ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 3. V Ljubljani, 1. ma rei j a 1892. Leto XXII. Dedova želja. a gorkó pečico Dódek seda sivi, A ob peči skače Vnuček ljubeznivi. Vnuk smeji se živo, Pesni glasne pòje, Ded pa briše sòlzno Velo lice svòje. Kaj bi pač ne plakal? Zgodaj je osivel In najlepšo dùbo Davno vže preživel Mnogo je izkusil Od takrat na s vèti, K vi je ftfchal P^stà Zòrne sreče péti. Mnogim je vrstnikom Pri pogrebu plakal, Upov let mladostnih Zgodnjo smrt učakal . . Vnuk smeji se živo, Pesni glasne póje, Ded pa briše solzno Velo lice svòje. Za gorkó pečico K dedu vnuk priteče, Gleda ded mu v lice In takó mu reče: „Le smijaj se, vnuček, In vesel mi bódi : K&t kdaj koš iMd, Naj se tebi zgódi. A srcé si čisto Ničnih niidej hrani. Plemenito Želi Hógu zvest ostini!" Spomenik. (Povest; spisal —n—.) rimož Lógar je bil gospodar, da malo takih. Svoj doni je imel v Rozälni vasi. in ktij lepo je bilo njegovo posestvo-. lepa zidana hiša ob glad kej cesti, za biso velik hlev, kateri ni bil nikoli prazen, poleg hleva prostorna žitnica in še nekaj drugih gospodarjih poslopij. Okolo teh 1 poslopij je bil velik vrt s košatim, sadnim drevjem, a za vrtom polje lin travniki. Malo je bilo v vàsi takih gospodarjev, ki bi imeli toliko rodovitega polja in vse tako blizu skupaj kakor Primož. Imel je Primož tudi gostilno in ta mu je tudi nekaj donašala. ker je bila jedina v vasi. Tega sicer ne smete misliti, da bi bili vašcani prepogostokrat zahajali v njegovo gostilno, a prišli so vender tu in tain pod večer k Primožu, da so se to ali óno pogovorili in malo okrepčali z dobro vinsko kapljico; Primož Lógar je bil vedno na dobrem glasu, da toči pristnega Metličana. Gostilno je oskrbovala njegova žena Rotija, ki je bila obče spoštovana kot poštena in skrbna gospodinja. Pomagala jej je o velikih praznicih, kadar je prišlo po več gostov iz bližnjega mesteca k Logarjevim, njena starejša hčerka Marijca. Marijčina sestra Anica, ki je v jeseni začela v šolo hoditi, držala se je vedno matere in se po večkrat utikala v taka opravila, katera jej niso bila nič mari. A vender je bila Anica ljubeznivo dekletce. Učila se je pridno in kadar koli je prišla iz učilnice domóv, pripovedovala je materi, koliko lepega je slišala v šoli. Logarjev sin Ivanek je bil vedno pri očetu. Hodil je z njim po polji in travnikih, v vzpomladi je sadil mlada drevesca, oskrboval stara ter gonil živino na pašo. Priden sin je bil to in bilo se nàdjati, da bode jedenkrat dober gospodar. Bilo je v jeseni. Logarjevo polje je dobro obrodilo in z veselim srcem je spravljal oče Primož poljske pridelke domóv. Hvalil je Boga, da je očuval njegovo polje vsake ui'me in mu takó bogato poplačal ujegov tmd. S ponosom je obiral Ivanek preobložene jablane in hruške na vrtu, katere je vzpomladi pridno oskrboval. Svest si je bil, da ni delal zamän in se zdaj sme veseliti sadu svojega dela. Nekega večera je sedela Primoževa družina pri večerji. „Hvala Bogu," dejal je oče Primož, „delo na polji je opravljeno." — „Vže dokaj let ni bila jesen tako bogata, kakor letos," dostavila je mati Rotija. „Res je to," pritrdil je Primož, in tudi Anica je prikimala z glavico v potrdilo. „Ali nekaj me skrbi," začel je za nekaj časa zopet Primož, „vina je vže malo v kleti. Treba bode napreČi in iti pónj." „Zdaj vender ne pojdeš," odgovarjala je mati, „za zimo ga bode vže še, pojdeš raje na vzpomlad." „Na vzpomlad bode drugega dela preveč," dejal je Primož, „a zdaj imam dovolj časa in najbolje bode, ako se zdaj preskrbim z vinom. Do Metlike ni daleč, in če grem takòj jutri, vrnem se v dveh dneh domóv." Mati Botija, ki ni rada ugovarjala svojemu možu, molčala je nekaj časa, potem pa rekla: „Bodi torej 1 Pa pójdi po vino!" Pri tem je ostalo. Drugo jutro je Primož zapregel v veliki voz tri konje ter naložil nanj nekaj praznih sodov. „Pojutrišnjem proti večeru se zopet vidimo." dejal je, ko se je spravljal na voz, „pridni bodite otroci in slušajte mater! Ostanite zdravi vsi skupaj!" „Pridni bodemo, oče, pridni," klicali so otroci očetu, le kmalu se vrnite in nam prinesite kaj lepega." Stisnil je oče še vsakemu roko in — pognal. Materi jo bilo ves dau nekako tesno pri srci : nikjer si ni mogla najti mesta. Ivanek in Marijca sta takoj opazila materino otožnost in sta bila tudi nenavadno tiha. Samó Anica, to ljubeznivo dekletce, katero je oče najbolje ljubil, samó Anica je bila vesela, kakor prejšnji dan, vesela, kakor vsak, komur še ni minila najlepša döba veselih otročjih let . . . „Kaj vam je vender danes, mati," vprašal je proti večeru Ivanek svojo mater, „da ste takó otožni in žalostni?" „Oj, da bi le bil vže oče