S.C.D.
TEMA
Glasnik S.E.D. 50/1. 2 2002. Siran 42
Predhodna objava / 1.03
Tanja Roienbergar Šega
KO PARADNEGA K0N3A ZAMENJAJO RUMENE ZVEZDE
O Muzeju novejše zgodovine Celje na pragu 40-letnice
Muzej novejše zgodovine Celje sodi danes, na pragu svoje 40-letnice, med strokovno kakovostne, zanimive, priljubljene in do obiskovalca prijazne evropske muzeje, krojene po načelih sodobne muzeološke teorije in prakse. To dokazujejo navdušeni odzivi obiskovalcev, pozitivna mnenja kolegov, strokovnjakov muzeologov iz Slovenije in tujine, prejete nagrade in nominacije zanje, med katerimi naj omenim tudi dvakratno potegovanje za prestižen naslov evropski muzeja leta. Kakšna je bila pot od Muzeja revolucije Celje do muzeja, ki ga letno obišče več kot 60 tisoč ljudi? Kaj je pri njegovem razvoju, rasti in preobrazbi pomenila »rdeča obarvanost« in kako je minulo delo vtkano v nove projekte, po meri novih družbenih usmeritev? Kaj se je dogajalo v ustanovi, kako in zakaj so zaposleni začutili nujnost sprememb, ki so trkale na debela vrata muzeja? Kako so preoblikovanje muzeja skusili na svoji koži ter kako premikali temelje muzejske politike in jo prilagajali novim tokovom?
Leta 1962 je skupščina občine Celje za ureditev muzeja odstopila stavbo starega magistrata z zelo ugodno lego sredi mesta. Po temeljili obnovi in prenovi, kije z uporabo težkih in dragih materialov dajala izrazit vtis proto-knlarnosli,' je bil čez leto dni v prostorih nekdanje mestne hiše odprt Muzej revolucije Celje (MRC) s stalno razstavo o njej. katerega glavno poslanstvo je bilo: »Načrtno. sistematično iskanje, zbiranje, urejanje in preučevanje, izdajanje gradiva, prirejanje razstav in širjenje tradicij NOB in oblikovanje moralne svobodoljubne, patrio-tične. humane in revolucionarne zavesti« (Marolt 1973, 533).
Prvi ravnatelji MRC so bili imenovani po politični pripadnosti in referencah iz časa NOB (na primer narodni heroj, borec, komandant, član ZZB), ne glede na njihovo muzejsko, raziskovalno in strokovno usposobljenost. Ze ob koncu šestdesetih let pa se je vse bolj oblikovalo spoznanje, da se kadruje tudi po strokovnosti in znanju. Prvi direktor, ki je bil po stroki tudi zgodovinar, je bil g. Jože Marolt, sledil mu je g. Stane Mrvič in nato g. Emil Lajh. Seveda pa so hili politična pripadnost, vsestranska družbena aktivnost in članstvo v Zvezi komunistov še vedno pomembno merilo za izbiro ljudi na odgovorna mesta. Muzej je že od začetka zaznamovala izredno produktivna in dinamična razstavna dejavnost, ki je vsebinsko in tematsko črpala iz začrtanih okvirov oziroma raziskovalnih področij muzeja. Stalna razstava, kije pomenila jedro muzeja, je predstavljala obdobje od leta 1919 do 1945, tematsko pa bila razdeljena na obdobje revolucionarnega delavskega gibanja, obdobje okupacije in NOB. Posebno so bili poudarjeni štirinajsta divizija, sklepni boji za osvoboditev, partizanska saniteta, partizanska tehnika in okupatorjevo nasilje nad svojci partizanskih družin/ Tudi pri občasnem razstavljanju"1 in potujočih razstavah so bile teme povezane večinoma z revolucionarnim delavskim gibanjem in NOB. V prvem desetletju sta bili izjemi le razstavi Razvoj Celja v ohdohju 1945-1970 (razstava je pokazala podobo povojnega Celja in tako časovno posegla v obdobje po drugi svetovni vojni) in Vietnam, ki sojo pripravili v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem. Z občasnimi razstavami so spremljali tudi pomembnejše obletnice in dogodke, pripravljali pa so tudi razstave po naročilu oziroma na predlog medobčinskega komiteja sveta ZKS. MRC je bil s stalnimi razstavami tudi na terenu. Z njimi so zaznamovali rojstne kraje velikih osebnosti, revolucije ali tragične dogodke iz NOB.' Tako so v prvih desetih letih v muzeju pripravili več kot sto razstav, »s katerimi so vsestransko in temeljito, podrobno in pregledno prikazali boj komunistov in delavskega razreda za osnovne socialne, demokratične in politične pravice delovnih ljudi v obdobju reakcionarnih režimov stare Jugoslavije, zlasti pa priprave komunistov na boj proti nacistični agresiji, priprave na oboroženo vstajo in potek NOB na območju celjske regije» (Marolt 1973. 540), Tudi po izjavi Rihterjeve (2002) je bil Muzej revo-
J
Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002, stran 51
It,D.
