glas]
SLO VE N S K E [ KULTURNE j AKCIJE Mesečno poročilo. Izdaja tajništvo, Granade- ■ ros 61, Buenos Aires ■ LETO L ŠTEV. 5-6; j JULIJ, AVGUST
MEŠTROVIČ O KULTURNEM POSLANSTVU NARODOV
Mojstra Meštroviča so vprašali o njegovem mnenju o kulturnem poslanstvu „velikih“ in ,.malih“ narodov. Meštrovič je odgovoril, da meni, da razlike v tem oziru ni. Veličina človeka, se ne meri po njegovi fizični velikosti ali pa po njegovem bogastvu. Zato se tudi kulturna veličina naroda meri po tem, kako visoko se je narodni kolektiv dvignil po svoji izobrazbi in duhovni vsebini. Kajti pri tem se lahko mali narod vzporedi z velikim in se dvigne tako visoko, kolikor so se dvignili na tem polju člani tega naroda. Taki narodi so potem nesmrtni, vsaj v zgodovini človeštva. Da se tudi fizično, ohranijo, jim je seveda potreben še biološki potencijal.
Da bi se njegov hrvatski narod ohranil, mu Meštrovič priporoča isto, kar vsak dan tudi sebi veleva:	„Verujte v Boga in
v sebe in ne klonite tudi v nej-težjih okoliščinah... Vse, kar kdo pozitivnega ustvari, koristi skupnosti. Pri vsem delu pa naj vsakogar vodi misel, da z borbo za svoj ideal služi tudi idealu zmage fizične in duhovne svobode.
Tistim pa, ki delajo na kulturnem in umetnostnem polju, Meštrovič pravi: ,;Nikdo ne bo v umetnosti ničesar trajnega ustvaril, ako nima inspiracije in notranjega zagona. Toda uspeha tudi ne bo brez muk in naporov."
K sliki desno: Pogled na čelno stran Meštrovičeve razstave v salonu Dekleva v Buenos Airesu. — Foto Janko Hafner
MEŠTROVIČEVA RAZSTAVA
Kulturni praznik, o kakršnem bi ob ustanovitvi naše akcije nihče od nas še sanjati ne mogel, je za n,ami. Ni bilo to le enajst kratkih ur najčistejših užitkov, tudi ne samo potrditev pravilnosti naše poti z najbolj merodajnega mesta, s strani mojstra Meštroviča; bil je to dogodek, ki bo zapustil najboljše sledove v slovenskem zamejskem kulturnem delu, saj bo trajni opominjevalec k najvišji zmogljivi kvaliteti vsakomur, ki bo nadaljeval aapočeto delo Slovenske kulturne akcije.
Okoliščine, v katerih se je razstava vršila, niso bile najbolj ugodne. Nimamo svoje dv|orane, za daljšo dobo razstave bi bila povsod najemnina nezmogljiva, prav umetnostnim razstavam namenjeni prostori so povsod v mestu že za pol leta najmanj n,aprej re-zei’virani. Morali smo v najkrajšem času preurediti v drugačne namene zidano dvorano. Potem je prišlo še vreme, kot ga zmore le naše mesto, istočasnost dragih dogodkov in še kaj. Vendar so delavci zmogli tudi te ovire.
S požrtvovalnim trudom, mizarjev gg. bratov Kastrevcev je bilo v rekordnem času ustvarjeno tehnično ogrodje za priredbo razstavnega prostora, ki ga je uredil z draperijami Nikolaj Jeločnik. Slikarka Bara Remec in kipar France Ahčin sta prevzela aranžma razporeditve umetnin, ki je pod takšnim vodstvom moral najboljše uspeti. G. Janez Peršuh je z reflektorji, ki si jih je Slovenska kulturna akcija malo prej nabavila, poskrbel za razsvetljavo, kot bi si boljše še želeti ne bi mogli.
Vkljub skrajno slabemu vremenu se je zbralo k pričetku ob napovedani enajsti uri lepo število udeležencev. Vsi so z razumevanjem odobrili polurno preložitev zaradi pogreba predsednika slovenskega parlamenta in velikega prijatelja Slovenske kulturne akcije Franceta Kremžarja. Ob pol dvanajstih so bili zbrani v dvorani tukajšnji Me-štrovičevi sorodniki, hčerka gospa Marica, njen, soprog g. Šime Pe-licarič z go. materjo in Meštrovičeva vnukinja, nadalje bivši poslanec g. dr. Žiga Šol, gen. g. Ivan Babič, pesnik Viktor Vida in številni drugi člani tukajšnje hrvatske kolonije. Od Slovencev so prišli člana Narodnega odbora dir. Bogumil Remec in, Rudolf Žitnik, predsednik Društva Slovencev ing. Albin Mozetič z odbornikom g. A. Pipanom, predsednik Slovenskega katoliškega kulturnega sveta univ. prof. dr. Ignacij Lenček, podpredsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva dr. Leopold Eiletz, predsednik Slovenskega planinskega društva g. Robert Petriček, iz notranjosti države dirigent Drago Marijan šijanec, dr. Tine Debeljak itd.
Pred 82 poslušalci je predsednik g. Ruda Jurčec pozdravil najprej rodbino Pelicaričevo, nato ostale goste, se zahvalil Pelicaričevim za njihovo naklonjenost ir, jih prosil, naj sporočijo zahvalo Slovenske kulturne akcije mojstru, ki je dovolil to razstavo, ki je višek vsega, kar more družba nuditi na kulturnih vrednotah argentinskim Slovencem in kot posebna dragim gostom tudi kiparjevim hrvatskim so-
narodnjakom. Gdč. Lučka Kralj je recitirala tri odlomke iz spisov Marice Meštrovič-Pelicarič, ki govorijo o očetovem rojstvu, o pisateljičinem obisku pri medaljerju Kerdiču in o očetovskih poteziah mojstra, ko se mu je ona rodila. Marijan Marolt je predaval o Meštro-vičevih odnosih do Slovencev. Potem je predsednik Jurčec prosil go. Pelicaričevo, naj odpre očetovo razstavo. Gospa je v krasnem nagovoru izrazila misel, naj bi razstava še bolj zbližala Hrvate in Slovence v zamejstvu in jih utrdila v njihovih kulturnih naporih; ob burnem odobravanju vseh prisotnih je izročila gdč. Vanda Majcen pisateljici bujno kito .rož.
Ljudje so si pričeli ogledovati razstavljene umetnine. Pridružili so se jim novi gostje. Takoj po končanem socialnem dnevu je prišel predsednik teh prireditev, univ. prof. dr. Ivan Ahčin, za njim kmalu frančiškanski provincial dr. Bonifacij Perovič in urednik g. Ivo Len-dič, član slovenskega Narodnega odbora dr. Franc Bajlec — njihova stanovanja so bila dopoldne zaradi povodnji odrezana od vseh prometnih žil —, urednik Družabne pravde, bivši poslanec g. Rudolf Smersu, predsednik „Gallusa“ g. Silvo Lipušček, zastopnik „Sloven-skega Doma“ g. prof. Pavle Verbič in mnogi drugi. Ves popoldan so prihajali obiskovalci. Ko je bila ob šestih ponovitev dopoldanskih recitacij in predavanja, je bilo v dvorani 96 ljudi. Tudi pozneje so še prihajali, zadnja večja skupina ob pol desetih. Vseh obiskovalcev je bilo »okoli 300, med temi 50 Hrvatov, 20 Argentincev — umetnikov in kritikov — in kakšnih 220 naših. Mnogi so prišli dvakrat.