doma," dejala je mati, „takó mi je hudo pri srci, a sama ne vem, zakaj." \ „Saj se oče kmalu povrne," odgovoril je Ivanek. „Bog daj, zaihtela jo mati ter na tihem prosila Boga, da jej očnva moža na pot«. Drugi dan se je vže nagibal it koncu, a očeta še ni bilo domóv. Sto in stokrat je Sla mati na hišni prag in gledala po cesti, je-li ne prihaja Primož, a gledala je — zaman l — Odzvonilo je „zdravo Marijo" in zvezde so se vže užigale na jasnem jesenskem nébesu, a Primoža še ni bilo od nikoder. Skrbelo je mater vedno bolje in bolje. Ni se mogla premagati in šla je po poti proti ónem kraju, od koder se ima pripeljati Primož. Prišla je da kraja, kder se zavije pot v hrib. Srce jej je močneje tolklo in — gròza jo je izpreletela po vsem telesu, ko je zagledala na tleh v krvi ležati — svojega moža Primoža. — „Primož! Primož!" zakričala je krčevito mati Hotija in omahnila na tla. „Ali živiš? — Nè, mrtev si, Primož, mrtev! . . . Oh Bog moj! Bog moj! . . ." Izgubila je zavest in onemogla se zgrudila poleg mrtvega moža . . . Za materjo so prilliteli tudi otroci na nesrečno mesto in se jokali za svojim dobrim očetom ... V kratkem se je raznesla po vsej vasi strašna novica, da se je Primož I/ógar ponesrečil. Ko je peljal vino po hribu nizdolu, splašili so se konji in v divjem teku dirjali navzdol. Voz je zadel ob kamen pri cesti, prevrnil se na Primoža in mu zdrobil glavo. — Nekaj dnij pozneje so pokopali Primoža. In takó je ostala mati brez moža. otroci brez očeta. — Oj, to je bilo zdaj britko in žalostno življenje pri Logarjevih, kder ste bili poprej takó lepo združeni ljubezen in sreča! Celò Anico je minila vsa veselost, ker tudi ona je čutila, da nima več dobrega očeta.--- Po večkrat je hodila z žalostno materjo, z bratom in sestro na pokopališče, pokleknila na gomilo očetovo in molila za njegovo dušo. —• * * Bila je zopet vzpomlad. — Mati Rotija je dala postaviti na kraju nesreče lep spomenik, velik križ, ki je še danes žalostna priča óne velike nesreče. Prvo vzpomladno cvetje je objemalo križ ob cesti, in mnogi popotnik, katerega je zanesla pot mimo križa, pokleknil je na ozelenela tlà molil za dušo rajnkega ter priporočal tudi sebe v varstvo božje. Ko je pa v vasi odzvonilo „zdravo Marijo." šla je mati Rotija s svojimi otroci b križu ter ondii dolgo, dolgo molila za dušo prezgodaj umrlega očeta . . . Takó so potekala leta. — Ivanek je bil vrl mladenič in potlej mož, ki je pridno oskrboval posestvo ter vse svoje življenje molil Boga. Godilo se mu je dobro. Marijca se je preselila v drugo vas ter postala dobra in skrbna gospodinja. Anica pa ni šla od matere nikamor. Rekla je, da ostane do smrti dobra in pobožna, kar je tudi vestno izpolnila. Bila je materi na njena stara leta tolažba in veselje. Vsak dan je šla z materjo k svetemu znamenju tam ob cesti ter goreče in verno molila k večnemu Bogu za mir in pokoj ljubemu očetu. Iz naše vasice. (Piee Janko Barle.) vm- ii je veseljak od nog do glave, švepasti Matevžek < 'ieiTuj. Vi si vže mislile vaškega berača, bm. ali to ni bil naš Matevžek, njegova hišica je stala sredi vasi in je bila .še precej lična in prostorna, da-si ni bila nikaka graščina. Vsega je bilo za potrebo švepastemu Matevžku in njegovej ženi, ali ker ni imel otrok in ker je bil vedno vesel, ni mu nobeden drugače rekel, kakor Matevžek. Bog si ga vedi zakaj, ali zato, ker sam ni imel otrok, ali zato, ker je bil vedno vesele naravi. Nù bodi si temu kakor koli, to je stalo, da nismo imeli vaški otroci boljšega prijatelja, kakor nam je bil Matevžek. će je bilo le mogoče, smuknili smo k njemu. Res, da nam je včasih dal suhih krhljev ali pa češpelj, ili potresel košato jablano ali pa visoko hruško, vender kar nas je posebno gnalo k njemu, bil je njegov dobro namazani jeziček. Hm, pripovedke je sipa), kakor orehe iz vreče, hm, in kake pripovedke, moj Bog! To vam je bilo veselega smeha, klicanja in hohotanj», takó, da bi morali skoraj trebušček z obroči zavarovati. O jej, pripovedovati je znal naš dobri Matevžek Cicifnjl — — V nedeljo popóludne je bilo, lepega vzpomladanskega dne. Zlato solnčece jo sijalo na uebu in z njim se je veselila vsa narava božja, ki se je budila v novo življenje, a veselili smo se tudi mi, ki smo se porazvrstili na naloženih hrastovih deblih pred Matevžkovo hišo in se greli na gorkem solticu. Ni mi treba omenjati, da je bil tudi Matevžek z nami. Sedel je na najvišje deblo, one svoje švepaste noge je doli obesil in pripovedoval. Poslušajte ga nekoliko tudi vil — Tristo drenovih klineev! — vzkliknil je Matevžek gori nad nami in takisto nekako modro pomežiknil — zopet ni mini ! Saj sem znal, povérn jedno — mislim to bode