lucije Celje vedno v središču dogajanja, saj je sodil med najpomembnejše tovrstne muzeje v takratni Jugoslaviji. Kot najodmevnejši razstavi zgodnejšega obdobja MRC so sogovorniki označili razstavi Ukradeni otroci in Pohod 14. divizije.
Ob tem pregledu ugotovimo, da je imel muzej izredno dodelano in tipološko raznovrstno razstavno dejavnost (stalna razstava, gostujoče občasne razstave, lastne občasne razstave, stalne razstave zunaj muzeja, potujoče razstave). Nekatere razstave so bile sicer oblikovno preproste, lahko bi jih poimenovali kar »papirne razstave« - uporabljeni so bili predvsem besedni in slikovni mediji (različni dokumenti in fotografije) z malo predmetnega gradiva. Kljub temu lahko izluščimo povsem sodobna načela muzejske prakse. Razstava kot medij oziroma komunikacijska vez med pošiljateljem in prejemnikom je nt delovala v vsej svoji polnosti. Prirejanje razstav je postalo ena izmed najbolj intenzivnih in množičnih oblik dela s poudarjeno vzgojno, izobraževalno in propagandno nalogo. Z razstavami so stopali tudi zunaj muzejskih zidov in razstavljali "med ljudmi«, v gasilskih in kulturnih domovih ter podružničnih šolah in se tako približali tudi ljudem, ki najverjetneje nikoli niso prestopili praga muzejske stavbe. Takšno prihliževanje muzejskemu občinstvu bi danes označevali kot izredno potezo in prispevek k izpopolnjevanju kakovosti muzejske ponudbe.
Vsebinsko Pa so, ne glede na raznolike tipe razstav, ostajali le pri črno-belem slikanju politične zgodovine. Vsakoletni vsebinski program so snovali v muzeju in povedna je ^java, »da je bil muzej pri oblikovanju razstavnih in raziskovalnih programov popolnoma suveren ter da ni nihče vsiljeval svoje volje. Nekatere želje sit bile sicer bolj čustveno zavzete, dogajalo seje tudi, da so nekateri v ospredje postavljali osebne želje posameznikov oziroma borcev, odnos oblasti do muzeja pa je bil vedno korekten« (Ma-roll 2001). Izjava dokazuje, da je v začrtanih ideoloških °kvirih raziskovalno in razstavno delo lahko potekalo uspešno, mirno in »suvereno«, hkrati pa - glede na to, da jc navedek iz leta 2001 - priča o iskreni predanosti delu. V nasprotju s tem pa je trditev, da so se zaposleni zavedali obvezne samocenzure. Kot zgodovinar si se zavedal, da ne pišeš o vsem. jasno je bilo, katere teme »ne bi prišle skozi« ¡n katerih se je treba izogibali. Cenzura je bila močna, čeprav niti ne tako vidna. Kot tabu se omenja problematika teharskega taborišča, mobilizacije v nemško vojsko. delovanja orlovske organizacije v Celju in celjske ljudje stranke. Morebitno odkrivanje »nedovoljenih tem« pa Je bilo onemogočeno tudi zaradi nedosegljivosti gradiva. Edino zadoščenje je bilo, da veš nekaj več. Na razstavne raziskovalne programe muzeja je posredno vplivala tu-zgodovinska komisija na CK ZKS. Ta je občasno organizirala znanstvena srečanja, ki so se jih udeleževali tudi kustosi, in tako načrtovala okvirno politiko zgodovine, prikazane v muzeju. Zato je bi! muzej hkrati tudi institucija v organizaciji države, ustanovljena, da služi ideologiji taktnega časa, nadzoruje položaj in po svoje tudi manipu-z ljudmi.