Prireditelji so ob 22 pričeli z razdiranjem umetnostnega hrama, v katerem je bleetelo kratke ure 9 skulptur in 18 risb največjega sodobnega kiparja in vzgojitelja tudi sedanje slovenske kiparske generacije, toda vtis, ki so ga napravile Meštrovičeve umetnin,e, bo ostal vsem neizbrisen.
GLAS SV. ANTUNA O MEŠTROVIČEVI RAZSTAVI
O razstavi Meštrovičevih del, ki jo je priredila Slovenska kulturna akcija, je objavil ugledni hrvatski list „Glas sv. Atnuna“ poročilo, iz katerega posnemamo nekaj odstavkov:
„Meštrovičeva izložba u Buenos Airesu. Izložbu je priredila Slovenska kulturna akcija dne 27. lip-nja u Deklevevoj dvorani.
U nedelj u dne 27. lipnja o. g. priredila je Slovenska Kulturna Akcija u Deklevevoj dvorani u Buenos Airesu (Jorge Ne\vbery 3568) izložbu kipova i crteža velikega hrvatskog kipara Ivana Meš-troviča'. Unatoč nevremenu sakupio se lijep broj predstavnika slovenske in hrvatske intelektualne elite u spomenutoj dvorani, da prisu-stvuju otvorenju ove izložbe, opse-gom doduše ograničene i minija-turne, ali po svojoj kvaliteti vrlo* značajne, jer izležene umjetnine noše izraziti pečat Meštrovičeva genija u njegovoj najzrelijoj i naj-izgradjenijoj fazi.
Izloženi predmeti pripadaju pri-vatnoj zbirci gdje Marice Meštrovič-Pelicarič, kčerke velikog umjet-nika, koja živi u Bs. Airesu i koja ec spremno odzvala molbi brače Slovenaca, da ih posudi za ovu
jednodnevnu izložbu, koja je u svojim relacijama uspjela i predstavljala je iskrenu manifestaciju hr-vatsko-slovenskoga bratstva i su-radnje na kulturno-umjetničkom planu.
Nakon pozdravnog govora pred-sjednika Slovenske Kulturne Akcije u Argentini gosp. Rude Jurčeca, istaknutoga slovenskega intelektualca, čiji podlisci u „Svobodnoj Sloveniji" odaju pisca opsežne na-obrazhe, a; koji je zaželio dobrodo-šlicu prisutnim Hrvatima i Sloven-cima, recitirano je na uspješan način nekoliko duboko impresivnih cdlomaka o Ocu iz spisa gdje Marice Meštrovič-Pelicarič.
Posebnu pažnju svih prisutnih je privuklo razlaganje tajnika Slovenske Kulturne Akcije g. M. Marolta, koji je u iserpnom pregledu iznio odnos Mitroviča prema slo-vencima.
Nakon pbmnjivo saslušanog govora g. Marolta proglasila je gdja Marica Meštrovič-Pelicarič izložbu otvorenom."
XVI. KULTURNI VEČER —-V sporedu kulturnih večerov le-tešne sezone sporočamo spremembo v datumu filmskega večera, ki smo ga v 3. številki “Glasa” napovedali za 29. julij t. 1. Ta večer
se bo vršil naslednjo nedeljo, t. j.
1.	avgusta ob 8. uri zvečer. Č. g. Flek bo v uvodu govoril o etični vrednosti filma, v 4 odmorih pa bo g. Niko Jeločnik opozarjal na umetniške vrednote v filmu.
IZ DELAVNIC USTVARJALNIH
ČLANOV
Ustvarjalni elan leposlovnega odseka, pesnik in pisatelj Vinko Beličič, ki živi na Opčinah pri Trstu, je izdal v založbi Tabor v Trstu pesniško zbirko Pot iz Doline. Zbirka obsega 21 pesmi, nastalih ,,po pomladi leta 1945 na robu domovine". Knjiga je izšla v 200 numeriranih izvodih. Opremila jo je s 4 linorezi siikariea: in grafičarka Aleksa Ivanc iz Rima, ki sodeluje s serijo lesorezov, linorezov in monotipij tudi na grafični razstavi „Slovenske kulturne akcije". Pot iz Doline je na prodaj v naši pisarni ea ceno 25 pesov.
Ustvarjalni član glasbenega odseka Drago Marijan Šijanee je v sredi maja t. 1. dirigiral v okviru argentinske državne kulturne komisije simfonični koncert v gledališču Cehvantcs. Buenosaireška kritika je polna hvale; kritik A-y v ,,Freie Presse" se huduje zaradi preredkega nastopa tega dirigenta, — ki deluje v Evi Peron —, v Buenos Airesu.
Drama ,,Svitanje" ustvarjalnega člana leposlovnega odseka dr. Stanka Kocipra, ki je bila' v slovenščini uprizorjen^ pred dVema letoma, je prevedena v španščino in jo bo v kratkem uprizorila gledališka skupina v Temperleyu v avtorjevi režiji. Na istem odru je dr. Kociper režiral že več predstav.
Ustvarjalni član glasbenega odseka dr. Julij Savelli, ki je dirigiral dne 16. 5. „Gal!lusov“ koncert slovenskih narodnih in ponarodelih pesmi, je za argentinsko občinstvo z istim zborom dirigiral vokalni koncert v teatru Smart. Na sporedu so bile Gallusova maša, vrsta modernih in ljudskih slovenskih korovskih skladb in argentinske stvaritve. Med izvajanimi skladbami so bila tri dela naših ustvarjalnih članov glasbenega odseka, dve Draga Marijana Šijanca in ena Lojzeta Geržiniča.
Ustvarjalni član likovnega odseka Marijan Marolt je objavil v lujanski reviji „La Perla del Plata" članek „La Virgen, Reima del Arte en las Misicmes". V isto revijo je napisal ustvarjalni član filozofskega odseka Franc GlaVač razpravo „La Virgen Maria y la Iglesia del Oriente".
Del, ki jih objavljajo' naši ustvarjalni člani v splošnoznanih slovenskih publikacijah ali ki jih vršijo v okviru prav tak0 znanih slovenskih kulturnih ustanov, na tem mestu ne objavljamo.
REVIJA MEDDOBJE'
SEZNAM KNJIG V DRUŽBENI KNJIŽNICI
(Nadaljevanje)
V	kratkem bo izšla prva številka nove slovenske literarno-kul-
turne revije, o katere nastanku in nalogah smo pisali bralcem „Glasa“ v njegovi drugi številki.	,	,
Vinko Beličič priobčuje dve. pesmi, v klaterih se pokrajina in misel spajata v doživeto lepoto. Tine Debeljak poje v novi rimi in novih pesniških prispodobah ljubezenske pesmi, 'združene v ciklus „Za-riski š kredo". Rafko Vodeb je za to številko poslal nekaj pesniških silhuet in pesem spominskega doživetja. Jeremija Kalin riše pot Antona Novačana s pesmijo prigodnico. Marisol de Castro iz Madrida je prevedla v španščino Zupančičevo „Prišl[a si“ in Balantičevo „Ele-gijo", ki kažeta kako močna pesem v tujem jeziku ničesar ne zgubi.
V	prvi številki Meddobja bo objavljenih tudi nekaj pesmi iz No-vačanove zapuščine, med drugim ena verzija prologa k „Frideriku Celjskemu". Istočasno bo objavljen tudi celotni pregled pesnikove zapuščine.