dosti — še dobro ne dovršim, a evo óni me moledvajo vže za drugo. — — Ali strijc — prosili smo ga mi. Mimogrede naj omenim, da smo mu rekli vsi le strijc Matevžek. ■— Nič, dosti ! — — Strijček. le jedno! — — Naj se pes obesi, sitneži mali. Ali da mi nobeden niti z očesom ne trene. Takó! Jedna, dve, tri! Bil sem takov, kakoršni ste zdaj vi, poredueži mali. Majhen deček, modra glava. Dobra moja mamica odšla je na polje, a odhajaje govorila: — Matevžek, priden bodi, doma ostani. Vidiš na dvorišči kokljo s piščeti, pazi na nje, dokler se ne vrnem. Prileti lehko vrana in odnese malo pišče, a znaš, da bi to bila kvara. Ce bodeš priden, ne bode ti žal, če pa ne, vže veš, kaj te čaka! — Res, pohajkoval sem nekoliko časa po materinem odhodu po dvorišči in pazil na óne male stvarce, ki so se kakor rumeni žgančki porazvrstili okrog skrbne kvočke, in dobro bi bilo, da ni prinesla nesreča ondot Matizeljnovega Andrejčka. — Matevžek, pojdi z mano, greva črešnje zobat ! — — Ne morem, piščeta varujem! — — Kaj bi tisto, piščeta naj varuje koklja a ne ti. Pojdi, pojdi 1 Hm, rodeče črešnje ondi, ali tu rumena piščeta. Kaj naj storim ? Ej bil je tudi Andrejče modra butica in kaj sva sklenila? Da piščeta poloviva in zveževa, in potem jim ne inore vrana nič. Ali kdo bi jih polovil? Koklja kar blizu ne da, tako varuje svojo drobnjad. E jej, prinesla sva mrežo, s katero se lovijo ribe, potrosila drobtinic in ko so jih piščeta začela pobirati, pokrila sva jih z mrežo in tako ulovila. Navezala sva je na nitko, jedno k drugemu in potem zopet izpustila. Vrana jih vender vseh ne odnese ! Dobre so bile črešnje in kar nič mi se ni dalo domóv. Nù, ko je bilo naposled vender vže dosti, hajdi proti dómu. Gledam po dvorišči, gledam sèm, gledam tjà, a piščet — nikjer. Kaj je to, vrana jih je odnesla vseh dvanajst ali kolikor jih je vže bilo. Ti grda vrana! — dejal je Matevžek iu zopet onako pomežiknil. Malo čudno se nam je zdelo, kako bi mogla vrana odnesti toliko piščet na jedenkrat. n«, nobeden ni se upal ničesar ziniti, movalo je biti vie takó, ker je to povedal Matevžek. — O joj, tristo drenovih klincev — nadaljeval je Matevžek — kaj pa zdaj? Drugih piščet nisem mogel dobiti, a kaj poreče mati. Ko bi bila vrana odnesla le jedno pišče, vže bi bilo joj, kaj pa zdaj, ker jih je odnesla vseh dvanajst. O ti nesrečna neposlušnost l — Brezovka mi je bila vže od nekdaj moja največja sovražnica in kako naj se jej zdaj odtegnem? Mislil sem, mislil in domislil sera si, da bode najbolje, da umrem. Kaj pa mi je še veselega na sveta brez piščet? Umreti moram, umreti, govoril sera. Ali kakó! Vlegel sem se na tla in nekoliko časa onako ležal, ali vender nisem mogel umreti. Oj smrt, oj grenka sinrt, kje si? — Nam so se ustnice širile na smeh, ali se nismo upali smijati, ker smo poprej tako obljubili, in strijc Matevžek je nadaljeval: •— Znate, kaj sem storil. Odšel sem v materino shrambo, odprl tam omaro in našel v njem toliko dobrih stvarij. Bilo je tu smetane, kislega mleka, sira, medu kruha in kaj vein, kaj še vse drugega. Nii, če vse to pojem, potem bodem pa izvestno umrl. Vzel sem veliko skledo, vlil in stresel vse ono vanjo, dobro zmešal in se spravil na junaško delo — — hotel sem vse ono pojesti, da bi umrl. Jedel sem, jedel, takó dolgo, da se mi je mračilo, potem sem vse pustil, odšel v sobo, vlegel se ondii na tla in mislil, zdaj. zdaj bodem pa umrl. In umrl sem--- Kaj ste umrli — vzkliknili sino mi, glasno se smijaje - saj ste še tu. — Nil, počakajte nù, da izgovorim. Hotel sem reči: in zaspal sem, čvrsto sem zaspal. Moral sem precej časa spati, ker, ko se je vrnila mati iz polja, našla me je še spečega. Zbudila me je. — Umrl sem. umrl sem — govoril sem jaz, pustit« me! — — Kaj noriš ■— dejala je mati - meša se ti! — — Nè, umrl sem umrl. y — Kje so pa piščeta? — — Kaj me briga, vrana jih je odnesla, a jaz sem umrl. — Čakaj, nagajivost razposajena, ali ne bodeš povedal? — Toda jaz sem le trdil, da sem umrl. Nù, ko je pogledala mati v omaro, takrat je še le imela kaj videti. — Kdo je snedel smetano, sir, med in mleko, kdo? Nisem tajil. — To sem storil jaz, da umrem. Öel sem z Andrejčkoin nad črešnje, v tém je vrana odnesla pineta, zató sem pa pojedel vse óno, da bi umrl. Zdaj me pa pustite, jaz sem umrl — govoril sem in zopet oči zatisnil. — Toraj takó si poslušal mater, čakaj, čakaj — dejala je mati in vzela iz police brezovko. O jej, da ste videli, kakó me je brezovka hitro obudila k novemu življenju. Skočil sem in skakal okolo mature, v tem ko mi je šiba zasluženo kazen pela. In dobil sem jih takrat dobil, takó da sem od tistega časa še danes švepast — končal je Matevžek, a mi smo se mu smijali in ga nekako čudno gledali, saj smo vedeli, da je Matevžek vže od rojstva švepast. — Takó je, takó onemu, kdor matere ne sluša. Zapomnite si to vi naga-jivci mali! — pristavil je še Matevžek. Še dolgo smo sedeli na ónih drvih. A ko je bilo naposled vender vže čas, da otiđemo domóv, težko smo zapuščali našega pgnvornega strijčka Matevžka Ciciluja. Saj je znal toliko lepega pripovedovati!