zgodovine — razvoj slovenskega tiskarstva — kriči tu po skrbi in po zanimanju, še bolj pereča pa so težka vprašanja sodobnega knjižnega in kulturnega življenja: brez konca in kraja je gradiva, v katero naj bi Slovenski tisk še s polnimi prgišči zajel. L. M r z e 1. Desimir Blagojevič: Karneval andela. Pesmi. «Narodna misao», Beograd 1950. Str. 84. Precej obsežna pesniška zbirka D. Blagojeviča vsebuje pesmi ekspresio-nističnega izražanja in modernistične šole. Zbirka priča o pesnikovi neurejenosti, izrazni kaotičnosti, prenatrpanosti nepesniških stilizmov in izraza, ki trpi zaradi preobložene, pesniško neverjetne in nelogične metaforičnosti. Predvsem pa je zbirki v kvar vsebinska monotonija, ki se kaže v vedno ponavljajočih se vsebinskih celotah. Vsebina zbirke je ljubezen, ki jo nekajkrat prepleta religiozen motiv. (Seveda bolj kot liričen pripomoček!) Formalni znak zbirke je pač prosti ritem, nemelodioznost, stilna neuglajenost, pomanjkanje gradbe pesmi in vsi znaki «modernistične» poezije. Najbolj očitna je pesnikova neemocionalnost in suha miselna gradba pesmi, figur in vsebine. — Naslov zbirke kaže pesnikovo težnjo po zunanji učinkovitosti, ki je prav tako očita v knjigi, kjer naslovi pesmi nikakor ne soglašajo z vsebino. Značilni so tudi zgolj frapantni naslovi (n. pr. Andeoski prosjači, Proljece u dva oka, Ljubavno nebo, Ljubav se nevidljivo smeši, Ivanjska pesma o devicama, Suncokret u rupici jesenjeg kaputa itd.) Blagojevičev ekspresionizem je zgolj zunanji in ni njegov notranji svet; zato je mrtev in brez toplote. Najbolj moti pač nepesniška artistika, ki je danes že obrabljeno nesodobna. Medi-tativnost ubija primarnost izraza in spreminja pesmi v dolgovezna premišljevanja. Najbolj očita pa je v pesmih nejasnost in nelogičnost, kar kaže, da je pesnik slepo metal podobo ob podobo brez notranje pesniške nujnosti. (N. pr. «Preče li i noč ovaj prag — i likom zaviri u svetlo, — bi češ ko mladič, ko san opet joj je drag, — jer devojačko telo u noč tako žudi — i cvet je rumen i zanesen.» Str. 40. Ali: «0 da smo bledi, bledi — i kad se nebo za-srebri — i povest toplu kažu naše stope.» Str. 43. Ali v pesmi «Hitac ukletog strelca na pohod bela proleča» [!]: «Kod uzrujanih ruža — začutao sam, — pa prislušnuo mladenački cik, — kod uzrujanih ruža — prigušio sam, — pa okri-latio moj tihi klik.» Str. 46.) Na tak način je uglašena vsa pesniška zbirka. Naslovna slika moti in je brez pomena. Anton O c v i r k. Prof. J. Orožen: Učbenik ruskega jezika. V Ljubljani 1929. Založila Jugoslovanska knjigarna. 240 + IV. str. Na tem mestu ne morem podrobneje razpravljati o metodičnih in slovniških napakah Orožnove knjige, kar bi lahko storil samo v strokovnem glasilu. Za širše čitateljske kroge zadošča, ako navedem, da je avtorjeva ruščina precej pomanjkljiva. Tako se rabijo v spisovnem jeziku nemogoče oblike: acc. sing. ženskega zaimka «samu» namesto «samojo» na str. 83., «u ego net» namesto «u nego» na str. 24., «romani Zoli» (Zolajevi str. 64), dasi se priimek ne sklanja itd. Slovarček na koncu knjige navaja neobstoječo besedo «uza» (obnožje — 250). Še Dali jev izčrpni slovar jo ima samo v pomenu «obnožka», t. j. obu jka, onuča. Pripombe k berilu vsebujejo gorostasen prevod nom. plur. zaimka «te» kot acc. sing! («Te, kto dostojriej» v Blokovi pesmi na str. 105., prip. 18.). «Ratnyje ljudi» (86) niso «bojeviti», ampak «vojščaki». «Pročil dobroje duše device» pri Koljcovu (55) pomeni «hotel, obljuboval», ne pa «štedil». «Lihije» godci (219) so «pogumni, prevzetni* in jih ne gre prevajati s «hudobni». Seveda je «lihoj razbojnik» — hudoben, dihi je konji» pa so samo «iskri». Tlačan, navaden kmet, ki ga je imel mali S. Aksakov za dedka (