Revija prinaša dve prozi. Lojzeta Novaka „Jakob Sršen" je psihološka zgodba o „slabem“ človeku, ki ne more pognati korenin v tujini, pa naposled zaradi' sile spominov propade. Bine Šulinov objavlja v tej številki daljšo prozo. „Odhojcne stopinje" so misli nekoga sredi življenjskje poti.
V	„Pismu iz Nemčije" govori Ignacij Lenček o miselnosti ljudi v Evropi po preteku desetletja, o duhovnem nemiru, o iskanju in 'tavanju človeka, znova postavljenega pred življenje. Milan Komar objavlja prvi del članka „S tokovi ali proti tokovom", kjer razmišlja in kaže pot med dvemi človeškimi stališči v vsakodnevnem življenju: med hlastanjem po novem in med mržnjo do vsega novega.
Anica Kralj („Obisk pri Bari Remec") je pogledala za kulise življenja ene naših največjih umetnic izven domovine; pogled, ki približa umetnika njegovemu občudovalcu. Marijan Marolt razpravlja o novejših likovno-umetnostnih publikacijah in izsledkih doma in v svojem gledanju daje poleg informacije tudi svoj osebni pogled na dogajanja.
Pod rubriko „Črke, besede, misli" Ruda Jurčec na nov način prikazuje razne izseke iz kulturnega življenja po svetu in doma. Govori o Papinijevem . Hudiču" in o istem problemu pri drugih modernih pisateljih (Sartre, Camus); o novih pogledih doma na literarno delo v preteklosti. Pod naslovom „Čas na tribuni" nam France Gorše daje ssfoje misli o likovni umetnosti v ZDA ter o Van Goghu.
„GLasba“ ima v tej številk; dva daljša članka: »Predstavljamo se", kjer so poročila o glasbenem udejstvovanju naših umetnikov v tujini, ter »Predstavljajo nas", kjer pisec govori o izvedenih slovenskih skladbah v pretekli sezoni ter o članku Cirila Krena o slovenski glasbi.
Sledijo ocefne knjig (Ahčinova »Sociologija", Terčfljevi »Vozniki" v francoščini, Vodtibova zbirkja »Kam potujejo oblaki" ter Be-ličičevi knjigi »Antologija pesništva" ter »Kačurjev rod"). Zadnje strani te številke Meddobja izpopolnjuje clbširna »Kronika" s kulturnimi novicami iz raznih koncev sveta, z izpiski iz domačih in tujih revij, z gradivom za razumevanje novih kulturnih dogodkov.
DVE NOVI SLOVENSKI KNJIGI
LETOŠNJI KNJIGI SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE STANKO KOCIPER: MERTIK
Mertik je z zrnjem plačana mezda mlatičem, honorar v naravi bi rekli. Pri Kociprovi knjigi bi dejali, da je to v prelestni prleški naravi plačan, — ne plačan, ampak podarjen dar svojim sorojakom za mejo.
Kot naslov povesti je pa Mertik ena izmed sedmih, ki bodo zbrane v tej knjigi. In ker je ta beseda tako lepa, njena povest pa še lepša, se bo vsa knjiga imenovala —- Mertik.
2. Filozofija
Obras de San Agustin. Madrid 1946. Tomo I, str. 782; Tomo II, str. 975.
Belloc Hilaire, La Crisis de Nues-tra Civilizacion. Buenos Aires 1945. Str. 352.
Berdiaeff Nicolas, Dialeetigue Exi-stentielle du Divin et de l’Hu-main. Pariš 1947. Str. 244.
Olgiati Francisco, Carlos Marx. Buenos Aires 1960. Str. 384.
Silva-Tarouca Amadeo, Thomas heute. Wien 1947. Str. 209.
4. Leposlovje in literarna zgodovina
Papini Giovanni, Histcria de Cris-to. Buenos Aires 1951. Str. 620.
Coccio.H Carlo, El Cielo y la Tierra. Buenos Aires 1952. str. 432.
Menendez y Pelayo. Las Cien Me-jores Poesias Liricas. Buenos Aires 1946. Str. 246.
Dostoiewski Fedor,, El Idiota. Scgovia 1926. T. 1—3, str. 1004.
Wast Hugo, Todas las Novelas. Madrid 1942. Str. 2006.
Cankar Ivan, Izbrana dela. Ljubljana 1951. Str. 571.
Cankar Ivan, Moje življenje. Ljubljana 1920. Str. 186.
Balantič Franc, V ognju groze plapolam. Ljubljana 1944. Str 160 + XLVIII.
Grivški F., Vozniki. Gorica 1940. Str. 110.
Puškin Aleksander, Izbrane pesmi. Prevedel Mile Klopčič. Ljubljana 1946. Str. 119.
Lah Ivan, češka antologija. Ljubljana 1922. Str. 322.
Župančič Oton, Izbrane pesmi. Ljubljana 1948. Str. 191. •
Goethe J. W., Pesmi. Uredil Fran Albreht. Ljubljana 1950 Str. 296.
Leben Stanko, Problem Dantejeve Beatrice, Ljubljana 1940. Str. 94.
Jcvnikar Martin, Vsebine slovenskih leposlovnih del. Trst 1953.
I. del, str. 212.
Moder Janko, Iz zdravih korenin močno drevo. Celje 1952. 1/1, 2. Str. 384.
5. Likovna umetnost
Skrajnič Kosta, Ivan Meštrovič. Beograd 1919. Str. 24 + LXVII z reprodukcijami.
Ars, Buenos Aires. Št. 55—59, vmes knjigi o Verdiju in Leonardu da Vinci.
Neufert Ernst, Arte de Proyectar en Arquitectura. Barcelona — Buenos Aires 1944. 285 s ca. 2000 načrti.
Lhote Andre, Traite de la Figure.
Pariš 1950. Str. 255, 102 sliki. Luc-Benoit, La sculpture Francai-se. Pariš 1945. Str. 299 + XCVI.
6. Zgodovina
Rupel Mirko Valvazorjevo berilo. Ljubljana 1951. Strani 365 + XXIV. 71 slik.
Churchill Winston, Se Cierne la Tormenta Buenos Aires 1949. Str. 689.
Belloc Hilaire, Las Cruzadias. Buenos Aires 1945. Str. 398.
Bardy Gustave, L’EgIise et les der-niers Romains. Pariš 1948. Strani 299.
8. Zemljepis, potopisi
Stupan Milica, Slovensko ozemlje. Ljubljana 1938. Str. 275.
.5
Nekateri člani so knjige darovali. Najlepša jim hvala! Drugi so jih posodili; tudi njim najlepša hvala! Iz Severne Amerike sta na poti dve pošiljki. Ponovno prosimo lastnike knjig, ki jih sicer ni do^ biti, naj nam jih posodijo. Od dveh prijateljev naše družbe smo dobili seznama njunih knjig, ki so dostopne v njunih domačih knjižnicah vsem, ki se za tvarino v teh knjigah zanimajo. Iskrena jima zahvala! Tako se gradi knjižnica, kot si jo je zamislil pokojni prelat dr. Odar. Prva knjižna omara je skoraj polna. — Eden naših ustvarjalnih članov nujno potrebuje Zbornik zimske pomoči. Kdor ga ima, ga prosimo, naj nam to javi, da si pride dotični izpisat podatke.