--- ■f il'it Učenec Stanko f. /SLjLar hočem tii povedati o dečku Stanku, bodi vam v spodbudo, otročiči ljubi! Stanko se je rodil 1883. 1. Sedem let star, «pisal se je v ljudsko šolo. Letošnje leto je bil vže v tretjem razredu. Ves ta čas je bil zelò priden in poslušen učenec. V učilnici je bil vedno lepo miren in pašen. Nikoli ga ni bilo treba opominjati še manje kaznovati. Bil je zelò ukaželjen ter najodličnejši učenec. Stanko je pa tudi rad in pobožno molil. Kadar koli je sklenil svoji nežni ročici, podoben je bil nebeškemu kriljatcu. Starišev in učiteljev ni nikoli žalil; vže na vsak migljaj je znal. kaj bi radi. Ni čuda. da so ga zaradi tega stariši, učitelji in vsi dobri ljudje ljubili. Izvestno bi bil Stanko jedenkrat velik in učen gospod, ako bi ne bil umrl tako zgodaj. A neizprosna smrt jo segla tudi po njem in ga prerano vzela iz tega sveta. Dné 8. svečana je bil še čvrst in krepak mej svojimi sovrstniki v šoli in zvečer je še pobožno molil „zdravo Marijo." Stanko je molil na glas in vsa družina za njim. Oj da bi ga bili videli, kakó lepo in pobožno je molil to lepo moliteveo! Kdo bi si bil pač mislil, daje to njegova „zadnja molitevca" na tem svetu. V noči istega dné jel je tožiti, da ga hudo boli v želodci. Vsaka pomoč je bila zaman in hude bolečine je moral pretrpeti ubogi Stanko. Ves udan v voljo Božjo sklenil je nedolžni Stanko svoje mlado življenje ter se preselil v boljšo domovino tja gori v s vitla nebesa, kjer ni nobenega trpljenja in nobenih bridkostij. Bilo je to dné 13. svečana. Pogreb dobrega Stanka je bil jako sijajen. Marsikatero oko se je zasolzilo. ko so prečastiti gospod kapelan v kratkih, a jedematih besedah opisali njegovo mlado življenje, podobno življenju sv. Alojzija. In tako, otroci moji, povedal vam sem o prebritkej izgubi bogoljubnega Stanka, ki je z vami vred rad čital tudi vaš „Vrter." a zdaj njegova blaga dušica vže uživa rajsko veselje. Priporočam vam ga v izgled in posnemo. saj je bil priden, dober in pobožen deček. Bodi mu večno veselje v nebesih 1 S .... c. Kdor drugim jamo llÜÜSa veji petelin s kokošmi sedi Iii pöje veselo svoj kikeriki ; Zasliši ga v gozdu lisica K drevesu se splazi tatica. Boječe ozirajo putke se zdaj ; Pustile bi rade nevarni ta kraj, Pa kaj ! Če z drevesa spusté se Za svoje življenje bojé se. koplje, sam vanjo pade. „Petelin, daruj mi le jednó kokos Najmanjšo, in rešil življeoje si boš, Močn6 me Žfe lakota tare, Usmili se reve me stare!" Petelin pa misli: „„Ce to jej storim, Po krvi še bolj poželenje vzbudim."" « t, Pogoji,"" on dé jej, „„so slàbi! C'è moreš, jo sama ugrabi."" Lisica pa leže na to pod d rev/) Misleč si: „Ko spat se odpravil mi bó, Zavijem mu umno glavico, Da bolje poznal bo lisico." Pa — kdo se prav tiho jej bliža od zad?! Z morilno dvocevko to lovec je mlad. Predrzna tatica, gorjé ti! Nič več se ne moreš otéti. Nameril je lovec — in pok se glasi, Prestrašen petelin z drevesa zleti. Lisica pa k višku mi plane A zgrudi se, več se ne gane. Domóv zdaj s kokošmi petelin hiti In poje veselo svoj kikeriki. Lisica mu jamo kopala Pa vanjo le sama je pala. F. N. Am- Séstrino svarilo. alega je Stanka Vida Karala sestrica: „Kaj postopaš tukaj v gozdu Vedno brez poklica? Kadi bodo te imeli 05e\ radi mati, Ljubil Bog.te bó — otròka — Angeljci krilati! . . . Le domóv se vrni brzo, Šolske knjige raji Beri prèje. po končanem Uku — hòdi v gaji! .Seglo v srce je globoko Stanku to svarilo: In odslej mu le pri knjigah Bilo opravilo. Vitalis. Iz spominov na babico. vn. ilVIßa jesen tistega leta, ko je bilo sadja, kakor ga niso pómueli s$ri ljudje, flSlPiin se je razkrehnila Markovčeva najlepša tepka vsled silne teže, katero so morale nositi nje široko — razraščene veje — dobili smo pri nas najmlajšo sestrico, Polònico. Ali smo je bili veseli! Nismo se je mogli nagledati. Spočetka je spavala na postelji, kamor jo je pokladala mati na babičin svet, „da je ni treba takùj razvaditi na zibel." Tedaj smo vedno skrbno pazili, kdaj ni bilo nikogar v hiši, in — kakor bi trenil — bili smo pri ljubkpj Polònici. Odgrinjali smo jej obrazek, gledali jo ter božali po lici toliko časa— da smo jo prebudili, in je začela jokati. Na to smo pa stekli iz hiše; kajti gorje nam, ako bi nas zasačila