ftV aiiivcrsario ilc* la coronaeion de S. S. Paulo VI
Paulo VI (1963..)• Ha recibido de los Paraš anteriores la he-rcncia de ima Iglesia eatolica con prestiirio universal, v puede con verdad decirse que lo ha inantenido dignamente.
Su acierto fundamental consistc en haher tornado de:de el princi-pio como rropias las dos empre-sas fundamentales de Juan XXIII: por un lado, la Union con los liermanos senarados v, por otro. el Concilio Vaticano II.
I.as manifestaciones mas brillantes y positivas de su artuacion son sus grandes viajes: a Tierra Santa, en enem del ano 1961, v a la India, en diciembre del mis-mo ano. Por otro lado, el tan si-gnificativo viaje a la 0:N:U„ en octubre de 1965, y a Fatima, en mayo, y a Constantinopla, en julio de 1967; a liogota, en julio de 1968; y en este mes a Ginebra y en el pröximo mes a Uganda. A f rica.
cl vi Vi
TCI^f j f
Kje je kaj?		
UVODNIK	322	Rekord: 46 držav v kardinalskem zboru
SVETO PISMO	330	V babilonski sužnosti
SODOBNA	335	Cerkev v današnji tehnični družbi
VPRAŠANJA	347	Vsi potrebujemo duhovnega voditelja
OSNOVE	339	Evharistija — središče vere in življenja
naše vere	380	Molitveni namen
IUZNO	324	Razglasitev slovenske metropolije
	328	Novi odbor za evharistične kongrese
	242	Lat. Amerika —• bolečina in upanje Cerkve
	363	Podporni sklad za „Razvoj narodov“
	364	Šola modrosti
ZGLEDI	329	Oporoka Martina L. Kinga
	334	Kopernik — veren znanstvenik
	367	Sveta Monika, mati sv. Avguština
v DRUŽINI	357	Človek je božja umetnina
	358	Družinski koledar
	358	„...za to vsak dan molim"
	36-	Družinska pošta
ZA MLADINO	352	Dva velika dogodka
	354	Danijelove zgodbe
	355	Me in naše srce
novice	377	Iz Slovenije
	379	Slovenci po svetu
	881	Svetovne novice
		383	Med nami v Argentini
Koman	273	Zlato večnega Juda
•lUms (Junio) 196» 1969 — štev. 6
Leto XXXVI
REKORD:
I	/
46
DRŽAV
V
KARDINALSKEM
ZBORU
V ponedeljek, 28. aprila, letošnjega leta je papež Pavel VI. imenoval 83 novih kardinalov.
To je že tretje imenovanje, ki ga je izvršil sedanji sv. oče. Pri prvem konzistoriju leta 1965 je proglasil 27 kardinalov, pri drugem dve leti za tem pa tudi 27.
Novoimenovani kardinali so iz vseh petih kontinentov. Največ je seveda Evropejcev, 16. Na drugem mestu so Amerikanci: 10 po številu; Azijci so 4, Afrikanca sta 2. Eden pa je iz Oceanije.
Kardinalski kolegij ima sedaj rekordno število članov: 134, oziroma 136, če štejemo še dva, ki jih je papež izbral, pa ne razglasil. Rekordno pa je tudi število držav, ki imajo svoje zastopnike v kardinalskem kolegiju: 46.
Evropa, kjer živi v 32 državah 634 milijonov ljudi, ima 85 kardinalov. Skoraj polovica od teh:
41 po številu, je še vedno Italijanov. Francija ima 11 kardinalov. Španija 6, Nemčija 5, Anglija 3.
Po dva kardinala imajo: Belgija, Irska, Holandija, Poljska, Portugalska in Rusija. Po enega pa: Avstrija, Češkoslovaška, Jugoslavija in Madžarska.
Amerika, kontinent 26 držav ima 31 kardinalov. Na prvem mestu so Združene državo D vorne Amerike, kjer živi 200 milijonov ljudi, od katerih je ena četrtina katoličanov. V ZDA je 10 kardinalov, ki vodijo mogočne škofije: Washington, New York, Detroit, Saint Louis, Pitsburgh, Los Angeles, Boston, Baltimore, Filadelfija in Chicago.
Štirje kardinali so Kanadčani.
Med temi sta najbolj znana Maurice Roy, predsednik tajništva za mir in socialno pravičnost tor Paul Leger, apostol gobavcev.
Latinska Amerika ima 17 kardinalov. Na prvem mestu je Brazilija, ki jo s svojimi 85 milijoni ljudi največja katoliška država na svetu. Ima 5 kardinalov. Po dva kardinala sta v Argentini in v Mehiki. Po enega kardinala pa	.
imajo: Bolivija, Čile, Kolumbija, Ekvador, Gvatemala, Peru, Uru-	*
gvaj in Venezuela.
V Aziji, na naj večjem kontinentu sveta, kjer sta skoro dve milijardi ljudi, je število kardinalov naraslo na deset.	:
Med 36 azijskimi državami zav-

zemajo po velikosti prva mesta: Kitajska s 720 milijoni ljudi, Indija s 511 milijoni, Indonezija s 110 milijoni, Japonska s 100 milijoni ljudi. Manjše so: Filipini, Koreja, Ceylon...
Po dva kardinala imata Indija in Filipini. Po enega pa: Kitajska, Japonska, Indonezija, Koreja, Ceylon in Libanon.
Afrika črni kontinent, svet 29 držav s 328 milijoni ljudi od katerih je 32 milijonov katoličanov, šteje sedaj 7 kardinalov. Po enega kardinala imajo: Madagaskar, otok slovenskih misijonarjev, Egipt, Alžir, Južna Afrika, Kongo, Gornja Volta in Tanzanija.
Oceanija, dežela 18 milijonov ljudi ima dva kardinala. Eden je v Avstraliji, drugi pa v Novi Zelandiji.
S tem imenovanjem je postal kardinalski zbor znatno bolj vesoljen - katoliški kot pa jo bil pred hekaj leti.
Bog daj, da bi kmalu še drugje katoliški narodi, med katerimi smo tudi Slovenci, dobili svojega kardinala in da bi namesto še vedno preštevilnih Italijanov stopili zastopniki azijskih narodov.-
Z vesoljnostjo kardinalskega zbora pa dobiva novo, bolj vesoljno, podobo tudi rimska kurija, to so osrednji uradi svete Cerkve.
Državni ali papeški tajnik, ki je moderno izraženo nekak predsednik vlade in obenem zunanji minister, je te dni postal francoski kardinal Villot.
Kongregacijo za verski nauk vo-
di kardinal Šeper, Hrvat. Kongregacija za vzhodne Cerkve je poverjena kardinalu Fucrstenlagu, Belgijcu. Kongregacijo za disciplino zakramentov vodi Italijan, kardinal Samore. Kongregacijo za škofe Italijan Confalonicri. Kongregacijo za obrede in liturgijo vodi Švicar Gut. Kongregacijo za duhovnike Amcrikancc Wrighr,. Kongregacijo za katoliški pouk Francoz Garone. Kongregacijo za redovnike in svetne ustanove Italijan Antoniuti. Kongregacijo za misijone Armenec Agagianian.
Tajništva: za edinost kristjanov, za nekristjane in za nevernike so zaupana: Holandcu Willc-brandsu, Italijanu Marella in Avstrijcu Königu.
Z večjo mednarodnostjo kardinalskega zbora in rimske kurije postaja Cerkev bolj prisotna v svetu, bolj v službi ljudi in, ,bo!j po Gospodovi zamisli.
A. S.
RAZGLASITEV
SLOVENSKE
METROPOLIJE
N
Na praznik sv. Jožefa dne 19. marca 1969 je bila v ljubljanski stolnici razglašena slovenska me-tropolija in bil ustoličen prvi metropolit, nadškof Jožef Pogačnik. Izvršitev bule Quisquis cum ani-mo je bila naročena apostolskemu delegatu Mario Cagna, ki je v ta namen delegiral beograjskega nadškofa dr. Gabrijela Bukatka. Slovesnosti so se poleg vseh slovenskih škofov udeležili:	poreško-
puljski škof dr. Dragutin Nežič, zagrebški pomožni škof msgr. Franjo Kuharič, stiški opat p. Rafael Ašič, mariborski stolni prošt dr. Josip Meško in stolni dekan Franc Hrastelj, zastopnik nadškofije v Gorici dr. Rudolf
Klinec, tržaški škofov vikar dr. Alojzij Škerl, koprski prošt Leopold Jurca, višji redovni predstojniki ljubljanske nadškofije, zastopniki teološke fakultete in malih semenišč iz Vipave in Ljubljane, dekani in mnogo duhovnikov.
Slovesnost se je začela ob 16. uri. Po branju bule v latinščini in slovenščini je govoril nadškof Bu-katko in s tem razglasil ljubljansko metropolijo in nato ustoličil metropolita nadškofa Jožefa Pogačnika. Ta se je zahvalil in v kratkem govoru razložil nastanek metropolije. Med somaševanjem vseh navzočih škofov je govoril mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik. Po maši je bila zahvalna pesem in aklamacija svetemu očetu.
GOVOR NADŠKOFA BUKATKA
Gospod nadškof ljubljanski, slovenski škofje in duhovniki in vsi verniki!
Iz srca vam čestitam k današnji slovesnosti, proglasitvi slovenske cerkvene pokrajine, slovenske metropolije. Velik je ta dan za ves slovenski narod, ker imate Slovenci prvič v zgodovini svojo posebno cerkveno pokrajino. Najvišja cerkvena oblast daje vam, vernim Slovencem, svoje priznanje in tudi spodbudo.
Pred nekaj leti smo v tej veličastni cerkvi slovesno proslavili proglasitev ljubljanske nadškofije. Danes je storjen še en korak naprej, slavimo proglasitev slovenske
’• MARIBOR.
metropolije. Posebno se z vami veselim, ker mi je poverjena častna naloga, da v imenu apostolskega delegata, msgr. Maria Cagna, prinesem dar sv. očeta Pavla VI. in pred vami objavim slovensko me-tropolijo.
Skozi Beograd sta potovala slovanska apostola, sveta brata Ciril in Metod, ko sta šla kot misijonarja med Slovane na Moravskem in v Panoniji, a skozi vaše kraje preko slovenskega Prekmurja, Ptuja. Celja in Ljubljane potovala v večno mesto Rim, da sta tam dobila odobrenje za svoje apostolsko delovanje. Istočasno sta pred vsem svetom slovesno izjavila zvestobo 1’etrovemu nasledniku v Rimu. Kot legitimacijo svoje pravovernosti, vere v edinstvo Cerkve, ki je bilo prav tista leta razbito, sta nosila s seboj na vseh svojih potovanjih relikvije mučenca sv. Kle-
mena papeža, ki sta jih sama našla na Krimu.
Vaš veliki svetniški škof Anton Martin Slomšek je več kot pred sto leti začel veliko molitveno, dobrodelno ter študijsko akcijo za zbližanje, skorajšnje cerkveno zedinjenje slovanskih kristjanov. Ustanovil je v ta namen bratovščino sv. Cirila in Metoda. Kip svetih bratov, ki ga je za oltar te bratovščine sam blagoslovil v Celju, je pred štiridesetimi leti prispel v Beograd, kjer sedaj stoji v cerkvi sv. Cirila in Metoda na Ču-karici, kjer je sedaj sedež pred-stojništva slovenskih usmiljenih sester, a župnijo vodijo slovenski lazaristi. Duh bratovščine in apo-stolstva sv. Cirila in Metoda pri vas ni bil samo v besedah. Skozi celo stoletje je vaš narod imel razumevanje za svoje sobrate, raztresene po diaspori na jugu, in za
Ozemlje današnie ljubljanske nadškofije je po sprejemu krščanstva pripadlo oglejski cerkveni provinci. — V 18. in 19. stoletju smo spadali pod Gorico. — Po letu 1918 smo bili naposredno podrejeni Rimu. — Leta 1961 je Ljubljana postala nadškofija. — Leta 1868 pa metropolija.
zbližanje z ločenimi vzhodnimi kristjani. Pomagali ste vedno moralno in materialno. Radi ste pošiljali ha pomoč tudi svoje duhovnike. Sedaj, ko imate svojo metro-polijo, želim, da duh univerzalnosti in ekumenizma, duh, v katerem so se proslavili toliki vaši rojaki, duh vaših velikih in svetniških kandidatov Slomška in Baraga, ne samo ostane, ampak se še boli razživi in poglobi. Naj rodi obilne sadove. S' tem boste pomagali ne samo utrditvi božjega kraljestva na zemlji, ampak tudi utrditvi miru ter srečnejši bodočnosti naših narodov.
Zato prav iz srca kličem novi slovenski cerkveni pokrajini, slovenski metropoliji, vsem slovenskim vernikom, duhovnikom in škofom, posebej pa še dragemu sobratu nadškofu dr. Jožefu Pogačniku, prvemu slovenskemu metropolitu, ki danes slavi svoj god: „Na mno-
gaja i blagaja Ijeta — Ad multos annos!“ in ga, pooblaščen od apostolskega delegata msgr. Maria Cagna, razglasim na slovenski metropolitanski sedež v Ljubljani. Amen.
GOVOR NADŠKOFA METROPOLITA J. POGAČNIKA
Dragi sobratje v škofovstvu. dragi sobratje duhovniki, drag; verniki!
Pomembnega zgodovinskega dogodka, ki smo mu zdajle priča, se še premalo globoko zavedamo. Bolje se ga bo zavedala zgodovina. Imamo slovensko metropolijo. To je za nas izredno važen zgodovinski dogodek. V nekaj besedah noj vam povem, kako je ta sad ny drevesu slovenske Cerkve dozorel.
Pred 760 leti je salzburški nadškof ustanovil lavantinsko škofijo. Njen sedež je bil v lavanv.inski ali Labodski dolini. Škof Slomšek je njen sedež prenesel v Maribor. Ta je bila do konca prve svetovne vojne odvisna od Salzburga. Salzburški nadškof je nastavljal m imenoval mariborske škofe, tudi škofa Slomška. Ozemlje ljubljanske škofije je bilo mnogo stoletij pod Oglejem, ki je bil italijanski z nemškim vplivom. Ko je v petnajstem stoletju nastala ljubljanska škofija, je bila neposredno podrejena svetemu sedežu. Pred 140 leti je začela pripadati tako imenovani Ilirski provinci, katere sedež je bil v Gorici. Sem pa so spadale še škofije tržaška, vsa
Istra in pa otok Krk. Konec druge svetovne vojne in z ustanovitvijo Jugoslavije pa sta bila oba sedeža višjih cerkvenih predstojnikov za nas Slovence ostala zunaj naših meja, Salzburg v Avstriji, Gorica v Italiji. Tako sta Škofija Maribor in Ljubljana postali zopet neposredno podrejeni svetemu sedežu. Zadnji koncil pa je postavil načelo, naj takih škofij ne bo več, ampak naj vsaka pripada neki pokrajini ali pa naj sc take pokrajine ustanove. Tako jo bil soglasen predlog vseh jugoslovanskih škofov, naj se v Sloveniji ustanovi nova cerkvena pokrajina, sprejet in sveti sedež ga je uresničil. To se je, kot ste priče, zgodilo.
Z mariborsko škofijo nas bodo odslej vezale najtesnejše, ne samo srčne temveč tudi pravne vezi. Gotovo pa bi radi vedeli, zakaj ne Pripada tej pokrajini tudi slovensko Primorje s Koprom. To je Pa zaradi tega, dragi verniki, ker tam še ni ustanovljena samostojna škofija. Koprski škof upravlja drobce štirih škofij, ki imajo svoj sedež zunaj meje na^e državo. Upravlja del goriške nadškofije, del tržaške, del roške in pa tako imenovano koprsko škofijo. Toda mednarodno pravo koprskega ozeblja ne Šteje dokončno k naši državi, zato 86 tam do sedaj še ni mogia ustanoviti samostojna in enotna škofija. To je naloga bodočnosti. Gotovo je naloga naše metropolijc, da bomo kmalu imeli še ono -u-Uagansko škofijo, slovensko Primorje.
Dragi verniki, za vse to inoraj-mo biti hvaležni Bogu, hvaležni tudi svetemu sedežu. Ni važni eseba metropolita, važno je. da imamo metropolijo in za ta dar svetega sedeža se bomo na koncu maše z zahvalno pesmijo Bogu in svetemu sedežu zahvalili.
(Nadalj. na str. 370)
Metropolit in nadškof ljubljanski dr. Jožef Pogačnik
NOVI ODBOR ZA MEDNARODNE EVHARISTIČNE KONGRESE
Vatikansko glasilo „L’Osserva-tore Romano“ je v španski izdaji dne 22. aprila 19G9 prineslo novico, da je sv. oče Pavel VI. imenoval nov odbor za prirejanje mednarodnih evharističnih kongresov.
Predsedstvo odbora je zaupal kardinalu Shehan-u, baltimorskemu nadškofu, ki je obenem tudi predsednik škofovske konference v ZDA.
Podpredsedniški mesti si delita p. Kleiner, vrhovni opat cistercijanskega reda, in avstralski nadškof James R. Knox.
Tajnik odbora je p. Missaglia. vrhovni svetovalec kongregacije duhovnikov presv. Zakramenta.
Za blagajnika je imenovan g.
Lucien Nassč, predsednik kanadske trgovske banke.
Člani-svetovalci odbora pa so: škof Mazerat, Francija; nadškof Firtier, Kanada; škof Boccadoro, Italija; nadškof Newton, Brazilija ; nadškof Gantin, Zapadna Afrika; nadškof Mihayo, Vzh. Afrika; nadškof Rayappa, Indija; škof de Lema, Španija; škof Kacziba, Madžarska, in p. Babič OFM, Hrvat, predsedn;k mednarodne marijanske akademije. V odboru sta seveda tudi predsednik zadnjega in predsednik bodočega evharističnega kongresa.
V odboru je tako zastopanih trinajst narodnosti iz vseh petih kontinentov sveta.
A. S.
OPOROKA
MARTINA
LUTHRA
KINGA
Dva meseca pred svojo tragično smrtjo je Martin L. King govoril v baptistični cerkvi v Ebene-zer, Atlanta, Georgija, takole:
„Predpostavljam, da včasih vsi pomislimo na dan, ko bomo umrli. Vsi mislimo na smrt in kdaj pa kdaj mislim tudi jaz na lastno smrt in na lastni pogrebni obred. Ne razmišljam s tem na bolesten način. Včasih premišljam, kaj bi mi bilo všeč, da bi rekli tedaj. Danes vam bom povedal. Če bo kateri izmed vas navzoč, ko nastopi tisti dan, naj ve, da ne maram dolgega pogrebnega opravila. In če pooblastite nekoga, da bo imel posmrtni govor, mu recite naj ne govori preveč. Včasih se sprašujem, kaj bi rad, da bi tista oseba povedala. Recite govorniku, naj ne omeni, da sem prejel Nobelovo nagrado za mir; to nima važnosti.
Recite mu, naj ne pove, da sem prejel 300 ali 400 drugih odlikovanj. Vse to ni pomembno. Tudi mu naročite, naj ne razlaga, v katere šole sem hodil.
Všeč pa bi mi bilo, da bi kdo omenil tisti dan, da je King sku-
šal v svojem življenju streči drugim.
Rad bi, da bi kdo rekel, da si je King prizadeval, da bi ljubil druge.