ZBORNIK KULTURNE KRONIKE
Prosimo vse ustvarjalne člane, naj nam sproti poročajo o vsem, kar so napisali za tujejezične revije in liste in s čimer so sodelovali pri kulturnih prireditvah izven ožjega, slovenskega okvira. Ni to samohvala, ampak podpora dolžnosti, da vsako slovensko kulturno dejanje v tujini registriramo. Vse ustvarjalne in redne člane, pa tudi vse prijatelje kulturne akcije prosimo, naj izrežejo in nam potem ob priložnosti izročijo vse časopisne notice in druge vesti o sodelovanju naših kulturnih ustvarjalcev v tujini. Bilo je že postavim v argentinski prestolici dosti koncertov „Gallusa“, gospe Golobove, D. M. Draga;-vsi listi so o tem poročali, a nikjer ni ohranjenih poročil. Prav isto se dogaja v Clevelandu in drugod. Vse to je pa prevažno gradivo za bodočo zgo>-dovino slovenske kulturne aktivnosti v teh časih. Ni važno, če je ali ni ustvarjalec, ki se uveljavlja v tujini, čliatn Slovenske kulturne akcije. O vsem in vsakomur zbirajte podatke in nam jih odstopajte za Zbornik kulturne kronike, ki je za zdaj arhiv, pa bo nekoč živ vir.
Sedem povesti torej, lahko bi jim rekli novele, ki se bodo vrstile v tem-le redu:
1.	Zemlja se je potegnila,
2.	Ilovščak je pogorel,
3.	Starca,
4( (Peter Koš jak,
5.	M e r tlik ,
6.	Koline Rudeka Novaka,
7.	Tomašeka Muhiča najlepša bratev.
Za uvod tej knjigi je dr. Tine Debeljak napisal zajeten uvod. V njem pravi, da je Kociper najslikovitejši slikar Slovenjskih goric. Z njim prihaja v slovensko književnost dober človek in to tam, kjer so vanjo vstopali doslej samo razvratneži in zločinci s Kraigherjem, Ingoličem, Miškom Kranjcem in Koprivcem. Kociper je prozaist, to se pravi pripovednik, toda največja vrednota Kociprove pripoved-nosti je — poezija!
Mnogo je med nami ljudmi, ki ne morejo pozabiti pisateljevega roman;a- „Goričanec“, ki je izšel leta 1942 v zbirki „Naša knjiga1' Jugoslovanske knjigarne. Bila je to literarna senzacija, po dolgem času prav posebno velik literarni dogodek, ob katerem je napisal prav Debeljak takrat, da je to slavospev Prlekiji, njenemu soncu, grozdju, oblakom, vinu in ljubezni. In ta umotvor je prišel na svetlo v času — od komunistov zapovedanega kulturnega molka!
Novele ali povesti, ki jih bo izdala Slovenska kulturna akcija kot svojo prvo knjigo, so vzklile iz pisateljevega srca vse tam okoli „Goričanca“ in so še bolj polne poezije, slikovitosti, dramatičnosti in poudarka na dobrem človeku, če je „Goričanec“ dober, srčno dober gruntar, potem so ti ljudje iz knjige „Mertnik“ po Debeljaku čudovite demonstracije malega človeka za človeško veličino in vrednost. Beda viničarjev, podobna naši, a vkljub bedi dobrota v duši! Kaj more biti izseljencu, ki gostuje na tujem, bolj sorodno?
Zato mora ta knjiga iziti, ker je most iz domovine v naš novi svet. Kociprov jezik pa je narodni zaklad, kot ga tako dragocenega nihče drug ni prinesel s seboj.
' IVAN PREGELJ: MOJ SVET IN MOJ ČAS
Ivan, Pregelj je bil gotovo za Ivanom Cankarjem vodilni slovenski pisatelj in to v desetletju po prvi svetovni vojni. Danes velja za klasika slovenskega ekspresionizma, obenem pa za enega glavnih katoliških pisateljev, tistih namreč, ki so začeli zavestno oblikovati religiozni problem in ga niso več uporabljali le kot rekvizit. ,,Plebanus Jchannes“ je postal eden najglobljih duhovnih umotvorov, ki je tudi v tolikšni meri reprezentativen, da bi že zdavnaj zaslužil več prevodov v tuje jezike, kot jih je doživel.
Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani je svoj čas izdala deset zvezkov Pregljevih Izbranih spisov. Pa to so samo njegove glavne umetnine. V tej zbirki manjkajo še ljudske povesti (Peter Pavel Glavar itd.) in drame.
Zdaj je Pregelj prestopil v enainsedemdeseto leto, literarno je pa utihnil že pred petnajstimi leti. Ko je pred desetimi leti praznoval svojo šestdesetletnico, je knjigarna — založnica izbranih spisov — izrazila željo, naj bi pisatelj za to priložnost napisal svojo avtobiografijo. Pridobila je drugega književnika, ki je iz vseh mogočih mladinskih in drugih listov, dnevnikov, revij, Mohorjevih knjig itd. zbral vse tiste dotedanje Pregljeve prispevke, v katerih opisuje pisatelj svoje lastno življenje, izraža v njih svoje najosebnejše misli, komentira kulturne probleme svojega časa in izpoveduje tudi svojo narodno in nazorsko usmerjenost. Iz tega drobnega gradiva je sestavil urejevalec lepo Pregljevo „čitanko“, v kateri še vrstijo dogodki iz vseh postaj pisateljevega življenjskega delovanja, tako iz Gorice, Istre, Kranja in Ljubljane. . . So to črtice, potem drobiž in zopet cele zgodbe, vse pa zanimivo; prav posebno je vše to zanimivo s kulturnozgodovinske plati in za poznavanje Pregljevega umetniškega in narodovega kulturnega življenja. Tu so zbrane prigodnice slovenskim škofom, Janezu Ev. Kreku, obsodbe zločinov, napovedovanje socialne revolucije. Posebno vrednost daje zbirki izliv ljubezni do treh slovenskih pokrajin, do Tolminske, Istre in Gorenjske. V tej čitanki je rešen pozabe sonetni venec o Bogu, v njej roma Pregelj k Mariji in se pokaže tudi v svoji borbenosti.
dramatik ivan pregelj
Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije bo v nedeljo 25. julija uprizoril Ivana Preglja žalno 'gro „Azazel“. S takšno pomembno uprizoritvijo pač hvalevredno 2ačenja svoje ustvarjalno delo, saj Kregelj skupno s Cankarjem in Prezgodaj umrlim Antonom Leskovcem predstavlja do zdaj ne-Presegljivi vrh slovenske dramatike, ki se je prav ob teh treh imenih docela otresla svojega začetnega diletantizma in prigodni-štva, pa se zavestno uvrstila kot del slovenske umetniške tvornosti °b vse ostale, že krepke veje nje-Ue: likovno umetnost, arhitekturo, Poezijo in beletristiko. . Dvakrat vredna pa je uprizoritev Pregljeve najmočnejše drame še posebej zato, ker se Slovensko Narodno Gledališče v Ljubljani ob lanskoletni dramatikovi sedemdesetletnici njegovega gigantskega dela za slovensko književnost in za gledališko umetnost posebe ni spomnilo z izvajanjem kake njegove drame, marveč je skrb za proslavitev tako Vrednega jubileja preložilo na rame Društvu slovenskih kniževni-. kov, ki je Preglja bolj v zatišju kot javno omenilo1 skupno z osemdesetletnico Frana: Ellerja in petdesetletnico Vide Tauferjeve.