babica pri postelji tako prebujene Polónice. Silno bi bila huda. „Da ne pustite uboge nedolžnosti, da bi se v miru naspala!" karala nas je često tešeč jokajočo se sestrico. „Strani, precej strani vsi! In še materi povem, da ste jo zopet zbudili! Ko bi takó rada spala, in imam jaz toliko dela zunaj! — Le čdkajte me, poredneži, ki se vam ne smili uboga, nedolžnost!" „Pa jo denite v zibelko, Pikapolònico!" dejal je Andrejec. „Kakó pa dà! Beži mi, nagnjivec, da te ne utrénein. — Prav jo bode kateri hotel zibati! Poznam vas vse od kraja, koliko časa morete mirno sedeti." „Zibali bi jo, zibali," poteza! se je Anže; pa še kakó: od tečaja do tečaja! „Aha," povzel je smijoč se Andrejec ter po svojej navadi poredno vlekel klobukove okraje: „in peli bi jej: Zibelka zlàta, srébrn tečij, Notri se ziblje stari Bečkdj . . . ahi, hi hi hi--" Babica se je morala čim dalje bolj jeziti nad mimi, da-si bi se bila morda raje smijala našej nagajivosti. — Končno pa se nam je izpolnila srčna želja : imeli smo malo Polònico v zibéli. Ali vedela je babica, kakó bode. Saj pravim : navadna žena ni bila, marveč kakor kaka proròkinja. S početka smo še zibali sestrico ali bolje: prekopicevali se po tleh okolo zibéli ter se igrali s Polònico, t'meje sé: kadar ni bilo babice ali koga drugega zraven. Na vse mogoče načine smo dramili trudno sirotko. Ako jo je zibal jeden ter pel: „Le spančkaj, le spanckaj. Bom lešničkov dal, Boš tiste potolkla, Bom drugih nabräl" — prišla sta po prstih dva druga, pokleknila tiho ob zibeli, razkrila Polònici obrazek ter se jej pričela na ves glas smijati. Za njima se je smijil prvi, popustil zibanje, in — Polònica je bila vzbujena . . . Uboga Polònica, uboga — babica! „Z uma me bodo spravili ti otroci," togotila se je dobra starka, „da ne bodem znala, kje imam glavo I"-- Pozneje pa nam je postala zibel kar — deveta briga. Srečna babica, ako je ujela katerega in ga pridržala pri spečej Polònici. „Pa naj spi na postelji!" klicali smo bežeč na vse strani od zibéli. In babica je morala zibati sama. čast Bogu, ako je utegnila! „Takega lahkega dela nečete delati otroci!" rekala je sedeč v hiši pri zibeli ter nejevoljno zroč skozi okno na klanec, koder smo se drevili mi. „Ko se človek takó odpočije pri njem, oh ! Ves dan bi zibala, da nimam toliko drugih opravkov. In Bogi bi hvalila, Bogi." — Ali imela je zares toliko tisoč skrbij in dela okolo vogla. Mi pa nismo hoteli zibati. Kaj nè. otroci, kolika neposlušnost! Ali nas je Bog kaznoval zinjo in nas je! In babica nam je vedno pravila, da ima Bog dolgo dolgo šibo, s katero seže lehko po vsem svetu. Toda nismo jej verojeli. Ali o tem drugokrat. — Ljubiti pa smo zelò svojo najmlajšo sestrico. Kadar koli jo je vzela mati ali babica v naročaj, hoteli bi biti vsi okolo nje, da jej igramo, da jo kličemo ter vabimo k sebi. Tedaj je babica vsakokrat zopet dobrovoljno zrla na našo mlado ljubezen do male sestrice. Pritiskala na svoje srce Poloničino srčece, poljubovala jo na mehko, nežno ličece ter se prav otroški razgovarjala z njo: „Ne pojdeš nè, kaj nè. Polonica, k nikomur ne pojdeš! Samó pri babici si rada in pri materi, kaj nè. — Ahi, mala sirotica naša! •— Strini, poredneži, ki nečete zibati otroka!" — Mih. O. PodtrojUki. /RTridrvila se je nekdaj na Ig tòlpa krvoločnih Turkov, ki so grozovito morili, fll^požigali in plenili po vsej visi in okolici. Ižansko vas do tal razdejavši, podih so se naprej skozi Staje naravnost proti Gorenjemu Igu. Hoteli so namreč opléniti tudi skrito cerkvico sv. Lenarta, kamor so znosili okoličani vse svoje dragocenosti. S strašnim vikom in krikom so se podili turški pešci in konjeniki po strmem hribu navzgor, a nenadoma zopet hiteli vsi prestrašeni navzdol. — In kaj neki jih je tako uplašilo? - Sv. Lenart, pred čegar podobo so klečali tedaj trepetajoči starci, vzdihajoči bolniki in jokajoči se otroci proseč ga pomoči in obrambe pred silovitimi Mohamedanci. storil je čudež. Ko so se pridrvili Turki nekako do srede rečenega hriba, popadale so hkrati podkove z vseh konjskih kopit in skalnata tla so se jela udirati kakor mehko močirje, da so se — še ne dolgo tega — poznali v skalah razločni sledovi konjskih kopit. Preplašene Turke pa so zgrabili na begu opogumljeni Ižanci s kosami, cepci in sekirami ter jih pred Stajo dobro naklestili in jim celò Pašo ubili. Zaradi tega dogodka se imenuje pot ondù še danes „paške ulice." Ob zidu cerkve sv. Lenarta visi sedàj konjska podkova. Kadar godujejo Gorenje-Išci god svojega patrona, obesijo okrog cerkvenega zidü velikansko verigo v znamenje močne obrambe sv. Lenarta. Ižanske pripovedke. (Piäe Fr. G. Podkrimski.) - : , K 8. Sv. Lennrt. 