0ve barve v duhu časovne širitve raziskovalnega po-^očja je prav gotovo naznanjala zaposlitev kustosa za Povojno obdobje leta 1982. Tako je bila med letoma ' in 1989 postopno postavljena prva stalna razsta-
va7 v slovenskem muzejskem prostoru, ki je prikazovala čas po 2. svetovni vojni in tudi osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Tudi po Riliterjevi (2000. 5) je novo prelomnico v razvoju muzeja pomenilo leto, ko je muzej pridobil dodatne prostore in v njih med letoma 1987 in 1989 postavil stalno razstavo o razvoju mesta Celja po drugi svetovni vojni. Problematika onesnaževanja, razvoj industrije, družabno in društveno življenje v mestu, tipična moda osemdesetih let ter vsakdanje življenje so bile teme, ki niso bile vajene muzejskih prostorov. Kljub temu. oziroma ravno zato je muzejska publika razstavo sprejela z velikim in pozitivnim zanimanjem. Vsebinski prelom je bil po besedah Emila Lajha narejen tudi leta 1989 z razstavo Ustanovitev Socialistične zveze delovnega ljudstva, s katero se je končalo staro obdobje MRC. Nezadostno poudarjanje likov posameznih herojev in prikazovanje vsebine na ravni povprečnega človeka sta avtorje stala celo dodatnih zagovorov in preverjanj. Razstava z naslovom Po sili vojak pa je prva odpirala do takrat prepovedano temo o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko. Leta 1990 sojo pripravili kustosi v sodelovanju z Gorenjskim muzejem. Mobilizirancem seje tako nenadoma odprla tema, o kateri dolgo niso smeli spregovoriti, muzej pa je dokončno opravil z enostranskim prikazovanjem vsebin tudi iz druge svetovne vojne.
1	Skupni stroški obnove, preureditve in opreme so znašali 116 milijonov starih dinarjev.
2	Najdlje jc muzej vodila direktorica, prof, zgodovine Andreja Ritater, sedanja ministrica za kulturo. Pred letom dni jo je nasledila direktorica Marija Počivavšek.
3	Na stalni razstavi jc bilo prikazanih 452 muzealij, 738 fotografij in 310 doknmenlov. v desetih letih pa si jo jc ogledalo 117.300 ljudi. Obiskovalci so prihajali iz Slovenije, Jugoslavije In tujine.
4	Med letoma 1963 in 1973 so se v občasnih razstavnih prostorih zvrstile razstave: Narodni heroj Slavko Šlandcr (v 20 dneh si jo je ogledalo 7.521 ljudi). Narodni heroj Dušan Kve* der Tomaž (15 dni - lO.JRfi obiskovalcev). Veliki okloher {12 dni - 4.432 obiskovalcev), Boris Kidrič (mesec dni -4.977 obiskovalcev). Slovenski izgnanci v Srbiji 1941-1945 {15 dni - 4.080 obiskovalcev). Koroška v borbi. 14. udarna divizija. 50 let revolucionarnega boja in boja ZKJ. 5. preko-morska brigada (3.000 obiskovalcev). Nemška koncentracijska taborišča (6.000 obiskovalcev). Partizanska saniteta (7,454 obiskovalcev)
V MRC so skrbeli tudi za razstave likovnih del, ki so bila po tematiki, motivih in času nastanka kakorkoli povezana i NOil. Tako so razstavljali partizansko grafiko Božidarja Jak-ca, dela Dore Klemenčič Maj in kiparja Vlad i mitja Štovička, Alberta Sirka. Moše Pijada, otroške risbe na temo NOH in dela nekaterih jugoslovanskih slikarjev.