Slovensko gledališče je Visa leta Preglju, ki za gledališko- umetnost Ui manj živel kot za svoje romane, Povele in črtice, drlalo veliko krivico. Od vse dramatikove talijske bogatije je samo dvakrat uprizorilo njegovega Azazela: leta 1924, skoraj po izidu drame v knjigi — resnici na ljubo bodi povedano, da je bila uprizoritev dc-kaj neugodno sprejeta i pri kritiki i pri občinstvu; krivdo za to v največji meri nosita uprava in režiser — pa med vojno, ob pisateljevi šestdesetletnici, leta- 1944, ko je režiser
Milan Skrbinšek svojo prejšnjo malomarnost popravil in nam skupno z inscenatorjem arh. Gajškom nudil ono najlepših in najboljših predstav v zgodovini ljubljanske drame. Prav tod je morda vzrok, da naš človek v Preglju pozna vse bolj romanopisca, 'novelista in pisatelja ljudskih povesti kot so „Mlada Breda“, ,,Božji mejniki" in „Umreti nočejo", kot pa dramatika, ki ni last samo slovenskega dramskega vzpona, marveč bi bil v nemajhni meri ponos tudi' največjim svetovnim odrom, če ga bomo znia.li kdaj svetu pravilno predstaviti. Njegovi drami „Aza-zel“ in ,,Salve virgo Oatharina ali Ljubljanski študentje" menda v polni meri opravičujeta to smelo trditev.
Pregljevo poseganje v dramatiko teče vsa leta njegovega plodnega ustvarjanja sporedno z njegovim pisateljevanjem. V Gledališkem listu SNG, štev. 3 (1953-54) je priložnostni glosar „jt“ ob pisateljevi sedemdesetletnici zbral niz dragocenih, do zdaj skoraj neznanih podatkov o njegovi dram-ski tvornosti. Iz njih posnamemo, da je Pregelj s prvimi dramiatski-mi poskusi začel leta 1911 kot mlad profesorski suplent, ko je v tisku objavil svoja prva prizora ,,Harlekini" in „Boj za gimnazijo". Leto pozneje, ki je tudi mejnik njegovemu slovstvenemu delu — prišel je službovat v Kranj — se je od blizu seznanjal z Ijudsko-prosvetnim .delovanjem po naših podeželskih odrih; prav takrat je začel v tednik ,,Gorenjec" pisati tudi svoje prve dokaj kritične ocene o nastopih naših podeželskih diletantov. Tod nam je iskati zametek poznejšega Pregljevega kritičnega razčlenjanja gledališke umetnosti, ki ga je s tolikšno ve-
hementnostjo razvijal po prvi vojni na skopo odmerjenih straneh dijaškega mesečnika „Mentor“. Prav s temi razmišljanji in kritičnimi spisi v „Mcintorju“ o drami, dramatiki, igralstvu, režiji in podobnem si je Pregelj nedvomno-zaslužil naziv slovenskega dramaturga. Bodoči pisec slovenske dramaturgije ne bo mogel in ne bo smel -mimo te prebogate Pregljeve dediščine. Svojemu kritičnemu raziskovanju v labirintu Talijine umetnosti je Pregelj zvest prav do kraja svojega ustvarjanja, ko med vojno, telesno že skoraj hrom odloži pero in izjavlja svojemu bivšemu gimnazijskemu gojencu: „Niti besede več! Kar sem napisal, sem napisal..." Tik pred drugim svetovnim spopadom je izdal lep in dovršen doprinos k slovstveni teoriji z naslovom „Osnovne črtice knjižne teorije", kjer je nekaj deset strani pc-svetil prav dramski umetnosti: to so spoznanja in dognanja resnega in kritičnega dramaturga, ki se težavne snovi svojih raziskovanj ne straši, marveč jo kot gnetljivo glino zgrabi z obema rokama in nam iz nje oblikuje lik, ki predstavlja neprecenljivo vrednost.
V svojih kranjskih dneh je Pregelj hkrati s prvimi zasnutki za veliki roman o tolminskih puntih „Tlačani“, napisal tudi svoje prvo večje dramsko delo — trilogijo „Vitia" (življenje), ki vsebuje tri drame: enodejanko „L’homme au mJasque“; tridejanko „Rošlin in Verjanko" in enodejanko „Mirabi-lis Jalapa". Zadnjo so 1914 nesrečno uprizorili dijaki' na Ljudskem odru v Ljubljani. Pregljev umetniški zanos se je v tistih letih že izoblikoval v izrazitega misti-ka-ekspresionista;-prav to omenjena dramatska trilogija zavestno izkazuje: s trilogijo je Pregelj napravil drzen, a koristen korak, ko se je otresel domačij-ke -s-novi naše prejšnje slovenske dramatike in skušal slovenski drami nakazati nova pota:	medtem ko Cankar
snovno sicer odločno prelomi s takrat uzakonjeno govekarsko tendenco „ljudskih iger in dramatizacij" — v ,,Krpanovi kobili" za vse čase dokaj krepko obračuna s te vrste gledališko plesnijo- — a s svojimi dramami, z izjemo „Lepe Vide", še vedno uklanja glavo modernizirani formi meščanske drame, se Pregelj odloči tudi za nove dramske oblike; snovni svet rea-
Rokopis tega zbornika je napravil vso dolgo begunsko pot do izseljenstva in je zdaj doživel čas, ko lahko iz tujine ponese pozdrav Kreglju za njegovo sedemdesetletnico. Izdaja takšne knjige pomeni veliko kulturno dejanje, ona bo pečat kulturne zrelosti emigracije, ^daja te knjige se po pomembnosti lahko kosa z vsako novo slovstveno ali znanstveno knjigo ali priredbo umetnostne razstave. Knjiga ®&ma pa nj znanstvena, čeprav ima za znanost veliko vrednost, ampak •j® po užitku, ki ga nudi, zabavna, res življenjska, ker prinaša to, kar i® pisatelj o svojem življenju povedal.
Knjiga bo obsegala nad 300 strani v formatu izbranih spisov, katerim se pridružuje kot XI. zvezek, pa bodo morali slediti kot na-^nljni zvezki še ljudske povesti in drame. Slovenska kulturna akcija j® srečna in vesela zaupanje, da ji je urejevalec knjige zaupal njen
izid.
listične drame, ki išče dejanj edinole v omejenem vidnem svetu, razmakne na široko, in na globoko, ko podobno starodavnim grškim tragedom išče odgovor za svoj dramski „čemu?“ v neizmerni resničnosti vidnega in nevidnega vesolja, v notranjem jazu človeka samega, grebla in milosti, smrti in odrešenja. Med prvo vojno je napisal dve enodejanki: ,,Berači" in ,,Katastrofa", ki pa jo je v izbranih delih preimenoval v „Vest“. Obe sta lep prikaz tega Pregljevega dramskega, vzpona. Vsaj po zunanji formi so prav „Berači“ nekak predhodnik prečudovitim množičnim prizorom v „Azazelu“.