4. Sr. Jurij. Pet minut hoda zunaj Tga stoji na prijaznem prostoru hriba „Pungerta" gradič „Sonneck." Ako sediS za gradom mej umetnorisanimi in raznobojnimi gredicami ter obrneš proti severu svoje oči, odpre se ti prekrasen razgled. Iz daleka te ponosno pozdravlja Ljubljanski grad in stolpi belih cerkva, na levej zrè sèm doli ljubka cerkvika na Rožniku, bolje zadej kipi k višku zelena Šmarna Gora. juliške Alpe s Triglavom, a na desnej delajo veličasten okvir krasne karaeniške, planine in belopečni Grintovec. Pod teboj se razgrinjajo z vasicami posuta polja i« travnati pašniki, ki se, bolj in bolj izpreininjajo v pusto barje. Malo gradov ima Kranjska s tako lepo odprtim in daljnim razgledom. V tem gradu je živel nekdaj baron Volk s svojo ženo Evo. Bila sta ohola neverca, ki sta črtila vzlasti katoliško vero in njene naredbe. Nekega dne sta ukazala celò cerkvico sv. Jurija, ki stoji le nekoliko streljajev proč od gradò sredi gozda, opleniti, zvonova in uro pa prenesti na grajski stolp. Baronov konjar je pri tem plenu zgrabil kip sv. Jurija na oltarji ter ga odnesel v grad. Ondii ga je postavil na mizo. ulaknil mu mej lesene prste gorečo svečo in npil: „Sveti, le sveti sv. Jurij!" — Ker je pa sveča padla iz neokretne roke svetnikove. kričal je konjar nad kipom: „Ker nečeš svetiti, pa pojdi v kuhinjo kuhat!11 — V kuhinji je potisnil svetniku kuhalnieo v pest, a ker sv. Jurij tudi kuhalnice ni mogel držati, odbil mu je surovi konjar sè sekiro najprej glavo, potem roki in nogi, ter ga naposled vrgel v peč. Ali maščevanje božje in sv. Jurija sledilo je takój grdemu početju. Pri tistej priči nastane grózen požar: plamen švigne skozi dimnik pod streho in upepeli mahoma ves grad neverca Volka. — A tudi konjarja je zadela zaslužena kazeu; malo dni po požaru so ga razdraženi kmetje prijeli, ko je plenil cerkvico sv. Jurija, ubili ga ter mu odsekali najprej glavo, potem še roki in nogi. — Oskrunjeno cerkvico sv. Jurija pa je — kakor nam poroča zgodovina — ljubljanski škof Tomaž Hren v 6. dan meseca listopada 1614. I. zopet blagoslovil. Prismuknjeni Cigulin. ''öfä*^ <8viwl p v_1) ^jemiiasta to je bilo smeha in upitja, ko smo se vsuli, kakor čebele iz panja. 'Z^,'' po z'ln' iz učilnice. Res niso doma nič kaj radi videli, da siuo se narae-tavali z belim snegom ali pa posmuknili po gladkem ledu, vender kdo bi se vzdržal, saj je bilo takó vabljivo in taka zabavica se takim mladim nagajilcem. kakor smo bili mi, vže še izpregledii. da le ni bilo nič hujega. In tako je mislil tudi naš dobri gospod učitelj, češ, da smemo malo poskočiti na potu proti domu in si pretegniti mlade kosti, katere so nas vže kar bolele od sedenja v učilnici. A dobremu gospodu učitelju roditelji vender niso mogli ugovarjati! In vender se je našel nekdo, kateremu ni bilo nič kaj po volji naše kopanje in drsanje, a to je bil čuden svat, brez rodò in dòma, povsod dobro znani Čigolin, Govorilo se je in to ne brez vsega vzroka, da ima v glavi jedno kolesce preveč ali pa premalo, a to je znal vsak, kdor koli ga je poznal, ali pa kdaj videl. Vže obleka mu je bila nenavadna. Oblekel je vselej najmanje po troje hlač, nù. to bi še ne bilo nič hudega, ako bi ne bile vse troje takó luknjaste, da si lehko na prvi hip spoznal jedne od drugih in to še z raznobojnim"! krpami okrašene. Na dolgej, izlizanej suknji ni imel gumbov, čemu tudi, prevezal se je kar s precej debelo vrvjo. Glavo mu je pokrivalo vedno po dvoje luknjastih klobukov brez oblike in barve, kar je še dosti dobro pristajalo njegovemu mršavemu, bradatemu obličju. A kar se je' le pri njem našlo, bilo je to, da je nosil ob strani majhen lonček, v katerega je spravljal jedi, katere mu so dajali usmiljeni ljudje; iz druge posode bi ne bil jedel za ne vera kaj, raje bi bil umrl od gladi. In če mu je nestalo lončka, dobil je vže kje kakega drugega, da ga je nosil ob strani svojega života. Ce še omenim, da je nosil v roci debelo gorjačo, potlej lehko umejete, da smo se otroci zelò bali tega nenavadnega človeka, prismuknjenega ćigolina. Bali smo se ga, hali I Saj on tudi ni smel videti, da se dričamo ali kepamo, pretil nam je z gorjačo in stekel za nami. To je bilo večkrat smelili ! Da-si smo se ga bali, vender je dobil tudi on katero sneženo v glavo, da mu je odbila oba klobuka raz glavo. — „čakajte, jaz vam pokažem!". — vzkliknil je potem jezno, pobral klobuka in jo udri za nami. Pa je vže sreča hotela, da nas ni ujel, ker je bil zelò neroden v ónej svojej obleki in v velikih škornjih. In pripetilo se je kdaj, da mu je izpodrsnilo po gladkej cesti, a on cmok v sneg, klobuka sta odletela, a njegov lonček razbil se je na sto koscev. To mu je bilo