Tisti dan bi hotel, da bi povedali, da sem se trudil, da bi bil pravičen in da bi hodil ob svojih - bratih.	,■ <
Hotel bi, da bi rekli tedaj, da st m skušal dati jesti lačnemu in oblačiti nagega, da sem obiskoval zaprte, skratka, da sem si priza-v deval, da bi ljubil človeštvo in mu služil.
Da ,če tako želite, povejte, da sem bil veliki boben.
Recite, da sem bil veliki boben pravičnosti, miru in poštenosti
Vse ostale nečimrnosti nimajo nobenega pomena.
Ne bom razpolagal z denarjem, da bi ga zapustil.
Ne bom mogel zapustiti ne obilja, ne razkošja, pač pa bi hotel predati življenje, ki je bilo posvečeno nekemu cilju.
To je vse, kar sem želel izpovedati.
Če morem v svojem življenju komu nuditi pomoč; če sem komu lahko v oporo z besedo ali pesmijo: če kdo po meni lahko sprevidi, da hodi po slabih potih, tedaj moje življenje ne bo brez haska.
če kot kristjan spolnim lastne dolžnosti; če morem ponesti odrešenje svetu, ki je bil prej v zmedi če lahko razširim blagovcst, ki jo je učil Učenik, tedaj nisem živel zastonj.“
J. S.
BABILONSKI
sužnosti
Izraelsko ljudstvo je v usodnih časih svojo zgodovine preslišalo opomine od Boga poslanih prerokov. Nezvesto sinajski zavezi se je vdajalo nesramnemu kultu poganskih malikov Baala in Astarte, katerima se niso strašili darovati celo lastne otroke v krvavo žrtev. Odpad od pravega Boga je razrahljal tudi moralne vezi: naraščala sia sebičnost in pohlep po imetju, uživanju in razkošju. Pojavile so se krivične gospodarske in socialne razlike: tu sloj samopašnih bogatinov, tam izkoriščani in nezaščiteni mali ljudje. Vse to je priklicalo na Izrael ostre božje kazni, ki so mu jih preroki drug za drugim napovedovali, zakaj Bog je resničen in zvest, vse, kar obljubi ali zažuga, gotovo izpolni.
Prvo je propadlo severno ali izraelsko kraljestvo, ki se je že od začetka, pod svojim prvim kraljem Jeroboamom (931) uporno postavilo na lastne noge, ne le politično, ampak tudi v verskem oziru. Zaman sta klicala k pokori in spreobrnjenju preroka Amos in Ozej. Kar sta v božjem imenu na-
povedala, se je zgodilo. Leta 721 pr. Kr. zavzame asirski kralj Sar-gon II. glavno mesto Samarijo in odpelje prebivalce v asirsko suž-nost. O bridkem življenju izgnancev nam podaja zanimive podrobnosti Tobijeva knjiga.
Judovsko ali južno kraljestvo z glavnim mestom Jeruzalemom je vzdržalo še dobrih sto let. Imelo je med svojimi kralji vsaj nekaj dobrih in zvestih, ki so se trudili za utrditev vere in morale, ali pod slabimi kralji je ljudstvo spet padalo v malikovanje in grehe nesramnosti in krivičnosti. Ko je postala mera hudobije polna, je prišla tudi zanj zagrožena božja kazen. Leta 598 zavzame babilonski kralj Nabuhodonozor mesto Jeruzalem in odpelje v sužnost kralja Joakima in mnoge ljudske ve5jake. Deset let pozneje prelomi zadnji judovski kralj Sedekija, Joa-kimov stric, babilonskemu kralju dano prisego podložnosti in se mu upre. Leta 587 Nabuhodonozor ponovno zavzame Jeruzalem in ga do tal poruši z veličastnim templjem. Strašna je bila sodba, ki jo je izrekel nad kraljem Sedeki-jem razjarjeni zmagovalec. Njegove sinove je dal zaklati pred njegovimi očmi, njemu samemu pa je iztaknil oči, ga zvezal z bronastima verigama in ga dal odpeljati v Babilon, kjer je ostal ujetnik do svoje smrti. Tudi več drugih vodilnih osebnosti z velikim duhovnikom na čelu je bilo umorjenih; ostali del ljudstva, z izjemo malega ostanka, ki so ga pustili v de-
želi, pa je bil odpeljan v ujetništvo (4 Kralj 25).
Posledice ujetništva
Po človeških mislih se je moralo tedaj končati versko poslanstvo izraelskega ljudstva v odrešitveni zgodovini človeštva. Tempelj, bivališče edinega pravega Boga in središče božjega češčenja na zemlji je v razvalinah. Judovski narod je kot državni narod prenehal obstojati. Eazkropljeni po ogromni babilonski državi, ki si je bila podvrgla tudi Asirijo, živijo izgnanci v posameznih skupinah, vsaj v začetnih letih kot sužnji, brez vsakih pravic. Dežela, ki jo je bil Bog obljubil Abrahamu in njegovim potomcem, je ostala izropana in zapuščena. Na razvalinah Jeruzalema in templja poje prerok Jeremija, ki mu je bilo dovoljeno ostati v domovini, ali morda njegovi učenci pretresljive ža-lostinke. Zdi se, da je vsega konec.
Poleg nacionalne propasti grozi izgnancem v Babilonu še večja nevarnost, da sc popolnoma vtopijo v pogansko okolje. Babilon je bil tedaj središče najmočnejše svetovne države, s svojim poganskim značajem in malikovalskim kultom. Kakor izkopanine kažejo je po svojem blesku in veličastnosti presegal vsa glavna mesta starodavnosti, tudi Atene in Rim. Privlačnost velemestnega življenja je predstavljala za Jude stalno in težko skušnjavo. Silna moč poganske države je mogla v srcih izgnancev vzbujati težke dvome: Ni li morda Marduk. najvišji bog Kaldejcev, močnejši kot Jahve, Bog Izraelov, čigar ljudstvo je bilo premagano in usužnjeno in njih dežela in prestolica s templjem opu-stošena? Strašni obseg narodne nesreče in dolga leta sužnosti grozita ugasniti poslednje upanje vernih Judov. Sarkastično posmehovanje oholih in mogočnih Kaldejcev to skušnjavo obupa naizrečeno povečuje. Psalmist opeva v 41.
Babilon
psalmu tisto težko vzdušje: ..Moje solze so mi postale vsakdanji kruli, kosti se mi tarejo, ko se mi rogajo moji nasprotniki, ko mi govore vsak dan: ‘Kje je tvoj Bog'?'"
Ali glejte, to, kar je bilo po človeški sodbi skoraj neizbežno, se ni zgodilo. Nasprotno, babilonska sužnost se po načrtih božja previdnosti sprevrže v čudovito versko in nravno prenovljcnje in predstavlja odločilno stopnjo v oblikovanju izraelske duhovnosti.
Činitelji duhovnega preroda
Kakor sc često zgodi v duhovnem svetu duš, da preiskuftnje pripravljajo duhovno obnovo, tako so je zgodilo z Izraelci. Oropani svoje samostojnosti in svobode, smrtno ranjeni v svojem nacionalnem ponosu, do tal ponižani v svojih verskih ustanovah, ti Izraelci, včeraj še nenasitni in sami s seb >j zadovoljni, odpro zdaj svoje srce Bogu; izgnanci v tuji dežen se poglobijo vase, premišljujepi vse, kar so doživeli in obračajo svoj pogled 'in svoje duše k Jahveju.
Sredi vsega trpljenja v sužno-sti, daleč od svojega svetega mesta in templja, varuje Izrael božjo besedo: božjo postavo, stare tradicije svoje zgodovine kot izvoljenega ljudstva. Preroke božjih poslancev in svete pesmi, v ujetništvu zložene, predstavljajo za Izraelce neprecenljivo duhovno bogastvo in učinkovito pomoč za povratek k Bogu.
Pobudniki tega ljudskega spre-
obrnjenja so preroki, ki jim stoje ob strani zvesti duhovniki. S' svojo pridigo in zgledom dosežejo, da ponižano in zapuščeno ljudstvo ne obupa. Po njihovi besedi ljudstvo spozna skrivnostni pomen svoje težke preskušnjc in sc ponovno zave svojega odrešilnega poslanstva.
Med preroki, ki stoje nesrečnemu ljudstvu v tistih bridkih časih ob strani, je v prvi vrsti Jeremija. Čeprav ni bil odpeljan v Babilon, je vendar prvi ljudstvu v pismu sporočil, kakšno naj bo njegovo zadržanje v novih razmerah. Naj bo tu navedeno nekaj misli iz tega njegovega pisma: „Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, vsem ujetnikom, ki sem jih dal odpeljati iz Jeruzalema v Babilon: Zidajte hiše in prebivajte v njih; zasajajte vrtove in uživajte njih sad. Ženite se in rodite sinove in hčere, oženite svoje sinove in pomožite svoje hčere, da bodo rodile sinove in hčere, da se boste ondi množili in se ne boste manjšali. Skrbite za blaginjo dežele. kamor sem vas izgnal, in molite zanjo h Gospodu; kajti njena blaginja je vaša blaginja.“ Proti krivim prerokom, ki napovedujejo skorajšnji konec sužno-sti, jim sporoča v božjem imenu, da bo trajala sedemdeset let. In nadaljuje: „Dobro vem, kaj nameravam z vami, govori Gospod Bog: misli rešenja in ne nesreče so moje misli, da vam dam prihodnost upanja polno. Če me boste klicali in boste prišli molit k meni, vas uslišim. Če me boste
iskali, me boste našli. Da, iščite me z vsem svojim srcem in da! se vam bom najti. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas pregnal, govori Gospod. Pripeljal vas bom nazaj v kraj, odkoder sem vas odpeljal v sužnost“ (Jer 29).
Jeremijeve nasvete in opomine nadaljuje in utemeljuje prerok Ezekijel. Bil je kot Jeremija iz duhovniškega rodu. Kot duhovnik je bil leta 598 s prvo skupino izgnancev odpeljan v Babilon. Leta 593 ga Bog pokliče v preroško službo. Kot božji glasnik napove rojakom razdejanje Jeruzalema in templja, kar se jim zdi tedaj nemogoče in mu ugovarjajo. Po uresničenju te prerokbe pa postane ljudstvu v sužnosti glasnik svetega upanja rešitve in ponovnega svobodnega življenja. Vce kot dvajset let ta izredni mož vztraja v svoji težki preroški službi in s svojo gorečo pridigo dviga ljudskega duha. oznanja božjo skrb za razkropljene rodove, razlaga pomen težke božje kazni in zagotavlja vsem in vsakomur možnost spreobrnjenja in ponovne sprave z Bogom, pod pogojem, da vsak osebno sodeluje z milostjo. Pregnanci so pripisovali svojo nesrečo grehom očetov, ne svojim lastnim. Prerok pa jim govori, da je vsak osebno odgovoren za svoja dejanja. Bog sam pa pomaga vsem, ki so skesanega srca, da sc očistijo svojih grehov. Takole govori Gospod: „Vzamem vas izmed narodov in vas zberem iz vseh
dežel ter vas nazaj pripeljem v vašo deželo. Pokropim vas s čisto vodo, da boste čisti. Dam vam novo srce. novega duha vam vli-jem v vašo notranjost. Svojega duha vam vdihnem in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih in jih spolnjevali" (Ez 36). Kakor že Jeremija napoveduje tudi Ezekijel novo zavezo, ki se bo uresničila v mesijanskih časih ter bo trajala večno. Tedaj bo judovstvo v novi obliki poveličano. V zadnjih poglavjih svoje knjige napoveduje novo pozidanje jeruzalemskega templja in podaja celo njegov načrt.
Prerok Danijel
Istočasno z Ezekijelom živi v Babilonu tudi prerok Danijel. Bil je iz Judovega, plemenitega rodu. Nabuhodonozor ga je z drugimi mladeniči vred sprejel na kraljevski dvor, kjer je bil pouk v jeziku in tajni vedi Kaldejcev in bil vzgojen za službo na dvoru, v kateri je ostal vse do prvih let kralja Čira. Bog mu je dal posebno modrost in dar preroških videnj. Prerok Ezekijel ga omenja kot velikega pravičnika svojega časa (14, 20). V ožjih stikih s svojim ljudstvom, kot Ezekijel, pa Danijel, kot visok dvorni uradnik, ni bil. Novejši razlagalci stavijo njegovo preroško knjigo v 2. stoletje pred Kr. Spisana naj bi bila po neznanem piscu, v tolažbo in spodbudo Judom, ki so v letih preganjanja po Antijohu
IV. potrebovali opore v veri in zaupanju. Je pa seveda Danijelova knjiga kanonična, to je del od Boga navdihnjenega sv. pisma stare zaveze, ki nam podaja čudežne dogodke iz prerokovega življenja in njegova preroška videnja.
-s-
Babilonska sužnost rodi tedaj v izraelskem ljudstvu zveličavni sad duhovnega prerojenja. Ko sc ostanek Izraela pod perzijskim kraljem Čirom vrača v svojo domovino, je njegova vera poglobljena in veliko bolj čista in duhovna, kot, je bila vera njegovih prednikov, ko so odhajali iz Egipta. Trpljenje izgnanstva jih pripravlja na podobo Mesija, trpečega božjega hlapca, ki vzame nase grehe ljudstva in zanje s svojim trpljenjem in smrtjo zadosti (Iz 53). V božjih načrtih izgnanstvo v Babilonu predstavlja na-daljno, važno stopnjo v uresničenju skrivnosti človeškega odrešenja. Vsem vernim ljudem pa ta poglavja izraelske zgodovine govore o skrivnostnem pomenu in vplivu trpljenja in preskušenj, s katerimi Bog svoje otroke na zemlji obiskuje, no v pogubo, ampak v očiščenje, posvečenje in zveličanje. Na vse to je moral misliti sv. Pavel, ko piše Rimljanom: „Vemo pa, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, njim, ki so po njegovem sklepu poklicani k svetosti in poveličanju“ (8, 28).
Alojzij Košmcrlj
NIKOLAJ KOPERNIK VEREN
ZNANSTVENIK
Ko se je veliki zvezdoznancc in fizik Nikolaj Kopernik (1473— 1543) po dolgih letih študija vračal v domačo župnijo, sc mu je že od daleč smehljal mogočen zvonik župnijske cerkve.
Na meji župnije je stopil z voza, pokleknil ob cesti, poljubil domača tla in govoril: „Pozdravljena, tisočkrat pozdravljena božja hiša. V šolah sem se naučil astronomije in fizike, v tebi pa sem slišal o Bogu, našem nebeškem Očetu, o Jezusu Kristusu, našem Odrešeniku in o Svetem Duhu, Posvečevalcu in Tolažniku.
Pozdravljena, moja rojstna župnija! Kako te ljubim in spoštujem ! Svet mi je dal znanje in učenost, ti pa si me obogatila s pobožnostjo in modrostjo. Človeška družba me je učila sprejemati, a ti si me vzgajala k darežljivosti in ljubezni do drugih.
Pozdravljeni, rojaki! Kako vas cenim! Hvaležen sem vam za vse in še posebej za zgled Bogu zvestega življenja, ki mi je bil luč v temi zmot in moč pred zablodami pokvarjenega sveta.
Pozdravljeno, ti malo božje kraljestvo!“
CERKEV
V
DANAŠNJI
TEHNIČNI
DRUŽBI
Včasih, v predtehnični družbi, so ljudje živeli v manjših, med seboj ločenih socialnih skupnostih. Te skupnosti, naj je bila to plemenska zadruga ali —ne glede, na sorodstveno vez — občina, so živele ne le ločeno, ampak so bile v različnih pogledih zelo samostojne in neodvisne: tako na gospodarskem, vzgojnem, rekreativnem, kulturnem področju. Vsaka je imela svojo nalogo in odgovornost predvsem le zase in je celotna družba tako živela nekako v razpršenih silah. Zakaj , živele in delovale so skupnosti razmeroma močno neodvisne tudi od osrednje družbene, državne oblasti vsaka svoje življenje. Na to sc tudi na-, naša ruski ljudski rek: Car da-leko, Bog visoko.
Pa je v vsem tem počasi prihajalo do sprememb, vzporedno s celotnim razvojem družbe, predvsem pod vplivom tehničnega napredka. Vedno močnejše in učinkovitejše prometne zveze in obveščevalna sredstva so ljudi vedno bolj povezovala v eno, specializacija in specializirane ustanove so delale ljudi vedno bolj med seboj odvisne na vseh področjih. Tako je prišlo do posebne lastnosti, ki je danes značilna za moderno tehnično družbo in jo imenujemo socializacija.
Socializacija moderne družbe
To ne pomeni isto kot socializem, čeprav sta izraza sorodnega izvora.
Socializacija je nek kolektiven.
skupnosten način življenja v moderni družbi, ki je zanjo značilen. Ta je v tem, da danes ljudje živimo v medsebojni tesni povezanosti ih odvisnosti, ljudje in naše ■institucije; to na vseh področjih. Kar pomislimo na gospodarskem področju na dolgo vrsto specializiranih industrij. Nobena od njih ni neodvisna, ampak druga drugo potrebujejo. Delavci v določeni industriji ne proizvajajo samo zase in bi samo od teh izdelkov ne mogli niti živeti, npr. samo od avtomobilov. Delajo za druge, ki iz različnih industrij njim dajejo, kar potrebujejo: hrano, obleko, knjige, zdravila... Tako velja za vsako gospodarsko panogo. Ko v moderni družbi vsak opravlja svoje delo, res dela za vse in vsi delajo za enega, tj. za vsakega posameznika, ker vso to potrebuje: milo, glavnik, zobno ščetko, zobno kremo, škarje, svinčnik, pero črnilo papir, knjigo, škatlje, brivski aparat, britev, nožiče, radio aparat, steklenice, svečo, žepno svetilko, telefon, žlico, zobotrebec, očala, električno luč, gc-niol in aspirin, avtomobil... Podobna je medsebojna odvisnost na ostalih življenjskih področjih: vzgojnem, rekreativnem, kulturnem ...
Po razdelitvi in organizaciji dela sc prej razpršene sile v moderni družbi sedaj koncentrirajo za velike skupne naloge, ki jih niso mogle izvršiti manjše skupnosti stare družbe; za našo družbo je prav značilno kopičenje velikega tehničnega in človeškega
potenciala, ki je že izvršil velike reči in ga velike naloge še čakajo. Kar pomislimo na izredne tehnične dosežke našega časa: reakcijsko ultrasonično letalstvo, a-tomsko energijo, moderno astronavtiko... (kar vse predpostav Ija izredne uspehe znanosti in prefinjene organizacije in koordinacije najrazličnejšega specializiranega dela in naporov).
Kolektivna odgovornost
Ljudje imajo v današnji družbi velike kolektivne naloge in se moramo bolj kot v preteklosti zavedati svoje kolektivne odgovornosti.
Posledica tega je, kar tudi spada k socializaciji, da se danes osrednja družbena oblast mnogo bolj uveljavlja, kot je to bilo v preteklosti. V važne zadeve, ki se tičejo skupnega blagra, posega in mora posegati javna oblast, ki omejuje svojevoljno svobodo posameznika: npr. pri prometu, v socialnih sporih, denarnem gospodarstvu, glede socialne funkcije zasebne lastnino itd.
Ta socializacija se vedno bolj širi in krepi in povezuje polagoma človeštvo v eno samo veliko življenje sveta.