Po prvi svetovni vojni pa nam Dom in Svet predstavi Ivana Preglja kot dramatika velikega zamaha, ko objavlja njegovo štiri-dejansko žalno igro „Azazel“, dramo Magdaleninega odrešenja in Judovega padca: ekspresionistično simboliziran spopad med mese-nostjo in duhovnostjo, med grehom in milostjo, če Cankarjeva „Lepa Vida" s svojim opojnim simbolizmom predstavlja odkrit prelom s prejšnjo formo slovenske dramatike, pa je Pregljev „Azazel“ nedvomno tudi dokončni prelom s snovjo, ki jo je slovenski dramatik do tistih dni oblikoval. Drama je 1923 izšla tudi v knjigi in leto pezneje jo je na svojih deskah dokaj klavrno krstilo ljubljansko narodno gledališče. .,Aza!zel“ je samo del mogočnega dramatikovega koncepta bibličnih dram, katerih najmočnejša naj bi bila že napovedana, a nikdar priobčena „Grehi kralja Davida". Dve leti pozneje nam je podaril ekspresionistično zasnovano enodejanko „V Emavs", z motivom Prešernove smrti. V ljubljanski drami je bila že na sporedu, a je uprizorili niso. Po priložnostni „Smrt sv. Cirila" in pravljični igri „Za mamico", se je lotil tudi opernega libreta; glasbo mu je obljubil komponist p. Hugo-lin Sattner OEM. Tako je napisal znano operno besedilo „Kompoj-steljski romarji",. ki gai je skladatelj prekrstil v ,,Tajdo". Opera je doživela dokajšen neuspeh, pač v veliki meri zaradi pesnikovega in skladateljevega skoraj popolnega nepoznanja operne tehnike.
Svoj najvišji dramski vzpon pa je Pregelj nedvomno dosegel v tragediji' „Salve virgo Catharina ali Ljubljanski študentje", ki do danes še ni doživela uprizoritve, četudi jo je Dom in Svet objavil že leta 1928. Osmošolci ljubljanske klasične gimnazije so dramo v režiji prof. Meliharja 1940 sicer pri-
pravljali, pa so uprizoritev pozneje rajši zamenjali za „Jakoba Rudo". V tragediji je za zunanje okolje prevzel sicer baročno Ljubljano 17. stoletja, z nje jezuitskimi šolami in katoliškim reformacijskim duhom, a v tehniki dramskega dialoga, v arhitektoniki dramske zgradbe same, pa v duhu dramskega vzgiba samega je v tej svoji največji stvaritvi tako samosvoj, tako izrazito samonikel, pa hkrati take drzen, a ne predrzen, v iskanju novih oblik slovenski dramatiki, da mu skoraj ne moremo najti vrstnika v domači dramski literaturi, marveč bi mu opravičeno lahko iskali primerjavo edinole v Claudelovem „Le soulier de satin — Svileni šoln", ki po obsežnosti svoje kompozicije, pa po razsežnosti epične prostornosti našega pesnika sicer prekaša, a mu po globokem doživetju katoliškega duha in zamaknjenosti v vesolj-nost božjega stvarstva zvesto podaja roko. če kje, je Pregelj nedvomno prav v te j tragediji na globoko in v polno izpovedal svojo ne samo zunanje formalno, marveč tud; na znotraj globoko občuteno katoliško miselnost in svetovni nazor. Claudel je v svojih dramskih in pesniških stvaritvah ves Francoz, kar ga je: črpa namreč tam, kjer s:e je francoski duh najvišje vzpel in nam zapustil neminljive vrednote, ki danes ne plemenitijo in ne dvigajo nič manj, kot so ob svojem času: v sončnem siju krščanske gotike. Slovenska gotika nam je bila do polpreteklosti prekrita z janzenističnim beležem in baročnimi »popravki in dopolnili". Pregelj tedaj črpa tam, kjer se je doslej slovenska tvornoist vzpela najvišje: v baroku. Tod pa doseže i kot romanopisec i kot dramatik presenetljivo veličino. Saj kaj pa je jezuitska reformacija, tudi pri nas na slovenskem, drugega kot poslednji, zares mogočni odmev gotskega soredjia in duhovne umirjenosti ? Prav v tem pa je posebna odlika Pregljevega katolištva, o kateri danes v domovini sicer molče, ker molčati mo-raj°> a mimo nje ne morejo, kar je očitno prav iz tega, da je Pregelj v naših dneh v kot potiskan in preziran. Tod pa je tudi izrazitost Pregljevega' narodnega-slovenske-
ga duha, ki je po svojem bistvu in po tradiciji katoliški, katoliški tako, da drugačen sploh biti ne mo-' re. Moč Pregljeve dramatike je resnično v njeni prav izraziti katoliški prepričljivosti, ki ni vsiljiva, še manj tendenčna, saj raste in zori sama iz seibe, iz nujnosti pesnikovega umetniškega ustvarjanja, iz svojskega doživljanja slovenske narodne duše. Prav zato ni odveč, v naših dneh naravnost potrebno, da pribijemo: v Preglju smo Slovenci od Boga prejeli svojega največjega katoliškega dramatika in pisatelja. Kar je Fran-cozcm Claudel, Špancem Peman, Italijanom pa Tirinanzi, je nam Slovencem Ivan Pregelj: ni se nam ga treba sramovati.
V domovini so bežno zapisali, da je Pregljevo slovstveno ustvarjanje že prešlo v slovensko literarno zgodovino, »kjer ji je ob oceni naših kritikov že odmerjeno določeno mesto, ustrezajoče kakovosti in pomembnosti njegovih del. .. “ Slovenska kulturna tvornost je, ki Preglja danes, vsaj v tujini, kamor je izgnana, postavlja na visok svetilnik: ta je, ki v zamejstvu svobodno oznanja o Preglju to, kar morajo trenutno domači, režimu vdani in z režimskimi zvezdi mi odlikovani zgodovinarji in kritiki prezreti in zatajiti, namreč njegovo katolištvo in njegovo glo-beko občuteno slovenstvo — dvoje najvišjih prvin slovenskega umetnika, brez katerih si Pregljeve umetnosti sploh misliti ne moremo. Če tedaj ne sme spregovoriti domovina, naj oznanja domovina v tujini: v tem je naš ponos in naše zrelostno izpričevalo, da smemo Preglja svobodno predstavljati po njegovi resnični podobi — katoliškega umetnika, ki je i naši književnosti j naši drami pokazal nova pota, slovenska, zares narodna, ki pk menitih vrednot naše preteklosti ne odklanjajo, marveč nas prav z njimi Obogatena vodijo k novim, še popolnejšim snovanjem in ustvarjanju v okrožju zapadno evropske krščanske tradicije in kulture. Tudi Pregljeva dramatika je v enaki meri kot njegova noveli-stika trden zid slovenske besedne tvornosti proti navalu modernega azijsko-mcngolskega barbarstva.
Nikolaj Jeločnik
Vse, ki znajo ceniti prizadevanja Slovenske kulturne akcije, vljudno vabimo, da se včlanijo vanjo in pri njej sodelujejo. Prijave se sprejemajo na kulturnih večerih in na Granaderos 61, Buenos Aires
Nadaljni kulturni večeri
Nepričakovano velik obisk — 62 Poslušalcev je zaznamoval lahko ^fonist V., t. j. filozofskega ve-cera. Večer je vodil vodja filozofskega, odseka univ. prof. dr. Igna-c>j Lenček, ki je imel tudi uvodni Sovor, v katerem je poudaril posebnost filozofskega znanstvene-dela prav v sedanjem času. Glavni predavatelj je bil g. dr. ^tilan Komar, ki je govoril o kul-Sri in časovnosti. Po odmoru sta k isti temi podala svoja koreferata dr. Ignacij Lenček in g . dr. Vinko Brumen., Razvila ,se je za tem s>lno živahna debata, v katero je Poseglo kakšen ducat poslušalcev, ki jim je dr. Komar sproti dajal Pojasnila in odgovore. Težko je kilo nazadnje debato zaključiti, ker le bil čas, do katerega smo smeli tszpolagati z dvorano, že za celo Pro prekoračen.