dosti, pozabil je na nas, stal po pol ure na ònem mestu in vzdihoval: „O moj lonček, moj lonček!" — Ko smo ga videli ónako žalostnega, takrat se mu nismo več smijali, smilil se nam je. — „Öigolin, oj Òigolin, pridi k nam. dobiš drugi lonček!" — kričali smo in tekli domóv. In prišel je po lonček. Pri materi se je dobil še kak drug lonček in tega je dobil on. Da ni dobil praznega, tega mi ni treba omenjati, saj se je smilil vsakemu prismuknjeni Cigolin. Ljudje so pripovedovali, da nekdaj ni bil takó prismuknjen. da je celò mnogo znal in tudi v šolo hodil, ali kasneje se mu je nekaj zmešalo. Ej bil je siromak, ubogi Cigoliti. Nù, jedne zime smo se zaman ogledavali po njem, ko smo hiteli iz učilnice. Ni ga bilo od nikoder, da nas nažene sè svojo debelo , gorjačo. To nam je bilo všeč, saj se nam ni bilo zdaj ničesar bati in po svojej volji smo se smeli poigrati z belim snegom. Nihče ni vedel ničesar o Cigolinu in skoraj smo pozabili nanj. Vrnila se je zopet k nam mila vzpomlad. Ljudje so hiteli v vinograde na delo, saj je bilo vreme zato kakor navlašč. Tudi Saje'tovi so Sli v svoj vinograd obrezavat. V hramu so opazili nekaj črnega, a ko so prišli bliže, spoznali so ćigolina, — ležal je stisnjen na kupu slame. Mislili so, da spi, saj mu je bila navada, da je prenočeval po praznih hramih, da je bil le pod streho. Ko so ga natančneje ogledali, videli so, da je mrtev, vže dolgo mrtev. Moral je zmrzniti po zimi. Bil je v ravno tistih trojih rastrganih hlačah, katere je navadno nosil, zaraščene/ glavo sta mu prikrivala dva klobuka, a poleg njega sta bila lonček in gorjača . . . Ubogi Oigolin! . . . —• •->•>—- —54 — fzi"^ Ledene cvetice. aDju o je ljubi Bog ustvaril evetiee človeku v radost iu veselje, poslal jih je l^li/m na zemljo, da si vsaka poišče prostorček, kder bode rastla, vspevala in cvetela. A neizkušene cvetice niso poznale ne pota, rje krajev, najmanjše izmej njih so se celò bale dolgega potovanja. Svitle solzice se jim nderó po lepih ličicih in milo prosijo ljubega Boga, da bi jim dal voditelja na pot. Dobrotljivi Stvarnik se nasmeji njihovej tesnosrčnosti in bojazni, razdeli je v tri oddelke ter jim obljubi voditelja, ki je bode v vsakem kraji in ob vsakem času varoval nevarnostij. Cvetice so bile zadovoljne in Gospod jim vel! odpotovati. In glej! Jedva se podajo na pot vže jim priskače ljubezniv deček naproti. Zòrno zardela lica so mu krili beli, kodrasti lasje in njegov glas je bil prijeten kakor sladko petje drobnih ptičic. Rekli mu so vigred. Lehkonoge, bojazljive cvetice prvega oddelka so se mu takoj pridružile in mu sledile; bili so: snegobeli zvončki, rahlo rdečkaste veterniee, višnjave jeternice, modre vijolice in še mnogo, mnogo drugih. Bohotne cvetice drugega oddelka: dehteče rože, ošabni naprstniki, pogumni ostrožnik, žareče lilije in še mnogo drugih, katerim se je belolàsi deček dozdeval neizkušen in preošaben, šle so svojo pot naprej. •— Ne dolgo in srečajo zalega mladeniča lepe vitke rasti. Dopadel se jim je in pridružile so se njemu. Rekli mu so: sel vročega poletja. Na poti so ostale samò zakasnele cvetice tretjega oddelka, katerim se je vže na počasnej hoji videlo, da se jim ne mudi naprej ; bile so to: žarno cveteče georgine, raznobojne astre, bledolični podleski, jasnoöki zimzelen in še nekaj drugih. — A tudi te niso ostale same. Pridružil se jim je mož krepke rasti, zagorelih lic. Napovednika jeseni so ga zvali ljudje. Pozdravil jih je kot stare znanke ter jim ponudil svoje prijateljstvo in voditeljstvo. Zaupajoč njegovoj izkušenosti in trdnej značajnosti, udale so se njegovemu vodstvu ; še celò najzidnejše so se pridružile njegovej četi in izginile za gorami. Kmalu za tem pride star mož. Dolga brada in redki lasje so mu bili beli kakor sneg in le s težavo je hodil. Cesto je postajal, opiral se na bérle, gledal v daljavo in zmajeval nejevoljno s svojo sivo glavo. Ril je grudeu — ali kakor so mu ljudje sploh rekli starček-zimec. Ker ni nikogar pričakal, splezal se je s poslednimi močmi na visoko goro, s katere se je videlo daleč na okoli. Zagledal je tudi svoje tov&riše, ki so se vsak s svojo četico razhajali na vse strani sveta. Žalost ga obide, 6olzć se mu uderó po licih in široke gube se mu vležejo raz čelo in lice. Ozrè se v nebó in s tresočim glasom vzdihne k Bogu : „Zakaj si me pozabil?" — Tu videč radost svojih bratov, vzkipel je od jeze ter godrnjal zoper Boga. A gospod ga zavrne : „Zakaj je tvoje srce nehvaležno se obrnilo od mene? Kako si mogel misliti, da sem te pozabil? Ali si mogel vedeti, da inorda zate nisem prihranil še ve^je radosti. Nameraval sem, izročiti tebi vse cvetice, da je od časa do časa