85
Poučni in zabavni del.
Človeško življenje.
(Pravljice iz jutrovih dežel; iz ruščine prevel J.  Vrtiški).
Kmalu potem, ko je ustvaril Stvarnik sveta živa bitja, sklenili so osel, pes, opica in človek obrniti se do Boga, da bi zvedeli dolgost svojega življenja, in kaka uloga je komu odločena. Niso se pa mogli zjediniti, kdo izmed njih naj prvi vpraša Boga za to Tedaj se odloči osel v nestrpnosti, biti prvi, in se obrne od Gospoda — bil je ta trettotok ravnd nekako zamišljen v druge posle — s vprašanjem o svojih dolžnostih. Razjaren vsled oslove nestrpnosti odgovori mu Gospod, da je njegova naloga v življenju, nositi na svojem hrbtu tuje breme. Osel se čuti skrajno razžaljenega s svojo osodo ter poprosi Gospoda, naj mu pove, koliko časa mu je odločeno živeti. — »Trideset let", reče mu Stvarnik. — „Milostivi Bog", spregovori v solzah osel, »usmili se mene in skrajšaj ta čas. Jaz *e ne bom mogel tako dolgo močiti. Moj hrbet se mi zlomi pod težkim, neznosnim bremenom, in noge moje mi izkrvavijo vsled neumornega gibanja; kajti kadar zvedo ljudje o moji osodi, ne bom imel pred njimi niti pokoja niti počitka" — Gospod so usmili nad ži* vinčetom, skrajša njegovo življenje do 18 let, ter mu veli, naj se odstrani.
Takoj za tem pride k Bogu pes, da bi zvedel o nalogi in dolgosti svojega življenja. Zapazivši, da je Gospod silno zamišljen, stisne se v kot, da ne bi obrnil njegove pozornosti nase, in sklene čakati, dokler se ne obrne k njemu, čez nekaj časa odloži Gospod svoje delo v stran in seozie. Pes se požuri porabiti priliko in, mahajoč z repom, približa se k prestolu. Gospod se zavzame nad krotkostjo in ud&nostjo živinčeta ter je vpraša česa želi. Pes mu plašno predloži svoja vprašanja, „Pojdi", odgovori mu Bog, „k človeku in se vedi pri njem ravno tako, kakor si se vedel pred menoj; boj se in spoštuj ga ter čuvaj njegov dom,  da ne bo nihče ničesar odnesel brez njego-
86
vega vedenja. Če pa kdo to stori, moraš ga grizti, trgati in na vse načine preganjati, dokler ne odda, kar je na tihem vzel. Dolgost tvojega življenja znaša 30 let. A osel se je pritoževal, da je 30 let zanj preveč in jaz sem mu zmanjšal njedovo življenje do 18 let. Si-li zadovoljen z 18 leti?"
„ Milosti v i Bog! zaupije pes v obupnosti, tako dolgega časa, kakor je 18 let, ne bom mogel udano služiti svojemu gospodarju. Čuvati in stražiti noč in dan, je preveč utrudljivo. Postaram se kmalu in postanem nesposoben za delo mnogo let poprej, ko končam svoje življenje, Gospodar me pa bode krmil samo dotle, kokler mu bom koristen, potem pa bom trpel silo in pomanjkanja že dolgo pred tem, ko pride ura moje smrti."
„Usmili sf me, Bog". Gospod se usmili psa in skrajša čas življenja njegovega do 12 let.
Zdaj pride opica na vrsto. Tudi ona najde Gospoda pri delu. Toda njej se ni ljubilo čakati; da bi nase pozornost, začne se zvijati in prekucavati. Dolgo se je pačila in se vrtela, dokler je ni Gospod zapazil in je vprašal, kaj bi rada, „ Vedeti hočem, kakšna je moja naloga v življenju?" odgovori opica. — „Ravno to, za kar si se v tem trenotku izkazala sposobno. Ti si odločena za razveseljevale človeka in moraš živeti 30 let".
„Oj, ne, pravični Bog! Tako dolgo življenje bo zame neznosno. Pačiti se in norce briti pred vsemi, to je nesrečna osoda. če bom dolgo živela, postanem le nadležna sebi in drugim. Prosim te torej, skrajšaj moja letal
—  Gospod je uslišal prošnjo opice in določil čas njenega življenja na 10 let.
Naposled pride tudi človek z istimi vprašanji. „Tvojar naloga v življenju je taka", reče mu Vsegamo-gočni, — „uči se in si pridopivaj znanosti, ženi se, in se množi, gospoduj nad vsemi drugimi stvarmi, obdeluj zemljo in živi v ljubezni in sreči". — „Kako dolgo?" vpraša človek. — „Celih 30 let", odgovori mu Bog.
„Oj kako malo!" vsklikne nezadovoljnež. „Jaz ne bom mogel vsega storiti v tako kratkem času. Do sedmega leta ne bom prav nič vedel, kaj se godi okrog mene ; do dvajsetega leta moral bom vbijati v svojo glavo razne vede in ostalih 10 let uporabljati jih za pridobivanje bogastva, potem pa pride čas ostaviti vse, ne da bi vžival plodov tega, s čimer sem se trudil ves čas in ne da bi okusil radosti v svojem življenju. Kedaj pa pride čas ženiti se, roditi in vzgajati otroke, vživati družinsko srečo in se posluževati bogastev, katera si naberem v potu svojega obraza?" — „0 Gospod, podaljšaj čas mojega življenja!"
Vsegamogočni Bog se nasmehne in reče: nDobro, dodam k tvojim letom čas življenja oslovega — 18 let. Idi v miru in bodi srečen!  Vedi,   to je skupaj 48 tet."
—   »Usmiljeni Bog! Tudi to je premalo časa, da bi užival srečo življenja". — »Tedaj vzami si še leta psa in Živi še 12 let". — „Ne morem li živeti vsaj še malo dalje", reče  človek  in  poklekne,  vedno še nezadovoljen. „Nu,
tedaj ti dodam še leta opice. Sedaj pa pojdi in živi kakor moreš!" reče mu Gospod.
In človek je odšel zadovoljen s tem da si je izprosil celih 70 let, O revni človek! Zastonj si želiš tako dolgo živeti! Ko si preživel prvih 30 let, hlastajoč po znanostih in bogatstvu, postal si osel — ti nosiš jarem: trudiš se in skrbiš za ženo in otroke. Po preteku 18 let takega življenja začneš živeti pasje življenje; prihodnjih 12 let stojiš liki psu pri vratih in stražiš svoj dom, živeč od drobtin, katere dobivaš od svojih, ne videč hvaležnosti za vse to, kar si storil zanje. Poslednjih 10 let živiš življenje opice: tvoji otroci in unuki gledajo na tebe, kakor na brezkoristno žival in se smejejo nad tvojim starim, spa-čenim obrazom. Tako dosežeš 70 let in se približaš grobu, ne da bi užival sad vsega tega na kar si računal, ko si prosil Boga za podaljšanje svojega življenja do 70 let.