*
17. junij je bil posvečen Paulu Claudelu. Izredno slabo vreme je Pretilo z možnostjo odpovedi večera, toda prišlo je vendar 42 ljudi in prišli so tudi vsi sodelujoči, tako da se je ves program po Pačrtu izvedel. Predsednik g. Ruda Jurčeč je v temeljitih izvaja-Pjih prikazal pisatelja kot genija 20. stoletja (besede Pija, XII.) in Danteja naših dni. Sledil je film, v katerem je režiser Jean Louis Barrault ob glasbeni spremljavi, ki jo je oskrbel Arthur Honeger, združil intervju z življenjepisnim Prikazom pesnikovega življenja, francosko veleposlaništvo je ta izredni film posodilo Slovenski kulturni akciji za daljšo dobo, da So prireditelji iz njega lahko črpali snov in pojasnila za izvedbo sporeda. Drugi del večera, ki je bil Prireditev Gledališkega odseka in Sa je zamislil in naštudiral N. Je-točnik, je obsegal recitacije in odlomke. Tine Kovačič je podal Pesem p sv. Frančišku Ksaveriju, ^1. Willempart pa Velikonočno hvalnico. Samogovor Petra Craon-skega je oblikoval Maks Nose, ^tessin spev iz drame ,,Opoldanski delež11 N. Jeločnik, ki je to umet-Pino tudi prevedel v slovenščino. ^ prizoru Violanine Božične noči sta nastopili Vanda Majcen in Nataša Zajc. Nastope je uvajal M. ^ilkmpart. Prvič je na tem večeru uporabljal Gledališki odsek fivoje najmodernejše oderske reflektorje. — Da so se te prireditve lahko udeležili tudi oni, ki jim Prvič vreme tega ni dopustilo, je h'la dne 24. junija ponovitev ce-h'g'a sporeda in se je tega dru-
gega večera udeležilo še nekaj več ljudi kot prvega.
O Meštrovičevi razstavi prinašamo' posebno poročilo na prvi strani.
Na predvečer argentinskega državnega praznika dne 8. julija je bil večer argentinske besede in pesmi. Sodelovali so argentinski in naši umetniki. Večer sta pripravila literarni (Simčič) in gledališki (Jeločnik) odsek, nastope pa uvajal Zorko Simčič. Po argentinski državni himni je govoril k prazniku predsednik Ruda Jur-čec. Sledili so na ploščah trije folklorni plesi v inštrumentaciji Felipa Boera. N. Jeločnik je recitiral Dominguezovo odo „Ombu“ v prevodu Tineta Debeljaka, Lučka Kralj pa v izvirniku „Pia,yador-jevo dušo“ iz pesnitve Santos Vcga“ Rafaela Obligada. Pianist Romeo Paura je odigral Chacarero in Carnavalito, dve tipični ljudski melodiji. Spet je sledil blesteč Debeljakov prevod iz kasteljanščine in sicer tožno „Naricalko“ Guida y Špana, ki jo je baladno podala ga. Nika Adamič-Igličeva, temu pa spet recitacija Lučke Kralj v izvirniku, odlomek iz „Gnezda kondorjev", čigar avtor je Okga-rio Andreade. — Drugi del sporeda je začela koncertna pevka, Maria Elida Canepa. S svojim mehkim sopranom je zapela tri skladbe: Vidalita Alberta William-sa, Vrtnico in vrbo, Carlosa Guas-tavina, in Himno zastavi, Hectorja Panizze. Pri klavirju je spremljal umetnico prof. Geržinič. Poseben dogodek tega večera je bil Martin Fierro, nesmrtni ep Joseja Her-nandeza, ki ga ima že vsega v slovenščino prevedenega pesnik Tine Debeljak. Iz V. speva smo slišali dva odlomka in sicer Martinovo pripovedovanje o spopadu s pijanim laškim stražarjem in daljši epski prikaz Martinovega boja s policijo'. Vsak prizor je najprej recitiral v izvirniku s pristnim gaučovskim prizvokom deklamiator Francisco Maletta, za njim pa v slovenščini Nikolaj Jeločnik. Štirje filmi iz argentinske folklore so pestro zaključili bogati spored.
XV. KULTURNI VEČER — Na filozofskem večeru dne 12. avgusta ob pol osmih bo predaval Dr. Vinko Brumen o temi: idejni temelji medsebojne strpnosti. Ko-referat ima Božo Fink. Vodi Dr. Ignacij Lenček.
XVI. KULTURNI VEČER — 19. avgust. Razstava slovenske izseljenske grafike. Zbrana so dela pok. Marijana Koritnika, Franceta Goršeta, Alekse Ivanc, Božidarja M. Kramolca in Bare Remec, približno 60 umetnin. Kakor kaže, se bo razstava vršila v naših pisarniških prostorih na Granaderos 61, ki bodo seveda primerno preurejeni. Potrebno je, da traja takšna razstava več dni, da si jo morejo ogledati vsi, saj bo to prvi prikaz slovenske izseljenske umetnosti v večji skupini. Zlasti Pa morajo imeti kupci umetnin več časa 'za izbiranje. Razstava bo pričela brez začetnih slovesnosti, ker za večjo množico ljudi ni prostora, v četrtek 19. avgusta ob 4. uri pcpoldnei in ostane odprta vsaj do nedelje 22. avgusta zvečer. Vse dni bedo no razstavi vodstva in sicer dnevno ob 6. uri popoldne, v Soboto in nedeljo tudi ob 11. uri dop.
K RAZVOJU SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Splošno se je začelo opažati, da med rojaki upada smisel za kulturno življenje in žrtvovanje, zlasti še med mladino, in to kljub številnim organizacijam, ki imajo v svojem programu tudi kultur-nc-protsvetno delo. Vzrokov temu je več, ne nazadnje ta, da smo v tujini predaleč od virov kulture v domovini, kolikor pa so nam le dosegljivi, iz njih niti ne moremo mnogo črpati, kajti pospešujejo materialistično pojmovano1 kul-■turnost nasproti našim idealističnim kulturnim idejam.
Doslej smo v tujini kulturno živeli iz tega, kar smo takorekoč s seboj prinesli; hranili smo se z na pot vzetimi sadovi domovinskega kulturnega vrta. Sedaj pa nam ta kulturna popotnica zmanjkuje in kmalu nam ne bo ostalo drugega kakor le kake drobtinice.
Nova organizacija, Slovenska kulturna akcija, maj bi bila tisto zrno, iz katerega bi zraslo drevo, ki bo v domovino pognalo svoje korenine in po njih črpalo iz bogatega kulturnega zaklada preteklosti in iz zdravih virov, kolikor jih je v sedanjosti; čez naše zamejstvo pa bi razprostrlo svoje kulturno vejevje s cvetjem in sadovi zdrave svetovne in slovenske kulture. Po tem cvetju in sa-dovju bodo mogle segati vse druge organizacije in posamezniki v svojo in celotne skupnosti kulturno hrano. Slovenska kulturna akcija naj bi postala neizčrpen vir vsemu drugemu kulturnemu in prosvetnemu delovanju med nami.
