460
Materino pismo.
Kadar je bila namreč v popolni zavesti ter zdravo mislila, spoznala je, da ji pešajo moči. Pa tudi po svoji naravi je bila bolj žalostna ter rada tožila. Ciliki pa je bilo neizrečeno tesno pri srcu. V domači hiši je tujka, mati ji morda kmalu umre, brat odhaja v daljni svet, in Vida tudi od povodni sem ni prav nič na izpregled. Vse te različne misli so jo vznemirjale, in marsikatera gorka je kanila v beli predpasnik, kadar je bila sama v svoji sobici.
»Ti si žalostna, ker se je tako naredilo pri hiši«, govoril ji je nekdaj Simen. »Jaz sem tudi. Toda poslušaj me, kaj ti pravim: v Zatišju bode zato še ples, velik ples! Le name se zanašaj. Jedno oko imam, pa vidim ž njim prav daleč.«
»Govori, kar hočeš, kadar izgubim mater,   morala  bodem  od  todi, da  še
sama ne vem, na katero stran«, tožila je Cilika.
»Saj nisi brez cvenka. Marsikatero noč si lahko plačaš prenočišče.«
»Brez božje vednosti še las ne pade z glave človeške: upam, da bode še bolje, toda sedaj je  žalostno pri nas.«
»E, Cilika, le nič se ne boj! Saj še Repnikov Tine ne joka, čeprav gre sedaj prvič v tujino. Mi smo pa še doma in še bodemo, če Bog da.«
Ko sta Miha in Tine odhajala iz Zatišja, ni se Tine kar nič ozrl na svojo rojstveno vas in hišo.
»Majhno postoj, Miha«, izpregovoril je šele zunaj Zatišja, »naj hlače zavišem, drugače si bodem vse okresal in otepel z blatom.«
Potem pa sta jo mahala naprej.
(Dalje.)
Ai
Materino pismo.
¦^jiismo belo hčerka piše, Deklica cvetočih let, Mati stara je nareka
Sinu v daljni tuji svet.
»Piši, hčerka draga, piši
Pismo, polno drobnih vrst,
Meni, glej, okorna roka, Tvoj je lahkogiben prst.
Preko gor, morja, in dolov Ljubljenec mi biva sin —
Kaj sem zanj prebila mati, Kaj skrbij in bolečin!
Njemu, hčerka, verno piši: Vedno starka mislim nanj,
Kadar delam, kadar molim. Bdeč in sredi nočnih sanj.
Davno že se mi dozdeva, Kar je pustil rodno vas,
Gnalo ga srce na tuje,
Klical ga je z neba glas.
Vsa je on ljubezen moja, Up, tolažba in radost,
Pred spominom nanj odbegne Srcu sleharna grenkost.
Jedna želja, reci, vedno Dviga k Bogu mi srce:
Da po letih, dolgih letih Svidenja učakam dne.
Ko privede iz tujine
Angelj zopet ga njegov
Iz tujine, lepe zemlje,
Pod še lepši rodni krov . .
Piši, hčerka moja, piši, Lahkogiben ti je prst,
Matere pozdrav pristavi
Sinu koncem drobnih vrst.
Potlej preko gor in dolov
List odpošlji v južno stran,
Vestno, hčerka, ga naslovi, Da ga prejme tretji dan!«
M. O.