5	Od leta 1963 do 1973 jc muzej pripravil kar 67 potujočih razstav, in sicer v krajih: Planina nad Sevnico. Ponikva. Gornji Grad. Vojnik, Polzela, Petrovče, Žalec, Rogaška Slatina. Šmartno ob Paki in Jurklošter.
6	Razstavo o tragičnem zločinu na Frankolovem so postavili v bližnji osnovni šoli. Nihče se ni vprašal o (nejprimernosti razstavnega prostora glede na temo oziroma pretresljivo fotografsko gradivo. Še vedno pa je v celjski osnovni šoli na ogled razstava Ukradeni otroci.
7	Razstava je bila postavljena v prostorih, ki jih je muzej dodatno pridobil leta 1979, njena avtorica pa prof. zg. Rolanda Pugger Germadnik.
S.C.D.
TEMA
Glasnik S.E.D. 52/1. 2 2002. Siran 42
Iz leta 1990 je pomemben in poveden tudi razpis za novo delovno mesto etnologa, kar je bil še eden izmed konkretnih korakov k širjenju raziskovalnega področja, tudi v metodološkem in strokovnem pomenu. Muzej revolucije Celje je bil edini med tremi največjimi tovrstnimi muzeji,8 ki se je sočasno s širitvijo raziskovalnih tem tudi kadrovsko dopolnil. Zakaj in kje se je čutila zgodovinska stroka »prekratka« oziroma prešibka? »Odločitev, da bomo v naš strokovni tim sprejeli etnologa, je bila razumna in smiselna iz več razlogov. Od obstoja muzeja pa do nekaj let nazaj je v naši muzejski razstavni dejavnosti prevladovala politična (razvoj delavskega gibanja), formalno tudi gospodarska (stavke) in kulturna (Zlet Svobod) in seveda NOB tematika iz različnih zornih kotov. Čeprav smo te ideološke okvire premagovali mi zgodovinarji s svojo eroditsko natančnostjo in ekribi-jo. je bila prisotna vrzel - sodelovanje s sorodnimi vedami. Etnolog je nujen strokovnjak za obdobje, ki ga danes obravnavamo v našem muzeju. Analitično delo etnologa bo pripomoglo k eelotnejši osvetlitvi družbenega, gospodarskega, prosvetnega in kulturnega življenja na našem področju,« (Lajh 1991)
»Potreba po povezovanju etnologa in zgodovinarja je glavni vzrok zaposlitve kustosa etnologa. Zakoreninjenost preučevanja politične zgodovine seje v naši ustanovi spremenila pred sedmimi leti. ko smo si ob novi muzejski postavitvi zastavili cilj predstavitve življenja Celjana.« (Riluer 1991) »Zgodovinar in etnolog pristopala k posameznemu dogodku, pojavu vsak s svojo metodo, kar lahko da kvalitetnejši rezultat, kot če bi raziskoval vsak zase.« (Počivavšek 1991) Iz izjav lahko povzamemo, da se je nuja po etnologu izluščila iz prakse njihovega dela. Etnologijo razumejo knt nadgradnjo zgodovine, življenjsko znanost, vedo, ki zgodovinskemu vdahne življenje. Glede na premike v delovanju muzeja, tako časovno, predvsem pa tematsko, je v strokovnemu kolektivu samodejno vzklila potreba po etnologu. Tu bi rada poudarila lucidnost, pa tudi osamljenost te odločitve, da so v želji po bolj celostni predstavitvi preteklosti poiskali pomoč pri drugi stroki. Tudi Rihterjeva kot posebno odliko muzeja navaja, da se je vedno izredno dobro odzival na izzive s terena in bil s svojim pogledom naprej velikokrat osamljen pri svojih usmeritvah (2002).