vzameš v svoje varstvo — a sediti je bodem izročil materi zemlji, ker na srci, v katerem prevladujejo strasti, se slabo počiva. Predrznil si se celò godrnjati zoper mene, zatorej ti bodem poslal pravično kazen. Nato je Bog ustvaril nove cvetice, — a imelo niso ne barve, ne življenja, ne vonjave, niti cvetja. Bile so ledene cvetice — jedini kras mrzle zime. Ném in žalosten je odhajal starček s svojimi cveticami. Spominal se je besed Gospodovih, zamujene sreče in britko se je kesàl. A Hog je dober in usmiljen. Ganila ga je osoda nesrečnega starčka in mislil je. kako bi storil, da bi se tudi teli cvetic ljudje veselili. Poslal je na to zlato solnčece, katero je z najmilejšimi svojimi žarki obsejalo ledene cvetice in ti žarki so v cveticah zablcstéli kot najlepši biseri, ki so očarali sleharnega gledalca. Od tedàj si starček neutriidljivo prizadeva, da goji in brani svoje cvetice kolikor zna in more. In ko vže davno ni nobene cvetice več v naravi, diihne on svoje nežne cvetice na naša okna, da se jih vzradosti staro in mlado. Iz nemškega prevela J. M. Listje m cvetje. Zopet nam je neizprosna smrt pobrala odličnega in občespo-štovanega domoljuba, ki je bil tudi našemu „Vrtcu" prijatelj in večletni podpornik. — Dnè 3. februvarja umrl je prečastiti gospod Lovro Potočnik, dekan v Braslovčah na Štajerskem. Porodil se je blagi domoljub 8. avgusta 1827. 1. v Zaspih na Gorenjskem, v mašnika je bil posvečen 25. julija 1853.1. — Malo dni pred svojo smrtjo poslal nam je še celoletno naročnino za „Vrtec" ter pristavil besede: „Bog blagoslovi Vaše delovanje!" Bridko nam je po njegovej izgubi, zatorej ga priporočamo tebi slovenska mladina, da se ga spominaš v svojej molitvi, a mi želimo mir in pokoj njegovej blagej duši. Bodi mu hvaležen spomin ohranen tudi v našem „Vrtci." (Koliko vrsti živalij je na vsem svetu.) Neki prirodopisci računtjo, da je na vsem svetu do 250.000 vrsti živalij, od katerih jih 150.000 živi, a 100.000 se jih nahaja v otameninah. Uganke. 1) Vrhu strehe stoji in zvezde šteje. Kaj je to? 2) Kdo je najboljši zdravnik? (Odgonetke ugonek v prihodnjem lista.) ¥ Številčni rebus iz zemljepisja. (PrioMnJe A. ž.) 1 o 3 i 5 6 i 4 5 6 7 • • 8 1 8 6 9 10 ■ 1 4 11 2 U 7 11 • 5 11 6 11 • • • 6 3 12 2 • • • 7 6 4 7 fi 7 11 Opomnja: Sedem vrst številk znači sedem zemljepisnih imen iz Kranjskega okraja in sicer : 1. gora; 2. trg; 3. vas; 4. vas; 5. vas; 6. gora; 7. vas. Prva vrsta se čita tudi v prvej vrsti nizdolu. (Kcsitcv in imena rešikev v prihodnjem listo.) Odgonetke ugank v 2. „Vrtčevem" listu: 1. Kdor je na obeh slep ; 2. Koprivo ; 3. Prstan na prstu ; 4. Peč ; 5. Dolga palica ; 6. Brijaču ; 7. Puška ; 8. Sito ; 9. Ura ; 10. Repa ; 11. Kadar Iva na jednem konji jezdita; 12. Oči; 13. Ogle-lalo; 14. Petelin na puški ; 15. Zobje na glavniku ; (češlju); 16. Knjiga. Demant. iPrioWil Fr. Staufer. I » a a a a a a a a a a a a a a I» I» I» I» c <• c <■ c o ddddeeecee eceeeeghi i i i i i i i i j j j kkkkkkk k k I I I I m m in u a il il o O O O O 4» o o 4» I» P P ppprppppp « h h £ ( i 1 I 1 II v v v v v T. Zamenjajte v tem briljantu èrke takó med sebój. da bodete čitali v prvej vrsti samoglasnik, v trinajstih vrstah pa trinajst besed od leve proti desnej ; srednja, rekše osma vrsta naj se čita tudi od zgoraj nizdolu po sredi posamičnih besed ; zadnja vrsta znači samoglasnik. Besede naj značijo: 1. samoglasnik ; 2. žensko ime -, 3. staro mero za tekočine ; 4. podnebno prikazen ; 5. posteljno opravo : 6. dva rokodelca ; 7. dvoje ovočji; 8. 400letnico del» sveta; 9. dve rudnini . 10. dve'zveri : 11. Avstrijsko deželo ; 12. goro v prej navedene; deželi; 13. grm; 14. del glave; 15. samoglasnik. (Rešitev in imena reflilcov v prihodnjem listu.) Bešitev številčnega rebuBi v 2. „Vrtčevem" listo : Ključ- za rešitev : 1 t » = o a r IO ~ u a 1 (J) 11 C 4 12 - « s Jt 1» - 8 s a 1.4 - h 7 v 13 b 8 = d Ako zauiemmo številke s črkami, dobimo sledeča imenu: Triglav (gora). Radolna (rek«). Jesenice (trg). Gorje (vas). F^esce (vas). A biete (vag). Vrba (vas). Prav so ga rešili: Gg. Jak. Inglič, naduč. v Idriji ; Josip Kumar in Jernej Pire v Idriji ; Fran Sivilaskup v Horjulu ; Leon Mencinger, učenec r Krškem in Edvard Dolinšek, učenec v Brežicah ; — Apolonija Fatur, gospodična v Ljubljani ; Marija Leben v Horjulu ; Ivanka Javomik, Malči Ko-rnotar in Zora Lenarčič na Vrhniki. Rebus. (Priobčil F. Stegnar.) i i i (Rešitev in imen» rešlloev » prihodnjem listo.) „Vrte«** iahaja 1. dnè vsacega meseca in itoji za rse leto 2 gld. 00 kr., za pol leta 1 fld. 80 kr. Napis: Upravništvo .Vrtčevo*. mestni trg, štev. 38 v Ljubljani. Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani,