OCENE IN POROČILA -
REVIEWS AND REPORTS
129
Literatura
Felix Ameka, 1992: Interjections: The universal yet neglected part of speech. Journal of Pragmatics 18. 101-118.
Paul Schachter, 1985: Parts-of-speech systems. Shopen, Timothy (ur.). Language typology and syntactic description 1. Cambridge: Cambridge University Press. 3-61.
Irena Stramljič Breznik: Medmeti v slovenskem jeziku. Maribor: Založba Pivec.
Branislava Vičar
IRENA STRAMLJIČ BREZNIK, LJUBICA PODBORŠEK: MEDMETI NA PRESEČIŠČU SLOVENSKEGA BESEDNEGA IN ZNAKOVNEGA JEZIKA. Ljubljana: ZDGNS, 2014, 207 str.
Znanstvena monografija avtorice Irene Stramljič Breznik Medmeti v slovenskem jeziku predstavlja celovit oris medmetov, besedne vrste, ki jo v slovnici sicer dosledno obravnavamo, pa vendar ni prav pogosto v središču raziskovalne pozornosti. Kot ugotavlja avtorica, so bili medmeti v slovenskih slovnicah skoraj vedno predstavljeni, a med besednimi vrstami vselej obravnavani kot zadnji. Njihovi slovnični opisi pa da po krivici niso bili nikoli posebej izčrpni, četudi predstavljajo zanimiv tvorbeni in leksikološki potencial slovenščine. Monografija je izšla kot samostojna publikacija, a tesno povezana z monografijo Medmeti na presečišču slovenskega besednega in znakovnega jezika (Irena Stramljič Breznik, Ljubica Podboršek, 2014), ki medmete prikazuje v slovarski pojav-
nosti besednega jezika in njihovo izbrano presečno množico protistavno sooča z izražanjem v slovenskem znakovnem jeziku. Avtorica z odločitvijo, da v raziskavo vključi tudi medmete slovenskega znakovnega jezika, temu jeziku izkazuje enakopraven položaj glede na govorjeno slovenščino. Hkrati ponuja možnost za znanstven pristop k njihovemu raziskovanju, saj so bili doslej sistematično obdelani le pozdravni medmeti kot del gradiva učbenikov za poučevanje slovenskega znakovnega jezika. Medmeti tako predstavljajo pomembne emotivne prvine obeh jezikov - govorjenega in znakovnega in ju na svojevrsten način povezujejo in zbližujejo.
V začetnem poglavju Medmeti v treh referenčnih slovarjih slovenskega besednega jezika so predstavljene temeljne lastnosti medmetov, njihova razdelitev in poimenovanje. Sledi njihov leksiko-grafski zapis v treh referenčnih slovarjih, nastalih v obdobju med koncem 19. in začetkom 21. stoletja: v Slovenskem pravopisu (2001), Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1998) in Pleteršni-kovem Slovensko-nemškem slovarju (1894/95). Medmeti so obravnavani v štirih podskupinah: razpoloženjski, posnemovalni, velelni, pozdravni. Poglavje Medmeti v slovenskem znakovnem jeziku se začne s kratkim pregledom zgodovine znakovnih jezikov in z osnovnimi podatki o zgodovini izobraževanja gluhih v Sloveniji. Znakovni jezik je verjetno najstarejša oblika komunikacije, toda značilnosti in raba so bile v preteklosti redko dokumentirane. Znakovni jezik uporablja večina gluhih oseb za medsebojno sporazumevanje in ga priznava za svoj prvi/materni jezik. Kretnje v znakov-
128
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/4
nem jeziku so enakovredne besedam v govorjenem jeziku; njihov pomen dopolnjujeta/razločujeta obrazna mimika in telesno gibanje. Začetki izobraževanja gluhih na Slovenskem segajo v leto 1840, ko so v Gorici ustanovili prvi slo-vensko-italijanski zavod za gluhe otroke, ki je deloval do leta 1918. Druga je bila šola za gluhe deklice, ustanovljena 1886 v samostanu v Šmihelu. Leta 1900 je svoja vrata odprl zavod, namenjen gluhim otrokom iz vse Slovenije - Glu-honemnica, zgrajena s sredstvi Ignacija Holzapfla. Sledi poglavje o sodobnem stanju slovenskega znakovnega jezika, njegovi zakonski ureditvi in organizacijah, ki izobražujejo, združujejo in predstavljajo uporabnike znakovnega jezika; Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana je osrednja slovenska institucija za izobraževanje gluhih in naglušnih, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije povezuje odrasle gluhe, naglušne in gluhoslepe osebe, Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik pa uresničuje pravico gluhih do tolmačenja, ki jo določa Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (stopil v veljavo leta 2002). V nadaljevanju se seznanimo z osnovnimi značilnostmi slovenskega znakovnega jezika in njegovimi prvinami: s kretnjo, z mimiko in s telesnim gibanjem. Zadnje poglavje je novost v slovenskem jezikoslovju - to je slikovni slovar izbranih medmetov slovenskega znakovnega jezika; izbira predstavitve medmetov s fotografijami je zaradi specifičnosti jezika samoumevna. Pogosto so razlike med posameznimi medmeti minimalne, včasih komaj opazne, kar dokazuje, da znakovni jezik niso le kretnje rok, pač pa sta njegovi enakovredni in pomembni komponenti obrazna in tele-
sna mimika. Poglavje zaokroži trideset fotografij značilnih izrazov obrazne mimike.
Monografija predstavlja pomemben mejnik v raziskovanju slovenskega znakovnega jezika; jezikoslovnih raziskav, ki bi se lotevale slovenskega znakovnega jezika, je malo. Ker v Sloveniji (še) nimamo katedre za slovenski znakovni jezik, ostaja znakovni jezik nekakšna eksotika, z raziskovanjem katere se ukvarjajo le redki posamezniki. Sliše-ča večina je v preteklosti prepogosto odrekala znakovnemu jeziku pravico biti enakovreden med jeziki. Tako imenovani Milanski kongres leta 1880 je na podlagi mnenja strokovnjakov, surdopedagogov, oblikoval stališče, da raba znakovnega jezika slabo vpliva na usvajanje govorjenega jezika. Sledila je prepoved rabe znakovnih jezikov v izobraževanju in več kot pol stoletja je trajalo, da so znanstvene študije začele dokazovati, da zgodnje učenje znakovnega jezika pozitivno vpliva na kasnejše usvajanje besednega jezika. Strokovno delo avtoric Irene Stramljič Breznik in Ljubice Podboršek je zato dragocen prispevek k novi perspektivi dojemanja slovenskega znakovnega jezika, ki ni le »mahanje z rokami«, pač pa jezik s samostojnimi in kompleksnimi slovničnimi pravili in z bogato leksiko.
Monografiji sta bili 26. novembra 2014 predstavljeni na Pedagoški fakulteti v Mariboru v okviru predavanja za študente. Predstavitev obeh avtoric, ki sta orisali vsaka svoj prispevek v monografiji, je dopolnilo še predavanje Matjaža Juharta, sekretarja Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, defek-tologa, tolmača za slovenski znakovni jezik. Dogodka so se udeležili predstavniki vseh reprezentativnih organizacij,
OCENE IN POROČILA -
REVIEWS AND REPORTS
129
katerih delo je povezano z gluhimi. Izid publikacije je pomenljiv še zato, ker je bil lansko leto 14. november prvič razglašen za dan slovenskega znakovnega jezika. Pozdravljamo pogum avtoric in si želimo, da bi »presečišče medmetov« spodbudilo nove skupne jezikoslovne raziskave.
Veronika Ciglar
MELITA ZEMLJAK JONTES: JEZIKOVNA KULTURA V TEORIJI IN (ŠOLSKI) PRAKSI. Maribor: Študentska založba Litera, 2014, 247 str.
Znanstvena monografija dr. Melite Zemljak Jontes, jezikoslovke dialek-tologinje, izredne profesorice za slovenski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, predstavlja dobrodošlo obogatitev na področju jezikoslovja, po kateri bodo segali raziskovalci, študenti in vsi, ki jim je mar za slovenski jezik.
Že iz naslova Jezikovna kultura v teoriji in (šolski) praksi je moč razbrati dvoje, in sicer da avtorica v teoretičnem delu znanstveno presoja pojmovanje jezikovne kulture, temu pa dodaja empirični del z vpogledom v (šolsko) prakso, izhajajoč iz ugotovitev drugih avtorjev, ki jih podkrepi z dragocenimi (so)av-torskimi raziskavami.
Monografija obsega 247 strani, iz kazala pa lahko razberemo natančno členjenost gradiva, in sicer v deset poglavij - od (1) Uvoda (predstavljena je problematika raziskovanja, pojasnjeni
so cilji raziskovalnega dela in metodologija dela) preko osrednjih dveh - (2) Jezikovna kultura in (3) Šola in slovenski jezik - do za znanstveno monografijo zahtevanega instrumentarija - (4) Priloga (vprašalnik za učence/dijake), (5) Povzetek (v slovenskem jeziku), (6) Summary (povzetek v angleškem jeziku), (7) Viri in literatura, (8) Stvarno kazalo, (9) Imensko kazalo, (10) Kazalo slik in 122 opomb pod črto, ki podrobno pojasnjujejo in/ali dopolnjujejo osrednje besedilo ter usmerjajo k študiju (tudi) drugih virov.
V uvodnem poglavju avtorica izpostavlja aktualno problematiko, na osnovi katere predpostavlja, »/.../ da je Slovenijo v letih po osamosvojitvi prenehal prežemati občutek ogroženosti slovenskega jezika /.../«, to pa se je začelo kazati »/.../ na goli sporazu-mevalni funkciji jezika«. Prav zato v času, ko raba slovenskega jezika (zlasti v javnosti) ni več samoumevna, je cilj monografije (poleg vseh drugih) -»prispevati k raziskovanju osebne in nacionalne identitete mladih v povezavi z jezikom« - izjemno dragocen.
Drugo poglavje, Jezikovna kultura, najobsežnejše v monografiji (str. 15-118), v osmih, še podrobneje členjenih podpoglavjih, prinaša z vidika zlasti slovenskih jezikoslovcev vpogled v raziskovalno problematiko in v začetke obravnave jezikovne kulture na Slovenskem. V posebnem podpoglavju so natančneje opredeljeni vidiki jezikovne kulture (funkcijski, domačijsko-nacio-nalni in puristični vidik); temu sledita problematizacija in podrobnejša pomenska razmejitev terminov jezikovna kultura, jezikovna politika in jezikovno načrtovanje; predstavljene so tudi naloge jezikovne kulture in njena po-