Nekakšno sklepno dejanje je bilo tudi uradno preimenovanje Muzeja revolucije Celje leta 1991 v Muzej novejše zgodovine Celje. Samo preimenovanje torej ni bilo vzrok za spremembe, temveč posledica teh. Posledica večplastne širitve dela, tako v časovnem pomenu (širitev na vse 20. stoletje) kot vsebinskem in ideološkem {politična zgodovina stopi v ozadje, v ospredje pa vsakdanjost), strokovnem (zgodovini se pridruži etnologija) in metodološkem. Novo poimenovanje/ime je muzejskemu raziskovalnemu in razstavnemu delu tudi formalno postavljalo širše okvire. Prvo obdobje preoblikovanja je bilo tako končano, a muzej je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja spet stal na začetku poti. Kljub ne prehitri spremembi, izpeljani z veliko po sluha prav v odnosu do muzejskega občinstva, je muzeju ostala zvesta le še peščica obiskovalcev. Apatija ljudi, ki nam jo potrjujejo tudi številke o obisku,' je bila zgovo ren dokaz, da se je »udarna moč« več descltisočglave
množice obiskovalcev razblinila in razpršila, novejša publika, ki bi sledila novim usmeritvam, pa je bila še zelo šibka. Starejši obiskovalci, borci oziroma člani ZZB. so pomenih generacijo, kije bila tudi čustveno vpletena v obdobje in vsebine, s katerimi jo je nagovarjala stalna razstava. Bodisi so obdobje, ki je bilo predstavljeno, sami preživeli bodisi so jih nanj spominjali sorodniki. Tako je pomanjkanje omenjene čustvene prizadetosti med drugim prav gotovo vplivalo na upad obiska. Redno so muzej obiskovali tudi šolarji in mladina, saj so se določene razstavljene teme navezovale na učni program, ob njegovi spremembi pa je seveda zanimanje za muzej usihalo. V tem obdobju so bile čedalje pogostejše pobude, da bi se MRC spet združil s Pokrajinskim muzejem v Celju,1" saj seje za nekatere njegovo poslanstvo s tem očitno končalo.
Tako je v drugem levitvenem obdobju muzej gradil predvsem navzven - na delu z obiskovalci in svoji novi prepoznavnosti, S spretno razstavno politiko, še posebej je treba omeniti razstavo iz leta 1993 z naslovom V svetu lutk - poskus otroškega muzeja." na podlagi katere seje čez nekaj let oblikoval stalni otroški muzej, je muzej pritegoval najmlajše muzejske obiskovalce. Tako si je hitro ustvaril novo in trdno jedro rednih gostov ter s tem krepko povečal svojo prepoznavnost in priljubljenost. Prav odprtje stalnega otroškega muzeja Hermanovega brloga leta 1995 je pomenilo novo prelomnico v razvoju Muzeja novejše zgodovine Celje,1-1 V najbolj kritičnem obdobju se je muzej obrnil oziroma odprl najmlajšemu muzejskemu občinstvu, kije bilo v slovenskem muzejskem prostoru najbolj zapostavljeno. Razstave otroškega muzeja s spremljajočimi programi so postale prave »uspešnice«, ki so uspešno promovirale muzej.
Nova celostna podoba oziroma ponudba muzeja - tudi v razstavnem pomenu - je hila zaokrožena leta 2000 z odprtjem tretje stalne razstave. Prva je govorila o NOB in jo poveličevala, druga je bila prva razstava v slovenskem muzejskem prostoru, kije posegla v povojno zgodovino, tretja z naslovom Živeti v Celju pa predstavlja pogled na življenje Celjana v vsem 20. stoletju z izrazito apolitičnim predznakom. Obdobje med eno in drugo stalno postavitvijo je hilo dovolj dolgo, da je razstava nastajala po trezni presoji, z veliko posluha. Obdobje NOB je tokrat prikazano kot eden izmed delov razstave. Izredna domiselnost avtorja in smela prostorska rešitev oblikovalca" sta ustvarili izredno učinkovito in pretresljivo predstavitev te teme-Postavitev v živinskem vagonu prostor omejuje od preostalih razstavljenih vsebin ter hkrati deluje tudi na simbolni ravni - kot podoba mračnega, utesnjenega in morbidnega časa, polnega trpljenja in tesnobe. Dodatna vitrina na zunanji strani vagona z originalno risbo kaže tudi na temno stran povojnih dni. Postavitev vojnega obdobja so borci lepo sprejeli, morda tudi kot zatočišče tradicije NOB. Poveličevana stalna razstava o revoluciji seje leta 1993 dokončno umaknila v depo, vendar so se nekatere občasne razstave še vedno dotikale tem iz obdobja NOB. Prav tako so ostajale in se dopolnjevale tudi zbirke, ki so v zgodnjem obdobju pomenile temelj muzeja.iJ Zato v navedenem primeru gotovo ne moremo govoriti o brisanju spomina, še manj o njegovem preganjanju. Kljub spremem-ham zbiralne, raziskovalne in razstavne politike v muzeju
J
Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002, stran 53
TEMA
s.E.d.
ni bilo predmeta, ki bi bil odveč ali kakorkoli zaničevan. Večina je sieer izgubila funkcijo eksponala oziroma razstavnega predmeta. Predmeti so bili izločeni, ne zapuščeni, svoj prostor so našli na depojskili policah in predalih. Tudi »rdeča« literatura, pod katero so se šibile muzejske knjižne police, se je selila za vrata podstrešnega stopnišča. Poudarila bi, da gre za skrbno vodene in dokumentirane »selitve«, izpeljane po vseh načelih muzejskega in knjižničnega dela. Še najslabše so jo odnesle stalne razstave na terenu, ki so danes bolj ali manj zapuščene in pozabljene, nikomur več mar in nikomur v skrb. Njihova intenzivna pozaba se je začela po devetdesetih letih, nekateri predmeti in dokumenti so se celo 'Zgubili, nekaj gradiva pa je bilo prinesenega v muzej.
vedno pa niso muzeološko obdelane nekatere teme iz časa NOB in povojnega obdobja. Zdi se, da je preobremenjenost z drugimi, bolj všečnimi vsebinami le zati-skanje oči pred dolgom, ki ga je sodobnemu Muzeju novejše zgodovine zapustil Muzej revolucije. Dodatna vitrina in originalna risba teharskega taborišča umetnika Marijana Tršarja za ponazarjanje temne strani svobode sta le bežen namig o neobjektivnem slikanju preteklosti. Rihterjeva pojasnjuje (2002), da so poglobljene raziskave te teme izredno otežene zaradi pomanjkanja dokumentacije in drugih zgodovinskih virov, na podlagi katerih bi lahko črpali informacije. Ustni viri za zgodovinsko stroko niso dovolj verodostojni, da bi se povsem oprli nanje. Morda pomeni to tudi neizkoriščen '¿ziv za druge stroke.
Cb sklepnem pregledu prehojene poti lahko opozorimo tudi na temeljni poslanstvi obeh muzejev. Tako so bili glavni poudarki Muzeja revolucije načrtno, sistema-^čno iskanje, zbiranje, urejanje in proučevanje, izdajale gradiva, prirejanje razstav in širjenje tradicij NOB (Marolt 1973, 533), vzbujanje tradicij iz partijske dejavnosti in NOB (Terčak 1963, 6), oblikovanje moralne. svobodoljubne, patriotske, humane in revolucionarje zavesti (Marolt 1973, 533), izoblikovanje podobe in celostnega pogleda na NOB na tem področju {Marolt 2001). Poslanstvo Muzeja novejše zgodovine Celje, zapisano v zadnjem katalogu k razstavi leta 2000, pa je zbiranje, ohranjanje, raziskovanje in razstavljanje zgodovine Celja in njegovega območja v 20. stoletju, izobraževanje o zgodovini in življenju v 20. stoletju nasploh ter oblikovanje skupnega in pozitivnega odnosa 110 kulturne dediščine. Muzej svoje delo oziroma ponudbo namenja vsem. ki jih zanimata kultura in zgodo-V|na našega prostora, posebno pozornost posveča mlaj-Mm obiskovalcem, za katere sproti pripravlja poseben Pedagoški program in dejavnosti, obiskovalce vabi na stalne in občasne razstave ter druge prireditve: delavnice- predavanja, okrogle mize. predstavitve knjig, koncerte, gledališke predstave, kulturne večere ..., s svojo 'zdajateljsko dejavnostjo skrbi za znanstveno in publicistično nadgradnjo dela (katalog Živeti v Celju). Navedeni poudarki pravzaprav govorijo o dveh različ-muzejskih ustanovah, vendar s skupnimi temeljnimi 'zliodišči muzejskega dela, kot so zbiranje in hranjenje, izstavljanje in izobraževanje. Muzej revolucije je ozko specializiran ter obravnava in predstavlja le tradicijo iz Partijske dejavnosti NOB. Njegovo slikanje zgodovine
ni objektivno, je pa resnično. Muzej novejše zgodovine pa govori širše - o vsej novejši zgodovini Celja in njegovega območja. Cilj prvega muzeja je izoblikovanje podobe in celostnega pogleda na NOB. drugi gradi in sooblikuje splošen in pozitiven odnos do skupne kulturne dediščine. Prvi svojo temo, postavljeno v določene ideološke okvire, poveličuje, jo pogosto ponuja tudi propagandno, s čimer kaže (svojo) moč in načrtno ozavešča, vzgaja in izobražuje muzejske obiskovalce oziroma družbo nasploh. Muzej novejše zgodovine Celje pa gradi na pestrosti razstavnih tem, namenjenih različnemu ciljnemu občinstvu, izobražuje in vzgaja ter bogati s kulturnimi izkušnjami. Tako kot je bil položaj MRC v družbi trden in pomemben, velja danes tudi za MNZC. Paradnega konja neke ideologije je zamenjal muzej po meri Lvrope. Vizije razvoja muzeja so lahko različne, a za celjsko gotovo velja, daje bila uspešna, izpeljana s trezno presojo, zadostnim posluhom in pravimi koraki ob pravem času.
Viri in literatura
LAJH, Emil 1991, 2001: intervju (neobjavljeno) z avtorico prispevka
LETNA POROČILA Muzeja revolucije Celje LETNA POROČILA Muzeja novejše zgodovine Celje MAROLT, Jože 1974: Deset let razstavne dejavnosti Muzeja revolucije v Celju. V: Celjski zbornik 1973-1974/ 15. 533-558.
-- 2001: inlcrvju (neobjavljeno) z avtorico prispevka POČIVAVŠEK, Marija 1991: intervju (neobjavljeno) z avtorico prispevka
RIHTER. Andreja 2000: Muzej, kjer ni tišine, kjer vlada umirjen nemir. V: Živeti v Celju 1900-2000. Celje, 5. - - 1991. 2002: intervju (neobjavljeno) z avtorico prispevka
VODIČ po Muzeju revolucije Celje. 1963 ŽIVETI v Celju. Katalog stalne razstave Muzeja novejše zgodovine. Celje, 2000.
K Poleg Muzeja rcvolucijc Celje sta (bila) večja tovrstna muzeja še Muzej revolucije v Ljubljani in Muzej narodne osvoboditve v Mariboru.
9	To stanje nam jasno potrjujejo tudi podatki o številu obiskovalcev:
1988; 13.731	1995: 24.077
1990: 9.475	1996: 25.209
1991: 15.0R4	1997: 34.108
1992: 27.971	1998: J6.173
1993: 20.303	1999: 62,998
1994: 22.506	2000: 63.247
10	Muzej revolucije Celje sc je razvil i i oddelka NOB pri takratnem Mestnem muzeju v Celju, Oddelek je bil ustanovljen leta 1951.
11	Avtorica vsebinskega koncepta projekta V svetu lutk - poskus otroškega muzeja je Tanja Roženbegar Šega. avtorici razstave pa Marija Počivavšek in omenjena.
12	Avtorji otroškega muzeja [-¡urin a novega brloga so Andreja Rihtcr. Tanja Roženbergar Šega. Branit a Gologranc Zakonj-iek in Rado Gologranc (oblikovanje).
13	Avtor postavitve NOB je prof, 7g. Tone Kregar. oblikovalec pa arhitekt Dušan Kramberger.
1-1 Omenjam le zbirki orožja in poslovilnih pisem.