Književna poročila udomačile, da bi jim slovnica dala isto domovinsko pravico kakor «železovemu sulfatu» ali «križevemu tednu». Slovenske «bule» (str. 35) niso tako sladke kakor mohamedanske in bi se bilo treba njih tovarišicam «piskačicam» na ljubo kako drugače pomagati. Opombe koncem knjige dobro in točno pojasnjujejo komedijo. Izpod Bradačevega peresa bi si želeli še več Aristophana v domači besedi. A. Budal. Dr. Iv. Lah: Pepeluh. Oder. Zbirka gledaliških iger, 14. zvezek. V Ljubljani 1926. Izdaja Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. Str. 72. Ta «narodna pravljica v šestih dejanjih» — prvo in šesto dejanje sta le sliki in tudi avtor govori v «Dodatku» o slikah — je dramatizirana pravljica o Pepeluhu, ki je jedel kruh iz pepela, dobil na očetovem grobu čudežno srebrno piščalko in postal po treh uspelih tekmah kralj v deveti deželi. Celotno pravljico izvemo šele v «Dodatku» in tu učinkuje mnogo enovite j ši nego prej njena dramatizacija, kolebajoča med čisto otroško pravljico, politično farso in visoko državniško igro. Odrska razporedba je mnogo spret-nejša nego pesniška izvedba posameznih prizorov, zato bo večina odrov igro uprizarjala z mnogimi okrajšavami, pa ne iz tehničnih razlogov, kakor domneva avtor, temveč da se izogne nekaterim jezikovno in vsebinsko plehkobnim stranem. Babičino pripovedovanje nas kot prolog lepo uvede v pravljico. Slika na očetovem grobu s prikaznijo iskrega konja, krasne kraljične in prestola tvori učinkovit začetek. V drugi sliki je že avtor sam srečno nadomestil prvotne pridigarske govore svetovalcev z baleti, izmed katerih sta prvi in tretji še nekam v skladu z bogastvom in modrostjo, glavnima znakoma prvega in tretjega snubača, neprimeren pa je drugi, ki bi moral izražati junaštvo, a kaže z orientalskimi plesi odalisk prej njegovo nasprotje. Norčevo modrovanje je mestoma preobširno in preresno, saj se včasih zdi, da je norec prvi minister, a ministri da so dvorski norci. Take pojmovne zmede ne smemo zanašati v glave naše šolske mladine, kateri je igra predvsem namenjena, čeprav so včasih v Jugoslaviji ministrske prilike in usode zares take, da izzivajo podsmeh. Lah si je tega podsmeha malo preveč privoščil in ga je izlil na nepravem mestu. Igra je pisana v peterostopnih jambih, ki mestoma prehajajo v prozo. Stihe krasijo tudi stiki. Toda ta okrasek Lahovi Muzi cesto slabo pristoji, ker so stiki včasih le navidezni (kralj — pozval, sen — meglen, bogastvo — junaštvo, dela — nedelja, zadovoljni — polni, tedaj — teboj) in večkrat pesnika zavedejo, da radi tega lažnivega lepotila jeziku zdravo lice skvari, n. pr.: ker kralj ima edino svojo hčer, in tega nihče še omenil ni, da včasih ni po srcu nam kater. (Str. 12). Slovniško nasilje zagreši Lah z vrstico: «Da nihče ni iz vas pogodil pravo (str. 13) namesto «pravega» ali «prave» samo radi stika z «veljavo». Podobno piše: «Sedaj priznal si, da imam jaz p r a v o» (str. 15) namesto «prav». Prisiljeno zveni «od dne do d n e v a» (str. 25). Po češkem «predkladati» tudi Lah «to poročilo svoje vam predkladas. (str. 40) radi besede «vlada», drugače bi ga «predlagal». Nedopustno drzen postane z vrstico: «in če preiščete vsa skrita k o t a» (str. 40) po zgledu «mlada pota», da dobi stik za vrstico: 713 Književna poročila «0 ne, gospod, to je velika zmota.» Zmota je res velika; naš jezik ni še tako hermafroditski, da bi smel kdo tako samovoljno mešati njegove spole. Lah vabi «n a svate» (str. 58) namesto «v svate», ker mu je treba še enega zloga. Iz tega razloga «v i š e plača» (str. 67) namesto «več». Včasih se rabijo iste besede v pravilni in nepravilni obliki: «bleščati» (str. 8, 9) in «bliščati» (str. 59), «udariti» (str. 22) in «vdariti» (str. 22) — tudi izven stiha —, «rajši» in «rajše», «kraljična» in «kraljičina». Uršo Plut se še zmerom išče: «ker se na čudežen način na svetu ne dobi zakladov» (str. 29); prav: se ne dobe zakladi. Naj omenim še nekaj važnejših nepravilnosti: «i z g 1 e d a bolj častitijivo» (str. 4), «pride z ozadja» (str. 6), «obdan od škratov» (str. 8), «odide pri drugi strani» (str. 9), «škrinjica» (str. 10) in «škrinja» (str. 34), «zazdeha» (str. 20 in drugod), «m a 1 presledek» (str. 20) in «m a 1 premor» (str. 50), «dedščina» (str. 60, 66), «nazivlja» (str. 69), «kraljičina ga roka je zadela» (str. 55) bi pomenilo-roko kraljice, avtor pa misli roko kraljične, «bi do noči ne bil goto v» (str. 21) v pomenu «bi ne končal», «našel ne bom nič gotovega* (str. 53) namesto «storjenega», «zmiraj» (str. 23). «postane naslednik kralja» (str. 31) namesto «kraljev naslednik», «se ima vršiti tekma» (str. 35), «se posedajo» (str. 44). Površnost se kaže v tem, da v drugem, tretjem in petem dejanju ni označen prvi prizor, v petem pa četrtega ni (vsaj po številki, če ne po vsebini). Ohlapna verzifikacija spominja na Aškerčevo poezijo zadnjih let; treba jo je tem huje grajati, ker se zdi, da ne izvira iz nemoči, kakor pri izčrpanem Aškercu, temveč iz očitne malomarnosti. Naše slovstvo ni bogato z dobro dramatiziranimi pravljicami. «Pepeluh» sicer ni vzorno delo, a se vendar ne sme prištevati k popolnoma ponesrečenim poskusom. * A.Budal. SRBSKO-HRVATSKA DELA Poezije Božidara Kovačeviča. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1926. V skromni opazki na koncu knjige je označil pesnik prvo knjigo svojih verzov — «knjigo iskanja». Hotel je povedati, da je njegova dosedanja poezija, ki jo je povezal v dokaj obsežno zbirko (153 strani), sad mnogih let, menda enega desetletja; v tem času se je njegova pesniška osebnost oblikovala in iskala vnanjih izrazov svoji notranji vsebini. Vendar pa pesnikova avto-kritična opazka velja le deloma, zakaj Kovačevič je stopil pred nas tako zrel, samozavesten in jasen, da v njegovi knjigi ni drugega iskanja razen onega, ki mora po naturnem zakonu spremljati umetnika do zadnjega diha. Kovače-vičeva pesniška osebnost je dovršena; ta zbirka je njen viden izraz, naslednje utegnejo biti zgolj izpopolnitev ali pa več ali manj potencirani odtenki tega, kar vidimo tu v prvih, krepkih potezah. Božidar Kovačevič nam priča, da je lahko lirika tudi v mladi pesniški generaciji tako svetla in čista kot je bila pri najboljših umetnikih za časa prevladujočega l'art pour Farta ali simbolizma. V nji ne najdeš tistega inte-lektualizma, ki zavoljo problempv, katere skuša razvozljati pesnikova intuicija, nerodno zabriše odtenke lepote in zmede pristno, neposredno občutje, niti praznega verbalizma, ki cesto zapelje ekspresioniste tja, kjer ni ne umetnosti ne poezije. Za take vabe je Božidar Kovačevič nedovzeten, ker je krepka pesniška natura in mu ni mar za modne kaprice in apotekarske etikete. Vendar pa je njegova osebnost vseskozi moderna. Kovačevič se ne odtujuje času in aktualnosti; reagira na burno valovanje naših dni, umeva 714