je
mcnjcna" - zanima nas zavestno kot tako in nc načini, kako je menjena" - zanima nas zavestno kot tako in nc načini, kako jc zavestno (zaznavi primerno, spominjanju primerno, dano...). Vsaka zavest ima torej svoj "kaj" in vsaka meni svojo predmetnost.
Skozi opisovanje in eksplikacijo le-tega pa dobimo mnoštvo določenih (ali nedoločenih - prazno menjenih) "predikatov" kot "vsebino" noematskega jedra. Ti predikati pa morajo zopet bili predikati nečesa; to nekaj je ccntralna točka enotnosti, nosilec predikatov. Rekli bomo: inlcncionalni objekt, ki jc v kontinuiranem sintetičnem toku zavesti vedno zavesten, se daje na različne načine, a je kljub Icmu "taisti". Daje sc v različnih predikatih, kaže sc z različnih strani, a sam objekt ostaja identičen. Identični intencionalni objekt sc torej izdvoji iz mnoštva spreminjajočih sc predikatov kol ccnlralni noematski moment: "predmet", "objekt", "identično" - "določljivi subjekt svojih možnih predikatov - čisti X, v abstrakciji od vseh predikatov.
Tako torej leži v vsaki noemi nek čist predmetni "nekaj" ("nck-kaj") kot točka enotnosti. V noematskem oziru je treba torej razlikovati dva pojma predmeta: "to čisto enotnost, ta noemalični 'predmet nasploh' in 'predmet v kako svojih določenosti'..." 'Smisel', o katerem vedno znova govorimo, jc ta noematski 'predmet v kako',... "(Idcen I., str. 303)
Smisel vseskozi "lovimo" v smeri "kaj" (zavestnega/doživljcncga kot lakega), vendar pa se nam ta identični "kaj" vedno znova izmakne - najprej se zapre v noematsko jedro, ki sc kaže kol monolitni nosilec karakterjev, ko podvržemo samo jedro cksplikaciji, sc javlja kot "nekaj", ki nosi predikatc (tj. vsebino noematskega jedra, vsebina pa je sinonim za smisel). Vsakokratna tcmatizacija nam torej navržc lc mnoštvo načinov (bodisi karakteriziranja bodisi prcdiciranja), nikoli enotnosti same. Smisel jc pravzaprav definiran kot tisto, prek česar sc. zavest ravna na svoj predmet (str. 202) (ali specialno: "Vsaka noema ima neko "vsebino", namreč svoj "smisel" in sc skozi njega nanaša na 'svoj' predmet." (str. 297). Smisli so torej tisto, kar "puščamo za seboj", v "lovu" na identični "kaj" (X). Ali jc ta "X" neulovljiv, ali je potem to Kantov X-ignotum stvari na sebi?
Smisel jc torej bistvena sestavina noeme in nc more manjkali, kot nc more manjkati tudi točka enotnosti, čisti določljivi X. Ni "smisla" brez "nečesa". Torej nosilec smisla spada k smislu in je določljiv. O smislu bi pravzaprav morali govoriti v množini: več smislov, različni smisli se nanašajo na taisti predmetni X.
Smisel, kot smo ga določili dosedaj, ni konkreten, ampak le abstraktna forma, ki je vgrajena v noemo, zato ga moramo zdaj konkretizirati.
Če nazorno zapopademo "menjeno točno z vsebino določb, v kaleri jc menjeno", dobimo drug pojem "predmeta v kako": namreč "v kako svojih danostnih načinov". S tem dobi jedro svojo polnost - smisel stopi pred nas v modusu svoje izpolnitve. To ni več zgolj formalni noematski smisel: "predmet v kako določenosti", ampak stvarni (predmetni) smisel: "predmet v kako svojih danostnih načinov". Če pa vzamemo smisel polno, v njegovi nazorni izpolnitvi, dobimo centralni pojem fenomenološke filozofije: pojem POJAVLJANJA. Iz tega lahko zaključimo: smisel jc v istem razmerju do pojavov fenomenologije, kot je pomen do stvari po sebi tradicionalne filozofije.
Husserlov X ni X-ignotum, saj sc X ravno razgrinja v vseh svojih načinih pojavljanja (polnih smislih). Pri tem moramo vedeti, da pojavljanje ni "zgolj pojav" neke slvari na sebi, ampak sc pojavi fenomenologije listo zadnje, kar fungira, za pojavljanjem fenomenov se ne skriva nobena, nam nespoznatna, narava na sebi. Pojavljanje jc namreč
ravno originarno dejanje "stvari" v fenomenološkem smislu, tj. nc stvari naravne naravnanosti, ampak v izvornem modusu - kot korclator.
Celotno formoslovlje smisla, skupaj s (etičnimi karakterji, predstavlja tisto temeljno pojasnitev stavka sploh in logičnega stavka, "logičnega" pomena, prcdikacijc... posebej, o kateri smo govorili v uvodu. Vsaka Husscrlova fenomenološka pojasnitev pa jc trojno strukturirana, tako imamo tukaj: dajanje smislu (intcncijo) - smisel (intendirano) -izpolnitev smisla (v zrenju danega). ("Srednji člen" jc tisto, kar nefenomenološko razmišljanje vzame kot tisto samoumevno - izven korclacijc, ki ga šele ustrezno pojasnjuje.
Še vedno pa nam ni uspelo zagrabiti enotnosti same. Prišli pa smo že tako daleč, da sc lahko vprašamo, ali jc sploh možno zagrabiti enotnost pojava, saj jc bistvo pojava prav mnoštvo pojavljanja. Torej sc bomo vprašali drugače: od kod sploh identiteta, če pa imamo vseskozi opraviti zgolj z mnoštvom?
Da bi odgovorili, moramo preskočiti iz faktičnih analiz struktur zavesti na analizo bistev, tj. iz fenomenološke metodike v fenomenologijo uma.
Odgovor jc tu pravzaprav enostaven: v zrenju bistev zapopademo "idejo" stvari, najprej kot prazno - neizpolnjeno idejo ene in iste individualne stvari. Sama stvar jc dana kot NEKAJ "in tako naprej", "nek kaj", ki ga jc mogoče določati "in infinitum" (v neskončnem odprtem horizontu možnih načinov pojavljanja). Omenjeni "i.t.d." je moment v stvari-noemi ideje in sc ga ne da odpraviti.
Vsaka ideja ima svojo konstitutivno formo:
-	stvar sc daje v svojem idealnem bistvu npr. kot res temporalis, torej v nujni formi časa. Idcacija nas seznani s stvarjo kol nujno trajajočo (kot spremljajočo sc v odprtem horizontu časa);
-	stvar se dalje daje svoji ideji primerno kot res extensa, to pomeni, da jc v prostorskem oziru sposobna neskončnih modifikacij;
-	končno jc stvar res malerialis, substancialna enotnost možnih sprememb.
Individualna stvar se nam torej daje v svojem gibanju, približevanju, oddaljevanju,
spreminjanju,... v kontinumu zorov enotne zavesti, ki ravna svoj pogled na identično, na X smisla, na to eno in isto, ki pa sc vseskozi spreminja (to velja tako za "partikularne stvari", kot za "regionalne").
Kako sploh mislimo enotnost v tem mnoštvu pojavljanja? Mislimo jo kot idejo stvari, npr. kot res extenso. Toda tu sc nam zopet zastavi problem konstitucijc te predstave prostora. Uvideli jc treba korclacijo med pojavljajočim kol inlcncijo enotnosti in neskončnostjo mnoštva pojavljanja kol takega. To jc korclacija med mnoštvom zavesti in zavestnim kol taisto stvarjo; toda "zavestno kot taista stvar" jc zgolj intcncionalna ideja stvari, tj. intcncionana možnost stvari. Ideja pa je lahko vzeta le kot vodilo. "Fcnomcnologija ne sodi ontološko, ker spozna ontološki pojem ali stavek kot indeks za konstitutivno bistveno sopripadnosl, ker vidi v njem vodilo za intuitivna napolila, ki imajo svojo upravičenost in svojo veljavnost v samih sebi" (str. 359).
Kaj jc torej predmet, identični nekaj, X za fenomenologijo? Predmet jc intcncionalni objekt, njegov "kaj", njegovo identiteto vzremo kot prazen X, ki fungira zgolj kot vodilo fenomenoloških analiz in cksplikacij, v katerih šele zadobi svojo polnost. To popolnjcvanje identičnega bistva predmeta pa sc kaže kot mnoštvo izpolnjenih predmetnih smislov, predmetnega pojavljanja, ki nam odkrije tisto pravo "naravo" predmeta - predmet kot pojav. Bistvo kot bistvo pojava ni več zaprto enotno kajstvo
predmeta, ampak mora ostati odprta intencija, ker je pojavljanje pojava možno in infinitum; intencija bistva se torej lahko popolni le limitno.
Področje fenomenologije je torej področje izvorne pojasnitve konstitucije predmeta in se kaže kot razgrnitev načinov njegovega pojavljanja. "Predmeti" fenomenologije so fenomeni. Fenomenološka pojasnitev pomena pa se kaže kot "osmišljanje" pomena. "Kaj" fenomenologije je fundiran v "kako".
Predmet in pojmovni pomen za fenomenologijo nista nekaj izvornega, zato mišljenju, ki pretendira na brezpogojno veljavnost, nc moreta služiti kot "že gotov material", ampak kot izhodišče za svojo lastno pojasnitev.
LITERATURA:
Idcen zu einer reiner Phanomcnologie und phanomenologischen Philosophic, Band I., Ilusserliana III/l, M.Nijhoff, 1976, Haag.