Vpliv socializacije v Cerkvi
Zadnji vatikanski koncil izrecno ugotavlja to značilnost v današnji družbi: „Izmed družbenih vezi, ki so potrebne za spo-polnjevanje človeka, se nekatere,
kakor sta to družina in politična skupnost, bolj neposredno skladajo s človeško notranjo naravo, druge pa izvirajo iz njegove svobodne volje. V naši dobi se iz različnih vzrokov vse bolj množo Medsebojni odnosi in oblike medsebojne odvisnosti: odtod nastajajo različna združenja in ustanove javnega in zasebnega prava. To dejstvo pa, ki se imenuje sociali-Zacija, prinaša, čeprav seveda ni brez nevarnosti, s seboj vendarle Mnogo koristi za utrjevanje in razvoj kvalitet človeške osebe in za zaščito njenih pravic“ (C. v sed. svetu, 25, 2).
Toda ne le v svetni družbi, tudi na verskem področju in v Cerkvi danes opažamo pojave, ki odgovarjajo označeni socializaciji našega časa.
Tudi v Cerkvi se danes dušno-Pastirsko delo ne more vtesnje-vati v meje posameznih župnij ali redov in krongregacij, ampak ima širše osnove. Potrebna je njih povezava in sodelovanje med njimi. S tem v skladu so danes že nekaj Navadnega enotni medfarni ali škofijski ali nacionalni pastoralni načrti. Kot nov organ dušnega Pastirstva na nacionalni bazi se vodno bolj uveljavljajo nacionalne Škofovske konference, ki jim daje Važnost tudi zadnji koncil.
Zaprtost zgolj v meje svojo taro (parokializem) ali pri redov-nikih v meje 'svojega reda (kon-kregacionizem), kar vse je neki ferski skupinski partikularizem, De tudi v Cerkvi danes zastarel
pojav, anahronizem, in ni v skla--du z di/nom zadnjega koncila. Cerkvi tudi odteguje sile, ki jih potrebuje pri velikih nalogah v našem času.
S tem v zvezi se v našem Času slišijo glasovi, da bi bilo treba pestro množico kongregacij in redov v Cerkvi bolj poenotiti in odpraviti njihove včasih svojeglave' posebnosti in jih z grupiranjem spraviti na manjše število. Tako okrepljene pa naj bi se potem kongregacije bolj uspešno posvetile določenemu, morda specializiranemu poslanstvu v današnji družbi. Imamo nekaj primerov, kjer se je vse to že tudi izvršilo;
Tako se tudi v Cerkvi pojavlja vedno močnejša zavest kolektivnih nalog in kolektivne odgovornosti v dušnem pastirstvu. 2c pri med-farnem, škofijskem in nacionalnem načrtnem dušnopartirskem dolu sc to kaže. Glede na vesoljno poslanstvo Cerkve pa je bila na zadnjem koncilu uradno sprejeta kolektivna in univerzalna odgovornost škofov. Praktično je že prej prihajal v poštev zlasti pri misijonski nalogi Cerkve. Po koncilu pa se kažejo že tudi nekateri drugi praktični sadovi te zavesti: v raznovrstni pomoči potrebnim. versko in gospodarsko - socialno zaostalim deželam: gmotno, z raz-: novrtsnimi strokovnjaki, laičnimi apostoli in duhovniki.
Porazdelitev sil
Vedno bolj nam je tudi v Cerkvi danes pred očmi korist celote,
bodisi v posameznih deželah bodisi v Cerkvi sploh. Pod tem vidikom je tudi potrebna primerna pdrazdelitev dušnopastirskih sil. Glede tega religiozna sociologija toži,' da smo še vedno preveč pod vplivom stare organizacije, ki je bila: osnovana na zaprte podeželj-ske župnije. Tako je bilo npr. v Franciji do zadnjega za 20 milijonov prebivalstva na podeželi-skih župnijah 49.000 duhovnikov, da ni prišlo povprečno niti 500 vernikov na vsakega; za večjo polovico prebivalstva po mestih, ki je znašalo 25 milijonov ljudi, pa je bilo samo 7.000 duhovnikov, da pride na vsakega povprečno 3.500 vernikov. Isto nesorazmerje je bilo, pravijo, v Italiji, Španiji, Belgiji. Obratno in sorazmerno dobro pa so porazdeljene duhovniške sile v Sev. Ameriki. — Ob nastanku velikih mest v naši družbi je treba imeti pred očmi celoto in posvetiti pozornost masam vernikov, ki večkrat ostajajo zapuščene.
Še bolj kričeče nesorazmerje je, če v tem primerjamo posamezne kontinente in dežele, ki med njimi mnoge trpe izredno pomanjkanje duhovnikov. Tega se danes vedno bolj zavedamo in tu prihaja do vedno večjega sodelovanja na mednarodni in svetovni ravni.
Kot v civilni družbi tudi v Cerkvi danes velja, da se osrednja oblast v njej posebno močno uveljavlja — če odmislimo trenutno
neuravnovešenost glede tega v neposredno pokoncilskem času. Po modernih sredstvih so se zveze s središčem okrepile. Papež je kot simbol in vez edinosti danes nekako vsej Cerkvi in vsemu svetu navzoč. Njegovo besedo danes sliši in upošteva ves svet. — Zanimivo je, kako Cerkev pod vplivom teh razmer išče ravnotežja med centralizacijo in decentralizacijo. Ko potrebna centralizacija v današnjih razmerah ni bila več v nevarnosti, se uveljavlja neka decentralizacija, ki jo prinašajo nacionalne škofovske konference. Te vedno bolj samostojno in neodvisno od sv. stolice avtoritativno rešujejo svoje krajevne probleme. Kot prva se je konec prve svetovne vojne pojavila nacionalna konferenca ameriških škofov v USA 1. 1919. A sv. stolica je tedaj več let odlašala priznanje, iz strahu pred angikanizmom in napačnim nacionalizmom. Ta škofovska konferenca je zato delovala kot dobrodelna organizacija. Po drugi svetovni vojni je pomen škofovskih konferenc močno na-rastel; zadnji koncil jih že kot predpostavlja in so po njem dobile novo avtoriteto.
Po drugi strani pa gre razvoj v to, da se na škofovskih konferencah, tj. na nižji stopnji, uveljavi nova centralizacija, ki naj bi z večino sprejeti sklepi bili obvezni za vse posamezne škofe tiste konference, kar doslej ni bilo.
Dr. Franc Gnidovec
EVHARISTIJA - SREDISCE VERE IN ŽIVLJENJA
Konstitucija Luč narodov opredeli evharistično daritev kot „vir 'n višek vsega krščanskega življenja“ (11. čl.). Stoletja so bogoslovci videli v Evharistiji „središče vere“. Je kot prizma, v kateri se blešče vse druge verske resnice In v kateri odkrivajo svoj sijaj in lepoto. Ko jo obhajamo, izpolnjujemo testament našega Gospoda, Prejemamo sadove njegovega trpljenja in smrti pa moč in radost njegovega vstajenja. V evharistiji
se Cerkev zaveda, da je tesneje združena z nebeško liturgijo Cerkve blaženih.
Dejstvo, da je prenovitveno delo cerkvenega zbora prejelo pobudo od reforme evharističnega obhajanja, dokazuje, da ne gre za čisto zunanjo reformo, pač pa predvsem za poglobitev naše vere in za to,-da postane naše celotno gledanje na to središče vere vedno bolj stvarno in naše življenje oplajajoče.
1. EVHARISTIJA — SREDISCE BOGOSLUŽJA
Koncilska zborovanja so sc vsak dan začenjala s skupno daritvijo sv. maše. V njej se je škofovski zbor čutil kot evharistično občestvo in kot skupnost, zgrajena na Kristusovi smrti in vstajenju. U-pati je, da bo v bodoče zunanja oblika udeležbe odsevala in izražala še večjo edinost. Resnično: v začetku je bilo videti kakih dvesto škofov, kako med mašo bero brevir, medtem ko se ostali dejavno udeležujejo edine daritve; v
P. Bernard Häring, pisatelj knjige „Sedaj sc začenja koncil,“ iz katere objavljamo posamezne odstavke v „Duhovnom življenju“.
tretjem zasedanju je le še en nadškof uporabljal čas med mašo za prebiranje brevirja, vsi ostali pa so enodušno in „z enimi samimi usti" (Rim 15. 6) slavili Boga Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Evharistija zasluži pozornost vseh. Vsi morajo izraziti svojo edinost v tej veliki skrivnosti s petjem, molitvijo, poslušanjem in skupnih odgovorih. To seveda ne pomeni, da bi se molitev brevirja ali rožni venec po svoji naravi morala ločiti od evharističnega opravila. Evharistija ne zavrača ničesar: kolikor bolj sc blešči kot središče vsega, toliko večji postane tudi sijaj ostalega. Toda pažnjo je treba posvetiti predvsem maši — samo tako se v pravem duhu razumejo tudi ostalo stvari.
Konstitucija o sveti liturgiji predpisuje, da se mora v rimski misal vključiti posebna maša, ki naj se daruje ob podelitvi krsta (66. čl.). Na ta način želi vernike razločno spomniti, da je krst u-smerjen v Evharistijo. Po krstu prejmemo pravico in postanemo notranje usposobljeni, da sedemo k družinski mizi božjega ljudstva in da slavimo Najvišjega združeni z Velikim duhovnikom Jezusom Kristusom kot člani kraljestva svečenikov. Krst je za nas jamstvo odrešenja, kadar po njem vstopimo v tisto zveličavno skupnost in povezanost, ki sc rodi v Evharistiji.
Podobno predpisuje konstitucija, da je prenoviti obred pri sv. birmi, da bo bolje izražal povc-
zavo tega zakramenta s krstom in zlasti z Evharistijo. Kadar je mogoče, se mora podeliti med mašo (71. čl.). Kolikor bolj sc pustimo voditi Svetemu Duhu, toliko večje bo veselje, s katerim se udeležujemo evharistične daritve in prejemamo poveličano Kristusovo telo. Ko je Jezus obljubil Evharistijo, je govor zaključil z omembo Svetega Duha, ki ga je poslal po svojem vnebohodu: „Kaj bo torej, & boste videli Sina človekovega, kako se dviga tja. kjer je bil brej ? Duh je, ki oživlja; meso ne koristi nič; besede, ki vam jih govorim, so duh in resnica“ (Jan 6, 62-63). Kakor je bil Jezus maziljen s polnostjo Duha za oznanjanje evangelija, trpljenje in smrt, tako se moramo tudi mi zaupati vodstvu Duha, ki smo ga Prejeli pri birmi, da nam dä prav razumeti v Evharistiji vsebovano oznanilo odrešenja; nas napravi sposobne, da z vero prejemamo Kristusovo telo, in utrdi našo povezanost, da pred svetom spriča-hio edinest.
Konstitucija Luč narodov povzema predmet edinosti, ki vlada med krstom, birmo in Evharistijo, da pokaže, kako odtod izhaja življenjska sila in pravo pojmovanje apostolata: „Za ta apostolat je Gospod vse določil s krstom in z birmo. Zakramenti, zlasti sveta evharistija, pa podeljujejo in hranijo tisto ljubezen do Boga in ljudi, ki je duša vsega apostolata“ (33. ČL).
Konstitucija o liturgiji želi ra-
zen tega, da gledamo tudi na oba velika stanova v življenju — zakonski in stan evangeljskih svetov — njunem razmerju do Evharistije. Zato se vstop v zakon in redovne zaobljube navadno izvrše med mašo (78. in 80. čl). Oba sta v odnosu s skrivnostjo ljubezni evharističnega Gospoda, ki se daruje za Cerkev. Tu je vir njunih nadnaravnih moči, in odtod izvajata temeljne smernice svojega življenja.
Novi obred maziljenja bolnikov in zadnje popotnice naj uči vernike, kako ima prejem- zakramenta sv. pokore in maziljenja bolnikov dopolnilo v prejemu sv. popotnice.
2. OBHAJANJE VSEH VERSKIH SKRIVNOSTI V RAZMERJU DO EVHARISTIJE
Svet vere je organičen skupek. Vanj nas uvede obhajanje Evharistije, to je vsaka maša, prav posebno pa še potek liturgičnega leta: „Dobra mati Cerkev vidi. da je njena dolžnost nekatere dni v letu posvečevati spominu zveličavnega dela svojega božjega Ženina. Vsak teden sc na dan, ki ga je začela imenovati Gospodov dan, spominja njegovega vstajenja; enkrat v letu, ob največjem prazniku Velike noči sc ga posebej snomi-nja hkrati z njegovim blaženim trpljenjem.“ Besedilo jasno pokaže, kako ima velikonočna skrivnost zveličavnega trpljenja in
vstajenja osrednje mesto. Praznuje se vsako nedelja s sodelovanjem vsega božjega ljudstva. Zbrani okrog Vstalega oznanjamo njegovo smrt, dokler ne pride izpopolniti vse.
Maša nas predvsem neposredno vodi k temu, da radostno in hvaležno izpovemo vero v to veliko skrivnost. S to veliko resničnostjo prihajamo naravnost v stik skozi celo liturgično leto. Vanjo so vključene in v njej imajo mesto vse druge skrivnosti: „Celoto Kristusovih skrivnosti pa razgrne v teku leta: od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, do binkoštne-ga praznika in do pričakovanja glaženega upanja in prihoda Gospodovega“ (102. čl.).
Tudi slavljenje Marijinih praznikov (103. čl.) in spominjanje mučencev in drugih svetnikov (lz4. čl.) ne tečeta vzporedno z velikonočno skrivnostjo Kristusove smrti in vstajenja, marveč ju gledamo v njeni svetlobi.
Podobno hoče koncil, naj se tudi vse druge pobožnosti in verske vaje, ki jih vršimo izven maše, vidno usmerjajo h krščanskim skrivnostim odrešenja, zlasti k velikonočni skrivnosti, in naj odtod črpajo hranivo (107. čl).
Vse to naravno zahteva, naj bodo duhovniki in verniki posebno pozorni na to enotnost vseh skrivnosti velikonočne skrivnosti. Tako sodeluje Evharistija pri obli-
kovanju velikonočnega človeka in velikonočne duhovnosti. Ce „si Cerkev skrbno prizadeva, da verniki tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli; zavestno, pobožno in dejavno sodelovali pri svetem dogajanju“ (48. čl.), ne dela tega samo zato, da bi občestveno bogoslužje bilo bolj izrazno in usnešno, temveč tudi zato, da bi vplivalo na vse življenje in ga preobrazilo. Darovanje maše je neprestano obnavljanje krstnih obljub, vedno novo in vedno globlje prizadevanje, da se življenje navdihne in nahrani z velikonočno skrivnostjo. Evharistija je „zakrament usmiljenja, znamenje edinosti, vez ljubezni“ (47. čl.). Kdor občestveno daruje mašo in prejme poveličano Kristusovo telo, ve prav zaradi teea, da more in mora hoditi za Kristusom v njegovem duhu edinosti in ljubezni, tudi za ceno občutnih žrtev. Evharistija je za nas popolnoma gotovo jamstvo vstajenja, kadar smo pripravljeni videti vsa vprašanja in se v vseh zadevah našega življenja odločati v njeni luči. Na ta način more in mora našo vsakdanje življenje in naš teden postati stvarno in očitno pričevanje vseh skrivnosti, ki smo jih občestveno obhajali v Evharistiji.
Prevedel Alojzij Geržinič
če pogledamo zvezdno brezmejnost, smo zgolj atomi, če pa se ozremo v svet atomov, postanemo mi neizmernost. — Sertilanges
Latinska Amerika: bolečina in upanje Cerkve
1- SPLOŠNI POGLEDI
Latinska Amerika obsega Španko in portugalsko govoreče dežele srednje in južne Amerike, to je od Rio Grande (Mehika) do Ognjeno remije (Argentina). To področje so P° odkritju Amerike (1492) koloni-rirali Španci in Portugalci in posta-vili temelje socialnemu, gospodarskemu, kulturnemu in verskemu življenju.
Kolonialna doba
Nove dežele so bile v glavnem vir dohodkov za kolonizatorje. Civi-
lizirali so jih v toliko, kolikor so jih potrebovali za izkoriščanje. Indijan-!' ci so se le v redkih primerih asi-, milirali ali se jim pridružili. Rajši so sprejeli boj in se umikali v ne-1 dostopne kraje, kjer so ostanki nekdaj močnih rodov še dandanes. Po-' sledica tega je, da je skoraj vsa Latinska Amerika naseljena pretežno s prebivalstvom evropskega porekla.
Potomci kolonizatorjev in pozneje drugih evropskih naseljencev so v prvi polovici preteklega stoletja izrabili težave kolonialnih sil v Ev-
ropi in začeli formirati samostojne državne tvorbe, kot jih v glavnem poznamo še v današnjih dneh.
Življenje v samostojnosti
Ćo je že preje bilo precej nereda in bojev, tudi zaželena in pričakovana svoboda, ali bolje rečeno državna samostojnost ni prinesla miru in reda. Začela se je notranja borba za oblast med različnimi skupinami in sloji in se nadaljuje v večji ali manjši meri do današnjih dni. Zato so te dežele pogosto vladane po diktatorjih, ki se v veliki večini grupirajo iz višjih oficirjev.
Kljub več kot 150-letnemu samostojnemu državnemu in političnemu življenju so težave stalno prisotne. Obstojajo še vedno korumpi-rane socialne strukture, ki jih je zapustila kolonialna doba. Tem se pridružujejo še različne slabe navade in napori za medsebojne odnose, pomanjkanje volje in sposobnosti za ustvarjalno pridobitveno in gospodarsko aktivnost in nacionalno uporabo naravnega bogastva. Sredi tega uspevajo in cvetejo različne destruktivne ideje in skupine. Te izrabijo vsako priliko in storijo vse, da je slabo še slabše, da nezadovoljstvo še narašča. Stanje se stalno slabša, ustvarjajo se umetni spori in težave in s tem nezadovoljstvo ter revščina velike večine preprostega prebivalstva.
Vzroki zaostalosti
V mednarodni primerjavi so dežele Latinske Amerike smatranc za
gospodarsko, socialno in kulturno zaostale dežele. Vzroki, nekaj jih je že omenjenih, so različni, drugačni v vsaki deželi.
Splošna značilnost je politična nestalnost, ki se izraža v ponavljajočih in nasprotujočih si vojaških udarih in enodnevnih revolucijah ter sporih med vojaštvom in civilno oblastjo.
■Na eni strani vidimo zaostalo in neprimerne ustanove ter nosilec političnega in javnega življenja, mo'n ■ željo po industrializaciji in civilizaciji, z veliko potrošnjo, na drug: strani pa je trda življenjska realnost zaostalega, tipično kolonialnega gospodarstva in kulturna zaostalost velikega števila preprostih ljudi.
Gospodarsko zaostalost je pripisati sistemu lastništva in to predvsem v poljedelstvu, ki je pretežno veleposestniško, ki ne izkoristi dovolj zmogljivosti zemlje, jo slabo obdeluje ali pusti zanemarjeno. Nasproti veleposestvom so majhne zemljiške posesti, ki so zelo številne, poseduiejo slabo zemljo v manj-rodovitnih krajih, kar pomeni, da so številne družine obsojene na stalno pomanjkanje.
Na obsežnem geografskem prostoru jo prebivalstvo redko naseljeno in razpršeno. Nima na razpolago potrebnih prometnih sredstev, niti ustanov socialnega skrbstva in šol, ki bi pospeševale kulturni razvoj, še manj je misliti na sredstva sodobnih družbenih občil-Nasprotje temu so velika mosta, v središču katerih ali rezidencialnih
okrajih živi izredno bogata manjšina zemljiških veleposestnikov in industrijskih podjetnikov. 'V predmestjih pa živijo natrpane množice revežev v neprimernih in človeka nevrednih stanovanjih, ki enako kot Indijanci in notomci naseljencev v notranjosti dežele imajo malo izgle-dov za zboVSanje svojega položaja, še manj pa lastne pobude, volje in podjetnosti za napredek. Nekako v sredi med tema dvema skrajnostima je srednji sloj, ki pa je nerazgiban, neorientiran in prezaposlen s skrbjo in delom za zboljšanje gmotnega položaja in uživanjem, ki mu ga nudita sodobna tehnika in civilizacija.
Za zboljšanje svojega slabega stanja zapuščene množice potrebujejo neko minimalno vzgojo in izobrazbo, ki je pa nimajo, niti jim obstoječi družbeni red in njegove strukture ne dovoljujejo. Nosilci oblasti se spomnijo teh problemov samo v volilni propagandi in revolucionarnih proklamacijah, ko so pa na oblasti, vse pozabijo.
Z begom z dežele sc je mizerija Približala mestu, mu je pred vrati, zato ne more biti indiferentno. To prisotnost revščine pred vrati bogatih mest izrabljajo razna ekstremistična gibanja v svoj prid in za svoje podvige. Tudi del inteligence in študirajoče mladine prisluhne tej realnosti.
Vprašanje revščine, kulturne zaostalosti in socialne krivice se kot neobvezen a stalno prisoten predmet debatira v univerzitetnih učilnicah in vznemirja duhove, študirajoča mladina je neke vrste klic v puščavi
CELINE IN PREBIVALSTVO 1967
	Površina	Prebivalstvo	
	v km-"	v milijonih	
Ves svet	135.175	3.420	
Evropa	10.533	634	
Azija	43.753	1.961	
Afrika	30.291	328	
Sev. in Srednja Amerika	24.245		305	
Juž. Amerika	17.795	174	
Oceanija	8.558	18	
Evropa	10.533	634	
DRŽAVE LATINSKE AMERIKE			
Brazilija ...	.. 86	milijonov ljudi	
Argentina .	..	23	»»	99
Kolumbija .	.. 20		99
Peru 		..	12,5	»»	99
čile 		9	9*	99
Ekvador ...	..	5,5	»	99
Venezuela .	..	9,5	99	99
Bolivija ...	4	99	99
Urugvaj ...	..	3	99	99
Paragvaj ..	..	2,5	99	99
Gvajana ...	..	0,7	99	99
Mehika ....	..	46	milijonov ljudi	
Gvatemala .	..	4,7	99	99
Haiti		..	4,6	99	99
Kuba		8	„	9*
Salvador ..	..	3,2	99	99
Porto Rico .	...	2,7	99	99
Honduras ..	..	2,4	99	99
Jamajka ...	..	1,9	99	99
Kostarica ..	.. 1,6	99	99
Nikaragua	.. 1,8	99	99
Panama ...	..	1,3	99	99
Trinidad in Tobago	1	99	99
Dominikanska
republika...	4	„	»
'in opozarja na realnost. Toda ko konča študije in se vključi v vrste pridobitne inteligence, pozabi na prejšnje navdušenje pomagati potrebnim in se jih veliko posveti izključnemu iskanju lastnega blagostanja.
Necdinost
Kot so neurejeni notranji odnosi in razmere v posameznih državah, tako niso mogle skozi 150 let urediti države Latinske Amerike svojih medsebojnih odnosov. Stalno trdijo, da so sestrske dežele, a so v veliki večini medsebojno sprte. Posebno med deželami s skupnimi mejami so spori in težavo na dnevnem redu. Ne morejo se sporazumeti za sodelovanje v najosnovnejših vprašanjih, če pa kaj sklenejo, sklepov nočejo izvršiti, ker čakajo, kdo bo začel. Večina pogodb Je le mrtva črka. Tako potreben skupni gospodarski trg, ki sc jo ustanovil s pogodbo v Montevideu (ALALC), no moro začeti živeti. Potrebna je integracija predvsem v gospodarstvu, a nihče noče odstopiti od svojega nacionalizma. Vsaka dežela bi uresničila le sklepe, ki govorijo izključno v njeno korist, nihče pa noče sprejeti žrtev, ki so v medsebojnih odnosih tudi potrebne.
Vse deželo Latinske Amerike so si pa edine v nerazpoloženju do Združenih držav. Smatrajo, da imajo pravico do pomoči in podporo Združenih držav brez najmanjše protiobveznosti. Iz nevoščljivosti simpatizirajo z vsemi nasprotniki severnoameriškega imperializma, tu-
di komunizmom. Le ta ne predstavlja nevarnosti za njihovo tako po-udarjano suverenost, nevarnost grozi s severa.
Pred vrati revolucije
Latinska Amerika se nabaja v neki predrevolucionarni dobi. Poskus splošne revolucije še ni uspel. Uspehi so bili le krajevnega značaja, ali so jih pa takoj zadušili, a vse brez širšega odmeva. Tudi Guba ne prepričuje. Revolucija je ostala na otoku in ni zrela za izvoz, še ni jasno, katero pot bodo izbrali, nihajo še vedno med reformo in revolucijo. Večina je še neodločena. Ni idejne niti politične jasnosti. Tudi predstavniki Cerkve si niso na jasnem niti edini, škof Devoto (Goya, Argentina) je na vprašanje reforme ali revolucije odgovoril, da ni mogoče zavzeti določenega stališča. Odvisno je od primera, časa in okoliščin (Anälisis, 5. 3. 1969, str. 10).
Bolečina in upanje
Vse te razmere, predvsem pa še pojavi ncedinosti in nepokorščina Cerkvi so velika bolečina Cerkve.
Je pa v Latinski Ameriki tudi veliko dobrega, dobrih ljudi, praktičnih katoličanov. Veliko so trudijo in delajo, vredni so občudovanja. Kljub temu, da jih je veliko, jih je dejansko premalo za potrebe, ki so izredno velike. Premalo je tega kvasa, a ker njihovo število stalno raste, so upanje Cerkve, da tudi za debele Latinske Amerike pridejo lepši časi.
Avgust Horvat
Vsi
potrebujemo
duhovnega
voditelja
Kristjani smo popotniki na zemlji. Potujemo v večno domovino; potujemo domov — k Očetu. Naša pot proti nebesom je ozka, strma, polna nevarnosti. Jezus sam nas na to opozarja z besedami: ..Vstopite skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo po nfej hodijo. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je,
ki jo najdejo!“ (Jezus Kristus, str. 90).
Zato potrebujemo vsi ljudje na poti v večnost, duhovnega voditelja. Že prvi kristjani so se tega dobro zavedali. V vseh težavah in nevarnostih so se zatekali k svojim duhovnikom, da so pri njih v času preganjanj in velikih nevarnosti dobili nasvetov, navodil in duhovne opore za življenje. Živa zveza z duhovnimi voditelji jim je da-
jala moč, da so vzorno krščansko živeli in junaško trpeli in umirali za Kristusa.
Nekaj zgodovine iz duhovnega vodstva
Zgodovina o redovniškem življenju pripoveduje, da so mladi puščavniki hodili k starejšim, častitljivim, skušenim puščavnikom, ki so krepostno, spokorno in sveto živeli, da so jih s svojo besedo in zgledom vodili, jih v duhovnem življenju nadzirali in jim kazali pravo pot k popolnosti.
Cerkveni očetje in pisatelji so vodili in duhovno vzgajali duhovnike, redovnike, vojake, družinske matere in vdove s svojimi pismi, katerih je še danes nekaj ohranjenih in so polna bogatih naukov in navodil za duhovno življenje.
V pismenem duhovnem vodstvu so se posebno odlikovali sveti Avguštin, sveti Hieronim, papež sveti Gregorij Veliki in sveti Frančišek Šaleški. Duhovne voditelje so vedno imeli tudi različni vzgojni zavodi, semenišča in redovniški novinci. Pa tudi laiki, navadni verniki so si v nekdanjih časih med duhovniki poiskali duhovne učitelje in vzgojitejle, pri katerih so dobivali nasvete in navodila za potovanje v srečno večnost.
Naloga duhovnega voditelja
Duhovni voditelj kristjana poučuje, vzgaja in vodi tako, da mu pusti svobodno voljo. Njegovo krščansko življenje urejuje in usmerja podobno, kakor ravnatelj šole
pouk ali ravnatelj tovarne delo v njej. Tisti osebi, ki jo vodi, odkriva lepoto in važnost krščanskega življenja, ga ji razlaga in po-jasnuje, jo zanj pridobiva in navdušuje. Na poti do popolnosti mora kristjana vedno podpirati, ne ovirati. Vzgajati ga mora k samozavesti, k samostojnosti, vztrajnosti in odločnosti. Spoštovati mora njegovo osebnost, njegovo svobodo in je ne sme omejevati z ozkosrčnostjo.
Predvsem mora duhovni vodi telj dati kristjanu pravega Kristusovega duha. Premalo stori, če skrbi samo, da dobro opravlja vsakdanje molitve in premišljevanje, se pobožno udeležuje svete maše, prejema vredno sveto obhajilo, gre večkrat k spovedi. Podpirati mora tistega, ki ga vo li, v vseh življenjskih zadevah in skrbeti, da bo pridobil vse kreposti, ki jih potrebuje v svojem poklicu, v svojem družinskem, družbenem in javnem življenju. V podrobnosti njegovega življenja pa naj se ne vtika, ampak naj spoštuje njegovo osebno svobodo in njegove zmožnosti.
Tri važne dolžnosti duhovnega voditelja
1.	Pojasnjevanje. Malo je vernikov, ki imajo dobro, popolno versko izobrazbo. Nepopolno versko izobrazbo so dobili v šoli, iz verskih knjig in listov, ki so jih potrebovali, ali iz cerkvenih govorov, ki so jih ob nedeljah in zapovedanih praznikih poslušali. Zato
ne poznajo dobro glavnih verskih resnic božjega razodetja in tudi ne njih važnosti za krščansko življenje: ne poznajo vseh glavnih poti, ki vodijo k svetosti. Zato potrebujejo duhovnega voditelja. Ker ima bogoslovno izobrazbo, jih more o vsem tem poučiti, jim nejasne pojme razložiti in jim uspešno kazati pravo pot do popolnosti.
2.	Spodbujanje. Prizadevanje za svetost mora vedno voditi krščanska modrost. Pot do nje ni lahka. Kdor jo hoče doseči, mora imeti odločno voljo, na vsak način priti do nje. Veliko ljudi te volje nima. Boje se težav in ovir, ki spremljajo človekovo pot na goro svetosti. Boje se tudi zatajevanja in pokore, brez katere ne moremo doseči popolnosti. Zato potrebujejo kristjani duhovnega voditelja, da jih dviga, spodbuja in osrečuje zlasti tedaj, kadar preživljajo duhovno suhoto, notranjo zapuščenost, kadar so malodušni in jim manjka poguma, srčnosti in potrpežljivosti.
Večkrat tisti, ki so začeli hoditi po poti svetosti, nimajo prave potrpežljivosti. Svetost hočejo doseči takoj, v najkrajšem času. Nalagati si začno preveč verskih vaj, prehude poste, in prestrogo pokoro. Ker vsega tega ne zmorejo, so zagrenjeni in razočarani. Mislijo, da je nemogoče priti do svetosti. Duhovni voditelj mora učiti kristjane modrosti. Treba sc je varovati prenagljenosti, premočne, vihrave čustvenosti. Na poti do svetosti ne smemo delati prenaglih skokov, ampak moramo ho-
diti polagoma, potrpežljivo, korak za korakom.
Kadar duhovni voditelj opazi pri vernikih, ki jih vodi, utrujenost, naveličanost, malomarnost, duhovno lenobo, mora storiti vse. kar more, da te napake odpravi. Odkrivati jim mora najvišji vzor vse svetosti, Jezusa Kristusa, njegovo življenje, njegove značilne kreposti: ponižnost, potrpežljivost, njegovo krotkost in pokorščino, njegovo čistost in njegovo velikodušno ljubezen do duš. Ženski svet bo treba vedno spominjati na Marijo, ki je čudovit vzor kreposti in svetosti, ki je zato prejela toliko milosti in odlik, da nam pomaga na poti do popolnosti in svetosti.
3.	Nadzorstvo. Duhovni voditelj mora vedno skrbno nadzirati vse tiste, ki jih vodi, nadzirati mora njihovo življenje in mišljenje o nadnaravnem mišljenju, njihovo duhovno branje in premišljevanje, njegovo bogoslovno znanje in znanje svetega pisma. Nadzirati mora njegove sklepe, vztrajnost in vestnost v spolnjevanju verskih in stanovskih dolžnosti. Posebno mora skrbeti, da vsi, ki jih vodi, stalno napredujejo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen je kraljica vseh čednosti, žarišče in podlaga vseh drugih kreposti. Sveti Pavel pravi: „Ce nimam ljubezni, nisem nič, mi vse drugo nič ne koristi. Zdaj pa ostane vera, upanje in ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen. Prizadevate si, da boste imeli ljubezen
Duhovni voditelj mora to nadzorstvo izvrševati redno, vztrajno,
po načrtu, primernem vsaki osebi, ki jo vodi. Predvsem mora vztrajati v potrpežljivosti, ko kaže tistim, ki jih vodi, pot do svetosti. Jezus pravi: „S potrpežljivostjo boste rešili svoje duše.“ Treba nam je tudi vztrajnosti. Gospod govori: „Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan.“
Zakaj potrebvjemo duhovnega voditelja?
Pot na visoko goro je za vse. zlasti za tiste ljudi, ki niso vajeni hoditi po gorah, zelo nevarna. Zato vsi, ki hočejo priti na vrh gore, nujno potrebujejo modrega, izkušenega vodnika. Tudi naša pot na goro kreposti in svetosti, je polna nevarnosti. Zato posebno na tej poti potrebujemo dobrega, zanesljivega vodnika.
Nihče ne more v duhovnem življenju sam sebe prav voditi, človek je tako rad sebičen. Tako rad sebi popušča, prizanaša, opravičuje svoje napake in se s svojo slabostjo ponaša. Slabost ima za krepost, jezo in razburljivost za odločnost, laž za spretnost in premetenost, lenobo za skrb za zdravje.
Vsi ljudje, tudi tisti, ki druge vodijo k svetosti, potrebujejo duhovnega voditelja. Zato tudi papeži, škofje, duhovniki in redovniki ponižno poklekujejo prod svojega spovednika, se mu obtožujejo svojih grehov in napak in sc v duhovnem življenju prepuščajo njegovemu vodstvu, ker nihče ne more sebe voditi k svetosti.
Izbira duhovnega voditelja
Katerega duhovnika naj izberemo za duhovnega voditelja. Sveti Frančišek Šaleški pravi, da mora imeti duhovni voditelj tri kreposti: resnično krščansko ljubezen, primerno učenost in krščansko modrost. Samo duhovnik more biti po svojem poklicu in izobrazbi pravi duhovni voditelj. Cc je duhovnik skromen in preprost, to še ni dokaz, da ni učen in moder.
Za naše duhovno življenje je velike važnosti, da imamo stalnega in rednega duhovnega voditelja. Preden ga izberemo, se priporočajmo Svetemu Duhu in Materi božji za razsvetljenje in pomoč pri izbiri. Važno je tudi, da duhovnik, ki nas bo vodil, prebiva blizu nas, da pozna naše razmere, da dobro razume naš jezik. Le pri duhovniku, ki ni daleč od nas, bomo mogli večkrat opraviti spoved in iti k njemu na razgovor, kadar ga potrebujemo.
Če takega duhovnika ni blizu, ga poiščemo tam, kjer je.
Ko smo duhovnega voditelja izbrali, se ga zvesto držimo. Po njem nas sam Kristus uči, vzgaja, svari in vodi.
Naše dolžnosti do duhovnega voditelja
Nekateri mislijo, da je njihov duhovni napredek, odvisen samo od duhovnega voditelja. Pa ni tako. Ker je duhovni voditelj človek ne more delati čudežev. Nikogar ne more pridobiti in tudi ne
prisiliti, da bi v duhovnem življenju napredoval, če tisti, ki pa vodi, sam noče. Duhovni voditelj mora vestno in natančno spolnjevati svoje dolžnosti, vsi tisti pa, ki jih vodi morajo njegove nasvete in navodila ne samo sprejemati, ampak jih vestno spolnjevati. Kristjani morajo po poti kreposti sami hoditi. Duhovni voditelj jih le na tej poti varuje in podpira, da ne zaidejo.
Duhovni voditelj mora predvsem vsako osebo, ki jo vodi, dobro poznati. Zato je potrebno, da se mu odkritosrčno zaupa, mu odkrije svoje dobre in slabe lastnosti, razmere in nevarnosti, v katerih živi. Čim bolj natančno bo duhovni voditelj osebo, ki jo vodi spozfial. tem lažje jo bo vodil po pravi poti k svetosti.
Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pravi sveto pismo. Duhovno vodstvo je težko, odgovorno opravilo. Duhovni voditelji potrebujejo veliko razsvetljenja in božje pomoči. Zato zahteva hvaležnost, da verniki za svoje duhovne Voditelje in spovednike stalno tudi molijo.
Posebno zaupanje morajo imeti v svojega duhovnega voditelja apostoli. Kdor hodi po prašni cesti, se tudi sam opraži. Apostoli se morajo stalno boriti proti zmotam in
zablodam. Povsod morajo prižigati luč resnice in ljubezni Stalno jih napadajo nasprotniki vere in sovražniki zveličanja. Živeti morajo med ljudmi, ki nimajo jasnih verskih in nravnih načel. Večkrat kljub požrtvovalnemu in nesebičnemu delu nimajo uspehov. Zato kaj lahko postanejo malodušni. zagrenjeni in začno dvomiti v Kristusovo zmago.
Kako važno je, da sc tedaj zatečejo k svojemu duhovnemu voditelju! V pogovoru z njim spoznajo, da pri apostolskem delu in na življenjski poti niso sami, da jih vedno spremlja duhovni voditelj z nasveti in svojo molitvijo. Koliko apostolov je omagalo in odpadlo prav zato, ker niso imeli stalnega duhovnega voditelja in spovednika.
Nihče no more drugim dajati, česar sam nima. Apostoli ne morejo drugih pridobivati za sveto življenje, če tudi sami sveto ne žive. Konstitucija o Cerkvi poudarja, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu, poklicani k svetosti. Toga sc morajo zavedati vsi apostoli. Do svetosti pa bodo mnogo lažje prišli, če bodo imeli stalnega duhovnega voditelja.
Prof. G. Thils koncilski izvedenec
Naj bodo pridobitve znanosti še tako velike, njeno področje bo vedno omejeno. Vzdolž njenih meja se razteza skrivnost. Čim daljše bodo te meje, tem več bo skrivnosti — Poincare
DVA VELIKA DOGODKA
V	šoli za vesoljske polete se morajo astronavti podvreči najrazličnejšim preizkušnjam in vajam.
V	posebnem stroju jih vrtijo z veliko hitrostjo. Dva dni in dve noči morajo vzdržati v kabini, v kateri je popolna tema in popolna tišina. Spravijo jih v breztežnostno stanje, v katerem morajo izvršiti razne naloge.
V	prvi učni skupini je bilo 69 najboljših ameriških pilotov. Od teh jih je vse preizkušnje prestalo le sedem.
Poslati človeka v vesolje je tako velik dogodek, da se je treba nanj temeljito pripraviti.
Še večji dogodek za mladega človeka pa je iti v svet in življenje in z Bogom sodelovati. Za to se je treba še temeljiteje pripraviti.
ČLOVEK JE BOŽJI ODLIKOVANEC
Pri svetem krstu Bog človeka povzdigne v svojega otroka in dediča nebes.
Naša največja odlika je, da smo deležni božjega življenja. Zato smo dolžni skrbeti, da v sebi razvijemo čim lepšo božjo podobo, da ne zrasemo v spačena bitja, ampak v popolne, duhovno in telesno razvite ljudi in kristjane, vredne, da gospodujemo stvarstvu in da po smrti preidemo v večno življenje.
ČLOVEK JE BOŽJI SODELAVEC
1.	Pri izpopolnjevanju stvarstva: Bog je ustvaril nebo in zvezde, človeku pa je dal zmožnost, da si naredi daljnogled, s katerim more opazovati njihovo lepoto.
Bog je ustvaril morje, človek pa naj si zgradi ladje in podmornice, da se po njem vozi.
Bog je po vsej zemlji raztresel rudna bogastva, človek pa naj si jih poišče in z njimi olepša življenje.
Bog je ustvaril človeka in mu dal sposobnost, da z njim sodeluje pri ohranjevanju in množitvi človeškega rodu na zemlji.
Bog sam neprestano vodi svet, človek pa naj z njim sodeluje pri izboljševanju življenja na njem.
2.	Pri izpopolnjevanju samega sebe: Bog hoče, da sodelujemo z njegovimi darovi in se trudimo za krepost in svetost. „Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče“ (Mt 5, 48), je rekel Kristus.
Kar storimo v skladu z božjim načrtom, je dobro delo. Če dobro delo večkrat ponavljamo, si pridobimo stalno nagnjenje za dobro delo. ki sc imenuje krepost.
Kreposti, ki si jih sami pridobimo, so naravne kreposti, npr. dobrota, iskrenost, srčnost, vztrajnost, pravičnost in vljudnost.
3.	Pri odrešenju človeštva: Odrešenik je ustanovil Cerkev, da v njej vsi kristjani nadaljujemo delo odrešenja. Zato moramo drug drugemu pomagati, da se posvetimo in predvsem z ljubeznijo moremo največ storiti, da bo življenje ljudi bolj človeško in krščansko.
Michel Quoist
DANIJELOVE ZGODBE
22. NOVEMBRA. Zjutraj. Vso noč nisem zatisnil oči. Moram videti Lucijo, da ji povem, kaj mislim o njenem ravnanju. Tisti fantin pa bolje da mi ne pride prod oči!
Zvečer. Nimam nobene volje. Mama to opazi in se vznemirja. Vpraša, kaj mi je, a ji odgovorim na tak način, da takoj odneha. Po večerji sem vzel jopo in odšel.
„Kam greš?“
„Naokoli!“
Zaloputnil sem vrata, da mi ni bilo treba slišati prepovedi, ki je itak ne bi ubogal. Stekel sem po stopnicah in odšel v noč. Skoraj uro in pol sem se sprehajal po ulicah. Mir se mi je vračal, a z njim žalost in otožnost, kot še nikoli.. .
Počasi sem se vrnil domov.
24. NOVEMBRA. Odklonil sem vse, kar so mi ponujali tovariši, da bi me spet razvedrili, sam sem se sprehajal, brez cilja. Dan je bil siv; megla se je počasi spustila in pokopala mesto. Iskal sem Lucijo, a je nisem našel. Gotovo se me izogiba.
Ne vem, kaj naj mislim. Iz popolne potrtosti preidem nen'a-doma v upornost, nato v neumno upanje. Živeti v tem stanju, to je nekaj strašnega. Sem le jetnik svojih čustev, ki jih nikdar nihče ne bo poznal. Ne vedo, kaj se dogaja v meni. In, le kaj bi mi pomagalo, če bi vedeli? Ne bi me razumeli. Sam sem, neskončno sam!
2. DECEMBRA. Že osem dni nisem nič napisal, a jo vse kot prej. Še vedno sem v temi, in stanje se slabša. Domišljam si, da mi rak grize telo in zajema vso mojo bit. Lucija je odšla in pustila v mojem življenju praznoto, ki se veča od dne do dne. In to občutim kot še nikoli v življenju. Zakaj ?
4.	DECEMBRA. Videl sem Lucijo na koncu ulice. Hotel sem steči za njo, jo prijeti za roko, govoriti z njo, povedati ji o svoji
ljubezni... a sem obstal na mestu, in le gledal, kako se je oddaljevala. No razumem zakaj.
V POSTELJI. Poezija o izgubljeni ljubezni.
Zakaj si odšla, moj zaklad, ljuba moja, in me pustila samega, na morju žalosti?
Brez jader je moja barka, in valovi, in vihra, v neskončnem breznu moje roke veslajo v noč.
Kljub tvoji izdaji te bom še pričakoval v vetru, v mrazu, če je treba; sprejmem, ker hranim upanje, da ti bom še odprl svoj dom, katerega vhod je moje srce, odprto za Lucijo.
Polnoe je že odbila. Skušal bom zaspati...
(Priredil A. M.)	(Bo še)
ME IN NASE SRCE
Sanjo in iluzije prevladujejo v tvojem duševnem stanju.
Ž‘viš v kraljestvu čistega in nesebičnega idealizma. Na žalost te to lahko vodi v skušnjavo, da si vse zamišljaš kakor v svojih sanjah, ne da bi pri tem mislila na pozitivnost in resničnost. Ko se prebudiš iz sanj ti ne ostane drugega, kakor razočaranje, neprijetno presene-čenjc in žalost. Izgubi se vera v nadnaravne ideale, ker si hranila svoj zasanjani ideal. Izgubi sc zaupanje v duhovne vrednote ker nismo iskali spoznanja njih resničnega smisla.
PREVEČ ČUSTVENA SI
Celo pobožnost mladenke je v nevarnosti, da postane preveč čustvena. Doraščajoča deklica čuti zelo živo privlačnost do božanstva, vendar noče razumeti klica do vsakdanjih ponižnih žrtvujočih čednosti Vara se nad resničnim smislom pobožnosti in usmiljenja. Ne išče drugega kakor čustveno gorečnost, tam kjer je najvažnejša pokorščina in Žrtev.
bogastvo in duševne zmožnosti
Po vsem tem, kar smo do sedaj videli bi se, zdelo, da je duševnost mladenke le uboštvo in slabost. In vendar je ravno nasprotno. Videli smo ugovore, nevarnosti, trpljenje te dobe, potom katerih se oblikujejo počasi hibice nove osebnosti. Ni namen zanikati dragocena sredstva niti pričakovanja. Vse te napake so samo presežki še neznanih kreposti, ki že obstojajo, se prebujajo druga za drugo in se razvi-injo v skrivnosti mladenkine duše.
GRAJENJE OSEBNONSTI
Smoter grajenja je utrditi osebnost. Smoter so ta čudovita bohotnost, življenjska bujnost, žar in navdušenje, ki so sij in zaklad mladosti. Trdnost in izžarevanje kreposti, preprostost s seboj in z drugimi, iskrenost do življenja in resničnosti; navdušena stanovitnost v borbi za ideal bo uspeh tega dela. Tako boš znala ohraniti nedotakljive zaklade zvestobe, dobrote in ljubezni, ki jih boš morala podeljevati v vsakdanjem življenju in nekoč v tvojem lastnem domu.
OSVAJANJE TVOJE OSEBNOSTI
Želiš, da bi bila v bodočnosti, kakor podoba, ki si jo rada predstavljaš. Lik mlade krščanske žene, ki druži v sebi močno osebnost z ženskim čarom, razsodnost z duhovnostjo. Tvoj sklep, da se boš od sedaj najprej borila proti svojemu vedenju razvajene deklice, proti svojim krivičnim zahtevam, proti ljubosumnosti, sebičnosti, preveliki čustvenosti. Hočeš prepojiti svoje bitje z močjo, znanostjo in življenjskim ciljem!
TVOJE DELOVANJE
Z eno besedo kar hočeš je pridobiti si močno osebnost polno življenjske moči, daleč proč od ozkosti duha, nerazumljive boječnosti, pa tudi daleč od fantovstva, ki tako malo pristoji mladenki. Osebnost si hočeš pridobiti in utrditi v letih študija.
Ko si bila stara trinajst let si nerazločno občutila, da se v tebi dogaja fizična in duševna sprememba. Kar naenkrat ti niso več ugajale tvoje otroške zabave in tvoji otroški vzori. Želela si se umakniti iz svojih otroških iger in sanj, ki so te dotedaj očarale, ter začela delati načrte za bodočnost.
MED IS IN 15 LETOM
Čudna leta so to. Lahko vprašuješ svojo mlajšo sestrico, sestrično ali mlajša dekleta v šoli, ki so v teh letih. Taka si bila pred kratkim časom ti. Zasopla, razburljiva, duševno preveč odvisna, boječa in obenem v skrbeh, kako bi vedno ugajala in zbujala pozornost. Rada ugovarja, se hoče postavljati celo pred mamo in starejšim v družini. Skriva svoje kreposti pod ponarejeno trdoto srca in pretirano brezčutnostjo. In vendar koliko skritih zakladov je v deklici, ki se začenja zavedati same sebe in išče svojo osebnost, ki se počasi prebuja kakor jutro v noči. Njena domišljija je sveža in mlada. Če se njeno srce zapira, je zaradi tega, ker začenja spoznavati važnost izbire iskrenega prijateljstva ali ker dvomi in se boji predati.
Priredila M. Mt.
V DRUŽINI
Človek Je božja umetnina
Med vsemi živimi bitji na zemlji je človek na najvišji stopnji. V njegovem čudovito zgrajenem telesu biva neumrljiva duša.
Čeprav je telo umrljivo, ga spoštujemo, ker je orodje duše in ker bo nekoč vstalo od mrtvih in večno živelo.
Človek je na najvišji stopnji po svoji duši. Duše ne vidimo, ker je duh. Vemo pa, da jo človek ima, ker more razumeti in se svobodno odločati.
Razum človeku pomaga spoznavati resnico. Od vidnih stvari se dviga do nevidnih. Od stvari do Stvarnika.
Bog je človeku dal tudi svobodno voljo, da bi se svobodno odločal dobro. Po razumu in svobodni volji je človek podoben Bogu.
DRUŽINSKI KOLEDAR
Prva nedelja v juniju nas bo s spominsko proslavo ob spome-I m niku v Slovenski hiši prestavila 24 let nazaj v dneve, ko so naš narod pribijali na križ. Nekaj trenutkov bomo spet živeli postaje lastnega in skupnega križevega pota. Niso še tako pozabljene, da bi se nam ne utrnila solza ob njih. In ne smejo biti nikdar toliko pozabljene, da bi sc sredi uživajočega blagostanja ne zavedali, da bo danes borba za resnico in svobodo, v kateri so naši bratje dali svoja življenje, še ni končana.
Iz našega iskrenega priznanja in spoštovanja veličine žrtve vseh padlih, naj otroci čutijo našo zavzetost za to resnico in svobodo.
f" Praznik sv. Rešnjega Telesa bo zaradi delnega delopusta zuna-nje zasenčen. Slovenske družine bodo mogle izkazati svojo posebno pozornost in ljubezen do sv. Evharistije s procesijo sv. Rešnjega Telesa v Don Boscovi cerkvi v nedeljo, 8. junija.
l" Otroški šolski koledar označuje ta dan skupno otroško pri-reditev vseh šol v Slovenski dvorani ob prazniku sv. Alojzija, mladinskega vzornika. Ne odrecite jim te pravice! Mesec junij naj nad slovenske družine, ki kot nekdaj tudi danes v njem Časte in se priporočajo božjemu Srcu, prinese miru in ljubezni, ki ju svet ne more dati.
......ZA TO VSAK DAN MOLIM.”
Gospo Marijo Repič Osterčevo srečujem vedno na sestankih za starše, ki pošiljamo otroke v slovenske šolske tečaje. Gospa jo drobna, vitke postave in po svežem obrazu bi ji človek res ne prisodil devet otrok... Živijo v „zelenem predelu“ našega velemesta, v Palermu, kjer imajo lastno hišo. Najin pogovor jo potekal v prijetnem in iskrenem okolju, odgovori gospe Marijo so bili neprisiljeni, jasni in odločni. Zavestna krščanska mati in žena jo, ki zmore vključiti ljubezen in materinstvo v nagli, tehnični tok dvajsetega stoletja.
Devet otrok imate, gospa Marija, ali ste srečna ob svojem materinstvu?
„Da, zelo sem srečna,“ mi je mirno odgovorila, „čim več jih je, tem
bolj sem srečna. Zdi se mi, da sem postala prava mati šele takrat, ko sem jih že imela več.“
Vam jc vzgoja v slovenskem duhu in navadah delala težave?
„Dokler niso hodili v šole, mi niso delali težav. Takrat sem jih lahk-> vzgajala v slovenskem duhu. Toda čim so prišli v šole, so zaradi drugih vplivov nastala gotova vprašanja. In tako se dogaja, da moram svoje otroke venomer opozarjati, na' vendar govorijo slovensko.1'
Katera doba se vam zdi pri vzgoji najtežja?
„Najtežje sc mi zdi v pubertetni dobi. Posebno fantje postanejo tihi in malo zaprti ter hočejo biti samostojni. Seveda jim je v tej dobi treba posvečati posebno pažnjo. Za dekleta pa ne vem, kako je. S starejšo hčerko nisem imela prav nobenih težav, ostale — petero jih jc! — pa so še premajhne, da bi mi jih povzročale."
,,Sicer pa se mi zdi, da so vse napake, katere imajo otroci, moja krivda. Morda jih ne znam pravilno vzgajati? Spominjam so besed iz sv. pisma,... po sadovih boste spoznali drevo... Zato se trudim, da bi jih pravilno vzgajala.“
Kaj želite, da bi vaši otroci dosegli v življenju?
„Nobene želje nimam, da bi si moji otroci napravili kakšno posebno bogastvo. Želim le, da bi imeli globoko duševno življenje in za to molim prav vsak dan “
Kako potekata verska in spolna vzgoja vaših otrok?
„Spolna vzgoja mojih otrok poteka povsem naravno, saj vidijo, kako so v materi poraja novo življenje. Kadar čutijo potrebo, sc rada razgovar-tam z njimi, čestokrat pa tudi sama napeljem pogovor na to, kot na primer: »Spet nam bo Bog dal novo sestrico ali bratca," ali „poglej, kako lepo deklico Ham je dal Bog."
„Že v prvih letih življenja jih učim, da vse izhaja iz Boga. Bog je ustvaril tudi reveže, ki so telesno ali duševno zaostali. Zato naj jih otroci spoštujejo in ljubijo, kakor ostale zdravo prijatelje."
Kako pojmujejo vaši otroci denarno vprašanje?
„Otroci dobro vedo, da moram z očetovo plačo delati skoro „čudeže", da so preživimo. Zato tudi nimajo nobenih posebnih zahtev ali želja. Sodelujejo s tem, da m: pomagajo varčevati. Vedno pa jim poudarjam, da nismo reveži, temveč se imamo prav dobro v primeri s tistimi, ki nimajo ničesar.
Zato so mi z velikim veseljem pomagali štediti, ko smo si nabavljali lasten dom. ki jim zato tudi toliko pomeni.“
Gospa Marija, ali imate kakšne posebne, osebne želje?
„Seveda jih imam! In sicer, da bi svoje otroke videla že dorasle kot poštene in verne. Predvsem pa si želim, da bi se vsa moja družina združila tudi na drugem svetu. Za to vsak dan molim.“
Kaj menite o zadnji okrožnici sv. očeta?
„Zelo sem bila srečna, ko sem jo čitala, bila sem namreč vzgojena v njenem smislu... Bala sem se. da bodo nastale kakšne spremembe..."
Kateri dan je bil najsrečnejši v vašem življenju?
Gospa Marija je pomolčala za hip, nato mi je tiho odvrnila: „Oh, najsrečnejši dan je bil, ko sem držala v rokah svoje prvo dete in sem videla solze sreče na obrazu mojega moža..."
Na vaših otrokih se vidi, da so srečni. To dokazuje, da živijo v srečnem družinskem okolju. Kakšna pa je bila vaša mladost?
„Vedno sem bila sicčna, čeprav moji starši niso bili premožni. Skromno smo živeli in sem bila že z majhnimi rečmi zelo zadovoljna. Težko mi jo bilo samo takrat, kadar sem videla moje starše otožne. Ker so bili izseljenci iz Primorske, se svojo domovino zelo pogrešali. Da ne bi moji otroci prav tako trpeli, sem si zastavila sledeči cilj: kot mati moram moje stanje sprejeti kot božjo voljo. Apostolat nas mater je, da vztrajamo na mestu, kamor nas je Bog poslal. Pri tem je prav gotovo imel svoje namene, teh pa me v svoji človeški slabosti danes še ne moremo razbrati. Seveda bi tudi jaz zelo rada videla svojo rojstno deželo, saj sem imela komaj štiri leta, ko sem jo zapustila. Na vsak način pa bi jo rada videla pod drugim režimom, kakor je sedaj. Argentinski deželi sem zelo hvaležna, ker sem v njej postavila svoj dom. Predvsem pa sem ji hvaležna, da tukaj lahko svoje otroke vzgajam versko in narodnostno popolnoma svobodno.“
Smeh in vrisk sta napolnila hišo — otroci so se vrnili iz šole. „Mamica, odlično sem dobila...“, „Poglej, mamica, koleno sem si ranila...“, „Lačna sem, mamica,“ je vsak hotel prvi nekaj povedati svoji mamici. Gospa Marija jih je srečna poslušala, da bi jim kaj odgovorila ali pripomnila, pa niso dopustili, saj so venomer čebljali in se je oklepali.
Dolga pot proti domu me je peljala skozi velemesto, mimo visokih,
elegantnih in razkošnih hiš in tudi mimo skromnih, delavskih domov. Temno nebo je napovedovalo močno ploho. Zato so vsa vozila hitela in se prerivala, da bi čim preje prišla do svojega cilja. Zazdelo se mi je, da smo tuui mi vseh teh dvajset let hiteli in stremeli za dosego cilja..., toda katerega? Koliko mirnejše in lepše življenje bi imeli, ako bi — kakor gospa Marija — čutili: naš apostolat je, da vztrajamo na mestu, kamor nas je poslal Bog-...
pri tem je gotovo imel svoje namene..
DRUŽINSKA
POSTA
SKUPNE POČITNICE
Kaj sodUc o skupnem preživljanju počitnic fantov in deklet (lažen organiziranega taborjenja) v manjših samostojnih skupinah?
Mislim, da je odgovor že vnaprej vsakemu jasen. Fantje in dekleta saiui na počitnicah se gotovo ne bodo medsebojno vzgajali pa četudi bi vsak posameznik bil še tako dober. Spolni nagon je v doraščajočih letih premočan, da bi ga smeli tako Podcenjevati. Fantje in dekleta se morajo res navaditi na skupno dni -
Pavlina Dobovšek
žbo, a ne v majhnih in „samostojnih“ skupinah brez vodstva, še organiziranje skupnih mešanih taborjenj zahteva mnogo pažnjo in skrbnega vodstva, kajti mladina se v teh skupinah formira v dobrem lahko pa tudi v slabem smislu. Improvizacije in „samostojni“ poskusi so igranje z življenjsko usodo mladih ljudi.
ZABAVA
Zakaj mladina išče. zabavo dvomljive morale?
Naša narava jo nagnjena k sla-
bemu. Kar je skrito, skrivnostno in neznano vleče posebno še mladi neizkušeni rod. Ko spozna mladina nevarnost, ki se skriva za polmračnim lokalom je že pozno. Sodobni svet pozna in propagira spolnost le kot sredstvo uživanja in zabave. To je odgovor.
Zdaj pa vprašanje: Očetje in matere in vzgojitelji, ali ste kdaj povedali mladim v čem je lepota in veličina spolnega življenja, ljubezni in odpovedi? Ste kdaj jasno govorili z mladino o tem kam jih lahko zavede „zabava“ v dvomljivih lokalih in da to zabavo plačajo najprej z denarjem potem pa z duševnim in telesnim zdravjem. Ste jim govorili o drogah in o prostituciji in o preziru, ki ga čuti to „dvomljivo dimlje“ do družine in plemenite ljubezni?
Če niste govorili o tem — niste storili svoje dolžnosti.
DEKLETA
Kaj sc vam zdi, ali je prav, da gredo 15—16-letna dekleta sama na zabavo, ki traja čez polnoč?
Vprašanje ne pojasni ali bodo dekleta igrale domine ali kaj drugega, če bo družba mešana in če bo na kraju zabave kaj pametnega nadzorstva ali ne. Vendar ker verjetno ne mislite na punčke, ki se zabavajo z ročnim delom, bi rekel da imam pomisleke celo za nenadzorovano plesno zabavo s pijačo pred polnočjo, posebno v javnem ali pol-javnem lokalu. Zabava v družinski hiši, (pri dobri družini) je druga
stvar. Sicer je težko dajati splošne odgovore. Prihodnjič bi želel da.vpra-šate bolj konkretno. Seveda bi bilo dobro vedeti, kdo bo dekleta‘peljal na zabavo in domov, se Vam ne zdi?
KAKŠNO ZABAVO?
Vemo, da mladina potrebuje zabavo. A kakšno naj ;i nudimo oz. dovolimo?
Ker Vam ne morem napisati zabavnega priročnika, se moram omejiti na nekaj glavnih načel.
Mladina mora porabiti svoje energije v zdravi zabavi, ki je tudi neke vrste delo. Zato šport vseh vrst, izleti in skupno delo, gledališče, koncerti, razni krožki, organizacije, pa tudi socialno delo in podobno.
Mladina naj si išče svojo zabavo, Vi le glejte, da bo prej Vaš otrok povedal, kam gre. Če sc Vam zdi, da je kaka zabava le pretveza za kaj drugega, odkrito govorite.
Ne pozabite, da morajo fantje in dekleta vsaj del svoje formacijske dobe preživeti v ločeni fantovski in dekliški družbi, ker se med seboj bolje počutijo, so bolj mirni. Deloma pa jim pustite tudi mešano družbo, da se navadijo drug na drugega.
V glavnem vedite, da se bo mladina dobro počutila le tam, kjer bo optimizem, veselje, delavnost, ljubezen pa četudi napor.
Lenoba, mehkužnost, ljubimkanje in brezciljnost so smrt vsake skupinske in tudi osebne zabave.
Podporni sklad za „Razvoj narodov"
Sveti oče je v sredo, 26. marca 1969 med svojo avdijenco na koncu svojega navadnega govora napovedal ustanovitev Podpornega sklada za „Razvoj narodov“, ki se bo predvsem porabil za podporo kmetov v Kolumbiji pri izvedbi njihove agrarne reforme.
„Danes je dve leti, ko smo objavili okrožnico „O delu za razvoj narodov“. Cilj, ki smo si ga določili, je bil: zbuditi bolj živo vest ljudi pred žaloigro sto milijonov naših bratov, ki prenašajo lakoto, bolezni, nevednost (zaradi neznanja branja in pisanja) in bedo.
Ponovno smo prosili, da bi jim preskrbeli izdatnih pripomočkov, da bi se mogli sami organizirati, da bi vsaka oseba tako dosegla Popolni razvoj.
Pozvali smo vse dežele, da bi izvedle bolj pravično razdelitev obilnih naravnih sredstev, s katerimi ie Bog obogatil zemljo. Povabili 8mo k sodelovanju vse narode, da bi z njimi delili čuda tehnike in znova postavili gospodarski red na bolj pravično podlago, da bi tako omogočili vzajemni razvoj vseh narodov.
Tako smo torej ob drugi obletnici okrožnice „O delu za razvoj
narodov“, kot podaljšanje svojega obiska Latinske Amerike, sklenili, ustanoviti posebni „Podporni sklad“, kolikor imamo možnosti za razvoj te ljubljene celine. \Imeno-val se bo Podporni sklad za „Razvoj narodov“.
Z veseljem pozdravljamo dr. Filipa Herrera, ki je v družbi drugih sodelavcev pri tej avdijenci. Doktor Herrera bo odgovarjal, da sc bo ta podporni sklad kolikor mogoče kar najbolje porabil za blagor naših bratov Latinske Amerike. Zahvaljujemo se mu, da je postavil v službo naše zamisli ustanovo, ki jo vodi.
Ta podporni sklad bo služil najprej za pomoč kmetov v Kolumbiji, da bodo mogli izvesti agrarno reformo v svoji deželi, ki smo jo imeli srečo obiskati.
Naj bo ta skromni prispevek vidno znamenje Kristusovega klica, da podpiramo ljudi, ki trpe, obenem pa naj bo spodbuda za vse tiske, ki delajo za razvoj narodov v kraju velike družine človeštva".
G. M.
Cerkev
in mednarodni problemi
ŠOLA
MODROSTI
Pontifikalna cerkvena akademija ima svoje prostore v renesančni palači na trgu Santa Maria sopra Minerva. Palača na zunaj ne vzbuja večje pozornosti, kakor se to nasploh ne sme dogajati pri diplomatih, ker mora njihovo delo ostati zavito v skrivnostno nevidnost — delati morajo mnogo, toda učinki ne smejo na površje. Nasproti palače pa je ena izmed najbolj zanimivih rimskih cerkva z naslovom Svete Marije nad Minervo, to je, da je svetišče zgrajeno na razvalinah starega rimskega templja, posvečenega boginji Minervi. Tudi to more imeti svoj pomen! Na dnu našega dela naj bodo povsod vidne sestavine minljivosti — večno je samo tisto, kar je zgrajeno v tihi zvestobi pravnim sestavinam duhovnost!.
Pontifikalna akademija pa ni zgrajena na razvalinah. Ko je leta 1951 slavila svoj dves." 'petdesetletni jubilej, je bil me-, udeleženci slavja tudi državni podtajnik in kasnejši kardinal Montini, danes papež Pavel VI. Obenem s kardinalom Cicognanijem j-1 bil med duhovniki - dijaki, ki so se za cerkveno diplomacijo izšolali na tej akademiji, šola je dala mnogo papežev, tako papeža Klementa XII.. Leona XII., Leona XIII., Benedikta XV. Toda doslej nobeden njenih gojencev ni bil prištet med svetnike ali blažene. Najbolj vidni cerkveni diplomati pa so izšli iz te šole in sta zlasti slavna kardinala Consalvi in Rampolla, državni tajnik Pija X. kardinal Mcrry del
Val pa je edini s procesom za beatifikacijo ali svetnika, vendar bo proces trajal še dolgo, kakor navajajo viri.
Ob proslavi v letu 1951 je kardinal Tardini predaval o tem, kaj je cerkvena diplomacija in se dotaknil tudi kritičnih pripomb o delu cerkvene diplomacije. Opozarjal je na zakladnico izkušenj, ugotavljal velik prestiž in ugled vatikanskih odposlancev v mednarodni službi in ponovil resnico, da se naloge cerkvene diplomacije niso zmanjšale, ampak v novem svetu povečale. Poleg tehničnih nalog sili namreč v ospredje globoka modrost in širina kot glavna oznaka cerkvenih diplomatov.
Akademija ima danes razmeroma malo gojencev. Med 31 duhovniki, ki v poslopju tudi stanujejo, jih je 26 iz evropskih dežel in izmed teh jih je še vedno 18 Italijanov. Rektor zavoda škof Nino Paro je priznal, da je moral slišati nekaj pritožb, češ da imajo Italijani v zavodu prednost, toda nad je podčrtal, da krivda ne pada ha vodstvo zavoda ali na italijanske škofe, ampak na škofe iz drugih držav, ki se pač no ustavljajo dovolj pri pravici in dolžnosti, da smejo v zavod vsi, ki bi jih krajevni škofje priporočili. Nekoč so bili gojenci res samo iz plemiških družin cerkvene vatikanske aristokracije, toda teh je bilo vodno manj in jih danes ni. Pač pa je zulo pomembno, da so med gojenci 2 drugih delov sveta, na prvem mestu duhovniki-kandidati iz Afri-
ke. Kmalu bo končal študije duhovnik Mohoto iz Kenije, ki je nečak sedanjega predsednika Kenije Kenyatta. Nekaj kandidatov je iz Kanade, eden celo iz Filipinov.
Če se je zbor kandidatov zelo spremenil po zunanjih lastnostih, pa se ni skoraj nič spremenil učni načrt. Še vedno drži, da morajo gojenci pontifikalne akademije opravljati največ študijskega dela. Na nobenem rimskem duhovniškem zavodu ni toliko študij. Dopoldne so vsi na predavanjih na Gregorijani za doktorat iz cerkvenega ter mednarodnega prava, popoldne pa imajo enako število ur za predavanja na akademiji zlasti za študij jezikov in za predmete iz cerkvene diplomatske službe. Vsak kandidat mora ob koncu študija na akademiji popolnoma obvladati vsaj še dva moderna svetovna jezika.
Škof Pino pa se mora boriti z enakimi težavami, kakor so postala delež celotnega cerkvenega življenja po koncilu. Najbolj pogosto se sliši očitek, da so nunciji le preveč diplomati, a premalo udeleženi pri izvajanju reform, ko je treba nove pastoralne naloge izvajati tudi na mednarodni ravnini. Nekateri kritiki celo obsojajo sleherno diplomatsko aktivnost zaradi njenih čudnih osnov, včasih tudi sumljivih zaradi moralne lahkotnosti in brezbrižnosti. Toda škof Pino odgovarja, da je moderni diplomaciji glavni vzgled ravnanje papeža Janeza XXIII., ko je bil nuncij leta 1945 in pozneje pri vladi gene-
rala de Gaulla v Franciji. General je od nuncija Roncallija terjal, da mora Cerkev odstaviti 33 francoskih škofov zaradi njihovega obnašanja pod režimom maršala Petaina. Zadeva je bila težka, vendar je ravno Roncallijeva diplomatska spretnost dosegla, da je moral general omejiti svoje pritožbe samo na tri škofe, a je moral potem še te umakniti. Če se na eni strani nekateri branijo pred diplomatskimi skrivnostmi, pa so drugod preobčutlj ivi, kadar nunciji res posegajo v delo episkopa-ta raznih držav čisto iz pastirskih vidikov in potreb. Pri tem so pa najbolj občutljivi škofje raznih južnoameriških držav.
Zato bo morala Pontifikalna akademija močno skrbeti za utrditev in poglobitev prave modrosti tudi na polju cerkvene diplomacije. Škof Pino je izjavil, da namen „šole ni kandidatom zlomiti hrbtenico“ pred službo v kuriji. Vsakdo se v akademiji vežba po lastni volji in je svoboden vsak
trenutek izstopiti. Tudi kandidatov ne vabi v diplomacijo kak poseben vidik kariere, saj so tajniki in svetniki po nunciaturah zelo slabo plačani — povprečna mesečna plača je 160 dolarjev, a jim od tega odštejejo stroške za stanovanje in hrano. Poleg tega morajo biti gojenci — pa tudi minu-tanti v vatikanski kuriji — ob sobotah in nedeljah vključeni v 3u-šnopastirsko delo in sicer po najbolj ubogih farah v predmestjih ali pa po takozvanih slumih ali villas miseria.
Sijaja ni več, je škof Pino zaključil svoja izvajanja, nalagajo pa se velika bremena učenja In presojanja, kakor to terjajo novi pogoji sodobne civilizacije. Izmed Slovencev, ki so končali Pon-tifikalno akademijo, je danes prelat dr. Jože Žabkar, papežev zastopnik pri UNESCO v Parizu, kjer se njegov položaj istoveti s stopnjo nunciature.
Ruda Jurčec
Razumski odstop od vere je posledica nravnega prestopka. Pod vplivom strasti si človek zaželi, da Boga ne bi bilo. A pod vplivom te želje se končno prepriča, da Boga ni. — Duplessy
Svete Monika, maH svetega Avguština
Na matere, ki so dale življenje velikim ljudem, radi večkrat mislimo in jih spoštujemo. Ena izmed teh je mati nemškega pesnika Goetheja. Posredovala mu je sijajne naravne zmožnosti, veselje do življenja in pisanja. Tako je po svojem sinu prišla v svetovno književnost.
MATI MONIKA
Monika, mati velikega svetnika Avguština, pa je prišla v bogoslužje vesoljne Cerkve. Njenega sina zaradi njegovega globokega mišljenja in silnega verskega duha, še danes po 500 letih občudujemo. V prošnji pri maši njemu v čast molimo: „O Bog, ki si milostno sprejel solze blažene Monike za spreobrnjenje njenega sina Avguština...“
Zveza med materjo in sinom sega tudi na drugi, v nadnaravni svet, v svet kreposti in svetosti. Sin Avguštin je v svojih „Izpovedih“ svojo mater Moniko ovekovečil in ji pripravil važno mesto v cerkveni, verski književnosti. Vendar njen sin vedno daje prvo mesto Bogu, ki so mu ga pomagale najti solze njegove dobre matere. O njej pravi: „Ne bom zamolčal tega, kar nosim v svoji duši o tisti služabnici, ki me je nosila v svoji notranjosti. O čemer bom zdaj govoril, niso njene kreposti, ampak milosti, katere si ji ti podaril.“
KJE JE BILA DOMA?
Tagaste, okraj Constantina v Severni Afriki, Alžiru, ki je tedaj pripadala rimskemu cesarstvu,
jo bila njena domovina. Če si ho-('emo prav predstavljati Avguština in njegovo mater, moramo imeti pred očmi značilno temnorjavo, ožgano barvo, ki jo imajo numi-dijski prebivalci.
V deveti knjigi svojih „Izpovedi“ Avguštin mojstersko popisuje otroška leta svoje matere. Iz tega sinovega poročila moremo spoznati, da je bila sveta Monika pristna ženska, iz mesa in kosti, zmožna delati tudi slabo. To nam je vsem, ki prebivamo še na zemlji, v veliko tolažbo. V deveti knjigi „Izpovedi“ velikega sina svete Monike tudi beremo, da je bila vzgoja v domu staršev njegove matere stroga in krščanska. Vse hčere je vzgajala stara, toda verna in sku-šena služkinja. Bila je dobra, pa tudi stroga in odločna. Znala je tudi svariti in grajati, kadar je bilo treba.
Starši so Moniko, ki je bila sicer skromna in zmerna, večkrat poslali v vinarno po vino. Mladenka Monika je bila tedaj polna življenja in vihrave hudomušnosti. Zato je vedno iz vrča z ustnicami posrkala nekaj vina, toda bolj iz nagajivosti kakor pa iz hrepenenja po pijači. Toda prav to je bilo zanjo nevarno. Navadila se je vina. Začela je vedno več piti. Včasih je z užitkom spila več polnih kozarcev vina. Vendar nikoli ni pila toliko, da bi izgubila razsodnost. To pripoveduje sveti Avguštin o svoji sveti materi. Ko je bila njegova mati že starejša, ji je sin v prepiru rekel pijanka. Ta
beseda je nanjo naredila podoben vtis ko Gospodov pogled na Petra. Zasadila je meč globoko v njeno mehkočuteče materinsko srce.
ŽIVELA JE NARAVInO
Pozneje ni Avguštin zapisal nobene slabe besede o svoji materi, ampak je vse njegovo pisanje že poveličevanje njene svetosti. Sveta Monika se torej v svojem dekliškem življenju ni zatajevala in strogo pokorila kakor druge svetnice, ampak je živela naravno in preprosto.
„Ko je dosegla starost, v kateri so se tedaj hčere poročale, so jo izročili možu,“ piše o materi njen sin in potem še dostavlja, da se je skrbno prizadevala, da bi svojega moža pridobila za Boga.
Zanimivo je, da Avguštin v svojih spisih nikoli ne omeni imena svojega očeta Patricija. Njegov oče je bil namreč pogan. Pozneje je postal katehumen; pripravljal se je na krst. Toda krstiti se je dal šele na smrtni postelji. Bil je tip tistega izobraženca, ki se sicer zanima za krščansko vero, pa se kar ne more odločiti, da bi se vere oklenil in po njej tudi živel.
DOBRA ŽENA
Monika se je prizadevala, da bi ga pridobila za Boga. To poročilo je pohvala velike dobrote in izredne krščanske ljubezni te svete matere. Zaradi vzornega krščanskega življenja jo je njen mož občudo-
val in zelo spoštoval. Njegovo nevero je prenašala s tako ljubeznijo in vedrostjo, da med zakoncema ni prišlo nikoli do najmanjšega prepira. Mati Monika je vedno zaupala v božjo usmiljenje do svojega moža in sina svetega Avguština.
Njeno duhovno veličino in globino lepo izražajo besede: „Po obleki je bila žena, po veri pa mož. Bila je odločna; imela je ljubezen, katere je zmožna le mati. Odlikovala se je v pobožnosti, ki jo more imeti samo krščanska žena in mati. S svojim prijaznim m ljubeznivim značajem je pridobila celo svojo taščo, ki jo je prej zaradi različnih čenč opravljala.
Njen sin Avguštin je bil prvorojenec. Tedaj je bila navada, da otrokom niso podeljevali zgodaj svetega krsta. Zato je Avguštin tedaj, ko je bil že dijak, hodil po Poti, ki je bila zelo različna od Poti njegove matere. Ko je njegova mati videla svojega sina, da se jo oddaljeval od prave poti, je znova trpela porodne bolečine. Vendar pa je pokazala veliko krščansko srčnost, ko ni hotela več živeti skupaj s svojim sinom, ko je živel v manihejskih krivoverskih zmotah in se valjal v blatu nečistosti. Da bi rešila svojega sina, je prosila milanskega škofa Ambrozija, naj vpliva nanj, da bi se spreobrnil. Škof ji je odgovoril, da njen sin zdaj še ni dovzeten za Pouk, ker je vse preveč vklenjen v verigc novega krivoverstva, ven-
dar je že nekoliko nevoljen izjavil, da je nemogoče, da bi se pogubil sin, za katerega je mati pretočila toliko solza.
Vendar njen sin Avguštin se ni bal alpskega mraza. Postal je profesor v Milanu. Da bi spolnil željo svoje matere je začel poslušati govore milanskega škofa Ambrozija. V Milanu je mati Monika skrbela za hišo. Tu je doživela spreobrnjenje svojega sina. Stara 55 let se je s svojim sinom vrnila v Afriko.
SMRT SV. MONIKE
Dolga pot po Italiji do pristanišča Ostia jo je zelo utrudila. Čutila je, da se ji bliža konec življenja. Njen sin je že prejel zakrament svetega krsta v milanski baziliki. Spolnila se je želja tiste velike žene, katere srce je bolj ljubilo večnost ko minljivost. Pod posebnim vplivom milosti sta imela sveta mati in sin razgovor o resnici, o življenju, ki ga oko ni videlo in uho ni slišalo. Govorila sta o nebesih, kjer sc Bog sam razodeva dušam, ki so ga v življenju ljubile.
Ko je mati Monika ponoči umrla, se je njen sin Avguštin zbudil. Pred seboj je videl mrtvo pobožno, božjo služabnico, ki je bila tako dobra in ljubezniva z njim. In jokal je nad seboj in po njej, ki je jokala, da bi ga pridobila za Boga in vedno zaupala v njegovo usmiljenje do svojega sina.
Gregor Mali
3G9
RAZGLASITEV
SLOVENSKE
METROPOLIJE
GOVOR ŠKOFA
MAKSIMILJANA DRŽEČNIKA
Častiti sobratjo v škofovski in duhovniški službi, predragi verniki!
Sveto pismo stare zaveze nam pripoveduje v Ezdrovi in Nehemi-jevi knjigi, kako so sc Judje, oziroma Izraelci rešili iz babilonskega ujetništva ter si zopet uredil: svojo domovino, zgradili porušeni Jeruzalem in zgradili tudi obzidje jeruzalemsko. Prav te dni so se nekateri izmed vas, gotovo tudi iz ljubljanske nadškofije, vrnili iz potovanja jeruzalemskega. Obiska-
li so sveto mesto, kjer še danes stoje zidovi jeruzalemski, ki so jih takrat Judje pod vodstvom voditelja Nehemije postavili. In potem, pravi Nehemijeva knjiga, so blagoslovili to novo obzidje Jeruzalema in obhajali slovesnost z daritvami in se silno veselili, zakaj — pravi Nehemija — Bog jim je pripravil veliko veselje. Tudi žene in otroci so se veselili, njihovo veselje se je daleč naokoli slišalo. Romarji jeruzalemski si lahko predstavljate, kako se je rajanje judovskega ljudstva slišalo daleč naokrog z vrha jeruzalemskega pogorja, judovskega pogorja, kjer stoji Jeruzalem.
Dragi verniki! Tudi naše slovensko ljudstvo doživlja danes nekaj podobnega. Bog nam je dal doživeti veliko veselje. Po dolgih stoletnih preizkušnjah, po izselitvi celih slovenskih pokrajin v času zadnje vojne smo se po božji dobroti zopet vrnili na svoje domove in si uredili svojo domovino.
Z ustanovitvijo slovenske me-tropolije je dobila naša domovina tudi cerkveno ureditev, nekvm duhovno obzidje, postala je samostojna cerkvena pokrajina s svojimi mejami. Tudi naše veselje je veliko, vendar ni popolno, ker del slovenskega ozemlja je še ostal izven cerkvene provincije, to je naša Goriška. Vendar smo prepričani, da se bo ob svojem času tudi to zgodilo. V tem upanju se tudi danes veselimo.
Kakšen je pomen tega važnega zgodovinskega dogodka? Na to
vprašanje bi želel na kratko odgovoriti.
Najprej se nam pomen tejra dogodka razodeva v zvezi s svetima bratoma Cirilom in Metodom. Gotovo ni naključje, da sc je ustanovila slovenska metropoli ja ob času. bo obhajamo 1100-letnico smrti 8v. Cirila. Pred dvema letoma smo spominjali 1100-letnice njunega potovanja v Rim ter ob priliki Priredili veliko romanje v Rim. Sveta brata sta potovala v Rim 8 trojnim namenom: prvi je bil Potrditev slovenskega bogoslužja; drugi: posvetitev učencev, ki sta jih pripeljala s seboj; tretji: po-Bvctitcv Metoda v škofa in ustanovitev slovenske cerkvene pokrajine, metropolije. Metod je bil res Posvečen v škofa in povzdignjen v nadškofa za Veliko Moravsko in Panonijo. To sc je zgodilo ob pri-xadcvanju in posredovanju sloven-Bbega kneza Koclja v Blatogradu. To je bilo veliko zgodovinsko dejanje, a je bilo zaradi nestrpnosti "nmških škofov po smrti sv. Metoda uničeno. Metodovi učenci so bili izgnani iz Velike Moravske ter Panonije. Če se to ne bi zgodilo, bi bilo ogromnega pomena za na-daljno zgodovino Slovencev: Pano-hija bi bila ohranila slovenski Enačaj. To je bila obsežna pokrajina znotraj velikega kolena reke Ponave. Njene meje so bile: na severu Donava od Budimpešte do s/.iiva reke Rabe, nato ob Rabi do blizu Gradca, nato proti jugu znhodno od Maribora, preko Dra-Vc do razvodja med Dravo in Sa-vinjo, nato ob Dravi do Srema.
Danes je pomen metropolije nekoliko drugačen. Naša domovina ima svoje ustaljene, kakor upamo trdne in dobro zavarovane meje. Ustanovitev slovenske cerkvene provincije pomeni za nas danes potrditev naše narodne samobitnosti: da smo Slovenci samostojen narod, ki ima v zboru drugih krščanskih narodov svojo posebno nalogo, svoje zgodovinsko poslanstvo. O tem ni nobenega dvoma. Če verujemo v Boga in v božjo
Apostolski administrator Slovenskega primorja škof dr. Janez Jenko
previdnost, potem vemo, da ima celo vsak človek posebno od Boga določeno nalogo, prav tako vsaka družina in še v večji meri vsak narod. Gotovo je, da narodi ne nastajajo slučajno ampak pod vodstvom božje previdnosti. Slovenci imamo kot krščanski narod predvsem trojno nalogo:
1.	da temu življenjskemu prostoru, ki nam ga je odkazala božja previdnost, utisnemo krščanski pečat, da se trudimo po svojih močeh prekvasiti slovensko ljudstvo z duhom krščanske ljubezni in bratstva in da ohranjamo iz roda v rod luč Kristusovega evangelija ;
2.	da sodelujemo za razširjenje božjega kraljestva v misijonskih deželah. Te velike naloge so se živo zavedali naši veliki misijonarji: Friderik Baraga, Ignacij Kno-blehar, Franc Pirc in lepo število slovenskih misijonarjev in misijonark, ki še danes uspešno delujejo v Indiji in Afriki, v južni Ameriki in do nedavna tudi na Kitajskem ;
3.	naše prav posebno poslanstvo pa je delo za edinost kristjanov, to je ekumensko poslanstvo. Na to poslanstvo nas je opozoril božji služabnik Anton Martin Slomšek c. svojim apostolskim delom za edinost, zlasti z ustanovitvijo bratovščino sv. Cirila in Metoda. III
III
Srce nam narekuje, da se ob razglasitvi slovenske metropolije ob
koncu spomnimo še Matere božje in svetega Jožefa, katerega praz-nik danes obhajamo.
Najprej z veseljem izročamo slovensko Cerkev varstvu Matere božje. Slovensko ljudstvo se je v vsej zgodovini odločalo in odlikovalo po ganljivi pobožnosti do Matere božje. Številna Marijina božja pota pričajo o tem. Spomnimo se najvažnejših: Brezje na Gorenjskem, Sveta Gora na Goriškem, Ptjuska gora na Štajerskem ter Svete Gore ob Sotli. Izven mej naše domovine so ostale sv. Vi-šarje ter Gospa Sveta na Koroškem. Spominjata nas naših bratov, ki se izven meja domovine bore za svoj materin jezik in narodni obstoj. Tudi njih se danes spominjamo z bolečino v srcu ter jih skupno s slovensko Cerkvijo izročamo varstvu naše skupne Matere.
Nadalje izročamo slovensko Cerkev v varstvo sv. Jožefa. Častimo ga kot varuha vesoljne Cerkve, častili ga bomo radi tudi kot varuha slovenske Cerkve. Končno se obračamo še k sv. bratoma Cirilu in Metodu, zavetnikoma ljubljanske nadškofije ter drugima zavetnikoma mariborske škofije, naj o svojo priprošnjo pri Bogu tudi ona, ustanovitelja prve metropolije na slovenskem ozemlju, pripomoreta, da bo slovenska Cerkev vedno bolj uspešno izvrševala svoje veliko duhovno poslanstvo v čast božjo, v zveličanje duš ter v blagor vsega slovenskega ljudstva. Amen.
ZLATO VEĆN

Seg Ajy pa
Hugo Wast
Kohen je šel okoli križa. Na ploščadi, ki je obvladovala ogromen 1'rostor, so se že začele prikazovati Slave prvih oddelkov. Iz vseh kotov Siesta so se po cestah in ulicah zabele spuščati stotino avtomobilov, kamvajev, tovornih avtomobi’ov, polhih deklet v belih oblekah, in fantkov v nedeljskih oblekah s pentljami na rokavih. Ta vojska se je gibala in sc pomikala naprej kakor Popoln stroj, ki so ga desetkrat preskusili, Bil je osupljiv pogled, da je človeku zastajal dih.
Duhovnik je vzkliknil preseneče-Uo;
„Glejte čudež!”
Natančno ob osmih so se nešteto klopi po prehodih napolnilo z bežnimi otroškimi nogami, na katero lo sijalo oktobrsko sonce, se leskc-talo v pajčolanih, v očeh in dušah, ^a obhajilo je čakalo 107.0fip otrok, 20.000 več kakor so računali!
Kohen jo odšel s ploščadi in umol-(nil pod vtisom to prelepe sliko. To Minuto so štiri strani križa obstopili
cerkveni dostojanstveniki v mašnih oblačilih in duhovniki v belem. Ni se mogel no umakniti, ne stopiti naprej in jo moral ostati na mostu.
Na oltarjih, kjer so štirje kardinali začeli maševati, se je lesketalo tristo ciborijev, napolnjenih s hostijami, ki naj bi jih pri maši posvetili.
S poveljniškega stolpa je napovedovalec popisoval slovesnost in nie-gove gorečo besede so letele po svetu.
Sto tisoč klečečh otrok je tvo-ri'o jasen, živ križ sredi temno in goste sence. Okrog njih jo klečalo čez milijon ljudi, ki so pokrili vse vrtove.
Prišlo jo povzdigovanje.
•Napovedovalec jo naznanil,- da bo čez nekaj kratkih trenutkov Kristus sam po duhovnikovem zarotenju prižel v svoji kraljevski resničnosti in spremenil ta kruh in to vino v svoje telo in svojo kri.
Njegove besede je sprejel veličasten molk.
Kohen je čutil, da ne more več
stati. Padel je na kolena in, ne da bi hotel, častil največjo katoliško skrivnost in po njej nežno in globoko versko resnico o obhajilu, ki iz vseh vernikov dela eno samo telo. Boj, ki ga je začela milost v tem trmastem srcu, je sladko utripal v milijonih src, ki niso vedela, od kod izvira njihov skrivnostni nemir.
Ko je Kohen zmeden in razburjen vstal, je videl, kako tristo duhovnikov v belem in s štolo okrog vratu stopa po stopnicah, s pokritim ci-boriiem v rokah, da ne bi veter odnesel posvečenih hostij.
Veliko duhovnikov je sedlo v avtomobile, ki so jih čakali, ker so morali obhajati otroke, ki so klečali sto in sto metrov daleč.
Ubogi Mauricio je iz svojega skrivališča gledal prihod Kristusov v čista usta, goreča srca. Začutil je, da so njegove oči zdaj zaznamovane za vso večnost. Kdor je to videl, bo gledal to vedno, čeprav bo preklinjal Boga in se s pestmi bil po bolečih sencih.
Vzkliknil je potiho, kakor da hoče ugovarjati po svoji judovski veri:
,,Gospod vem, da boš vstal iri se boš usmilil Siona. Kajti, zares, prišel je čas posvečenja...“
„Nedvomno jih bo veliko, med njimi udje sanedrina, verovalo v Njega, toda zaradi farizejev ne bodo izpovedovali vere, da jih ne izženo iz sinagoge. To je zato, ker bodo bolj ljubili slavo ljudi kakor slavo božjo.“
Maše je bilo že konec, a duhovniki so še kar naprej delili obhajilo v čudovitem redu. Pol ure nato so
bili vsi otroci obhajani, ne da bi se ganili z mesta in so se zahvaljevali, ponavljajoč molitev, ki jo je kakor drugi nebeški kruh delil napovedovalec s svojega stolpa. In vseg» je bilo konec prej kakor v poldrugi uri!
Mikrofon je nato naznanil kardi-nala-legata, ki se je prikazal na kon • cu ceste in blagoslavljal ljudstvo.
Kardinal je začudeno stopal med stotisoči malih obhajancev, ki so ga pozdravljali s papeževimi in argentinskimi zastavicami. Njegove temne zenice so zalile solze.
„To je raj!“
Kohen je odšel po stopnicah in zbežal pred milostjo, ki ga je preganjala. Tedaj je prišel kardinal in spet se je moral prikloniti, da je dobil blagoslov Križanega.
„Gospod, usmili se Siona!“ je vzkliknil in pobegnil...
Njegove pisarne so bile v velik' stavbi na Avenidi de Mayo.
Ko je bolj iz navade kakor iz potrebe šel tja, je videl letake, ki so klicali moške k obhajilu, o polnoči no trgu pred vladno palačo.
Nejevoljen je prebral povabilo-Kako? Ali jim ni zadostovalo, da so začarali otroke? Ali so morda upali» da bodo ljudje kakor on poslušal' klic Kristusa sleparja?
Na pisalniku je našel pismo od Tamare, ki je kdo ve kako moral* j zvedeti* da je šel v Palermski park: [
„Efraim se je pridružil malikovalcem. Pusti ga!“
Ne! Bog je bil priča, da je v njegovem srcu ostala vera iz Talmuda nedotaknjena. Toda hotel s®
je udeležiti obredov, ki so nekdaj bili ljubi njegovim očem. Hotel je videti, koliko je bilo še krščanskega poganstva v tem buenoaireškem ljudstvu, ki so ga toliko obdelovali liberalizem, judovstvo in brezbožništvo.
To je bila sramota in lažnjiva utemeljitev! V resnici ni hotel no vedeti, ne videti ničesar. Bežal je kakor oslepel in tipal po temi. Gnala ga je nevidna, sladka roka, ki se ji ni bilo mogoče ubraniti. V ušesih so mu šumeli talmudski nauki, ki so se mešali z vrsticami Novega Zakona: „Težko je brcati proti ostnu.“ Zvečer je ostal v pisarni in se namenil, da bo pregledal pošto.
Pozvonil je telefon in prepoznal ljubljeni Martin glas:
„Hvala Bogu, da sem te dobila! Desetkrat sem klicala na. domu... Kje si bil? Hotela sem ti povedati, da sem konec koncev davi šla k obhajilu. Duša mi je polna svetlobe... Zakaj nič ne odgovoriš?“ „Klicala si me, da bi mi povedala, da si odpadla od vere,“ je ne-odkritosrčno odgovoril Mauricio.
„Da! In da bi te prosila, da nocoj ne zamudiš gledati z balkona obhajilo moških na trgu.‘‘
„Ali mi hočeš priti pomagat?“ „Ne! Hočem, da si sam! Ali boš storil tako?“
„Ne bom!“
Čez čas mu je poštar prinesel žalno pismo. Bilo je od Berte Ramo-ve. Dve ali tri vrstici, ki so ga sladko ganile:
„Veliko sem jokala. Toda moje solze so molitev za očetovo dušo in že za neko drugo.“
Vstal je in bežal nekam jest. Ni vedel, kaj bi in kako bi. Ob devetih se je vrnil v pisarno.
Z balkona je videl, da je Koiagre-sni trg zaradi ljudi kakor razkošno razsvetljeno mravljišče.
Moški so se gnetli od vseh strani. Nekateri v skupinah z zastavami in ob petju himen, drugi posamič, molče in kakor izgubljeni v sunkih notranjega viharja.
Na Plazi de Mayo, dva kilometra daleč, so stali oltarji in napovedovalčev stolp.
Duhovnik je po mikrofonu vodil gibanje množic. Strehe, balkoni, pločniki, ogli so bili kakor stisnjeni grozdi človeške gneče. To kar so videli in kar so slišali ti ljudje, niso človeške oči nikdar videle, ne slišale.
Človeška reka je začela teči. Dve sto tisoč mož vseh stanov, vseh, vseh starosti, je v odkritem bratstvu, brez orožja, brez krikov, brez policije, da bi jih ubranila, urejevala ali zadrževala, gologlavih korakalo to noč proti Kristusu, kamor jih je gnalo teženje po Luči.
Veter z reke je na svojih krilih prinašal vonj oddaljenega morja in šumotal po zraku. Zdelo se je, da goreči napovedovalčev glas še sladke zvezde sili, naj se spuste na zemljo.
Njegova prva prošnja je bila za bolnike, ki se ne morejo udeležiti mogočnega sprevoda:
„Molimo za tiste, ki niso prišli in trpe na posteljah. Oče naš, kateri si v nebesih... “
Odgovor množic je bil kakor grmenje morja. Potem je spet nastopil veličasten molk, ki mu je sledila
druga prošnja, za tiste, ki niso hoteli videti, ne slišati:
„Molimo za tiste, ki niso hoteli priti: za močne duše, ki mislijo, da so brez Boga, pa niso drugega kakor obupani verniki, da jim bo Gospod dal upanje, da se spokore in bo tudi njim odpuščeno. Očcnaš..
Ta molitev je prerezala skorjo ponosa v neštetih srcih. In človek je videl, kako so moški zapuščali streho, balkone, trgovine in tekli ter se potapljali v množicah. Bili so tisti, ki jih jo ranil žarek milosti.
Toda koliko drugih se je upiralo teženju, da bi se vrgli v hudournik Kristusove krvi! Koliko neodločnih, žalostnih, sovražnih, ki so sc krčevito prijemali balkonskih ograj, predsodkov, pretvez, človeške sodbe, grešne ljubezni, imetja, ki so si ga po krivem pridobili.
„Če bi dobili sile, da bi preklical vse, kar je v meni, da bi pretrgal to verigo, da bi pobegnil ob tej ia tej priliki, da bi so rešil tega in tega nasmeha, bi se pridružil vam in šel k obhajilu z vami. Molite zame, ki sem slab in ošaben, da mo bo vaš Bog, v katerega verujem, naredil ponižnega in močnega!“ Tako sc je Mauricio Kohen z rokami krčevito oklepal železja na svojem balkonu.
„Kako je Cerkev umazana!“ |je mislil. „Moli za svojo ljudi!“ Mikrofon pa mu jo odgovoril: „Molimo za naše katehumene, za spreobrnjence, ki še niso z nami, da jim bo Gospod odprl ušesa in srca... Oče naš...“
„Tega ne molijo zame. Tudi če
bi se hotel spreobrniti, ne bi bil katehumen. Po njihovih besedah sem odpadnik. Toda ne, jaz sem Jud in moja postava je Talmud.“
Mikrofon mu je odgovarjal naprej in zdaj ga je odgovor zadel: „Molimo za Jude, da bi Gospod snel tcnčico, ki ovija njihova srca in bi tudi oni spoznali Jezusa Kristusa. Oče naš!“
Mauricio Kohen je čutil, da mu po obrazu dero solzo in viharna molitev mu jo privrela iz ust:
„Gospod Jezus Kristus, v katerega no verujem, ker ne maram verovati v Sina božjega! Pomagaj mi, če imaš moč! Reši me iz te mračno papežniške pasti in potrdi mojo nevero!“
Napovedovalec je zavpil: „Polnoč! Začel re bo sveti obred maše v spomin žrtve na Kalvariji. Po posvetitvi bo tri sto duhovnikov s ciboriji delilo obhajilo. Niste vi tisti, ki prihajate h Kristusu. On sam je, ki vas poide iskat po cestah, po trgih in voglih.“
Kohen ni hotel zamuditi toga prizora, ki jo obnavljal prizore iz evangeljskih časov.
Stopil je z balkona in se pomešal med človeški hudournik ter mrmral vrstico iz preroka Ezokijela:
„Šel bom iskat zašlo ovco in vzdignil bom tistega, ki je padel.1'
„Torej iskat samega sebe? Ne, samega sebe ne! On ne veruje in no mara verovati v gospodarja Vinograda, ki je iskal delavce vsepovsod in ob vseh urah.“
(Bo šc)
novice iz Slovenije
Ljubljana: brzojavka papežu. Jožef Pogačnik, ljubljanski metropo • lit, Gabrijel Bukatko, beograjski nadškof, in drugi navzoči škofje: Držečnik in Grmič iz Maribora, Lenič iz Ljubljane, Jenko iz Kopra, Nežič iz Pazina in Kuharič iz Zagreba, so Pavlu VI. poslali 19. marca iz Ljubljane sledečo brzojavko: „Ko spolnjujemo naročilo bule o ustanovitvi ljubljanske cerkvene pokrajine v Sloveniji, se zahvaljujemo Bogu, Očetu luči. Iskreno hvaležni Vaši svetosti izrekamo škofje, duhovščina in božje ljudstvo Kristusovemu namestniku sinovsko vdanost in še posebej hvaležnost za svetlo luč Vaše besehe v teh nemirnih časih in prosimo Pašega blagoslova.“
1100-letnica smrti sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Veliko obletnico smrti — 1100 let je preteklo, kat je 14. februarja 869 v grškem samostanu v Rimu umrl sv. Ciril, ki je bil duša, srce in glava slovenskega krščanskega kulturnega, narodnega misijona in političnega prebujenja, — bodo proslavili predvsem poleti za praznik slovanskih apostolov.
V Ljubljani, sedežu nove slovenske metropolije, so obletnico proslavili bolj intimno, pa menda prav za to res prisrčno.
Prva slovesnost je bila v bogoslovju, saj je bil Ciril ustanovitelj prve slovenske teologije pri knezu Koclju, njen prvi rektor in graditelj prvega lika slovenskega duhovnika.
Slovesno mašo je opravil pomožni škof dr. Lenič.
V prelepi Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom so počastili sv. Cirila s slovensko vzhodno liturgijo: sveto mašo po carigrajskem obredu, kakor je sv. Ciril maševal doma in kakor sta v začetku obhajala bogoslužje med Slovani. Maševal in govoril je prof. dr. Perko, pel pa je bogoslovski ekumenski oktet.
Naslednji večer so v počastitev 1100-letnice priredili cerkveni koncert z naslovom Tenor-Solo v pesmih cerkvenega leta. Zvrstile so se božične, postne, velikonočne, Marijino pesmi in pesem na čast Sv. Re-šnjoga Telesa skladateljev Hribarja, Cveka, Mava, Vodopivca, Grubarja, Schwaba in drugih. Kot solist jo nastopil profesor glasbe na Dunaju in svetovno znani komorni oporni pevec Anton Dermota.
Glavno slovesnost pa je opravil v nedeljo v stolnici nadškof dr. .lože Pogačnik s somaševanjem. Stolni zbor je pel v staroslovenščini, da je delno prišla do veljavo govorica, v kakršni sta sveta brata govorila in prepevala bogoslužje. Nadškof je v govoru orisal veličastni duhovni obraz in delo sv. Cirila.
Prof. p. Janez Žurga. Slovenska frančiškanska družina ja zgubila enega svoii'i velik h članov, ko je 5. marca 1969 umrl v Kamniku p. Janez Žurga Rajni je doma v Dol. Gradišču pri Dol. Toplicah, kjer se je rodil leta 1885. Novo mašo je zapel 1910.
Po prvi svetovni vojni je študiral geologijo,. geografijo, biologijo, petro-grafijo, anatomijo in še drugo pomožne vede. Takoj po diplomi so ga nastanili za drž. asistenta raj. prof. dr. Hinterlechncrja, katerega bi moral no njegovi smrti tudi nasledovati, a re je tej časti in službi odločno uprl. Ostal je asistent za petrogra-fijo do 1. 1945 in kot izvedenca so ga še klicali in vabili k najbolj odgovornim delom. Zadnja leta je bil zaradi bolezni le neutruden spovednik in čudoviti rezbar v kamniškem samostanu.
Romanje na Vclchrad. „Družina“ je priredila za svoje bralec v zahvalo za ustanovitev slovenske cerkveno pokrajine in v počastitev 1100-letnice smrti sv. Cirila 6-dnevno romanje na Velehrad, kjer je bila na pobudo kneza Koclja pred 1100 leti ustanovljena prva slovenska cerkvena pokrajina. Na Velehradu jo pokopan nadškof sv. Metod za oltarjem sv. Bogorodice. Romarji so v času od 29. aprila do 4. maja 1969 z avtobusi obiskali na Dunaju nekaj znamenitosti, nato Slovaško presto-lico Bratislava, se zahvalili za milost krščansko vere v središču nekdanje veliko-moravske države na Velehradu, si ogledali mesto Brno na Moravskem, znamenitosti češko prestolnice Prago in sc nazaj grede v Avstriji ustavili v Marijinem svetišču Maria Zeli ter pri Gospe Sveti.
Letošnji novomašniki. Če Bog da, bo letos v Sloveniji 37 novomašni-kov: 14 iz Maribora, ostali pa iz Ljubljane in Kopra.
SLOVENCI PO SVETU
Proslava v Trstu
V	nedeljo 30. marca so je v dvorani Kulturnega doma zbralo veliko tržaških Slovencev. V pestrem programu so nastopali učenci slovenjih šol v Trstu in proslavljali Sojetnico ustanovitve šol Družbe svetih bratov Cirila in Metoda, ki rx> toliko pripomogle za ohranitev slo-venstva in pravo vzgojo na Tržaškem.
Predavanja dr. Pertla
V	dneh od 17. do 21. marca sta Predavala na Primorskem dr. Eman Pertl, primarij dermatološkega oddelka mariborske bolnišnice in njegova žena prof. Mihaela Krašovic, kt sicer o temah: Spolna poučitev in sPolna vzgoja mladino, Premosti tov ^od spolnim zorenjem in spolno Zrelostjo, Fiziološke in duhovna jzlikc med fantom in dekletom, Sodobno in pravilno načrtovanje družino. Predavanja so so vršila v Šolskih prostorih v Dolini, v Križu,
v Trebčah, na Opčinah, v Slomškovem domu v Bazovici in pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu. Predavanja so bila za doraščajočo mladino, za mladino po 15. letu in za mlade zakonce. Približno 700 poslušalcev jo z zanimanjem sledilo tehtnim pre-, davanjem.
Iz življenja rimskih Slovencev
Za dekana teološke fakulteta na papeški univerzi je bil izvoljen prof. dr. Janez Vodopivec. Njegova knjiga o prizadevanju za edinost med kristjani, ki je najprej izšla v italijanščini, jo prevedena v hrvaščino izšla tudi v Zagrebu.
Pavlinska založba jo izdala knjigo v italijanskem jeziku prof. Karla Vladimirja Truhlarja „Teilhard in Solovjev“, ki je 1. 1966 izšla v nemščini v Frciburgu.
Člani društva „Slomšek“ so re 3. nov. zbrali na rimskem pokopališču. Msgr. Ignacij Kunstelj je maševal za rajno rimske Slovence, vsi zbrani pa so nato obiskali grobove pa-
tra Antona Prešerna, duhovnika Iskre, dr. Janka Kralja in drugih.
Slomškov dom v Bazovici
Razgibano prosvetno in vzgojno delo označuje Slomškov dom v Bazovici. V marcu je pisatelj Alojz Rebula predaval o Bogu kot problemu štev. 1, kaplan iz Velikih Lašč Franc Pevec je s skioptičnimi slikami prikazoval lepoto slovenskih gora in njihovo floro, dr. Eman Pertl in njegova soproga sta predavala o spolni vzgoji in predvajali so film o družinski tematiki: „Ta težka ljubezen“.
Trst — za zedinjenje kristjanov
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda je v nedeljo, 9. februarja, priredilo v cerkvi sv. Ivana v Trstu „Liturgijo božje besede“ za zedinjenje kristjanov. Po ekumenski pobožnosti v cerkvi je bila v dvorani spominska proslava sv. Cirila in nato zborovanje Apostolstva sv. Cirila in Metoda za člane in somišljenike.
Avstrija — uršulink ni več
V Linzu so sestre uršulinke več stoletij vzgajale linška dekleta, sedaj so se preselile drugam. Začasno skrbi za cerkev, kjer so imeli Slovenci sv. mašo, dušnopastirski urad. Slovenci se bodo lahko še naprej zbirali v isti cerkvi.
Avstrija — Salzburg
Od novembra dalje je v Salzburgu slovenska maša popoldne, ker je to za rojake bolj primeren čas. — Vedno več Slovencev prihaja k slovenski maši v Halleinu in Tennicku.
Dušni pastirji v Zapadni Evropi
Med Slovenci delujejo: v Angliji g. Bergant; v Avstriji: gg. Lavrič, Hafner, Miklavčič; v Belgiji: gg. Žakelj in Gaberc; v Franciji: gg.čretnik, Makovec, Kavalar, Grims, De jak in Vučina; v Nemčiji: gg. Zdešar, Rozman, Prijatelj, Turk, Seškar, Škraba.
MOLITVENI NAMEN:
Splošni:	da bi kristjani
globlje spoznali sv. mašo in obhajilo in da bi evharistija postala središče našega življenja.
Misijonski: da bi bila vsem azijskim narodom vrnjena verska svoboda.	;
Za narod: da bi Slovenci vedno bolj poglabljali versko življenje s pomočjo Evharistije.


V Vatikanu o Baragi
Vatikanski dnevnik, Osservatore Romano, je 28. februarja poročal o Postopku za prištet je Friderika Ba-blaženim. Poročilo govori o ime-Povanju novega postulatorja kapu-cina Wolf a. Pravi, da se bo sredi 1. sestalo v Marquettu cerkveno s°dišče in obravnavalo Baragovo za-deVo, nato pa izročilo vse tozadevne **stine v obravnavo rimskim oblastem. Poročilo tudi na kratko popisuje Baragovo življenje ter omenja, je bil rojen v Sloveniji.
^Panski cerkveni sporazum
Novi predsednik španskih konfe-nadškof Morcillo, je v inter-vjpju dnevnika Nuevo diario naglasil
potrebo spremembe španskega konkordata. Država naj se v duhu smernic vatikanskega koncila odpove nekaterim privilegijem. Pri imenovanju novih škofov naj dobi Cerkev vso svobodo, saj gre pri tem za njeno lastno zadevo.
Proti francoskemu katekizmu
Nasprotniki novega francoskega katekizma so priredili proti njemu v Parizu javno razpravo in napolnili vso dvorano. Katekizmu očitajo, da ne govori zadosti jasno o bistvenih krščanskih resnicah. Zagovorniki katekizma jim ugovarjajo, da so ga odobrili škofje in da kritiki premalo upoštevajo psihološko stanje otroka in mladine.
Zdravniki proti vladi
51 zdravnikov z Moravske je poslalo sredi februarja odprto pismo češkoslovaškemu zdravstvenem ministru. Opozarjajo ga na veliko škodo, ki jo povzroča narodu obstoječi zakon o splavih.
Dve proslavi v Rimu
Bili sta posvečeni 1100-lotnici smrti sv. Oirila. Ena je bila na Vzhodnem inštilutu, kjer jo kot zadnji govornik nastopil rektor inštituta p. Ivan žužek. «Druga akademija jo bila v slovaškem zavodu. Tu jo o delu sv. bratov Cirila in Metoda govoril nadškof Pangrazio, prejšnji goriški nadškof.
Novi o~at
Za opata znamenitega pravoslavnega samostana Rila v Bolgariji je bil izbran arhimandrit Joan, dolgoletni sodelavce sedanjega bolgarskega patriarha Kirila. V času 4. zasedanja koncila je v Rimu zastopal bolgarsko pravoslavje kot uradni opazovalce. Samostan Rila je najbolj priljubljen romarski kraj v Bolgariji in ga vsako leto obišče na tisočo romarjev.
Nikocim proti kontroli rojsicv
Ruski pravoslavni metropolit Ni-kodim jo v razgovoru z dopisnikom švedskega časopisa Expressen obsodil kontrolo rojstev. Glede prenaseljenosti na zemlji je dejal, da je na
svetu še veliko praznega prostora. Oblasti naj bi se bolj zavzele "a pomoč manj razvitim narodom. Nobena žrtev v tem pogledu ni prevelika/ saj gre za rešitev človeštva, k’ je krčna božjega stvarstva.
Ncicljc brez maše
Na nedelje 12. januarja, 26. ja' nur rja in 23. februarja lotos v župni! Taglio Corclli-Alfonsine pri Ra-venni v Italiji ni bilo nobene službo božjo. Župnik ni mogel maševati« ker ni bilo nobenega vernika v cerkev. Ta župnija s 128 družinami oziroma 617 osebami je ena versko najbolj brezbrižnih v Italiji.
ökof med verniki
Nadškof peruanskega glavnega mesta Elma jo sporočil vernikom, da bo zapustil svojo nadškofijsko palačo sredi mesta. Nasolil so bo v stanovanjski hiši v predmestju, ker hoče biti bliže preprostemu ljudstvu.
Irski misijonarji
Osservatorc Romano jo objavil poročilo svojega dopisnika z Trsk® o misijonski dejavnosti irskega ljudstva. Irski narod ima danes čez 4000 misijonarjev na delu v afriških mi' sijcnih. Tu so všteti duhovniki, redovniki, redovnice in laiki. 1944 jik dela v Nigeriji, 1361 v Južni Afriki, 472 v Keniji, 309 v Zambiji. Irski misijonarji so tudi v Rodeziji, Ugandi, Sierra Leona, Tanzaniji in v Malawi]!.
Velika r.oč
Nanjo smo sc pripravili po vseli okrajih a duhovnimi obnovami. Te so bile po običajnih središčih, kjer so nvete ure pred prvim petkom in se na nekaterih izrednih mestih. i’ovsod so bilo zelo lepo obiskano. 2 govori je bila združena vedno priložnost za prejem zakramentov.
Velikonočni obredi so bili v Slovenski hiši v Buenos Airesu, v Men-dozi in v Slovenski vasi v Lanusu, vojaki v Ra mo z Mejia no imeli ,,slovensko veliko noč“ s popoldansko «v. mašo na veliko nedeljo in z domačimi običaji. V Slovenski hiši je tri dni velikega tedna vodil obrede msgr. A. Orchar ob asistenci duhovnikov in ministrantov. Pri vseh obredih je sodeloval slovenski pov-f;ki zbor „Gallus“ pod vodstvom dr. Julija Savellija. Vse tri dni je prihajalo veliko rojakov k obredom, na veliko soboto pa jih je bilo okoli en
tisoč, od katerih jih je približno 000 prejelo sv. obhajilo.
Slovenski dar.
Slovenski dan se je začel s sv. mašo, katero so sodarovali gg. msgr. A. Orchar,. Matija Lamovšek in Franc Himmelreich. V cerkvenem govoru jo msgr. Orchar razvijal misli o pomenu Slovenskega dneva, o potrebnosti osrednje ideje in o važnosti množičnih verskih ter narodnih zborovanj. — Popoldanski kulturni program jo začel kulturni referent društva g. arhitekt Jure Vombcrgzr. Za njim jo povezoval celoten program pisatelj g. dr. Jože Krivec, ki jo sestavil kulturni del dneva. Prva točka jo bil govor predsednika Zedinjeno Slovenije g. Boža Stariho. V uvodu je sporočil javnosti, da je 11. aprila društvo Zedinjena Slovenija postalo dejanski lastnik Pristave v Castclarju, ta dan je bila pred notarjem podpisana prenosna listina.
Po govoru so si sledili prizori z recitacijami, pesmijo in folkloro v izvajanju otrok, fantov in deklet. Posamezne točke je uvajal z izbranimi besedili dr. Krivec. Program je zaključil moški zbor Gallusa. Kulturni referent g. arh. Jure Vombergar se je ponovno zahvalil voditeljem in izvajalcem izredno lepo uspelega kulturnega dela Slovenskega dne. Sledila je nato družabna prireditev, kar je eden od treh namenov in kakor jo bil naslov govora g. predsednika ZS Boža Stariha, da je Slovenski dan „Dan bratstva in vzajemnosti“.
Nov slovenski župnik
V župniji sv. Jožefa Pompejskc-ga, ki jo je pred leti ustanovil pok. msgr. Janez Hladnik in ki jo sedaj vodi g. Tone Škulj, je po novi maši dve leti opravljal kaplansko službo g. Mirko Grbec. V tem času je z vztrajnim delom pripravil potrebne pogoje za ustanovitev nove župnije v kraju Villa Elvira. Škof msgr. Schell je za prvega župnika nove župnije Naše Gospe iz Itati imenoval g. Mirka Grbca. Za župnika ga je sam postavil 19. aprila. Za priči sta bila g. župnik Tone Škulj in msgr. Casanova, župnik v Remedios de Escalada. G. Mirku Grbcu čestitamo ob imenovanju za župnika in želimo mnogo duhovne pomoči in milosti pri graditvi nove fare.
Prva nedelja v juniju
Prva nedelja v juniju je vsa leta posvečena našim žrtvam, borceni”za vero in svobodo slovenskega naroda. Kot prejšnja leta tako bo tudi letos to nedeljo spominska proslava. Po
maši za rajne se bomo zbrali pri spomeniku, ki priča njihovo žrtev. Spremljala nas bo pa misel: ,;Kri mučencev — seme novih kristjanovi“
„Duhovno ž i v 1 j e n j e “ je
s ovenski verski mesečnik, ki Ra
izdaja konzorcij (insRr. Anton
Orehar); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio
Orehar, R. Falcon 4158, B's. As.
Reg. de la Prop. Intel. N9 843.9G6.
Tiska Vilko SRL., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Bs. As.
ZDA: Rev. Julij Slapšak, (1019, dass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA.
Slov. pisarna, Baragov dom, 6304, St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
Kanada: Ivan Marn, 131 Treeview Drive, Toronto 14, Cnt., Canada.
Trst: Marijina družba, Via Risor-ta 3, Trieste, Italia.
Italija: Zora Piščanc, Riva Piaz-zutta 18, Italia.
Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA: Celotna naročnina v Argentini in obmeinih državah 2.300 pesov; v ZDA in v Kanadi 7 dolarjev; v Avstriji 125 šilingov; v Italiji 2.800 lir; drugje protivrednost dolarja.
DENARNA NAKAZILA na naslov: Antonio Orehar, Ramön Falcon 4158, Buenos Aires, Ar-, gentina.

mmmmm

_',v ... ^
-It
Mm
■■ ■

-K——MV- MU»

> 'i5* A.
T>
I
til-»
.„.ovna stran: Na ruševinah----------
pričelo kliti novo življenje. Rim je nora krščanska prestolnica sv. Petra govih naslednikov — papežev.
Vhod v Postojnsko jamo