KAKO JE SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA ORGANIZIRANA
Ta za slovensko kulturo tako važna Slovenska kulturna akcija pa bo mogla svoje vzvišeno poslanstvo vršiti le v tem primeru, če bo zch’avo organizirana. Sestav družbe je v svojem bistvu tak:
Jedro Slovenske kulturne akcije je ustvarjalno članstvo, iz katerega sestoji tudi odbor. Ustvarjalni člani naj bi bili vsi najpomembnejši slovenski kulturni ustvarjalci (ne toliko posredovalci), združujoči se v odseke, ki predstavljajo razne kulturne panoge. Okrog jedra teh kulturnih delavcev pa naj bi bil krog rednih in izrednih članov Slovenske kulturne akcije.
Temu krogu so namenjeni kulturni večeri in druge prireditve v Argentini, vsem povsod pa naj bi služila kot hranivo izdanja Slovenske kulturne akcije: „Glas“, „Meddobje“, „Vrednote“ in redne in izredne knjige. Ta krog naj bi tudi v prvi vrsti ustvarjalnemu članstvu kulturno ustvarjanje omogočal, s članarino, naročnino in drugimi prispevki, sploh z gmotnimi sredstvi, ki so neizogibna zlasti v naših zamejskih razmerah, ko nimamo države in drugih ustanov, ki so v domovini kulturno ustvarjanje gmotno omogočale.
Ustanovitelji Slovenske kulturne akcije po štirih mesecih obstoja te nove družbe z radostjo lahko ugotove, da začeto delo' veliko lepše napreduje kot se je pričakovalo. Krog navdušenih in zelo delavnih ustvarjalnih članov iz vseh skupin slovenskega zamejstva stalno raste, kulturni večeri nudijo vedno1 bolj izbrane kulturne vrednote, revija „Meddobje“ bo v kratkem izšla prav res bogata, usta nav1 jajc- .je novi odseki za delo na novih področjih kulture itd.
POMNOŽITEV ČLANSTVA
Prvi začetni sunek za pridobivanje rednega članstva v Argentini in izrednega drugod po slovenskem zamejstvu je zbral okrog ustvarjalcev že lepo število poglobljenega kulturnega živlflenjai željnih rojakov. Vendar je treba stremeti za. čim večjim razširjanjem tega kroga, da bo tako čim več rojakov kulturno raslo in da bodo gmotna sredstva nove družbe r zadostna, izdatna. S številnejšim plačujočim članstvom bo Slovenska kulturna akcija mogla vsem še veliko več nuditi, saj so kulturni zakladi neizčrpni, ter vedno novi.
Zato s? pripravlja za mesec avgust drugi sunek članskega pridobivanja. Že sedaj vabimo k vpisu vse, ki sicer imajo smisel za svojo osebno in skupnostno kulturno rast, pa jih ti ali oni predsodki zadržujejo, da se ne včlanijo.
To je prvo, kar je v organizacijskem in gmotnem pogledu Slovenski kulturni akciji treba izpopolnitvi.
AKCIJSKO OMREŽJE SLOVENSKE KULTURNE .AKCIJE
Istočasno pa se vedno bolj čuti pomanjkanje tega, čemur se danes nobena živahno delujoča organizacija ne more odreči in kar je zlasti za njen gmotni obstoj neob-hodno potrebno: akcijsko omrežje, ki naj bi bil0 kot nekako ožilje razpredeno po vsem slovenskem zamejstvu, zlasti pa še po Argentini, in ki naj bi iz osrčja Slovenske kulturne akcije poganjalo kri kulture po vsem telesu zamejske skupnosti, od tam pa prinašalo osrčju možnosti za ustvarjanje: kulturnih snovi in gmotnih sredstev.
DAMSKI ODSEK
V zamejstvu izven Argentine to ožilje predstavljajo zastopniki Slovenske kulturne akcije v posameznih središčih. Za Argentino pa se je pokazala potreba po ostva-ritvi posebno močnega in dovolj gostega ožilja, ki pa naj bi ga predstavljal takozvani damski odsek Slovenske kulturne akcije.
Zakaj prav damski odsek? Naše ženstvo vendar nima kaj več časa in možnosti za tovrstno nalogo izven družinskega ognjišča kot pa moški svet. A vsakdo mora priznati dvoje: da je po eni strani skoraj vsak moški, ki ima, kaj smisla za žrtve skupnosti, zlasti pa kulturni delavec, že sila obremenjen in mu ni mogoče nalagati še trga dela, ker bi potem drugo trpelo; na drugi strani pa je ženska narava vse bolj zmožna pridobivati srca za kako stvar, pripraviti jih do žrtev, tudi gmotnih. In pa še to: Ker naše za kulturno rast zavzeto ženstvo ne more v toliki meri kot moški svet sodelovati v vrstah ustvarjalnega članstva, naj bi svojo ljubezen do kulture v toliko večji meri usmerile k ostvara-nju tudi bistveno potrebnih zunanjih pogojev za usp: h Slovenske kulturne akcije.
SESTAVA ODSEKA
Zamisel damskega odseka je ta: Sestavljalo bi ga kakih 10 gospa
in 20 gospodičen, članic Slovenske kulturne akcije, z različnim živ-Ijenskim ali delovnim okoljem na področjih Velikega Buenos Airesa, tako da bi ne bilo nobenega večjega okraja s slovenskimi naselji brez kake sodelavke damskega odseka. Odsek naj bi tako po svojih članicah vsepovsod med rojaki pridobival Slovenski kulturni akciji redno članstvo, širil njene publikacije in skrbel za zunanjo in družabno plat njenih prireditev.
Odsek bi bil organ tajništva Slovenske kulturne akcije. Njega vodstvo bi sestavljale predsednica, tajnica, blagajničarka, referentke za članstvo, za tisk in za zunanje delo ter družabnost, prideijena pa naj bi bila odboru tudi tajnik in blagajnik Slovenske kulturne akcije, radi zveze.
Odbor bi imel mesečne seje, celotni odsek pa vsake tri mesece, sestanek, dočim bi imele referentke še vse potrebne individualne stike s članicami odseka, vsaka, po potrebi svojega delokroga.
NAČRT DELA
Načrt dela posameznih članic odseka bi bil za leto 1954 nekako tale:
V avgustu, „mesecu članske akcijo", pridobivati vsaj tri nove redne člane.
Mesečno razširiti vsaka 10 številk „Glasa‘‘ med nečlane.
Pridobiti vsej pet naročnikov za vse redne publikacije Slovenske kulturne akcije.
Kolportažno razširjati redne in izredne publikacije.
Izmenjaje pomagati pri zunanji in družabni plati kulturnih večerov, razstav, kulturnih izletov, in drugo, v mesecu avgustu zlasti pri nameravani družabni prireditvi, na kateri bi bil tudi nekak kulturni srečolov" z dobitki umetniške vrednosti.
Z delovanjem gornjega odseka bi „damski odsek" v Argentini zagotovil zunanje pogoje življenja in delovanja Slovenske kulturne akcije in s tem izpolnil zgodovinsko pomembno poslanstvo. Vsaka članica ,,damskega odseka" bi imela lahko prijetno zavest, da je čas. žrtvovan v vse to, predragoceno izrabljen in bogato rodoviten v ohranitev in obogatitev slovenskih kulturnih vrednot v zamejstvu in narodu sploh.
Zato prosimo vse, ki bodo povabljene v Damski odsek Slovenske kulturne 'akcije v Argentini, da se povabilu odzovejo in požrtvovalno sodelujejo.